Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies)
za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti,
ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta
soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...
Zgodbe, utrinki, reportaže (3 od 24)
Prikaži vse zgodbe
Nejc Pozvek, 13.07.2017 | Alpinizem | Utrinki

Ker letos ne plezam ravno veliko in sem slabo pripravljen (k temu v največji meri botruje poškodba živcev na obeh stopalih), imam toliko več časa posvečati se mladim alpinistom; tako tistim, ki bodo to morda čez leta še postali, kot tistim, ki s svojimi izkušnjami že kandidirajo za uradni alpinistični naziv na republiški ravni. In posebej vesel sem, ko v vrstah slednjih srečam kakšnega posavskega rojaka, ki je plezati začel pravzaprav v okviru našega društva, nato pa ga je življenje zaneslo v svet, na večje ferajne, kjer se je doizobrazil in dozorel. Eden takšnih je Radečan Rok Brilej.

Včeraj zjutraj sva se ob svitu srečala v Ljubljani. Pred njim je bila le še izpitna tura. Že nekaj mesecev prej je prikazal odlično znanje na teoretičnem in praktičnih izpitih - prešel je brez popravnega izpita, kar je prej izjema kot pravilo. Ob mojem malicanju je v avtu stekla debata in kot bi mignil sva bila že na Jezerskem. Nekaj dni prej sva se dogovorila, da greva plezat v Grintovec. Bil je edina smiselna opcija glede na Rokove želje/predloge, ki mi jih je poslal, saj tam nihče od naju še ni plezal. Nekaj čez šesto zjutraj sva že zakorakala od avta mimo Štularjeve planine in Češke koče ter v okoli dveh urah prisopihala na Zgornje ravni, pod osrednji steber Grintovčeve severne stene. Po kratkem oddihu sva se napravila in zaplezala po lahkem svetu z desne do prvih izpostavljenih mest nekaj deset metrov nad vznožnim snežiščem. Sledila je naveza. Rok je suvereno prevzel pobudo, oddelal prvi raztežaj, sam pa sem v drugem malce kompliciral, saj nikakor nisem želel preko podrtije v levo, kamor sta me silila opis in skica. Raje sem izbral rampo proti desni, ki je bila kompaktnejša, višje pa sem v položnem delu zadevo v (pre)dolgem raztežaju priključil originalu. Nato se je Tomažev steber šele zares začel. Rok je odplezal konstantno petico z nekaj delikatnimi mesti, sam sem nadaljeval s tendenco proti levi v kompaktni in odprti steni, začinjeni z nekaj lepimi stolpiči, zdravimi počmi in širokim, odprtim kaminom. Lepa pleža. Soplezalec je v velikem polkrogu smer pripeljal pod vršno glavo, ki predstavlja največji zalogaj. Nama še toliko bolj, saj se je vreme dokončno sfižilo in sva morala biti v mokrih plateh kar previdna. Dež me je zmotil, da nisem v enem zamahu izplezal na vrh stebra, je pa namesto mene v varen teren prispel Rok. Vremena so se zjasnila, stisnila sva roki, nato pa z nekaj obotavljanja sklenila, da še nimava dovolj. Po podrtiji sva se kobacala proti vrhu Grintovca, v zadnjem delu nad planinsko potjo pa ujela še prav lep izpostavljen raz ter prišla direktno na vrh. Smeri sva tako dodala še cca. 300 metrov poplezavanja do II. stopnje. Čudovito. Z meglenega vrha sva jo hitro ucvrla na Mlinarsko sedlo in po "jari kači" sestopila do nahrbtnikov pod steno. Ob 15. uri sva že pospravila pivo na Češki koči, ob 18h sem bil doma. Kljub temu, da je bilo zaradi bolečih stopal potrebno krepko stisniti zobe in včasih tudi sezuti čevlje.

Tomažev steber ni razočaral. Še manj Rok. Imenitna četrtkova tura z nekaj grenkih odtenkov zaradi mojih poškodb. Pa vendar: bolje malce potrpeti v gorah kot v pisarni;) Vedno znova pa sem zelo vesel, ko alpinistična sredina dobi novega suverenega člana z uradnim nazivom, ki si je to skozi zahtevno šolanje na našem najbolj trofejnem ferajnu - AO Kranj - zelo zaslužil. Čestitke, Rok! In še na mnoge dobre ture.

Nejc Pozvek, 17.06.2017 | Alpinizem | Utrinki

Na soboto, ko godujeta Barbarigo in Rajner (pa bojda tudi naš Gorazd) ter praznujemo Svetovni dan boja proti širjenju puščav in suše, sem bil udeležen že v svoji "nevemkateri" turi kot inštruktor, ki preverja novopečene alpiniste. Tokrat mi je usoda namenila matičarskega mladeniča Jerneja Ortarja, s katerim sva se zmenila za Vežico. Bežno sva se spoznala že na praktičnih izpitih zimske in letne tehnike na Vršiču oz. v Vipavi, popravci ga niso doleteli (bil je torej del manjšine), fant se spogleduje s SMARom in tako je bilo potrebno po hitrem postopku z njim v breg.

A vendar hitrost ni bila najina lastnost, ko sva v svežem sobotnem jutru nabijala stopinje v strmali pod Šraj peski. Mene je upočasnjevala "vročica minule noči", ko so mi na železničarskem žuru točili sparjeno pivo, kolega pa je bil verjetno rahlo zmeden od čudno počasnega inštruktorjevega tempa in je v nervozi izpitne ture gotovo že razmišljal, češ, le kaj so mi to pripravili zaeno past. Pa sva se, kljub težkim začetkom, le nekako orgela in ujela ter v dveh urah prisopihala praktično na prag Petkovih njiv. No, v megli, ki naju je zagrinjala, sva jih zgolj slutila. V hladnem vetriču sva pomalicala, počakala, da sva sploh videla, kam se morava zagnati, nato pa, končno, zaplezala. Hlad, vlaga, nekaj krušljivosti, leteče kamenje, trdota v telesu, stiskanje mišic nevplezanega robota, detajl po 30 metrih smeri ... so poskrbeli za pestro uverturo. Ni bilo čisto enostavno. A z dnem so težave počasi kopnele, v sklepe se je naselila prožnost, v glavo znova znan občutek obvladovanja položaja in branja smeri ter pogovarjanja z naloženimi bloki. Posiljena Gromska strela je nekako vijugala med levo in desno klasiko, od katerih sva si nemalokrat izposodila kakšen klin, enega sva dodala za ponavljalce tudi sama (pa še eno superjebo). Nekajkrat sva se tako zamenjala v vodstvu, malo nabijala malo izbijala in se že sprehajala po vršnem podrtem SZ grebenu. V sramežljivem soncu sva zložila vrvi, se otovorila in namenila na vrh Vežice. Oblaki so nama preprečili najudobnejši sestop (ki ga nisva poznala), zato sva prečila proti Vršičem in v lahkem poplezavanju sestopila levo od Lukmanove (gledano navzgor). Pod steno sva nazdravila z ostanki pijače in pomalicala zadnje drobtine, nato pa (urno) v dolino.

Pot v dolino je dnevu dodala še kakšno zanimivo zgodbo. Na primer opazovanje plezalcev v prvem oz. drugem raztežaju smeri pozno popoldne, pa trojne naveze sredi stene ... Nisem točno vedel, kam umestiti videno v svojem repertoarju dosedanjih izkušenj. A gotovo nekam v skupni predal, kjer so smeha polne prigode Tomca (Česna), ki je nekoč po nekem pivu pravil, kako je moral posredovati v plezališču in sodobne plezalce "poslati" domov. Zaenkrat te sorte še nisem, vem pa ne, kaj prinese čas. Upam (ali morda celo verjamem), da prej končam kariero, še bolj pa, da opisani vedo, kaj počno.

Obtežena z neštetimi klopi iz kamniškobelskih trav sva si z novopečenim alpinistom pri avtu segla v roke, Martina pa naju je za nagrado peljala še na večerjo. Pa naj še kdo reče, da ni bil lep dan;)

Nejc Pozvek, 10.09.2016 | Alpinizem | Utrinki

Redkokdaj v križevniškem ostenju srečaš navezo. Včeraj sva bili v istem delu stene aktivni kar dve. Nastalajli sta zahtevni novi smeri, zato so pela kladiva in mašinke. Grmadnika Marac in Miran sta se zagnala od spodaj, z Grmo (ki je bil v novi smeri že četrtič v zadnjih 3 tednih), pa sva se spustila z vrha, da zaključiva zadnja dva raztežaja. Da ne bo pomote, opremljala sva sproti. Pravzaprav je opremljal Grma, jaz pa sem odigral vlogo asistenta (poklicna deformacija:)).

Pristop na vrh je kar zgodba zase (beri: ruševje in zanimivi prehodi), nato dva spusta, pa nekaj ur za 40-metrski cug. Ko se nisem skupaj z Grmekom psihiral in gledal, kdaj bodo popustili huki in bo poletel s kramo k meni, sem predvsem dremal. Utrujen od tedna sem v soboto oddelal še en šiht viseč v pasu. Splezal sem tudi teh slavnih 40 mertov v desno, vmes 5x počival, 3x sezul plezalnike, malo počistil in namestil dva štrikca v ušesi ter izbil en klin. Nato je do vrha ostalo le še malo in že sem bil vesel dokončanega dela. Pa se je nekaj metrov pod lažjim svetom ustavilo. Grma je ure in ure poskušal, plezal gor, letal dol, tehničaril, poskušal prosto ... glede na videno bi znalo biti na koncu tudi 8a. Vseh pet raztežajev pa bo dosegalo ocene okoli 9.

Naporen dan v viseči podporni službi. A super odmik od dolinskega vrveža. Dovolj materiala za moj prvi uradni utrinek;)

Nastavitve prikaza

Največje število prikazanih:

50 100 200 Vse

Področja zgodb:

 Alpinizem (15)
 Športno plezanje (6)
 Splošno (3)

Skupine zgodb:

 Zgodbe (17)
 Utrinki (5)
 Reportaže (2)

Datum Od-Do:

Avtorji zgodb:

 Andrej Trošt (1)
 Barbara Prosenik (1)
 Gorazd Pozvek (2)
 Maja Stopar (3)
 Miha Kozmus (3)
 Nejc Pozvek (10)
 Peter Sotelšek (1)
 Rok Cizerle (3)

Zadnje galerije

Weisshorn

Femili Bedrač novemberski dopust

PAKovke četrtič

Šola ŠP jesen 2017

Športfešta september 2017

Moški vikend 2017

Klek

Klemenča peč

Tradicionalni ženski vikend v Rovinju

Dopust v Dolomitih

Po Loškem grebenu

Musala, 2925m

Roma na Korziki

Okrešelj

PERU 2017 - Cordillera Blanca

Mangart, 2679m

Paklenica 2017

Rombon, 2208m

Alpinistični tečaj (Zeleniške špice in Planjava)

Odprto občinsko prvenstvo v športnem plezanju