Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies)
za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti,
ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta
soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...
Zgodbe, utrinki, reportaže (5 od 27)
Prikaži vse zgodbe
Nejc Pozvek, 25.03.2018 | Splošno | Zgodbe

Na 25. redni letni skupščini Posavskega alpinističnega kluba smo na ogled postavili že 23. letni bilten, kjer zberemo prispevke posameznikov, ki si vzamejo čas in ustvarijo/podoživijo zgodbe. Žal je, zaradi napake uredništva, letos izpadel prispevek Grege Cerjaka, ki izjemno povzema klubsko dogajanje in klimo v času od prvega biltena do danes - seveda skozi avtorjeve oči. Ker bi bilo škoda čakati na naslednjo pomlad, predvsem pa, ker v tem času računamo na kakšno spremembo, objavljamo prispevek kot ekskluzivno objavo na spletni strani. V osebnem imenu se avtorju opravičujem za napako.

Gregov prispevek spremljajo umetniška dela mladih bratov Zorko, ki prikazujejo njuna doživetja ob vzponu na Triglav. Risbe so, žal, izpadle pri oblikovanju biltena. Mladima avtorjema se v imenu pripravljavcev biltena opravičujem.

Prispevek za Bilten ob 25. obletnici kluba (Grega Cerjak)

Moram priznati, da bi raje (ali vsaj lažje) pisal zgodbo o kakšnem podvigu, a pač »nisem šel« in je zato nimam (Razen o vzponu na Grossglockner, ki pa jo je za Bilten »popalil« Miha). A ob klubskem jubileju vendarle ne gre, da ne bi dal od sebe vsaj nekaj stavkov. Zato bom izkoristil to priložnost za krajši premislek o tem, kakšno vlogo je imel in še ima v mojem življenju PAK.

S klubom sem se prvič srečal, če gre zaupati mojemu spominu, nekje v petem ali šestem razredu osnovne šole. Pred tem sem poskusil že s številnimi športi, a me noben ni dokončno pritegnil. Oče me je zato, na predlog njegovega sodelavca in ustanovnega člana PAK Bojana Kurinčiča, pripeljal na krožek v OŠ Brestanica. Prvotna zadržanost, ki spremlja vsak nov začetek, je kmalu izginila v sproščenem in igrivem ozračju, kakršnega drugje nisem začutil. In seveda, tudi samo gibanje v vertikali mi je bilo zelo všeč.

Sprva je to pomenilo nizanje top-rope poskusov čez tri previsne buhtlje na brestaniški steni. Prizadeval sem si, da bi plezal tako kot Mato, Tedi, Drejko, Sandra, Pero … Nekje proti koncu osnovnošolskih let pa se je pričelo bolj sistematično delo na novi brestaniški pridobitvi, bolderci na galeriji športne dvorane. Najprej nas je nekaj bolj zagretih pod svoje okrilje vzel Pero in z nami delil metode treninga, ki jih je tudi sam preizkušal. Kmalu je štafeto od njega prevzel brat Drejko. Njegova močna predanost plezanju je okužila tudi nas in s takšno motivacijo so bili trdi in sistematični treningi pod njegovo taktirko prava zabava. Hitro smo napredovali, počasi se je kaj poznalo še na tekmah, z zamikom pa tudi v skali. Najlepši spomini mojih mladinskih let so vezani na ure, preživete na treningih, zlasti pa na dneve v domačem Armeškem, v Kotečniku in Ospu ter še kje. In na kasete Hiše v Drejkovi in Sandrini katrci. Skoraj ni bilo sončnega vikenda, da se ne bi kam odpeljali.

Prav nobeno pretiravanje ni, če rečem, da je bil PAK moja druga družina, kjer sem se naučil številnih pomembnih življenjskih lekcij in se brusil kot oseba. Najbolj se je družinski značaj življenja malega ferajna izrazil na taborih: v Ospu, Arcu in Paklenici. Česar takrat verjetno nisem niti opazil, ker mi je bilo tako naravno in neprisiljeno, zdaj toliko bolj občudujem in spoštujem: koliko svojega časa in truda so v delo z mladimi vlagali naši »starešine«. Vsi po vrsti bi se lahko klatili po bregih in se brigali samo za svoje osebne plezalske cilje. Nihče jim ne bi mogel ničesar očitati. A vseeno so se brigali tudi za ferajn, za prenos znanja in navdušenja za plezanje na mlade. Očitno je bilo živo zavedanje, da je društvo ali klub pogoj za dolgoročno preživetje neke dejavnosti v danem okolju in da klub deluje na načelu medgeneracijskega prenosa: kar je bilo vloženo v posameznika, naj ta preda po svojih zmožnostih in v luči lastnih izkušenj na mlajše.

Prav ta resnica je razlog, da z določeno mero obžalovanja gledam na prehiter zaključek svoje tedanje plezalske poti. Ko sem v želji po še boljših rezultatih poleg rednih treningov treniral tudi na lastno pest, sem si pridelal poškodbo, ki je zahtevala dolgotrajno rehabilitacijo. A nisem zmogel odločnosti, da bi se z njo potrpežljivo spopadel. Raje sem že pri šestnajstih izbral »študentsko življenje« in ga izživel šele po izteku dejanskega študija. Sem in tja sem tekom let srečal kakšnega PAK-ovca. Namesto prijetnih so mi ta srečanja vzbujala občutke krivde, celo sramu. Nisem izpolnil svojega dela nenapisane pogodbe. Čas, vložen vame, se ni obrestoval. Sem pa prepričan, da me ti občutki ne bi bremenili, če mi plezalska žilica ne bi še vedno skrito trzala.

Ko se je »študentsko življenje« pričelo malo umirjati, sem nekajkrat ponovno poskusil s plezanjem, a brez podporne mreže novega kluba ali plezalske klape me je ponovna pojavitev bolečine v komolcih uspela vsakič »prepričati«, da plezalke spet položim v kot.

Izgledalo je že, da bom ostal Ljubljančan, a sem na koncu vendarle vrnil v Posavje. Kako mi je bilo fajn, ko sem leta 2015, po dolgih letih – jih je bilo res 15? – ponovno prišel na četrkov ferajn in »nikome ništa«. »Bok-Cerko-lejga-ka-pa-ti« in že smo šli dalje z dnevnim redom«. Poleg starih obrazov je bilo tudi kar nekaj povsem novih, a vseeno, kot da se v teh letih ni prav nič spremenilo. Dober občutek! Zdaj v klubskem življenju stojim nekako z eno nogo. Nekaj malega pomagam pri vadbi podmladka, nekaj malega sam poplezujem. Kolikor pač dopuščajo časovne in telesne omejitve. Želje so za kaj več, tako glede samega plezanja, kot glede pomoči pri vzgoji podmladka.

Občasno se sprašujem, kako klub danes, po 25 letih delovanja, opravlja svoje medgeneracijsko poslanstvo navduševanja vedno novih rodov plezalcev za svet vertikale, v primerjavi s časi, ko sem se v PAK-u sam navdušil za plezanje. V tem premisleku nisem prišel kaj dosti dlje od vprašanj. Klub ima danes verjetno največje število članov, kar jih je kdaj imel, dejavni smo v treh občinah, imamo urejena lokalna plezališča. Toliko otrok kot zdaj ni najbrž še nikoli obiskovalo krožkov. Toda, nekje se vseeno zatika. Otroci večinoma že do konca OŠ, najkasneje pa do konca srednje šole počasi izginejo z radarja in prenehajo plezati. Le redke plezanje zares zagrabi in naredijo kvalitetni preboj ali pa vsaj ostanejo aktivni. Je kriva pomanjkljiva infrastruktura? (je bila včasih kaj boljša?) Delo inštruktorjev? Kaj tretjega? Le zelo redki otroci tudi odrastejo v klubske kadre in prenašajo svoje izkušnje na mlajše. Zdi se mi, da se tudi veliko redkeje kot včasih pelje mladino plezat v skalo, četudi se nekateri okoli tega trudijo (zlasti Andrej in Ambrož). Je kriva večja zaskrbljenost staršev za svoje otroke, strah vaditeljev pred pravnimi posledicami v primeru morebitnih nezgod? Se nam ne da? Smo bolj egoistični?

Glavni priliv novih nosilcev klubskega življenja je skozi leta potekal prek tečajev ŠP in AŠ. Vzdušje je prijetno, a pleza se, sploh v hribih, ne prav veliko; gotovo manj kot včasih. Tiste, ki so nazadnje zarisali vsaj nekaj let trajajočo alpinistično pot lahko preštejemo na prste mizarjeve roke. Imamo morda manjšo strast do plezanja? Ali je mogoče življenjski tempo res toliko hitrejši? Morda pa je pač treba vzeti v zakup, da je na začetku vsakega novega ustvarjanja, kamor gotovo sodi tudi zagon klubske dejavnosti, prisoten moment entuziazma, ki z leti pričakovano pojenja. Naj bo to še tako res, si moramo vzeti lekcijo iz svojih začetkov pred 25 leti: zavedanje, da klub ne more živeti sam od sebe, po inerciji. Vsak mora biti pripravljen dati svoj delež, ne samo sprejemati. Neobhoden pa je tudi vsaj kanček pristnega navdušenja nad plezanjem. Tako si bomo tudi lažje odgovorili na zgoraj navržena in še kakšna druga vprašanja, ki se nam bodo zastavila v naslednjih 25 letih PAK-a.

Nejc Pozvek, 25.02.2018 | Splošno | Utrinki

Letošnji zaključek meteorološke zime nas nikakor ni mogel pustiti ravnodušne. Tudi sam sem ga, kljub številnim omejitvam in prepovedim zaradi zdravstvenih razlogov, izkoristil. Pač ni šlo drugače. In ker že dolgo nisem prispeval nič na spletno stran, naj bo ta utrinek spomin na minule zimske počitnice.

Z Martino sva začela v nedeljo (25. 2.) in popoldan v konkretnem mrazu osvojila Bohor po Grebenski. Dokaz, da se še lahko premikam/premikava. Brez bolečin ni šlo, pa vseeno. V torek sem se po službi ob sneženju (znova ca. 20 cm novega puhca) podal globlje v bohorske gozdove. Skoraj dve uri sem kolovratil navzgor in utiral gaz, kjer do sedaj še nisem hodil. Spust je bil dober - meter suhega snega, strma hosta približno 200 višincev. Potem prebijanje v mraku do avta. V sredo se je zjasnilo. Zasliševal sem sevniško delegacijo o spustu z Lisce (hvala Mičo in Boško za nasvete). Šele po 16. uri se pripeljem na izhodišče pod ferato in krenem po gozdni cesti na vzhod. Se je že videlo, da bo sranje - sonce je poskrbelo za skorjo. Na grebenu splezam čez cesto, pogledam proti Ješivcu in vzhajajoči luni, a obrnem v zahodno sonce in čez Malo Lisco dosežem Tončkov dom. V mraku spustim desno od vzletišča, nato prečim po poti do ferate in tam naprej dol. Ubijanje, neužitno - skorja pač. V petek žal opustim plane in računam, da bodo severne lege Gorjancev v soboto še suhe. Z Igorjem pregledava veliko terena (z avtom), se dvakrat povzpneva od Krvavega kamna na Trdinov vrh in odpeljeva - obakrat solidno. Nato sneg popolnoma zagnije (dober meter ga je na 900 mnv). Igor gre v dolino z avtom, sam pa raziskujem smer od lovske koče na Gospodični proti Jugorju. Bremzač do ca. 600 mnv, nato prehod v spodnjo inverzno plast na suh sneg - a kaj, ko ni terenov, da bi spustil, temveč vsak zavoj narediš s pomočjo drevesa. Odličen teden skleneva pri Jerneju.

Resda bolečin in bolesti nismo pregnali, a imeli smo se fajn. Od nečesa je pač treba umreti. Bolje v hribih, kot na kavču;)

Andrej Trošt, 07.06.2017 | Splošno | Zgodbe

Na enem izmed treningov se mi je v glavi rodila nora ideja, da bi svoje trening poligone letošnje pomladi – Armes, Armeško, Bohor združil v eno etapo oziroma mnogoboj – TROŠTAtlon. Zakaj ravno te tri lokacije? Prva je Armes, moj hišni vrh, na katerem sem bil nevem kolikokrat. Nabiral sem višino tako, da sem večkrat tekel gor in dol, celo štirikrat v eni uri, kar znese 800 m vzpona. Ob tem početju mojemu štirinožnemu prijatelju ni bilo nič jasno:). Druga lokacija je plezališče Armeško v katerem sem preživljal popoldneve. Plezal prečke na zadnji strani stene brez prekinitve uro in pol. Včasih celo 8-10 prečk gor in dol. Ob predpostavki, da je ena prečka dolga 25 m ali več, si lahko preračunate kolikokrat sem preplezal Aniča Kuk ali kaj podobno visokega. Pa naj še kdo reče, da se ne da v Posavju splezati 300 metrske stene:). Tretji poligon pa je Bohor. Na katerega število vzponov nisem štel, poznam pa skoraj vsak kamen in drevo na poti do vrha. Sedmega junija sem idejo uresničil ter zadevo izpeljal v 3 urah in 34 minutah. Dolžina proge je 25,21 km. Potekalo pa je takole:

 

»Službo zapustim predhodno, se pripeljem domov, na mizi me čaka zvrhan krožnik makaronov. Ko se nečloveško bašem z ogljikovimi hidrati zraven nastavljam še Garmina ter študiram nastavitve za trening. Vzamem ruzak s plezalno opremo, pijačo in že zajaham kolo. Ko ura zapiska, se moja dirka začne. V dveh minutah sem pod Armezom, zaklenem kolo in v hitrem tempu v manj kot 10 minutah osvojim Armes. Tečem v dolino proti Armeškemu in se spretno izogibam koreninam. V mislih sem že pod steno in že si zapenjam plezalke ter pomakam roke v magnezij. Glede na izkušnje vem, da lahko 7 prečk gor in dol (se pravi 14 dolžin po 25 m) splezalm v eni uri. In res, v 58 minutah mi je uspelo zaključit plezalno etapo. Z bolečimi prsti na nogah zaradi tesnih plezalk se preobujem v trekerje in že tečem Armezu naproti. Osvojim ga že drugič in previdno sestopim nazaj na Senovo. Tam se usedem na kolo in približno 7 km kolesarim preko Dovškega do Jablanc in naprej po makedamu do izvira pitne vode (za prijatelje Bohorja). Snamem čelado in kolo položim v travo, potem pa nadaljujem s hitro hojo proti partizanski Bolnici in naprej na vrh Javornika (1023 m). Okrog mene je megla in utrip doseže maksimum 177 udarcev na minuto. Spijem nekaj požirkov vode in stečem po isti poti v dolino. Z vseljem se usedem na kolo in vriskajoč poganjam pedala. Za nagrado se z več kot 60 km/h spustim na Senovo, kjer pred domačo hišo ustavim štoparico. 3h 34min. Uf, noro!«      

 

Vzpona 1526 m

Minimalna nadmorska višina 209 m

Maksimalna nadmorska višina 1024 m

Čas 3h 34 min

Porabljenih 1764 kalorij

Max pulz 177 (Armez in Javornik)

Povprečni pulz 138

Dolžina proge 25,21 km

Max hitrost 66,3 km/h

Teka 10.86 km

Kolesarjenja: 14 km

Plezanja: 7 prečk (14 dolžin po 25 m) 350 m

Nejc Pozvek, 15.05.2017 | Splošno | Utrinki

Naša dolgoletna prijateljica, pridružena članica, Novomeščanka, veteranka z več kot tremi desetletji plezalnega staža, mama, ena najaktivnejših plezalk svoje generacije nasploh ... je med prvomajskimi prazniki, s prijateljem njenega kova, klenim Idrcem (ki je tudi objavil svoje poročilo), obiskala bolgarska plezališča. Plezanja je bilo, kot pravi sama, bolj malo, je bilo pa na momente precej zahtevno. Seznam njenjih smeri je pripet pod uvodnim tekstom, več pa pove spodnja pesnitev - ja, tudi po takih umetninah slovi Romana. Posavci lahko le zapišemo: Roma, vsa čast!

Kaj so torej naši asi, ki Abrahama že dolgo gledajo nazaja, plezali v Bolgariji?

  • Bezengi, 6a+, 160m
  • Wind in the hair, 6a+, 115m
  • Central wall, The Dihedrals, 6a+, 380m
     

In še pesnitev z naslovom "Roma koma vedno zdoma", ki jo enostavno morate prebrat;)

Barbara Prosenik, 03.12.2016 | Splošno | Zgodbe

Nekega večera dobim prav zanimiv sms od Nike (saj njeni so vedno zanimivi). Da bo 3.12. Jamatlon in če bi šla. Hitro vtipkam v google kaj sploh je to in berem, gledam slike in filmčke. Uau, to je pa čisto nekaj zame. Tek mi ni bil nikoli všeč, ovire pa so me pritegnile. Pa še samo 5km in to v rudniški jami. Odpišem Niki da sem za in naj organizira. Mimogrede smo izbrali še ime skupine: SPAKOVCI - sevniški pakovci.

V petek, večer pred Jamatlonom, si pošiljamo smse kaj vse moramo imeti s sabo in nestrpno čakamo da se dobimo zjutraj na kavi. Ob 8.30 se dobim z Niko in Leonom. Čakamo Sandija, ki ponavadi ne zamuja. Končno se zberemo in se napokamo v avto. Pot do Hrastnika mi ni bila nikoli všeč, ampak tokrat smo kar poleteli na cilj. Prevzamemo štartne številke in vrečko presenečenj. Ker je bila do štarta še skoraj ura in pol, zavijemo v bližnjo gostilno. Organizator je nekaj omenjal možnost preverjanja alkoholiziranosti udeležencev, zato smo spet pili kavo. Vsi pa smo komaj čakali na start. Po krajših organizatorjevih napotkih kako Jamatlon poteka, smo se šli k avtu preoblečt. Rečeno je bilo, da je v jami 15 stopinj (zunaj sta bili le 2 stopinji) in da v jamo naj nič ne nosimo, smo vse pustili v avtu (tudi telefone, bunde, kape...). Zeblo nas je, ampak adrenalin in navdušenje sta vse skupaj malo ublažila. Z avtobusom so nas odpeljali v Trbovlje.

Čelado na glavo, prižgi naglavno lučko, rokavice gor in ŠTART. Vsi štirje smo zakorakali v vlažno, temno jamo. Takoj za ovinkom pa prva ovira-slikanje. Pred nami so bile tri skupine skupaj in zato smo jih hitro prehiteli, da jih ne bi preveč čakali na vsaki oviri. Nam se je mudilo. Po prvih dveh ovirah (plazenje pod deskami), nismo bili več čisti. Vsaka ovira je bila zabavna (hodili smo po vozičkih, nosili težja in lažja bremena, se plazili...). Vmes smo tudi tekli, vendar bolj počasi, ker je bilo blatno, spolzko in zelo neravno. Ko smo prišli do Perkmandeljca, smo jih dobili z desko po rit. Zgovorni (beri Leon) malo bolj, pridni malo manj (jaz). Naenkrat smo prišli do bazena dolžine cca. 20m in globine 40cm. Malo smo se spogledali, ampak pogumno zakorakali v mrzlo vodo. Takoj zatem plazenje po 15m blatnem rovu. V goretex obutvi smo imeli pravo masažo. Še vožnja z vozički in 250m vzpon in že smo zagledali svetlobo in s tem naš cilj. Še slikanje in krajši intervju, s tem pa je bil naš Jamatlon končan.

Sodelovali smo še v metu škornja v kulmkišto ( po Nikino kupmkišto ), kjer nam je Sandi priboril finale. Žal nam ni uspelo priti med prve tri, zato smo se šli preoblečt in pojest knapovski golaž (lačni smo bili kot tigri). Nekaj časa smo še poslušali razglasitev vseh nagrad in čakali če bo Nika dobila nagrado za jamsko kuro, Leon pa za hoznšajzerja. Več sreče prihodnjič. Prijetno utrujeni smo se odpeljali proti domu, ampak na pico v Radeče smo pa še vseeno zavili. Čakam na pico in gledam slike, ki so jih objavljali na Jamatlonu. Svojih seveda nismo imeli, ker smo pustili telefone v avtu (drugo leto jih ne bomo). Pogledam še nagrajence in vidim, da smo Spakovci osvojili 2. mesto. Uau, tega pa res nismo pričakovali. Kako pa naj sedaj pridemo do nagrade? Hitro pošljem mail organizatorju, ki mi takoj odpiše. Noben problem, Leon jih bo prevzel. Zdaj pa res proti domu. Od navdušenja je tudi utrujenost izginila, zato smo šli še v dvorano plezat, zvečer pa še proslavit v gostilno.

Nepozaben dan, hvala Niki za idejo in organizacijo. A bi zdaj šel kdo z nami drugo leto?

Nastavitve prikaza

Največje število prikazanih:

50 100 200 Vse

Področja zgodb:

 Alpinizem (16)
 Športno plezanje (6)
 Splošno (5)

Skupine zgodb:

 Zgodbe (19)
 Utrinki (6)
 Reportaže (2)

Datum Od-Do:

Avtorji zgodb:

 Andrej Trošt (2)
 Barbara Prosenik (1)
 Gorazd Pozvek (2)
 Maja Stopar (3)
 Miha Kozmus (3)
 Nejc Pozvek (12)
 Peter Sotelšek (1)
 Rok Cizerle (3)

Zadnje galerije

Peta tekma Vzhodne lige 2018 na domači steni

Krn

Skupna tura, Logarska dolina

Slovenska smer v Triglavu

Kanjavec

Občinsko prvenstvo v športnem plezanju za osnovnošolce - Brestanica 2018

Durmitor 2018

2. tekma V lige

Vrtača

Stol

Posavska mladina odlična na prvi tekmi V lige

Turna smuka - Struška

Zimske vragolije

8. božično-novoletno druženje (2)

Double Y-day

8. božično-novoletno druženje plezalcev

Kreiskogel, Avstrija

Turna smuka - Vrtača

S smučmi okoli Lisce

Weisshorn