Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies)
za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti,
ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta
soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...
Zgodbe, utrinki, reportaže (17 od 17)
Prikaži vse zgodbe
Nejc Pozvek, 15.05.2017 | Splošno | Utrinki

Naša dolgoletna prijateljica, pridružena članica, Novomeščanka, veteranka z več kot tremi desetletji plezalnega staža, mama, ena najaktivnejših plezalk svoje generacije nasploh ... je med prvomajskimi prazniki, s prijateljem njenega kova, klenim Idrcem (ki je tudi objavil svoje poročilo), obiskala bolgarska plezališča. Plezanja je bilo, kot pravi sama, bolj malo, je bilo pa na momente precej zahtevno. Seznam njenjih smeri je pripet pod uvodnim tekstom, več pa pove spodnja pesnitev - ja, tudi po takih umetninah slovi Romana. Posavci lahko le zapišemo: Roma, vsa čast!

Kaj so torej naši asi, ki Abrahama že dolgo gledajo nazaja, plezali v Bolgariji?

  • Bezengi, 6a+, 160m
  • Wind in the hair, 6a+, 115m
  • Central wall, The Dihedrals, 6a+, 380m
     

In še pesnitev z naslovom "Roma koma vedno zdoma", ki jo enostavno morate prebrat;)

Nejc Pozvek, 08.05.2017 | Športno plezanje | Zgodbe

Po skoraj dveh letih pavze od plezanja sem ugotovil, da pa je plezanje le nekaj, od česar nemorem kar tako odnehati in da je motivacija za višanje meje v skali iz dneva v dan večja. Zato sem se odločil, da se ob začetku drugega študentskega leta vrnem na plastiko in se tam pripravim na skalo. Ker sem v bližini študija našel popolno steno, je bila to odlična priložnost, da se počasi vrnem v plezarijo. Plezalna stena je samo 3 in pol kilometre stran od študentskega doma, zato sem se brez kakršnih problemov sprehodil, zapeljal z rolko ali pa tudi tekel do stene. Na začetku sem hodil plezat le dvakrat na teden, ker so prsti boleli bolj, kot sem bil navajen. Čas sem tako raje zapravil za ogrevanje in razne vaje, nato pa sem se spravil na steno, odplezal par krogov, si vzel še čas za strečing in je bilo to to. Takšna je bila rutina enega meseca, v naslednjih mesecih pa sem vedno več časa raje zapravil na steni in delal na vzdržljivosti. V koncu novembra je lokalno društvo organiziralo prijateljsko bolder tekmo, katere se žal nisem mogel udeležiti. Imel pa sem srečo, da so bolderji po tekmi ostali na steni vsaj še par tednov in sem jih lahko tako nekaj tudi splezal in na nekaterih tudi projektiral. Ker sta bili v kratkem napovedani še dve tekmi, sem se raje pripravljal na te in delal na moči. Na dan druge tekme sem prišel pred pričetkom, da sem se lahko bolje ogrel, zlahka preplezal par lažjih bolderjev in nato pričel z iskanjem rešitev za težje in bolj neberljive probleme. Ko se je nabralo več plezalcev, je bilo videti vedno več rešitev, ki so bile bolj specifične nekaterim in tudi bolj zanimive za ogled. Počasi se je število bolderjev zmanjševalo in sem se odločil, da si nekatere pustim za prihajajoče dni. Naslednja tekma je sledila po dveh tednih, zato sem ta čas dobro izkoristil in delal na moči. Približno v tem času je bilo videti večji napredek. Bolderji, ki sem jih plezal, so bili iz tedna v teden lažji, vzdržljivosti pa je bilo vedno več. Ker je bila tekma v stilu PAKovega božično-novoletnega srečanja brez finala in so ljudje prihajali in odhajali ob priljubnih časih, sem jaz pričel kakšno uro po pričetku. Tako kot na zadnji tekmi sem se ogrel in pričel z plezanjem lažjih bolderjev. Počasi sem se prestavil na težje bolderje in v njih porabil kakšen poizkus več. Če je bil kakšen pretežek sem ga raje preskočil in šel na naslednjega. Stena se je začela prazniti, ostala pa je le peščica najbolj zagretih. Po končanem plezanju sem se še raztegnil, nato pa zadovoljno odkorakal proti domu.

Od takrat pa vztrajam s tremi treningi na teden oziroma plezam dokler so prsti v redu. Med majskimi počitnicami smo se Aljaž, Kajetan, Tit in jaz odpravili v slavni Kotečnik. Na prvi dan smo začeli v lažjih smereh in jih tako splezali malo več. V sektorju Kolomon je padlo par šestic, nato pa smo se za težjo plezarijo prestavili v sektor Nos, kjer smo napadli Srebrno streho z oceno 7b. Aljaž je smer po parih poizkusih splezal, midva s Kajetanom pa sva si jo po neuspehu pustila za naslednji dan. Sprehodili smo se še do sektorja Oboki, kjer je Aljaž kljub mokri steni vseeno probal svoj projekt Specialist za življenje z oceno 8a+. Nato smo odhiteli v dolino in se po obilni večerji in večeru polnem smeha odpravili spat. Zgodaj zjutraj nas je zbudila godba, po dobri uri pa zares še topel zajtrk. Počasi smo se sprehodili do sektorja Nos, kjer nas je čakala Srebrna streha in po tem še Zlata streha, ki nosi isto oceno. Po neuspešnih poizkusih smo Nejcu pokazali, kje je problem in nato z njegovim nasvetom uspešno preplezali smer. Kmalu sva se s Kajetanom spravila še v Zlato streho v kateri je bil uspešen samo on. Po delnem uspehu smo šli pogledat še Aljaževo projektiranje. Splezali smo še par lažjih smeri in se nato spustili do kmetije Tratnik, kjer smo spakirali in se odpravili proti domu. Seveda brez zaslužene večerje ne gre, zato smo se ustavili v Laškem na pici. Po uspešnem dvodnevnem plezanju je motivacija za plezanje v skali večja, cilji pa se ponovno pišejo.

Rok Molan

Nejc Pozvek, 04.05.2017 | Športno plezanje | Zgodbe

V nedeljo, 30. 4., smo Aljaž in Rok in jaz odšli plezat v Kotečnik za 2 dni. S plezanjem smo začeli v soboto okoli 11.30 v Kolomonu, s šestkami za ogrevanje. Pot smo nadaljevali v Nos, kjer smo se trudili s Srebrno streho (7b). Aljaž jo je zlezel že tisti dan, medtem ko sva jo jaz in Rok študirala in se matrala na detajlih. Ko sva z Rokom dala vse od sebe in še kar ni šlo, smo odšli v sektor Oboki, da je Aljaž lahko začel s svojim projektom v Specialistu. Od sebe je dal samo en poskus, saj se nam je že mudilo na večerjo, ki je bila domača. Zjutraj smo odšli na zajtrk, potem pa takoj nazaj v steno. Odšli smo direktno v Nos, kjer smo se ogreli na 6b smeri. Ko smo jo vsi splezali, nama je Aljaž dal komplete v Srebrno streho. Ob Nejčevem prihodu se je Rok pravkar pripravljal na poskus in z Nejčevo pomočjo je naštudiral, kako priti čez detajl. Isti nasveti so seveda pomagali tudi meni. Odšel sem v smer, popolnoma spočit, ko sem prišel do detajla, sem bil že čisto zadihan. Na mojo srečo sta bili pred detajlom tudi dve luknji, ki sta bili v redu za počitek pred detajlom. Znova malo spočit sem začel z detajlom. Najprej stranec na levi, potem luknjica na desni in dolg gib gor na poličko z levo roko, takoj za tem pa z desno na stranca in z levo na kamenček, da sem lahko z desno nadaljeval na šalco. Ko sem prišel do tam, sem vedel, da sem preplezal smer. Seveda, ker sem bil živčen, da bom padel, sem se odpočil na vsakem dobrem mestu. Vpel sem štant in preplavila so me čustva – adrenelin, veselje, utrujenost ... kar vse naenkrat. Ko so me spustili do tal, so mi vsi čestitali za prvo preplezano 7b. Mislil sem si: »To bo to za danes!«. Ampak uro kasneje sem se podal v Zlato streho, potem ko mi je Rok vpel spodnje štiri komplete, in splezal sem jo na fleš. To je bilo možno le zaradi police, ki je po prvem detajlu, da sem se v zgornji del smeri podal spočit. No potem smo počakali Aljaža, da je še enkrat poskusil Specialista in počasi spakirali ter odšli domov.

Kajetan Voglar

Rok Cizerle, 08.04.2017 | Alpinizem | Zgodbe

1. Dan (Rok Cizerle)

7:00 zvoni budilka. Aufbiks! Pojem zajtrk, prestrašen, kako se bo dan končal. Poberem še Miho in Špilija. Tokrat nas čaka Cerko. Pravi mali čudež. Spijemo kavico, malo podebatiramo glede cilja, ki smo si ga zadali (meni že sedaj adrenalin raste). Pot poteka brez večjih težav. Prispemo do vasi Kals. Prav zares lepa vasica. Neučakan, a ponižen pogledam proti zadanemu cilju. Prav zares mi zastane dih, ko jo le zagledam. Lepotica!

Avto parkiram, se pripravimo (res smo imeli težke nahrbtnike), naredimo obvezen selfie pred odhodom in odrinemo na pot. Sprva mi pot ni predstavljala težav. »Sem tudi že kaj težjega hodil« si rečem. Sčasoma se je pot vzpenjala, s tem pa je rastla tudi nadmorska višina, ki mi je že začela povzročati rahlo omotico in slabost (cca.3000 n.m.v.).

Vreme sem pa pozabil omenit. Vreme je bilo fantastično! Sicer v dolini res vroče, ampak smo vedeli, da se nam bo obrestovalo, da nosimo vso težko opremo zaradi mrazu, ki ga lahko pričakujemo na Johan Hütte, 3454 n.m.v.

Da nadaljujem pot, ki mi je dodobra načela tako psihične kot kondicijske sposobnosti. Pred ferato sem fantom izrazil željo, da se vrnem nazaj v dolino. Kajti počutil sem se, kot da me je dobil pes, me prežvečil in izpljunil. Seveda so me začeli bodriti, naj pot nadaljujem do koče, prespim (kakšen aspirin »čveknt«) in gasa naprej. Odločil sem se da pot nadaljujem, do višine 3454! Adijo pamet. Sem toliko sposoben, da lahko dosežem cilj tistega dne? Z vsakim korakom, z vsakim vdihom in izdihom, z vsakim pogledom proti koči sem premikal svoje meje. Vsak stik z skalo mi je dal vedeti , da se borim. Borim proti samemu sebi. Odprla so se vrata, da lahko izstopim iz 'comfort zone' in istočasno se odprla vrata do alpinizma. To je čar alpinizma, da premikaš svoje meje in vstopam v svet alpinizma ponižno in z velikim spoštovanjem. Kapo dol!

Končno uvidima z Cerkotom našo spalnico, naš dom za tisto noč. Špili in Miha kot ponavadi že na vrhu. To sta gamsa res! Bravo poba. Na koči neskončna sreča in veselje, da sva oba z Cerkotom zmogla tale podvig. Počutim se ponosnega, kajti doseči tako višino le ni kar tako za nekoga, ki je prvič bil na taki višini. Hvaležen fantom, da so mi v srce z velikim 'ajmrjem' vlivali pogum in vzdržljivost.

Kočo si delimo še z dvema Bosancema. Pojemo topli obrok, raztegnemo vsak svojo spalko in jaz v upanju, da bom naslednji dan zdržal še zadnjih 400 nadmorskih metrov do najvišjega vrha Avstrije, Velikega Kleka. Zjutraj naslednji dan nas ura budi ob 3.32 ko sem pogledal na telefon. Zbudim se z slabostjo in vrtoglavico. Počutim se zelo slabo in to fantom tudi povedal. Razumeli so me in to spoštujem. Fantje so pojedli zajtrk in se odpravili proti vrhu. V glavi se mi vrtijo raznorazni žanri filmov, kaj bi bilo bolje. Sem pa imel željo da vidim sončni vzhod. Ko obsije vse te gore v okolici ti res da veselja in željo po še vedno več.

2. dan (Gregor Cerjak)

»Iranska trojka« je okoli četrte ure zjutraj krenila proti vrhu. Želeli smo ga doseči tik pred sončnim vzhodom, da bi uživali v epskih prizorih ob prebujanju novega dne. Višje nad nami smo opazili migetanje lučk dveh navez. Kljub slabemu spancu minulo noč so mi noge služile veliko bolje kot prejšnji dan, ko sem se le mukoma privlekel do grebena in se zvrnil v zimsko sobo (sklep št. 1: več bo treba hoditi v hribe) Tudi na višino sem se v teh nekaj urah že malo bolje navadil. Vsi skupaj smo napredovali v dobrem tempu in prehiteli obe skupinici. Večino vzpona smo zmogli nenavezani, saj je tako šlo veliko hitreje. Vrv smo uporabili le na najožjem delu grebena in na skalnem skoku, nato pa se razvezali, ker so se nam vrvi samo zapletale. Vrh smo po uri in pol hoje dosegli kot prvi tisti dan in ravno še ujeli lunin zahod ter se umirili pred sončnim vzhodom. Prav dolgo se nismo zadržali, saj je kar mrzlo pihalo, pa tudi gneča se je počasi že začela delati. Po naužitju veličastnih obrisov gora povsod naokoli in obveznem fototerminu smo krenili nazaj proti koči. Tam smo si iz snega nakuhali nekaj sveže vode, nato pa se okoli osme ure odpravili proti dolini. Želeli smo sestopiti, preden bi sneg preveč odpustil. Po ledeniku smo šli lepo po šolsko, v dveh navezah. Vreme je bilo tako lepo, da je bilo vse skupaj že »nagravžno«. No, da ne bi bilo vse tako kičasto, sem očitno moral v zadnjem delu poti čedalje bolj čutiti žulje na nogah. Na koncu je bila hoja že res mučna. Ko smo prispeli do avta in sezuli gojzarje, pa me je vseeno presenetilo, kako močno me je ožuljilo. Nad nartom mi je kožo kar posnelo. Še dobro, da nas je v prtljažniku čakalo hladno pivo. Kakšen užitek. Sklep št. 2: naslednjič si potejpaj celo stopalo ali pa si kupi nove gojzarje. Sklep št. 3: tudi naslednjič naj v avtu čaka pivo.

Slike, ki smo jih z skupnimi močmi nabrali so v galeriji.

Peter Sotelšek, 01.04.2017 | Alpinizem | Zgodbe
Ni bla prvoaprilska šala. Z Mičotom sva se dogovorila šele večer pred odhodom, da kreneva v petek zadnjega v marcu, ob enih popoldne. Vmes se je priključil še Boško in Berlingo. Nameravali smo na Kanjavec, ker naj bi bile tam dobre razmere. Alternativa temu pa je bil Veliki Klek in ta je na koncu zmagal. Po nekajurni vožnji smo le prispeli do vasice Kals. Prvotni plan, da že zvečer krenemo za kočo Studlhutte na 2802m in tam prespimo, je splaval po vodi v prijetni vaški gostilni Kalser Eck. Boškotov Berlingo s turbo maximusom se je izkazal za zelo udobno spalnico in hitro bi lahko potegnili vse do dopoldneva. Pa smo se vendarle mačkasti na dan norcev še komaj pravi čas odpravili na pot. Presenečeni nad razmerami, kako malo snega je tukaj smo prvih 15 minut hoje smučke pritrdili na rugzak, naprej je pa šlo. Tudi vreme je zjutraj še kazalo...
 
Kljub najinim vzpodbudam, da gremo skupaj še vsaj do naslednje koče na 3400m, se je Boško odločil, da bo pri koči Študlhutte na 2800m zaključil svoj vzpon, počakal da sneg malo odpusti in odvijugal nazaj v dolino. Boštjan, včasih se pač ne izide, nič ne de. Treba je pa znati obrniti pravi čas in ti si to storil. Vrh bo počakal , ti pa si vseeno prigaral skoraj jurja višincev, čestitam zato! Nekaj smo pojedli in se za nekaj ur poslovili. Nadaljevala sva z Mičotom, vreme se je začelo kaziti. Vršna piramida se je ovila v oblake in meglo. Nad 3400 metri je bila včasih vidljivost tudi nična, difuzna. Smuči sva pustila že nižje, pod meglenim pokrovom. Kmalu sva bila na grebenu in vozila štajerca med drogovi *do vha* - najin slogan tega dne.
 
Na vrhu čudoviti razgledi, če si si jih zamislil v glavi seveda. Magla svuda, svuda oko nas. Sestop je minil brez posebnosti, v megli sva se orientirala s pomočjo navigacije in kmalu sva si že pripenjala smuči. Sneg zgoraj je bil še vedno pomrznjen in smuka je bila kar naporna. Nižje sva šla, bolje je bilo. Ubrala sva nekaj svojih bližnjic navzdol in urezala še deviške zavoje po putrčku, dokler nisva nižje zabredla v gnoj. Smučala sva do mesta, kjer je bilo potrebno spet hopacupa in so šle dame na ruzak, ter še teh nekaj minut prehodila do parkirišča. Spodaj naju je Boštjan že čakal s pirom in odličnimi ravnoprav kuhanimi špageti. Skratka, bila je spet dobra tura, še boljša družba. Glede izbire ture se nismo ušteli, izbira je bila kot vedno prava.
 
Maja Stopar, 26.02.2017 | Alpinizem | Zgodbe

Bilo je že govora o prelepih grapah Begunjščice, objavljeno na vseh možnih spletnih portalih, posladkano z očem prijaznimi fotkami in obiskano s strani vseh možnih zimskih ljubiteljev. Potem pa smo šli na lastne oči preverit še mi.

Vožnja do Ljubelja je minila kot bi rekel keks. Postojanka za eno kavo na Petrolu, nakup sončnih očal z UV 400 za 15 evrov, še mal počakamo Cerkota in se odpeljemo do izhodišča. Navlečemo vso možno opremo kar imamo, nekaj pustimo in nekaj pozabimo. Jo mahnemo, urno v sneg po smučišču. Dva pogumna in izkušena – Špili in Mičo, dva radovedna in pazljiva – moja družba in Rok. Trije strastni in neumorni smučarji – Igor s klapo in s sklenjeno AMZS asistenco. Še ekipa 'multihribolazcev', štanc sem ter tja po grapi, poplezavanje do vrha, smuk z ovekovečenimi padci nazaj – Romana, Mato, Cerko, Pero, Roma in naš novi turni smučar Boško.

Pot nas pri začetku grape loči. Mi malo po svoje, smučarji po predpisih po grapi Y. Gazimo, 'do moda' bi dodal Špili. Vmes mi pogled uide do Boškota, siroti nagajajo kože, pa se prevrne v breg, malo zakolne in rine naprej. Romanci pridno sopihata po grapi. Jaz pa gazim za tremi mušketirji, tud men je vroče. Še malo gledam naokoli in fotkam non stop. Pa spet poiščem v kupici obiskovalcev grape naše junake. Boško je že obupal, smučke pripel na ruzak in jo peš gazil dalje. Na vrhu grape si zaslužim petko, bravo mi. Mahnemo jo naprej. Pogled gor, uf, divje. 'Tamle gremo, prek?' vprašam. Korak za korakom, cepin suvereno zapičim v majave skale in ne upam pogledat v prepad. Pero nadobudno spremlja najine korake, malo v strahu, vendar zmoreva. Preostalo ekipo smo izgubili, verjetno so se zataknili pri spodnjem delu skoka.

Najtežji del je sedaj za nami, samo še malo in zapičimo cepin na vrh Begunjščice. Privoščimo si liter čaja, Mičo včerajšnjo pico, nekaj energijskih tablic in počakamo na preostale pakovce. Pogled nam ide tako daleč, vse je tako lepo, tako belo. Sploh tista Brana, tam preko, ane? Tista Brana je po pravem Vrtača, ampak Špili je ta dan pustil orientacijo v Krškem. Sončni žarki nas prijetno grejejo, rečemo vmes še kakšno gospodarsko in pomahamo Tanji. Na sedlu pa že urno stopa proti vrhu drug del ekipe, s podaljški na hrbtih so se veliko težje prebijali čez skok. Veseli ponovno zbrani, tokrat na vrhu, ovekovečimo seveda s pravo gasilsko. Prava gneča ljubiteljev zimskih razmer se nas je trla na vrhu. Pobrali smo šila in kopita ter jo mahnili v dolino. Ampak ker smo posebneži smo jo ucvrli drugače. Pok na rit in se pelji čim dalj, vsi so nas gledali, malo se čudili 'le s kod kej prihajajo teti'. Mi pa smeh do ušes in urno vijugamo mimo skal.

Oddahnili smo si pri koči na Zelenici, počastili odličen vzpon z dobro domačo salamo in enim velikim rdečim. Medtem pa čakali na preostalo ekipo, 'le kod kaj hodijo, pa ja saj so ja hitrejši kot mi'. Mine pol ure, morda manj. Sedimo pred kočo in oči nam uidejo v grupo katera se zbira v grapi. Vse več tistih majhnih črnih pikic je na kupu. 'Da se ja ni kaj zgodilo', se mi prepleta po glavi. Upam da ni naš Boško, štorast, prvič na smučkah, pa še z odpetimi se je vozil. Mimoidoči so se držali za glave in se čudili naši padajoči domini.  Verjetno je padel, upamo da ni prehudo. Minute tečejo, v grapi pa še kar skupina pikic. Mogoče je res kdo od naših. No pa se le razkropijo, mi pa se odpravimo proti dolini. Združili smo se pri spodnji zapuščeni koči na smučišču. Boško je preživel in navdušeno razlagal prigode, medtem ko je Cerko počasi racal proti avtu z imobilizirano ramo.

Združene lačne želodčke smo ponovno počastili v Naklem in odšli proti domu z eno izkušnjo več. Hvala ekipi za čudovito izkoriščeno nedeljo. Upam, da nas lepo vreme v prihodnje še združi v še večjem številu.

Več čudovitih fotografij v galeriji. Še več smeha pa Boškova prva turna smuka in padec

Maja Stopar

Rok Cizerle, 01.02.2017 | Alpinizem | Zgodbe

»…A gre kdo zraven v Logarsko dolino mau popikat v petek?« Vpraša Nejc, na četrtkovem ferajnu. »Jst!!« sem odgovoril. »Danes imam še eno nočno, vendar bom preživel.« Zjutraj ob 6:30 te počakamo na Logu Nejc, Miha in Špili. »Imaš spakiran nahrbtnik?« zopet Nejc vpraša. »Nimam.« odgovorim. Oddrvim domov pripravit opremo in odhitim naprej v nočno službo. Zjutraj točni kot ura, se vsi zberemo na Logu, preložimo opremo v Mihov avto in že se peljemo proti Logarski dolini. Še prej se ustavimo pri Zecovih po vrv in naprej do Petrola kjer Miha natoči avto, ostali pa sebe z jutranjo kavo, ki smo jo vsi potrebovali. Že drvimo po avtocesti, kjer sta Nejc in Miha imela debato, kje je bližje do avtoceste.

Destinacija je bila Logarska dolina, vendar nas je želja po plezanju ustavila že malo prej. Parkirali smo pod Reberskim grabnom, kateri spada pod Robanov kot. Nadeli vso opremo in dorekli naveze. Nejc je pod okrilje vzel mene,kot neizkušenega (zaenkrat), Špili in Miha pa stare »đombe« skupaj. Izkušenejša Špili in Miha sta prve višinske metre solirala. Jaz in Nejc pa po šolsko napredovala, tako kot se to tudi spodobi. Do naslednjega raztežaja sta se tudi ostala dva člana privezala. Plezali smo brez večjih težav skozi celotni Reberski graben, kateri je bil 100% užitek in prava poslastica! Kmalu zatem pridemo do vrhnjega dela slapu, kjer se je naredila lepa sveča. Nejc je fantoma podal strokovno mnenje o le tej sveči, ki je zgledala nora in na prvi videz tudi tanka. Prvi se je podal v njo Miha, ki je mojstrsko in rutinsko »spucal« svečo, ki je zgledalo da smo bili prvi na tej sveči tisti dan. Popikal in popihal jo je z previdnostjo in izkušeno podal mnenje da je sveča »kul«. :) Tako mu je sledil Špili, kasneje se predsednik in jaz. Zame je bila to 'taprava' plezarija, na koncu sem bil celo navit po plezanju 90° slapu. Vsi presrečni si sežemo v roko in si čestitamo. Na poti po sestopu nas objame sonček, kjer je bil seveda na vrsti »foto sešn«. Napajali smo se sončnih žarkov, ki je vsem nam dal potrditev, da smo izbrali odličen dan! 'To pobi sam gas!'

Spustimo se nazaj do avta in odpeljemo nazaj proti Logarski dolini. Iščemo primerno mesto da ujamemo sonček še v dolini. Našli smo ga in tam tudi v miru pomalicali. Ura nekje 13:30. »Pobi gremo še mal popikat ne?« reče Nejc. »Gremo!« odgovorimo vsi. Nekje za cesto parkiramo, tokrat v spremenjeni navezi. Špili in jaz sva šla na Firštov slap, katerega največji problem je bil, kako priti suh čez Savinjo. Nejc in Miha pa sta solirala Kaskado in Avtocesto. Zakaj ime Avtocesta, boste morali pogledati sami. 'Nej vas mal žre'. Z Špilijem preplezava prvi raztežaj, ko pod seboj zagledam Nejca in Miho, ki maširata proti Firštovem slapu. Adijo pamet sta hitra, si rečem! Vsi skupaj pridemo do vrha, kjer je sedaj na vrsti 'abzajl'! Špili vse pripravi za spust, Nejc pa me poduči kako se pripraviti. Prvi spust je mimo, ko se mimo pripelje… »Lej k je isti avto k od Mihata…«reče Nejc, iz avta pride ves nasmejan kdo drug kot Miha! Miha legenda! Vsi pridemo nazaj do avta in se odpeljemo proti hotelu Plesnik, v katerem si z Špilijem privoščima okrepčilo. Miha in Nejc, še zadnje minute dneva izkoristita za soliranje slapa Palenk. Bravo poba, vsa čast!

Kaj hitro se poberemo iz Logarske doline iskajoč za dobro gostilno, ker nas je lakota dohitela. Miha predlaga picerijo Pr'pek v Mozirju. Ni bilo kaj dosti ugovorov, tako smo parkirali in pojedli vsak svojo pico in oddrveli nazaj proti domačem kraju.

»V zadovoljstvo mi je to pisati, v upanju da se bom še kdaj lahko udeležil tako lepega dne, in da bomo skupaj naprej premagovali višino, mraz, vročino in če ne druga tudi dež! Hvala vam!«

Slike so v Galeriji.

Rok Cizerle

Barbara Prosenik, 03.12.2016 | Splošno | Zgodbe

Nekega večera dobim prav zanimiv sms od Nike (saj njeni so vedno zanimivi). Da bo 3.12. Jamatlon in če bi šla. Hitro vtipkam v google kaj sploh je to in berem, gledam slike in filmčke. Uau, to je pa čisto nekaj zame. Tek mi ni bil nikoli všeč, ovire pa so me pritegnile. Pa še samo 5km in to v rudniški jami. Odpišem Niki da sem za in naj organizira. Mimogrede smo izbrali še ime skupine: SPAKOVCI - sevniški pakovci.

V petek, večer pred Jamatlonom, si pošiljamo smse kaj vse moramo imeti s sabo in nestrpno čakamo da se dobimo zjutraj na kavi. Ob 8.30 se dobim z Niko in Leonom. Čakamo Sandija, ki ponavadi ne zamuja. Končno se zberemo in se napokamo v avto. Pot do Hrastnika mi ni bila nikoli všeč, ampak tokrat smo kar poleteli na cilj. Prevzamemo štartne številke in vrečko presenečenj. Ker je bila do štarta še skoraj ura in pol, zavijemo v bližnjo gostilno. Organizator je nekaj omenjal možnost preverjanja alkoholiziranosti udeležencev, zato smo spet pili kavo. Vsi pa smo komaj čakali na start. Po krajših organizatorjevih napotkih kako Jamatlon poteka, smo se šli k avtu preoblečt. Rečeno je bilo, da je v jami 15 stopinj (zunaj sta bili le 2 stopinji) in da v jamo naj nič ne nosimo, smo vse pustili v avtu (tudi telefone, bunde, kape...). Zeblo nas je, ampak adrenalin in navdušenje sta vse skupaj malo ublažila. Z avtobusom so nas odpeljali v Trbovlje.

Čelado na glavo, prižgi naglavno lučko, rokavice gor in ŠTART. Vsi štirje smo zakorakali v vlažno, temno jamo. Takoj za ovinkom pa prva ovira-slikanje. Pred nami so bile tri skupine skupaj in zato smo jih hitro prehiteli, da jih ne bi preveč čakali na vsaki oviri. Nam se je mudilo. Po prvih dveh ovirah (plazenje pod deskami), nismo bili več čisti. Vsaka ovira je bila zabavna (hodili smo po vozičkih, nosili težja in lažja bremena, se plazili...). Vmes smo tudi tekli, vendar bolj počasi, ker je bilo blatno, spolzko in zelo neravno. Ko smo prišli do Perkmandeljca, smo jih dobili z desko po rit. Zgovorni (beri Leon) malo bolj, pridni malo manj (jaz). Naenkrat smo prišli do bazena dolžine cca. 20m in globine 40cm. Malo smo se spogledali, ampak pogumno zakorakali v mrzlo vodo. Takoj zatem plazenje po 15m blatnem rovu. V goretex obutvi smo imeli pravo masažo. Še vožnja z vozički in 250m vzpon in že smo zagledali svetlobo in s tem naš cilj. Še slikanje in krajši intervju, s tem pa je bil naš Jamatlon končan.

Sodelovali smo še v metu škornja v kulmkišto ( po Nikino kupmkišto ), kjer nam je Sandi priboril finale. Žal nam ni uspelo priti med prve tri, zato smo se šli preoblečt in pojest knapovski golaž (lačni smo bili kot tigri). Nekaj časa smo še poslušali razglasitev vseh nagrad in čakali če bo Nika dobila nagrado za jamsko kuro, Leon pa za hoznšajzerja. Več sreče prihodnjič. Prijetno utrujeni smo se odpeljali proti domu, ampak na pico v Radeče smo pa še vseeno zavili. Čakam na pico in gledam slike, ki so jih objavljali na Jamatlonu. Svojih seveda nismo imeli, ker smo pustili telefone v avtu (drugo leto jih ne bomo). Pogledam še nagrajence in vidim, da smo Spakovci osvojili 2. mesto. Uau, tega pa res nismo pričakovali. Kako pa naj sedaj pridemo do nagrade? Hitro pošljem mail organizatorju, ki mi takoj odpiše. Noben problem, Leon jih bo prevzel. Zdaj pa res proti domu. Od navdušenja je tudi utrujenost izginila, zato smo šli še v dvorano plezat, zvečer pa še proslavit v gostilno.

Nepozaben dan, hvala Niki za idejo in organizacijo. A bi zdaj šel kdo z nami drugo leto?

Nejc Pozvek, 16.10.2016 | Alpinizem | Zgodbe

Napočil je čas za prvo resnejšo hribovsko letos. Vršac. Grma. Petek zvečer, Zadnjica, nevihte so se odpeljale mimo. Vseeno ob prvem svitu, ko zapustiva udobje kombija, kaplja. Ni bilo napovedano. Brez zadržkov jo, malo še v družbi starega cerkljanskega alpinista, mahneva pod steno in nato brez ustavljanja po gamsjih prehodih Ceklinove smeri. Mirno zgrešiva odcep čez Beli trak na levo in nadaljujeva navzgor, nato že razvijeva vrvi in pripraviva spust v grapo, pa se sredi njega premisliva in nadaljujeva po prehodih Trentarske smeri, kjer ujameva celo nekaj starih lovskih jeklenic (seveda jih ne prijemljeva (preveč), da bo vzpon prost:)). Izpod čelade kaplja, da se cvetni prah nepredirnega ruševja lepi na obraz, roke porumenijo, naposled pa strmina le omaga in na cvetočem travniku si izdatno postreževa.

Zaplezava v graben na levi, ker navzgor ni več smiselno. Prehod v grapo je podrt, da kaj podobnega še nisem videl. Na prvi polički sem zato odložil odvečno težo in nato nadaljeval za Grmovim gamsjim korakom, ki je iskal prehode v desno varianto Direktne smeri. Tu in tam kakšna štirica, ki je v zguljenih supergah terjala nekaj sekund popolne zbranosti, sicer pa lagodno poplezavanje II. do III. stopnje. Seveda z zavedanjem, da se napake ne odpuščajo. Precej bolj načeta in izžeta, kot sva pričakovala, se sesedeva na vstopu Smeri mladosti in pomalicava v idiličnem razgledu. Sledi naveza, žreb in zadeva dobro steče. Ko smer skrene desno, midva zatiščiva naravnost. Onkraj resničnosti. Spomin o detajlih je do danes že zbledel, a vem, da naju Tarantela (tako nekako so poimenovali najtežji raztežaj) ni preveč prestrašila (v bistvu dosti manj kot mimoleteča basejumperja). Grma je med plezanjem nabil še tri specialčke, ki jih kot drugi v strmi osmici težko dobiš ven; zato so ostali za ponavljavce (pozor: kakšnih padcev morda niso vredni). Naslednji raztežaji silijo pod ogromnimi previsi proti desni. Zračno, izpostavljeno in v klasični slovenski skali, ki se zgoraj mestoma popravi. Ko že gladko zmanjka tekočine v nahrbtniku in se tudi plohe odpeljejo mimo stene, pod vrhom neusmiljeno prižge sonce, ki s trenjem vrvi ustvari odlično kombinacijo za obupavanje. Ob testiranju frenda z roko udarim kamen in tura kar naenkrat dodatno napne svoj dramaturški lok. A soplezalec s svojim pragmatičnim sarkazmom vedno znova poskrbi za dvig razpoloženja. Pol dneva po izhodu iz Zadnjice na Prehodavcih srebava nesramno drag Radler in vodo ter se baševa z ričetom. Za silo se namestiva v bivaku, kjer prisluhneva nočni pesmi žag.

S svitom se zbaševa izpod kovtra, pomaževa jajčka in se odpraviva po gamsjih prehodih znova v steno. Čudoviti prizori jutranjega sonca, trentarskih travic in macesnov naju po skrivnih prehodih pripeljejo na vstop Stebra. Plezarija lepo steče, posledic prejšnjega dne (razen mojega udarjenega ročnega palca) ni čutiti. Umirjeno dopoldansko plezanje zmoti hladilniku podoben projektil, ki ga (znova zavoljo hudega trenja) z razmajane gredine pošljem daleč čez Grmo v Zadnjico. K sreči se obdržim in malce tresav grizem trave navzdol do prvega primernega mesta za varovališče. Naslednjič se ustaviva bolščeča v gladko ploščo, ki šele po desetih metrih gosti prvi klin. Po dolgih pogovorih in ogledovanju, napadanju in omahovanju, žlahtnih monologih in samohrabrenju, mi Grma po ca. četrt ure preda štafeto. Hitro mi uspe razvozlati vstopni detajl in rdeča enkica sede v šalco nad polico. Odleže. Nadaljujem po gladki plošči, zatikam, končno vpnem klin, nato pa, po dolgih zaletavanjih in ogledovanjih, s pol k. le zaplezam. Čez nekaj metrov z velikimi prestrašenimi očmi in rokami, ki ne zdržijo več poti navzdol, dopovedujem Grmi, da ne morem več. Težki trenutki z upanjem, da bo edini klin opravil svojo nalogo. Spustim se, izpulim mikro frenda (nižje nato odleti še eden), klin pa me k sreči ne razočara. Grma nato, sicer z nekaj obotavljanja, dokaj suvereno dokonča moje delo. Kot drugi se sprehodim do njega, še vedno boreč se z mislimi neuspelega poskusa in pojoč hvalospeve Anteju, ki je tod preko potegnil na pogled. Nadaljevanje v čvrsti skali pripelje nazaj na Prehodavce (kjer za čas najinega bivanja ne preveč sita pustiva skoraj 60 EUR – naše koče niso kaj cenejše kot tuje, če ste slučajno tako mislili), od tam pa po jari kači dveh dolgih ovinkov nazaj v Zadnjico.

Z Andrejem Grmovškom sva 9. julija 2016 v Vršacu preplezala smer Onkraj resničnosti (VIII-/VI-VII, 400 m + 700 m »dostopa« IV/II-III, 10h), 10. julija pa Steber (VIII+/VI-VII, 400 m, 8h).

Maja Stopar, 02.10.2016 | Športno plezanje | Utrinki

Pozdrav iz Sevnice, športnega doma pri bazenu! 

Po 8 letih plezanja po istih smereh je bil že čas, da se malo plezalne smeri spremenijo in mladi smo vzeli stvari kar v svoje roke. V štirih dneh delovne akcije smo očistili vse oprimke, da so le dobili barvo nazaj in s pomočjo Nejca postavili smeri kot se "šika". Ja, sedaj se lahko važimo z novimi, tehničnimi in barvitimi smercami. Hvala vsem, ki ste pomagali pri vse akcijah in hvala Nejcu za nove smeri. Oglasite se kaj tudi k nam, naši termini so ob sredah od 17.30 do 19.00 ure in ob sobotah od 18.00 do 20.00 ure.

Se vidimo, veliko plezajte.

Miha Kozmus, 26.09.2016 | Alpinizem | Zgodbe

Malo debate po svetovnem spletišču in že se sliši čuden zvok zaganjača našega kombija. Zgledalo je, da bo kmalu umrl. Nekje, pač tam nekje. In že 'letimo' proti Ljubljani, vsi zbrani, no skoraj vsi.  Mato the boss, voznik, Špili čuvaj skrinje zaklada (hladilna torba), urejevalec glasbe,točaj, navigator... Miha živc, voznik 2 in 3 in 4,  Arno stara sablja, jaz Boško s kovčkom denarja (bla bla) na drugi klopi, zadnja klop majstra Sims in Klemen. V Ljubljani se nam pridružita še Beno in Nikkon, naš uradni fotoreporter in njegov 'ovekovečevalec'. Opreme do stropa. Destinacija Dom 4545. 'Gasa'. Nekje pred italjansko mejo se še ustavimo, da natočimo kombi in sebe, dvignemo nekaj denarja in že peljemo proti Milanu in dalje. Vozi Miha, dinamično, vmes malo spimo, malo tudi ne... Po osmih, devetih urah, nas ustavi varuh švicarske meje. Prijazno nam ponudi paleto jezikov, kot način sporazumevanja. Miha suvereno izbere. Steče nekaj vprašanj: kdo, odkod, kam ipd.  Prispemo v Rando, majhno alpsko vasico, nekaj minut čez polnoč, iščemo kamp. Postavimo šotore. Nekateri spijo pod tendo, nekdo v avtu. Zjutraj se zbudimo v sveže jutro, takoj nam pogled dvigne brado in že opazujemo okoliške tri in več tisočake. Malo se umijemo, pospravimo prenočišča, 'spalke'. Na parkirišču nas obišče upravnica kampa, s strogim glasom nam jasno pove, da tudi kombi ne bo zastonj čez prišel. Da, da, v Švici se spoznajo na denar. 

Se spakiramo, Miha nas odpelje na izhodišče, vrne kombi v kamp  in priteče nazaj. Gremo. Štartamo na 1404 n.m.v. Naslednja postaja Domhutte na višini 2940 nad morjem. Vmes debate, kaj je boljše: hitro ali počasi hodet, ali kaj je bolj točno: GPS ali barometrični višinomer. Kmalu se začne čutiti tudi višina in tisti z manj višinskimi izkušnjami, začnemo malo zaostajati. Na kočo prispemo okoli enih. Se namestimo v spalnice.  Ležišča so videti super, nasploh je koča, kot en hotel v hribih. Naravni materiali, dodelani detajli, polno uporabnih rešitev za odlaganje opreme itn. Malica, taprava hribovska, domača salama, kruh, paštete, višinske testenine in konzerve. Vse to ob kozarčku švicarskega piva s pogledom na Matterhorn. Ja, ja, v dolini bi lahko 'foušijo' izvažal, če bi vedeli kako se imamo. Mato vrže karte, podebatiramo.

Štart ob 3:00. Noč je črna, kot se za noč spodobi. Po dobri uri hoje, nam pod nogami zaškripa sneg. Dereze gor, cepine na svoja mesta. Prečkamo ledenik. Pot se naglo vzpenja. Začenja se prava plezarija, po zelo krušljivi steni, če bi ji sploh lahko rekli stena. To je kamnolom. Z derezami na nogah se prebijamo proti... v'hu. Kar težko se je prebijati po takšni podrtiji. Prvenstvena, nimaš 'kej'  ''kapa baba vej'', bi reku Špili. Tu pa tam kakšen kamen zadane Pakovca. Ko priplezamo do snega oz. ledu, nam vodja pove, da z Arnom ne bosta nadaljevala, ker se Arno, naš najstarejši član odprave, slabo počuti in bo najbolj varno, da gresta skupaj nazaj. Vrneta se na kočo.

Pred nami se dviguje smer Festigrat. Del smeri je poledenela plošča naklona 55 stopinj. Naveze: Boško-Špili, Miha-Klemen in Beno-Simon. Začnemo se vzpenjati proti vrhu. Izgleda da ima led na vrhu 2cm plasti, ki odstopa. Najprej se zgornja plast odlušči, šele nato cepin prav 'prime'. Pikamo. Proti koncu naletimo na zanimiv, mešan del. Čista uživancija, tudi sonce nas že lepo greje. Ko splezamo iz smeri, nas lepo pozdravlja vrh. Kliče v vsej svoji beli lepoti! Mihovim tempom drvimo proti uhojeni gazi, po kateri že nekaj tujih DOM-oljubov 'špona' proti vrhu. Prevzemajo nas bele lepote najvišje gore Švice, dan je čudovit! Z Benom malo zaostaneva, višina pač. Zadnjih nekaj deset višinskih metrov hodiva po strmem pobočju, po nekakšnih snežnih stopnicah. Končno sva na vrhu. Veselo naju pozdravijo štirje Pakovski nasmejani obrazi. Vsi prevzeti od lepot, ki nam jih je narava nudila tisti trenutek. Kamor je pač segal človeški vid, so se prelivale barve modrine, sivine in beline.  Vreme pa tako kul... Ja pa ta Švica je res obljubljena dežela. Ni čudno, da bi vsak imel švicarski 'pasuš'. Beno nam da vedeti, da bo treba eno gasilsko 'spečt', da ni slučajno zastonj orožni list za fotoaparat s sabo prinesel. Miha skoči po grebenu, namesti tronožec, nekaj posnetkov za spomin in 'foušijo'. Žal nam je bilo edino, da z nami ni dveh veteranov, ki sta bila tudi najboj zaslužna, da stojimo tam.

Spustimo se hitro, na ledeniku. Se po trije skupaj privežemo v ledeniško navezo. Razpoke, da bi avtobus notri parkiral, pa zevajo tja v en dan. Pozna se nam tudi že utrujenost. Sonce žge. Vračamo se čez manjše sedlo na drugo stran. Malo smo tudi morali počakati, saj so ravno reševali dva, ki sta se po naših predvidevanjih, malo zaplezala. Sledil je spust po vrvi. Čakamo, da se bo sidričše sprostilo. Za nami pa čaka francosko govoreči ata, ki nas malo preganja: ''Ale, ale''. Vajeti prevzame Simon, njegova desna roka pa je postal Klemen. Špili in Miha sta jo pa že prej ucvrla. Varno se spustimo do ledenika. Hitro jo pičimo do koče. Na koči se malo odpočijemo, pojemo. Natočimo vodo in 'marš' v dolino. S Špilijem sva hodila zadnja. Tudi pogovarjat se nama ni dalo veliko. Srečala sva dve deklini, redkih besed sva skovala načrt, kako bova stvar v dolini predstavila fantom, kako sva... V bistvu pa je najin odnos s planinkami zgledal takole: ''Helou-Helou'', vsak z vsako in to je bilo vse.  Oba utrujena sva se trudila biti duhovita: ''Veš Špili, nama je lažje kot vojakom, ki so se vračali iz front 1. Svetovne vojne. Midva imava plastične čelade, so lažje za nosit.'' Ob mraku sva prispela nazaj v Rando. Na strmi uličici sva se zapodila v korito, ki je verjetno včasih služilo za napajanje konjev in oslov. Napijeva se hladne vode, ki je tisti trenutek bolj 'pasala' od kakšne dobre frankinje. Fantje naju že nestrpno pričakujejo.

Hitro v kombi in 'via' Krško. Kombi zakašlja, kot kak star kadilec, ki mu je dohtar že pred leti prepovedal kaditi. Domov nas še pripelji, si mislimo. Vozi Simon. Ni nam do nekih debat, reševanja sveta ipd. Kmalu v avtu zavlada tišina. Naslednje dejanje, ki se ga zavemo, je prehranjevanje na neki italijanski pumpi. Mihc pije kavico, kadi. Torej Miha pripravlja svoje telo na nekaj velikega. In to je cca. 800 km dolgo pot. In res nas je mojster, ki je včasih za volanaom služil za kruh in alpinistično opremo, lepo in varno pripeljal domov.

Utrujeni, a v srcu bogatejši, smo se Pakovski prijatelji razšli. Kmalu nas spet združi kakšna višinska avantura. In v boju z višino, padajočim kamenjem, ledom in mrazom se bomo spet borili za čast in slavo našega kluba.

Galerija

Boštjan Prosenik

Nejc Pozvek, 25.09.2016 | Alpinizem | Zgodbe

Že naslednji vikend združiva moči v Paklenici, kjer imamo Posavci tradicionalno tabor okoli dneva državnosti. Letos sem sicer hodil spat ob spodobnih urah, a v steni pravega ravnovesja nisem našel. Veliko bolj kot po plezalnih uspehih, si bom letošnjo Paklo zapomnil po čudoviti avanturi z Julito. Tista zgodba, ko inštruktor pelje začetnico zanesljivemu bivaku naproti. Seveda brez primerne opreme. Šele v trdi temi sem, ko je res zmanjkalo idej, že globoko v kanjonu, pogruntal, da je ekran žepnega fotoaparata odlično svetilo, četudi je na njem najbolj temna fotka. O kakšnih drugih uporabnih pripomočkih (razen da bi z ultra light kompleti iskre kresal) tistega večera ni bilo govora. Do Dinkota sva pripešačila tik pred penali, ki so naše sosede poslali iz Francije v domovino. Še dobro, da nisem gledal tega mučenja žoge.

Z ranim jutrom sem bil znova pod steno. Z Grmo sva se podala čez Kaurismakis. Situacijo sem, za razliko od Water worlda nekaj dni kasneje, dobro obvladoval. No, tisti črni torek v prašni klasiki pa je bil velik opomin pred nadaljevanjem sezone. Ko sva na vrhu zavila še v Gaz in pomotoma Spiderja, so bile buteljke polne, ego pa prazen. A taki dnevi so nujni na poti do uspeha. Spomnijo te, da napredek in uspeh še zdaleč nista samoumevni kategoriji.

Tako sem v naslednjih desetih dneh celil pakleniške rane celo na krški bolderci. Obiskal sem jo prvič po kakšnem letu. In nato še enkrat. In je malo zaleglo. Bil pa sem tudi vesel, da so fantje našraufali malo boljše grife, kot sem jih sam še pred leti. Še kakšno plezališče je prišlo na pot, pa čudovita izpitna tura z Meri. Obiskala sva nama neznane škrlatiške konce. Sestop čez Kriško steno naju je zaposlil skoraj dlje kot sam Levi steber Rakove špice. Spodaj je zadeva luštna in pokonci, zgoraj, ko se razvežeš, pa je dobro malo skupaj tiščat.

V Pakli sva z Julito Hribar plezala kombinacijo Severnega rebra in Bračne (5c, 450 m), z Andrejem Grmovškom pa Kaurismakis mistake (7a+, 350 m, NP) in Waterworld (7b, A0, 350 m) s koncem v Gazu in Spiderju. Marija Jeglič me je peljala v Levi steber Rakove špice (VII-/V, 500 m, 5h).

Nejc Pozvek, 19.09.2016 | Alpinizem | Reportaže

Plaža, peščena plaža ...

Neverjetno: mesec je naokoli, odkar sem zadnjič zaplezal navpik. In dva in pol, odkar sem šel na prvo letošnjo skalno plezarijo v hribe. Ergo sum: kratko, a sladko. Sezona, ki modra po (uspešnih) vzponih spominja na lansko, še zdaleč ni bila taka. Precej težje je s službo zapacanimi možgani loviti ravnotežje z zadnjim klinom daleč pod nogami. Če je bila lanska sezona lahkotna, pravljična, s popolnimi zgodbami, kot so npr. Freneyi, je bilo letos precej drugače. Lovljenje sape in časa za borne priprave, veliko težkih občutkov, ko plezanje in korajža v najpomembnejših trenutkih ne sodelujeta ... A se je vseeno lepo izšlo. Zelo.

K sreči sem zimsko spanje prekinil z nekaj čudovitimi turnimi smuki. Letos sem predvsem odkrival lepote Dleskovške planote. Lepotica in pol. Potem sem tu in tam prijel za oprimek, a večinoma je šlo za veseljačenje v dobri družbi. Sprostitev je po napornem službenem vsakdanu prijala bolj, kot težko zategovanje in borbanje za život. Relativno nepripravljen sem tako dočakal mesec ljubezni, ko sva z Grmo začela kovati prve osnutke najine letošnje alpske odiseje. Že mesec prej sva rezervirala vikend, ki sva ga sprva mislila preživeti v Pakli, nato pa zadnji čas obrnila na sever. Ta rezervacija je hkrati pomenila tudi motivacijo, da sem šel enkrat na teden plezat (včasih, priznam, tudi dvakrat), pa še tekal sem v podobnih odmerkih, če je le čas dopuščal. Ko sem v začetku junija petkrat v enem večeru preplezal brežiško velikanko, je samozavest narasla in sredi meseca sva tako z Grmekom v petkovem večeru zagrizla čez Žmavčarje. Pričakovala sva udobje in mir bivaka, dobila pa 14. in 15. posteljo (ja, res je, toliko ljudi lahko sprejme novi bivak). Slednja je bila tista na "polici" pri vratih. Sem imel pa zato čudovit razgled, ki mi je krajšal noč brez spanca. Na pravljično jutro sva se malo obotavljala, saj sva za najin plan potrebovala nekaj sonca, ki bo zmehčal snežišča na južni strani Skute. Za vstop v sezono sva izbrala (redko) navrtane smeri, ki sva se jih lotila v povsem športni maniri. K sreči z obleko nisva skoparila, kar nama je prišlo prav, saj v popoldanskih plohah babjega pšena tudi snežinke niso bile prav daleč. Cvetje v jeseni nama je pokazalo, da zadev tu gori ni za podcenjevat, Joška pa je pri zgolj rahlo pozitivni temperaturi pomenila prevelik zalogaj. V najtežjem raztežaju sem se čudil kot že dolgo ne (okej, nisem baš v formi:)). Nekaj pred večernimi poročili drugič priabzajlava pod steno in spakirava, nakar se ob nedeljskih vremenskih obetih spogledava in ... "torej, jutri ne bo nič od plezanja, utrujena bova, dejva izkoristit dan do konca" ... zaplezava še v Freestylerja. Gladko sva bila čez in čelko prižgala šele pri bivaku pod Skuto. (Mimogrede, ugotovila sva, da je bivak pod Grintovcem morda boljše/bližje izhodišče.) Večerja je tokrat minila v spremstvu le še šestih "soležnikov" in polna energije sva naslednje dopoldne preizkušala najine orientacijske sposobnosti na grebenu od Turske gore do Rink. Nato pa mokrih nog v dolino in domov na kosilo. Za vplezavanje je bilo fajn.

Andrej Grmovšek in Nejc Pozvek sva 18. junija 2016 plezala 3 smeri v južni steni Skute:

  • Cvetje v jeseni, 7b, 300 m, RP
  • Joška je njen svet, 6c, A1, 300 m
  • Freestyler, 7a, 250 m, NP
     

Pri Cvetju res odloča višina plezalca, Joška je težka plata, smeri pa nasploh kar pogumno navrtane. Ponekod je očitno, da so bile navrtane od zgoraj.

Nejc Pozvek, 10.09.2016 | Alpinizem | Utrinki

Redkokdaj v križevniškem ostenju srečaš navezo. Včeraj sva bili v istem delu stene aktivni kar dve. Nastalajli sta zahtevni novi smeri, zato so pela kladiva in mašinke. Grmadnika Marac in Miran sta se zagnala od spodaj, z Grmo (ki je bil v novi smeri že četrtič v zadnjih 3 tednih), pa sva se spustila z vrha, da zaključiva zadnja dva raztežaja. Da ne bo pomote, opremljala sva sproti. Pravzaprav je opremljal Grma, jaz pa sem odigral vlogo asistenta (poklicna deformacija:)).

Pristop na vrh je kar zgodba zase (beri: ruševje in zanimivi prehodi), nato dva spusta, pa nekaj ur za 40-metrski cug. Ko se nisem skupaj z Grmekom psihiral in gledal, kdaj bodo popustili huki in bo poletel s kramo k meni, sem predvsem dremal. Utrujen od tedna sem v soboto oddelal še en šiht viseč v pasu. Splezal sem tudi teh slavnih 40 mertov v desno, vmes 5x počival, 3x sezul plezalnike, malo počistil in namestil dva štrikca v ušesi ter izbil en klin. Nato je do vrha ostalo le še malo in že sem bil vesel dokončanega dela. Pa se je nekaj metrov pod lažjim svetom ustavilo. Grma je ure in ure poskušal, plezal gor, letal dol, tehničaril, poskušal prosto ... glede na videno bi znalo biti na koncu tudi 8a. Vseh pet raztežajev pa bo dosegalo ocene okoli 9.

Naporen dan v viseči podporni službi. A super odmik od dolinskega vrveža. Dovolj materiala za moj prvi uradni utrinek;)


Prikazanih le 14 od 17 najdenih zgodb.

V nastavitvah prikaza izberite višje število prikazanih, če želite videti vse.

Nastavitve prikaza

Največje število prikazanih:

50 100 200 Vse

Področja zgodb:

 Alpinizem (12)
 Športno plezanje (3)
 Splošno (2)

Skupine zgodb:

 Zgodbe (13)
 Utrinki (3)
 Reportaže (1)

Datum Od-Do:

Avtorji zgodb:

 Barbara Prosenik (1)
 Gorazd Pozvek (2)
 Maja Stopar (2)
 Miha Kozmus (2)
 Nejc Pozvek (7)
 Peter Sotelšek (1)
 Rok Cizerle (2)

Zadnje galerije

Snežnik, 1796 nmv

Zaključek Vzhodne lige 2017

Grossglockner Wochenende

Switzerland

Plezalna pomlad

Pihavec (2419 m)

Tretja tekma V lige v Radljah

Križ 2140 m

Krst in tura na Mojstrovko

Begunjščica, 2060 m

Skok čez mejo

Zimske radosti na Vršiču

Logarska dolina v družbi predsednika

Ledno plezanje v Logarski dolini

Božično novoletno srečanje plezalcev

Po grebenu Košute

7 Jezera - Kanjavec - Komna

Špik, krožna tura

Zimski Triglav

Triglav