Januarja vsako leto (oz. že od 15.12.2024 naprej) lahko preko našega kluba obnovite članstvo ali se na novo včlanite v krovno organizacijo Planinsko zvezo Slovenije (PZS).

Člani PZS so zavarovani pri Zavarovalnici Generali d.d. Zavarovanje zajema nezgodno zavarovanje, zavarovanje stroškov reševanja v tujini s 24-urno asistenco in zdravstveno asistenco za tujino ter zavarovanje zasebne odgovornosti.

Članom so na voljo popusti pri nočitvah v planinskih kočah v Sloveniji in tujini ter številni popusti in dodatne ugodnosti pri nakupih, vstopninah, vozovnicah in drugih storitvah. Vrste članstva si lahko ogledate na spletni strani PZS.

Ker se je v preteklosti izkazalo kot problematično prevzemanje znamkic, smo se za letošnje leto odločili, da bi bil primaren način obnovitve ali nove sklenitve članstva preko PZS-jeve spletne strani. Tu se nahajajo tudi kratka navodila za izvedbo spletne včlanitve. V kolikor sklepate članstvo prvič, bodite pozorni, da izberete društvo: Posavski Alpinistični klub.
Postopek je hiter in enostaven, znamkico pa po pošti prejmete direktno na vaš naslov. Potrebujete zgolj kartico za plačilo preko spleta ali pa paypal račun.

V kolikor kdo potrebuje pomoč, pri spletni prijavi me lahko pokliče, ali pa se dogovorimo in vam pomagam pri izvedbi spletne prijave ob kakšni kavi. :)

Seveda pa v primeru, da spletnega naročila ne morete izvesti, še vedno ostaja opcija, da članarino poravnate na klubski TRR kot prejšnja leta, več spodaj.

Če se prvič včlanjate v PZS preko našega kluba, morate ob prijavi nujno izpolniti tudi pristopno izjavo PZS in jo skenirano (NE fotografirano!) poslati na info@pak.si ali original na naslov kluba: Cesta krških žrtev 105, 8270 Krško (predhodno pokličite Ambroža na 051 387 799). Ob včlanitvi prejmete tudi novo izkaznico (kartico), ki stane dodatna 2 EUR.

Podatki za nakazilo:

Če nakazujete za družino, se poslužite namena: Članarina PZS - Družina Priimek. Da bomo lažje vedeli, kdo vse sestavlja vašo družino, sporočite podrobnosti na info@pak.si. Vrednost nakazila si preračunajte sami - upoštevajte tudi družinske popuste (vrste članstva). Izkaznica (kartica) za nove člane stane dodatna 2 EUR.

Opozoriti velja, da je za tiste, ki se gibljete tudi po tujih gorah, zelo priporočljiva A članarina (za alpiniste in strokovni kader z licenco praktično obvezna).

Znamkice lahko prevzamete na naslovu kluba, ob predhodnjem dogovoru (prej pokličite na 051 387 799 - Ambrož) ali v ŠD Brežice po dogovoru.

Kot v maju, se je skalni fokus vsaj delno nadaljeval še v juniju. Ponovno dlje kot do Mačkovca nismo prišli, a bilo je res vroče, tu je pa še ravno fino, da se da kaj zlezt. Izvedli smo 2 oz. 2 in pol treninga v Mačkovcu pred našim prvim glavnim ciljem poletja, to je bil tabor v Maltatalu.

Popotnica je bila dobra, Miha v Mačkovcu pridno nabira 7B-je in B+se. Punce pa pridno delajo na začetnih sedmicah. Katja je po nekaj obiskih, ko se je fokusirala na edino platko v mačkovcu po res malih krimpih to tudi zlezla. Sicer v trenutnem vodničku je ta bolder ocenjen zgolj z 6b, a sam sem videl že res veliko plezalcev, ki lezejo sedmice, tu pa nimajo za burek (govori pa se, da kmalu izide nov vodniček za Mačkovec, kjer bo veliko ocen usklajenih). Tako da z lahkoto pripišemo Katji prvi 7a balvan, pa še ta je kar konkreten! Vita in Eva, ki sta kakšen trening v Mačkovcu izpustili, pa pridno študirata gibe v tem in tudi ostalih sedmicah.

Proti koncu meseca, 28.6. smo se tokrat v manjši zasedbi odpravili na tabor v Maltatal. Spremljal sem jih samo jaz (Ambrož), tako da smo se omejili na 4 varovance. Tabora so se udeležili tastarejši, se pravi Katja, Eva, Vita in Miha. Za destinacijo smo izbrali Maltatal, je malo višje, tako da neke hude vročine kot pri nas nismo pričakovali, a vseeno je bilo kar toplo za plezanju po granitu. No tudi po apnencu ni nič lažje pri 30+ stopinjah. :) Plan je bil da plezamo 4 izmed 5ih dni, zaradi utrujenosti prvi dan, smo večerni sešn prestavili na naslednji dan in si vzeli res cel dan za plezarijo. Tako da prvi dan smo v popoldanskih urah postavili šotor, skuhali večerjo/kosilo, večer pa preživeli z igranjem družabnih iger. Naslednji dan smo se "zgodaj" recimo da nekje med 10to in 11to odpravili v plezališče. Namen dneva je bil, da splezamo oz. probamo čim več ne tako težkih balvanov. Dan smo previseli na šesticah, no skoraj v celoti. Našli smo 2 petki in na koncu dneva je Miha preplezal še en 7a. Pa da ne boste mislili da je bil to najtežji balvan v dnevu. Poizkusili smo kar nekaj 6b-jev, ki so kot nekakšna anomalija v Maltatalu, saj so lahko ali zelo lahki, ali pa tako težki, da se vprašaš kaj tu ne štima oz. kako tega ne moremo preplezati. Na same neuspehe v "lažjih" smereh se nismo preveč ozirali, saj so imeli nekateri balvani vseeno zanimive gibe, in jih je bilo vredno študirati in poizkušati.

Tretji dan smo planirali kot počitek, saj smo vedeli da bo nesmiselno plezati 4 dni zapored ali pa 3 in potem imeti pavzo, tako da smo se držali plana, počivali, za 4. dan pa smo se dogovorili, da se plezajo projekti, se pravi težji balvani. Dan počitka smo namenili panoramski vožji do Hochakmstrasse, lepa in zanimiva cesta, ki te pripelje na dobrih 1900m, kjer je postavljen ogromen jez in hidroelektrarna. Na poti ne manjka lepih slapov, mondenih plezališč... (poglejte fotke ;D) Sicer je bilo v okolici akumolacijskega jezera malo manj vode, saj je bil vročinski val zelo dolg, tako da ni bilo toliko potočkov, ki tečejo iz skoraj 3000m po celotnem pobočju do akumolacijskega jezera. Sprehod okoli akumolacijskega jezera je bil vseeno všečen, čeprav je bilo sonce kar močno, v potočkih pa se ni dalo ohladiti, ker so bili premalo vodnati..

No pa je le prišel 4. dan, ko so bili na sporedu težji balvani. Začeli smo tam, kjer smo 2. dan končali. Miha je dodal še 2 sedmici, za eno se je moral kar potruditi in naštudirati kako uporabiti malo bolj zapleteno petko, Vita je naštudirala in preplezala lep 7a z ne veliko težavami, nato pa se je tudi sama preizkusala v petkanju. Katja in Eva pa sta nekaj energije in časa vložili v študiranje 7a-ja, Katja je bila zelo blizu, Evi pa so nagajali malo manjši grifi. Kaj kmalu nam je vreme malo pokvarilo plane, prevedriti smo morali nekaj ploh, skale so se zmočile, sicer sva z Miho prehodila kar nekaj brega, da bi našla suho skalo, a žal neuspešno. Z preveč energije smo se odravili v kamp, skuhali kosilo/večerjo, za piko na i pa od žalosti pojedli preveč šmorna, ki so ga punce pripravile.

Zaradi neizpolnjenih planov, smo se odločili, da zadnji dan hitro (seveda ne prehitro) vse pospravimo, spakiramo in gremo v plezališče še po nekaj vrhov. Po ogrevanju, smo napadli La Balance 7a, klasika, katera je Mihi ušla že leto prej. Kljub temu, da je padel z zadnjega oprimka, je tudi letos bolder ostal nepreplezan, saj se je odločil, da nekaj energije prišpara še za kakšen težji balvan. To se mu je tudi obrestovalo, preplezal je 7b+, kar je bil najtežji vzpon tabora, prav tako pa izenačil njegov dosedanji najtežji uspeh. Glede na to, da ga je preplezal v enem dnevu, ni dvoma, da lahko letos poseže še po čem težjem ;) Vita je ponovila en 7a od lanskega leta, in preostanek energije namenila drugemu, ki pa je žal tudi tokrat ostal nepreplezan. Katja in Eva pa sta ponovno skupaj bili bitko z 7a-jem, ki je za manjše plezalce nekoliko težji, saj se zaporedje gibov zanj spremeni. Po kar dolgi bitki, je Eva preplezala detajl in padla na zadnjem gibu s šalce.... Sledilo je nekaj kletvic  a kmalu za tem so se strasti umirile, nabrala se je energija še za en poizkus in evo, Eva je zlezla svoj prvi 7a v skali! Čestitke! Kmalu za tem, je tudi Katja naštudirala kaj dela narobe in je na koncu kar z lahkoto (po kakšni uri, uri in pol poizkušanja) preplezala bolder, tako dosegla svoj 1. ali pa 2. 7a, odvisno na katere ocene se oziraš :)

S tem smo tudi zaključili naš tabor, no skoraj, na poti domov smo se morali ustaviti v MC'donaldsu da se okrepčamo po naporni plezariji =D

Spodaj seveda fotke, verjetno je največ fotk iz dneva počitka, a kaj čmo, ko smo plezali včasih pozabimo fotkati ali pa posnamemo vzpone ;)

Športna zveza Brežice je v prvem tednu letošnjega julija organizirala prvi Tabor aktivnih doživetij 2025. V tem tednu smo bili na taboru prisotni tudi plezalci. Trenerji ŠPO Brežice smo  4desetim otrokom od 1-5. razreda predstavili športno plezanje. Razdelili so se v dve skupini. Otroci so plezali varovani od zgoraj na brežiški velikanki in tudi na manjši, balvanski steni. Dve uri sta še kako hitro minili. Otroci so bili zainteresirani za še. Seveda smo jih združno povabili k vpisu na plezalne vadbe za otroke z novim šolskim letom. Glede na zanimanje in vztrajnost otrok v steni bo podmladka v plezalnem športu še nekaj časa dovolj. Po dobrih dveh urah smo Arno, Tanja, Mia in Sandra otroke prepustili drugemu klubu. Otroci pa so nadaljevali pester šprtni program v  popoldanske ure. 

PAK

Vadbeno leto je naokoli, sledi malo daljši premor in v duhu tega, smo s skupinama odraslih plezalcev izvedli zaključno druženje v Mačkovcu. Sicer nihče izmed vadečih še ni skalni bolderaš, a tu je vpliv tega, da sem jaz po duši bolderaš prišel na plan, prav tako pa so po mojem mnenju bolderji primernejši za kakšno druženje, zaključek, saj je super tudi če ne plezaš veliko, malo posediš na blazinah, se podružiš itd.

To je drugače druga sezona, ko smo izvajali vadbe za odrasle, imeli smo 2 polni skupini, ki sta celo leto pridno trenirali interesa pa je morda še za kakšno dodatno grupo.

No, pa da opišem malo druženje, zbrali smo se v pri balvanu Mačkovec, super prostor za druženja, ima tudi kamnito mizo s šestimi kamnitimi stoli, kjer lahko med poizkusi malo počineš, mimo pa seveda teče Krka, ki lahko služi kot super osvežitev v vročih dneh. Kljub malo manjši vročini, smo imeli 2 kopalca, Jerneja in kužka od Rainerjev. :)

Za večino vadečih je bilo to prvo srečanje s skalnim bolderiranjem zato smo začeli z osnovami, podučil sem jih glede samega plezanja in spottanja (varovanja) pri balvanskem plezanju, ki je tudi dokaj specifično. Večino časa sem jih sicer "varoval" oz. čuval jaz, kasneje pa so se tudi sami preizkusili v tem. Prvih nekaj lažjih smeri je šlo hitro mimo, nato pa smo se podali tudi v kakšno malo težjo zadevo. Predvsem Miha in Marko sta "zarinila" v en 7A in ga poizkusila naštudirati. Po delih je šel, celotne zadeve pa ŠE nista povezala.

Dan smo zaključili ob pijači in jedači v piceriji, ki se imenuje enako kot balvanišče, no morda je nasprostno a nič za to. Se pravi picerija Mačkovec nam je postregla slastne pice in pivo, tako da za energijo in regeneracijo je bilo poskrbljeno!

Nekaj fotk z druženja spodaj oz. predvsem plezanja je spodaj.

Na povabilo CPT Krško smo se predstavili na čudoviti predpoletni prireditvi z imenom Družinski piknik v parku, kjer nas je obiskalo lepo število mladih, ki se navdušujejo nad plezanjem. Nekateri so že v naših vrstah, vse ostale pa smo povabili, da se nam pridružijo v septembru. Gotovo jim bo všeč!

Zahvala gre v prvi vrsti Juretu in Tjaši, ki sta pripeljala svojo stenco, pri izvedbi pa smo z velikim veseljem pomagali Sandra (hvala za idejo in gurtne!), Katja, Julita in Nejc; seveda ob nepogrešljivi podpori naših družin.

Napočil je čas, ko bodo naši tekmovalci več časa preživeli v skali. Sicer je bila v začetku maja na sporedu še zadnja tekma, že med počitnicami, pa smo začeli našo poletno prakso in to je obisk skale.

Res da v mesecu maju nismo prišli dlje kot do Mačkovca, a vseeno. Začetek je tu, kljub manjši udeležbi na začetnih skalnih treningih, se veselimo poletja in novih uspehov.

Trenutno se išče projekte v Mačkovcu, saj so bile lažje linije že obkljukane, projektiranje pa je samo po sebi zelo pester in zelo zanimiv proces. Ni za vsakogar. Moraš kar zaupati vase in biti vesel z manjšim napredkom in le redko obkljukaš bolder v celoti, je pa to definitivno zadeva, ki ti da največ in te tudi največ nauči. Zaupanje v proces pa ti omogoči, da se lahko v prihodnje spoprimeš še s težjimi zadevami oz. nadaljuješ svoj trend napredka, bodisi v tehniki, bodisi v težavnosti balvanov/smeri..

V mesec maju, smo opravili 2 treninga v Mačkovcu, enega pa v Boulder Zoni v Zagrebu, a za spremembo ni bil namenjen pripravam za tekmo, ampak skalnemu treningu, tako da smo malo več časa preživeli na Kilter boardu.

Spodaj nekaj fotk.