V Posavskem alpinističnem klubu tudi letos izvajamo vadbo športnega plezanja. Predšolske otroke, osnovnošolce in srednješolce vabimo na naše plezalne stene v Športni dvorani Brežice, v MC Krško in v športni dvorani OŠ Brestanica.

Prijava na vadbo je možna samo preko spletnega obrazca (Po končani prijavi na mail prejmete sporočilo, v katerem se nahaja povezava za potrditev prijave, potrditi morate vsak prijavljen termin, v nasprotnem primeru prijava ni zaključena in vidna).

Vpis je zaradi izjemnega zanimanja za plezanje omejen, saj želimo vadbe izvajati kvalitetno in predvsem varno. Pomembno: otroka prijavite tudi, če je določen termin že zapolnjen, saj se v  prvem mesecu otroci še odločajo med več športi in je tudi nekaj odoajv.

Po spletni prijavi je potrebno ob prvem obisku vadbe prinesti še izpolnjeno in podpisano pisno prijavnico. Tako bo prijava tudi uradno zaključena.

V osnovi so vadbe zasnovane v podobni obliki kot lansko leto, priporočamo pa, da preberete opis vadb, kjer se nahaja tudi nekaj ključnih informacij.

Dodali smo 2 novi skupini,  dodaten trening za srednješolce, ki je na urniku v ŠD Brežice ob ponedeljkih od 18:00-19:30 (kot lansko leto pa imajo srednješolci še 1 termin v ZMŠ Krško ob sredah 19:00-20:30).

Kot obljubljeno smo dodali tudi perspektivno skupino v ŠD Brežice ob sredah od 17:45 do 19:00 letnik 2014 in starejši, v katero se prosim ne vpisujte sami, saj je za udeležbo v njen potrebna moja odobritev. Kot rečeno nekateri ste bili v to skupino že povabljeni, glede na lanske ambicije ali opažanja na vadbah (priporočilo trenerjev), če je bil pa kdo izpuščen in meni, da spada v to skupino ali pa se ji želi priključiti, me kontaktirajte in se pogovorimo.

Imamo tudi 2 tekmovalni skupini, eno za mlajše tekmovalce in drugo za malo starejše. Kot za perspektivno skupino, se tudi k tema skupinama priključite preko vabila trenerjev ali s predhodnim pogovorom z vodjo vadb.

Letos z rednimi vadbami začnemo že v ponedeljek, 8. septembra (Brežice) oz. torek, 9. septembra (MC Krško in Brestanica).

Informacije: Ambrož Novak, 051 387 799, info@pak.si

V Posavskem alpinističnem klubu tudi letos izvajamo vadbo športnega plezanja za odrasle. K lanskemu enemu terminu v ŠD Brežice, ki se izvaja ob sredah 19:00-21:00, letos dodajamo še nov termin, ki bo ob ponedeljkih v MC Krško od 18:00-20:00!

Prijava na vadbo je možna samo preko spletnega obrazca (Po končani prijavi na mail prejmete sporočilo, v katerem se nahaja povezava za potrditev prijave, potrditi morate vsak prijavljen termin. Ker sistem prijav za odrasle še ni čisto dodelan, podajamo napotek: v drugem koraku namesto podatke staršev ponovno vnesite svoje podatke.) Osnovne informacije glede vadb, plačila in opreme so enaka kot pri otrocih, zato vas spodbujamo, da si jih preberete. Po spletni prijavi je potrebno ob prvem obisku vadbe prinesti še izpolnjeno in podpisano pisno prijavnico (a samo v primeru, da se še niste nikoli pred tem včlanili v klub in izpolnili takšne prijavnice).

Vpis je zaradi izjemnega zanimanja za plezanje omejen, saj želimo vadbe izvajati kvalitetno in predvsem varno.

Letos z rednimi vadbami začnemo že v ponedeljek, 8. septembra (MC Krško) oz. sredo, 10. septembra (ŠD Brežice).

Informacije: Ambrož Novak, 051 387 799, info@pak.si

Drugi večdnevni tabor večraztežajne šole PAK se je zasidral na Gorenjskem, na koncu (ali začetku) Doline – to je Zgornjesavske doline, kjer nad Ratečami kraljuje sevniška postojanka Slatna. Naj takoj na začetku izkažemo zahvalo PD Lisca Sevnica za gostoljubje! Dobra napoved in znova le približno polovična udeležba tečajnikov sta definirali dogajanje od Marijinega petka, 15., do klasične nedelje, 17. avgusta; nekateri so začeli že predčasno, nekateri tako tudi zaključili ali se priključili le za en dan.

Generalno in prevladujoče mnenje je, da je bil mini tabor uspešen. Plezalski veterani smo znova malce premigali kosti (z izjemo tistih, ki jim vseskozi uspeva vzdrževati visoko raven), udeleženci tečaja pa so vsi po vrsti dobili svojo »dozo« znanja in izkušenj – kolikor so si želeli in zaslužili. Znova smo ugotovili, da so gore še vedno kar daleč in še vedno precej visoke, na trenutke tudi zelo resne. Vsi smo se izkazali z dobro voljo in zavzetostjo, vsak je prispeval po svojih močeh in uspelo nam je odlično plezalno druženje. Udeležencem tako velja le pohvala za pristop in doprinos v našo ferajnovsko skupnost, ki jo na ta način gradimo, povezujemo, krepimo …

Podrobno poročilce po dnevih pa je sledeče …

V petek je bila prva na delu naveza Matej Zorko, Andreja Malus in Jakob Mlakar; po premišljevanju in usklajevanju ciljev se odločijo za Hudičev steber v Prisanku, kjer jim družbo dela še nekaj drugih (počasnejših) navez, a so vseeno zadovoljni z dnevnih izkupičkom. Večina ostalih ta dan zaradi časovne omejitve (odhod od doma) izbere nekoliko lažje ture; Sandra Voglar, Romana Tomšič in Boštjan Prosenik gredo iz Remšendola na prvo od Rabeljskih špic ter ugotovijo, da tovrstna brezpotja niso šala. Velika ekipa se pod vodstvom Petra Sotelška poda v dolino Belega potoka/Belih vod in napade tamkajšnjo lepotico - Diretissimo v Visoki polici; na velikopotezni turi v lepem sončnem vremenu sta ob Petru plezali Tanja Sotelšek Tušek in Bojana Pleterski, za njimi pa Grega Miklič in Luka Žveglič. Vsi so izkušnjo pohvalili, zgodbe bodo ostale v trajnem spominu. Miha Rainer in Nejc Pozvek sva po nekaj propadlih idejah na koncu pristala v Loški Koritnici in sprejela dolg dostop do Špice v Planji, tam pa preplezala skoraj idealno linijo moderne športne smeri Eremit (razmerje hoja:plezanje 3:1 pove marsikaj o turi).

Soboto smo zastavili v zmerno ambicioznem duhu; večina se je zadovoljila s plezanjem v severni steni Nad Šitom glave; Matej, Andreja in Peter P. so plezali Madonno, Peter S., Tanja in Bojana kombinacijo smeri okoli Tandare Mandare, Blaž Kramer, Grega in Luka pa so oddelali Smer po zajedi. Sandra, Boško in Roma so se potepali okoli Kanina (Žrd), Miha, Jakob in Nejc pa smo splezali še eno dolgo športno – Briljantino v Mangartu.

Po soboti so se naše vrste nekoliko razredčile, a smo nedeljski plezalci vseeno kljubovali slabi vremenski napovedi. Jakob in Andreja sta v NŠG preplezala varianto smeri Za dva groša Fantazije, za njo še smer Pikaču, Peter P., Bojana in Nejc pa smo zlezli Juševo. Kolesarji in pohodniki so ta čas odkrivali lepote Gorenjske, sredi popoldneva pa smo, začudeni nad še vedno solidnim vremenom, odpujsali proti domu.

Miha je o svojih doživetjih prispeval čudovito zgodbo, galerija in ostali prispevki pa so še v nastajanju.

Nejc Pozvek

Konec junija smo se PAKovci tradicionalno podali v PAKlenico. Tokrat v veliki večini med sredo, 25., in nedeljo, 29. junijem, rdeča nit letošnjega plezalnega dela pa je bila šola večraztežajk; ture se je udeležila dobra polovica tečajnikov – 6 udeležencev. Pakleniški teden so sicer otvorili naši »Avstralci«, ki so v Pakli preizkusili predvsem športnoplezalno pripravljenost, najdlje sta – kakopak – ostali Roma in Nina, levji delež posavskih glasov v kampu Popo in okoliških apartmajih pa smo v osrednjih petih dneh predstavljale aktivne družine, pari, takšne in drugačne naveze, ki zgodnje poletje in z njim vrhunec dolgih dni radi preživimo med morjem in strmimi pečinami. Stene, morje, kolesarske in pohodniške ture so ponudili številna nepozabna doživetja, prav tako bodo v spominu ostala večerna druženja ob mojstrih žara, mladinci so imeli svet in zgodbe zase.

In ker smo velik del časa namenili šoli večraztežajk, nanizajmo, kaj se je plezalo (približno v časovnem zaporedju; naveze s tečajniki): Albatros (Pozvek-Rainer), Flex&Rex (Voglar-Pleterski-Rainer S.), Zubatac + Orada (Pozvek-Pleterski-Voglar-Pozvek Lapuh), Centralni kamini (Sotelšek-Pleterski-Medved), Oliver Dragojević (družina Rainer), Severni greben + Akademski smjer (Pozvek-Sojč-Šalamon), Centralni kamini + Bračni smjer (Malus-Rainer in Zorko-Luzar), Bora (Zorko B.-Blaznik), Paparazzi (Zorko B.-Rainer), Doktor Frankenstein (Sotelšek-Sojč-Tušek Sotelšek), Trik/Šaleški smjer (Zorko-Luzar), Bračni smjer (Tomšič-Blaznik).

Ob predstavljenem naboru smo v različnih »netečajniških« navezah plezali še Mosoraško, Dreaming the lost friends, Juho, Rebeko in Danajo, Armadillona, Ljubljansko, Circus, gotovo pa smo pozabili še kakšno (ki ni vpisana v knjigi vzponov).

O pristnih, močnih, nepozabnih doživetjih lahko preberete v Bojanini zgodbi, oči napasete v galeriji (hvala Mihi Rainerju), ob poročilu pa pristavljamo doživet Jurijev zapis.

Govori se, da se prihodnje leto morda zamenja destinacija? Važno, da boš zraven!;)

Nejc Pozvek

V PAKlenico sem odšel z velikimi pričakovanji, po vseh lepih besedah, ki so se večkrat vrtele med letom šole večraztežajnih smeri. Kamp se mi je udomačil po parih urah skupaj z nekaj novimi obrazi sosedov, ki so se postopoma vračali s plezanj ali plaž. Za začetek vzpona štejem večerne priprave in pogovore o sestavi naveze, pa o izboru smeri. Ne vem po pravici ali smo dogovoril za Severno rebro ali Severni greben kot prvo smer in Akademskim kot drugo. Sproščenega vzdušja je bilo še od preteklega dne, čutil sem pa tudi že veliko pričakovanja plezalcev za naslednji dan. Z ogledom skic se mi je večer zaključil ob neki spodobni uri. Nejc, ki je vodil našo navezo, mi je zjutraj pred odhodom dodobro reduciral planirano prtljago, Urška, mislim, da jo odnesla nekoliko bolje. Po nekaj korakih iz parkinga smo v jutranji svežini kanjona dokaj hitro prišli do vstopa smeri. Severni greben se je začel tako prijazno, da bi človek lahko pozabil, da pleza, medtem ko lahko posluša škržate in se razgleduje po kanjonu. Zgornji del smeri mi je bil še lepši. Od komotnih mest sidrišč, do bršljana in preduha, celo Nejc je si je nehal žvižgat od lahkotnosti sprehoda, ki ga je dolgočasila, se mi zdi, v prvem delu. Pravljice je bilo relativno hitro konec, moči pa po eni uri plezanja še ogromno. Po poti vstopa v drugo smer smo srečali še kolege iz šole, ki so se prav tako selili na svojo sledečo smer. V Akademskem je Urša prevzela vodstvo, mene je pa že na prvem raztežaju uspelo tako navit, da sem posledice čutil še tričetrt poti nadaljevanja. Škržatov in razgledov, priznam, da sem opazil manj, čeprav so bili še bolj impresivni (morje). Dokler sem videl Urško ali Nejca sem skeniral vsak njun gib. Tako sem do zadnjega raztežaja nekako imel rešitve, energije pa verjetno vedno manj. Kamin na koncu je bil zame neizvedljiv. Še dobro da sta Nejcu in Urški na vrhu priskočila na pomoč mimoidoča Bojan in Maja, da je lahko s tehniko »vlečenja prasice« (po Sandrino) naša naveza uspešno zaključila vzpon. Pazljivosti in potrpežljivosti smo potrebovali še za sestop po zajlah in melišču. Po nekaj urah plezarije in sestopanja je bilo, enkrat za spremembo, videt asfalt na parkingu nekaj lepega. Tura je bila lepa in huda, boljše skale si nisem mogel zamislit, tudi koristnih nasvetov je bilo en kup. Izkušnja je bila super, prav tako tudi družba. Prijeten občutek skupnosti v brenkanjih po večerji je držal še nekaj časa in bo ostal lep spomin.

Jurij Šalamon

Kot v maju, se je skalni fokus vsaj delno nadaljeval še v juniju. Ponovno dlje kot do Mačkovca nismo prišli, a bilo je res vroče, tu je pa še ravno fino, da se da kaj zlezt. Izvedli smo 2 oz. 2 in pol treninga v Mačkovcu pred našim prvim glavnim ciljem poletja, to je bil tabor v Maltatalu.

Popotnica je bila dobra, Miha v Mačkovcu pridno nabira 7B-je in B+se. Punce pa pridno delajo na začetnih sedmicah. Katja je po nekaj obiskih, ko se je fokusirala na edino platko v mačkovcu po res malih krimpih to tudi zlezla. Sicer v trenutnem vodničku je ta bolder ocenjen zgolj z 6b, a sam sem videl že res veliko plezalcev, ki lezejo sedmice, tu pa nimajo za burek (govori pa se, da kmalu izide nov vodniček za Mačkovec, kjer bo veliko ocen usklajenih). Tako da z lahkoto pripišemo Katji prvi 7a balvan, pa še ta je kar konkreten! Vita in Eva, ki sta kakšen trening v Mačkovcu izpustili, pa pridno študirata gibe v tem in tudi ostalih sedmicah.

Proti koncu meseca, 28.6. smo se tokrat v manjši zasedbi odpravili na tabor v Maltatal. Spremljal sem jih samo jaz (Ambrož), tako da smo se omejili na 4 varovance. Tabora so se udeležili tastarejši, se pravi Katja, Eva, Vita in Miha. Za destinacijo smo izbrali Maltatal, je malo višje, tako da neke hude vročine kot pri nas nismo pričakovali, a vseeno je bilo kar toplo za plezanju po granitu. No tudi po apnencu ni nič lažje pri 30+ stopinjah. :) Plan je bil da plezamo 4 izmed 5ih dni, zaradi utrujenosti prvi dan, smo večerni sešn prestavili na naslednji dan in si vzeli res cel dan za plezarijo. Tako da prvi dan smo v popoldanskih urah postavili šotor, skuhali večerjo/kosilo, večer pa preživeli z igranjem družabnih iger. Naslednji dan smo se "zgodaj" recimo da nekje med 10to in 11to odpravili v plezališče. Namen dneva je bil, da splezamo oz. probamo čim več ne tako težkih balvanov. Dan smo previseli na šesticah, no skoraj v celoti. Našli smo 2 petki in na koncu dneva je Miha preplezal še en 7a. Pa da ne boste mislili da je bil to najtežji balvan v dnevu. Poizkusili smo kar nekaj 6b-jev, ki so kot nekakšna anomalija v Maltatalu, saj so lahko ali zelo lahki, ali pa tako težki, da se vprašaš kaj tu ne štima oz. kako tega ne moremo preplezati. Na same neuspehe v "lažjih" smereh se nismo preveč ozirali, saj so imeli nekateri balvani vseeno zanimive gibe, in jih je bilo vredno študirati in poizkušati.

Tretji dan smo planirali kot počitek, saj smo vedeli da bo nesmiselno plezati 4 dni zapored ali pa 3 in potem imeti pavzo, tako da smo se držali plana, počivali, za 4. dan pa smo se dogovorili, da se plezajo projekti, se pravi težji balvani. Dan počitka smo namenili panoramski vožji do Hochakmstrasse, lepa in zanimiva cesta, ki te pripelje na dobrih 1900m, kjer je postavljen ogromen jez in hidroelektrarna. Na poti ne manjka lepih slapov, mondenih plezališč... (poglejte fotke ;D) Sicer je bilo v okolici akumolacijskega jezera malo manj vode, saj je bil vročinski val zelo dolg, tako da ni bilo toliko potočkov, ki tečejo iz skoraj 3000m po celotnem pobočju do akumolacijskega jezera. Sprehod okoli akumolacijskega jezera je bil vseeno všečen, čeprav je bilo sonce kar močno, v potočkih pa se ni dalo ohladiti, ker so bili premalo vodnati..

No pa je le prišel 4. dan, ko so bili na sporedu težji balvani. Začeli smo tam, kjer smo 2. dan končali. Miha je dodal še 2 sedmici, za eno se je moral kar potruditi in naštudirati kako uporabiti malo bolj zapleteno petko, Vita je naštudirala in preplezala lep 7a z ne veliko težavami, nato pa se je tudi sama preizkusala v petkanju. Katja in Eva pa sta nekaj energije in časa vložili v študiranje 7a-ja, Katja je bila zelo blizu, Evi pa so nagajali malo manjši grifi. Kaj kmalu nam je vreme malo pokvarilo plane, prevedriti smo morali nekaj ploh, skale so se zmočile, sicer sva z Miho prehodila kar nekaj brega, da bi našla suho skalo, a žal neuspešno. Z preveč energije smo se odravili v kamp, skuhali kosilo/večerjo, za piko na i pa od žalosti pojedli preveč šmorna, ki so ga punce pripravile.

Zaradi neizpolnjenih planov, smo se odločili, da zadnji dan hitro (seveda ne prehitro) vse pospravimo, spakiramo in gremo v plezališče še po nekaj vrhov. Po ogrevanju, smo napadli La Balance 7a, klasika, katera je Mihi ušla že leto prej. Kljub temu, da je padel z zadnjega oprimka, je tudi letos bolder ostal nepreplezan, saj se je odločil, da nekaj energije prišpara še za kakšen težji balvan. To se mu je tudi obrestovalo, preplezal je 7b+, kar je bil najtežji vzpon tabora, prav tako pa izenačil njegov dosedanji najtežji uspeh. Glede na to, da ga je preplezal v enem dnevu, ni dvoma, da lahko letos poseže še po čem težjem ;) Vita je ponovila en 7a od lanskega leta, in preostanek energije namenila drugemu, ki pa je žal tudi tokrat ostal nepreplezan. Katja in Eva pa sta ponovno skupaj bili bitko z 7a-jem, ki je za manjše plezalce nekoliko težji, saj se zaporedje gibov zanj spremeni. Po kar dolgi bitki, je Eva preplezala detajl in padla na zadnjem gibu s šalce.... Sledilo je nekaj kletvic  a kmalu za tem so se strasti umirile, nabrala se je energija še za en poizkus in evo, Eva je zlezla svoj prvi 7a v skali! Čestitke! Kmalu za tem, je tudi Katja naštudirala kaj dela narobe in je na koncu kar z lahkoto (po kakšni uri, uri in pol poizkušanja) preplezala bolder, tako dosegla svoj 1. ali pa 2. 7a, odvisno na katere ocene se oziraš :)

S tem smo tudi zaključili naš tabor, no skoraj, na poti domov smo se morali ustaviti v MC'donaldsu da se okrepčamo po naporni plezariji =D

Spodaj seveda fotke, verjetno je največ fotk iz dneva počitka, a kaj čmo, ko smo plezali včasih pozabimo fotkati ali pa posnamemo vzpone ;)