Posavski alpinistični klub | Alpinizem | Športno plezanje | Gorništvo | Odprave | Stene | Plezališča | Posavje | Armeško | Tečaj športnega plezanja | Šola športnega plezanja | Alpinistična šola

Klubske odprave - Peru 2002

PREDSTAVITEV IN CILJI ODPRAVE

Julija letos organiziramo alpinistično odpravo Posavskega alpinističnega kluba v Peru (področje Cordillere Blance). Cilj odprave je preplezati kakšno novo prvenstveno smer v kateri od sten tamkajšnjih šesttisočakov, preplezati več težjih smeri in se seveda povzpeti na kar nekaj pet ali šesttisočakov.

Člani odprave so: Gorazd Pozvek, Aleksandra Voglar, Nejc Pozvek, Tjaša Zakšek, Tadej Bernik, Mojca Žerjav (AO Matica) in Martin Bedrač, ostala dva člana odprave Matej Zorko in Romana Šalamon sta zaradi službenih obveznosti odpovedala udeležbo.

Stroški za eno osebo znašajo približno 470.000 SIT (brez priprav in logistike), in sicer:

letalska karta + takse 200.000 SIT
bivanje v Peruju (Prevozi, prenočišč, prehrana) 105.000 SIT
zavarovanje (zdravstveno in nezgodno) 25.000 SIT
plezalna oprema 80.000 SIT
fotografski material 40.000 SIT
Cepljenje (rumena mrzlica, hepatitis A, tetanus) 20.000 SIT

Odprava bo medijsko atraktivna, saj bodo o njej pripravljene reportaže v javnih občilih (Sava Glas, Posavski Obzornik, Radio Krško, Radio Brežice, TV Krško, Delo, revija Grif, Planinski vestnik...), posnetega pa bo tudi obilica fotografskega materiala, vseskozi se bomo javljali po telefonu in preko elektronske pošte, pripravljena pa bo tudi internetna stran s kar najbolj ažurnimi podatki o odpravi.

SPONZORJI ODPRAVE

Krajevna skupnost Brestanica,
Nuklearna elektrarna Krško,
NUMIP d.o.o.,
Občina Krško,
Termoelektrarna Brestanica d.o.o.,
Zavarovalnica Triglav d.d.,
Avtoline d.o.o.,
Rafael d.o.o.,
Floring d.o.o;
Elektromontaža Bizant s.p. Mevode
Jože Grajžl s.p.
Savaprojekt d.d. Krško
ELEK d.o.o. Ljubljana
DEM d.o.o.
Krovstvo Hvala s.p.

"Zahvala tudi ateju Zakšku za prevoz od doma do letališča v Trstu"
"Zahvala tudi staršem Bedrač in Voglar za prevoz od letališča v Trstu do doma"

04.07.-05.07.2002

Trst, Milano, Caracas, Lima in končno Huaraz (3100m)

(Avtor: Martin Bedrač)

No, končno je le prišel tako težko pričakovani dan odhoda. Ob 02:00 smo se vsi spokali v enoprostorca Volkswagen Sharan, nabasali prtljažnik z opremo in iz Krškega krenili proti Ljubljani, kjer smo pobrali še Mojco in njeno opremo (vsi skupaj kar 12 ruzakov in 2 težki sviji). V Trst smo prispeli okrog 05:00 in ugotovili, da je letališče še zaprto. Tipična italijanska fora! No, čez pol ure so se le prikazali uslužbenci. Sčekirali in stehtali smo robo in ob 07:20 odleteli proti Milanu, se tam presedli na večji avion, ki je bil napol prazen, tako da smo se veselo raztegnili po več sedežih in večino poti prespali. Let čez Atlantik je trajal skoraj 11 ur, tako da smo v Caracas prispeli okrog 14:00 ure in pri tem pridobili 6 ur zaradi časovne razlike. Ker pa je Caracas v Venezueli je bil že čas za prve težave.

Prtljago smo imeli sčekirano samo do Caracasa, tu pa je nismo mogli prevzeti, ker tega ne dovoljujejo letaliski predpisi. Tako smo letali od okenca do okenca in na koncu le dobili nekakšno zagotovilo, da bo roba na pravem letalu za Limo in da bo tudi vsa. Uslužbenci so poglavje zase, v pisarnah imajo kar cele družine, stranke so zadnja briga, pa še ful so šlampasti, mimogrede pozabijo napisati kak kos prtljage... No, na letališču v Caracasu smo se kar načakali dobrih 6 ur na letalo za Limo in ob 20:35 končno odleteli do našega cilja. Vmes smo nepričakovano pristali se na enem Perujskem letališču, zagnali paniko, ker so nam zložili robo dol iz aviona, vendar je tam tak postopek. Robo dol in robo nazaj gor, no, vsaj delo imajo, če ne drugega. KONČNO, LIMA!

Pa smo le tu, smo si mislili, čeprav je bila ura komaj 02:00 zjutraj. Takoj smo se ročno namestili v restavracijo, zvlekli tja vso robo in se udobno zavalili na mehke kavče. Kavica, sokovi in pisanje dnevnika so nam krajšali tistih nekaj nočnih uric do taksija za avtobusno postajo. Ob 5:30 smo se s kombitaksijem odpeljali do avtobusne postaje za Huaraz firme Movil. Vožnja skozi Limo je nekaj najbolj nagravžnega, umazane ulice, zanič cesta, divja vožnja skozi rdeče semaforje, skratka, zanimivo, a ogabno. Avtobusna postaja je kar neki ograjen prostor, zraven je provizorična čakalnica in en računalnik, kjer smo si rezervirali in kupili karte. Imeli smo srečo, saj smo dobili karte ze za bus ob 08:00 uri, obenem pa rezervirali se karte za preostala dva člana odprave, ki prispeta v Limo 09.07.2002. Vožnja do Huaraza je prelepa, pokrajina se spreminja neprestano, od umazane in kaotične Lime, mivknate puščave ob Tihem oceanu, obdelanih polj ob morju, pa do prvih hribov in kasneje ze tudi prvih pet in šesttisočakov na obzorju. Pot je trajala kar 8 ur, nekaj smo je prespali, ostali čas pa je minil ob glasnih vzklikih in besnem pritiskanju na sprožilce fotoaparatov. Jasno, trudil se je tudi šofer, ki ni šparal plina, navzdol je veselo ugašal motor in tako varčeval pri bencinu, ovinki so pa tako ali tako bili povsem njegovi, bremze so smrdele do neba, ampak mojstri obvladajo, varno smo prispeli v Huaraz, našo izhodiščno točko za vse nadaljne vzpone. Hitro smo najeli dva taksija, po 140 SIT na taksi in se odpeljali do hostla Warmie Huicio, kjer je bilo še veliko prostora in najbolj prijazna 'gazdarica' v Huarazu. Cena je 10 Solov na osebo na noč, kar znese 700 SIT in to za sobe z lastno kopalnico in WCjem, yeaah!

Ura je bila komaj okrog petih popoldne, tako da smo se se malo sprehodili po Huarazu, kupili malo sadja, higienske potrebščine, zemljevide, se do sitega najedli v eni od gostiln, zdaj pa nas končno čaka zasluženi spanec in počitek po kar 44 urnem potovanju. Jutri se vstanemo po filingu in popoldne že načrtujemo prvi aklimatizacijski vzpon do jezera pod vrhom Churupa, nekje do višine 4500m, kjer bomo prespali in se naslednji dan vrnili v Huaraz. Takrat pa se kaj več o vsem skupaj.

06.07-07.07.2002

Vzpon do jezera (4600m) pod vrhom gore Churup (5495m)

(Avtor: Martin Bedrač)

Kot smo napovedali, smo se v soboto 06.07.2002 ob 14:15 s kombijem odpravili na naš prvi aklimatizacijski vzpon do jezera pod vrhom gore Churup (5495m). Vožnja do vznožja gore je bila pravo adrenalinsko doživetje, saj je cesta bolj podobna kamnolomu, amortizerji na kombiju pa čisto na koncu, da ne govorimo o oblakih prahu, grozljivih srečanjih z drugimi vozili. No, nekako smo se po 2 urah le priguncali do vznožja na višini okrog 3900m, potem pa nas je čakal zelo strm vzpon do slapov pod jezerom na okrog 4300m. Najprej smo se zagnali v strmino, a že po nekaj metrih ugotovili, da tako ne bo šlo naprej. Zmanjkalo nam je sape, srce je razbijalo kot noro, čeprav nam noge niso kazale prav nobenih znakov utrujenosti. Hitro enostavno ni šlo naprej, zato smo lepo počasi zagrizli v breg. Po 2 urah mučne hoje smo prišli do slapov, tam pustili ruzake in pred mrakom skočili še do jezera na višini 4466m. Jezero je naravnost prelepo, ledeniškega izvora, nad njim pa kraljuje fantastična gora Churup. Lovil nas je že mrak, zato smo se vrnili do slapov in postavili šotore. Na hitro smo si skuhali testenine, vrgli v lonec še mezgo in tunino in večerja je bila nared. Že ob 20 uri smo se spravili spat, saj sta nas višina in vzpon kar izčrpala. Ponoči nam je začelo razbijati v glavi, pojedli smo nekaj Lekadolov, vseskozi nam je primanjkovalo kisika, nobene stvari ne smeš početi sunkovito. Tako vse do jutra, ki nas je presenetilo z nizkimi temperaturami okrog minusa. Vstali smo se okrog 8. ure, se spravili k zajtrku, hvala za suho klobaso mama!, potem pa še enkrat skočili do jezera, besno uničili še nekaj filmov, in se odločili še za vzpon do ledeniske morene pod vrhom Churupa, kjer je še eno jezerce.

Pot nas je kar izmučila, sonce je nažigalo in kmalu nam je zmanjkalo vode. Ledeniško jezero je bilo zelo mamljivo in smo kar spili nekaj deci vode, čeprav to ni priporočljivo. Kasneje na srečo ni bilo nobenih težav s prebavo ;) Nazaj grede smo kar zleteli do šotorov, pojedli na hitro kosilo in se vrnili do vznožja gore. Tam smo naleteli na kar nekaj taksijev in kombijev, ki so čakali na morebitne stranke. Ročno smo se naložili v razmajano Toyoto in gas navzdol. Spet ura in pol poskakovanja po naravnost obupni cesti, s tem da smo se iz avta skobacali popolnoma prekriti s prahom, a srečni, da nam ni bilo treba hoditi se v dolino. To je bil nas prvi aklimatizacijski vzpon, da se malo navadimo na višino in pomanjkanje kisika, v bistvu en tak lep izletek. Na srečo nobeden od članov odprave ni imel večjih težav, tako da z optimizmom gledamo na nadaljevanje odprave. Že jutri se namreč odpravljamo proti dosti bolj zahtevnemu vrhu Pisco (5752m), kar nam bo vzelo kar 3 do 4 dni, uporabili pa bomo tudi že snežno in ledno opremo. Po tem vzponu bomo vedeli, kako naprej in kako dobro smo aklimatizirani in na katere vrhove se bomo še odpravili. Po povratku iz Pisca se srečamo še z ostalima članoma odprave, potem pa vse skupaj načrtujemo skupaj. Lep pozdrav od vseh članov...

08.07.-10.07.2002

Vzpon na goro Pisco (5752m)

(Avtor: Martin Bedrač)

Uspešna aklimatizacija izpod gore Churup na višini okrog 4500m nam je vlila veliko optimizma za načrtovani prvi resni vzpon na goro Pisco, ki je visoka kar 5752m, ravno dan prej pa je terjala eno smrtno žrtev, sosednji Huascaran pa se eno. Nič kaj lepi občutki, toda za vse je bila kriva nepripravljenost in slaba aklimatizacija, tu pa smo mi naredili vse po spisku.

V ponedeljek, 08.07.2002 smo zjutraj najprej nakupili hrano za tri dni in se ob 10:00 zbasali na kombitaksi Collectivo (nekakšna oblika javnega prevoza, zelo poceni) in za vožnjo do mesta Yungay (40 km od Huaraza) plačali 3 sole na osebo. Aja, Mojca je ostala v hostlu. Zjutraj se je počutila zelo slabo, vrtelo se ji je, zgleda da je fasala kako bakterijo v hrani ali pa jo je zdelala višinska bolezen. Škoda, ker je najbolj pripravljena od vseh in šiba v hrib, da jo komaj sledimo. Tako smo ostali samo štirje (Sandra Voglar, Tjaša Zakšek, Tadej Bernik in moja malenkost Martin Bedrač). Na vožnji do Yungaya, stisnjen v zadnjem delu kombija, sem spoznal tri simpatične Američane iz Aljaske, ki so na poti po Peruju ze več kot mesec dni in od njih izbrskal marsikatero koristno informacijo, pa še zastonj prenočišče imamo v Anchorage-u (Aljaska), če se bomo kaj mudili tam. Sicer pa je Peru in Cordillera Blanca odličen kraj za spoznavanje zanimivih ljudi, samo jezika ne smeš šparati. Mi konstantno hvalimo Slovenijo, tko da je folk že čisto divji. Drugo leto lahko pričakujemo naval turistov, ha! No, naprej k odpravi. V Yungayu smo se presedli na drug Collectivo in pičili naravnost proti dolini Llanganuco, od koder se začne vzpon do zatočišča oz. baznega tabora na kakih 4700m. Že na pol poti do doline nas je zaustavila rampa. Plačajte za vstop v narodni park! Pa ne 10 solov, ampak kar 65 solov na osebo, kar znese 5000 SIT oz. 20.000 SIT za vse štiri in to za ušivih tri dni in en vrh. Jasno, da smo znoreli, še posebej, ker je bila tarifa za en dan samo 5 solov. Uradnik se je samo zvito smejal, tako da smo se obrnili in poslali k vragu Pisco in cel Peru, medtem pa nam je pobegnil še kombi in smo obtičali ob rampi. No, nato smo se le malo pomirili in izvedeli, da je to karta za cel park in da velja cel mesec ter da jo bomo lahko uporabili tudi drugje. Vseeno preveč denarja za Peru, še Evropa ni tako draga. S stisnjenimi zobmi smo našteli 260 solov in skočili na prvi Collectivo, ki je pripeljal mimo in nam zakasiral 7 solov na osebo še za slabih 10km vožnje. Mater smo bili jezni, ampak jeza nam je ugasnila v trenutku, ko smo zagledali smaragdno plava jezera in fantastične vrhove Pisco, Huascaran, Chopicalqui, Chacraraju, Huandoy, kar mešalo se nam je od lepote. Zadegali smo si težke ruzake na hrbte in stopili par sto metrov do kampa z oslički in nosači. Za vzpon do baznega tabora smo si najeli dva oslička in enega gonjača. Vse skupaj nas je stalo 20 dolarjev, kar je bilo za 10 dolarjev manj, kot je uradna cena (za butaste Američane, jasno). Kar smejalo se nam je, ko smo praznih ramen stopali proti baznemu taboru, le na iztrebke pridnih osličkov smo morali paziti. Dobro smo ga žgali v hrib in do baznega tabora prišli v 1 uri in 40 minut (drugače folk hodi gor dobre 2 ure). Na žalost smo pri rampi izgubili celo uro, tako da je prvotni plan, da se še isti dan po ledeniški moreni vzpnemo do snežne meje na kakih 5000m, padel v vodo. Poslabšalo se je tudi vreme, vsi vrhovi so se zabasali z oblaki, začelo je deževati, ohladilo se je, skratka, nič kaj obetavno. Malce slabe volje smo postavili šotor, pojedli večerjo (jasno testenine) in ob kakih 18h šli spat.

Vstali smo se ob 01:00 ponoči (09.07.) in skoraj zavriskali ob pogledu iz šotora. Na nebu so nam prijazno mežikale zvezdice, o dežju ne duha ne sluha. Pojedli smo skromen obrok kosmičev in ob pol treh po temi s čelkami na glavah zagrizli v strmino. Ledeniška morena je področje, kamor ledenik odriva kamenje in skale oz. je nekoč bil ledenik, zdaj pa je to nekaj najbolj ogabnega, še posebej če področje prečiš ponoči. Skakanje s skale na skalo, iskanje možicljev iz kamnov, višina in mraz, vse to kar dodobra izmuči človeka. Kar dobro nam je šlo, tik pred snežno mejo pa smo zašli in eno uro tavali ob nekem jezeru in iskali pravo pot. No, končno smo jo le našli in prisopihali do snežne meje. Počasi se je že danilo, čakal nas je še najtežji del in nič kaj preveč se nam ni mudilo. Pojedli smo vsak svoj powerbar, spili nekaj vode, si obuli snežne čevlje in nataknili dereze. Potem pa po dolgem grebenu proti vrhu. Hoja na taki višini je nekaj najtežjega, narediš dvajset korakov in dihaš kot riba na suhem kake pol minute in spet ponoviš postopek in tako naprej celih pet ur, vrh pa nikakor noče biti bližje. Najboljše je, če misliš na kaj čisto drugega, samo gor ne smeš gledat ali pa štet korakov, jaz sem v glavi mislil na morje, reševal integrale, vozil bicikel in še sto tisoč drugih stvari in spraševal, kaj mi je tega bilo treba. Verjetno je pri vseh tako. Malo pred vrhom nas je pričakala globoka ledeniška razpoka, široka kak meter in z ozkim mostičkom, tako da smo se raje navezali in jo prestopili varovani. Še kakih 40m hoje, zadnji ovinek na vrh in še 20m po vrhu in že smo bili na vrhu Pisca, na 5752m. Objemali smo se in se smejali kot nori, nekaterim so se ulile tudi solze, saj Pisco ni kar tako, nihče od nas, razen Sandre, pa dosedaj še ni bil tako visoko. Razgled je bil fantastičen, slikali smo kot nori, se slikali tudi s slovensko zastavo. Na vrh smo prišli ob 11h, kar pomeni skoraj 9 ur vzpona in 1100 višinskih metrov. Začelo je pripekati, v glavah pa nabijati, zmanjkalo nam je vode in dehidracija nas je popolnoma izčrpala. Komaj smo se privlekli oz. sestopili do snežne meje, tam pa popadali po skalah in zaspali eno uro. Nato smo sestopili do bižnjega tabora, se napili vode izpod ledenika in spet zaspali za kako uro. Ob 15h smo se le spravili in prečili še ledeniško moreno nazaj do šotora, kamor smo prišli ob 16:30. Spet je začelo deževati in kasneje tudi snežiti.

Pojedli smo testenine in ob 18h že trdno spali vse do naslednjega dne do 8h (10.07.), se ob 11:30 spravili v dolino, tokrat brez osličkov. Na prevoz smo čakali dobro uro, potem pa nas je šofer kombija obral za celih 10 solov na osebo, toda prav nič si nismo mogli, bil je edini. Ob 14:30 smo bili ze v Yungayu in ob 16h v Huarazu. S tresočimi nogami in razbolelimi glavami, malce prehlajeni, smo morali prepešačiti še doberšen del mesta do našega hostla. Kakih dvesto metrov pred hostlom pa sta za nami pridivjala dva nora kolesarja v polni bojni opremi in komaj zaustavila. Takoj smo ju prepoznali. Gorazd Pozvek in Nejc Pozvek, še preostala dva člana naše odprave, ki sta v Huaraz prispela ob 5 zjutraj, popoldne pa z bicikli že divjala na 4000m višine. Kako smo bili veseli drug drugega in si neučakano izmenjavali vtise zadnjih dni. Privlekli smo se do hostla, kjer nas je pričakala nasmejana Mojca, ki tudi ni izgubljala časa in dodobra spoznala nočno zivljenje Huaraza. Stuširali smo se in hitro odšli na obilno večerjo. Pečene kure s pomfrijem, zrezki, nabodala, palačinke in piri so cepali kot za stavo, najedli ali bolje nažrli smo se za tri dni nazaj in naprej, potem pa spat, spat in spat. Zjutraj pa nam je Pisco le pokazal svoj obraz. Tedi ima vročino in glavobol, Tjaso tudi boli glava, Sandra ima čisto specifične tezave, jaz pa malo bolj pogosto hodim na ve-ce, skratka, čas je za dober pocitek, tako da bomo naslednja dva dneva v Huarazu, se dobro hranili, mogoče skočili na kak bliznji hribček. Medtem so Gorazd, Nejc in Mojca odšli na svoj prvi vzpon na goro Vallunaraju (5686m), držimo pesti in upamo na čimboljsi izid. V primeru, da osvojijo vrh, bo v petek zelo zelo veselo v tambo-ju (lokalni diskač, kjer si folk da duška po napornih vzponih). Toliko zaenkrat, o nadaljnih ciljih odprave pa, ko se vrnejo še ostali iz Vallunaraju-ha.

11.07.-13.07.2002

Vzpon na goro Vallunaraju (5686m)

(Avtor: Gorazd Pozvek)

Dan po naši vrnitvi z vzpona na Pisco, so se ostali člani odprave (Gorazd Pozvek, Nejc Pozvek in zdaj že zdrava Mojca Žerjav) za svojo prvo aklimatizacijsko turo odločili za vzpon na goro Vallunaraju (5686m), in sicer po dostopu iz doline Llaca. Nam pa je Pisco pokazal svoj pravi obraz. Po začetnem navdušenju, kako brez težav nam je uspelo premagati tako visoko goro, so izgleda hudi napori le izčrpali naše imunske sisteme. Tako Tedi leži z visoko vročino in drisko, Tjaša ima tudi vročino in glavobol, Sandra je izčrpana zaradi ženskih težav, jaz pa sem nekako slaboten in s skrhano prebavo. Tako raje počivamo in jemo veliko sadja in se na splošno hranimo čimbolj obilno (apetita nam nikakor ne zmanjka, na taki višini pa tako ali tako vse sproti pokurimo). No, zadosti o naših težavah. Udarna trojka se je ob 10h zjutraj (11.07.2002) spravila v kombitaksi in po dveh urah nenormalno slabe ceste so le prispeli v dolino Llaca, od koder so se prvi dan povzpeli do baznega tabora na višini 4950m (okrog 3 ure hoje) in si tam postavili šotor. Vreme se je kmalu poslabšalo in začelo je snežiti.

Kljub temu, da je snežilo celo noč, so se ob 5:40 zjutraj (12.07.2002) odpravili proti vrhu in ga ob 9:30 tudi dosegli. Pot proti vrhu je zelo lepo izpeljana med ledeniškimi razpokami, nekaj pa jih je bilo potrebno tudi preskočiti ali pa prečiti po dvomljivih mostičkih. Zadnji del poti je speljan po izpostavljenem in razglednem grebenu. Na vrhu so se zadržali le 15 minut, se vzhičeni objeli, se poslikali z zastavo in že je bilo treba zapustiti vrh, saj so jim grozili temni oblaki in močan veter. Za spust do šotora so porabili le eno uro, nato pa še slabi dve uri nazaj v dolino. Po manjših težavah s prevozom, so ob 18h srečno prispeli v Huaraz. Po tuširanju in razpakiranju opreme, smo se vsi skupaj zapodili v gostilno in opustošili vse zaloge (odkrili smo novo oštarijo z odličnimi postrvmi in mesom v vseh oblikah).

Tako smo sedaj vsi člani odprave uspešno opravili prvo aklimatizacijsko turo, Nejc Pozvek, Tjaša Zakšek, Tadej Bernik in Martin Bedrač pa so osvojili tudi svoje prve vrhove nad 5000m. Po temeljitem počitku in okrevanju se bomo v naslednjih dneh odpravili v dolino Ishince in poskusili splezati na goro Ishinca (5530m) in goro Tocllaraju (6034m).

15.07.-18.07.2002

Vzpon na gori Ishinca (5530m) in Tocllaraju (6034m)

(Avtor: Martin Bedrač)

Po 4 dneh počitka in potikanja po Huarazu se nam je že mešalo, zato smo se v ponedeljek, 15.07.2002, ob 11h odpravili v dolino Ishince. Najprej smo se vozili s kombijem, potem pa smo za dolino najeli 4 osličke, saj smo imeli s seboj ogromno opreme. Dolina Ishince je dolga več kot 15 km, vzpeli pa smo se za kar 1200m do koče na 4300m, kjer smo si postavili šotore. Odprava je bila prvič kompletna, čeprav sta Tedi in Tjaša še kar bolehala za želodčnimi težavami. Dolina Ishince je bila pravo doživetje, saj je za razliko od drugih dolin, ki smo jih že spoznali, zelo zelena, z gozdovi, prelepo deročo rečico, s pobočij padajo slikoviti slapovi, vsepovsod so razsuti ogromni balvani, obkrožajo jo beli vrhovi in nikjer nobene hiše ali žive duše. Hodili smo skoraj 4 ure, vendar kake posebne utrujenosti nismo čutili. Pojedli smo večerjo, kot ponavadi juho in testenine, potem pa brž spat. Vstali smo se ob 2:00 zjutraj in ob 3:30 brez Tedija in Tjaše krenili proti vrhu gore Ishinca (5530m). Dostop do prvega snega nas je precej izmučil, saj smo hodili kar 4 ure in se vmes še enkrat izgubili, sam vzpon po snegu pa je bil dosti lažji od tistega na Pisco, kar lahko pripišemo čedalje boljši aklimatizaciji. Na vrhu smo bili ob 9:30, potem pa smo se hitro spustili v dolino in ob 12:30 že stali ob naših šotorih. Po poti nas je precej nažigalo sonce, zato je marsikoga mučil lažji glavobol. Popoldne smo preživeli v lenarjenju, zvečer smo si privoščili pijačo v koči, potem pa spali vse do 8:00 drugi dan, ko smo načrtovali naš prvi vzpon na šesttisočaka.

Tocllaraju je zelo markantna gora in iz tabora je izgledala prav strašljivo. Ogromna pobočja, velike strmine, seraki, razpoke in slabe novice, saj so se alpinisti vračali z gore, ne da bi osvojili vrh, predvsem zaradi močnega vetra. No, nas to ni prestrašilo. Pogumno smo si naložili težke nahrbtnike z dvema šotoroma in hrano za tri dni in se povzpeli do baznega tabora na 5200m, kjer smo si v snegu skopali luknje za šotora, si natopili snega za pitno vodo in čaj in ob kakih 20:00 vsi zaspali. Vstali smo se že ob 1:00 zjutraj (18.07.2002), mrzlo je bilo kot hudič (okrog -15 stopinj), pojedli smo skromen obrok, pravzaprav noben ni bil preveč lacen. Vse nas je grizlo ali bomo prišli na vrh, ali nam bo vreme naklonjeno, ali bodo naši prsti na rokah in nogah preživeli mraz, nič kaj prijetno vzdušje. Ob 2:30 smo se končno pripravili in zagrizli v dolgo strmino. Še sreča, da smo začeli ponoči, ker bi nam drugače pogled na neskončno strmino pobral precej samozaupanja. Potem pa hoja in hoja in hoja, občasno je bilo treba preskočiti kako razpoko, ogromen serak, ki nam je vzbujal veliko skrbi v dolini, smo obhodili po nekakšni zelo strmi ozini. Napredovali smo dokaj hitro in ze pred sončnim vzhodom bili pred zadnjo strmino pod vrhom z naklonom kakih 60 stopinj. Gorazd, Nejc in Mojca so strmino kar posolirali, potem pa so naredili varovališče za nas tri (Tedi, Tjaša in Martin), da smo lahko bolj varno zlezli čez strmino. Za nami je strmino posolirala še Sandra. Do vrha je bilo še kakih 100m po položnem pobočju in že smo ob 7:00 stali na 6034m. To je že kar lepa višina, večina vrhov je pod tabo, pravtako oblaki, počutiš se kot na vrhu sveta.

Ravno malo prej je vzšlo sonce, tako da so bili prizori zares veličastni, še bolj pa nas je grela misel, da smo vsi odpravarji uspeli doseči vrh šesttisočaka. Se pravi 100% uspeh odprave. Na vrhu se nismo zadržali preveč dolgo, saj je višina preko 6000m zelo nevarna, pa še sonce je začelo nažigati z vso močjo. Potrebno se je bilo spustiti po strmini nazaj, potem smo pa kar tekli do baznega tabora, kjer smo bili okrog 10:00. Hitro smo podrli šotore in se vrnili do koče, tam pobrali še tretji šotor, spet najeli osličke, potem pa še 4 ure hodili nazaj do vstopa v dolino Ishince, kjer smo se z dvema taksijema odpeljali do našega hostla v Huarazu. V hostlu smo samo odložili opremo in nemudoma oddrveli na pečene kure in gore krompirja ter s pivom nazdravili novemu višinskemu rekordu za kar nekaj članov odprave. V naslednjih dneh se bomo temeljito odpočili, naspali in najedli, potem pa se že v ponedeljek 22.07.2002 razdelimo na tri dele. Tedi, Tjaša in Martin gremo malo po Peruju občudovat staro kamenje, Sandra in Mojca nameravata preplezati severno steno Ranrapalce, Gorazd in Nejc pa se bosta odpravila proti Alpamayu.

22.07.-25.07.2002

Vzpon na goro Alpamayo (5947m)

(Avtor: Gorazd Pozvek)

Ponedeljek, 23. julij 2002

Vzpon na Alpamayo je bil najin glavni cilj na odpravi in po dobri aklimatizaciji sva čez vikend pripravila vse potrebno za tako zahtevno turo (oprema, hrana, informacije, organizacija prevoza...).

V ponedeljek, 22. julija sva se ob 5. uri poslovila od Huaraza in po treh urah vožnje (slabih 100 km) prispela v Cashapampo, vasico na začetku doline reke Santa Cruz. Tam sva najela osličke za prenašanje težke prtljage in avantura se je pričela. Čakalo nas je 7 do 8 ur hoje in 1300 višinskih metrov. Na začetku je pot vodila skozi ozek kanjon po precej strmi in grdi poti, nato pa se je dolina odprla in pokazala zares prečudovit obraz. Po sredini doline je tekla deroča reka, nad dolino pa so se dvigovale mogočne gore. Višje v dolini sva obšla dve veliki jezeri, za konec pa naju je čakal še strm vzpon proti "Campu morena", t.j. baznemu taboru. Na tem vzponu sva srečala dva hrvaška alpinista, ki sta povedala, da sta prišla do tabora 1, za sam vzpon pa se zaradi zahtevnosti nista odločila. V bazi sva takoj postavila šotor in začela s pripravo na naslednji dan.

Torek, 23. julij 2002

Takoj po zajtrku sva podrla šotor in ga dodala k ostali opremi, ki je že čakala v nahrbtniku, oz. to ni bil več nahrbtnik, temveč prave omare, ki so tehtale krepko preko 20 kg. Čakala naju je pot na tabor 1, ki se je vila najprej po idiličnem travniku, kmalu pa je postala strma, prašna in višje na moreni zelo utrujajoča, saj je hoja s takimi omarami na ramenih in po kamenju, ki se obrača in kruši, prava mora. Na višini 4900m se je bilo potrebno preobuti v zimske čevlje in natakniti dereze. Najprej pot vodi po zmerni strmini, na koncu pa strmina preide tudi do 60 stopinj in nekatere naveze so se na tem delu tudi varovale. na poti sva srečala tudi navezo primorskih alpinistov, ki nama je rekla, da se prav tako nista podala v steno, da so bile razmere prezahtevne in da je bil hud mraz in veter. No, najine volje to ni omajalo in po šestih urah sva prispela na T1. Našla sva idealno mesto za šotor, saj je bilo lepo v zavetrju, pa še dobre sosede sva imela. Zraven so šotorili štirje Američani, ki so nama povedali, da sta na istem mestu šotorila tudi Primorca. Američani so bili na T1 že dva dni in so čakali na razmere. Ker je bila na T1 tudi skupina Nemcev in Švicarjev, ki so jih gor pripeljali domači vodniki, so se Američani odločili, da bodo čakali še en dan, ker da bo drugače prenevarno, ker bo padal led. Midva sva se odločila drugače, in sicer, da bova poskusila na vsak način vztopiti prva v Ferarijevo smer, ki sva si jo izbrala in je bila kot je izgledalo, v tem času tudi edina taka, da se jo je dal preplezati (veliko mehkega in nepredelanega snega in na vrhu opasti). Po obilni večerji in ko sva nakuhala dovolj čaja za noč in naslednji dan, sva se brž zavila v tople spalne vreče. Zunaj se je vreme spreminjalo saj je za razliko od prejšnjih dni, ko je luna rastla in je bilo jasno, sedaj sonce zašlo v oblakih in iz oblakov je rahlo naletaval sneg. Nejc je imel malo pomislekov zaradi vremena, pa sem ga potolažil, da se bova o vzponu odločila, ko vstaneva. Predno sva zaspala, se je se malo pohecal, da kaj je naredil, da mora po tako visokih hribih prenašati take omare in to ravno na svoj šesnajsti rojstni dan, namesto da bi lepo užival na morju in proslavljal.

Sreda, 24.julij 2002

Vstala sva že petnajst minut čez polnoč, iz snega zavrela vodo in naredila muslije. Zunaj je med oblaki svetila skoraj polna luna in bil je hud mraz. Malo pred drugo sva bila pripravljena in sva zapustila zavetje šotora. Že sam začetek je bil zanimiv, saj sva se morala spustiti ob vrvi na spodnji plato, kjer so sotorili Švicarji in Nemci. V njihovih šotorih je bil še mir in tako se nama je posrečilo, da sva proti smeri odšla prva. Najprej se je bilo potrebno spustiti kakšnih sto metrov, nato pa se je strmina stopnjevala z vsakim metrom in še predno sva prišla pod smer je bil ponekod naklon strmine okoli 60 stopinj. V smer je bilo potrebno vzstopiti desno od originalnega vstopa, saj je bil tam zaradi odloma snega velik previs. Najprej sem se moral splaziti pod velikimi ledenimi svečami, nato pa sem po ledu preplezal kakšnih 15 metrov (85 st.) in zavil nazaj v originalno smer. Ko sem bil na varovališču sem poklical Nejca, ki je bil kmalu za mano. V sami smeri sva opazila, da je opremljena tudi s slabimi "fiksi", ki pa jih nisva uporabila in sva celo smer plezala čisto samostojno. Po preplezanem drugem raztezaju sva pod sabo opazila luči, kar je pomenilo, da so domači vodniki pripeljali svoje petične kliente. Zadovoljna, da sva prva v smeri in varna pred padajočim ledom, sva plezala v soju lune proti vrhnji opasti. Vseskozi se je zdelo, da bo naslednji raztezaj že zadnji pod opastjo, pa sva jih morala vseeno preplezati vseh sedem, da sva se v zadnjem, ki se je postavil precej pokonci (80 st.), povzpela na vrsni greben. Sam greben je bil zelo ozek in potrebno je imeti kar malo cirkuskih sposobnosti, da se po njem povzpneš na sam vrh. Na grebenu nas je pozdravilo tudi sonce, ki je pokukalo na vzhodu izza oblakov. Na vrhu, kamor sva stopila ob sedmi uri, se nisva zadržala dolgo, saj je bilo potrebno še varno sestopiti. Hitro sva se začela spuščati ob vrvi in kmalu prišla v gužvo s tistimi, ki so se vzpenjali. Vodniki so jim kar potegnili "fikse" čez celo smer in oni so lepo zimarili proti vrhu. To se mi zdi sicer kar malo podcenjevanje gora, da nekoga pripelješ na tak način na vrh gore. Pa kaj čemo, vse za ljubi kruhek, pa zakaj potem ne bi tudi domačini imeli nekaj od svojih hribov. V šotor sva se rahlo obtolčena od padajočega ledu, vrnila ob 10. uri. Američani so nama iskreno čestitali in naju častili s čajem. Midva se nisva veliko obotavljala in sva hitro podrla šotor, spakirala vso opremo, naložila omari na ramena in se že poslovila od T1 in prijetnih sosedov. Za spust v bazo sva rabila dobre tri ure. V bazi je nato celo noč deževalo in snežilo.

Četrtek, 25. julij 2002

V rahlem dežju in sodri sva pospravila šotor, naložila opremo na osle in po slabih petih urah sva že bila zopet v Cashapampi. Tako se je najina avantura na Alpamayo, za katero sem večkrat slišal, da je najlepša gora na svetu, zaključila uspešno in kar težko je opisati kakšni so občutki v takem trenutku, še sploh, če ti to uspe narediti skupaj s svojim sinom.

23.07.-25.07.2002

Vzpon po severni steni gore Ranrapalca (6162m)

(Avtor: Sandra Voglar)

Mi smo se spet vrnli z bregov, spet kar vredi dele, medtem ko se eni pridno potepajo in špilajo turiste! La kaj bo to??

Z Mojco sva si tokrat za cilj izbrali Ranrapalco, 6162m in sicer severno steno, smer N Spur, TD, 900m.

Iz Huaraza sva se odpravili v torek že navsezgodaj, saj sva nameravali isti dan priti v bazico pod steno! Tako sva bili v Coulonu-vasici pred dolino že okoli sedmih zjutraj! Dobili sva enega ful lenega vodiča, dva burota in gasa! Po dobrih treh urah sva bili v bazi pri bajti. Tam sva spoznali in se takoj zaklepetali z američanoma, ki sta ravno prejšnji dan plezala isto smer v katero sva se odpravljali sami! kaka sreča! vse informacije so vedno dobrodošle, izprašali sva ju do potankosti!

No, po uri in pol naju je celo dohitel arijero in skupaj smo rinli še dobro uro ola do bivaka pri jezeru Ishinka! Tu smo se poslovili, 100- tonske ruzake na rame in še dobri dve uri z njima do pod stene! Šotorili sva skoraj pri vstopu. Vstali sva res zgodaj, ampak preden se tam gor kaj skuha... Ko sva bili že pod steno, sem morala še nazaj v šotor , pozabla štrik, in tako sva začeli okoli 3.30.

Smer je bila ful lepa, sam sneg je bil ful razbit ("pantinjentesi"). Že kmalu na začetku sva imeli skalni pozlajen del-kar zanimivo....pol pa prehod čez kar lepo donečo spaltno, pa še en ožji prehod med skalcami. pa se je le dalo vse spraskat po snegu, pa navrh še en skalni skok, pa kar neki trdega leda-al crn sneg, ce je blo to to...Malo sva bili na vrhu že utrujeni, pa vseeno veseli, saj naju je cel dan spremljalo dokaj lepo vreme, okoli pa so bili bregi kar zabasani! Le na vrhu je malo pihalo in bila je adijo megla! Za smer sva porabili 8 ur, sledil pa je se "lepši" del plezarije, adijo nor sestop. Hvala američanoma! Namreč spuščali sva se po njunih abzajlih! pa kako srečo sva imeli, da sva v tistem prostranem norem sodru našli tisti prvi abzajl?!? Pa stiki so se "samo" faclal in rušli z nama vred kamne in manjše balvane, nikjer se niso zataknili!!! Po dobrih treh urah abzajlanja in tavanja med seraki še kako dobro uro sva kot ubiti padli v šotor. Še super večerjica in lahko noč.

Zjutraj smo bili verjetno skupaj z arijerotom drug drugega ful veseli, saj verjetno on ni bil čisto prepričan, če bova prišli ob uri do bivaka, me pa tudi nisva vedeli ali bo ali ne bo?! hitro smo naložli oslička in gasa! Okoli 5-tih sva bili ze v Huarazu in ful veseli ter presenečeni, saj sta bila Gorazd in Nejc ze tudi z Alpamaye, uspešna seveda!

Ja, pol pa pir, pa papica, pa piscosauer, pa Tambo...Pa radi se imejmo!

16.07.-28.08.2002

Online sporočila obiskovalcev in odpravarjev

Torek Julij 16 00:53:42 2002, bojch
Hej odpravljalci oziroma člani odprave! Tole je neki kar vam bo gotovo zeloooooo Všeč!!!

Torek Julij 16 01:01:25 2002, Bojch
Uživajte in razpišite se!

Torek Julij 16 07:32:24 2002, mama zoja
Vi ste coooool!srečno!

Torek Julij 16 21:31:49 2002, tTadej
Vsem želiva veliko sreče in užitkov pri vzponih. Vida in Janez

Torek Julij 16 21:33:07 2002, Tadej
Napiši kaj!! mama

Torek Julij 16 22:43:28 2002, Dani
Čestitke za 5600 in več! Počasi se daleč pride. Imejte se čim lepše kljub težki sapi in ostalim nevšečnostim. Ne pozabite uživati. Vroč poletni pozdrav vsem.

Sreda Julij 17 09:01:34 2002, Andrej
Bravo! Kar tako naprej! Čestitke in lep pozdrav, pa srečno še naprej!

Sreda Julij 17 20:13:20 2002, Leonida, Tonika
Čestitke! Upam, da ste vsi zdravi in da greste s tako višino in tempom naprej. Srečno!

Četrtek Julij 18 00:00:22 2002, Miki
ej, a je to z vremenom res kar se slisi po radiu? neke -20 stopinj pa to... velik cajcka kuhat...

Četrtek Julij 18 09:54:24 2002, Miki
pa kji pa ste vi rudarji?!

Četrtek Julij 18 09:55:01 2002, Miki
ej, tinck! ves kdo je ze prsu dans zjutri? ;)))

Četrtek Julij 18 11:31:32 2002, Bojch
Je to letalo? Je to srna? Je to gams? Ne! To so super alpinisti!

Petek Julij 19 02:50:10 2002, Miki
haaaaalloooooooo!!!

Petek Julij 19 02:51:21 2002, Miki
eejjjjjj!!!

Petek Julij 19 23:35:45 2002, Martin
Mi smo cist nori, vrhove cepamo po tekocem traku, se dobr, da gremo mi trije zdej mal po Peruju, ker bi bli ze predobri, pa se zmanjkal bi hribov, hehe, lepo se imejte in spremljajte nase Perujske dogodivscine :)))

Petek Julij 19 23:49:40 2002, KULI
Samo tako dalje. Po tem pa na morje.

Petek Julij 19 23:58:42 2002, mama Zoja
živio otroc mami tukaj srečna da ste se javili, mal nas je bila frka,bojda je zelo mrzlo minus dvajst.Žuramo bojčitov tventi , vam želimo še kakšen vršček perujski.Samo tako naprej je rekel tito in mi . Čaooooooooj!

Sobota Julij 20 00:00:11 2002, simona
lepo se mejte i nsta se nebrini auto je u dobrim rukama (MOJIM)HEHEHEHEHE LJUBIM VAS NAPREJ

Sobota Julij 20 00:02:08 2002, Sandra
Ej vi doma! Mi imamo tuki tolk dela, pridno kobacamo naokoli, podiramo rekorde-vsemogoce....res se mamo fajn1 Seveda mislimo na vas vse in uzivamo se za vas!

Sobota Julij 20 10:41:42 2002, Bojch
Pa dejte se tedija pa tjaso prpelat, da kej napiseta na net, al kva? ...

Sobota Julij 20 11:11:43 2002, rok
marti, matr sm ti nevoscljiv. Mene pa se kr jebe koleno

Sobota Julij 20 11:15:17 2002, Bojch
HEHEHE Counter je spet aktiven!

Sobota Julij 20 22:56:44 2002, Dani
Martin, kje je poročilo s šesttisočaka? začel si super, kaj pa zdaj? Tu spodaj čakamo novice za medije.

Nedelja Julij 21 20:19:16 2002, S&M
Kak je nam hudo v tem Huarazu! Ampak kure so pa zakon! Jest ne morm vec, pocu bom od hrane !!! Zdej pa se malo na Inka market! ka si nor1 Vse bomo pokupli! In zdaj se malo resne glasbe: do-la-do-re-la-mi-do-fa...

Nedelja Julij 21 21:31:00 2002, Teddy
No pa da se jaz neki napisem: Piscanci so super mi pa tud.

Ponedeljek Julij 22 00:04:35 2002, Bojch
No ja glede teh piščancev, jst pravim takole. Nekam slabo ste lačni če ne morte enga pišanca celga pojest! Bo treba delat bolj in bolj.... Je treba delat...ne pa okol ga s... je treba delat...

Ponedeljek Julij 22 00:04:58 2002, Bojch
Borčy je pa danes zmagu na državnem za dve stotinke ko velik!

Ponedeljek Julij 22 08:30:23 2002, Urednistvo Slowwwenia.com
Cestitamo za vsak osvojeni vrh posebej! Le tako naprej in pazite nase!

Ponedeljek Julij 22 10:01:08 2002, sava glas
Živijo vsi skupaj. Očitno je, da vam gredo zadeve več kot odlično od rok. Čestitke vsem skupaj, kakšne fotke bi se sicer razveselila, ampak bo dobr tud potem, ko se vrnete. Pazite nase in še naprej se imejte lepo. Saj vas tud jaz pohvalim, da ste pridni, tako na radiju kot v cajtngu. Čao - Carmen

Ponedeljek Julij 22 12:38:40 2002, franc
Vsem cestitke za vzpone, posebno mojemu nekdanjemu odpravarju in soplezalcu Gorazdu. Imejte se skrajno fajn in maximalno uzivajte. Lep pozdrav iz koroske!

Ponedeljek Julij 22 21:17:57 2002, jožica&jože&marko
veliko sreče pri nadaljnjih vzponih in čestitke za dosedaj osvojene vrhove

Torek Julij 23 14:31:21 2002, tatjana, sandi,loredana
čestitke od nas treh. Mislimo na vas.

Sreda Julij 24 07:50:31 2002, Dr. Ejko
Še enkrat čestitke! Pa kaj podnevi laja, ponoči plava?

Četrtek Julij 25 02:10:17 2002, Martin&Tedi&Tjasa
Mi smo pa ze v Cuscu in veselo zapravljamo dolarcke, smo se vozl 8 ur iz Huaraza in se 25 ur iz Lime v Cusco, smo cist pokjeni, tko je dobr tuki, v naslednjih dneh osvajamo starodavne rusevine, macu picu ipd., vse v SLO lepo pozdravljamo, ola !!!

Četrtek Julij 25 02:34:49 2002, Martin
Vmes cakamo na novice od Sandre in Mojce ter od Gorazda in Nejca, oba para naj bi danes preplezala svojo steno, punci v severni steni Ranrapalce, pubeca pa nekje v Alpamayu, jutri (cetrtek) bi se ze morali javiti po netu, ce je slo vse po nacrtih, zazelimo jim veliko srece !!!

Četrtek Julij 25 02:36:22 2002, Martin
Aja, se neki. MI smo 7 ur za vami, tko da se tile datumi ne ujemajo glih z nasimi v Cuscu, yep, zanimiva je tale nasa Zemljica ;))

Četrtek Julij 25 08:21:35 2002, cvetka
Čestitke tudi od mene!Tjasa, Tedi, Martin - uzivajte, zasluzili ste, ostali dobro plezajte, pa cim vec poslikajte, da bomo lahko uzivali tudi mi. Sicer pa grem naslednji teden uzivat tudi jaz, v toplejse kraje seveda. Lep pozdrav vsem! Cvetka

Četrtek Julij 25 10:49:21 2002, Leonida
Martin in Tedi, bodita pridna in pazita na Tjašo; za obe navezi pa želim ugodno vreme, čvrst korak in trden oprijem. Mislim na vas in vam želim vse dobro! vaša Leonida

Petek Julij 26 01:08:32 2002, Tjasa&Martin
Ej, folk, mi sploh ne pridemo vec domov, cel dan se setamo, vmes pa se naziramo s torticami in lokalnimi sladkimi specialitetami, Tedija ni zraun, ker je sou rajs lezat v hostl, Tjasa se sam se kotali po ulicah, jest bom pa glih zdele pocu, uiuughh...kje je se jutro, tuki sicer nimajo Tambota, majo pa zato El Muki :)))

Petek Julij 26 02:12:14 2002, NEJC IN GORAZD
Evo nas, pa sva nazaj! Zlezla sva Italjansko smer v Alpamaji, tako kot sva nacrtovala pa ceprav ni blo glih lahko. Tudi Sandri in Mojci je uspelo, vec pa bosta povedali sami. Midva sva se ze ocedila, sedajle pa cakava punce, da proslavimo ob obilni vecerji, saj nam powerbari ze cez usesa ven gledajo. Mejte se lepo vsi v domovini!

Petek Julij 26 02:14:10 2002, NEJC IN GORAZD
Odgovor na Dr. Ejkotovo vprasanje: Tascina proteza (Nejc je takoj pogruntal).

Petek Julij 26 02:15:11 2002, NEJC IN GORAZD
Franc, hvala za tvoje oglasanje. Sem ga bil zelo vesel. Lepo se imej in upam, da se bomo se kaj videli v hribih.

Petek Julij 26 02:21:00 2002, NEJC IN GORAZD
Vsem doma hvala za vzpodbudne besede, lepe pozdrave pa tudi nasim odpravarjem v Cusco. Upava, da se imate se naprej tako dobro, kot smo se imeli tu v hribih in da nimate prevec prebavnih tezav od prenajedanja s sladkarijami. Pa saj imate se kaj Saldiarja za prvo pomoc. No, sedaj pa na poljota in serveco...

Petek Julij 26 02:41:51 2002, s&m
FUKAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA AAAAAAAAAAAAAAT!!!!!!!!!!!!!!

Petek Julij 26 08:21:23 2002, Leonida
Prijetno je prebrati vaše sporočilo da ste vsi zdravi, da se imate dobro, da "lezete" in nizate uspeh za uspehom. Čestitam!

Petek Julij 26 17:44:06 2002, Martin&Co.
BRAAAAAVOOOO !!! Rasturate, lahk se vsi skrijejo pred PAKovci !!! Mi bomo dons zlezl na 300 tonski kamen, ce nas ne bojo prej varnostniki dol potegnli, drzte pesti, viva la Peru !!!

Petek Julij 26 20:03:19 2002, Sandra
Ka zdej folk, ki ste ? vsi na morju? Hvala Leonida! Ce se se kak DR. oglasi al pa kak nacelnik pa se kdo zraven- ne bomo nic jezni!Mi uzivamo, razturali bomo se dalje, sam da se vreme zboljsa-trenutno vse zabasano da nezavesti1 res smo mel sreco, da smo tolk nardil in mel tud z vremenom sreco1 pa tak naprej, dons smo mal al pa kar faj zmatrani od bregov, pa se tambo je naredu svoje! Dobr da je oblacno in da mamo spegle z najvisjim faktorjem! le pozdarv vsem! Se pa tudi kar kmalu vidimo! Le kam nas edaj vodi pot...........????

Petek Julij 26 22:25:22 2002, Gorjane
Cestitamo, cestitamo vsem po vrsti. Uzivajte in lepo se imejte se naprej. Ce razturate, pa nase pazite.

Petek Julij 26 22:33:56 2002, G&N
Vsem zvestim spremljevalcem hvala za vzpodbudne besede (Gorjane, Leonida, Dr. Ejko), nacelnika pa res ni nic slisati. Najbrz je kje dalec od neta v hribih ali ob morju.

Petek Julij 26 22:36:59 2002, Gorjan