Športno plezanje se je razvilo iz alpinizma v 70. letih prejšnjega stoletja v ZDA, v dolini Yosemite, in sicer v svetovno znani steni El Capitan. V alpinistih tistega časa se je rodila ideja o novi obliki plezanja  imenovani »free climbing«, kar pomeni prosto plezanje. Tehnični način plezanja z uporabo alpinističnih pripomočkov je zamenjal nov slog, nova etika plezanja pri kateri je bistvo, da plezalec prosto pleza po skalnih razčlembah, je pri tem varovan, za svoje napredovanje pa ne uporablja tehničnih pripomočkov. Le-te so namenjeni varnosti športnega plezalca. Prosto plezanje se je iz Amerike razširilo v Evropo, kjer je doživelo še večji razcvet in prerastlo v športno disciplino imenovano športno plezanje. Izoblikovale so se težavnostne lestvice, razvila se je športnoplezalna oprema, organizirana so bila prva tekmovanja v težavnostni disciplini, opremljati so se začela plezališča v naravnem okolju in graditi so se začele umetne stene.
Športno plezanje se izvaja v naravnih stenah – plezališčih in na umetnih stenah. V naravnih stenah poteka v tako imenovanih športnoplezalnih smereh, ki so opremljene z varnostnimi elementi (klini, svedrovci, sidrišča). Športno plezalne smeri so lahko visoke en raztežaj (cca. 30 m) ali pa potekajo čez steno v obliki večih raztežajev, kar pa imenujemo večraztežajne športnoplezalne smeri (50 do 400m in več). 

ZVRSTI ŠPORTNEGA PLEZANJA

• »Klasično« športno plezanje - športno plezanje v nizkih stenah, plezališčih
• Balvansko plezanje - na balvanih in spodnjih delih sten
• Športno plezanje v visokih stenah - odvija se v smereh, daljših od enega raztežaja, pogoj je, da so smeri ustrezno varovane s svedrovci in urejenimi varovališči

 
TEKMOVALNE DISCIPLINE

• Težavnostno plezanje (lead competition)
• Balvansko plezanje (bouldering competition)
• Hitrostno plezanje (speed competition)

NAČINI OPRAVLJENEGA PLEZALNEGA VZPONA

• Na pogled (on sight) – plezalec prepleza športnoplezalno smer v prvem poskusu v vodstvu in o plezalni smeri nima nikakršnih predhodnih informacij.
• Flash - plezalec prepleza športnoplezalno smer v prvem poskusu v vodstvu, vendar si pred vzponom lahko pridobi informacije o plezalni smeri.
• Rdeča pika (red point) - plezalec prepleza športnoplezalno smer v vodstvu v drugem poskusu ali več poskusih.

PLEZALNA OPREMA

Osnovna oprema športnega plezanja je:

• Plezalna vrv – uporablja se enojna plezalna vrv, debeline od 9,4 do 10 mm in dolžine od 60 do 80 m.
• Plezalni pas – uporablja se enodelni plezalni pas, ki ima lahko nožne zanke nastavljive ali pa fiksne. Na plezalnem pasu so tudi zanke za opremo.
• Plezalniki – izdelani so iz usnja in posebne plezalne gume. Plezalniki morajo biti utesnjeni, saj le tako lahko plezalec stopa po majhnih oprimkih (stopih). Pri nakupu plezalnikov se nam nikoli ne sme muditi. Pri izbiri plezalnikov vedno poizkusimo več različnih modelov, tako da dobimo pravi občutek za tesnobo v plezalnikih. Priporočljiva je pomoč plezalca ali prodajalca.
• Plezalni kompleti (sistemi) – sestavljeni so iz dveh plezalnih vponk, ki ju povezuje zanka. Zgornjo vponko plezalec vpne v varovalni klin (svedrovec), v spodnjo vponko pa plezalno vrv na katero je privezan.
• Varovalni pripomočki – služijo varovanju plezalca, ki je privezan na plezalno vrv. Ločimo dva tipa varovalnih pripomočkov, prvi so samozatezni (Gri-gri), drugi so pripomočki, pri katerih mora varovalec del sile ob padcu plezalca zadržati z roko.
• Vponke z matico – nujno potrebne za varno plezanje in vsestransko uporabne.
• Neskončna prešita zanka (gurtna) – uporablja se pri različnih plezalnih manevrih.
• Vrečka z magnezijem – za boljši stik s steno oziroma oprimki plezalci na rokah uporabljajo magnezij, ki ga nosijo v vrečki na hrbtni strani.