Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies)
za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti,
ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta
soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...
Zgodbe, utrinki, reportaže (27 od 27)
Prikaži vse zgodbe
Nejc Pozvek, 25.03.2018 | Splošno | Zgodbe

Na 25. redni letni skupščini Posavskega alpinističnega kluba smo na ogled postavili že 23. letni bilten, kjer zberemo prispevke posameznikov, ki si vzamejo čas in ustvarijo/podoživijo zgodbe. Žal je, zaradi napake uredništva, letos izpadel prispevek Grege Cerjaka, ki izjemno povzema klubsko dogajanje in klimo v času od prvega biltena do danes - seveda skozi avtorjeve oči. Ker bi bilo škoda čakati na naslednjo pomlad, predvsem pa, ker v tem času računamo na kakšno spremembo, objavljamo prispevek kot ekskluzivno objavo na spletni strani. V osebnem imenu se avtorju opravičujem za napako.

Gregov prispevek spremljajo umetniška dela mladih bratov Zorko, ki prikazujejo njuna doživetja ob vzponu na Triglav. Risbe so, žal, izpadle pri oblikovanju biltena. Mladima avtorjema se v imenu pripravljavcev biltena opravičujem.

Prispevek za Bilten ob 25. obletnici kluba (Grega Cerjak)

Moram priznati, da bi raje (ali vsaj lažje) pisal zgodbo o kakšnem podvigu, a pač »nisem šel« in je zato nimam (Razen o vzponu na Grossglockner, ki pa jo je za Bilten »popalil« Miha). A ob klubskem jubileju vendarle ne gre, da ne bi dal od sebe vsaj nekaj stavkov. Zato bom izkoristil to priložnost za krajši premislek o tem, kakšno vlogo je imel in še ima v mojem življenju PAK.

S klubom sem se prvič srečal, če gre zaupati mojemu spominu, nekje v petem ali šestem razredu osnovne šole. Pred tem sem poskusil že s številnimi športi, a me noben ni dokončno pritegnil. Oče me je zato, na predlog njegovega sodelavca in ustanovnega člana PAK Bojana Kurinčiča, pripeljal na krožek v OŠ Brestanica. Prvotna zadržanost, ki spremlja vsak nov začetek, je kmalu izginila v sproščenem in igrivem ozračju, kakršnega drugje nisem začutil. In seveda, tudi samo gibanje v vertikali mi je bilo zelo všeč.

Sprva je to pomenilo nizanje top-rope poskusov čez tri previsne buhtlje na brestaniški steni. Prizadeval sem si, da bi plezal tako kot Mato, Tedi, Drejko, Sandra, Pero … Nekje proti koncu osnovnošolskih let pa se je pričelo bolj sistematično delo na novi brestaniški pridobitvi, bolderci na galeriji športne dvorane. Najprej nas je nekaj bolj zagretih pod svoje okrilje vzel Pero in z nami delil metode treninga, ki jih je tudi sam preizkušal. Kmalu je štafeto od njega prevzel brat Drejko. Njegova močna predanost plezanju je okužila tudi nas in s takšno motivacijo so bili trdi in sistematični treningi pod njegovo taktirko prava zabava. Hitro smo napredovali, počasi se je kaj poznalo še na tekmah, z zamikom pa tudi v skali. Najlepši spomini mojih mladinskih let so vezani na ure, preživete na treningih, zlasti pa na dneve v domačem Armeškem, v Kotečniku in Ospu ter še kje. In na kasete Hiše v Drejkovi in Sandrini katrci. Skoraj ni bilo sončnega vikenda, da se ne bi kam odpeljali.

Prav nobeno pretiravanje ni, če rečem, da je bil PAK moja druga družina, kjer sem se naučil številnih pomembnih življenjskih lekcij in se brusil kot oseba. Najbolj se je družinski značaj življenja malega ferajna izrazil na taborih: v Ospu, Arcu in Paklenici. Česar takrat verjetno nisem niti opazil, ker mi je bilo tako naravno in neprisiljeno, zdaj toliko bolj občudujem in spoštujem: koliko svojega časa in truda so v delo z mladimi vlagali naši »starešine«. Vsi po vrsti bi se lahko klatili po bregih in se brigali samo za svoje osebne plezalske cilje. Nihče jim ne bi mogel ničesar očitati. A vseeno so se brigali tudi za ferajn, za prenos znanja in navdušenja za plezanje na mlade. Očitno je bilo živo zavedanje, da je društvo ali klub pogoj za dolgoročno preživetje neke dejavnosti v danem okolju in da klub deluje na načelu medgeneracijskega prenosa: kar je bilo vloženo v posameznika, naj ta preda po svojih zmožnostih in v luči lastnih izkušenj na mlajše.

Prav ta resnica je razlog, da z določeno mero obžalovanja gledam na prehiter zaključek svoje tedanje plezalske poti. Ko sem v želji po še boljših rezultatih poleg rednih treningov treniral tudi na lastno pest, sem si pridelal poškodbo, ki je zahtevala dolgotrajno rehabilitacijo. A nisem zmogel odločnosti, da bi se z njo potrpežljivo spopadel. Raje sem že pri šestnajstih izbral »študentsko življenje« in ga izživel šele po izteku dejanskega študija. Sem in tja sem tekom let srečal kakšnega PAK-ovca. Namesto prijetnih so mi ta srečanja vzbujala občutke krivde, celo sramu. Nisem izpolnil svojega dela nenapisane pogodbe. Čas, vložen vame, se ni obrestoval. Sem pa prepričan, da me ti občutki ne bi bremenili, če mi plezalska žilica ne bi še vedno skrito trzala.

Ko se je »študentsko življenje« pričelo malo umirjati, sem nekajkrat ponovno poskusil s plezanjem, a brez podporne mreže novega kluba ali plezalske klape me je ponovna pojavitev bolečine v komolcih uspela vsakič »prepričati«, da plezalke spet položim v kot.

Izgledalo je že, da bom ostal Ljubljančan, a sem na koncu vendarle vrnil v Posavje. Kako mi je bilo fajn, ko sem leta 2015, po dolgih letih – jih je bilo res 15? – ponovno prišel na četrkov ferajn in »nikome ništa«. »Bok-Cerko-lejga-ka-pa-ti« in že smo šli dalje z dnevnim redom«. Poleg starih obrazov je bilo tudi kar nekaj povsem novih, a vseeno, kot da se v teh letih ni prav nič spremenilo. Dober občutek! Zdaj v klubskem življenju stojim nekako z eno nogo. Nekaj malega pomagam pri vadbi podmladka, nekaj malega sam poplezujem. Kolikor pač dopuščajo časovne in telesne omejitve. Želje so za kaj več, tako glede samega plezanja, kot glede pomoči pri vzgoji podmladka.

Občasno se sprašujem, kako klub danes, po 25 letih delovanja, opravlja svoje medgeneracijsko poslanstvo navduševanja vedno novih rodov plezalcev za svet vertikale, v primerjavi s časi, ko sem se v PAK-u sam navdušil za plezanje. V tem premisleku nisem prišel kaj dosti dlje od vprašanj. Klub ima danes verjetno največje število članov, kar jih je kdaj imel, dejavni smo v treh občinah, imamo urejena lokalna plezališča. Toliko otrok kot zdaj ni najbrž še nikoli obiskovalo krožkov. Toda, nekje se vseeno zatika. Otroci večinoma že do konca OŠ, najkasneje pa do konca srednje šole počasi izginejo z radarja in prenehajo plezati. Le redke plezanje zares zagrabi in naredijo kvalitetni preboj ali pa vsaj ostanejo aktivni. Je kriva pomanjkljiva infrastruktura? (je bila včasih kaj boljša?) Delo inštruktorjev? Kaj tretjega? Le zelo redki otroci tudi odrastejo v klubske kadre in prenašajo svoje izkušnje na mlajše. Zdi se mi, da se tudi veliko redkeje kot včasih pelje mladino plezat v skalo, četudi se nekateri okoli tega trudijo (zlasti Andrej in Ambrož). Je kriva večja zaskrbljenost staršev za svoje otroke, strah vaditeljev pred pravnimi posledicami v primeru morebitnih nezgod? Se nam ne da? Smo bolj egoistični?

Glavni priliv novih nosilcev klubskega življenja je skozi leta potekal prek tečajev ŠP in AŠ. Vzdušje je prijetno, a pleza se, sploh v hribih, ne prav veliko; gotovo manj kot včasih. Tiste, ki so nazadnje zarisali vsaj nekaj let trajajočo alpinistično pot lahko preštejemo na prste mizarjeve roke. Imamo morda manjšo strast do plezanja? Ali je mogoče življenjski tempo res toliko hitrejši? Morda pa je pač treba vzeti v zakup, da je na začetku vsakega novega ustvarjanja, kamor gotovo sodi tudi zagon klubske dejavnosti, prisoten moment entuziazma, ki z leti pričakovano pojenja. Naj bo to še tako res, si moramo vzeti lekcijo iz svojih začetkov pred 25 leti: zavedanje, da klub ne more živeti sam od sebe, po inerciji. Vsak mora biti pripravljen dati svoj delež, ne samo sprejemati. Neobhoden pa je tudi vsaj kanček pristnega navdušenja nad plezanjem. Tako si bomo tudi lažje odgovorili na zgoraj navržena in še kakšna druga vprašanja, ki se nam bodo zastavila v naslednjih 25 letih PAK-a.

Nejc Pozvek, 25.02.2018 | Splošno | Utrinki

Letošnji zaključek meteorološke zime nas nikakor ni mogel pustiti ravnodušne. Tudi sam sem ga, kljub številnim omejitvam in prepovedim zaradi zdravstvenih razlogov, izkoristil. Pač ni šlo drugače. In ker že dolgo nisem prispeval nič na spletno stran, naj bo ta utrinek spomin na minule zimske počitnice.

Z Martino sva začela v nedeljo (25. 2.) in popoldan v konkretnem mrazu osvojila Bohor po Grebenski. Dokaz, da se še lahko premikam/premikava. Brez bolečin ni šlo, pa vseeno. V torek sem se po službi ob sneženju (znova ca. 20 cm novega puhca) podal globlje v bohorske gozdove. Skoraj dve uri sem kolovratil navzgor in utiral gaz, kjer do sedaj še nisem hodil. Spust je bil dober - meter suhega snega, strma hosta približno 200 višincev. Potem prebijanje v mraku do avta. V sredo se je zjasnilo. Zasliševal sem sevniško delegacijo o spustu z Lisce (hvala Mičo in Boško za nasvete). Šele po 16. uri se pripeljem na izhodišče pod ferato in krenem po gozdni cesti na vzhod. Se je že videlo, da bo sranje - sonce je poskrbelo za skorjo. Na grebenu splezam čez cesto, pogledam proti Ješivcu in vzhajajoči luni, a obrnem v zahodno sonce in čez Malo Lisco dosežem Tončkov dom. V mraku spustim desno od vzletišča, nato prečim po poti do ferate in tam naprej dol. Ubijanje, neužitno - skorja pač. V petek žal opustim plane in računam, da bodo severne lege Gorjancev v soboto še suhe. Z Igorjem pregledava veliko terena (z avtom), se dvakrat povzpneva od Krvavega kamna na Trdinov vrh in odpeljeva - obakrat solidno. Nato sneg popolnoma zagnije (dober meter ga je na 900 mnv). Igor gre v dolino z avtom, sam pa raziskujem smer od lovske koče na Gospodični proti Jugorju. Bremzač do ca. 600 mnv, nato prehod v spodnjo inverzno plast na suh sneg - a kaj, ko ni terenov, da bi spustil, temveč vsak zavoj narediš s pomočjo drevesa. Odličen teden skleneva pri Jerneju.

Resda bolečin in bolesti nismo pregnali, a imeli smo se fajn. Od nečesa je pač treba umreti. Bolje v hribih, kot na kavču;)

Andrej Trošt, 10.12.2017 | Alpinizem | Zgodbe

Domača Oslica je bila več kot odlična izbira za nedeljsko jutranje razvajanje. Dolina je bila vklesana v led, nad meglenim morjem so škrlatne barve oznanjale nov dan, midva s Tjašo pa sva navdušeno korakala po belih strminah. Mrezvetrje, mraz, puhec in sonce na obzorju je ustvarilo pravo vzdušje. Sonce je vzšlo iznad Gorjancev in zaigrala je nova pesem. Vsak si naj zapoje svojo. Kot kozliček sem skakal okrog in prekipeval od navdušujočih prizorov barvite narave. Tako preprosta je, a vsakič me prevzame. Potem se je veselje samo še stopnjevalo, ko sva rezala ledino po lesketajoči mehkobni preprogi. Neprecenjivo. Seveda sva presmučala vse križem kražem, da sva potešila smučarsko žilco. Vsekakor se na Oslico še vrneva.

Nejc Pozvek, 13.11.2017 | Športno plezanje | Reportaže

Pred zaključno tekmo svetovnega pokala v športnem plezanju je Kranj gostil slovitega 24-letnega češkega plezalnega mojstra Adama Ondro. Predavanja se je udeležilo tudi nekaj posavskih plezalcev. Bojan Zorko je svoje vtise strnil v branja vrednem zapisu. Za vse tiste, ki nismo bili zraven ...

V četrtek 9/11 je bila izbira večera (pre)pestra: Brian Addams v ZG, PAKov ferajn v KK ali Adam Ondra v KR. Brez metanja kovancev sta se razum in strast strinjala – g. Adam!

Adamovo predavanje je imelo uvodni del češke planinske zveze, kjer so predstavili zgodovino plezanja na Češkem. Ta se je odvijala na češkem peščenjaku, s slabim varovanjem in glasno noto etike (plezanje brez magnezija, varovanje na vozle …). Po tem je Adam največ časa posvetil lanskemu prostemu vzponu na Dawn Wall v ameriških Yosemitih. Na koncu je še na kratko predstavil letošnji novi mejnik v težavnosti plezanja – prvo 9c na svetu, smer z imenom Silence v Norveškem Flatangerju. In že je bil čas za vprašanja. Ves dogodek je trajal 2 uri.

Adam je dajal vtis preprostega človeka in strastnega plezalca. Moj dosedanji vtis, iz gledanih filmov (clipov) in prispevkov je bil, da je zelo rezultatsko usmerjen. V živo pri Adamu tega ni bilo čutiti.

Dawn wall je bilo njegovo prvo plezanje v »big wall«, tudi prvo v takšnem granitu in druga prosta ponovitev. Največji izziv so mu bili ostri oprimki in majhni, nezanesljivi stopi. Rekel je, da so ga na koncu dneva najbolj od vsega boleli listi na nogah.

Glede smeri Silence je povedal, da je bila to prva, ki jo je pred petimi leti opazil. Plezališče je odkril slučajno; videl je filmček, kjer sta Daniel Andrada in Magnus Mitboe navrtala dve smeri. Potreboval je sedem plezalnih izletov. Na moje presenečenje ni velikega navala najboljših plezalcev na najtežjo smer in je še brez ponovitve in tudi brez resnega poskusa. Razlog je preprost – premalo potrpljenja, saj smer zahteva od plezalca VSE.

Adam prihaja iz Brna. Plezališč tam ni mnogo, pravzaprav jih praktično ni. Tukaj se kot Novomeščan z njim z lahkoto poistovetim in toliko bolj spoštujem njegovo strast, ki ga je pripeljala najdlje od vseh plezalcev do sedaj. Tamkajšnje lokalno plezališče je preplezal že kot otrok. Pri osmih letih je splezal svojo prvo 8a in pri trinajstih 9a (Martin Krpan, Mišja peč) in s tem postal tudi najmlajši plezalec s to oceno. Rodil pa se je plezalnemu paru, ki je veliko potoval in plezal, kjer, če nisi plezal, si bil čuden in drugačen.

Adam ima karizmo in izjemen talent. Je plezalec z vsakim delom sebe. Svojega kričanja med plezanjem se zaveda in se z lahkoto pošali na svoj račun. Že ta trenutek je v športnem plezanju legenda. Pravi, da premik k še težji oceni pri njemu ni možen brez nekajletnega, še bolj sistematičnega treninga. Da bi imel »nujno« željo to doseči sploh ni bilo čutiti. Njegov nastop je meni dajal navdih in dodatni elan za plezanje, ki je že (ali šele) 7 let glavni del mojega »prostega« življenja.

Miha Kozmus, 10.11.2017 | Športno plezanje | Zgodbe

V petek 10/11 se je nas 14 PAK-ovski decov opravilo na vsakoletni duhovni odmik. Duhovni guru odprave je bil Peter. Dva kombija sta štartala iz Krškega, na Bosiljevem pobrala še Belokranjsko in Dolenjsko dušo, in se odpeljala v sveti kraj – Paklenico. Vreme ni obetalo mnogo in prav nikogar ni to motilo. Duhovnosti željni smo prispeli v večernih urah in si na hitro postavili tabernaklje. Zaužili smo nekaj malega dobrot vseh barv, oblik in agregatnih stanj, se poparčkali v naveze in se odpravili na, tokrat »duhovni«, počitek.

Sobota je bila plezalno uspešna. Ob 9:00 smo krenili proti Kanjonu. Nekateri so splezali dve smeri, drugi eno. Naveze so uživale v idealnem, nekoliko oblačnem brezvetrju pri prijetnih cca 15 °C. Vse je potekalo gladko. Zadnja naveza je prispela do kombija ob 16:10 in nastala je nova slika za PAK-ov koledar.

Skupaj smo se vsi dobili pri Dinkotu, si ustvarili dobre temelje z dobrotami iz morja. Na te dobre morske temelje smo cel večer gradili duhovnosti polno formacijo. Bila je kitara, bilo je zborovsko in solo petje, bil je kostanj in špehovka. Duh je bil visoko. Če ne gre Mohamed h gori, pride ta k njemu. V tem kontekstu nam je s svojim obiskom moško duhovnost polepšala Eva – Matjaževa sošolka in sodelavka. Vsi se sprašujemo, kako je Adama nekoč-nekdaj prihod Eve izgnal iz raja? Najbolj vztrajni so vztrajali dolgo v noč, večina pa nas je okoli 1ih legala k »duhovnemu« počitku.

Nedeljsko jutro je pričakovano postreglo z zelo slabim vremenskim obetom. Kanjon je bil totalno »zabasan« proti morju pa je bilo nebo prijetnejših barv. Hitro smo se odločili za obisk plezališča Karin. Glede vremena je bila odločitev idealna, glede plezanja pa duhovno prizemljena. Naleteli smo na zelo težke in kratke smeri za svoje ocene ter ostro skalo. Nekaj malega smo splezali, nato pa po dooolgi poti prišli v Gospić na večerjo. Od tam nas je pot vodila samo še domov kamor smo prispeli v doglednih večernih urah.

Duhovni odmik je bil uspešen, imeli smo se fino. Hvala vsem za svoj lep prispevek k skupnemu duhovnemu mozaiku, posebej pa hvala Perotu in Mihiju za kombija in vse varno »preletene« kilometre.

Avtor besedila: Bojan Zorko

Nejc Pozvek, 13.07.2017 | Alpinizem | Utrinki

Ker letos ne plezam ravno veliko in sem slabo pripravljen (k temu v največji meri botruje poškodba živcev na obeh stopalih), imam toliko več časa posvečati se mladim alpinistom; tako tistim, ki bodo to morda čez leta še postali, kot tistim, ki s svojimi izkušnjami že kandidirajo za uradni alpinistični naziv na republiški ravni. In posebej vesel sem, ko v vrstah slednjih srečam kakšnega posavskega rojaka, ki je plezati začel pravzaprav v okviru našega društva, nato pa ga je življenje zaneslo v svet, na večje ferajne, kjer se je doizobrazil in dozorel. Eden takšnih je Radečan Rok Brilej.

Včeraj zjutraj sva se ob svitu srečala v Ljubljani. Pred njim je bila le še izpitna tura. Že nekaj mesecev prej je prikazal odlično znanje na teoretičnem in praktičnih izpitih - prešel je brez popravnega izpita, kar je prej izjema kot pravilo. Ob mojem malicanju je v avtu stekla debata in kot bi mignil sva bila že na Jezerskem. Nekaj dni prej sva se dogovorila, da greva plezat v Grintovec. Bil je edina smiselna opcija glede na Rokove želje/predloge, ki mi jih je poslal, saj tam nihče od naju še ni plezal. Nekaj čez šesto zjutraj sva že zakorakala od avta mimo Štularjeve planine in Češke koče ter v okoli dveh urah prisopihala na Zgornje ravni, pod osrednji steber Grintovčeve severne stene. Po kratkem oddihu sva se napravila in zaplezala po lahkem svetu z desne do prvih izpostavljenih mest nekaj deset metrov nad vznožnim snežiščem. Sledila je naveza. Rok je suvereno prevzel pobudo, oddelal prvi raztežaj, sam pa sem v drugem malce kompliciral, saj nikakor nisem želel preko podrtije v levo, kamor sta me silila opis in skica. Raje sem izbral rampo proti desni, ki je bila kompaktnejša, višje pa sem v položnem delu zadevo v (pre)dolgem raztežaju priključil originalu. Nato se je Tomažev steber šele zares začel. Rok je odplezal konstantno petico z nekaj delikatnimi mesti, sam sem nadaljeval s tendenco proti levi v kompaktni in odprti steni, začinjeni z nekaj lepimi stolpiči, zdravimi počmi in širokim, odprtim kaminom. Lepa pleža. Soplezalec je v velikem polkrogu smer pripeljal pod vršno glavo, ki predstavlja največji zalogaj. Nama še toliko bolj, saj se je vreme dokončno sfižilo in sva morala biti v mokrih plateh kar previdna. Dež me je zmotil, da nisem v enem zamahu izplezal na vrh stebra, je pa namesto mene v varen teren prispel Rok. Vremena so se zjasnila, stisnila sva roki, nato pa z nekaj obotavljanja sklenila, da še nimava dovolj. Po podrtiji sva se kobacala proti vrhu Grintovca, v zadnjem delu nad planinsko potjo pa ujela še prav lep izpostavljen raz ter prišla direktno na vrh. Smeri sva tako dodala še cca. 300 metrov poplezavanja do II. stopnje. Čudovito. Z meglenega vrha sva jo hitro ucvrla na Mlinarsko sedlo in po "jari kači" sestopila do nahrbtnikov pod steno. Ob 15. uri sva že pospravila pivo na Češki koči, ob 18h sem bil doma. Kljub temu, da je bilo zaradi bolečih stopal potrebno krepko stisniti zobe in včasih tudi sezuti čevlje.

Tomažev steber ni razočaral. Še manj Rok. Imenitna četrtkova tura z nekaj grenkih odtenkov zaradi mojih poškodb. Pa vendar: bolje malce potrpeti v gorah kot v pisarni;) Vedno znova pa sem zelo vesel, ko alpinistična sredina dobi novega suverenega člana z uradnim nazivom, ki si je to skozi zahtevno šolanje na našem najbolj trofejnem ferajnu - AO Kranj - zelo zaslužil. Čestitke, Rok! In še na mnoge dobre ture.

Nejc Pozvek, 17.06.2017 | Alpinizem | Utrinki

Na soboto, ko godujeta Barbarigo in Rajner (pa bojda tudi naš Gorazd) ter praznujemo Svetovni dan boja proti širjenju puščav in suše, sem bil udeležen že v svoji "nevemkateri" turi kot inštruktor, ki preverja novopečene alpiniste. Tokrat mi je usoda namenila matičarskega mladeniča Jerneja Ortarja, s katerim sva se zmenila za Vežico. Bežno sva se spoznala že na praktičnih izpitih zimske in letne tehnike na Vršiču oz. v Vipavi, popravci ga niso doleteli (bil je torej del manjšine), fant se spogleduje s SMARom in tako je bilo potrebno po hitrem postopku z njim v breg.

A vendar hitrost ni bila najina lastnost, ko sva v svežem sobotnem jutru nabijala stopinje v strmali pod Šraj peski. Mene je upočasnjevala "vročica minule noči", ko so mi na železničarskem žuru točili sparjeno pivo, kolega pa je bil verjetno rahlo zmeden od čudno počasnega inštruktorjevega tempa in je v nervozi izpitne ture gotovo že razmišljal, češ, le kaj so mi to pripravili zaeno past. Pa sva se, kljub težkim začetkom, le nekako orgela in ujela ter v dveh urah prisopihala praktično na prag Petkovih njiv. No, v megli, ki naju je zagrinjala, sva jih zgolj slutila. V hladnem vetriču sva pomalicala, počakala, da sva sploh videla, kam se morava zagnati, nato pa, končno, zaplezala. Hlad, vlaga, nekaj krušljivosti, leteče kamenje, trdota v telesu, stiskanje mišic nevplezanega robota, detajl po 30 metrih smeri ... so poskrbeli za pestro uverturo. Ni bilo čisto enostavno. A z dnem so težave počasi kopnele, v sklepe se je naselila prožnost, v glavo znova znan občutek obvladovanja položaja in branja smeri ter pogovarjanja z naloženimi bloki. Posiljena Gromska strela je nekako vijugala med levo in desno klasiko, od katerih sva si nemalokrat izposodila kakšen klin, enega sva dodala za ponavljalce tudi sama (pa še eno superjebo). Nekajkrat sva se tako zamenjala v vodstvu, malo nabijala malo izbijala in se že sprehajala po vršnem podrtem SZ grebenu. V sramežljivem soncu sva zložila vrvi, se otovorila in namenila na vrh Vežice. Oblaki so nama preprečili najudobnejši sestop (ki ga nisva poznala), zato sva prečila proti Vršičem in v lahkem poplezavanju sestopila levo od Lukmanove (gledano navzgor). Pod steno sva nazdravila z ostanki pijače in pomalicala zadnje drobtine, nato pa (urno) v dolino.

Pot v dolino je dnevu dodala še kakšno zanimivo zgodbo. Na primer opazovanje plezalcev v prvem oz. drugem raztežaju smeri pozno popoldne, pa trojne naveze sredi stene ... Nisem točno vedel, kam umestiti videno v svojem repertoarju dosedanjih izkušenj. A gotovo nekam v skupni predal, kjer so smeha polne prigode Tomca (Česna), ki je nekoč po nekem pivu pravil, kako je moral posredovati v plezališču in sodobne plezalce "poslati" domov. Zaenkrat te sorte še nisem, vem pa ne, kaj prinese čas. Upam (ali morda celo verjamem), da prej končam kariero, še bolj pa, da opisani vedo, kaj počno.

Obtežena z neštetimi klopi iz kamniškobelskih trav sva si z novopečenim alpinistom pri avtu segla v roke, Martina pa naju je za nagrado peljala še na večerjo. Pa naj še kdo reče, da ni bil lep dan;)

Rok Cizerle, 11.06.2017 | Alpinizem | Zgodbe

V okviru alpinistične šole 2017/2018 prve ture se nas je 5 šolarjev (Bojan Zorko, Leon Kosem, Matjaž Kužner, Gregor Cerjak in jaz Rok Cizerle) skupaj z predsednikom Nejc Pozvek, Martina Lapuh, 2 perspektivna alpinistična pripravnika (Jernej Špiler in Miha Kozmus) in tudi starejši alpinist Arnold Koštomaj se nam je pridružil na četrtkovem ferajnu. Odločili smo se da gremo z Jermance, kjer smo prespali. Pot nadaljujemo do Staničevega vrha, prečimo Zeleniške špice do Srebrnega sedla, in naprej do Planjave in čez Repov kot nazaj v dolino do Jermance kjer smo pustili avte.

V soboto smo se okoli 8. ure zvečer odpravili proti Kamniški Bistrici, do naše skupne spalnice bilo ne malo lukenj na poti. Spalnica, mimo-grede, je bila naravnost fantastična. Polna luna nam je svetila skozi krošnje bukev, ravno pravšnja temperatura za spanje na prostem. Predsednik nas je pred tem zbral skupaj, da smo se dogovorili glede naslednjega dne. Ura za bujenje 4:30 zjutraj.

Namen te prve šolske ture je obremenitev razumnega razmišljanja, orientacijsko spoznavanje in tudi spoznavanje samega sebe. Izkazalo se je da smo prav vsi bili suvereni skozi te čudovite špice. Poplezavali smo skozi celotni greben brez varovanja in se ob tem tudi zabavali. Skozi plezanje teh Špic sem spoznal in dognal, da naj bo vsak korak oz. gib varen in 100 %. Tukaj ni napak. Nakar sem zelo ponosen in hvaležen tako predsedniku kot tudi »mentorju« Mihi, ki mi je pokazal in naučil, kako se takšnim stvarem streže.

Valentin Stanič. Pionir modernega alpinizma je bil prvi, ki se je povzpel na vrh Watzmanna, ki je simbol bavarske Nemčije in prvi dan po prvopristopnikih stopil tudi na Veliki Klek in to leta 1800. Vrh ki je poimenovan po njemu smo splezali. Prišli smo do Srebrnega sedla, kjer smo si vzeli čas za malico in »update«, kako bomo nadaljevali našo prvo alpinistično turo. »Skipper« je dorekel, da se brez nekih naporov povzpnemo še na Planjavo. Na vrhu Planjave smo imeli predavanje o orientaciji oz. določitvi azimuta. Kompas je meni osebno predstavljal le to, kje je sever, jug, vzhod in zahod. Nisem razmišljal o nekih stopinjah, minutah in sekundah. Vendar se je izkazalo, da ogledalo ni le za gledanje sebe, temveč gledanje kota med severom in izbrano smerjo. Pot smo usmerili nazaj do Srebrnega sedla in naprej skozi Repov kot, nekje na dobri polovici poti smo sezuli razgrete  Vsi polni elana prisopihamo do avta. Tura je nekatere krepko izmučila. To izmučenost smo nagradili z odlično pico in polno žlico navdušenja.

Vsi polni adrenalina se vračali proti domu v upanju, da ponovno izvedemo takšno turo, ki bo v tako super zasedbi, kot je bila ta.

Hvala predsedniku, hvala pripravnikoma, hvala alpinistu in hvala dobri družbi!

Andrej Trošt, 07.06.2017 | Splošno | Zgodbe

Na enem izmed treningov se mi je v glavi rodila nora ideja, da bi svoje trening poligone letošnje pomladi – Armes, Armeško, Bohor združil v eno etapo oziroma mnogoboj – TROŠTAtlon. Zakaj ravno te tri lokacije? Prva je Armes, moj hišni vrh, na katerem sem bil nevem kolikokrat. Nabiral sem višino tako, da sem večkrat tekel gor in dol, celo štirikrat v eni uri, kar znese 800 m vzpona. Ob tem početju mojemu štirinožnemu prijatelju ni bilo nič jasno:). Druga lokacija je plezališče Armeško v katerem sem preživljal popoldneve. Plezal prečke na zadnji strani stene brez prekinitve uro in pol. Včasih celo 8-10 prečk gor in dol. Ob predpostavki, da je ena prečka dolga 25 m ali več, si lahko preračunate kolikokrat sem preplezal Aniča Kuk ali kaj podobno visokega. Pa naj še kdo reče, da se ne da v Posavju splezati 300 metrske stene:). Tretji poligon pa je Bohor. Na katerega število vzponov nisem štel, poznam pa skoraj vsak kamen in drevo na poti do vrha. Sedmega junija sem idejo uresničil ter zadevo izpeljal v 3 urah in 34 minutah. Dolžina proge je 25,21 km. Potekalo pa je takole:

 

»Službo zapustim predhodno, se pripeljem domov, na mizi me čaka zvrhan krožnik makaronov. Ko se nečloveško bašem z ogljikovimi hidrati zraven nastavljam še Garmina ter študiram nastavitve za trening. Vzamem ruzak s plezalno opremo, pijačo in že zajaham kolo. Ko ura zapiska, se moja dirka začne. V dveh minutah sem pod Armezom, zaklenem kolo in v hitrem tempu v manj kot 10 minutah osvojim Armes. Tečem v dolino proti Armeškemu in se spretno izogibam koreninam. V mislih sem že pod steno in že si zapenjam plezalke ter pomakam roke v magnezij. Glede na izkušnje vem, da lahko 7 prečk gor in dol (se pravi 14 dolžin po 25 m) splezalm v eni uri. In res, v 58 minutah mi je uspelo zaključit plezalno etapo. Z bolečimi prsti na nogah zaradi tesnih plezalk se preobujem v trekerje in že tečem Armezu naproti. Osvojim ga že drugič in previdno sestopim nazaj na Senovo. Tam se usedem na kolo in približno 7 km kolesarim preko Dovškega do Jablanc in naprej po makedamu do izvira pitne vode (za prijatelje Bohorja). Snamem čelado in kolo položim v travo, potem pa nadaljujem s hitro hojo proti partizanski Bolnici in naprej na vrh Javornika (1023 m). Okrog mene je megla in utrip doseže maksimum 177 udarcev na minuto. Spijem nekaj požirkov vode in stečem po isti poti v dolino. Z vseljem se usedem na kolo in vriskajoč poganjam pedala. Za nagrado se z več kot 60 km/h spustim na Senovo, kjer pred domačo hišo ustavim štoparico. 3h 34min. Uf, noro!«      

 

Vzpona 1526 m

Minimalna nadmorska višina 209 m

Maksimalna nadmorska višina 1024 m

Čas 3h 34 min

Porabljenih 1764 kalorij

Max pulz 177 (Armez in Javornik)

Povprečni pulz 138

Dolžina proge 25,21 km

Max hitrost 66,3 km/h

Teka 10.86 km

Kolesarjenja: 14 km

Plezanja: 7 prečk (14 dolžin po 25 m) 350 m

Nejc Pozvek, 15.05.2017 | Splošno | Utrinki

Naša dolgoletna prijateljica, pridružena članica, Novomeščanka, veteranka z več kot tremi desetletji plezalnega staža, mama, ena najaktivnejših plezalk svoje generacije nasploh ... je med prvomajskimi prazniki, s prijateljem njenega kova, klenim Idrcem (ki je tudi objavil svoje poročilo), obiskala bolgarska plezališča. Plezanja je bilo, kot pravi sama, bolj malo, je bilo pa na momente precej zahtevno. Seznam njenjih smeri je pripet pod uvodnim tekstom, več pa pove spodnja pesnitev - ja, tudi po takih umetninah slovi Romana. Posavci lahko le zapišemo: Roma, vsa čast!

Kaj so torej naši asi, ki Abrahama že dolgo gledajo nazaja, plezali v Bolgariji?

  • Bezengi, 6a+, 160m
  • Wind in the hair, 6a+, 115m
  • Central wall, The Dihedrals, 6a+, 380m
     

In še pesnitev z naslovom "Roma koma vedno zdoma", ki jo enostavno morate prebrat;)

Nejc Pozvek, 08.05.2017 | Športno plezanje | Zgodbe

Po skoraj dveh letih pavze od plezanja sem ugotovil, da pa je plezanje le nekaj, od česar nemorem kar tako odnehati in da je motivacija za višanje meje v skali iz dneva v dan večja. Zato sem se odločil, da se ob začetku drugega študentskega leta vrnem na plastiko in se tam pripravim na skalo. Ker sem v bližini študija našel popolno steno, je bila to odlična priložnost, da se počasi vrnem v plezarijo. Plezalna stena je samo 3 in pol kilometre stran od študentskega doma, zato sem se brez kakršnih problemov sprehodil, zapeljal z rolko ali pa tudi tekel do stene. Na začetku sem hodil plezat le dvakrat na teden, ker so prsti boleli bolj, kot sem bil navajen. Čas sem tako raje zapravil za ogrevanje in razne vaje, nato pa sem se spravil na steno, odplezal par krogov, si vzel še čas za strečing in je bilo to to. Takšna je bila rutina enega meseca, v naslednjih mesecih pa sem vedno več časa raje zapravil na steni in delal na vzdržljivosti. V koncu novembra je lokalno društvo organiziralo prijateljsko bolder tekmo, katere se žal nisem mogel udeležiti. Imel pa sem srečo, da so bolderji po tekmi ostali na steni vsaj še par tednov in sem jih lahko tako nekaj tudi splezal in na nekaterih tudi projektiral. Ker sta bili v kratkem napovedani še dve tekmi, sem se raje pripravljal na te in delal na moči. Na dan druge tekme sem prišel pred pričetkom, da sem se lahko bolje ogrel, zlahka preplezal par lažjih bolderjev in nato pričel z iskanjem rešitev za težje in bolj neberljive probleme. Ko se je nabralo več plezalcev, je bilo videti vedno več rešitev, ki so bile bolj specifične nekaterim in tudi bolj zanimive za ogled. Počasi se je število bolderjev zmanjševalo in sem se odločil, da si nekatere pustim za prihajajoče dni. Naslednja tekma je sledila po dveh tednih, zato sem ta čas dobro izkoristil in delal na moči. Približno v tem času je bilo videti večji napredek. Bolderji, ki sem jih plezal, so bili iz tedna v teden lažji, vzdržljivosti pa je bilo vedno več. Ker je bila tekma v stilu PAKovega božično-novoletnega srečanja brez finala in so ljudje prihajali in odhajali ob priljubnih časih, sem jaz pričel kakšno uro po pričetku. Tako kot na zadnji tekmi sem se ogrel in pričel z plezanjem lažjih bolderjev. Počasi sem se prestavil na težje bolderje in v njih porabil kakšen poizkus več. Če je bil kakšen pretežek sem ga raje preskočil in šel na naslednjega. Stena se je začela prazniti, ostala pa je le peščica najbolj zagretih. Po končanem plezanju sem se še raztegnil, nato pa zadovoljno odkorakal proti domu.

Od takrat pa vztrajam s tremi treningi na teden oziroma plezam dokler so prsti v redu. Med majskimi počitnicami smo se Aljaž, Kajetan, Tit in jaz odpravili v slavni Kotečnik. Na prvi dan smo začeli v lažjih smereh in jih tako splezali malo več. V sektorju Kolomon je padlo par šestic, nato pa smo se za težjo plezarijo prestavili v sektor Nos, kjer smo napadli Srebrno streho z oceno 7b. Aljaž je smer po parih poizkusih splezal, midva s Kajetanom pa sva si jo po neuspehu pustila za naslednji dan. Sprehodili smo se še do sektorja Oboki, kjer je Aljaž kljub mokri steni vseeno probal svoj projekt Specialist za življenje z oceno 8a+. Nato smo odhiteli v dolino in se po obilni večerji in večeru polnem smeha odpravili spat. Zgodaj zjutraj nas je zbudila godba, po dobri uri pa zares še topel zajtrk. Počasi smo se sprehodili do sektorja Nos, kjer nas je čakala Srebrna streha in po tem še Zlata streha, ki nosi isto oceno. Po neuspešnih poizkusih smo Nejcu pokazali, kje je problem in nato z njegovim nasvetom uspešno preplezali smer. Kmalu sva se s Kajetanom spravila še v Zlato streho v kateri je bil uspešen samo on. Po delnem uspehu smo šli pogledat še Aljaževo projektiranje. Splezali smo še par lažjih smeri in se nato spustili do kmetije Tratnik, kjer smo spakirali in se odpravili proti domu. Seveda brez zaslužene večerje ne gre, zato smo se ustavili v Laškem na pici. Po uspešnem dvodnevnem plezanju je motivacija za plezanje v skali večja, cilji pa se ponovno pišejo.

Rok Molan

Maja Stopar, 05.05.2017 | Športno plezanje | Zgodbe

Lepo vreme so v prvomajskem času naši plezalci lovili tudi po sosednji Hrvaški. Špela je zapisala: "Tjaša, Roma, Samo, Gregi in Špela smo 5.5. po službi šibnili na otok Krk. Naslednjo jutro smo bili prvi v plezališču Portafortuna, kjer smo ga uživali celi dan. Smeri so res fajne, najde se za vsakega kaj. Pa smer Forever Young je pa treba splezat 1x na leto ne."

Nejc Pozvek, 04.05.2017 | Športno plezanje | Zgodbe

V nedeljo, 30. 4., smo Aljaž in Rok in jaz odšli plezat v Kotečnik za 2 dni. S plezanjem smo začeli v soboto okoli 11.30 v Kolomonu, s šestkami za ogrevanje. Pot smo nadaljevali v Nos, kjer smo se trudili s Srebrno streho (7b). Aljaž jo je zlezel že tisti dan, medtem ko sva jo jaz in Rok študirala in se matrala na detajlih. Ko sva z Rokom dala vse od sebe in še kar ni šlo, smo odšli v sektor Oboki, da je Aljaž lahko začel s svojim projektom v Specialistu. Od sebe je dal samo en poskus, saj se nam je že mudilo na večerjo, ki je bila domača. Zjutraj smo odšli na zajtrk, potem pa takoj nazaj v steno. Odšli smo direktno v Nos, kjer smo se ogreli na 6b smeri. Ko smo jo vsi splezali, nama je Aljaž dal komplete v Srebrno streho. Ob Nejčevem prihodu se je Rok pravkar pripravljal na poskus in z Nejčevo pomočjo je naštudiral, kako priti čez detajl. Isti nasveti so seveda pomagali tudi meni. Odšel sem v smer, popolnoma spočit, ko sem prišel do detajla, sem bil že čisto zadihan. Na mojo srečo sta bili pred detajlom tudi dve luknji, ki sta bili v redu za počitek pred detajlom. Znova malo spočit sem začel z detajlom. Najprej stranec na levi, potem luknjica na desni in dolg gib gor na poličko z levo roko, takoj za tem pa z desno na stranca in z levo na kamenček, da sem lahko z desno nadaljeval na šalco. Ko sem prišel do tam, sem vedel, da sem preplezal smer. Seveda, ker sem bil živčen, da bom padel, sem se odpočil na vsakem dobrem mestu. Vpel sem štant in preplavila so me čustva – adrenelin, veselje, utrujenost ... kar vse naenkrat. Ko so me spustili do tal, so mi vsi čestitali za prvo preplezano 7b. Mislil sem si: »To bo to za danes!«. Ampak uro kasneje sem se podal v Zlato streho, potem ko mi je Rok vpel spodnje štiri komplete, in splezal sem jo na fleš. To je bilo možno le zaradi police, ki je po prvem detajlu, da sem se v zgornji del smeri podal spočit. No potem smo počakali Aljaža, da je še enkrat poskusil Specialista in počasi spakirali ter odšli domov.

Kajetan Voglar

Rok Cizerle, 08.04.2017 | Alpinizem | Zgodbe

1. Dan (Rok Cizerle)

7:00 zvoni budilka. Aufbiks! Pojem zajtrk, prestrašen, kako se bo dan končal. Poberem še Miho in Špilija. Tokrat nas čaka Cerko. Pravi mali čudež. Spijemo kavico, malo podebatiramo glede cilja, ki smo si ga zadali (meni že sedaj adrenalin raste). Pot poteka brez večjih težav. Prispemo do vasi Kals. Prav zares lepa vasica. Neučakan, a ponižen pogledam proti zadanemu cilju. Prav zares mi zastane dih, ko jo le zagledam. Lepotica!

Avto parkiram, se pripravimo (res smo imeli težke nahrbtnike), naredimo obvezen selfie pred odhodom in odrinemo na pot. Sprva mi pot ni predstavljala težav. »Sem tudi že kaj težjega hodil« si rečem. Sčasoma se je pot vzpenjala, s tem pa je rastla tudi nadmorska višina, ki mi je že začela povzročati rahlo omotico in slabost (cca.3000 n.m.v.).

Vreme sem pa pozabil omenit. Vreme je bilo fantastično! Sicer v dolini res vroče, ampak smo vedeli, da se nam bo obrestovalo, da nosimo vso težko opremo zaradi mrazu, ki ga lahko pričakujemo na Johan Hütte, 3454 n.m.v.

Da nadaljujem pot, ki mi je dodobra načela tako psihične kot kondicijske sposobnosti. Pred ferato sem fantom izrazil željo, da se vrnem nazaj v dolino. Kajti počutil sem se, kot da me je dobil pes, me prežvečil in izpljunil. Seveda so me začeli bodriti, naj pot nadaljujem do koče, prespim (kakšen aspirin »čveknt«) in gasa naprej. Odločil sem se da pot nadaljujem, do višine 3454! Adijo pamet. Sem toliko sposoben, da lahko dosežem cilj tistega dne? Z vsakim korakom, z vsakim vdihom in izdihom, z vsakim pogledom proti koči sem premikal svoje meje. Vsak stik z skalo mi je dal vedeti , da se borim. Borim proti samemu sebi. Odprla so se vrata, da lahko izstopim iz 'comfort zone' in istočasno se odprla vrata do alpinizma. To je čar alpinizma, da premikaš svoje meje in vstopam v svet alpinizma ponižno in z velikim spoštovanjem. Kapo dol!

Končno uvidima z Cerkotom našo spalnico, naš dom za tisto noč. Špili in Miha kot ponavadi že na vrhu. To sta gamsa res! Bravo poba. Na koči neskončna sreča in veselje, da sva oba z Cerkotom zmogla tale podvig. Počutim se ponosnega, kajti doseči tako višino le ni kar tako za nekoga, ki je prvič bil na taki višini. Hvaležen fantom, da so mi v srce z velikim 'ajmrjem' vlivali pogum in vzdržljivost.

Kočo si delimo še z dvema Bosancema. Pojemo topli obrok, raztegnemo vsak svojo spalko in jaz v upanju, da bom naslednji dan zdržal še zadnjih 400 nadmorskih metrov do najvišjega vrha Avstrije, Velikega Kleka. Zjutraj naslednji dan nas ura budi ob 3.32 ko sem pogledal na telefon. Zbudim se z slabostjo in vrtoglavico. Počutim se zelo slabo in to fantom tudi povedal. Razumeli so me in to spoštujem. Fantje so pojedli zajtrk in se odpravili proti vrhu. V glavi se mi vrtijo raznorazni žanri filmov, kaj bi bilo bolje. Sem pa imel željo da vidim sončni vzhod. Ko obsije vse te gore v okolici ti res da veselja in željo po še vedno več.

2. dan (Gregor Cerjak)

»Iranska trojka« je okoli četrte ure zjutraj krenila proti vrhu. Želeli smo ga doseči tik pred sončnim vzhodom, da bi uživali v epskih prizorih ob prebujanju novega dne. Višje nad nami smo opazili migetanje lučk dveh navez. Kljub slabemu spancu minulo noč so mi noge služile veliko bolje kot prejšnji dan, ko sem se le mukoma privlekel do grebena in se zvrnil v zimsko sobo (sklep št. 1: več bo treba hoditi v hribe) Tudi na višino sem se v teh nekaj urah že malo bolje navadil. Vsi skupaj smo napredovali v dobrem tempu in prehiteli obe skupinici. Večino vzpona smo zmogli nenavezani, saj je tako šlo veliko hitreje. Vrv smo uporabili le na najožjem delu grebena in na skalnem skoku, nato pa se razvezali, ker so se nam vrvi samo zapletale. Vrh smo po uri in pol hoje dosegli kot prvi tisti dan in ravno še ujeli lunin zahod ter se umirili pred sončnim vzhodom. Prav dolgo se nismo zadržali, saj je kar mrzlo pihalo, pa tudi gneča se je počasi že začela delati. Po naužitju veličastnih obrisov gora povsod naokoli in obveznem fototerminu smo krenili nazaj proti koči. Tam smo si iz snega nakuhali nekaj sveže vode, nato pa se okoli osme ure odpravili proti dolini. Želeli smo sestopiti, preden bi sneg preveč odpustil. Po ledeniku smo šli lepo po šolsko, v dveh navezah. Vreme je bilo tako lepo, da je bilo vse skupaj že »nagravžno«. No, da ne bi bilo vse tako kičasto, sem očitno moral v zadnjem delu poti čedalje bolj čutiti žulje na nogah. Na koncu je bila hoja že res mučna. Ko smo prispeli do avta in sezuli gojzarje, pa me je vseeno presenetilo, kako močno me je ožuljilo. Nad nartom mi je kožo kar posnelo. Še dobro, da nas je v prtljažniku čakalo hladno pivo. Kakšen užitek. Sklep št. 2: naslednjič si potejpaj celo stopalo ali pa si kupi nove gojzarje. Sklep št. 3: tudi naslednjič naj v avtu čaka pivo.

Slike, ki smo jih z skupnimi močmi nabrali so v galeriji.


Prikazanih le 14 od 27 najdenih zgodb.

V nastavitvah prikaza izberite višje število prikazanih, če želite videti vse.

Nastavitve prikaza

Največje število prikazanih:

50 100 200 Vse

Področja zgodb:

 Alpinizem (16)
 Športno plezanje (6)
 Splošno (5)

Skupine zgodb:

 Zgodbe (19)
 Utrinki (6)
 Reportaže (2)

Datum Od-Do:

Avtorji zgodb:

 Andrej Trošt (2)
 Barbara Prosenik (1)
 Gorazd Pozvek (2)
 Maja Stopar (3)
 Miha Kozmus (3)
 Nejc Pozvek (12)
 Peter Sotelšek (1)
 Rok Cizerle (3)

Zadnje galerije

Peta tekma Vzhodne lige 2018 na domači steni

Krn

Skupna tura, Logarska dolina

Slovenska smer v Triglavu

Kanjavec

Občinsko prvenstvo v športnem plezanju za osnovnošolce - Brestanica 2018

Durmitor 2018

2. tekma V lige

Vrtača

Stol

Posavska mladina odlična na prvi tekmi V lige

Turna smuka - Struška

Zimske vragolije

8. božično-novoletno druženje (2)

Double Y-day

8. božično-novoletno druženje plezalcev

Kreiskogel, Avstrija

Turna smuka - Vrtača

S smučmi okoli Lisce

Weisshorn