Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies)
za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti,
ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta
soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...

Klubske odprave - Pik Lenin 2009

Bojan Jevševar

NE KAM, TEMVEČ S KOM

Vsaka zadeva v človekovem življenju dobi svojo vrednost šele ko se konča. Šele ko poznamo konec, zares razumemo začetek in vse, kar se je zgodilo vmes. Poleg tega je tudi moj spomin takšen, da se doživetij najpogosteje spominjam tako kot bi vrtel film od zadnjega posnetka proti prvemu. Od treh najpomembnejših trenutkov vsakega potovanja je zadnji, vrnitev, zame najsrečnejši. Ljubo doma, kdor ga ima, je modrost le, če nas nekdo čaka z ljubeznijo, kajti dom niso stene, temveč tisto med njimi.

Poleg vrnitve sta najpomembnejša trenutka vsakega potovanja odhod in odločitev za potovanje. S Silvom Rožmanom sva se za potovanje v Kirgizijo odločila na Jalovcu februarja 2008. Želja po 7134 meterskem Leninovem vrhu se je zanesljivo porodila zaradi zgodb o težkih preizkušnjah, ki so jih mnogi opisali na internetu. Za najin načrt so bile zelo koristne tudi izkušnje Gorazda in Nejca Pozveka, ki sta kot prva člana Posavskega alpinističnega kluba poskusila osvojiti vrh avgusta 2008, a ga nista zaradi dveh problemov, ki preprečita uspeh večini.

Prvi in najhujši problem je spremenljivo vreme. Gore nisem imel za zahtevno, kajti na internetu sem našel zgodbo o Rusu, ki je na vrh prinesel kolo in se po snegu peljal navzdol. Kljub temu pa me je h globokemu razmisleku pripravilo dejstvo, da vrh osvoji le tretjina vseh, ki poskusijo, zato sva s Silvom do odhoda sklenila, da bova svoj čas posvetila predvsem ogledu dežele, ne pa čakanju na lepo vreme, za kar nekateri porabijo tudi po tri tedne in na koncu ostanejo brez vrha. Tako sva prvi motiv za potovanje, vzpon na Vrh Lenina, počasi predelala v povsem drug motiv - spoznati neznano deželo. 

 

DEŽELA

Kirgizija je velika za 10 Slovenij, prebivalcev pa ima 5,4 milj. Gorata je še bolj kot Švica, saj je poprečna nadmorska višina te dežele kar 2750 m, 30 % dežele pokrivajo snežišča in ledeniki, povrhu vsega pa je od vseh držav na svetu najbolj oddaljena od morja. . Glavno mesto Bishkek leži na severu, v Čujski ravnici, po kateri teče meja s Kazahstanom. Poleg te je edina ravnica, kjer je možno poljedelstvo, Ferganska dolina, ki je enako kot Čujska le v manjšem delu pripadla Kirgiziji,  glavnina pripada Uzbekistanu.  

Glavni del dežele predstavlja Z del gorovja Tien Shan, Nebeško gorovje, ki je podobno evropskim Alpam, le da je dvakrat daljše, dvakrat širše in precej višje. Višine vrhov so od 3000 do 5000 m, na Kitajski meji se z Vrhom zmage dvigne celo čez 7000 m. Južni rob dežele pa predstavlja Pamir, katerega prva veriga je Alajsko gorovje, ki ga moramo prečkati, če želimo v Pamir iz Osha. Izhodišče za pristop k Leninovemu vrhu, ki leži na jugu na meji s Tadjikistanom, je Alajska dolina z višino okrog 3000 m.

Industrijsko je severni rob države bolj razvit, v Ferganski dolini prevladujeta od industrijskih panog rudarstvo in energetika, saj je reka Narin praktično v celem toku izkoriščena za hidroenergijo. Zelo pomembno je rudarstvo zaradi bogatih zalog zlata, svinca, cinka, živega srebra, antimona, molibdena, volframa, bakra, kositra in bizmuta.

Osh je glavni center južnega dela države, hkrati pa center etnične skupine Uzbekov, ki jih je v Kirgiziji okrog 14 %. Midva sva praktično ves čas preživela v območju, kjer prevladujejo Uzbeki, zato sva spoznala predvsem njihovo gostoljubnost.

Rusi so kot bivši kolonizatorji še vedno najbogatejši sloj družbe in skoncentrirani na severu v Biškeku in ožji okolici. Njihov delež se po letu 91 nenehno zmanjšuje, sedaj jih je že manj kot 12 %, raste predvsem delež Kirgizov, ki jih je 65 %, preostalih 8 % predstavljajo Tadžiki, za njimi so še Korejci, Kitajci, Nemci (ki jih je Stalin priselil iz vzhodnega dela Sovjetske zveze). Prirast prebivalstva se v zadnjih letih zmanjšuje, kljub temu pa je družba še vedno zelo mlada, saj predstavljajo 2/3 prebivalstva mladoletniki. Poleg islamske tradicije in patriarhalnih odnosov je verjetno tudi izobilje mladenk krivo, da so ženini zelo iskani. Vedno, ko sem omenil, da Silvo še ni poročen, sva dobila na ogled kakšno mladenko. Iz previdnosti se v resne pogovore o doti in drugih zadevah nisem spuščal, bilo pa je očitno, da sva zanje bogataša, ker sva z zahoda. To je statistično tudi res, saj je slovenski bruto domači proizvod na prebivalstva15-krat višji kot v Kirgiziji.

Sporazumevala sva se v rokovnjaški slovanščini, kar pomeni nekaj ruskih besed, veliko hrvaških in slovenskih, veliko pantomime. Vsi govorijo rusko, v mestu pa ni bilo težko najti koga, ki je vsaj površno znal angleško. Seveda na Leninovem hribu, ki je najbolj turistična točka cele Kirgizije, večina govori angleščino.

Zadnji teden sva preživela v gorski vasi Arslanbob na višini 1700 m. Nebeško gorovje je iz svetlejših apnencev in pobočja so bolj podobna našim alpam, zato so tam štiritisočaki veliko bolj prijazni in vabljivi kot Pamir ali zahodne Alpe. Še posebej so ta pobočja primerna za turno smuko, saj lahko v Arslanbobu pozimi ne smučeh krenemo kar s praga bivališča, se vzpnemo preko položnih pobočij na višino 4000 m in isto pot presmučamo navzdol. S takšno ponudbo želijo privabiti tuje turiste v turistične vasi, v katerih pospešujejo turizem na podeželju pod pokroviteljstvom fundacije WWF. V vsaki od teh vasi so vključili prostovoljce med domačini, ki so pripravljeni na svojih kmetijah gostiti turiste, izobrazili so gorske vodnike in nakupili osnovno opremo. Tako lahko turist naroči kakršenkoli izlet. Vodniki so pripravljeni postaviti šotore, najeti kuharja, razkazovati zanimivosti, spremljati goste na raznovrstnih turah od smučarskih do alpinističnih.

Vas z 12 000 prebivalci - ja, prav ste prebrali, dvanajst tisoč - je zanesljivo bolj ekološka kot katerikoli zaselek v Evropi. Večina hiš je zgrajenih iz glinaste zemlje, ki jo kopljejo sredi vasi, način življenja pa je zgledno skromen predvsem pri uporabi potrošniških dobrin, s katerimi zahodnjaki uničujemo ves planet. Bivanje na kmetiji je nadvse prijetno, saj je hrana resnično sveža in povsem domača. Način življenja preprosto še ni tako materialističen, da bi hrano kupovali v trgovini, zato so vsa živila z domačih vrtov. Hladilnikov in mikrovalovnih pečic takorekoč ne poznajo. V poletni prehrani, ki sva je bila midva deležna, je osnova sezonska zelenjava z domačega vrta, predvsem korenje in krompir. Svinjine nimajo, saj je muslimanska dežela, vsega ostalega mesa vključno s sladkovodnimi ribami pa je v izobilju. Najpogosteje je v obroku govedina ali bravina.

Poleg izvrstne, okusne hrane je najbolj izrazit mir. Tudi čez dan so zvoki prijetnejši kot pri nas, saj je ropotajočih strojev zelo malo. Zadnji tovornjaki, s katerimi vozijo seno z višjeležečih košenic, so potihnili pred mrakom in v vasi je zavladal spokojen mir, kakršnega lahko začutimo le še ob filmu Cvetje v jeseni. V Arslanbobu sem lahko skozi okno opazoval prižiganje in ugašanje zvezd, saj ni bilo nikjer reflektorjev in razsvetljenih cerkva, ki bi slepili pogled na nočno nebo. Drugi razlog, zaradi katerega bi rajši živel v muslimanski kot krščanski deželi, je spokojno, melodično muezinovo klicanje vernikov k molitvi, ki se je razlilo preko streh nežno kot sapica, da včasih sploh nisem bil prepričan, če ga res slišim. V primerjavi z nasilnim, hrupnim in vsiljivim razbijanjem krščanskih zvonov so muslimani že kar umetniški, ne samo vljudni.

Seveda je tudi pri tem pomemben vpliv komunistične ideologije, ki je deželo napravila versko veliko bolj zmerno, kot bi bila sicer.  Mošeje so zelo redke, predvsem veliko redkejše kot cerkve pri nas. Nasprotno pa je moškošovinistična tradicija, ki je značilna tako za rimokatoliško cerkev kot za islam, v Kirgiziji veliko bolj opazna kot pri nas. Na vasi sem doživel, da se je ženska izognila srečanju na cesti v velikem loku in zelo skrbno gledala proč, da ne bi ujel njenega pogleda. Zakriti obrazi so sicer redki, naglavne rute in krila do tal pa so zelo pogosti na vasi in v mestu. 

Na vasi sem tudi začutil rahlo zadržanost in predvsem pretirano spoštljivost moških, kar sem povezal s tem, da sem na daleč prepoznaven zahodnjak. V mestu pa o kakršnikoli zadregi ni bilo sledu pri nobenem moškem in pri večini žensk. Vsi so naju radovedno pogledali, naju ogovarjali z odkritimi pogledi in prijaznimi vprašanji. Še posebej pa so bili očarljivi otroci, ki so ponosno pozirali pred fotoaparatom in brez vsakega strahu pred tujcem kazali svojo radovednost.

Čajnice se od gostišča ločijo po tem, da v čajnici lahko naročimo le njihovo obliko prigrizka samso, v gostišču pa raznovrstno kuhano hrano. Samsa je drobno narezano meso s praženo čebulo, zavito v tanko testo. V obliki kepe jo prilepijo na obok zidane peči, brez katere ni nobeno dvorišče niti čajnica. Pečena je v 20 minutah. Kruh pečejo na enak način, videti pa je kot manjša pogača. Na mizi se kruh vedno razlomi z rokami, nikoli ga ne režejo.

 

HRIB

Ker sva bila res odločena, da bova že prvi dan slabega vremena spokala in šla na potep, je narava popustila in vreme se je dan pred najinim prihodom izboljšalo, bilo vsak dan lepše, na dan vzpona na vrh brez karšnegakoli oblačka ali meglice, dva dni po najinem odhodu pa se je spet pokvarilo. Torej, narava nama je dala svojih 50% možnosti. Vse ostalo je bilo odvisno od naju.

Drugi sklep je bil, da se bova obvarovala okužbe prebavil, saj driska prizadene kar veliko osvajalcev in mnogim prepreči pot do vrha. Pomanjkanje energije in dehidriranost sta lahko na višini 5000 m in višje smrtno nevarni, še posebej, če pride do vremenskega preobrata. Zato sva se odločila, da vzameva s seboj svojo običajno hrano čebulo in česen, predvsem pa, da se ne dotakneva tuje posode v taborih ob vzponu, dokler ne osvojiva vrha. Mikrobi za drisko se lahko prenesejo le s postano hrano in pijačo, predvsem pa s slabo umito posodo. Da je na ledenikih vsa posoda slabo umita, je pa verjetno samoumevno. V taboru na ledeniku se vsako leto skrižajo mikrobi z vseh kontinentov, zato sva se pri vzponu dosledno držala svoje žlice, svoje skodele za čaj in svojega piskra.

Uspela sva zaradi sreče z vremenom in nekajletnih izkušenj z ultramaratoni in trekingi, pri katerih sva doživljala celodnevne napore in dehidracijo. Nisem pa vajen mraza in na žalost ga tudi pričakoval nisem. Zato sem imel nekoliko preslabo oz. pretanko obleko, čevlje in spalno vrečo. No, vse sva preživela po partizansko. Silvo je sploh partizan po duši in telesu. Pravi osvajalec sveta. Vse pretrpi molče, noben prepih ga ne gane, spi v mrazu, v temi ali na soncu, sit ali lačen, nikoli mu ne zanohta, z vrečko krhljev in dva deci vode lahko gara ves dan. Če vrvice brnijo in šotorske plahte frfotajo, je to zanj samo uspavanka, če je kisika premalo, je to zanj dodatno uspavalo. Tako ni čudno, da je bil na hribu ves čas močnejši in hitrejši od mene. Še sreča, tako se nama ni bilo treba pogovarjati, kdo bo nosil šotor. Pa še dovolj toplo sapo je imel, da mi je pomagal ogreti prste na nogah, ko me je že grabila panika, da so mi zmrznili.

Tehnično je Leninov vrh lahka gora, malo daljši vzpon, pri katerem ni potrebna posebna oprema. Palice so dobrodošle, ampak Silvo je zmogel tudi brez njih. Pomanjkanje kisika je tisto, kar spremeni vzpon v dolgo matrarijo. Strinjam se, da morajo domačini čimveč zaslužiti s tem masovnim alpinizmom, zato je prav, da turistična podjetja, ki vodijo tabore, svetujejo čimdaljšo aklimatizacijo. Tako zaračunajo več nočitev v taborih, večkrat gredo nosači gor in dol, več hrane in pijače je prodane. Ampak več dni ko smo na hribu, večja je verjetnost, da se bo vreme pokvarilo, da bom dobil drisko ali da bo šlo kaj drugega narobe. Midva sva opravila na najin način. Zagnala sva se v hrib in grizla.

Izhodišče je bazni tabor na višini 3600. Do njega se potuje iz Osha z avtomobilom po zelo slabem makadamu. Pot je prava kalvarija, če ima človek smolo, kot sva jo imela midva. Najin taksist, ki nama ga je priskrbela ena od turističnih ponudnic, je imel celo za tamkajšnje standarde slab avto in še slabši odnos do potnikov. Če bi mu plačala vnaprej, kar je zahteval v Oshu, bi naju verjetno že po nekaj kilometrih odložil in zapustil. Tako pa je vozil, vidno nezadovoljen, z odprtim oknom in cigareto, predvsem pa jezen na ves svet. Avto je bil za odpad. Vsaka guma s svojega konca sveta in pošteno zlizana, zato smo do Alajske ravnice štirikrat menjavali kolo in popravljali izpušno cev. Namesto ročne zavore samo luknja, pokrita z odejo, da ni preveč pihalo. Vetrobransko steklo je bilo tako razpokano, da me je skrbelo, kdaj se bo sesulo. Vsekakor najslabše, kar lahko turist doživi, a motor je na srečo vzdržal vseh 12 ur vožnje.

Prvi dan sva se vzpela na ledenik, kjer je tabor 1 na višini 4300. Drugi dan sva počivala, se tretji dan povzpela v tabor 2 na višino 5400 in četrti dan spet počivala. Logično se mi zdi, da se telo najhitreje prilagodi višini, če po vzponu na tej višini tudi spimo, ne pa, če se spustimo in prenočujemo tam, kjer smo štartali. Četrti dan sem po neprespanih nočeh, zadnji malici in popolni premraženosti v spalni vreči že vedel, da nisem sposoben preživeti še nekaj noči na hribu, da bi recimo lezla še v tretji tabor na višino 6100 m in še tam ždela en dan. Zame sta bili samo dve možnosti: na vrh ali pa v dolino, na toplo. Zato sem opolnoči preveril, če je nebo jasno. Polna luna je svetila točno z vrha gore. Peti dan ob 1. sva krenila iz dvojke, porabila 3 ure in pol do tabora 3, tam zaradi mraza počakala na sončni vzhod in okrog druge popoldne prišla na vrh. Ob šestih zvečer sem v taboru 2 pogledal na uro in izračunal, da sva porabila za vzpon 17ur. Najprej naju je presenetil vzpon, ki se je proti vrhu neznosno vlekel, potem pa še spust, ki je bil neverjetno hiter.

V meni je zelo živ spomin na vsa negativna čustva, ki so me mučila na tem hribu. Ob dejstvu, da hodim v hribe izključno zaradi užitka, si takega vzpona ne želim več. Z lepoto naših hribov se Pamir ne more primerjati. Pik Lenina je prevelik in z njega nisem videl ničesar. Okoliški vrhovi so bili videti tako kot če z Grintavca gledam Triglav. Premajhni in predaleč, da bi bili lepi. Gora je namreč velika kot cele Savinjske alpe skupaj, povrhu pa je vršni del tako položen, da ni nobenega razgleda na pobočja, v globino, na grebene. Seveda bi nama bilo veliko lažje, če bi se zelo počasi in zelo temeljito aklimatizirala. Ampak potem ne bi videla vrha. Ujela sva namreč najlepši teden v letu 2009. Sreča je bila spet na strani drznih, ker sva bila dovolj drzna, da sva opravila vzpon v petih dneh. Če bi vzpon nategnila za dva dni, bi nastradala. Kakor sva izvedela dva tedna kasneje, se je po najinem odhodu vreme kmalu spremenilo.

Uspelo nama je to, kar nas učijo vse pravljice, vključno z Biblijo in Koranom - na pot sva odšla odprtih src in našla zaklad. Pogum, da se na poti nisva prestrašila, sva si spotoma krepila s prijaznostjo domačinov. Zaključiti pa moram z najpomembnejšim naukom s tega potovanja. Bolj kot kam in kako je pomembno s kom. Če bi Silvo ne bil najboljši možni družabnik, bi spomini na dogodivščino ne bili tako lepi.

V imenu obeh se zahvaljujem Županu občine Brežice za finančno pomoč. Zaradi najpogostejšega vprašanja koliko je to stalo pa še seznam stroškov. Na varčen način takšen izlet ne stane več kot 1500 €, dodaten luksuz pa je brez velikega iskanja ali pogajanj precej cenejši kot pri nas. Najdražje so vse storitve na hribu, vključno s hrano.

  • Povratna vozovnica Zagreb-Moskva-Bishkek je stala 950 € pri hrvaški agenciji preko interneta.
  • Let iz Bishkeka v Osh je stal 40 €. Vedno je treba notranja potovanja plačevati na kraju samem, saj so domače cene najnižje.
  • Prevozi s taksiji so v Kirgiziji smešno poceni. Za 200 km v okolici Osha sem plačal 10 €, 700 km po glavni cesti čez Nebeško gorovje do Bishkeka pa samo 40 €. Seveda se je ob tem treba sprijazniti s tem, da voznik skuša dobiti čimveč potnikov, zato so na zadnjih sedežih pogosto trije. Skupno sem za prevoze porabil 150 €.
  • Bivanje je prav tako poceni. V mestu je dvoposteljna soba s klimo, kopalnico in zajtrkom 16 €, poprečno kosilo manj kot 1 €, vsa hrana in čaj tako poceni, da sem se počutil kot izkoriščevalec kljub obilnim napitninam. Britje in striženje skupaj sem plačal približno 1,5 €.
  • Za vzpon na Leninov vrh turistični vodniki zagotavljajo, da je potrebno posebno obmejno dovoljenje, ki ga zaračunajo 35 €, vendar to ni res. Kasneje sva v pogovorih z domačini izvedela, da je to bilo res v socialističnih časih, sedaj pa je za agencije to le dobiček oziroma dodaten davek. Recimo neke vrste turistična taksa. Ker ni previsoka, jo odobravam, prav pa bi bilo, če bi jo porabljali tudi za odstranjevanje vseh odpadkov, ki jih turisti prinesemo na ledenik, domačini oz. skrbniki taborov pa vse skupaj odlagajo v ledeniške razpoke. K neizogibnim stroškom je treba prišteti še 70 € za vstopno vizo, ki se dobi in plača kar na letališču ob vstopu v državo.
  • Bivanje na turistični kmetiji v gorski vasi je še cenejše kot bivanje v mestu.

 

Več slik v galeriji na tej povezavi.

Zadnje galerije

Dopust v Dolomitih

Po Loškem grebenu

Musala, 2925 nmv

Roma na Korziki

Okrešelj

PERU 2017 - Cordillera Blanca

Mangart, 2679 nmv

Paklenica 2017

Rombon, 2208 nmv

Alpinistični tečaj (Zeleniške špice in Planjava)

Odprto občinsko prvenstvo v športnem plezanju

Dobrča, 1634 nmv

Snežnik, 1796 nmv

Zaključek Vzhodne lige 2017

Grossglockner Wochenende

Switzerland

Plezalna pomlad

Pihavec (2419 m)

Tretja tekma V lige v Radljah

Križ 2140 m