Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies)
za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti,
ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta
soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...
Klubski prispevki (21 od 555)
Prikaži vse prispevke
Jernej Špiler, 20.03.2017, 0 fotk | Alpinizem | Poročila

  • cilj: Pihavec (2419 m)
  • datum: 19. 03. 2017
  • ekipa: Rok, Cerko, Špili
  • izhodišče: Aljažev dom v Vratah (1015 m)
  • čas vzpona: 5 ur
  • čas sestopa: 3 ure 

V nedeljo smo se trije mušketirji spontano odpravili v gore, da bi ujeli še zadnje ''flike'' snega. Ob 5:00 smo se naložili v Krškem in v dolino na izhodišče prispeli v dobrih dveh urah. Že ko smo opazili, da je prisotnih zelo malo avtomobilov, smo se veseli in polni energije odpravili proti našemu cilju. Pot je bila na začetku zelo ledena in bolj ko smo se bližali Luknji (sedlu) slabše so bile razmere. Sneg je bil južni, zato se je z vsakim tretjim korakom pot vdirala. Od sedla naprej so bile razmere boljše, vendar je sneg bil še vedno moker (''župa''). Kljub vsemu nismo odnehali in se do vrha povzpeli po brezpotju. Kakšnih 100 metrov pod vrhom so se začele prave razmere, se pravi strjen sneg, da smo le malo ''popikali''. Pot je bila vse skozi od sedla proti vrhu raznolika, tako kot vreme. Lahko si ves čas gazil po mogrem snegu, plezal po skalnatih skokih ali pa grabil za travo in cepin zapikal v zemljo. Vreme pa je tudi zdržalo, saj smo imeli poleg sonca, vetra, oblakov tudi nekaj kaplic dežja. Na vrhu smo si bratsko podelili eno pivo, nataknili dereze in se odpravili v dolino. Že kmalu smo opazili, da nam dereze bolj škodijo kot pomagajo, zato smo jih kmalu pospravili v nahrbtnik. Odločili smo se za ''turno guzenje'', se pravi pelanje po riti, kar nam je prišparalo veliko časa in živcev. Pri vzponu in sestopu smo prestrašeni poslušali, kako glasna zna biti severna triglavska stena, saj so se vsake 5 minut prožili manjši plazovi. Pri avtu smo z velikim veseljem slekli premočena oblačila in odložili težke nahrbtnike, ki so bili polni nepotrebne opreme. Izlet smo klasično zaključili v Naklem z mastno hrano in pivom. Hvala mušketirja za lep dan.  

*Slika je simbolična in prikazuje samo smer vzpona iz Luknje do vrha Pihavca.


 

Miha Kozmus, 20.03.2017, 10 fotk | Alpinizem | Poročila
  • nedelja, 19.3.2017
  • Romana in Miha se sama odpravita na turno smuko, ciljev je bilo več
  • v okolici prestolnice Romana pokliče prijateljico Anito in izve, da gre tudi ona na TS s prijateljem Gorazdom
  • v Kranju se naložimo Gorazdov avto in poenotimo cilj, "gremo na Vršič"
  • na izhodišču parking skoraj že poln in pogled proti Vratcom izda kolono ljudi
  • turni smučarji so uvidevni in se hitrejšim pri vzponu rade volje umaknejo
  • pri Vratcah nas dohiti še en PAK-ovec, Franc Škvarč, ki je šel na Zadnjo Mojstrovko, malo se pogovorimo potem pa vsak po svoje, mi smo se odločili za Veliko Mojtrovko
  • vrh smo dosegli v dobrih dveh urah
  • sneg je bil precej južen, ponekod se je kar dalo povijugati, a večinoma je bil sneg težak
  • za nedeljsko rekreacijo ravnoprav dolga tura v dobri družbi
  • več pa v slikah
Miha Kozmus, 15.03.2017, 0 fotk | Alpinizem | Poročila
  • sobota, 11.03.2017
  • prejšni dan se do večera 4-je zmenimo za turno smuko
  • Arno, Mato, Andrej in Miha
  • Mato predlaga Križ iz doline Vrat, ostali nismo oporekali in smo šli...
  • nekaj minut čez sedmo uro smo že stali na smučeh in jo mahali proti cilju
  • v gozdu kmalu zmanjka snežne oddeje, smuči na hrbet in gremo naprej vse do konca gozdne meje
  • med vzponom so bili občutki o snežni podlagi mešani, na enem delu je bila celo "babja pšen" - sneg kot zdrobljeni stiropor
  • nekaj malega vetra, nebo pa brez oblačka
  • kaj bi nakladal, ko pa slika pove več kot tisoč besed
  • video #1video #2
  • galerija
Miha Kozmus, 26.01.2017, 8 fotk | Alpinizem | Poročila
  • četrtek, 19.01.2016
  • prejšni dan me je presenetil Peter z vprašanjem, če greva splezat Luciferja
  • slap je bil lepo zalit in led je bil tudi dober
  • prišla sva ravno pravi čas, da nisva rabila nikogar čakati, da lahko začneva plezati
  • visoko na slapu mi je padel iz rok podaljševalni komplet in ledni vijak, oba sem kasneje, ko sva prišla nazaj pod slap najdel in to v temi s pomočjo svetilke
  • plezala sva: Peter Sotelšek in Miha Kozmus
  • Lucifer; WI 4+; 210m; 5R; 2,5h
Miha Kozmus, 12.01.2017, 8 fotk | Alpinizem | Poročila
  • sreda, 11.01.2017
  • v dolini Voje v Bohinju sva našla po opisu iz vodnika najlepši bohinjski zaledeneli slap
  • za sredo je bila neverjetna gužva
  • led je še kar dober, ponekod krhek in tanek, saj sva nekajkrat zavrtala do skale
  • ledenjak ponudi resno plezanje že takoj na začetku, saj je prvi skok visok okoli 50m in do 90° naklona
  • slap je lep, dostop in sestop kratek, več pa v fotografijah
  • plezala sva: Nejc Turnšek in Miha Kozmus
  • Lušev graben: 4; WI 90°; 60° - 80°; 200m; 5R; 3,5h
Miha Kozmus, 04.01.2017, 11 fotk | Alpinizem | Poročila
  • ponedeljek, 02.01.2017
  • prva tura v novem letu, čas za ledno plezanje
  • prvič v navezi z Nejcom, izbereva si Desni slap
  • slap od spodaj izgleda lepo zalit, vendar v 4. cugu sveča še ni narejena, obvoz po levi, naju opozorijo bolj zgodnji plezalci, ki se že spuščajo nazaj, ko sva bila mi2 v 2. cugu
  • led je kompakten, na vrhu plastičen
  • prvič sem se spuščal na Abalakovo sidrišče, ker 2. sidrišče za spust nisva našla, vse ostale pa sva
  • za Nejca je bilo dodatno varovano z lednim vijakom, ker je Abalakovo sidrišče vzdržalo njegovo težo mora tudi mene, saj sem lažji od soplezalca, pobral sem dodatno varovanje in se spustil nižje
  • z Nejcem sva se dobro ujela tako, da bova še plezala skupaj
  • plezala sva: Nejc Turnšek in Miha Kozmus
  • Desni slap, WI4+, 200m, 3h
Miha Kozmus, 03.01.2017, 19 fotk | Alpinizem | Poročila
  • petek, 30.12.2016
  • zadnja tura v 2016
  • tokrat si izberem pot na Razor, nekaj časa sem ga že opazoval in v vodniku Zimski vzponi sem našel Kugyeva smer
  • smer je od začetka kopna, malo višje se začne pomrznjen sneg, v skokih kompakten led, po najini varianti skoki do 80°
  • v dobrih dveh urah sva jo preplezala nenavezana in potem še dobre pol ure do vrha
  • na vrhu pa jasno nebo in čudoviti razgledi z rahlim vetrom
  • sledil je dolg sestop do Vršiča, kjer sva takoj dobila štop do avta, ki sva ga imela pri Ruskemu križu
  • Kugyeva smer, 400m, III, 2h
Miha Kozmus, 22.12.2016, 6 fotk | Alpinizem | Poročila

V ponedeljek, 19.12., sva se v popoldanskih urah z Matejem Zorkom odpeljala do vasi Kals am Grossglockner. Iz te vasi gre cesta še višje, a je po podatkih iz internetnih strani v zimskem času zaprta. Cesta je bila odprta tako, da sva imela eno uro krajši dostop do bivaka Stüdlhütte (2.801m), kjer sva prespala.
Naslednji dan sva se zbudila ob štirih in se v eni uri pripravila za plezanje izbrane smeri. Dostopa do smeri naj bi bilo eno uro, midva pa sva potrebovala dve uri. Prvih 250m se smer začne z naklonom 50°, ponekod se nama je ugrezalo do kolena, vmes pa sta dva majhna ledena slapova (WI2). Začel sem prvi. Imel sem že nekaj prednosti, vendar me je Mato kmalu ujel in prehitel. Ko sem prišel do prvega ledenega slapu (WI4+), kjer sva se začela varovati, je Mato sidrišče že pripravil. Privežem se, nato pa varujem soplezalca, ki pleza v vodstvu. Po lepo narejenem ledenem delu, sledi skalni del.
Najtežji del smeri. Stopov ni bilo veliko, niti za konjico derez. Oprimkov za cepine tudi ne, da ne omenjam krušljivosti skale. V tem delu sta bila celo dva klina, ampak po največjih težavah. Matu je uspelo prej zabiti klin in poriniti metulj v razpoko, da je varneje preplezal ta del. Ko sem preplezal še sam ta del vidim, da še ni konec težav. Pred nama je bila še kratka, a težavna zajeda. Za vmesno varovanje metulj in dva zatiča, nato mu uspe preplezati zajedo. Smer se nadaljudje preko krušljivih skal, malo snega, še manj ledu. Po grapi naprej do grebena sem šel jaz, kjer je sledil spust po vrvi (20m).
Nato zopet 50° strmina, kjer sva vsak svojo vrv, kar za sabo vlekla, da nisva izgubljala preveč časa. Do zadnjega ledenega slapu (WI4), kjer je Mato naredil predzadnje sidrišče v smeri (dva klina). 
Ko sem ga preplezal še sam vidim, da še kar ni videti konca smeri. Smer se nadaljuje po široki grapi. Ko prideva do dela, kjer grapa postane ozka, okoli ene skale najdeva štrik na katerega sem ga varoval, saj je nadaljevanje po skalah z malo snega neugodno. Mato je hitro dosegel greben, kjer se smer konča. Ko sem preplezal zadnji del še jaz, je bila okoli naju že popolna tema.
Na grebenu sva se s popkovino privezala za jeklenico, si obelekla pohovko in pospravila odvečno odpremo v nahrbtnik. Počasi in previdno sva sestopala po grebenu, kjer je dokaj močno pihal veter. Po približno dvajsetih minutih, sestop zavije pod greben, veter je ponehal in izpostavljenost postane veliko manjša. V dveh urah sva se vrnila do bivaka, kjer sva se okrepčala in pripravila na nadaljevanje sestopa do avtomobila.
Plezava sva smer Südwandwächter, M5 in WI4+, 600m. Smer sva preplezala v desetih urah. Potek smeri lahko vidite na spodnji sliki, rdeča sled.

Peter Sotelšek, 26.10.2016, 6 fotk | Alpinizem | Poročila

Minuli vikend se nas je na pot odpravilo 14 dedcev in povem vam... imeli smo se fantastično!

Domač ajmuht babi Tince, je takoj na začetku nežno pobožal naše želodčke. Matotova peka kostanja in jutranji jajčki so nam dali moč in ustvarjali ugoden vzgonski vetrič v smeri. Čudili smo se švicarskemu nožu, saj zreže salamo v enem zamahu in tako na tanko,da vidiš čez njo. Dinko se je spet izkazal in prav tu smo se spomnili tudi na vas, ki ste tokrat manjkali. Načelnik  Peter in starosta Arno, sta zapuščala kanjon kot zadnja osamela jezdeca, saj sta vendar morala pregledati še vse kotičke, da ni morda ostal  kje naš Pakovec. Leon in Rok sta si ves večer belila glavo - s pivcem?, da so morda centralni kamini pretežki zanju, no, Edo pa je rekel zadnjo in ju peljal. Bojan in Goran sta plezala odlično. Vmes sta dohitela celo kačo. Igor je poskrbel, da smo se počutili kot v raju. Naj spomnim še na nadvse razumljivo gospodarico Nino, ki je vse naše podvige prijazno prenašala. Ja dogajalo se nam je na veliko, pa tudi plezali smo, naj še slike govorijo...

Galerija

 

Nejc Pozvek, 04.04.2016, 5 fotk | Alpinizem | Poročila

Močna zasedba PAKovcev je v soboto orala gnile strmali savinjskih gora. Mahnili smo jo čez Okrešelj in skozi Turski žleb na Tursko goro ter nazaj, vmes pa na več postajah obnavljali osnovno znanje zimske alpinistike ter na koncu dodali še nekaj zahtevnejših (plezalnih) vsebin ter (komaj) rešili "ponesrečence" izpod plazu.

Odlično preživet dan v še boljši družbi. Verjamem, da me udeleženci dopolnijo in s skupnimi močmi zapišejo prispevek za našo zgodbarsko rubriko.

Nejc Pozvek, 15.02.2016, 6 fotk | Alpinizem | Poročila

Od petka, 12., do nedelje, 14. februarja, smo na Vršiču in v okoliških hribih izvedli odlično izobraževanje na temo zimskega gorništva, ki se ga je udeležilo kar 30 naših članov. Petekov večer smo namenili predavanju Klemna Volontarja, sobotno dopoldne pa preživeli v globokem snegu ob izvajanju praktičnih vaj. Popoldne smo vsak izkoristili po svoje, še največ pa nas je do poznega večra raziskovalo neznane strmine Vršiča.

Nedeljo smo dočakali z od smeha bolečimi trebuhi in rahlo nenaspani, a se, turobnemu vrenemu navkljub, podali na turo. Izbrali smo karavanško Struško, znova z namenom, da izkusimo pravo zimo. Bilo je naporno in poučno - kakor vedno v slabih razmerah. Morda pa smo pri komu le zbudili zavedanje, da 100 kičastih tur v sončku in dobrih razmerah ne more odtehtati izkušenj in znanja, ki jih pridobimo na težkih preizkušnjah, kakršna je bila naša na Struški.

Hvala vsem za udeležbo in zanesljiv korak v zasneženih gorah še naprej.

Peter Sotelšek, 06.01.2016, 5 fotk | Alpinizem | Poročila

Ni pravih lednih razmer v hribih, zato pa nam jih je uspelo naredili kar doma. Ne še v polni kondiciji, a vseeno je naš lepotec zopet v pogonu. Danes smo ga obiskali in je blo res fajn, zimsko.

           

 

Peter Sotelšek, 22.12.2015, 5 fotk | Alpinizem | Poročila

V upanju na mrzel januar, smo v nedeljo izpeljali mini delovno akcijo. Na poligonu pri slapu Ubijavnik smo ponovno namestili in naravnali cev in jo dobro fiksirali. Tanja, Branka in Ajda so poskrbele, da nismo preveč dehidrirali, hvala dekleta. Naslednjič uredimo še par malenkosti in poligon bo pripravljen. 

Peter Sotelšek, 21.10.2015, 3 fotk | Alpinizem | Poročila

Če rečem, da smo minuli vikend Pakovci preživeli sproščeno kar se da, se ne morem zlagati. V petek zjutraj smo se naložili v jeklene žrebičke in oddrveli proti Paklenici. Zaključili smo kot se spodobi v nedeljskih poznih urah. Kako smo uživali, boste ugotovili prav kmalu v novi galeriji.

 

Miha Kozmus, 11.10.2015, 13 fotk | Alpinizem | Poročila

V steno me je povabil Mato. Bil je lep jesenski dan, kako prikladno, 12. septembra 2015.

Imel sem čast, da sem začel prvi raztežaj, ki ni presegal 4. stopnje težavnosti. Pod zajedo, kjer že na pogled vidim, da bo od tu naprej bolj vroče, naredim sidrišče in soplezalec je kmalu pri meni. Nadaljevala bi lahko po lažji varianti na desni, a Mato se pogumno zažene v deloma mokro zajedo in jaz pozorno varujem. Tako plezava naslednje tri raztežaje dokler ne prideva v lažji svet, kjer se naprej lahko zaženem spet jaz. V zadnjem težjem raztežaju se stegujem za dobrim oprimkom, a ga ne najdem. Ker me že počasi navija si nisem mogel kaj, da ne zagrabim sistema in se potegnem višje. Potem pa še pika na i, nikakor ne dobim ven metulja. Mučim se kakih 15 minut, prsti postajajo zaradi grobe skale vse bolj krvavi. Pomagam si s kladivom, še slabše, zabijem ga še globje v poko. Nič, izgubil sem potrplenje in pustil »prijatelja« v poki. Lastnik je hladno sprejel novico in me kasneje podučil, kako bi še lahko poiskusil. Po drugem mojem raztežaju naprej, kjer sem vrv napel do konca, je naredil še enega Mato in potem spet jaz, v pošteni brežini po travi med drevesi. In do tu je smer precej daljša kot piše v vodniku. Po mojem mnenju je dolžina smeri prej 300 metrov kot pa 200 metrov.

Oba zadovoljna pospraviva opremo v nahrbtnik in začneva sestopati. Ko misliš, da je konec si res šele na polovici poti. Sestop je divji, med rušjem, tu pa tam komaj opazna potka v levi smeri naokoli čez strma, šodrasta pobočja. En del, kakih 30 metrov celo plezanje navzdol, težavnost ne presega 3. težavnostne stopnje. Po prusikih sodeč, nekateri delajo spust po vrvi. Kmalu sva nazaj pod steno, kjer sva začela plezati. Le še slabo uro po uhojeni potki in že sva nazaj pri avtu, juhej. Uspeh proslaviva s pizzo in pivom. In tako se skoraj popoln dan prevesi v večer.

Aleksandra Voglar, 24.09.2015, 3 fotk | Alpinizem | Poročila

Rateče, družinski tabor 2015

Daleč je že za nami, a ostaja trajen spomin.

Marko: Naš prvi obisk tabora je mnogo presegel vsa naša pričakovanja in smo se ga vsi še dolgo spominjali. Zagotovo se vrnemo. Hvala družbi za sproščeno in prijetno vzdušje.

Tedi: Po dolgem času v najboljši plezalski družbi. Po dolgem času v steni. Škoda le da smo prišli šele v petek in je vse skupaj tako hitro minilo - lahko bi imeli cel teden druženja.

Miha: V petek zvečer sva se s prijateljem Mitjo pripeljala do zavetišča Slatna, kjer so nas klubski kolegi pričakali ob idiličnem ognju, kot se za tabor spodobi. Nad lokacijo sem bil sam navdušen, pa je bila že tema. Naslednji dan sem se v to res prepričal. Zbudili smo se zgodaj, ker smo bili zmenjeni, da gremo plezati v Nad Šitom glavo. Na žalost nam je pot prekrižalo vreme, ko je začelo deževati. Zato sem po zajtrku in debati s kolegi, šel nazaj v posteljo. Ko sem vstal čez nekaj ur, me preseneti Mato z vprašanjem, če gremo? Itak, da gremo! Vreme se je zvedrilo in res smo odšli plezat. Stlačimo se v avto in se odpeljemo na izhodiščno točko na Vršič. Dostopa smo imeli ravno prav, da se malo ogrejemo. Z Mitjo sva plezala Kranjsko poč. Mato, Vanja in Tadej pa sosednjo smer. Edina težavica je bila orientacija, ki ni mačji kašelj v steni, ko nimaš tako dobrega pogleda kot od dlje. Tako sva plezala neko varianto smeri, saj je bilo v steni veliko klinov in sidrišč, celo svedrovcev. Steno smo premagali varno in še kar hitro. To smo seveda proslavili v Erjavčevi koči in nazdravili s pivom.
Po prihodu nazaj v Slatno nas je pričakala pojedina, okusna in obilna, z Mitjo pa sva pomila vso posodo. Za sladico smo imeli palačinke na sto in en način. Masa je bila že pripravljena, tako da sem z veseljem pomagal pri peki. Tako se je dan prevesil v večer in odpeljala sva se nazaj domov.

Na taboru sem se imel zelo lepo in v odlični družbi, kjer čas vedno vse prehitro beži. Tako da že sedaj lahko rečem, da se ga naslednje leto zopet udeležim.

Martin: Predvidena lahka tura se je sprevrgla skoraj v boj za preživetje. Totalno brezpotje, plezanje po strmih grapah in ruševju, prava divjina, brez žive duše. Ko sem prišel do prvih markacij na Grlu pod Slemenovo špico, pa stoji tabla, da je pot v Pišnico zaprta in smrtno nevarna. Now you tell me! Vglavnem, preživel sem, sicer komajda, ampak zdaj uživam v Tamarju. Pojedel bom vse!

Sandra: Četrtek je bil namenjen Bedračem, ki smo spoznavali dolino Pišnice. Vanja in Nejc sta se šla alpinizem in plezala v Nad Šitom glavi. Matej si je po veliko letih privoščil Ašota. Večer v karavli je bil tako že zelo zanimiv, poln doživetij, predvsem pa dolgo glasen, saj so si ga mladi fantiči, klubski podmladek, privoščili pozno v noč.

Petek. Načrt, da se zjutraj odpeljemo skupaj plezat Romana, Sandra, Vanja in Nejc je polovično uspel. Nejc je zbolel in nama z Romano velikodušno odstopil svojega folksvagna. Vanja se je odločila za počitek. Z Romano sva tako uspešno preplezali Kranjsko poč, dopoldan pa zaključili pozno v popoldan na pirčku pri Tonki. Ker so prišli tudi že Berniki, se je število otrok takoj povišalo na 9, starost od 3-13 let. Marko in Maja pa sta prvi prost trenutek izkoristile za švic tek. Najini fantje so ves dan pridno gobarili in odkrivali nove poti pod Poncami. Ta večer so oni poskrbeli za obilno večerjo za vse: testenine z jurčki. Mljask. Taborni ogenj in zabava za najmlajše je bila pika na i. Seveda smo pekli hrenovke. Tiste zogljenele so bile najboljše, enako tudi krompirček.

V soboto smo se zbudili v dež, a je kmalu ponehal. Tako Miha in Mitja nista ostala brez zasluženega. Prišla sta plezat in odplezala. Skupaj so tako šli v steno: Matej, Tadej, Vanja, Mitja in Miha, v dve smerci v Nad Šitom Glavo. Seveda splezali, končali dan tudi s pirčkom v roki. Še predno smo mame otroke popeljale na kranjskogorsko sankališče in sladoled, se je Adela že vrnila z jutranjega sprehoda, Maja pa odtekla svoje kilometre. Martin je ubral pot po dolini Pišnice čez neko sedelce v Tamar. Bojda zelo zanimivo, vsaj po slikah sodeč. Markova familija je kolesarila. Po slastni večerji in palačinkah še klepet ob ognju in načrti. Mitja, Miha, Vanja in Nejc z vročino, so nam pobegnili domov.

Jutro zadnjega dne je bilo delovno. Vsi tako aktivni smo se spremenili v "čistačice". Ja, red mora bit. Karavlo smo prepustili upokojencem PD Lisca. Del skupine je odšel frikat, drugi del pa je iskal in našel jezero Kreda v dolini Radovne. Tu smo se na koncu vsi zbrali, lepo umili, plaža je bila naša. Nasmejani smo se še v lepem vremenu razšli. Se vidimo naslednje leto.

Nejc: Tradicionalni družinski tabor se je lepo prijel in tudi tisti brez družin se radi vračamo. Vesel sem povratka Bernikovih fantov, ki so me lepo presenetili s številnim spremstvom. Ker je bil zame tabor malce okrnjen, še toliko bolj navijam, da se drugo leto vidimo spet.

Fotografije v galeriji.

 

Andrej Trošt, 02.09.2015, 5 fotk | Alpinizem | Poročila

V avgustu smo z družino planinarili okrog Grossglocknerja in Scharecka ter uživali v gorskih razgledih. Najbolj zanimiva je bila tura na Grossvenediger, saj smo pomagali pri reševanju Avstrijke, ki je pred mojimi očmi padla v ledeniško razpoko, na navidez prijaznem ledeniku. S pomočjo avstrijske gorske službe je bila akcija uspešno izpeljana. S srečnim koncem smo zapustili Visoke Ture in se premaknili v Dolomite. Izkoristil sem priložnost in z Albinom Simoničem-Binetom splezal smer Oro e Carbon (7a, 400 m) v steni Mur del Pisciadu nad prelazom Gardena. Lepa plezarija in kompaktna skala. En raztežaj sva morala zaradi mokre skale obvoziti na sosednjo smer in splezala raztežaj 7a+. Smer sva oba splezala prosto na pogled/flash. Ker se je toplo poletno vreme nadaljevalo sva izkoristila še naslednji dan in se spoštljivo podala v Zahodno Cino. V dobrih šestih urah sva preplezala znamenito klasiko Scoiattoli Kante - Raz kortinških veveric (VIII, 580 m). Vertikala, izpostavljenost, resna plezarija. Potem je moj soplezalec odšel domov in prišla je družina Sotelšek, s katero smo se imeli res super. Otroci so uživali, vriskali, veliko hodili po hribih in pridno papcali. Proti koncu dopusta sva s Petrom izkoristila tri ure in jo mahnila v steno nad prelaz Giau ter splezala lepo smer VI+. Za pokušino sva plezala tudi v Cinque Torri, ampak za kaj resnega je zmanjkalo časa. Sigurno se v Dolomite še vrnemo. Galerija.

Nejc Pozvek, 30.01.2014, 3 fotk | Alpinizem | Poročila

Vikend, 25. in 26. januar, smo zopet preživeli aktivno. V soboto smo se pod Prisojnikom posvetili vajam alpinistične tehnike v snežnih razmerah, zvečer poslušali zelo poučno predavanje, nedeljo pa preživeli na turi na Dovško babo. Pohodniki in turni smučarji združeni v veliko skupino z veliko dobre volje. Da ne bi bilo premalo, smo popoldne popestrili še z vajami na planini Dovška rožca. Da smo hudo trpeli, je razvidno tudi iz priloženih fotografij (v nizki resoluciji).

Želimo si le, da bi nas bilo prihodnjič še več. Predvidoma bomo led iskali v soboto, 8. februarja.

Nejc Pozvek, 21.09.2011, 0 fotk | Alpinizem | Poročila

Po dobrem mesecu privajanja na domače razmere, so gasilci uspeli sestaviti poročilo o svoji odpravi v Bolivijo. Izpod peresa vodje odprave Milana Potočnika lahko preberete, kako so se imeli, kako so plezali, hodili ... seveda med njimi tudi naš mladi up Marko Levičar.

Tukaj si lahko preberete poročilo z odprave.

Dušan Planinc, 29.03.2011, 0 fotk | Alpinizem | Poročila

Marko Levičar in Nejc Pozvek sva se v letošnjem marcu udeležila v naslovu omenjenega tabora. Oba sva imela priliko prvič v življenju izkusiti zimske razmere nad svetovno prestolnico alpinizma. Krovna organizacija nam je bivanje organizirala in krila v hostlu Alpenrose, dobre četrt ure hoda iz centra mesta.
 

Od doma smo odšli v petek, 11. marca, zjutraj, zvečer pa smo že imeli zbor z vodjo Tomažem Jakofčičem, ki nam je predstavil razmere na območju in potencialne cilje. Soboto smo vsi udeleženci aktivno preživeli v gorah – nekateri so aktivnost začeli že v petek in jo zavlekli še v nedeljo. Z Markom sva splezala smer Frendo-Ravanel v Aig. Carree (3716 m). Postregla je z lepim, zanimivim plezanjem, polno dobrimi možnostmi za varovanje, v najinem »obvozu« tudi lep miks cug. Na najtežjih mestih se je led postavil precej pokonci, pa tudi pošteno se je bilo potrebno pretegnit v skali – ocena za smer torej: II/5, M5, 500 m. Dostopila sva na smučeh, sestopila prav tako – imela sva maratonsko smuko čez dva višinskih in preko deset dolžinskih kilometrov v Argentiere. Seveda izdatno obtežena. Iz vetra in sneženja sva z nočjo prispela do zavetja našega kombija.
 

Nedelja je minila v znamenju slabega vremena in priprave na napovedano dvodnevno vremensko luknjo. A že v ponedeljek zjutraj so nas žičničarji na prestižni Midijski gondoli (38 EUR te stane vožnja na vrh) prisilili v spremembo načrtov. Pridružil se nama je še soplezalec Jan iz Idrije in skupaj smo okoli poldneva prismučali pod vzhodno steno Mt. Blanc du Tacula. V družbi še dveh slovenskih alpinističnih legend smo zgazili dostop, nato spodnji del plezali »štajerca«, zgoraj pa so se zadeve postavile malce bolj pokonci. Smer Modica-Noury se je izkazala za lepotico z obilo ledu in snega, zasneženimi razpokami in sila enostavno orientacijo (ocena: III/5+, M). Zmogli smo jo hitro, sestopili pa s spusti po vrvi do pod stene, naprej pa s smučmi po Valee Blanche do koče Requin, kjer smo rezervirali prenočišče. Smuka v megli in vetru med seraki in razpokami je bila poglavje zase, ki smo ga lepo preživeli. Prav tako je izstopala postrežba na koči, kjer smo se (sicer za pošteno ceno) pošteno najedli.
 

Torkovo jutro je minilo v znamenju slabega vremena in neodločnosti. Marko je zaradi slabega počutja kmalu obupal, z Janom pa sva še nekaj časa vztrajala z dostopom pod Šamoniške igle, kjer sva imela nagledano linijo smeri Ice is nice. Zaradi trde klože, pretrde za smuči in premehke za čevlje, močega vetra, nevarnosti plazov in hitrega slabšanja vremena, sva obrnila in odsmučala po ledeniku Mer de glace do njegovega konca. Peš sva se nato vzpela na Montenvers, od tam naprej pa (prav tako peš) v dolino.
 

To je bila hkrati tudi naša zadnja prava tura v Chamonixu. Vreme se je drastično poslabšalo. V dolini je deževalo, v gorah snežilo. Sredo sem sam izkoristil za drajtuling v St. Gervaisu, četrtek pa za športno plezanje v telovadnici v Les Houches. V petek je znova posijalo sonce, pred odhodom domov pa sva se s Petrom Juvanom odločila še za turno smučanje. Z Midija sva se spustila pod Ponte Helbroner, nadela pse na smuči, ter jih znova snela na vetrovni italijanski strani.Smučarija zaradi veliko novozapadlega težkega snega ni bila užitek. Teden sva zaključila v Courmayeurju, od koder smo krenili proti domu. Marko je z večino ekipe ta dan preživel na turni smuki na francoski strani, domov pa so prispeli dan pozneje.
 

Chamonix je nedvomno alpinistična Meka, ki živi od alpinizma in zanj. Tja se zagotovo še vrnemo. Ob tem obisku pa velja predvsem zahvala KA za podporo, Gasilskem društvu Gora za kombi ter seveda matičnem klubu za vso izkazano pomoč in podporo do sedaj. Fotografije je moč videti v galeriji na klubski internetni strani.

Poročilo pripravil: Nejc Pozvek

Dušan Planinc, 21.02.2011, 0 fotk | Alpinizem | Poročila

Minuli vikend smo preživeli v delovnem vzdušju na Vršiču. V soboto smo se dobili v Koči na Gozdu in v sproščenem vzdušju začeli s splošnim predavanjem o gorah pozimi. Okoli 11. ure smo se odpravili na teren pod Prisojnik. Spoznali smo opremo za zimsko alpinistiko, se učili hoje v snegu in ustavljanja s cepinom, naredili prerez snežne odeje in preizkus njene trdnosti, nato pa prešli na tehnično zahtevnejše manevre - sidrišča v snegu, gibanje naveze na različno strmih terenih, spust na snežno in ledno gobo, na dva cepina, ki ju potegnemo za seboj ... dan smo končali pod slapom Lambada, kjer smo se posvetili ledni tehniki (izdelava sidrišč, varovanje, tehnika plezanja, abalakov, spust na vijak ...). Ob temi smo se vrnili v kočo, kjer smo imeli večerjo, nato pa pozno zvečer še predavanje s fotografijami zimskih in letnih vzponov, smučanja ...

V nedeljo so se nekateri že zgodaj odpravili proti domu, nekateri na hojo ali sprehod, drugi pa v Desni slap pod Prisojnikom. Na koncu smo vsi srečni in zdravi končali v toplem zavetju doma polni novih znanj in izkušenj. Vsekakor pa nas delo s tečajniki na področju zimskega izobraževanja še čaka, zato se verjetno kaj kmalu zopet zberemo v podobni sestavi.

Udeleženci skupne ture: Petra Jantolić, Primož Hostnik (tečajnika), Jože Zajc, Nadja Korinšek, Rok Levičar, družina Zorko, družina Pozvek.
 

Meli smo se fajn!

Nastavitve prikaza

Največje število prikazanih:

50 100 200 Vsi

Iskanje po naslovu in besedilu:

Področja prispevkov:

 Alpinizem (120)
 Športno plezanje (274)
 Splošno (161)

Skupine prispevkov:

 Obvestila (332)
 Novice (145)
 Poročila (78)

Datum objave Od-Do:

Zadnje galerije

Grossglockner Wochenende

Switzerland

Plezalna pomlad

Pihavec (2419 m)

Tretja tekma V lige v Radljah

Križ 2140 m

Krst in tura na Mojstrovko

Begunjščica, 2060 m

Skok čez mejo

Zimske radosti na Vršiču

Logarska dolina v družbi predsednika

Ledno plezanje v Logarski dolini

Božično novoletno srečanje plezalcev

Po grebenu Košute

7 Jezera - Kanjavec - Komna

Špik, krožna tura

Zimski Triglav

Triglav

Stenar

Večer spominov, druženja in praznovanja