Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies)
za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti,
ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta
soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...
Zgodbe, utrinki, reportaže (6 od 25)
Prikaži vse zgodbe
Nejc Pozvek, 13.11.2017 | Športno plezanje | Reportaže

Pred zaključno tekmo svetovnega pokala v športnem plezanju je Kranj gostil slovitega 24-letnega češkega plezalnega mojstra Adama Ondro. Predavanja se je udeležilo tudi nekaj posavskih plezalcev. Bojan Zorko je svoje vtise strnil v branja vrednem zapisu. Za vse tiste, ki nismo bili zraven ...

V četrtek 9/11 je bila izbira večera (pre)pestra: Brian Addams v ZG, PAKov ferajn v KK ali Adam Ondra v KR. Brez metanja kovancev sta se razum in strast strinjala – g. Adam!

Adamovo predavanje je imelo uvodni del češke planinske zveze, kjer so predstavili zgodovino plezanja na Češkem. Ta se je odvijala na češkem peščenjaku, s slabim varovanjem in glasno noto etike (plezanje brez magnezija, varovanje na vozle …). Po tem je Adam največ časa posvetil lanskemu prostemu vzponu na Dawn Wall v ameriških Yosemitih. Na koncu je še na kratko predstavil letošnji novi mejnik v težavnosti plezanja – prvo 9c na svetu, smer z imenom Silence v Norveškem Flatangerju. In že je bil čas za vprašanja. Ves dogodek je trajal 2 uri.

Adam je dajal vtis preprostega človeka in strastnega plezalca. Moj dosedanji vtis, iz gledanih filmov (clipov) in prispevkov je bil, da je zelo rezultatsko usmerjen. V živo pri Adamu tega ni bilo čutiti.

Dawn wall je bilo njegovo prvo plezanje v »big wall«, tudi prvo v takšnem granitu in druga prosta ponovitev. Največji izziv so mu bili ostri oprimki in majhni, nezanesljivi stopi. Rekel je, da so ga na koncu dneva najbolj od vsega boleli listi na nogah.

Glede smeri Silence je povedal, da je bila to prva, ki jo je pred petimi leti opazil. Plezališče je odkril slučajno; videl je filmček, kjer sta Daniel Andrada in Magnus Mitboe navrtala dve smeri. Potreboval je sedem plezalnih izletov. Na moje presenečenje ni velikega navala najboljših plezalcev na najtežjo smer in je še brez ponovitve in tudi brez resnega poskusa. Razlog je preprost – premalo potrpljenja, saj smer zahteva od plezalca VSE.

Adam prihaja iz Brna. Plezališč tam ni mnogo, pravzaprav jih praktično ni. Tukaj se kot Novomeščan z njim z lahkoto poistovetim in toliko bolj spoštujem njegovo strast, ki ga je pripeljala najdlje od vseh plezalcev do sedaj. Tamkajšnje lokalno plezališče je preplezal že kot otrok. Pri osmih letih je splezal svojo prvo 8a in pri trinajstih 9a (Martin Krpan, Mišja peč) in s tem postal tudi najmlajši plezalec s to oceno. Rodil pa se je plezalnemu paru, ki je veliko potoval in plezal, kjer, če nisi plezal, si bil čuden in drugačen.

Adam ima karizmo in izjemen talent. Je plezalec z vsakim delom sebe. Svojega kričanja med plezanjem se zaveda in se z lahkoto pošali na svoj račun. Že ta trenutek je v športnem plezanju legenda. Pravi, da premik k še težji oceni pri njemu ni možen brez nekajletnega, še bolj sistematičnega treninga. Da bi imel »nujno« željo to doseči sploh ni bilo čutiti. Njegov nastop je meni dajal navdih in dodatni elan za plezanje, ki je že (ali šele) 7 let glavni del mojega »prostega« življenja.

Miha Kozmus, 10.11.2017 | Športno plezanje | Zgodbe

V petek 10/11 se je nas 14 PAK-ovski decov opravilo na vsakoletni duhovni odmik. Duhovni guru odprave je bil Peter. Dva kombija sta štartala iz Krškega, na Bosiljevem pobrala še Belokranjsko in Dolenjsko dušo, in se odpeljala v sveti kraj – Paklenico. Vreme ni obetalo mnogo in prav nikogar ni to motilo. Duhovnosti željni smo prispeli v večernih urah in si na hitro postavili tabernaklje. Zaužili smo nekaj malega dobrot vseh barv, oblik in agregatnih stanj, se poparčkali v naveze in se odpravili na, tokrat »duhovni«, počitek.

Sobota je bila plezalno uspešna. Ob 9:00 smo krenili proti Kanjonu. Nekateri so splezali dve smeri, drugi eno. Naveze so uživale v idealnem, nekoliko oblačnem brezvetrju pri prijetnih cca 15 °C. Vse je potekalo gladko. Zadnja naveza je prispela do kombija ob 16:10 in nastala je nova slika za PAK-ov koledar.

Skupaj smo se vsi dobili pri Dinkotu, si ustvarili dobre temelje z dobrotami iz morja. Na te dobre morske temelje smo cel večer gradili duhovnosti polno formacijo. Bila je kitara, bilo je zborovsko in solo petje, bil je kostanj in špehovka. Duh je bil visoko. Če ne gre Mohamed h gori, pride ta k njemu. V tem kontekstu nam je s svojim obiskom moško duhovnost polepšala Eva – Matjaževa sošolka in sodelavka. Vsi se sprašujemo, kako je Adama nekoč-nekdaj prihod Eve izgnal iz raja? Najbolj vztrajni so vztrajali dolgo v noč, večina pa nas je okoli 1ih legala k »duhovnemu« počitku.

Nedeljsko jutro je pričakovano postreglo z zelo slabim vremenskim obetom. Kanjon je bil totalno »zabasan« proti morju pa je bilo nebo prijetnejših barv. Hitro smo se odločili za obisk plezališča Karin. Glede vremena je bila odločitev idealna, glede plezanja pa duhovno prizemljena. Naleteli smo na zelo težke in kratke smeri za svoje ocene ter ostro skalo. Nekaj malega smo splezali, nato pa po dooolgi poti prišli v Gospić na večerjo. Od tam nas je pot vodila samo še domov kamor smo prispeli v doglednih večernih urah.

Duhovni odmik je bil uspešen, imeli smo se fino. Hvala vsem za svoj lep prispevek k skupnemu duhovnemu mozaiku, posebej pa hvala Perotu in Mihiju za kombija in vse varno »preletene« kilometre.

Avtor besedila: Bojan Zorko

Nejc Pozvek, 08.05.2017 | Športno plezanje | Zgodbe

Po skoraj dveh letih pavze od plezanja sem ugotovil, da pa je plezanje le nekaj, od česar nemorem kar tako odnehati in da je motivacija za višanje meje v skali iz dneva v dan večja. Zato sem se odločil, da se ob začetku drugega študentskega leta vrnem na plastiko in se tam pripravim na skalo. Ker sem v bližini študija našel popolno steno, je bila to odlična priložnost, da se počasi vrnem v plezarijo. Plezalna stena je samo 3 in pol kilometre stran od študentskega doma, zato sem se brez kakršnih problemov sprehodil, zapeljal z rolko ali pa tudi tekel do stene. Na začetku sem hodil plezat le dvakrat na teden, ker so prsti boleli bolj, kot sem bil navajen. Čas sem tako raje zapravil za ogrevanje in razne vaje, nato pa sem se spravil na steno, odplezal par krogov, si vzel še čas za strečing in je bilo to to. Takšna je bila rutina enega meseca, v naslednjih mesecih pa sem vedno več časa raje zapravil na steni in delal na vzdržljivosti. V koncu novembra je lokalno društvo organiziralo prijateljsko bolder tekmo, katere se žal nisem mogel udeležiti. Imel pa sem srečo, da so bolderji po tekmi ostali na steni vsaj še par tednov in sem jih lahko tako nekaj tudi splezal in na nekaterih tudi projektiral. Ker sta bili v kratkem napovedani še dve tekmi, sem se raje pripravljal na te in delal na moči. Na dan druge tekme sem prišel pred pričetkom, da sem se lahko bolje ogrel, zlahka preplezal par lažjih bolderjev in nato pričel z iskanjem rešitev za težje in bolj neberljive probleme. Ko se je nabralo več plezalcev, je bilo videti vedno več rešitev, ki so bile bolj specifične nekaterim in tudi bolj zanimive za ogled. Počasi se je število bolderjev zmanjševalo in sem se odločil, da si nekatere pustim za prihajajoče dni. Naslednja tekma je sledila po dveh tednih, zato sem ta čas dobro izkoristil in delal na moči. Približno v tem času je bilo videti večji napredek. Bolderji, ki sem jih plezal, so bili iz tedna v teden lažji, vzdržljivosti pa je bilo vedno več. Ker je bila tekma v stilu PAKovega božično-novoletnega srečanja brez finala in so ljudje prihajali in odhajali ob priljubnih časih, sem jaz pričel kakšno uro po pričetku. Tako kot na zadnji tekmi sem se ogrel in pričel z plezanjem lažjih bolderjev. Počasi sem se prestavil na težje bolderje in v njih porabil kakšen poizkus več. Če je bil kakšen pretežek sem ga raje preskočil in šel na naslednjega. Stena se je začela prazniti, ostala pa je le peščica najbolj zagretih. Po končanem plezanju sem se še raztegnil, nato pa zadovoljno odkorakal proti domu.

Od takrat pa vztrajam s tremi treningi na teden oziroma plezam dokler so prsti v redu. Med majskimi počitnicami smo se Aljaž, Kajetan, Tit in jaz odpravili v slavni Kotečnik. Na prvi dan smo začeli v lažjih smereh in jih tako splezali malo več. V sektorju Kolomon je padlo par šestic, nato pa smo se za težjo plezarijo prestavili v sektor Nos, kjer smo napadli Srebrno streho z oceno 7b. Aljaž je smer po parih poizkusih splezal, midva s Kajetanom pa sva si jo po neuspehu pustila za naslednji dan. Sprehodili smo se še do sektorja Oboki, kjer je Aljaž kljub mokri steni vseeno probal svoj projekt Specialist za življenje z oceno 8a+. Nato smo odhiteli v dolino in se po obilni večerji in večeru polnem smeha odpravili spat. Zgodaj zjutraj nas je zbudila godba, po dobri uri pa zares še topel zajtrk. Počasi smo se sprehodili do sektorja Nos, kjer nas je čakala Srebrna streha in po tem še Zlata streha, ki nosi isto oceno. Po neuspešnih poizkusih smo Nejcu pokazali, kje je problem in nato z njegovim nasvetom uspešno preplezali smer. Kmalu sva se s Kajetanom spravila še v Zlato streho v kateri je bil uspešen samo on. Po delnem uspehu smo šli pogledat še Aljaževo projektiranje. Splezali smo še par lažjih smeri in se nato spustili do kmetije Tratnik, kjer smo spakirali in se odpravili proti domu. Seveda brez zaslužene večerje ne gre, zato smo se ustavili v Laškem na pici. Po uspešnem dvodnevnem plezanju je motivacija za plezanje v skali večja, cilji pa se ponovno pišejo.

Rok Molan

Maja Stopar, 05.05.2017 | Športno plezanje | Zgodbe

Lepo vreme so v prvomajskem času naši plezalci lovili tudi po sosednji Hrvaški. Špela je zapisala: "Tjaša, Roma, Samo, Gregi in Špela smo 5.5. po službi šibnili na otok Krk. Naslednjo jutro smo bili prvi v plezališču Portafortuna, kjer smo ga uživali celi dan. Smeri so res fajne, najde se za vsakega kaj. Pa smer Forever Young je pa treba splezat 1x na leto ne."

Nejc Pozvek, 04.05.2017 | Športno plezanje | Zgodbe

V nedeljo, 30. 4., smo Aljaž in Rok in jaz odšli plezat v Kotečnik za 2 dni. S plezanjem smo začeli v soboto okoli 11.30 v Kolomonu, s šestkami za ogrevanje. Pot smo nadaljevali v Nos, kjer smo se trudili s Srebrno streho (7b). Aljaž jo je zlezel že tisti dan, medtem ko sva jo jaz in Rok študirala in se matrala na detajlih. Ko sva z Rokom dala vse od sebe in še kar ni šlo, smo odšli v sektor Oboki, da je Aljaž lahko začel s svojim projektom v Specialistu. Od sebe je dal samo en poskus, saj se nam je že mudilo na večerjo, ki je bila domača. Zjutraj smo odšli na zajtrk, potem pa takoj nazaj v steno. Odšli smo direktno v Nos, kjer smo se ogreli na 6b smeri. Ko smo jo vsi splezali, nama je Aljaž dal komplete v Srebrno streho. Ob Nejčevem prihodu se je Rok pravkar pripravljal na poskus in z Nejčevo pomočjo je naštudiral, kako priti čez detajl. Isti nasveti so seveda pomagali tudi meni. Odšel sem v smer, popolnoma spočit, ko sem prišel do detajla, sem bil že čisto zadihan. Na mojo srečo sta bili pred detajlom tudi dve luknji, ki sta bili v redu za počitek pred detajlom. Znova malo spočit sem začel z detajlom. Najprej stranec na levi, potem luknjica na desni in dolg gib gor na poličko z levo roko, takoj za tem pa z desno na stranca in z levo na kamenček, da sem lahko z desno nadaljeval na šalco. Ko sem prišel do tam, sem vedel, da sem preplezal smer. Seveda, ker sem bil živčen, da bom padel, sem se odpočil na vsakem dobrem mestu. Vpel sem štant in preplavila so me čustva – adrenelin, veselje, utrujenost ... kar vse naenkrat. Ko so me spustili do tal, so mi vsi čestitali za prvo preplezano 7b. Mislil sem si: »To bo to za danes!«. Ampak uro kasneje sem se podal v Zlato streho, potem ko mi je Rok vpel spodnje štiri komplete, in splezal sem jo na fleš. To je bilo možno le zaradi police, ki je po prvem detajlu, da sem se v zgornji del smeri podal spočit. No potem smo počakali Aljaža, da je še enkrat poskusil Specialista in počasi spakirali ter odšli domov.

Kajetan Voglar

Maja Stopar, 02.10.2016 | Športno plezanje | Utrinki

Pozdrav iz Sevnice, športnega doma pri bazenu! 

Po 8 letih plezanja po istih smereh je bil že čas, da se malo plezalne smeri spremenijo in mladi smo vzeli stvari kar v svoje roke. V štirih dneh delovne akcije smo očistili vse oprimke, da so le dobili barvo nazaj in s pomočjo Nejca postavili smeri kot se "šika". Ja, sedaj se lahko važimo z novimi, tehničnimi in barvitimi smercami. Hvala vsem, ki ste pomagali pri vse akcijah in hvala Nejcu za nove smeri. Oglasite se kaj tudi k nam, naši termini so ob sredah od 17.30 do 19.00 ure in ob sobotah od 18.00 do 20.00 ure.

Se vidimo, veliko plezajte.

Nastavitve prikaza

Največje število prikazanih:

50 100 200 Vse

Področja zgodb:

 Alpinizem (16)
 Športno plezanje (6)
 Splošno (3)

Skupine zgodb:

 Zgodbe (18)
 Utrinki (5)
 Reportaže (2)

Datum Od-Do:

Avtorji zgodb:

 Andrej Trošt (2)
 Barbara Prosenik (1)
 Gorazd Pozvek (2)
 Maja Stopar (3)
 Miha Kozmus (3)
 Nejc Pozvek (10)
 Peter Sotelšek (1)
 Rok Cizerle (3)

Zadnje galerije

S smučmi okoli Lisce

Weisshorn

Femili Bedrač novemberski dopust

PAKovke četrtič

Šola ŠP jesen 2017

Športfešta september 2017

Moški vikend 2017

Klek

Klemenča peč

Tradicionalni ženski vikend v Rovinju

Dopust v Dolomitih

Po Loškem grebenu

Musala, 2925m

Roma na Korziki

Okrešelj

PERU 2017 - Cordillera Blanca

Mangart, 2679m

Paklenica 2017

Rombon, 2208m

Alpinistični tečaj (Zeleniške špice in Planjava)