Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies)
za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti,
ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta
soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...
Napovednik
April 2018 | Maj 2018
POTOSRČEPESONE
            1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30            
Zadnji vzponi

Križ

(2400m)

Krn

(2244m)

po poti

(2001m)

Savinjsko sedlo

(2001m)

Slovenska smer

(III, 500m)

Za cmirom

(2342m)

Zadnje galerije
Obvestila
 Prvomajski smerokazi

Čas se je prevesil v drugo polovico aprila in pred vrati so prvomajske počitnice, prazniki. Letošnje koledarsko leto nam je zelo naklonjeno, kar se tiče prazničnih dni, saj so vsi prazniki med tednom. Zato je super, če lahko spojite dneve od 27.4. pa vse do 5. oz. 6.5. in tako preživite čudovit prvomajski dopust, dati pa je potrebno le 3 dni dupusta.

Nekaj smernic, smerokazov? Že to soboto odpotujeta na Sardinijo familiji Sotelšek in Butkovič. Kaj naj rečem? Fantastično. Če še koga potegne v te italijanske konce, se sigurno srečate. Čudovite peščene plaže z norimi balvani, granitne in apnenčaste stene - športno plezanje, kolesarjenje, lepi ambijenti...

Italija je letos popularna. V Arco se odpravlja družina Trošt. Načelnik vabi, da se jim pridružite. Debatni večeri, več znanih obrazov v plezališčih, to vse doprinese h kvalitetnejšemu preživljanju časa. Arco je center, kjer se lahko preizkusite v športnem plezanju, v alpinističnih smereh in dolgih športnoplezalnih smereh, hribov je naokoli res veliko in kar visokih, da o kolesarskih poteh ne govorim. Sladoled? Komentar odveč.

Omiš? 20 km južno od Splita, začetek makarske revijere, izliv Cetine v morje, stene nad morjem, kolesarski kotički , Mosor, 1600m nad morjem, malo južneje prekrasno Biokovo... Bedrači zahajamo v te konce že veeeliko prvomajskih praznikov, nikoli dovolj. Pridružite se nam v kampu Lisičina! Mi bomo na prizorišču od 27.4.-5.5. ne glede na vreme, ki je tak vedno OK. Vabljeni. Pokliči, vprašaj.

Še ideje kam? Povejte, napišite.

 

 

Aleksandra Voglar, 19.04.2018, 0 fotk | Športno plezanje | Obvestila
Novice in poročila
Na klubu imamo novo športno plezalko

Letošnjih republiških izpitov za športne plezalce (ŠP1) se je z našega kluba udeležila le ena predstavnica, ki pa nas je več kot dostojno zastopala. Kot je že v stari navadi, iz PAK-a prihajajo dobro zverzirani in pripravljeni kadri in Lina Buršič ni bila prav nič drugačna. Svoje znanje je suvereno predstavila komisiji in si 7. 4. pridobila naziv športne plezalke 1 v sistemu izobraževanja KŠP pri PZS. Lini želimo še veliko uspešno preplezanih smeri in veliko navdiha za delo z mladimi, ki ga pri svojih (prav tako mladih) letih že opravlja.

Za njeno pripravo na izpit sva poskrbela Ambrož Novak in Nejc Pozvek.

Nejc Pozvek, 12.04.2018, 1 fotk | Športno plezanje | Novice

Na 5. tekmi V lige smo plezali doma

Domača balvanske tekma letošnje Vzhodne lige

V nedeljo 8.4.2018, se je po dolgih letih ponovno odvijala balvanska tekma v okviru Vzhodne lige, tokrat na domačih tleh, v Brežicah. Klubske barve, tokrat v modrem, je na tekmi predstavljalo kar 23 mladih nadebudnežev. Tekmovanje je potekalo po novih pravilih. 6 balvanov, 6 skupin v vsaki kategoriji, ki so bile tokrat združene: dečki in deklice določenih starosti so tekmovali skupaj, nagrade so si seveda razdelili po spolih. Sistem tekmovanja je bil dobro preštudiran in natančno zamišljen, kar je tudi pripomoglo k tekoči tekmi, brez večjih zamud. Navijačev je bilo iz kategorije v kategorijo več in vsaka skupina je bila bolj glasna pri navijanju. 

Najmlajšo kategorijo, mlajše cicicbane in cicicbanke so med 56 tekmovalci, zastopali že prekaljene Taja Glavan, Vita Omerzu in Daša Pacek ter prvič na plezalni tekmi višjega ranga Preskar Alja in Odlazek Tobias. Vsi so za svoje borbe s posameznimi detajli smerc, zasluženo okoli vratu prijeli medalje za korenjake!

Ob enajsti uri in trideset minut je bila na sporedu najštevilčnejša kategorija starejših cicibanov in cicibank. Skupaj jih je bilo kar 77 in tudi naš klub je imel tu največ predstavnikov. Nekateri so prvič nastopili na Vzhodni ligi, prav vsi pa so prvič tekmovali na pravi balvanski tekmi. Otroci so bili zadovoljni s svojim plezanjem in potekom tekmovanja. Vsi so štartali istočasno in plezali vzporedno, občasno smo imeli na steni istočasno tudi po 4 predstavnike kluba. Sven Klenovšek, ki so mu balvani že blizu se je trudil in na koncu zasedel 18. mesto. Med cicibani se mu je pridružil Aljaž Čepin, ki je svoj debi končal na 29. mestu. Pri cicibankah so svoje tehnične sposobnosti prikazale 3 predstavnice PAK-a: Špela Vračun, Eva Sluga in Simona Kozole. Špela in Eva sta na koncu tekmovanje ponovno končali ena za drugo, Špela na 29., Eva pa na 30. mestu. Simona je svoj prvi balvanski nastop končala na 36. mestu. ŠPO Brežice so zastopale: Julia Grašak, Laura Volčanjk ter ciciban Lian Žrlič. Domača stena in navijači so bili privilegij, smeri pa ravno ne. Težki gibi so jim povzročali kar nekaj preglavic. Vztrajnost pa je pripeljala Julijo na 28.mesto, Laura, novinka na tekmah sploh, je bila 37. Lian si je priboril 24. mesto.

Po dveh urah in pol neprestanega plezanja so starejši cicibani in cicibanke zaključili s plezanjem. Kaj hitro  so bili na steni že mlajši dečki in deklice. Pri dečkih je Anžetu Božiču ponovno uspelo pokazati kaj zmore in je po dobrem plezanju tekmovanje končal na 3. mestu. Prav tako se je zelo izkazala Eva Košenina, ki si je s preplezanim zadnjim balvanom v prvem poizkusu, zagotovila 4. mesto. Le poizkus preveč jo je stal stopničk. Pri mlajših deklicah je plezala tudi Liza Rainer, ki je tekmo zaključila nasmejana in na 12. mestu. Domačina izpod brežiške velikanke, Ela Matkovič in Luka Ogorevc sta zasedla 11. oz. 14. mesto.

Ure so hitro minevale, dan se je prevesil že proti poznemu popoldnevu, na sporedu pa so bili samo še najstarejši. Na steni je bilo že bolj malo oprimkov, tako da so se morali tekmovalci zelo potruditi, če so želeli zadržati zadnji oprimek. Pri starejših deklicah je plezala poskočna Maša Juričan, ki je blestela na prejšnji tekmi, tokrat pa je končala tik za najboljšo peterico in prav tako osvojila dobro 6. mesto. 6. mesto je prav tako osvojila Nuša Krajnc, a ona v kategoriji kadetinj. Pri kadetih je naš AS Kajetan Voglar v enem izmed balvanov presenetil samega sebe in zadržal težak gib in si s tem prislužil stopničke, 3. mesto. Starejši deklici, ki pridno trenirata v Brežicah sta se tudi dobro izkazali. Latoja Drmaž, ki se bori za stopničke v skupni razvrstitvi, je bila v nedeljo 5. Zala Kropivnik, novinka na tekmah sploh, se je okitila z 8. mestom.

Tekma se je s temi nastopi tudi zaključila. Moram reči, da sem bil osebno pozitivno presenečen nad izvedbo tekmovanja, prav tako pa vesel, da so naši tekmovalci plezali kot znajo in dali vse od sebe.

Iskrene čestitke res vsem plezalcem za korajžo in moč. Hvala tudi staršem in družinskim članom za pomoč pri navijanju in spodbujanju.

Ambrož Novak, PAK

Aleksandra Voglar, 10.04.2018, 0 fotk | Športno plezanje | Poročila

Skupna tura Savinjsko sedlo

Skupna tura je potekala v nedeljo, 25.3.2018. Prvotni plan ture je bil Ledinski vrh, vendar smo si premislili in tako osvojili Savinjsko sedlo (2001 nmv).

Udeleženci:      4 x pešaki: Jernej Špiler, Romana Tomšič, Tanja Tušek Sotelšek, Maja Stopar

                           3 x turni smučarji: Arnold Koštomaj, Mitja Kolman, Simon Poznič


Namesto planirane ture v Chamonix smo jo zaradi pomanjkanja časa mahnili okoli 6 ure zjutraj izpred Boštanjskega merkatorja in se spotoma ustavili na kavi. V Logarski smo zaradi prevelike gneče na parkirišču odkopavali sneg, da smo uspešno parkirali konjičke. Razmere do Okrešlja so bile vredu, kasneje se je nam pešakom ugrezal sneg. Zaradi zelo goste megle je bila vidljivost zelo slaba, slišati je bilo samo ogromno plazov iz sosednjih žlebov. Vzpon do sedla je bil razmeroma hiter, na vrhu nas je pričakal celo sonček. Na vrhu smo se okrepčali in ovekovečili z pravo gasilsko. Spust je bil soliden, sneg se je zaradi toplih temperatur že topil, zato je bilo važno da se spustimo čim hitreje. Kljub strahu, kateri nam je zaradi številnih plazov privrel v kosti smo turo zaključili varno.

Več pa v galeriji. 

Maja Stopar, 28.03.2018, 0 fotk | Alpinizem | Poročila

Blok liga, 17.3.2018

V soboto 17.3.2018 sva z Rokom obiskala naše sosede Hrvate na zadnji tekmi  Blok lige, ki se je odvijala v Fothiji. Zaradi različne težavnosti smeri, katere sva do sedaj preplezala, nisva plezala v isti kategoriji. Rok se je boril v kategoriji hobby, sam sem bil v kategoriji pro. Vsak tekmovalec je dobil svoj listek, na katerega je vpisal preplezane balvane in dosežene bonuse. Tako jaz, kot Rok, sva imela cilj preplezati deset označenih balvanov. Kvalifikacije so bile zelo dolge in naporne, časa, da preplezamo čim več balvanov, pa smo imeli kar 3,5h. V prvem delu tekmovanja sva bila zelo uspešna, saj je Rok kot edini v svoji kategoriji uspel preplezati vse balvane (zadnjega je preplezal 5min pred oddajo listkov), sam sem pa preplezal devet balvanov, kar je prav tako zadostovalo za prvo mesto, katero smo si delili 3-je tekmovalci. Prvih 6 tekmovalcev iz kategorij moški hobby in obeh pro kategorij smo napredovali v finale (v kategoriji moški pro 7 finalistov). V finalu smo imeli 3 balvane in za vsakega 4min časa, da ga preplezamo. Med nastopi sotekmovalcev smo čakali v coni, da nismo videli, kako so se drugi lotili problema. Balvani so bili izjemno težki, še posebej zaradi utrujenosti od kvalifikacij. Sam sem imel ogromno težav s prsti, saj sem zaradi številnih poskusov balvanov iz prvega dela tekmovanja popolnoma  uničil blazinice (kri je tekla iz kar 6ih prstov). Kljub utrujenosti sva oba uspešno zaključila finalni nastop.  Rok je v preplezal 2 finalna balvana, tretjega je pogruntal malo prepozno, kar ga je na koncu stalo zmage, a je vseeno zasedel odlično 2. mesto. Sam sem uspel preplezati le en finalni balvan,kar je zadostovalo za 6. mesto.

 

Besedilo: Matoh Aljaž

Maja Stopar, 26.03.2018, 5 fotk | Športno plezanje | Poročila

PAK izdal 23. letni Bilten, zaokroža ga prispevek Grege Cerjaka

Na 25. redni letni skupščini Posavskega alpinističnega kluba smo na ogled postavili že 23. letni bilten, kjer zberemo prispevke posameznikov, ki si vzamejo čas in ustvarijo/podoživijo zgodbe. Žal je, zaradi napake uredništva, letos izpadel prispevek Grege Cerjaka, ki izjemno povzema klubsko dogajanje in klimo v času od prvega biltena do danes - seveda skozi avtorjeve oči. Ker bi bilo škoda čakati na naslednjo pomlad, predvsem pa, ker v tem času računamo na kakšno spremembo, objavljamo prispevek kot ekskluzivno objavo na spletni strani. V osebnem imenu se avtorju opravičujem za napako.

Gregov prispevek spremljajo umetniška dela mladih bratov Zorko, ki prikazujejo njuna doživetja ob vzponu na Triglav. Risbe so, žal, izpadle pri oblikovanju biltena. Mladima avtorjema se opravičujemo.

Prispevek za Bilten ob 25. obletnici kluba (Grega Cerjak)

Moram priznati, da bi raje (ali vsaj lažje) pisal zgodbo o kakšnem podvigu, a pač »nisem šel« in je zato nimam (Razen o vzponu na Grossglockner, ki pa jo je za Bilten »popalil« Miha). A ob klubskem jubileju vendarle ne gre, da ne bi dal od sebe vsaj nekaj stavkov. Zato bom izkoristil to priložnost za krajši premislek o tem, kakšno vlogo je imel in še ima v mojem življenju PAK.

S klubom sem se prvič srečal, če gre zaupati mojemu spominu, nekje v petem ali šestem razredu osnovne šole. Pred tem sem poskusil že s številnimi športi, a me noben ni dokončno pritegnil. Oče me je zato, na predlog njegovega sodelavca in ustanovnega člana PAK Bojana Kurinčiča, pripeljal na krožek v OŠ Brestanica. Prvotna zadržanost, ki spremlja vsak nov začetek, je kmalu izginila v sproščenem in igrivem ozračju, kakršnega drugje nisem začutil. In seveda, tudi samo gibanje v vertikali mi je bilo zelo všeč.

Sprva je to pomenilo nizanje top-rope poskusov čez tri previsne buhtlje na brestaniški steni. Prizadeval sem si, da bi plezal tako kot Mato, Tedi, Drejko, Sandra, Pero … Nekje proti koncu osnovnošolskih let pa se je pričelo bolj sistematično delo na novi brestaniški pridobitvi, bolderci na galeriji športne dvorane. Najprej nas je nekaj bolj zagretih pod svoje okrilje vzel Pero in z nami delil metode treninga, ki jih je tudi sam preizkušal. Kmalu je štafeto od njega prevzel brat Drejko. Njegova močna predanost plezanju je okužila tudi nas in s takšno motivacijo so bili trdi in sistematični treningi pod njegovo taktirko prava zabava. Hitro smo napredovali, počasi se je kaj poznalo še na tekmah, z zamikom pa tudi v skali. Najlepši spomini mojih mladinskih let so vezani na ure, preživete na treningih, zlasti pa na dneve v domačem Armeškem, v Kotečniku in Ospu ter še kje. In na kasete Hiše v Drejkovi in Sandrini katrci. Skoraj ni bilo sončnega vikenda, da se ne bi kam odpeljali.

Prav nobeno pretiravanje ni, če rečem, da je bil PAK moja druga družina, kjer sem se naučil številnih pomembnih življenjskih lekcij in se brusil kot oseba. Najbolj se je družinski značaj življenja malega ferajna izrazil na taborih: v Ospu, Arcu in Paklenici. Česar takrat verjetno nisem niti opazil, ker mi je bilo tako naravno in neprisiljeno, zdaj toliko bolj občudujem in spoštujem: koliko svojega časa in truda so v delo z mladimi vlagali naši »starešine«. Vsi po vrsti bi se lahko klatili po bregih in se brigali samo za svoje osebne plezalske cilje. Nihče jim ne bi mogel ničesar očitati. A vseeno so se brigali tudi za ferajn, za prenos znanja in navdušenja za plezanje na mlade. Očitno je bilo živo zavedanje, da je društvo ali klub pogoj za dolgoročno preživetje neke dejavnosti v danem okolju in da klub deluje na načelu medgeneracijskega prenosa: kar je bilo vloženo v posameznika, naj ta preda po svojih zmožnostih in v luči lastnih izkušenj na mlajše.

Prav ta resnica je razlog, da z določeno mero obžalovanja gledam na prehiter zaključek svoje tedanje plezalske poti. Ko sem v želji po še boljših rezultatih poleg rednih treningov treniral tudi na lastno pest, sem si pridelal poškodbo, ki je zahtevala dolgotrajno rehabilitacijo. A nisem zmogel odločnosti, da bi se z njo potrpežljivo spopadel. Raje sem že pri šestnajstih izbral »študentsko življenje« in ga izživel šele po izteku dejanskega študija. Sem in tja sem tekom let srečal kakšnega PAK-ovca. Namesto prijetnih so mi ta srečanja vzbujala občutke krivde, celo sramu. Nisem izpolnil svojega dela nenapisane pogodbe. Čas, vložen vame, se ni obrestoval. Sem pa prepričan, da me ti občutki ne bi bremenili, če mi plezalska žilica ne bi še vedno skrito trzala.

Ko se je »študentsko življenje« pričelo malo umirjati, sem nekajkrat ponovno poskusil s plezanjem, a brez podporne mreže novega kluba ali plezalske klape me je ponovna pojavitev bolečine v komolcih uspela vsakič »prepričati«, da plezalke spet položim v kot.

Izgledalo je že, da bom ostal Ljubljančan, a sem na koncu vendarle vrnil v Posavje. Kako mi je bilo fajn, ko sem leta 2015, po dolgih letih – jih je bilo res 15? – ponovno prišel na četrkov ferajn in »nikome ništa«. »Bok-Cerko-lejga-ka-pa-ti« in že smo šli dalje z dnevnim redom«. Poleg starih obrazov je bilo tudi kar nekaj povsem novih, a vseeno, kot da se v teh letih ni prav nič spremenilo. Dober občutek! Zdaj v klubskem življenju stojim nekako z eno nogo. Nekaj malega pomagam pri vadbi podmladka, nekaj malega sam poplezujem. Kolikor pač dopuščajo časovne in telesne omejitve. Želje so za kaj več, tako glede samega plezanja, kot glede pomoči pri vzgoji podmladka.

Občasno se sprašujem, kako klub danes, po 25 letih delovanja, opravlja svoje medgeneracijsko poslanstvo navduševanja vedno novih rodov plezalcev za svet vertikale, v primerjavi s časi, ko sem se v PAK-u sam navdušil za plezanje. V tem premisleku nisem prišel kaj dosti dlje od vprašanj. Klub ima danes verjetno največje število članov, kar jih je kdaj imel, dejavni smo v treh občinah, imamo urejena lokalna plezališča. Toliko otrok kot zdaj ni najbrž še nikoli obiskovalo krožkov. Toda, nekje se vseeno zatika. Otroci večinoma že do konca OŠ, najkasneje pa do konca srednje šole počasi izginejo z radarja in prenehajo plezati. Le redke plezanje zares zagrabi in naredijo kvalitetni preboj ali pa vsaj ostanejo aktivni. Je kriva pomanjkljiva infrastruktura? (je bila včasih kaj boljša?) Delo inštruktorjev? Kaj tretjega? Le zelo redki otroci tudi odrastejo v klubske kadre in prenašajo svoje izkušnje na mlajše. Zdi se mi, da se tudi veliko redkeje kot včasih pelje mladino plezat v skalo, četudi se nekateri okoli tega trudijo (zlasti Andrej in Ambrož). Je kriva večja zaskrbljenost staršev za svoje otroke, strah vaditeljev pred pravnimi posledicami v primeru morebitnih nezgod? Se nam ne da? Smo bolj egoistični?

Glavni priliv novih nosilcev klubskega življenja je skozi leta potekal prek tečajev ŠP in AŠ. Vzdušje je prijetno, a pleza se, sploh v hribih, ne prav veliko; gotovo manj kot včasih. Tiste, ki so nazadnje zarisali vsaj nekaj let trajajočo alpinistično pot lahko preštejemo na prste mizarjeve roke. Imamo morda manjšo strast do plezanja? Ali je mogoče življenjski tempo res toliko hitrejši? Morda pa je pač treba vzeti v zakup, da je na začetku vsakega novega ustvarjanja, kamor gotovo sodi tudi zagon klubske dejavnosti, prisoten moment entuziazma, ki z leti pričakovano pojenja. Naj bo to še tako res, si moramo vzeti lekcijo iz svojih začetkov pred 25 leti: zavedanje, da klub ne more živeti sam od sebe, po inerciji. Vsak mora biti pripravljen dati svoj delež, ne samo sprejemati. Neobhoden pa je tudi vsaj kanček pristnega navdušenja nad plezanjem. Tako si bomo tudi lažje odgovorili na zgoraj navržena in še kakšna druga vprašanja, ki se nam bodo zastavila v naslednjih 25 letih PAK-a.

Nejc Pozvek, 25.03.2018, 3 fotk | Splošno | Novice