Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies)
za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti,
ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta
soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...
Zgodbe, utrinki, reportaže (11 od 14)
Prikaži vse zgodbe
Rok Cizerle, 08.04.2017 | Alpinizem | Zgodbe

1. Dan (Rok Cizerle)

7:00 zvoni budilka. Aufbiks! Pojem zajtrk, prestrašen, kako se bo dan končal. Poberem še Miho in Špilija. Tokrat nas čaka Cerko. Pravi mali čudež. Spijemo kavico, malo podebatiramo glede cilja, ki smo si ga zadali (meni že sedaj adrenalin raste). Pot poteka brez večjih težav. Prispemo do vasi Kals. Prav zares lepa vasica. Neučakan, a ponižen pogledam proti zadanemu cilju. Prav zares mi zastane dih, ko jo le zagledam. Lepotica!

Avto parkiram, se pripravimo (res smo imeli težke nahrbtnike), naredimo obvezen selfie pred odhodom in odrinemo na pot. Sprva mi pot ni predstavljala težav. »Sem tudi že kaj težjega hodil« si rečem. Sčasoma se je pot vzpenjala, s tem pa je rastla tudi nadmorska višina, ki mi je že začela povzročati rahlo omotico in slabost (cca.3000 n.m.v.).

Vreme sem pa pozabil omenit. Vreme je bilo fantastično! Sicer v dolini res vroče, ampak smo vedeli, da se nam bo obrestovalo, da nosimo vso težko opremo zaradi mrazu, ki ga lahko pričakujemo na Johan Hütte, 3454 n.m.v.

Da nadaljujem pot, ki mi je dodobra načela tako psihične kot kondicijske sposobnosti. Pred ferato sem fantom izrazil željo, da se vrnem nazaj v dolino. Kajti počutil sem se, kot da me je dobil pes, me prežvečil in izpljunil. Seveda so me začeli bodriti, naj pot nadaljujem do koče, prespim (kakšen aspirin »čveknt«) in gasa naprej. Odločil sem se da pot nadaljujem, do višine 3454! Adijo pamet. Sem toliko sposoben, da lahko dosežem cilj tistega dne? Z vsakim korakom, z vsakim vdihom in izdihom, z vsakim pogledom proti koči sem premikal svoje meje. Vsak stik z skalo mi je dal vedeti , da se borim. Borim proti samemu sebi. Odprla so se vrata, da lahko izstopim iz 'comfort zone' in istočasno se odprla vrata do alpinizma. To je čar alpinizma, da premikaš svoje meje in vstopam v svet alpinizma ponižno in z velikim spoštovanjem. Kapo dol!

Končno uvidima z Cerkotom našo spalnico, naš dom za tisto noč. Špili in Miha kot ponavadi že na vrhu. To sta gamsa res! Bravo poba. Na koči neskončna sreča in veselje, da sva oba z Cerkotom zmogla tale podvig. Počutim se ponosnega, kajti doseči tako višino le ni kar tako za nekoga, ki je prvič bil na taki višini. Hvaležen fantom, da so mi v srce z velikim 'ajmrjem' vlivali pogum in vzdržljivost.

Kočo si delimo še z dvema Bosancema. Pojemo topli obrok, raztegnemo vsak svojo spalko in jaz v upanju, da bom naslednji dan zdržal še zadnjih 400 nadmorskih metrov do najvišjega vrha Avstrije, Velikega Kleka. Zjutraj naslednji dan nas ura budi ob 3.32 ko sem pogledal na telefon. Zbudim se z slabostjo in vrtoglavico. Počutim se zelo slabo in to fantom tudi povedal. Razumeli so me in to spoštujem. Fantje so pojedli zajtrk in se odpravili proti vrhu. V glavi se mi vrtijo raznorazni žanri filmov, kaj bi bilo bolje. Sem pa imel željo da vidim sončni vzhod. Ko obsije vse te gore v okolici ti res da veselja in željo po še vedno več.

 

2. dan (Gregor Cerjak)

»Iranska trojka« je okoli četrte ure zjutraj krenila proti vrhu. Želeli smo ga doseči tik pred sončnim vzhodom, da bi uživali v epskih prizorih ob prebujanju novega dne. Višje nad nami smo opazili migetanje lučk dveh navez. Kljub slabemu spancu minulo noč so mi noge služile veliko bolje kot prejšnji dan, ko sem se le mukoma privlekel do grebena in se zvrnil v zimsko sobo (sklep št. 1: več bo treba hoditi v hribe) Tudi na višino sem se v teh nekaj urah že malo bolje navadil. Vsi skupaj smo napredovali v dobrem tempu in prehiteli obe skupinici. Večino vzpona smo zmogli nenavezani, saj je tako šlo veliko hitreje. Vrv smo uporabili le na najožjem delu grebena in na skalnem skoku, nato pa se razvezali, ker so se nam vrvi samo zapletale. Vrh smo po uri in pol hoje dosegli kot prvi tisti dan in ravno še ujeli lunin zahod ter se umirili pred sončnim vzhodom. Prav dolgo se nismo zadržali, saj je kar mrzlo pihalo, pa tudi gneča se je počasi že začela delati. Po naužitju veličastnih obrisov gora povsod naokoli in obveznem fototerminu smo krenili nazaj proti koči. Tam smo si iz snega nakuhali nekaj sveže vode, nato pa se okoli osme ure odpravili proti dolini. Želeli smo sestopiti, preden bi sneg preveč odpustil. Po ledeniku smo šli lepo po šolsko, v dveh navezah. Vreme je bilo tako lepo, da je bilo vse skupaj že »nagravžno«. No, da ne bi bilo vse tako kičasto, sem očitno moral v zadnjem delu poti čedalje bolj čutiti žulje na nogah. Na koncu je bila hoja že res mučna. Ko smo prispeli do avta in sezuli gojzarje, pa me je vseeno presenetilo, kako močno me je ožuljilo. Nad nartom mi je kožo kar posnelo. Še dobro, da nas je v prtljažniku čakalo hladno pivo. Kakšen užitek. Sklep št. 2: naslednjič si potejpaj celo stopalo ali pa si kupi nove gojzarje. Sklep št. 3: tudi naslednjič naj v avtu čaka pivo.

 

Slike, ki smo jih z skupnimi močmi nabrali so v galeriji

Peter Sotelšek, 01.04.2017 | Alpinizem | Zgodbe
Ni bla prvoaprilska šala. Z Mičotom sva se dogovorila šele večer pred odhodom, da kreneva v petek zadnjega v marcu, ob enih popoldne. Vmes se je priključil še Boško in Berlingo. Nameravali smo na Kanjavec, ker naj bi bile tam dobre razmere. Alternativa temu pa je bil Veliki Klek in ta je na koncu zmagal. Po nekajurni vožnji smo le prispeli do vasice Kals. Prvotni plan, da že zvečer krenemo za kočo Studlhutte na 2802m in tam prespimo, je splaval po vodi v prijetni vaški gostilni Kalser Eck. Boškotov Berlingo s turbo maximusom se je izkazal za zelo udobno spalnico in hitro bi lahko potegnili vse do dopoldneva. Pa smo se vendarle mačkasti na dan norcev še komaj pravi čas odpravili na pot. Presenečeni nad razmerami, kako malo snega je tukaj smo prvih 15 minut hoje smučke pritrdili na rugzak, naprej je pa šlo. Tudi vreme je zjutraj še kazalo...
 
Kljub najinim vzpodbudam, da gremo skupaj še vsaj do naslednje koče na 3400m, se je Boško odločil, da bo pri koči Študlhutte na 2800m zaključil svoj vzpon, počakal da sneg malo odpusti in odvijugal nazaj v dolino. Boštjan, včasih se pač ne izide, nič ne de. Treba je pa znati obrniti pravi čas in ti si to storil. Vrh bo počakal , ti pa si vseeno prigaral skoraj jurja višincev, čestitam zato! Nekaj smo pojedli in se za nekaj ur poslovili. Nadaljevala sva z Mičotom, vreme se je začelo kaziti. Vršna piramida se je ovila v oblake in meglo. Nad 3400 metri je bila včasih vidljivost tudi nična, difuzna. Smuči sva pustila že nižje, pod meglenim pokrovom. Kmalu sva bila na grebenu in vozila štajerca med drogovi *do vha* - najin slogan tega dne.
 
Na vrhu čudoviti razgledi, če si si jih zamislil v glavi seveda. Magla svuda, svuda oko nas. Sestop je minil brez posebnosti, v megli sva se orientirala s pomočjo navigacije in kmalu sva si že pripenjala smuči. Sneg zgoraj je bil še vedno pomrznjen in smuka je bila kar naporna. Nižje sva šla, bolje je bilo. Ubrala sva nekaj svojih bližnjic navzdol in urezala še deviške zavoje po putrčku, dokler nisva nižje zabredla v gnoj. Smučala sva do mesta, kjer je bilo potrebno spet hopacupa in so šle dame na ruzak, ter še teh nekaj minut prehodila do parkirišča. Spodaj naju je Boštjan že čakal s pirom in odličnimi ravnoprav kuhanimi špageti. Skratka, bila je spet dobra tura, še boljša družba. Glede izbire ture se nismo ušteli, izbira je bila kot vedno prava.
Maja Stopar, 26.02.2017 | Alpinizem | Zgodbe

Bilo je že govora o prelepih grapah Begunjščice, objavljeno na vseh možnih spletnih portalih, posladkano z očem prijaznimi fotkami in obiskano s strani vseh možnih zimskih ljubiteljev. Potem pa smo šli na lastne oči preverit še mi.

Vožnja do Ljubelja je minila kot bi rekel keks. Postojanka za eno kavo na Petrolu, nakup sončnih očal z UV 400 za 15 evrov, še mal počakamo Cerkota in se odpeljemo do izhodišča. Navlečemo vso možno opremo kar imamo, nekaj pustimo in nekaj pozabimo. Jo mahnemo, urno v sneg po smučišču. Dva pogumna in izkušena – Špili in Mičo, dva radovedna in pazljiva – moja družba in Rok. Trije strastni in neumorni smučarji – Igor s klapo in s sklenjeno AMZS asistenco. Še ekipa 'multihribolazcev', štanc sem ter tja po grapi, poplezavanje do vrha, smuk z ovekovečenimi padci nazaj – Romana, Mato, Cerko, Pero, Roma in naš novi turni smučar Boško.

Pot nas pri začetku grape loči. Mi malo po svoje, smučarji po predpisih po grapi Y. Gazimo, 'do moda' bi dodal Špili. Vmes mi pogled uide do Boškota, siroti nagajajo kože, pa se prevrne v breg, malo zakolne in rine naprej. Romanci pridno sopihata po grapi. Jaz pa gazim za tremi mušketirji, tud men je vroče. Še malo gledam naokoli in fotkam non stop. Pa spet poiščem v kupici obiskovalcev grape naše junake. Boško je že obupal, smučke pripel na ruzak in jo peš gazil dalje. Na vrhu grape si zaslužim petko, bravo mi. Mahnemo jo naprej. Pogled gor, uf, divje. 'Tamle gremo, prek?' vprašam. Korak za korakom, cepin suvereno zapičim v majave skale in ne upam pogledat v prepad. Pero nadobudno spremlja najine korake, malo v strahu, vendar zmoreva. Preostalo ekipo smo izgubili, verjetno so se zataknili pri spodnjem delu skoka.

Najtežji del je sedaj za nami, samo še malo in zapičimo cepin na vrh Begunjščice. Privoščimo si liter čaja, Mičo včerajšnjo pico, nekaj energijskih tablic in počakamo na preostale pakovce. Pogled nam ide tako daleč, vse je tako lepo, tako belo. Sploh tista Brana, tam preko, ane? Tista Brana je po pravem Vrtača, ampak Špili je ta dan pustil orientacijo v Krškem. Sončni žarki nas prijetno grejejo, rečemo vmes še kakšno gospodarsko in pomahamo Tanji. Na sedlu pa že urno stopa proti vrhu drug del ekipe, s podaljški na hrbtih so se veliko težje prebijali čez skok. Veseli ponovno zbrani, tokrat na vrhu, ovekovečimo seveda s pravo gasilsko. Prava gneča ljubiteljev zimskih razmer se nas je trla na vrhu. Pobrali smo šila in kopita ter jo mahnili v dolino. Ampak ker smo posebneži smo jo ucvrli drugače. Pok na rit in se pelji čim dalj, vsi so nas gledali, malo se čudili 'le s kod kej prihajajo teti'. Mi pa smeh do ušes in urno vijugamo mimo skal.

Oddahnili smo si pri koči na Zelenici, počastili odličen vzpon z dobro domačo salamo in enim velikim rdečim. Medtem pa čakali na preostalo ekipo, 'le kod kaj hodijo, pa ja saj so ja hitrejši kot mi'. Mine pol ure, morda manj. Sedimo pred kočo in oči nam uidejo v grupo katera se zbira v grapi. Vse več tistih majhnih črnih pikic je na kupu. 'Da se ja ni kaj zgodilo', se mi prepleta po glavi. Upam da ni naš Boško, štorast, prvič na smučkah, pa še z odpetimi se je vozil. Mimoidoči so se držali za glave in se čudili naši padajoči domini.  Verjetno je padel, upamo da ni prehudo. Minute tečejo, v grapi pa še kar skupina pikic. Mogoče je res kdo od naših. No pa se le razkropijo, mi pa se odpravimo proti dolini. Združili smo se pri spodnji zapuščeni koči na smučišču. Boško je preživel in navdušeno razlagal prigode, medtem ko je Cerko počasi racal proti avtu z imobilizirano ramo.

Združene lačne želodčke smo ponovno počastili v Naklem in odšli proti domu z eno izkušnjo več. Hvala ekipi za čudovito izkoriščeno nedeljo. Upam, da nas lepo vreme v prihodnje še združi v še večjem številu.

Več čudovitih fotografij v galeriji. Še več smeha pa Boškova prva turna smuka in padec

Maja Stopar

 

Rok Cizerle, 01.02.2017 | Alpinizem | Zgodbe

»…A gre kdo zraven v Logarsko dolino mau popikat v petek?« Vpraša Nejc, na četrtkovem ferajnu. »Jst!!« sem odgovoril. »Danes imam še eno nočno, vendar bom preživel.« Zjutraj ob 6:30 te počakamo na Logu Nejc, Miha in Špili. »Imaš spakiran nahrbtnik?« zopet Nejc vpraša. »Nimam.« odgovorim. Oddrvim domov pripravit opremo in odhitim naprej v nočno službo. Zjutraj točni kot ura, se vsi zberemo na Logu, preložimo opremo v Mihov avto in že se peljemo proti Logarski dolini. Še prej se ustavimo pri Zecovih po vrv in naprej do Petrola kjer Miha natoči avto, ostali pa sebe z jutranjo kavo, ki smo jo vsi potrebovali. Že drvimo po avtocesti, kjer sta Nejc in Miha imela debato, kje je bližje do avtoceste.

Destinacija je bila Logarska dolina, vendar nas je želja po plezanju ustavila že malo prej. Parkirali smo pod Reberskim grabnom, kateri spada pod Robanov kot. Nadeli vso opremo in dorekli naveze. Nejc je pod okrilje vzel mene,kot neizkušenega (zaenkrat), Špili in Miha pa stare »đombe« skupaj. Izkušenejša Špili in Miha sta prve višinske metre solirala. Jaz in Nejc pa po šolsko napredovala, tako kot se to tudi spodobi. Do naslednjega raztežaja sta se tudi ostala dva člana privezala. Plezali smo brez večjih težav skozi celotni Reberski graben, kateri je bil 100% užitek in prava poslastica! Kmalu zatem pridemo do vrhnjega dela slapu, kjer se je naredila lepa sveča. Nejc je fantoma podal strokovno mnenje o le tej sveči, ki je zgledala nora in na prvi videz tudi tanka. Prvi se je podal v njo Miha, ki je mojstrsko in rutinsko »spucal« svečo, ki je zgledalo da smo bili prvi na tej sveči tisti dan. Popikal in popihal jo je z previdnostjo in izkušeno podal mnenje da je sveča »kul«. :) Tako mu je sledil Špili, kasneje se predsednik in jaz. Zame je bila to 'taprava' plezarija, na koncu sem bil celo navit po plezanju 90° slapu. Vsi presrečni si sežemo v roko in si čestitamo. Na poti po sestopu nas objame sonček, kjer je bil seveda na vrsti »foto sešn«. Napajali smo se sončnih žarkov, ki je vsem nam dal potrditev, da smo izbrali odličen dan! 'To pobi sam gas!'

Spustimo se nazaj do avta in odpeljemo nazaj proti Logarski dolini. Iščemo primerno mesto da ujamemo sonček še v dolini. Našli smo ga in tam tudi v miru pomalicali. Ura nekje 13:30. »Pobi gremo še mal popikat ne?« reče Nejc. »Gremo!« odgovorimo vsi. Nekje za cesto parkiramo, tokrat v spremenjeni navezi. Špili in jaz sva šla na Firštov slap, katerega največji problem je bil, kako priti suh čez Savinjo. Nejc in Miha pa sta solirala Kaskado in Avtocesto. Zakaj ime Avtocesta, boste morali pogledati sami. 'Nej vas mal žre'. Z Špilijem preplezava prvi raztežaj, ko pod seboj zagledam Nejca in Miho, ki maširata proti Firštovem slapu. Adijo pamet sta hitra, si rečem! Vsi skupaj pridemo do vrha, kjer je sedaj na vrsti 'abzajl'! Špili vse pripravi za spust, Nejc pa me poduči kako se pripraviti. Prvi spust je mimo, ko se mimo pripelje… »Lej k je isti avto k od Mihata…«reče Nejc, iz avta pride ves nasmejan kdo drug kot Miha! Miha legenda! Vsi pridemo nazaj do avta in se odpeljemo proti hotelu Plesnik, v katerem si z Špilijem privoščima okrepčilo. Miha in Nejc, še zadnje minute dneva izkoristita za soliranje slapa Palenk. Bravo poba, vsa čast!

Kaj hitro se poberemo iz Logarske doline iskajoč za dobro gostilno, ker nas je lakota dohitela. Miha predlaga picerijo Pr'pek v Mozirju. Ni bilo kaj dosti ugovorov, tako smo parkirali in pojedli vsak svojo pico in oddrveli nazaj proti domačem kraju.

»V zadovoljstvo mi je to pisati, v upanju da se bom še kdaj lahko udeležil tako lepega dne, in da bomo skupaj naprej premagovali višino, mraz, vročino in če ne druga tudi dež! Hvala vam!«

Slike so v Galerija

 

Rok Cizerle

 

Barbara Prosenik, 03.12.2016 | Splošno | Zgodbe

Nekega večera dobim prav zanimiv sms od Nike (saj njeni so vedno zanimivi). Da bo 3.12. Jamatlon in če bi šla. Hitro vtipkam v google kaj sploh je to in berem, gledam slike in filmčke. Uau, to je pa čisto nekaj zame. Tek mi ni bil nikoli všeč, ovire pa so me pritegnile. Pa še samo 5km in to v rudniški jami. Odpišem Niki da sem za in naj organizira. Mimogrede smo izbrali še ime skupine: SPAKOVCI - sevniški pakovci.

V petek, večer pred Jamatlonom, si pošiljamo smse kaj vse moramo imeti s sabo in nestrpno čakamo da se dobimo zjutraj na kavi. Ob 8.30 se dobim z Niko in Leonom. Čakamo Sandija, ki ponavadi ne zamuja. Končno se zberemo in se napokamo v avto. Pot do Hrastnika mi ni bila nikoli všeč, ampak tokrat smo kar poleteli na cilj. Prevzamemo štartne številke in vrečko presenečenj. Ker je bila do štarta še skoraj ura in pol, zavijemo v bližnjo gostilno. Organizator je nekaj omenjal možnost preverjanja alkoholiziranosti udeležencev, zato smo spet pili kavo. Vsi pa smo komaj čakali na start. Po krajših organizatorjevih napotkih kako Jamatlon poteka, smo se šli k avtu preoblečt. Rečeno je bilo, da je v jami 15 stopinj (zunaj sta bili le 2 stopinji) in da v jamo naj nič ne nosimo, smo vse pustili v avtu (tudi telefone, bunde, kape...). Zeblo nas je, ampak adrenalin in navdušenje sta vse skupaj malo ublažila. Z avtobusom so nas odpeljali v Trbovlje.

Čelado na glavo, prižgi naglavno lučko, rokavice gor in ŠTART. Vsi štirje smo zakorakali v vlažno, temno jamo. Takoj za ovinkom pa prva ovira-slikanje. Pred nami so bile tri skupine skupaj in zato smo jih hitro prehiteli, da jih ne bi preveč čakali na vsaki oviri. Nam se je mudilo. Po prvih dveh ovirah (plazenje pod deskami), nismo bili več čisti. Vsaka ovira je bila zabavna (hodili smo po vozičkih, nosili težja in lažja bremena, se plazili...). Vmes smo tudi tekli, vendar bolj počasi, ker je bilo blatno, spolzko in zelo neravno. Ko smo prišli do Perkmandeljca, smo jih dobili z desko po rit. Zgovorni (beri Leon) malo bolj, pridni malo manj (jaz). Naenkrat smo prišli do bazena dolžine cca. 20m in globine 40cm. Malo smo se spogledali, ampak pogumno zakorakali v mrzlo vodo. Takoj zatem plazenje po 15m blatnem rovu. V goretex obutvi smo imeli pravo masažo. Še vožnja z vozički in 250m vzpon in že smo zagledali svetlobo in s tem naš cilj. Še slikanje in krajši intervju, s tem pa je bil naš Jamatlon končan.

Sodelovali smo še v metu škornja v kulmkišto ( po Nikino kupmkišto ), kjer nam je Sandi priboril finale. Žal nam ni uspelo priti med prve tri, zato smo se šli preoblečt in pojest knapovski golaž (lačni smo bili kot tigri). Nekaj časa smo še poslušali razglasitev vseh nagrad in čakali če bo Nika dobila nagrado za jamsko kuro, Leon pa za hoznšajzerja. Več sreče prihodnjič. Prijetno utrujeni smo se odpeljali proti domu, ampak na pico v Radeče smo pa še vseeno zavili. Čakam na pico in gledam slike, ki so jih objavljali na Jamatlonu. Svojih seveda nismo imeli, ker smo pustili telefone v avtu (drugo leto jih ne bomo). Pogledam še nagrajence in vidim, da smo Spakovci osvojili 2. mesto. Uau, tega pa res nismo pričakovali. Kako pa naj sedaj pridemo do nagrade? Hitro pošljem mail organizatorju, ki mi takoj odpiše. Noben problem, Leon jih bo prevzel. Zdaj pa res proti domu. Od navdušenja je tudi utrujenost izginila, zato smo šli še v dvorano plezat, zvečer pa še proslavit v gostilno.

Nepozaben dan, hvala Niki za idejo in organizacijo. A bi zdaj šel kdo z nami drugo leto?

Nejc Pozvek, 16.10.2016 | Alpinizem | Zgodbe

Napočil je čas za prvo resnejšo hribovsko letos. Vršac. Grma. Petek zvečer, Zadnjica, nevihte so se odpeljale mimo. Vseeno ob prvem svitu, ko zapustiva udobje kombija, kaplja. Ni bilo napovedano. Brez zadržkov jo, malo še v družbi starega cerkljanskega alpinista, mahneva pod steno in nato brez ustavljanja po gamsjih prehodih Ceklinove smeri. Mirno zgrešiva odcep čez Beli trak na levo in nadaljujeva navzgor, nato že razvijeva vrvi in pripraviva spust v grapo, pa se sredi njega premisliva in nadaljujeva po prehodih Trentarske smeri, kjer ujameva celo nekaj starih lovskih jeklenic (seveda jih ne prijemljeva (preveč), da bo vzpon prost:)). Izpod čelade kaplja, da se cvetni prah nepredirnega ruševja lepi na obraz, roke porumenijo, naposled pa strmina le omaga in na cvetočem travniku si izdatno postreževa.

Zaplezava v graben na levi, ker navzgor ni več smiselno. Prehod v grapo je podrt, da kaj podobnega še nisem videl. Na prvi polički sem zato odložil odvečno težo in nato nadaljeval za Grmovim gamsjim korakom, ki je iskal prehode v desno varianto Direktne smeri. Tu in tam kakšna štirica, ki je v zguljenih supergah terjala nekaj sekund popolne zbranosti, sicer pa lagodno poplezavanje II. do III. stopnje. Seveda z zavedanjem, da se napake ne odpuščajo. Precej bolj načeta in izžeta, kot sva pričakovala, se sesedeva na vstopu Smeri mladosti in pomalicava v idiličnem razgledu. Sledi naveza, žreb in zadeva dobro steče. Ko smer skrene desno, midva zatiščiva naravnost. Onkraj resničnosti. Spomin o detajlih je do danes že zbledel, a vem, da naju Tarantela (tako nekako so poimenovali najtežji raztežaj) ni preveč prestrašila (v bistvu dosti manj kot mimoleteča basejumperja). Grma je med plezanjem nabil še tri specialčke, ki jih kot drugi v strmi osmici težko dobiš ven; zato so ostali za ponavljavce (pozor: kakšnih padcev morda niso vredni). Naslednji raztežaji silijo pod ogromnimi previsi proti desni. Zračno, izpostavljeno in v klasični slovenski skali, ki se zgoraj mestoma popravi. Ko že gladko zmanjka tekočine v nahrbtniku in se tudi plohe odpeljejo mimo stene, pod vrhom neusmiljeno prižge sonce, ki s trenjem vrvi ustvari odlično kombinacijo za obupavanje. Ob testiranju frenda z roko udarim kamen in tura kar naenkrat dodatno napne svoj dramaturški lok. A soplezalec s svojim pragmatičnim sarkazmom vedno znova poskrbi za dvig razpoloženja. Pol dneva po izhodu iz Zadnjice na Prehodavcih srebava nesramno drag Radler in vodo ter se baševa z ričetom. Za silo se namestiva v bivaku, kjer prisluhneva nočni pesmi žag.

S svitom se zbaševa izpod kovtra, pomaževa jajčka in se odpraviva po gamsjih prehodih znova v steno. Čudoviti prizori jutranjega sonca, trentarskih travic in macesnov naju po skrivnih prehodih pripeljejo na vstop Stebra. Plezarija lepo steče, posledic prejšnjega dne (razen mojega udarjenega ročnega palca) ni čutiti. Umirjeno dopoldansko plezanje zmoti hladilniku podoben projektil, ki ga (znova zavoljo hudega trenja) z razmajane gredine pošljem daleč čez Grmo v Zadnjico. K sreči se obdržim in malce tresav grizem trave navzdol do prvega primernega mesta za varovališče. Naslednjič se ustaviva bolščeča v gladko ploščo, ki šele po desetih metrih gosti prvi klin. Po dolgih pogovorih in ogledovanju, napadanju in omahovanju, žlahtnih monologih in samohrabrenju, mi Grma po ca. četrt ure preda štafeto. Hitro mi uspe razvozlati vstopni detajl in rdeča enkica sede v šalco nad polico. Odleže. Nadaljujem po gladki plošči, zatikam, končno vpnem klin, nato pa, po dolgih zaletavanjih in ogledovanjih, s pol k. le zaplezam. Čez nekaj metrov z velikimi prestrašenimi očmi in rokami, ki ne zdržijo več poti navzdol, dopovedujem Grmi, da ne morem več. Težki trenutki z upanjem, da bo edini klin opravil svojo nalogo. Spustim se, izpulim mikro frenda (nižje nato odleti še eden), klin pa me k sreči ne razočara. Grma nato, sicer z nekaj obotavljanja, dokaj suvereno dokonča moje delo. Kot drugi se sprehodim do njega, še vedno boreč se z mislimi neuspelega poskusa in pojoč hvalospeve Anteju, ki je tod preko potegnil na pogled. Nadaljevanje v čvrsti skali pripelje nazaj na Prehodavce (kjer za čas najinega bivanja ne preveč sita pustiva skoraj 60 EUR – naše koče niso kaj cenejše kot tuje, če ste slučajno tako mislili), od tam pa po jari kači dveh dolgih ovinkov nazaj v Zadnjico.

Z Andrejem Grmovškom sva 9. julija 2016 v Vršacu preplezala smer Onkraj resničnosti (VIII-/VI-VII, 400 m + 700 m »dostopa« IV/II-III, 10h), 10. julija pa Steber (VIII+/VI-VII, 400 m, 8h).

Miha Kozmus, 26.09.2016 | Alpinizem | Zgodbe

Malo debate po svetovnem spletišču in že se sliši čuden zvok zaganjača našega kombija. Zgledalo je, da bo kmalu umrl. Nekje, pač tam nekje. In že 'letimo' proti Ljubljani, vsi zbrani, no skoraj vsi.  Mato the boss, voznik, Špili čuvaj skrinje zaklada (hladilna torba), urejevalec glasbe,točaj, navigator... Miha živc, voznik 2 in 3 in 4,  Arno stara sablja, jaz Boško s kovčkom denarja (bla bla) na drugi klopi, zadnja klop majstra Sims in Klemen. V Ljubljani se nam pridružita še Beno in Nikkon, naš uradni fotoreporter in njegov 'ovekovečevalec'. Opreme do stropa. Destinacija Dom 4545. 'Gasa'. Nekje pred italjansko mejo se še ustavimo, da natočimo kombi in sebe, dvignemo nekaj denarja in že peljemo proti Milanu in dalje. Vozi Miha, dinamično, vmes malo spimo, malo tudi ne... Po osmih, devetih urah, nas ustavi varuh švicarske meje. Prijazno nam ponudi paleto jezikov, kot način sporazumevanja. Miha suvereno izbere. Steče nekaj vprašanj: kdo, odkod, kam ipd.  Prispemo v Rando, majhno alpsko vasico, nekaj minut čez polnoč, iščemo kamp. Postavimo šotore. Nekateri spijo pod tendo, nekdo v avtu. Zjutraj se zbudimo v sveže jutro, takoj nam pogled dvigne brado in že opazujemo okoliške tri in več tisočake. Malo se umijemo, pospravimo prenočišča, 'spalke'. Na parkirišču nas obišče upravnica kampa, s strogim glasom nam jasno pove, da tudi kombi ne bo zastonj čez prišel. Da, da, v Švici se spoznajo na denar. 

Se spakiramo, Miha nas odpelje na izhodišče, vrne kombi v kamp  in priteče nazaj. Gremo. Štartamo na 1404 n.m.v. Naslednja postaja Domhutte na višini 2940 nad morjem. Vmes debate, kaj je boljše: hitro ali počasi hodet, ali kaj je bolj točno: GPS ali barometrični višinomer. Kmalu se začne čutiti tudi višina in tisti z manj višinskimi izkušnjami, začnemo malo zaostajati. Na kočo prispemo okoli enih. Se namestimo v spalnice.  Ležišča so videti super, nasploh je koča, kot en hotel v hribih. Naravni materiali, dodelani detajli, polno uporabnih rešitev za odlaganje opreme itn. Malica, taprava hribovska, domača salama, kruh, paštete, višinske testenine in konzerve. Vse to ob kozarčku švicarskega piva s pogledom na Matterhorn. Ja, ja, v dolini bi lahko 'foušijo' izvažal, če bi vedeli kako se imamo. Mato vrže karte, podebatiramo.

Štart ob 3:00. Noč je črna, kot se za noč spodobi. Po dobri uri hoje, nam pod nogami zaškripa sneg. Dereze gor, cepine na svoja mesta. Prečkamo ledenik. Pot se naglo vzpenja. Začenja se prava plezarija, po zelo krušljivi steni, če bi ji sploh lahko rekli stena. To je kamnolom. Z derezami na nogah se prebijamo proti... v'hu. Kar težko se je prebijati po takšni podrtiji. Prvenstvena, nimaš 'kej'  ''kapa baba vej'', bi reku Špili. Tu pa tam kakšen kamen zadane Pakovca. Ko priplezamo do snega oz. ledu, nam vodja pove, da z Arnom ne bosta nadaljevala, ker se Arno, naš najstarejši član odprave, slabo počuti in bo najbolj varno, da gresta skupaj nazaj. Vrneta se na kočo.

Pred nami se dviguje smer Festigrat. Del smeri je poledenela plošča naklona 55 stopinj. Naveze: Boško-Špili, Miha-Klemen in Beno-Simon. Začnemo se vzpenjati proti vrhu. Izgleda da ima led na vrhu 2cm plasti, ki odstopa. Najprej se zgornja plast odlušči, šele nato cepin prav 'prime'. Pikamo. Proti koncu naletimo na zanimiv, mešan del. Čista uživancija, tudi sonce nas že lepo greje. Ko splezamo iz smeri, nas lepo pozdravlja vrh. Kliče v vsej svoji beli lepoti! Mihovim tempom drvimo proti uhojeni gazi, po kateri že nekaj tujih DOM-oljubov 'špona' proti vrhu. Prevzemajo nas bele lepote najvišje gore Švice, dan je čudovit! Z Benom malo zaostaneva, višina pač. Zadnjih nekaj deset višinskih metrov hodiva po strmem pobočju, po nekakšnih snežnih stopnicah. Končno sva na vrhu. Veselo naju pozdravijo štirje Pakovski nasmejani obrazi. Vsi prevzeti od lepot, ki nam jih je narava nudila tisti trenutek. Kamor je pač segal človeški vid, so se prelivale barve modrine, sivine in beline.  Vreme pa tako kul... Ja pa ta Švica je res obljubljena dežela. Ni čudno, da bi vsak imel švicarski 'pasuš'. Beno nam da vedeti, da bo treba eno gasilsko 'spečt', da ni slučajno zastonj orožni list za fotoaparat s sabo prinesel. Miha skoči po grebenu, namesti tronožec, nekaj posnetkov za spomin in 'foušijo'. Žal nam je bilo edino, da z nami ni dveh veteranov, ki sta bila tudi najboj zaslužna, da stojimo tam.

Spustimo se hitro, na ledeniku. Se po trije skupaj privežemo v ledeniško navezo. Razpoke, da bi avtobus notri parkiral, pa zevajo tja v en dan. Pozna se nam tudi že utrujenost. Sonce žge. Vračamo se čez manjše sedlo na drugo stran. Malo smo tudi morali počakati, saj so ravno reševali dva, ki sta se po naših predvidevanjih, malo zaplezala. Sledil je spust po vrvi. Čakamo, da se bo sidričše sprostilo. Za nami pa čaka francosko govoreči ata, ki nas malo preganja: ''Ale, ale''. Vajeti prevzame Simon, njegova desna roka pa je postal Klemen. Špili in Miha sta jo pa že prej ucvrla. Varno se spustimo do ledenika. Hitro jo pičimo do koče. Na koči se malo odpočijemo, pojemo. Natočimo vodo in 'marš' v dolino. S Špilijem sva hodila zadnja. Tudi pogovarjat se nama ni dalo veliko. Srečala sva dve deklini, redkih besed sva skovala načrt, kako bova stvar v dolini predstavila fantom, kako sva... V bistvu pa je najin odnos s planinkami zgledal takole: ''Helou-Helou'', vsak z vsako in to je bilo vse.  Oba utrujena sva se trudila biti duhovita: ''Veš Špili, nama je lažje kot vojakom, ki so se vračali iz front 1. Svetovne vojne. Midva imava plastične čelade, so lažje za nosit.'' Ob mraku sva prispela nazaj v Rando. Na strmi uličici sva se zapodila v korito, ki je verjetno včasih služilo za napajanje konjev in oslov. Napijeva se hladne vode, ki je tisti trenutek bolj 'pasala' od kakšne dobre frankinje. Fantje naju že nestrpno pričakujejo.

Hitro v kombi in 'via' Krško. Kombi zakašlja, kot kak star kadilec, ki mu je dohtar že pred leti prepovedal kaditi. Domov nas še pripelji, si mislimo. Vozi Simon. Ni nam do nekih debat, reševanja sveta ipd. Kmalu v avtu zavlada tišina. Naslednje dejanje, ki se ga zavemo, je prehranjevanje na neki italijanski pumpi. Mihc pije kavico, kadi. Torej Miha pripravlja svoje telo na nekaj velikega. In to je cca. 800 km dolgo pot. In res nas je mojster, ki je včasih za volanaom služil za kruh in alpinistično opremo, lepo in varno pripeljal domov.

Utrujeni, a v srcu bogatejši, smo se Pakovski prijatelji razšli. Kmalu nas spet združi kakšna višinska avantura. In v boju z višino, padajočim kamenjem, ledom in mrazom se bomo spet borili za čast in slavo našega kluba.

Galerija

Boštjan Prosenik

Nejc Pozvek, 25.09.2016 | Alpinizem | Zgodbe

Že naslednji vikend združiva moči v Paklenici, kjer imamo Posavci tradicionalno tabor okoli dneva državnosti. Letos sem sicer hodil spat ob spodobnih urah, a v steni pravega ravnovesja nisem našel. Veliko bolj kot po plezalnih uspehih, si bom letošnjo Paklo zapomnil po čudoviti avanturi z Julito. Tista zgodba, ko inštruktor pelje začetnico zanesljivemu bivaku naproti. Seveda brez primerne opreme. Šele v trdi temi sem, ko je res zmanjkalo idej, že globoko v kanjonu, pogruntal, da je ekran žepnega fotoaparata odlično svetilo, četudi je na njem najbolj temna fotka. O kakšnih drugih uporabnih pripomočkih (razen da bi z ultra light kompleti iskre kresal) tistega večera ni bilo govora. Do Dinkota sva pripešačila tik pred penali, ki so naše sosede poslali iz Francije v domovino. Še dobro, da nisem gledal tega mučenja žoge.

Z ranim jutrom sem bil znova pod steno. Z Grmo sva se podala čez Kaurismakis. Situacijo sem, za razliko od Water worlda nekaj dni kasneje, dobro obvladoval. No, tisti črni torek v prašni klasiki pa je bil velik opomin pred nadaljevanjem sezone. Ko sva na vrhu zavila še v Gaz in pomotoma Spiderja, so bile buteljke polne, ego pa prazen. A taki dnevi so nujni na poti do uspeha. Spomnijo te, da napredek in uspeh še zdaleč nista samoumevni kategoriji.

Tako sem v naslednjih desetih dneh celil pakleniške rane celo na krški bolderci. Obiskal sem jo prvič po kakšnem letu. In nato še enkrat. In je malo zaleglo. Bil pa sem tudi vesel, da so fantje našraufali malo boljše grife, kot sem jih sam še pred leti. Še kakšno plezališče je prišlo na pot, pa čudovita izpitna tura z Meri. Obiskala sva nama neznane škrlatiške konce. Sestop čez Kriško steno naju je zaposlil skoraj dlje kot sam Levi steber Rakove špice. Spodaj je zadeva luštna in pokonci, zgoraj, ko se razvežeš, pa je dobro malo skupaj tiščat.

V Pakli sva z Julito Hribar plezala kombinacijo Severnega rebra in Bračne (5c, 450 m), z Andrejem Grmovškom pa Kaurismakis mistake (7a+, 350 m, NP) in Waterworld (7b, A0, 350 m) s koncem v Gazu in Spiderju. Marija Jeglič me je peljala v Levi steber Rakove špice (VII-/V, 500 m, 5h).

Miha Kozmus, 17.05.2016 | Alpinizem | Zgodbe

Brskam po spletu, kmalu odprem tudi facebook in vidim Nejčevo objavo, da se odpravlja na turo še isti dan. Nemudoma ga pokličem, da slišim podrobnosti. Po krajšem pogovoru izvem, da ima Nejc že vse načrtovano, pravi vodja. Peljal nas bo izkušeni turaš Igor, ki ima tako velik avto, da bosta ona dva prespala v njemu. Jaz kot najbolj zelen, bom spal v šotoru. »Ni problema,« si rečem. »Samo svoj šotor vzami prosim s sabo,« sem rekel Nejcu, ker si ga še nisem kupil. V mraku sta me Nejc in Igor pobrala na Drnovem in smo šli, za soncem.

Še pred polnočjo smo bili na izhodiščni točki, kjer smo prespali. V kraju Gozd Martuljek, na samem robu Triglavskega narodnega parka. Nejc se odloči, da bo on v šotoru, sam pa grem lahko v avto k Igorju. Super si mislim, saj bo v avtu zagotovo bolje kot v šotoru. Z Igorjem opraviva še ritual za trdnejši spanec in se odpraviva spat z mislijo na turo. Sam se pokrčim na svoji strani in se trudim zaspati na mestu, saj ne bi rad z obračanjem motil Igorja. Slišim, da se ponuja dež in pomislim na Nejca, ki spi v šotoru, brez ponjave proti dežju. Na srečo je kmalu prenehalo in potem mi tudi uspe zaspati.

Ob 4ih zjutraj začne tuliti alarm na mojem mobilniku in zdi se mi, da nisem spal več kot dve uri. Naslednjič jaz spim v šotoru, da preizkusim ali bom zaspal hitreje. V eni uri smo se oblekli, pozajtrkovali in natovorili nahrbtnike z vso opremo. Hoditi smo začeli v lahki obutvi, nahrbtniki pa so bili nesramno težki. Na začetku smo še nekaj klepetali, ko pa se je začel strm klanec smo utihnili. Nejcu je šlo najbolje od nog, a sva z Igorjem vztrajno sledila. Med nami se nenadoma prikaže gams in nam pokazal kdo je najbolje prilagojen za hojo po težjem terenu. Seveda, ko pa gams ni nosil težkega nahrbtnika. Po eni uri in petinštirideset minut prisopihamo do konca krnice Za Akom, kjer se je začela bela snov, zaradi katere rinemo v hrib z vso »bojno« opremo. Tukaj smo pustili lahko obutev in se preobuli v pancerje. Z Igorjem sva se mučila z preobuvanjem, zaradi hladnega zraka je plastika na pancerjih postala trda. Nejc nama pokaže kam smo namenjeni, proti trem macesnom.

V eni uri smo pri njih, nam pa se odpre lep razgled v dolino, saj smo že precej višje od izhodišča. Igor, ki je imel s seboj tudi srenače se odloči, da bo šel naprej na smučeh s kožami. Kmalu pridemo pod Jugovo grapo, kjer se naklonina precej poveča. Pod novim snegom je trdo, zato si nataknemo dereze. Sam sem trmoglavo nadaljeval brez derez in kmalu ugotovil, da do vrha ne bo šlo brez in si jih še sam namestil malo kasneje. Zopet zadnji nadaljujem za prijateljema po strmi grapi. V eni uri dosežemo vrh grape. Nejc kot prvi si je že ogledal teren in nama povedal, kje naj parkirava za krajšo pavzo.

Po okrepčilu vzamemo v roke cepine, smuči in ostalo nepotrebno opremo pustimo na mestu, ter nadaljujemo naprej proti Dovškemu križu. Prečimo v desno proti grebenu. Nato pa smo se morali malo spustiti in prečiti naprej do sedla. Nejc je bil prvi in pomagal Igorju z napotki kako naj se spušča, saj so bile razmere negotove. Ponekod krušljive skale, drugje malo snega, ki pa je bil južen. Sam sem ubral drugo pot, naredil manjšo srpentino, a sem moral potem dlje prečiti. Pri prečenju mi je malo zdrsnilo, nisem se dovolj nagnil na površino in skoraj bi izgubil ravnotežje. »U pičku maternu Miha!« zakriči Nejc. Ustrašil se je, da bom zdrsnil v globino. Sam pa se nisem imel časa prestrašiti, saj sem odreagiral nagonsko ter se uspel zadržati na nogah. Kasneje pa mu odvrnil: »Kaj si me pa gledu ravno takrat, ko bi skoraj padel.« Iz sedla pa samo še krajši vzpon in po šestih urah in pol hoje smo stali na vrhu. Sežemo si v roko in se nasmejimo uspehu. Nejc se mi opraviči za kletvico in mi pove, da je čas, ko moram postati bolj previden. Opomba zabeležena, ta izkušnja bo zagotovo pripomogla.

Na vrhu žal nismo bili deležni čudovitega razgleda, saj je bila povsod okoli nas megla. Za spomin se še fotografiramo in počasi smo se odpravili nazaj proti grapi. Nazaj smo šli po drugi poti in se tistega kočljivega mesta izognili kolikor se je dalo. Ko pridemo nazaj do smuč takoj opazimo, da sneg ni več tako dober kot pri vzponu. Zaradi visokih temperatur je sneg postal južen. Pripravimo se za spust in ravno, ko se je Nejc hotel spustiti se pojavi megla. Počakamo pet minut in megla izgine. Vodja se končno spusti, naredi zavoj in se ustavi. Opozarja naju naj bova skrajno previdna in počasna, saj so razmere slabe. Smuča eden, ostala dva stojita, tako smo šli do konca grape. Sam se bil vesel, da smo ven iz težjega dela, od tu naprej bo večji užitek smučati. Srednji del smuke je bil najlepši. Nižje pa se je čutila odjuga še bolj. Potem smo prišli do zadnjega dela, kjer je bilo potrebno iskati prehode. Kmalu pridemo do prve ožine, kjer je še nekako šlo na smučeh. Pri drugi pa je bilo potrebno odpeti smuči. Nižje se je to zgodilo še enkrat, nekaj kratkih zavojev in bilo smo zunaj labirinta. Na smučeh smo se pripeljali do naših »tenisk«.

Z veseljem sem se takoj preobul v pohodno obutev. Medtem, ko se z Igorjem krepčava, Nejc že načrtuje naprej. Vpraša naju: »A bomo mi do sedmih nazaj v Brežicah?« Preračunamo, da se bo izšlo. Kar je pomenilo, da ne bo pravega zaključka ture s pizzo in pivom. Moderni novi časi, stvari se odvijajo hitro. V pol ure smo bili pripravljeni za sestop, nahrbtnik pa zopet svinjsko težak. Po desetih urah in pol smo se vrnili nazaj do avta v Gozdu Martuljku.

Nepozabna tura, moja prva tako pestra. Hvala za družbo, prijatelja.

Gorazd Pozvek, 21.04.2016 | Alpinizem | Zgodbe

Že kar nekaj dni pred prvomajskimi prazniki brskam po vremenskih napovedih in ugotavljam, da je za vse destinacije od Dalmacije preko Arca pa vse tja do Monte Rose napovedano dokaj slabo in mokro vreme.

Po pestrem dnevu v službi me prešine, da bi pa mogoče bilo fino iti kaj odsmučat in splezat že pred prazniki, zato kliknem na vremensko napoved in vidim, da je naslednji dan edini, kjer je narisan sonček. Takoj najavim dopust in že kličem naokoli in hkrati pišem na klepetalnico, če je še kdo podobnih misli. Na žalost ni isto mislečih, tako se na vse zgodaj sam peljem proti Gorenjski. Res čudovito jutro. V vzvratnih ogledalih opazujem sončni vzhod in občudujem sveže pomladansko jutro. Vse kar prekipeva od zelene barve, vse je že ozelenelo in zacvetelo. Da je jutro popolno, si privoščim še eno dobro kavo ob okusni proseni kaši s kakavom, ki mi jo je za na pot pripravila ženka. Kot cilj sem si izbral Vršič in gore, ki ga obdajajo.

Ko se pripeljem do najvišje točke, opazim, da sem med zadnjimi. Ni pretirane gneče, le nekaj kazi celo podobo.  Edini hrib, ki je zavit v meglo, je Mojstrovka, ki jo  želim »obdelati«. A od zastavljenega cilja ne želim odstopiti. Ko si urejam opremo, si ogledujem, kje bom lahko najbolj direktno pristopil pod Pripravniško grapo, saj je graben, po katerem se po navadi  vzpenjam, že popolnoma brez  snega. Opazim, da je na levi strani med ruševjem jezik snega, ki sega zelo visoko, le iztek se ne vidi najbolje, oziroma se mi zdi, da je zaključek malo čuden. Vseeno se odločim, da poskusim. Saj bistvo alpinizma je ravno avantura, tista radovednost, kaj vse se  bo pojavilo na poti in kako boš rešiti uganko. Nekako se bom že znašel in se prebil na zgornjo »flanko«, kjer pelje normalna pot. Občutek me ne vara. Izhod je zaprt s skalno stopnjo in visokim ruševjem. Poiščem slabe točke v prepreki in naštudiram, kako se jo bom lotil. Stopim na najvišjo točko snega pred krajno zevjo in primem dober oprimek. Za pancerje najdem dokaj dobre stope in se dvignem tako visoko, da že dosežem tanjšo vejo, ki moli iz ruševja nad skalno stopnjo. Nahrbtnik s smučkami me sicer vleče nazaj iz stene, vendar se potegnem višje in dosežem močnejšo vejo, ki mi omogoči, da celo težo telesa prevesim preko roba stene. Malo se še prekobacam po ruševju in sem na snegu. Ko nadaljujem v smeri proti grapi, opazim na desni tri postave, ki jo mahajo proti Šitni glavi, ki pa se za razliko od Mojstrovke, bohoti v sončku in me vabi. Odločitev ni težka. Bom pa šel kasneje v Pripravniško. Po stopinjah predhodnikov jih hitro dohitim. Pozdravim in povprašam, od kod so. Dekle po slovensko pove, da so iz Trbiža, fanta sta Italijana. Skupaj se vzpenjamo proti vrhu, ko iz ruševja prideta dve snežni kuri in že vsi hitimo fotografirati. Na vrhu nas pričaka močan veter, tako da se hitro prestavim na severno stran v zavetrje. Ker se mi zdi sosednji vrh, ki je kopen, še nekoliko višji, prečim do tam in poslikam okolico.

Ob povratku opazim, da se je iz megle prikazal vrh Mojstrovke. Kot naročeno. Zaprem pancerje, si pripnem smuči in po idealnem snegu zavijam in vriskam proti Vršiču. Peljem se kolikor daleč se da, ko pa zmanjka snega, romajo smučke spet na nahrbtnik in počasi se vzpnem pod pripravniško grapo. Palice zamenjam z »bajlami« na noge pa pripnem dereze. Sneg je po nekod mehak, drugod pa še precej trd. V drugem delu  grape naletim na nekaj metrov kopnine, vendar ni težav. Malo popraskam z »bajlami«, na nekaterih mestih pa si pomagam z rokami. Nad mano se bohoti ogromna opast in sploh nočem razmišljati, kaj bi bilo, če bi se odlomila. Ko se po polici umikam proti desni, se na levi del opasti res odlomi in kar zmrazi me. Na srečo se ni odlomil kakšen večji kos, sem pa že izven njenega dosega. Ko se povzpnem na greben, se pred mano pokažejo vse Mojstrovke obsijane s soncem. Dereze obdržim na nogah in se trudim, da hodim dlje od grebena, ki je že kopen. Sneg je dober, saj zaradi megle sonček še ni naredil prevelike škode. Ko grem proti vrhu, razmišljam, kje in kako bom smučal. Mika me, da bi peljal najprej z Male in potem še iz Velike Mojstrovke. Spust pa bi zaključil v drevesnici, čisto spodaj v dolini. Kar naenkrat sem na vrhu. Sam, nikjer nikogar, v popolni tišini in obdan z najvišjimi vršaci naših Alp. Pogled mi seže tudi do avstrijskih tritisočakov, ki se zdijo blizukot na dlani. Odpnem zgornje paske na nahrbtniku, ki držijo smuči in obe skupaj potegnem ven. Ker so še vedno zgoraj spete, jih položim v sneg poleg nahrbtnika. Ko si odpenjam derezo, se nekaj premakne in vidim, da se je ena od smučk odločila, da kar sama odhiti proti dolini, in to direktno čez severno steno. Skočim za njo, vendar je že prepozno. Ne vem, kaj bi, ali naj jočem ali se smejim. Lahko bi si zapel tudi tisto: »Samo nasmeh je bolj grenak.«. Ne ostane mi drugega, kot da preostalo smučko dam nazaj na nahrbtnik in namesto idealne smuke, peš prečim pod Veliko Mojstrovko. Zopet si nadenem dereze, vzamem »bajle« in se povzpnem na vrh. Razmere so idealne. Tudi smučati bi se dalo direktno po najbolj strmem delu.

Razmišljam, zakaj sem izgubil smučko. Mogoče me je odvrnilo od kakšnega početja, ki bi se lahko slabo končalo. No, za nekaj je že moralo biti dobro. Na vrhu si vzamem čas za razglede in fotografiranje. Dan je res čudovit. Proti vrhu Male Mojstrovke opazim dve postavi, ki izplezata po severno-vzhodnem grebenu. Eden zavriska. Zavriskam tudi sam in si dam duška ob uspešnem vzponu. Vrnem se do nahrbtnika. Čas je, da malo pomalicam. Pridružita se  mi dve kavki in skupaj zmažemo slastni ploščici. Piva jim nisem privoščil, saj bi jih alkoholna omotica lahko motila pri letenju. Meni pa je pivce seveda pomagalo pri mojem smučanju z eno smučko. Bilo je uspešno in ustavil sem se šele pri izstopu iz Pripravniške. Smučka roma na nahrbtnik, nadenem si dereze in v roke vzamem »bajli«. Navzdol po grapi je potrebno plezati seveda bolj pozorno, predvsem pa na kopnem delu je koncentracija popolna. Ko pridem v najstrmejši snežni del, se mi podre stop in izkušnje ter prisebnost mi pomagajo, da ohranim ravnotežje. Ko izstopim iz grape, se mi na derezah začne delati »cokla«. Vsakih nekaj korakovz »bajlo« potolčem po derezi , vendar na strmem delu plazu pod Mojstrovko se dereza ne oprime podlage in padem. Takoj se prevalim na trebuh in se zaustavim s cepinom. Tako se zgodi, če si prelen in si ne vzameš časa, da bi pravočasno snel dereze. Res ni bilo nič nevarnega, vendar velja si zapomniti in ne ponoviti napake.

Ko pridem do avta in se preoblečem, se mi sploh ne mudi domov. Tako je lepo, da se na poti v dolino še dvakrat ustavim in občudujem gore in prebujajočo se naravo. Zgoraj v gorah še vse zasneženo, nižje že tečejo vihravi potočki, v dolini pa vse koprneče in zeleno.

Za mano je še en prečudovit dan, ki mi je znova potrdil misel: »Če ne greš, nimaš zgodbe.«

Gorazd Pozvek, 22.08.2015 | Alpinizem | Zgodbe

Vsakoletna mantra nas - alpinistov, ki smo že nekoliko v letih - je, kako se čim bolje pripraviti za plezanje v poletni sezoni. Tako sem tudi letos poskušal izkoristiti vsak trenutek prostega časa za trening v Armeškem, če pa je bilo vreme slabo, sem se obešal na svoji stenci v garaži. Do junijske Paklenice sem se ravno toliko natreniral, da sem si upal iti plezat smeri z oceno okoli 6a. To seveda pomeni, da si v hribih ravno ne morem privoščiti, da naprej plezam šestice. Kot po navadi pa poletje hitro pride in se še hitreje poslovi in pravih priložnost za plezanje v hribih ni veliko. Da letošnja sezona ni šla kar tako mimo mene, je poskrbel Nejc, ki me je pravočasno pobaral: »Ali bi šla kaj splezat? V Mrzlih vodah še nisva bila in lahko bi šla preplezat eno lepših smeri v Julijcih – Krobath-Metzger.« Da je svoje vabilo še bolj podkrepil, mi je na mail poslal nekaj opisov, ki so smer nadvse hvalili. Ker se je obetal zelo lep konec tedna, izgovorov ni bilo več in odločitev je padla. 

Ker oba težko vstajava sredi noči, sva se odločila, da se v Julijce zapeljeva že v petek zvečer. Kot zanimivost pa mi je Nejc povedal, da je dolina zaprta za promet in naj bi lahko vzela s sabo še kolesi, tako da si dostop malo skrajšava. Ko sva se pozno zvečer pripeljala do odcepa v Riofreddo, sva se iz radovednosti zapeljala po dolini kljub znaku, da je promet prepovedan. Prevozila sva par strmih klancev in na prvem možnem obračališču obrnila.Ugotovila sva, da bo jutranji vzpon kolesarsko kar zahteven. Ker so avgustovske noči že precej vlažne, sva si prenočišče uredila v avtu. Po ne preveč dobrem spancu in lažjem zajtrku sva sedla na kolesi in pognala v noč.

Po že znanih klancih nama gre kar dobro. Dolina se v nadaljevanju položi in ob prvem svitu prav uživam ob poganjanju kolesa proti mogočnim vrhovom, katerih ostri grebeni se čedalje bolj jasno izrisujejo nad nama. Romantike je kmalu konec, saj se pred nama pokažejo tisti pravi klanci, ko lahko razmišljam le še o pravem tempu, da se že pred  vzponom čisto ne spumpam. Ko klanec postane prestrm, skušam razjahati kolo, pa mi ne uspe, kot bi želel. Prevrnem se na kolo in zvijem menjalnik. Nejc se odpelje naprej in niti ne opazi mojih težav. Skušam se iti mehanika in premikam ketnco in ravnam menjalnik. Po nekaj poskusih mi uspe, sem pa čisto šmirast, kar mi da še kar nekaj dela, da si očistim roke. Na srečo se pešačenje ob biciklu kmalu konča. Kolesi skrijeva za mogočhn balvan in nadaljujeva po prečudoviti potki, ki se vije najprej po gozdu, nato pa naju kmalu privede v zatrep doline pod mogočne vršace, ki  že sijejo v prvi sončnhi žarkih. Opazujem severni raz Trbiške Krniške špice, kjer se vije najina smer in si zamišljam, kje vse so speljani prehodi v tako strmi steni. Po slabi uri hoje je čas, da jih začneva tudi sama iskati. Prvi raztežaj še presolirava, potem pa mi Nejčeva ideja o soliranju prehoda čez slabo štirico nad čisto odprto steno ni več všeč. Naveževa se in takoj mi je lažje pri srcu. Ravno, ko se lotiva prvega raztežaja, se steni bliža nova naveza. Prvi, ki pride pod steno, me pokliče po imenu. Spoznam ga po glasu, Edvin in Stanka sta, sledita pa jima še njuna kolega. Edo pove, da gredo plezat isto smer kot midva. No, pa ne bova čisto sama, kot je kazalo zjutraj. Nejc kmalu zakliče, naj podrem varovanje in čas je, da se tudi sam lotim prečke, ki je pred mano. 

Ker od lanskega leta nisem plezal v pravih hribih, me je kar močno skrbelo, kako bo šlo in ali bom zmogel plezati smer tudi naprej. Zadnje čase večkrat razmišljam o plezanju, o smislu tega raziskovanja nekoristnega sveta in zdi se mi, da če ne plezašm naprej, to ni več tisto pravo in da je takrat potrebno razmišljati o zaključku.

Skala na začetku še ni tista prava - dolomitska, ki jo obljubljajo opisi smeri, zato sem previden in kar vesel, da Nejc spleza prvi težji raztežaj. Tudi kamin, ki je po navadi moker, pripada njemu. Kljub temu, da ima na ramenih ruzak, kamin zlahka zmore in tudi sam nimam nobenih težav. Potem pa se stena zares postavi pokonci, z vertikalo pa se  kvaliteta skale popravi. Sedaj sem že vplezan in lahko se spopadem s težjimi raztežaji in kar vesel sem, da pridem na vrsto za vse najlepše in tudi najtežje. Nejc pa dobi tiste, ki so bolj orientacijsko zahtevni. Plezava tekoče in kar prehitro sva v lažjem svetu. Razveževa se in nadaljujeva proti vrhu smeri, ki se zaključi na vrhu raza pred polico, ki prečka celotno ostenje in je tudi najlažja za sestop z gore. Odločiva se za raziskovanje in plezava naprej, da bi prišla čisto na vrh. Ko že misliva, da sva ga dosegla, pred nama zazija prepad in na drugi strani strma stena, ki pripelje na pravi vrh. Nejc je še pripravljen na avanturo, sam pa malo bremzam in ga pregovorim, da se vrneva na izstopno polico. Splezava kakšnih 150 metrov navzdol in po polici pobegneva iz stene. Sestop je res divji in prav uživam v vsakem metru, ko se približujem dolini. Pot mi seveda olajša moj sine, ki nosi večji del opreme in meni prepusti le eno od vrvi. Ko prideva pod ostenje, se potrudi še do ruzaka, ki sva ga pustila pod smerjo in mi prinese palice, ki mi še olajšajo sestop. Med povratkom dobro vidiva v smer, kjer opaziva tudi Edvina s soplezalci. Ravno so v orientacijsko najbolj zahtevnem delu, kjer je prej Nejc tako dobro rešil uganko. Zakričiva jim, da je potrebno plezati najprej malo navzdol in potem čisto vodoravno na raz in jim tako pomagava, da se lažje rešijo iz težav. 

Nadaljujeva s sestopom in ko si natočiva še vsak svojo flašo hladne in bistre vode, se zavaliva na sonček in pojeva preostanke hrane, ki jo najdeva v nahrbtnikih.

Bilo je tako luštno, da sva se kar težko odpravila naprej. Po krajšem sestopu pa naju je čakal še težko pričakovani spust s kolesi po prečudoviti dolini, ki se nama je šele sedaj pokazala v vseh svojih lepotah. Spust do avta je minil v lepi vožnji po gozdu in nato med dišečimi travniki.  Še posebno fajn je bilo, da ni bilo potrebno pešačiti, saj so bile noge že kar precej utrujene.

Plezala sva smer  Krobath-Metzger, V-, 550 m; za plezanje pa sva porabila dobre štiri ure. Lahko bi rekel, da je bila kratka in sladka in da mi je dala energijo, da se bom zopet pripravljal na novo plezalno sezono.

Pa še ena misel, ki sem jo snel z neta in pove veliko tudi o mojih občutkih: "Gore so ljubezen za vse življenje. Če jo imaš, vedno najdeš smisel v vsakem početju, tudi v dolini."

Nastavitve prikaza

Največje število prikazanih:

50 100 200 Vse

Področja zgodb:

 Alpinizem (12)
 Športno plezanje (1)
 Splošno (1)

Skupine zgodb:

 Zgodbe (11)
 Utrinki (2)
 Reportaže (1)

Datum Od-Do:

Avtorji zgodb:

 Barbara Prosenik (1)
 Gorazd Pozvek (2)
 Maja Stopar (2)
 Miha Kozmus (2)
 Nejc Pozvek (4)
 Peter Sotelšek (1)
 Rok Cizerle (2)

Zadnje galerije

Zaključek Vzhodne lige 2017

Grossglockner Wochenende

Switzerland

Plezalna pomlad

Pihavec (2419 m)

Tretja tekma V lige v Radljah

Križ 2140 m

Krst in tura na Mojstrovko

Begunjščica, 2060 m

Skok čez mejo

Zimske radosti na Vršiču

Logarska dolina v družbi predsednika

Ledno plezanje v Logarski dolini

Božično novoletno srečanje plezalcev

Po grebenu Košute

7 Jezera - Kanjavec - Komna

Špik, krožna tura

Zimski Triglav

Triglav

Stenar