Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies)
za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti,
ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta
soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...

Klubske odprave - Peru 2005

PREDSTAVITEV ODPRAVE

Posavski alpinistični klub že tretjič organizira alpinistično odpravo v osrčje Perujskih Andov Cordillero Blanco. Razlogov, da smo si izbrali ta cilj, je več, največji razlog pa so visoke gore, ki se spogledujejo z višino čez 6000 m in seveda z možnostjo preplezati smeri, ki je ni še nihče doslej.

Odprava bo krenila na pot 22. julija 2005, povratek pa je načrtovan za 16. avgust 2005. Nekateri člani odprave so že bili udeleženci zelo uspešnih odprav širom po svetu, nekaj je pa tudi takih, ki se z odpravo in tujimi gorstvi srečujejo prvič. Naša odprava je torej sestavljena iz izkušenih alpinistov in takih, ki si te izkušnje šele nabirajo. Odpravi pa se bo pridružila tudi gorniška skupina, katere člani imajo za cilj prav tako nekaj vzponov na lažje pettisočake.

Odprava bo medijsko atraktivna, saj bodo o njej pripravljene reportaže v javnih občilih (Sava Glas, Posavski Obzornik, Radio Energy, Radio Brežice, TV Krško, Delo, Planinski vestnik...), posnetega pa bo tudi obilica fotografskega materiala, vseskozi se bomo javljali po telefonu in elektronski pošti, najbolj ažurni podatki pa bodo na naših spletnih straneh, kjer se bomo z novicami sproti javljali na klepetalnico, podrobna poročila s fotografijami pa bomo objavili na tej strani.


ČLANI ODPRAVE

Alpinistična skupina: Gorazd pozvek (organizacijski vodja), Matej Zorko (tehnični vodja), Andrej Sotelšek, Boris Sagernik, Nejc Pozvek, Romana Šalamon, Rok Umek, Igor Suvajčevič

Gorniška Skupina: Danica Pozvek, Vidmar, Cvetka Ogorevc, Janez Novak, Maruša Novak, Darja Prezelj


CILJI ODPRAVE

Ker so Perujski Andi visoko gorovje, predstavljajo predvsem problem ob prihodu, ko telo še ni navajeno na višino. Da se organizem privadi na spremenjene življenjske razmere, traja kar nekaj časa, zato je naš prvi cilj povzpeti se na nekatere lažje pettisočake, in sicer na Ishinco (5530 m), Uros (5495 m) in Pisco (5752 m). Te gore predstavljajo tehnično manj zahtevne cilje, vendar dovolj visoke, da se telo sreča z vsemi težavami in boleznimi, ki se pri tej višini izrazijo.

Naslednji cilji pa bodo že zahtevnejši, saj se bodo posamezne naveze poskusile povzpeti na nekatere od srednje težkih šesttisočakov, in sicer na Tocclaraju (6032 m) in Chopicalqui (6354 m). Kot najzahtevnejši cilj pa smo si zadali preplezati prvenstveno smer v južni steni Paclaraja (6274 m). Stena, ki je skoraj še deviška, saj so v njej doslej preplezane le tri smeri, predstavlja velik izziv za odpravo. Stena je približno 800 metrov visoka, preplezati pa jo mislimo v dveh dneh. Eden od ciljev, ki bi prišli v poštev, če bi bile razmere v steni Paclaraja preslabe, pa je ponovitev Slovenske smeri v južni steni gore Artesonaraju (6025 m).

Zadnji cilj, s katerim hočemo dodati piko na i, pa je vzpon na najvišji vrh Peruja, in sicer na Huascaran (6768 m). Vzpon bo trajal kar tri dni. Postavljena bosta tudi dva višinska tabora, ki bosta omogočala varen vzpon in sestop.


DONATORJI ODPRAVE

Seveda naše odprave ne bi bilo brez naših zvestih donatorjev, ki imajo posluh za tovrstno športno dejavnost. Tokrat so nam priskočili na pomoč:

  • Občina Krško
  • Občina Brežice
  • Zavarovalnica Triglav Krško
  • Termoelektrarna Brestanica d.o.o.
  • ISKRA zaščite Kranj
  • KKIT Hvala Krško
  • ELEK svetovanje d.o.o., Ljubljana
  • MAP TRADE d.o.o., Slovenska Bistrica
  • EIMV Ljubljana
  • AFP, Sela pri Dobovi
  • TEŠ, d.o.o.
  • ABB d.o.o., Ljubljana
  • AERO Papiroti d.o.o.
  • Valvazorjeva Knjižnica Krško
  • NE Krško
  • Pečarič, s.p. Ljubljana
  • Floring, d.o.o.
  • Gasilsko društvo Mali Kamen
  • Metalna Senovo
  • Radio Glas Ljubljane
  • Kompas Krško d.d.

POROČILO O ODPRAVI Peru - Cordillera Blanca 2005

Vsi člani alpinistične odprave Peru - Cordillera Blanca 2005 so se srečno vrnili domov. Odpravo je sestavljalo 13 članov. Cilj odprave, ki je bil prvenstveno, da si mlajši člani naberejo čim več izkušenj v visokih gorah perujskih Andov, je bil v celoti uresničen.

Kar sedem članov odprave je v prvem delu osvojilo svoj prvi pettisočak, in sicer Cvetka Ogorevc, Rok Umek, Romana Šalamon, Igor Suvajčevič in Darja Prezelj - Urus (5420 m) ter Janez in Maruša Novak - Pisco (5752 m), pet članov pa tudi svoj prvi šesttisočak. Na šesttisočaku Toclaraju (6034 m) so tako prvič stali: Boris Sagernik, Andrej Sotelšek, Cvetka Ogorevc, Rok Umek in Romana Šalamon. Turo na Toclaraju je uspešno vodil Matej Zorko.

Urus so osvojili tudi Boris Sagernik, Nejc Pozvek in Matej Zorko, Pisco pa Gorazd in Nejc Pozvek. Vsi člani odprave so se tako povzpeli vsaj na en vrh nad pet tisoč metri, ali pa dosegli višino vsaj 5500 metrov.

V nadaljevanju odprave so se bolj izkušeni alpinisti spopadli še s smerjo v gori Artesonraju (6025 m) in po celodnevnem plezanju in sestopu sta se uspeha veselili navezi Gorazd in Nejc Pozvek ter Boris Sagernik in Rok Umek.

Na zadnjo turo pa so odšli v gore nad dolino Cohup, kjer sta najprej Nejc in Gorazd Pozvek preplezala prvenstveno varianto v neimenovanem vrhu (5350 m) grebena med Palcarajujem in Ishinco, nato pa so se Matej Zorko, Boris Sagernik in Rok Umek povzpeli po prvenstveni varianti na vrh Ishinca (5530 m).

Kot cilja odprave sta bila postavljena še dva vzpona, in sicer prvenstvena smer v gori Palcaraju oz. vzpon na Huascaran, vendar je za tako zahtevna vzpona zmanjkalo časa in jih bomo Posavci prihranili za naslednje odprave.


21.07.-23.07.2005

Krško-Muenchen-Madrid-Lima-Huaraz-Cordillera Negra

Iz Krškega smo se, 21.07.2005, ob 22:00 z dvema kombijema odpeljali proti letališču Muenchen, od koder smo ob 07:50 z letalom poleteli do Madrida, od tam pa direktno v Limo. Nato še z avtobusom do Huaraza, kamor smo prispeli 23.07.2005 ob 07:00 po Perujskem času (vi ste 7 ur pred nami). Skupaj to znese celih 40 ur potovanja.

Potem smo poiskali hostel, se malo odpočili, ob devetih šli na zajtrk, nato pa smo se malo razgledali po mestu, obiskali tržnico in trgovine, ob 13-ih pa krenili že kar proti Cordilleri Negri na prvo aklimatizacijsko turo.

Z busom smo se zapeljali na višino približno 3800m in sestopili nazaj v Huaraz (3090 m). Zdaj je tukaj ura 17:40 (0:40 pri vas). Odločamo se še, kam bi šli jest, pa malo proslavit Nejčev rojstni dan. Za jutri še ne vemo, če bomo že šli na drugo aklimatizacijsko turo proti jezeru pod goro Churup, verjetno pa bomo raje še počakali kak dan, da se vsaj malo naspimo in pozdravimo prve rane. Počasi se privajamo na redek zrak in perujsko hrano.


25.07.-26.07.2005

Druga aklimatizacijska tura pod goro Churup

Vseh trinajst članov odprave se je povzpelo na višino 4250m do baze pod jezerom pod goro Churup. Tam smo postavili šotore, za boljšo aklimatizacijo pa se je večina povzpela do jezera na višini 4450m, nekateri pa tudi višje, celo do 4700m.

Skoraj vsi smo začutili prve znake višinske bolezni (glavoboli, slabost...). Noč smo prebili v šotorih v bazi in se drug dan vrnili v Huaraz, kjer smo se odločili, da si raje malo odpočijemo in naberemo moči. Malo se bomo po mestu šetali, pa potem popoldne mogoče malo bolj aktivno preživeli.

Jutri se bomo odpravili v dolino Ishince, kjer imamo za cilj splezati na kakšnega pettisočaka, če bodo razmere dobre in počutje dobro, pa mogoče tudi višje.


27.07.-28.07.2005

Prva skupina na pettisočaku - Urus (5420 m)

Večina članov odprave se je odpravila v dolino Ishince, od koder so se 28.07.2005 povzpeli na prvi pettisočak Urus (5420 m), in sicer so na vrh prišli Matej Zorko, Romana Šalamon, Nejc Pozvek, Boris Sagernik, Rok Umek, Igor Suvajčevič, Darja Prezelj, Cvetka Ogorevc in Andrej Sotelšek.

Janez in Maruša Novak sta se povzpela do višine 5350 metrov in ju je zaustavil le vrhnji tehnično malo bolj zahteven del. Vseeno pa je to zanju velik uspeh, saj do sedaj nista imela izkušenj s tako visokimi gorami. Nejc, Janez in Maruša so se že vrnili v Huaraz, ostali pa bodo v naslednjih dneh poskusili iz istega baznega tabora doseči še šesttisočak Tocclaraju (6034 m).


30.07.-31.07.2005

Druga skupina na pettisočaku - Pisco (5752 m)

Trenutno je stanje pri nas v Andih sledeče. Po vrnitvi Nejca, Maruše in Janeza iz doline Ishince, smo se takoj po dnevu počitka, torej v soboto 30. julija Janez in Maruša Novak ter Pozveki (Nejc, Dani in Gorazd) odpravili v dolino Llanganuco in še isti dan dosegli bazni tabor pod Piscom na 4600 metrih. Ob enih zjutraj, 31.07.2005, smo vstali in bili ob pol treh že na poti proti grozni moreni. Po štirih urah smo dosegli sneg in bili še pred enajsto na vrhu! Vendar pa pot ni bila čisto enostavna. Ker se je na normalnem pristopu odprla velika razpoka, smo morali preko seraka, ki nam je pobral kar nekaj časa (60m, do 70 st. naklonine). Na slabih 5600 metrov je obrnila le Dani, vsi ostali pa smo okoli 11. ure dosegli vrh. Nasploh je to izjemen uspeh za Janeza in Marušo! Vreme je bilo super, razgled super, je pa v hribih zelo malo snega, zato je precej razpok, stene pa kar kopne. Ko smo se vrnili pozno zvečer v Huaraz, smo si želeli čim prej srečati ostale člane, vendar se še niso vrnili iz ture v dolino Ishince. Ker še niso bili čisto dobro aklimatizirani, so verjetno poskusili najprej še na Ishinco in nato na Tocllaraju. Tako, da svežih novic še ni, jih pa pričakujemo danes ali jutri.


30.07.-01.08.2005

Uspešni še na šesttisočaku Tocclaraju (6034 m)

Iz doline Ishinca lahko poročamo o zelo uspešnem plezanju na šesttisočak Tocclaraju (6034 m). 31.07.2005, ob približno 11. uri so se na vrh povzpeli Matej Zorko, Boris Sagernik, Cvetka Ogorevc, Romana Šalamon, Rok Umek in Andrej Sotelšek. V soboto, 30. julija, so se najprej povzpeli do tabora 1 na višini 5000 metrov in nato v nedeljo, 31. julija, nadaljevali z vzponom. Pri plezanju proti vrhu so na največje težave naleteli prav pod vršno piramido, saj je bilo potrebno preplezati 65 metrski serak z naklonino 65 stopinj. Na vrh žal nista stopila Igor Suvajčevič in Darja Prezelj, saj je Igor zbolel in vzpona ni mogel nadaljevati.


03.08.-06.08.2005

Uspešni na Artesonaraju (6025 m)

Prvi dan smo dobro uro tovorili tovore (30 in več kilogramov težke ruzake) do tabora ob jezeru, zjutraj pa smo se pomaknili na tabor pod ledenikom (4900 m). Mato nam je zbolel (imel je hudo vročino), zato v upanju, da mu bo bolje, nismo šli naprej na tabor pod Artesonaraju (5100 m).

Vstali smo že ob 23.30, ob 0.30 pa smo se že spuščali po moreni na ledenik. Na koncu morene je Matej povedal, da ga še vedno kuha in da ne bo zmogel ture, zato smo se sami podali preko ledenika. Nočna hoja po ledeniku je bila psihično zelo naporna. Imeli smo nekako dober nos in lepo našli pot do tabora in nato tudi naprej pod vstop v steno. Plezanje tehnično ni bilo preveč zahtevno, bilo pa je fizično zelo naporno, saj se vse dogaja na višini med 5200 in 6000 metri. Najtežji del nas je čakal ravno na vrhu, kjer je bila strmina še posebej ostra in zahtevna. Z Nejcem sva plezala spredaj, Boris in Rok pa sta nama lepo sledila in tako po večih krizah, ki smo jih vsi doživljali po svoje, ob 14.10 vsi štirje (Nejc Pozvek, Rok Umek, Boris Sagernik in Gorazd Pozvek) stali na vrhu Artesonaraja (6025 m).

Smer je ocenjena po francoski lestvici z D+. Seveda nas je čakal še naporen spust s 14 abzajli. Bili smo malo prepozni, kakšne pol ure in tako smo ob ledeniku spet lutali ponoči. Rešil nas je Matej, ki nam je prišel naproti na rob morene, drugače mislim, da bi morali kar bivakirat. V trdi temi smo ob 20.30, po 20 urah zahtevnega dela, popadali v šotore, malo pojedli in zaspali kot ubiti.


10.08.-12.08.2005

Nove prvenstvene smeri v gorah doline Cojup

S turo v dolino Cojup smo imeli kar nekaj zapletov, in sicer smo najprej v ponedeljek, 9. avgusta, ostali v dolini, ker se nekaj ni steklo s ključem za dolino. V torek, 10. avgusta, smo se nato pripeljali do doline, pa ni bilo še oslov, niti dolina spet ni bila odklenjena. Nato je ariero pripeljal osle, tekel nekam po ključ in se vrnil brez njega. Ko smo mi že preračunavali, kaj naj naredimo, se je od nekod vzela neka tetka in prinesla ključ. Seveda smo morali plačati 20 USD, da nam je odklenila.

Končno smo krenili naprej po čudoviti dolini in po 3 in pol urah prispeli do razcepa, ki je imel oznako le za pot do dveh jezer. Arriero ni imel pojma, kam je treba iti, če hočemo pod Palcaraju. Predno smo se odločili, nas je že pral dež s snegom in prenočili smo kar v pastirskih stajah. Vreme se je počasi slabšalo, in sicer so nam povedali, da je vedno 2 dni slabo ob spremembi lune. Zjutraj se je naredil lep dan in krenili smo po brezpotju v levo dolino v smeri Ishince in levega dela ostenja Palcarajuja. Okolica je popolnoma neobljudena, nikjer nikogar in res je bilo fantastično. Hodili smo po popolnem brezpotju in po 3 urah našli primeren kotiček za tabor (4800 m). Popoldan pa se je Mato odpravil na ogled stene Palcarajuja in iskal primerne možnosti za novo smer. Vendar je že vedel, da smeri ne bomo plezali sedaj, saj nam za kaj tako resnega ni več ostalo zadosti časa, pa tudi pravega elana ni bilo več med nami, razen Matej je bil še dovolj naspidiran.

Tako smo si potem izbrali lažje cilje. Nejc In Gorazd sva si izbrala vrh nad taborom, ki leži v grebenu med Palcarahujem in Ishinco. V začetku je zgledalo lahko, potem pa se je pokazalo, da ni čisto enostavno, tako da sva se kar malo namatrala. Najprej sva se vzpenjala po strmem grebenu in nato zavila v skalne plošče, kjer je bilo ponekod potrebno plezati do 3. stopnje. Nad skalami sva se navezala in v ledu, ki je bil precej načet od sonca splezala dva raztežaja, najbrž po prvenstveni varianti (50-70 st.) in tako ob 17. uri dosegla vrh (5350 m), ga nato prečila in po drugi strani sestopila.

Matej, Boris in Rok pa so se 11. avgusta odpravili iz tabora proti Ishinci, ki iz te strani prav tako nima običajnega pristopa. Izbrali so si svojo varianto pristopa, in sicer najprej v glavnem po moreni, nato so plezali v ledu in malo pod vrhom zopet v skali do 3. stopnje in prav tako po prvenstveni varianti pristopili na vrh (5530 m).

No, tako se je zaključil nas plezalski del odprave s prav prijetnim raziskovanjem gora v dolini Cojup in lažjim plezanjem v gorah, ki so sosede mogočnega Palcarajuja. Kot smo izvedeli, so zadnji poskusi v tem ostenju znani izpred treh let. Več o samih možnostih pa bo Matej povedal po povratku, saj si je steno ogledal prav podrobno. Mi se sedajle odpravljamo na zadnjo noč v Huarazu (dobra večerja, Tamburaju...).


03.08.-15.08.2005

Lima-Nazca-Arequipa-Colca-Puno-Titicaca-Cuzco-Lima

Maruša, Janez in Danica:

Evo nas! Prvi glas z juga. Jst, Janez in Danica smo danes preživeli en ful fajn dan u Nasci. A kje so bli pa ostali turisti? Nekak niso vedli, kaj točno bi radi videli, tako da smo se v Limi ločili na dva dela. Ostalih pet je šlo kar direktno v Arequipo. Mogoče se bomo jutri srečali. Kakorkoli. Naša vožnja iz Huaraza v Limo s Cruz del Surjem je bila divja. Na ovinkih nas je metalo iz spanja, tako da tisti, ki vas ta vožnja še čaka: be prepared!!! V Limi smo oddali prtljago na letališču in se zapeljali v Miraflores na zajtrk. Ob dveh pa smo se vsedli v Civin bus, ki je bil skozi Nazco namenjen v Cuzco. Na njem so manjkali samo še mrtvi indijanci in žive kure. :) Res, kakšna vožnja! A še smo živi. Rane smo si potem polizali v enem malo bolj fensi hotelu, se lepo očedili od nog do glave in se po skledi močnega spanca samo čez cesto sprehodili do letališča, od koder nas je avionček za štiri osebe dvignil v nebo nad Nazca Lines. Fascinantno, res. Nato pa smo se popoldne se odpeljali na pokopališče tukajsnje predinkovske civilizacije, malo obračali lobanje, nato smo malo oblikovali keramiko in kopali zlato. Skratka bil je en zanimiv dan, sedaj pa nas čaka nočna vožnja v Arequipo. Ampak tokrat je bus boljši. :) Tole od naše grupe z juga. Zdej pa čakamo kej novic tam od unih iz Huaraza. Pozdrav!

Andrej, Cvetka, Romana, Igor in Darja:

Smo še vedno v Peruju, tako da ni bojazni; žal se držimo precej daleč od neta in cest, zato se nismo javili. Prvi dan smo preživeli v strogem centru Lime, ki je res posebno doživetje; Miraflores šparamo za na konec. Proti večeru smo krenili v Arequipo. Naslednji dan smo si jo dobro ogledali, obiskali Monasterio Santa Catalina, ostalo pa pustili za povratek, ker smo imeli odhod proti kanjonu Colca. Ob osmih zvečer smo se nastanili v Cabanaconde. Zjutraj smo krenili v dno kanjona; eni do Sangalle Oasis, ki je raj na zemlji, drugi pa še naprej skozi vasi Malata, Cosnirhua in San Juan ter nato nazaj navzgor v Cabanaconde. Vasi v kanjonu so res nekaj posebnega, saj so od prvih cest oddaljene več ur hoje po kamniti poti čez steno, kjer moraš premagati 1300 višinskih metrov. Videli smo tudi kondorje, vendar jih gremo jutri še enkrat gledat na Cruz del Condor, popoldne pa se vračamo v Chivay in Arequipo, kjer nameravamo prespati in pojutrišnjem nadaljevati v Puno. Lep pozdrav domačim, turistom, se posebej pa našim dragim borcem, ki nas tako častno zastopate!

Andrej in Cvetka:

Alo, spet se oglašava. Arequipo in kanjon Colca sva obdelala, sedaj sva v Puno. Na poti iz kanjona smo se predvčerajšnjim ustavili na Cruz del Condor in po cca pol ure čakanja dočakali kondorjev let. Veličastno! Včeraj sva si ogledala plavajoče otoke Uros (vseh otokov je 25, mi smo se ustavili na enem), to so tisti otočki in hišice ter barčice, vse narejeno iz trave totora, ki se jih da videti na slikah jezera Titicaca. Nato sva šla na otok Amantani, se povzpela na Pachamama in Pachatata, to sta najvišja vrhova otoka in močni energijski točki in prespala pri domačinih. Signora Serafena (gospa v tradicionalni nosi in dolgimi črnimi kitami) je pripravila kosilo in večerjo za naju, danes zjutraj pa naju je signor Elberto še pospremil do barke. Popoldan sva si ogledala Sillustane - kamnite grobnice Inkov, jutri si ogledava še mesto Puno, popoldan pa kreneva proti Cusco, od koder se spet oglasiva. Pozdrav vsem!

Zadnje galerije

Snežnik, 1796 nmv

Zaključek Vzhodne lige 2017

Grossglockner Wochenende

Switzerland

Plezalna pomlad

Pihavec (2419 m)

Tretja tekma V lige v Radljah

Križ 2140 m

Krst in tura na Mojstrovko

Begunjščica, 2060 m

Skok čez mejo

Zimske radosti na Vršiču

Logarska dolina v družbi predsednika

Ledno plezanje v Logarski dolini

Božično novoletno srečanje plezalcev

Po grebenu Košute

7 Jezera - Kanjavec - Komna

Špik, krožna tura

Zimski Triglav

Triglav