Za praznike smo Matej, Igor, Simon, Andreja, Nina, Tadej, Romana, Tanja in Peter okušali velikonočne dobrote kar na 4tisočaku.

Skupna tura na Gran Combine 4314 m, 11.9.2022

Avtorji fotografij so: Andrej Trošt, Matej Zorko, Silvo Rožman.

Po dolgih dveh tekem sušnih koronskih letih smo se člani Posavskega alpinističnega kluba ponovno zbrali in v soboto, 26.03.2022, organizirali in izvedli 2. tekmo Vzhodne lige 2022. Dogodek je en večjih v Brežicah, saj se je tekme udeležilo kar 254 tekmovalcev iz 24 klubov vzhodne Slovenije, zraven pa je navijalo še približno dvakrat toliko obiskovalcev. Veliko se jih je po tekmi odpravilo pokušat kulinarične dobrote bližnjih restavracij, tisti z manjšimi otroki pa so se podali doživljajem naproti, ki jih okolica Brežic ponuja res v izobilju. Verjamemo, da smo z odlično organizacijo tekme in pogostim oglaševanjem turistične ponudbe, veliko storili za prepoznavnost občine Brežice v širšem delu Slovenije.

Pri organizaciji in izvedbi tekme je sodelovalo 28 članov kluba in 5 zunanjih izvajalcev. Smeri sta postavljala Boštjan Potočnik iz Slovenske Bistrice in Anja Šerbinek iz Maribora. Nadzor nad tekmo je vršila sodnica s KŠP licenco Tatjana Kruder iz Celja, prireditev pa sta povezovali napovedovalki Ajda in Živa Lisec iz Trbovelj.

Tekmovanje je potekalo po sistemu vsi plezajo vse balvanske probleme, se pravi, 6 balvanov in 6 skupin v vsaki kategoriji, ki so bile združene po spolu. Dečki in deklice določenih starosti so tekmovali skupaj, medalje pa smo seveda podelili vsakemu posebej. Vsak tekmovalec je imel na voljo 3 poizkuse in 1 minuto časa za vsak poizkus. Sistem tekmovanja je dobro premišljen, tekma je potekala tekoče, starši pa teoretično lahko za svojega otroka navijajo kar 18-krat. Vzdušje na tekmi je bilo fenomenalno do samega konca. Otroci so ponovno pokazali zagrizeno in borbeno plezanje, starejši pa že kar atraktivne gibe in skoke. Vsi smo uživali v njihovih predstavah. Rezultate si lahko ogledate tukaj.

Žal je opazna slabša pripravljenost tekmovalcev iz spodnjega dela lestvice, saj so imeli klubi med koronskimi ukrepi zelo omejene pogoje dela. V tekmovalni sezoni 2022 je navkljub težavam udeležbo najavilo kar 29 klubov iz vzhodnega dela Slovenije. Le nekaj klubov je v dveh letih ostalo brez kadrov in tekmovalcev, a že trdo delajo, da nadoknadijo zamujeno.

V PAK-u smo ponosni, da smo rutinsko izpeljali tako velik dogodek, kot je tekma Vzhodne lige. Seveda smo poskrbeli tudi za tekmovalce in obiskovalce, da nihče ni ostal lačen ali žejen. Tekma je trajala od 9. ure zjutraj, pa vse do 21. ure, za organizatorje še dve uri pred začetkom in dve uri po koncu, a PAK-ovci smo znani, da vse ovire premagamo z nasmehom na obrazu ter obilo dobre volje.

Finančno so nas pri organizaciji tekme podprli:

• Hidroelektrarne na spodnji Savi, d.o.o.
• NUMIP d.o.o.
• I.H.S. d.o.o.
• POGLED NAPREJ, podjetniška in finančna svetovanja, d.o.o.
• ARISTOTEL, zdravstveni center d.o.o.
• Plastoform Blanca d.o.o.
• T&T AOP Računovodsko finančne storitve in svetovanje d.o.o.
• Daniel Voglar - Trgomax s.p.

S praktičnimi nagradami so nas založili:

• Kibuba d.o.o.
• SIDARTA d.o.o.
• ZALOŽBA PRIMUS, založništvo in distribucija knjig, d.o.o.
• MEGADOM d.o.o.

Rekvizite za tekmo so nam posodili:

• Klub sinhronega plavanja Krško
• Kulturni dom Krško
• Občina Brežice
• Telovadno društvo Sokol Brežice

Ozvočenje:

• ŠTROMI, snemanje, fotografija in ozvočenje, Tomi Naglič s.p.

Smučaska odprava v Prokletije je bila prava bomba. Vreme nam je odlično služilo, hribi so navdušujoči, družba odlična in hrana vrhunska! 

Od jeseni 2020 je posavska plezalna scena bogatejša za zelo zgleden plezalni objekt – balvansko steno/bolderco v brežiški športni dvorani. Dolgoletna želja, da dobimo uporabno dopolnitev velike plezalne stene, se je – ob precej vloženega angažmaja z naše strani – uresničila. A, kot nakazuje že stavek pred tem, pot od ideje do produkta ni bila rožnata. (Postarala me je tako, da skorajda nič več ne plezam:)).

Da bi velikanka potrebovala manjšo sestro, nam je bilo jasno že ob izgradnji nove športne dvorane v Brežicah. A tedaj nekako nismo prišli skupaj oziroma skozi. Lahko smo bili zadovoljni z novim, velikim, veličastno previsnim objektom. Zasilno ogrevalno površino smo v manjšem prostoru postavili za potrebe prve tekme Vzhodne lige v Brežicah aprila 2013. Odlična prireditev, na kateri je vse zastavljene izzive za šalo zmogla tudi aktualna olimpijska prvakinja. Lepi spomini. Nam je s pomočjo vedno zvestih donatorjev iz posavske energetike uspelo postaviti in opremiti omenjeni leseni objekt, ki je nato služil predvsem mladim plezalcem celih sedem let. Ves ta čas pa je tlela ideja, da bi bilo vredno prostor, kjer smo izvajali del svoje dejavnosti, v celoti posvetiti plezanju; ga torej ugrabiti skladiščenju raznoraznih zadev in povsem prilagoditi potrebam in željam plezalcev.

Idejo sem iz glave na papir prvič prelil ob pripravi dokumentacije/programske naloge za pridobitev naziva Regionalni panožni center za športno plezanje, kar je brežiška športna dvorana postala v letu 2016. In znova je minilo nekaj let in sanjarjenj do prelomnega dogodka ...

Pisal se je julij 2019 in moja draga Oma (babica/stara mama) je praznovala visok okrogli jubilej, na kakršnega običajno pridejo voščiti tudi lokalni veljaki. Povsem nenačrtno in spontano se je zgodil posel desetletja za PAK. Takratna podžupanja, ki je vsaj posredno povezana tudi s plezanjem, je videla možnost izvedbe in financiranja. Poti nazaj ni bilo več. Brez oklevanja smo sestavili ekipo in začeli z delom. Ambrož in Bini sta pomagala pri prvih tridimenzionalnih upodobitvah, sam sem pripravil vse ostalo potrebno in začel tlakovati pot izvedbe. Septembra smo dočakali obisk strokovnjaka in z njegove strani dobili potrebno tehnično dokumentacijo. Vse je bilo nared, sestanki so potekali gladko, telefonske zveze so bile čiste. Ampak ... Denarja v proračunu za 2019 je bilo na oddelku občine, ki je bil zamišljen za izpeljavo projekta, premalo in primorani smo bili počakati. Ideja kar naenkrat ni bila več tako enostavno izvedljiva. Pripravili smo predlog za dopolnitev proračuna za 2020, dopolnili projektno idejo, pripravili potrebne dopise, lobirali in – prepričali občinske svetnike ter dobili zagotovilo, da je projekt tako rekoč odobren.

Začelo se je dolgo in pestro sodelovanje z Oddelkom za investicije Občine Brežice, nešteto posredništev med investitorjem in potencialnimi izvajalci, zapleti in razpleti ter na koncu povabilo k oddaji ponudb. Z izbranim izvajalcem (MR climbing) smo skozi pomlad dodelali detajle, čez poletje nato še barve, oprimke, dodatno opremo ... In tako je ob koncu poletja 2020, praktično skladno z našo veliko akcijo preopremljanja, zrasla nova bolderca v Brežicah. Kmalu po veseli otvoritvi smo se iz lastnih virov odločili dokupiti še lepo zalogo sodobnih oprimkov in struktur ter tako zaključili velik projekt za naše društvo.

Še enkrat je potrebno poudariti, da je stena v celoti javen objekt v upravljanju občinskega javnega zavoda – Zavoda za šport Brežice. Projekt v višini ca. 50.000 EUR je financirala Občina Brežice in s tem omogočila oz. močno izboljšala možnosti za nadaljnji razvoj plezanja v teh koncih. Za objekt (neformalno), kakor tudi za veliko plezalo steno, skrbimo plezalci PAK. Med večjimi izzivi gotovo ostaja izkoriščenost prostorov, ki je zelo rigidno pogojena z dodeljenimi urami preko javnega razpisa; kar nekaj prizadevanj v smeri večjih možnosti uporabe je že bilo. A pri vsem tem nam korona s svojimi dodatnimi omejitvami in udarci le malo pomaga. Verjamem, da si vsi želimo boljših časov: sprostitev omejitev nasploh in na naših stenah.

Pa srečno in varno!

Nejc Pozvek

Velika plezalna stena v športni dorani Brežice predstavlja najsodobnejši plezalni objekt v Posavju. Zaradi precej previsne strukture je bolj primerna za tekmovalce in dobro izurjene plezalce.

V času hladnejših mesecev organiziramo na veliki brežiški steni rekreativno plezanje za odrasle. Centralni del stene predstavlja velik previs, kjer so zbrane najzahtevnejše smeri. V levem delu (relief) in desnem delu (plata) pa je kar nekaj lažjih smeri.

Za plezanje na veliki steni potrebujete znanje vsaj pripravnika športnega plezanja, lahko pa plezate v spremstvu bolj izkušenih. Tečaje za pridobitev vsega potrebnega znanja za varno udejstvovanje tega športa redno organiziramo na našem klubu.

Že nekajkrat sva z Iris izbrala Krk za kratek aktiven oddih, ker nudi čudovito pokrajino, super kolesarske steze, tudi take malo bolj »hardcore«, kot je na primer spust po downhill progi Runtele v Punat, super plezališča in lepe pohodniške poti. Tokratni vikend pobeg mi bo zaradi slikovitega pohoda do Male in Vele Luke še posebej ostal v spominu. Načrt je bil jasen, v petek zgodaj zjutraj štart, dva dni plezanja v Portafortuni in večerno sproščanje. Zadnji dan odvisno od vremena krajši ali daljši sprehod in…domov.

Portafortuna je meni zelo ljubo plezališče in komaj sem čakal, da ga spet vidim od blizu. Po hitri kavici ob morju se odpraviva na parkirišče Portafortune in, verjetno zaradi Korone, dobiva celo parkirno mesto v senci. Ob 10ih sva že pod steno in pripravljena na akcijo. Prevroče ni, pa še prijetno pihlja. Vrhunsko. Ogrejeva se v 5kah in seveda je potrebno vsaj 1x na obisk splezati smer Forever young (6a), ki je res dolga in uživaška. Iris v prvo ni uspelo, zato se odloči, da poskusi še enkrat. Jaz se prestavim v sosednjo smer Flower power (6c+), kjer lani nisem imel za burek v detajlu, letos pa…sprehod. Vse smeri so dolge 30 metrov in več. V kar nekaj smereh je potrebno prevezovanje, tako da čas hitro mineva. Iris si medtem pribori večno mladost v smeri Forever young. Poln energije upam, da pridem na vrsto še za smer Joke about summer (6c), ki je bila tako kot lani celoten dopust vseskozi zasedena. Na srečo so bili v njej zelo prijazni hrvaški plezalci in so mi dovolili, da poskusim smer med njihovo pavzo. Smer je res čudovita, vse je šlo gladko, pa še prijazni Hrvati so se odločili navijati, čeprav se ravno ne poznamo. Po preplezani smerci se odločiva, da sva dovolj lačna, da greva v apartma in si ogledava Baščansko ploščo v Jurandvoru.

V petek sva po obilnem zajtrku kar zgodaj odšla v plezališče, saj sva želela pozno popoldne izkoristiti za uživanje ob morju. Odločila sva se, da ponoviva smeri, ki so nama res lepe in v njih uživava. Pozno popoldne se vseeno odločim, da bi poskusil zame novo smer Fire walker (6c+). Začetek ni bil težaven, vse je šlo super, dokler nisem zdrsnil na koncu detajla in je šel »onsajt« po gobe. Kljub padcu sem si smer pogledal potem do vrha in po krajši pavzi je v drugo šlo kot po maslu.  Hitro pospraviva opremo in oddrviva proti morju.

V nedeljo ob zajtrku preveriva vremensko napoved. Super! Spremenila se je. Ne bo dežja, zato se odločiva, da greva na pohod od Baške do Male in Vele Luke in potem ob obali nazaj proti Baški. Nasvet za to pot sva dobila od plezalcev dan prej in naj bi bila zelo slikovita, zato že komaj čakava da ubereva pot pod noge.

Začne se pri vhodu v kamp Buncoluka skozi borov gozdiček in ga po zgornji strani obkroži. Tik pred spustom do plaže se označena pot odcepi v levo proti Mali in Veli luki ter kanjon Verženica. Pot tu postane bolj skalnata. Med prvim vzponom je obvezen pogled nazaj, saj se nam odpre čudovit razgled na Baško in cerkev Sv. Ivana visoko nad njo. Po vzponu zelo dobro označena pot poteka s kratkimi vzponi in spusti proti najvišji točki, kjer se odpre razgled na Malo in Velo Luko, ki izgledata tako samotno kot košček raja. V ozadju pa lep pogled na Velebitsko verigo. Proti Mali in Veli luki se spustiva po kar krušljivi poti, a to ob lepem pogledu hitro pozabiš.

Za povratek se odločiva izbrati pot ob obali, ki je malo slabše označena. Pot se nadaljuje s kratkimi vzponi in spusti, vsak spust pa nas pripelje do nove samotne plaže. Nekatere so široke, nekatere ozke, peščene, spet druge kamnite in težje dostopne, vse pa so mamljive za hiter skok v morje. Seveda ravno pravšnjo temperaturo morja tudi izkoristiva in se osveživa v hladnem morju. Poleg skrivnostnih plažic naju ob poti spremlja pogled na nenaseljen otok Prvić. Tu in tam je potrebno pogledat kam stopiš, saj je Iris skoraj pohodila kačo, ki se je na srečo bolj ustrašila kot Iris in kot rešitev pametno izbrala pobeg namesto ugriza. Še sreča. Nisem še videl kače, ki bi tako urno skočila med skale v bližini. Proti koncu se pot ob obali združi s spustom čez kanjon Verženica na lepi, a ne več tako samotni plaži, za katero se nahaja borov gozdiček. Od tu naprej je pot bolj uhojena in mestoma že zelo zlizana, saj nas mimo plezališča Buncoluka pripelje do istoimenskega kampa. Sledi še zadnje presenečenje – res strm vzpon ob kampu in nato še povratek do parkirišča nekje v Baški.

Prehojena pot je pravi pohodniški raj otoka Krk. Pot je zelo sončna, tako da je v vročih poletnih mesecih ne priporočam oziroma je potrebno izbrati pravi čas. Še nekaj kvantitativnih podatkov. Celotna pot traja slabih 5 ur, če ne hitiš in lepo uživaš v razgledih, morju in okolici. V to je vštet tudi skok ali dva v morje. Nabralo se je 13 km in dobrih 600 višincev vzpona. Kar lepo za hojo ob morju.

Kosilo ob morju in dolga pot domov. Pozabila sva, da imajo sosedje praznik Telovo in vožnja s Krka do Posavja je trajala celih 6 ur. Pa nič hudega. Po tako lepem aktivnem vikendu nas ne more nič spraviti v slabo voljo. Na Krk se večkrat vračava in zagotovo se bova še, saj je še ogromno za raziskat.

Spisal Gregor Srpčič (fotkala Gregor in Iris)

Korona je letos skrajšala zimsko sezono v hribih, zaradi nje pa je nekoliko zakasnil tudi uvod v letno sezono. Prvo ogrevanje v kopni skali, ki nudi več raztežajev, se je tako zgodilo 9. maja, ko sva z Matom šla v južno steno Klemenče peči. Splezala sva dve smeri: Friko 6a+ (120m) in Mrtvaški Pajek 6b (120m). Obe smeri sta vzorno navrtani, posebej pa me je navdušila kvaliteta skale. Ob priliki bo treba splezati še Rumeno puščico (6c, 120m), ki prav tako obeta izvrstno plezarijo. V Posavje sva se vrnila pravočasno za popoldanski piknik v dobri družbi.

Deževni maj ni prav posebej vabil v hribe. Priložnost za naslednji obisk se je uresničila 29. maja, ko je ista naveza krenila v južno steno Rušice. V  enkratnem gorskem ambientu, ki ga zaokrožata še strmi Špik in podrte Frdamane police, sva se opogumila za smer Mimo strehe (VI+/V+ 250 m; Zlatko Gantar, Franček Knez, 1981). V levem delu stene je več novih smeri, navrtanih sedmic, osmic in še kaj težjega, Mimo strehe pa je ena bolj klasičnih alpinističnih smeri. Premore le malo klinov in vidi se, da nima prav veliko obiska. Morda ponavljalce odvrne opis iz vodnika, da gre za najtežjo smer v steni (vodnik je bil izdan pred nastankom novejših smeri), in zraven še Frančkovo ime. Dejansko je bilo samo plezanje nekoliko lažje od pričakovanega, linija je ponujala kar nekaj možnosti varovanja s frendi, skala je bila večinoma dobra, mestoma pa je bilo tudi kar precej krušljivo in naložene podrtije. Nekaj preglavic je mogoče predstavljala zatravljenost poči na nekaterih mestih… Plezanja je bilo za dobrih 6 ur. V prvih raztežajih sem se v steni gibal precej negotovo in oprezno, k čemur je še pripomogel jutranji mraz, z vsakim metrom pa se je ozračje ogrevalo, glava pa se je tudi vračala na svoje mesto. Upam, da se bo nekaj teh občutkov ohranilo na zalogi do naslednjič. Po turi so namreč že nastali načrti za nove podvige.

Vremenarji so napovedali, da bo sobota najlepši dan v tednu. Super. Gremo nabrat kakšnega klopa in balvanirat v Oplotnico. Granit čaka. Zgodaj se zbudimo in zunaj dež. Eh, nekako se ne zmenimo ne za plohico, niti za radarsko sliko padavin in vseeno optimistično gremo. Načrt je bil preiskati sektor Cekrov Bum v Oplotnici, in če bo ostal čas delček sektorja Fotr – Binetov raj. V Laškem nas dohiti »bajkdoktor mafija« s svojimi »DH kravami«, ki gre v kolesarski park na Mariborskem Pohorju. Seveda smo morali skupaj na kavo in potem vsak na svoj način v Pohorske skale.

Ko smo parkirali poleg male hidroelektrarne v Oplotnici, je vse zgledalo mokro, zato je naš optimizem začel padati. Nekako se orientiramo in gremo proti prvim kamnom. Moja pričakovanja niso bila visoka, saj sem na dosedanjih obiskih pohorskih balvanov navadno naletel na zelo strm teren in slabe ali skoraj neobstoječe možnosti za pristanek ob padcu. Tako velikokrat kakšnega lepega balvana niti nisem poskusil, ker se mi je zdelo prenevarno, saj bi se od padcu odkotalil po skalah in koreninah v dolino. Tu je bila povsem druga pesem, lahek dostop in za čuda zelo lepi »landingi«, poleg tega pa je bila skala presenetljivo suha. Ob tem pogledu so se nam vrnili nasmeški na obraz. Iris je razpakirala, z Rokom sva seveda morala pregledati vse balvane in akcija. Ogreli smo se v lažjih balvanih. Iris se je borila z zelo lepim problemom Podest (5A) in ga kasneje tudi splezala. Poizkusila je tudi balvan Under pressure (6A), a ji je zmanjkalo čisto malo poguma za kar zahteven »top out«. Naslednjič ji zagotovo uspe. Z Rokom sva medtem splezala kar nekaj problemov in tudi zame enega najlepših balvanov, kar sem jih plezal na Pohorju: Glej in se čudi, kar ti Pohorje nudi (6B+). Mislim, da že samo ime pove vse. Nekaj težjih smeri je imelo mokre »top out-e«, zato jih niti nisva probala. Bodo počakali na naslednji obisk.

Pospravimo in se odpravimo v drugi del istega sektorja - približno 10 minut hoje po gozdu. Ko se »utaborimo«, imamo najprej piknik. Pregledamo balvane, ki jih je v tem delu sektorja malo manj. Eden je bil res zelo visok, pod njim pa strmo skalnato pobočje, zato se odločiva, da ta balvan spustiva in plezava le na balvanu Fontblok, na katerem je precej problemov. Ponesreči najdeva kamen, ki ga ni v vodničku, na katerem je kot kaže nekaj lažjih problemov. Super, da se malo ogrejemo nazaj. Drugih lažjih problemov tu ni, zato se Iris zaposli s fotoaparatom, Rok in jaz pa s problemom Summertime madness (7A), ki se začne sede, po majhni tanki poki preči celoten balvan in na koncu sledi še »top out«. Rok ga je v nekaj poskusih le premagal, meni pa je delal probleme en zelo majhen »krimp«. Bo treba še malo ojačati prste. Je bil pa to zame odličen trening.

Sprehodimo se do avta, preparkiramo in gremo pogledat še Binetov raj ter nekaj drugih balvanov v sektorju Fotr. Ura je bila že blizu sedem zvečer in od plezanja ter hoje smo bili že kar utrujeni, zato je bil v planu bolj ogled kot resno plezanje. Na srečo je bil dostop zelo kratek, kakšen kilometer po cesti in samo kakšnih 100 metrov, ampak to zelo strmih 100 metrov, po gozdu. Pregledamo balvane, se še malo sprehodimo do balvana Platofukič, ki je res impresiven, na njem je ogromno različnih težkih problemov, ima pa tudi super pristanek. Definitivno ga obiščemo naslednjič.

Z Rokom v Binetovem raju poskusiva nekaj lažjih problemov in tik pred mini plohico in temo se vrnemo k avtu ter se odpravimo domov.

Spisal Gregor Srpčič (fotkala Iris Jeler in Rok Molan)

V soboto, 9. 5. 2020, so se končno poklopili čas, vreme in sproščeni ukrepi zaradi Koronavirusa in smo šli - na balvane v Kamniško Bistrico, ki očitno doživlja pravi preporod. Ekipo, ki je skoraj prezgodaj štartala iz Krškega, smo sestavljali Rok, Iris in jaz, hladilna torba, ter dva velika »crash pad-a«.

Ob 9-ih zjutraj smo se že zapeljali mimo planinske koče v Kamniški Bistrici in parkirali na velikem parkirišču pri Spominskem parku. Po začetni kalibraciji s »po domače narejenim«, a dovolj natančnim vodničkom, smo se hitro odpravili proti sektorju Krava, v katerem je le en velik kockast balvan, na katerem naj bi bilo nekaj lažjih problemov. Hitro smo ugotovili, da problemi v platkah, kljub nizkim ocenam, niti niso tako lahki. Iris si je na tem kamnu priborila nov 5A, Poč, ki poteka po zelo lepi poki. Z Rokom sva se v tehničnih 6A-jih zelo dobro segrela za glavni cilj dneva – sektor Podpintarska peč.

Odpravimo se nazaj proti parkirišču, ki je bil sedaj že skoraj poln. Z Rokom opazujeva avte in sva presenečena, da imajo vsi avti neke plezalne nalepke, da vsi iz avtov vlečejo blazine…medtem Iris raje uživa v lepih pogledih na okoliške gore. Zelo lep je bil predvsem pogled na še vedno zasneženo Skuto.

Iz avta vzamemo zaloge hrane in se brez nekih pričakovanj odpravimo proti prvim balvanom v Podpintarski peči. Glede na vodniček, večina balvanov leži blizu struge oziroma v strugi, dostop naj ne bi bil dolg in tudi ni. Po nekaj minutah hoje pridemo do glavnega dela sektorja in potem presenečenje. Balvani so veliki in res lepi, pristanki pod balvani varni in ravni, pod skoraj vsakim balvanom pa »crash pad-i« in ogromno plezalcev. Počutil sem se, kot da smo prišli v Font, samo z lepšim pogledom na gore. Najprej smo si balvane ogledali in hitro začeli s plezanjem. Plezali smo balvane do težavnosti 7B. Iris si je priplezala dve novi petici. Rok je, poleg (zanj) lažjih balvanov, na »flash« preplezal Kastrator (6C) in Bajonet (7A+), potem je poskušal v težkem 7B balvanu Prasila, ki bo počakal na naš naslednji prihod. Meni je uspelo preplezati nekaj balvanov z oceno 6B in po nekaj poskusih tudi Kastrator-ja (6C). Preizkusil sem tudi »krimpe« in gibe v previsnem Bajonet-u, veliko kože in moči pa mi je pobrala tudi Petka za zabavo (6B+), ki je meni osebno eden lepših problemov, kar smo jih plezali ta dan.

Vsi zelo utrujeni od celodnevnega balvaniranja, smo se odpravili proti balvanu Ovca. Vmes smo si za naslednje obiske ogledali balvane v strugi. Na Ovci sva z Rokom splezala še nekaj balvanov z oceno 6A – 6B, za kaj več ni bilo energije, saj je bilo sonce že za gorami, ura pa že skoraj osem zvečer. Sledil je še kratek sprehod do avta in zasluženo mrzlo pivo iz hladilne torbe.

Nad balvaniščem v Kamniški Bistrici smo bili vsi trije pozitivno presenečeni, problemi so težki, ampak res zanimivi. Očaral nas je tudi plezalski »vajb«, ki ga je bilo čutiti v gozdu in seveda dobri pristanki. Tako si brez strahu, da si ob padcu polomiš kakšno kost ali se skotališ v dolino. Med plezalci smo opazili tudi kar nekaj aktualnih in bivših članov reprezentance, ki ustvarjajo in iščejo nove težke probleme.

Že glede na vodniček, nismo videli (kaj šele probali) niti polovice balvanov v tem sektorju. Preostala dva sektorja nismo imeli časa obiskati. Po pogovorih z ostalimi plezalci je tu še ogromno lažjih in težjih problemov, ki jih niti ni v vodničku, tako je dela v Kamniški Bistrici še ogromno. Meni daleč najlepše balvanišče v Sloveniji, kar sem jih do danes obiskal in KOMAJ ČAKAM, DA GREMO SPET!

Spisal Gregor Srpčič (fotkala Iris Jeler in Rok Molan)

V torek, 3. marca 2020, smo v dvorani OŠ Brestanica izpeljali Odprto občinsko prvenstvo za osnovnošolce v težavnostnem plezanju. Prijavili so se lahko vsi otroci iz brestaniške, krške in brežiške vadbe ŠP ter vsi ostali osnovnošolci iz občine Krško in OŠ Kostanjevica na Krki.

Na dan tekme je bilo prijavljenih 97 otrok, tekme pa se jih je na koncu udeležilo 55 in še 2 izven konkurence. Organizatorji smo še kar zadovoljni z udeležbo, glede na to, da so bile na isti dan še druge prireditve (glasbeni nastopi ipd.). Takšna tekma je lepa priložnost, da se otroci prvič spoznajo s tekmovalnim vzdušjem, se spoprimejo s tremo pred nastopom in tudi z morebitnim razočaranjem, ko za las uidejo stopničke in medalja. Ravno zato si vsi zaslužijo pohvalo, mi pa smo prav vsakega nagradili z diplomo za udeležbo. Upamo, da bo za marsikoga tekma dodatna motivacija za obisk vadb v prihodnje.

Ob pregledu galerije močno priporočam spremljavo glasbe. V začetnem delu si zavrti občutke strastnega vokala in za sobotni večer pridih 90'tih. 

Več pa pride v poročilu, soon as possible!  Ponovimo drugo leto!

Praznik Marijino vnebovzetje smo PAKovci izkoristili za druženje in plezanje v plezališču pod Škalo v Hrastniku. Kar nekaj se nas je nabralo (Roki, Gregor, Iris, Cerko, Mateja, Blaž, Jerca, Krištof, Martin, Sandra, Jure in Uroš). Plezališče je vzorno urejeno, smeri pa čisto posebne v Posavju, zanimivi (ne)grifi, vseskozi plezanje na noge, veliko betona in še ogromno projektov na desnem delu stene. Vsekakor plezališče, ki veliko obeta, le še kako lažjo smer naj navrtajo ;-)

Bo vroče? Hladno? Gremo dopoldan ali popoldan? Poznovečerna vprašanja, ki so se pojavljala med prisotnimi letos na kar številčnem taboru PAK. Seveda smo vsi vedeli, da je v igri plezanje, za njim pa prijetno tojnfanje, pozno popoldan zabavno skakanje s pomola v morčka in kramljanje v senci v bližnjem gozdičku.

Smeri v kanjonu do šeste stopnje smo kar nekajkrat ponovili. Preplezali smo tudi lepo število daljših športnoplezalnih smeri:

Oprosti mi pape 4a, 110m; Nosorog 4b+, 150m; Spit Bul, 5c, 145m;  Slovenski Pips, 6a+, 200m; Passenger s Kačo, 6c/6a+, 350m; Leva Tržiška, 6a+, 120m; Danaja, 5b, 100m; Abzajl pista, 4b, 80m; Bora, 6a, 280m; Bračna, 5c, 200m; Akademska, 5a, 180m; Severno rebro, 4b+, 145m; Watersong, 6a+, 160m; Circus, 6a, 350m; Celjski stup, 5a, 150m; Tinin, 4b+, 110m; Andi&Max, 5c, 70m; Fleks und Rex, 5b, 120m; Cristina, 5b, 120m; Kameni croissant, 5b, 120m.

Večina se nas je družila in poplezavala od 21.-25.6., tri družine in še nekaj zanesenjakov pa smo vztrajali še cel teden. Kljub visokim temperaturam smo osvojili tudi nekaj pohodniških ciljev, kot so Krilati Kuk, Bojin Kuk in Vidakov Kuk.

Vseh udeležencev je bilo letos 41: Gorazd Pozvek, Nejc Pozvek, Martina Lapuh, Lena Pozvek Lapuh, Martin Bedrač, Sandra Voglar, Vili Bedrač, Matija Bedrač, Marko Zakšek, Kaja Zakšek, Nik Zakšek, Gregor Cerjak, Mateja Felicijan, Svit Lazar, Jure Barbič, Uroš Jurman, Arnold Koštomaj, Bojan Zorko, Brigita Kužner, Primož Čater, Matjaž Kužner, Špela Stopar, Maja Stopar, Jernej Špiler, Barbara Prosenik, Boštjan Prosenik, Rok Cizerle, Mitja Kolman, Sandi Gosar, David Gosar, Manja Voglar, Mitja Voglar, Tit Voglar, Matej Zorko, Tone Vodopivec, Stanka Starc, Branko Đukić, Mateja Pšeničnik, Sandi Vegelj, Saša Martinčič in Gregor Mirt.

Vsi prisotni smo nad akcijo in druženjem navdušeni. Tradicija je tradicija in komaj čakamo na ponovitev 2020, v kampu Popo, seveda.

Konec januarja in prvi teden februarja sva s Silvotom turno smučala v Gruziji. Prvih nekaj dni sva bila nastanjena v Mestii, glavnem mestu pokrajine Svaneti. Dva dni sva se ogrevala na pol ure oddaljenemu smučišču Tednuldi in se za slovo od žičnic spustila v več kot 1500m nižje ležečo vas Zabeshi. Cel čas sva imela lepo vreme in to je veljalo karseda izkoristiti. Tako sva v naslednjih sedmih dneh vsak dan turala. Po nekaj dneh v Mestii sva odvečno prtljago pustila v hotelu in se čez hribe najprej odpravila v vas Adishi, naslednji dan pa v vas Iprari. Vso pot sva prehodila oz presmučala. Po dveh hladnih nočeh, vse ostalo je bilo pa za s kruhom pomazat, sva se spustila do ceste, ki vodi v vas Ushguli. Hitro sva dobila prevoz in še isto popoldne opravila vzpon na hrib nad vasjo. V hribih nad Ushgulijem sva uživala še dva dni, potem pa sva se vrnila nazaj v Mestio.

Spet ena prava klubska skupna tura izobraževalnega značaja. V dveh dnevih smo obdelali vse, kar se obdelati da. Prvi dan je bil sončen in že kar kičast, drugi dan vetrovno, megleno in mrzlo z obilico sodre, a dobra volja ni popustila niti za trenutek. Vseh PAKovcev nas je bilo kar 17, splezali smo Centralno grapo na Begunjščico, ponovili prerez snežne odeje in stopnjo plazenja po Norveški metodi, nato še varovanje v snežni strmini in na vrhu še izdelavo sidrišča v snegu (prvič z dvema cepinoma in drugič s snežno gobo). Pozno popoldne smo iskali zasute v plazu. Zelo temeljito smo obdelali delovanje lavinskih žoln, postopke določanja lokacije zasutih, kopali manjše in velike luknje, sondirali in uspešno rešili vse ponesrečence. Sledila je obilna večerja v koči in prijeten večer s pesmijo ob kitari. Drugi dan po zajtrku smo se zagnali proti bližnjemu Trianglu. V vetru, megli in nekakšni sodri smo bili hitro na vrhu, sledilo je obvezno fotkanje, na poti navzdol pa smo preizkusili še zaustavljanje s cepinom pri zdrsu ali padcu v strmini. Seveda so nam Matej, Peter in Sandra zadeve prej razložili v piko, še vedno pa rajši tega ne bi delali zares. Za nami sta dva dneva, ki ju ne bomo nikoli pozabili, pa še veliko smo se naučili.

Več kot luštno fajn smo se imeli. 

V petek, 21.12.2018, smo v Brestanici v dobri družbi in vzdušju najmlajših, njihovih staršev in odraslih članov kluba preživeli lepo popoldne in večer. Odvijalo se je že 9. tradicionalno klubsko Božično-Novoletno srečanje in druženje plezalcev. Ambrož Novak in Rok Molan sta pripravila 35 kratkih in atraktivnih smeri (bolderjev), v katerih so se najprej preizkusili otroci iz vadb športnega plezanja (Brestanica, Brežice in Sevnica).

Otroci so uživali v plezanju bolderjev in veselo rajali s sovrstniki. Poskrbljeno je bilo tudi za lačne želodčke, v igralno-ustvarjalnem kotičku pa so se zabavali in igrali najmlajši obiskovalci. Po končanem plezanju so otroci zapeli še nekaj pesmic in glasno klicali dedka Mraza. Seveda se je odzval in prinesel za velik koš daril. Skupaj smo zaključili letošnji otroški plezalni program. Se vidimo drugo leto.

Po otroških nastopih so se na steni pomerili še odrasli plezalci, člani kluba, in razmigali svoje telo, prebudili duha ter preživeli res lep večer.

V športni dvorani OŠ Brestanica se je odvilo vsakoletno področno tekmovanje v športnem plezanju za osnovnošolce. Na tekmo smo prijavili kar vse otroke iz vadb športnega plezanja v Brestanici, Brežicah in Sevnici, na koncu pa se je tekmovanja udeležilo 64 otrok. Čestitke vsem, ki so si upali, za ostale pa bo priložnost naslednje leto. Ekipa PAK se je ponovno izkazala. Tekma je potekala tekoče in v dobrih dveh uricah smo zaključili s tekmovalnim delom ter podelitvami medalj in diplom.