Začetni tečaj športnega plezanja je namenjen odraslim, tudi dijakom in študentom, ki bi želeli začeti s plezanjem - kot popolni začetniki. Tečaj vas s postopno vadbo in učenjem pripelje do plezalne samostojnosti v raztežaj visokih smereh, tako v dvoranah, plezalnih centrih kot v naravi. Obsega okvirno 13 srečanj v dobrem mesecu dni, med njimi so tudi izleti v plezalne centre in plezališča po Sloveniji. S končnim izpitom pridobite naziv pripravnik_ca športnega plezanja.

Informativno srečanje bomo izvedli v petek, 18. oktobra 2024, ob 18. uri, v prostorih kluba v MC Krško (1. nadstropje). Veseli pa bomo, če nas o vašem interesu/udeležbi že prej obvestite na info@pak.si, kjer smo vam na voljo tudi za vsa morebitna vprašanja.

S tečajem začnemo v nedeljo, 20. oktobra. Sledila bodo srečanja do začetka decembra, predvidoma ob petkih in ob vikendih. Z vami bomo na vsakem srečanju izkušeni inštruktorji (trenerji in vaditelji) športnega plezanja. Osnovna oprema bo tekom tečaja na izposojo, za pristop k zaključnem (neobveznem) izpitu pa se pričakuje že uporaba lastne opreme.

Cena tečaja je 220 EUR (s popustom za dijake in študente). Izveden bo v primeru najmanj 6 udeležencev.

Še nekaj informacij in vtise nekaterih preteklih tečajev si lahko ogledate na našem spletišču. Vabljeni v našo sredino!

Vsi dedci brez izjeme lepo vabljeni na moški vikend, ki bo trajal med 18. - 20.10.2024.

Letos se odpravljamo proti Stinici, ki bo naše zatočišče in izhodišče v plezalno, pohodniško, kolesarskem smislu. V bližini Stinice se nahaja več plezalsko zanimivih ciljev; Strogir, Veliki Kozjak, Velika Čelinka, pa tudi Dabarci so blizu. Pohodniško in turnokolesarsko zanimiv pristop do planinarske kuče Alan in naprej na tisočake severnega Velebita, ki ponujajo konkretne ture,... 

Za informacije in prijave se obrnite na Peter Sotelšek, 041 738 694 ali peter.sotelsek@gmail.com.

Zakorakali smo že v jesen, dnevi so se začeli krajšati in kmalu bo postalo še mrzli in mokri, tako da bodo spet aktualne PAK-ove umetne stene (od ponedeljka 30.9.2024 naprej!).

S plačilom klubske članarine so člani upravičeni do plezanja na vseh klubskih umetnih stenah (ŠD Brežice, MC Krško in OŠ Brestanica) v točno določenih terminih.

ŠD Brežice: - Ponedeljek 19:00 - 21:30     - Sreda 19:00 - 21:30     
- Četrtek 19:00 - 21:30     - Petek (Družinski termin) 16:00 - 18:00

MC Krško: - Torek 19:00 - 21:00

OŠ Brestanica: - Petek 18:00 - 20:30 (Samo po predhodnjem dogovoru)

S klubsko članarino se direktno podpre delovanje kluba. Namen članarine je tudi nabava opreme za klubske umetne stene, nabava materiala za opremljanje klubskih naravnih plezališč, za organizacijo in izvedbo tekmovanj v športnem plezanju ter za organizacijo in izvedbo klubskih dogodkov.

V klub se lahko včlanite tudi tisti, ki ne plezate, a bi vseeno želeli postati naši člani in tako podpreti naše delovanje. Hvaležni vam bomo.

Na zadnji seji IO PAK smo sprejeli naslednje vrste in višine klubske članarine za plezalno sezono 2024/25. Klubska članarina velja od oktobra 2024 do septembra 2025. Vse vrste članarin si lahko ogledate tukaj.

  Kdor prvič plačuje klubsko članarino, mora izpolnit še klubsko pristopno izjavo in jo lastnoročno podpisati. Izpolnjeno pristopno izjavo skenirano pošljite na info@pak.si ali jo pustite pri odgovorni osebi na terminu v ŠD Brežice ali v MC Krško.

Podatki za nakazilo:

V Posavskem alpinističnem klubu tudi letos izvajamo vadbo športnega plezanja. Predšolske otroke, osnovnošolce in srednješolce vabimo na naše plezalne stene v Športni dvorani Brežice, v MC Krško in v športni dvorani OŠ Brestanica.

Prijava na vadbo je možna samo preko spletnega obrazca (Po končani prijavi na mail prejmete sporočilo, v katerem se nahaja povezava za potrditev prijave, potrditi morate vsak prijavljen termin).

Priporočamo tudi, da preberete opis vadb, kjer se nahaja tudi nekaj ključnih podatkov in novosti za letošnjo sezono.

Vpis je zaradi izjemnega zanimanja za plezanje omejen, saj želimo vadbe izvajati kvalitetno in predvsem varno. Pomembno: otroka prijavite tudi, če je določen termin že zapolnjen, saj se v  prvem mesecu otroci še odločajo med več športi in je tudi odjav veliko.

Po spletni prijavi je potrebno ob prvem obisku vadbe prinesti še izpolnjeno in podpisano pisno prijavnico. Tako bo prijava tudi uradno zaključena.

V sezoni 2024/25 smo uvedli še več terminov na več lokacijah oz. večje število vadbenih skupin, vendar z manj otroki v skupini (8-10). Nazaj so se aktivirali tudi nekateri naši trenerski kadri, tako da si ob manjših skupinah obetamo še bolj kvalitetno vadbo. Otroci lahko vadbo obiskujejo 1x ali 2x tedensko, ob ponedeljkih, torkih, sredah, četrtkih in petkih, odvisno od izbranega termina.

Perspektivna (tekmovalna) skupina nadaljuje s treningi povsem ločeno od rednih vadbenih skupin.

Letos z rednimi vadbami začnemo že v ponedeljek, 9. septembra (Brežice) oz. torek, 10. septembra (MC Krško in Brestanica).

Informacije: Ambrož Novak, 051 387 799, info@pak.si

V Posavskem alpinističnem klubu tudi letos izvajamo vadbo športnega plezanja za odrasle. K lanskemu enemu terminu v ŠD Brežice, ki se izvaja ob sredah 19:00-21:00, letos dodajamo še nov termin, ki bo ob ponedeljkih v MC Krško od 18:00-20:00!

Prijava na vadbo je možna samo preko spletnega obrazca (Po končani prijavi na mail prejmete sporočilo, v katerem se nahaja povezava za potrditev prijave, potrditi morate vsak prijavljen termin. Ker sistem prijav za odrasle še ni čisto dodelan, podajamo napotek: v drugem koraku namesto podatke staršev ponovno vnesite svoje podatke.) Osnovne informacije glede vadb, plačila in opreme so enaka kot pri otrocih, zato vas spodbujamo, da si jih preberete. Po spletni prijavi je potrebno ob prvem obisku vadbe prinesti še izpolnjeno in podpisano pisno prijavnico (a samo v primeru, da se še niste nikoli pred tem včlanili v klub in izpolnili takšne prijavnice).

Vpis je zaradi izjemnega zanimanja za plezanje omejen, saj želimo vadbe izvajati kvalitetno in predvsem varno.

Letos z rednimi vadbami začnemo že v ponedeljek, 9. septembra (MC Krško) oz. sredo, 11. septembra (ŠD Brežice).

Informacije: Ambrož Novak, 051 387 799, info@pak.si

11. babji vikend PAK

Kdaj? 11.-13.10.2024

Kdo? Vodja Sandra in klubske dame: Bojana, Jerca, Tanja, Mija, Martina, Maja, Natalija in Romana.

Kje: Rijeka in plezališča nad njo: Vela Peša in Kamenjak

Kako: Kombi in spanje v hiškah kampa Oštro, Kraljevica

Nova jesen, nova destinacija. Devet se nas je letos podalo v nove stene, plezalne stence nad Rijeko.Želela sem si nekaj novega. Z lažjimi smermi plezališč ravno ni na voljo v nedogled. In sem našla: Vela Peša in Kamenjak nad Rijeko.

Zbor je bil že 16:00 pred City hotelom (Sandra, Bojana, Jerca, Tanja in Mija: zmagovalke!), nato skozi Brežice (Martina in Maja), mimo Smednika (Natalija) in po Romo v NM. (…pa imamo en avto, pa imamo otročke, pa bom sveže pecivo spekla, pa bom s kavico in činarjem postregla…) in smo ob 17:30 šele v Novem mestu. Navigatorka je obvladala: da ne bo samo športni vikend smo imele na programu še večerno vožnjo mimo Grobnika in skozi center Rijeke. Krožno zavijemo in smo se le obrnile nazaj proti Kraljevici.

Spale smo v kampu Oštro, Kraljevica. Imele dve krasni dvonadstropni hiški. Ugodno in lepo. Nabasale smo jih s hrano in našimi teleščki. No le čez noč.

Za večerjico top lečina župca, narezek, štrudeljčki, pecivo. Sledil je nekaj ur kasneje seveda bogat fruštek. Ob 10tih smo štartale proti plezališču Veli Peši. Uuuuu, guuužva na parkingu, pod steno še bolj! Dve šoli po cca. 25 tečajnikov in še nas 9. Smerc pa dvakrat toliko ko v Armeškem.

Zapolnile smo še fraj linije. In kaj je lepšega kot lepe in lahke smerce, sooončen dan in polno modelov okoli nas. Ene so preplezale skoraj vse, druge pol smerc. Opravile smo tudi tradicionalni fotošuting na Vidikovcu – krasen pogled na Kvarnerski zaliv in Grobnik ter osvojile vrh Vele Peše, nakatere trikrat.

Po zaključeni plezariji smo se odpravile še na bližnji Platak: rekreacijsk – smučarsko - pohodni center. Opravile pohodič na Veliko Radeševo, spet fotošuting in pobeg na pico.

Jutranja rutina: fruštek in pakiranje. Pred deseto smo že štartale na Kamenjak. Pred plezališčem je bila nenormalna gužva, zato se vrnile v Velo Pešo. Top, nikogar. So pa bile kar hladne razmere. Megla. Plezališče se nahaja na višini cca. 800m. Splezale smo še vse, kar nam je ostalo. Smo se pa tudi naklepetale v plezališču, nad plezališčem, pri kombiju, na pohodu, v bajticah, gostišču in seveda v nam zelo družabnem kombiju.

Drugo leto ponovno, še več nas, novinke pa vsekakor čaka krst! In odvijal se  bo 1. vikend v oktobru.

Sandra

ROMA. 13.10., takoj isti nedeljski večer: Evo, moja malenkost..tko na brzino...

11

Enajstič PAKovke se zbrale, 

lokacijo čisto novo smo izbrale...

Dol hitro smo se me vozile,

a v kampu Oštro tri ure skor krožile...

Ponoči še gugl ne pokaže,

da naše hiške so bliz plaže...

Hiške pravi luksuz so bile,

naj naša avantura se začne...

Štrike, vponke tut uzele,

ampak glavno temo s hrano smo imele...

Mia vegi župco nam naredi,

pecivo, vino, večerjo samo še obogati....

Itak čvek, režanje, modrovanje,

spanje pa za lepe sanje...

Romi preveč komforta ne leži,

spalka in svež luft, da se bolje spi...

Zjutraj jajca, kava in zdravilni čaj,

spravi nas počasi v "plezalni" raj...

Pod Velo Pešo skor milijon ljudi,

a vseen plezalni dan se lep nardi...

En model pa ne bi bil zdrav,

če ne bi zarad štrika ropotal...

Glasno kregal nas zelo,

čeprav štrik vrnile prav lepo...

Gužve, vpitja, imele smo počas dovolj,

sprehodile smo se še na en hribček gor...

Picerija na obali nam lakoto, žejo poteši,

a brezzoba natakarica naročanje malo upočasni...

V nedeljo zajtrk ponovimo,

se v drugo plezališče zapodimo...

Tam pa parking plac nam le pove,

da milijon plezalcev je tut tle...

Obrnemo na staro, znano, plezališče,

danes le malo plezalcev ga obišče...

Oblački, malo megle in pa mraz,

a vseeno zlezemo vse smerke prav počas...

Vroča kava, neki zdrave hrane,

da toplo nam bolj postane...

Devet bab pa vseeno naredi zastoj,

ko na meji dokumentov ni dovolj...

A carinik se nam le smeji,

mu dolgocajtno službo popestri...

Domov sploh nismo še prišle,

pa že planirati se spet začne...

Roma

Ne zgodi se prav pogosto v naših krogih, da lahko poročamo o tako težkem vzponu. Čeravno je minilo že kak mesec dni, to prav nič ne zmanjša uspeha in pomena vzpona, ki ga je mladi študent Kajeta Voglar, našega kluba otrok, vknjižil v začetku septembra; še pravi čas, preden se je kot bruc mariborske univerze usedel za knjige. Kot je zapisal v zgodbi, je bil to zanj prvi resen projekt, ki je terjal nekaj časa in energije, predvsem pa veliko predanega treninga. Kajo je natančno popisal tudi večino gibov, tako da ste ponavljavci rešeni ugibanja prave kombinacije;) Vabljeni k branju doživetega zapisa!

In še umestitev v posavski prostor-čas: za večino med nami, ki smo zrasli v nedrjih PAK, je bil Specialist vstopnica v razred 8a+ (ali nekdaj X-); Andrej Sotelšek (1997), Nejc Pozvek (2003), potem pa (po sedaj zbranih podatkih) le še Aljaž Motoh kakših 15 let kasneje. 8a+ so sicer dosegli še nekateri plezalci, ki sodijo v naš krog (mdr. Andrej Trošt), a so se kalili (tudi) v drugih sredinah, Specialist pa je do sedaj tako videl le za prste ene roke posavskih vzponov, nekaterim med njimi pa je študij te smeri (žal pa ne tudi vzpon) pomenil vrh športnoplezalne kariere.

In za konec "uganka": koliko jih bo še vpelo njegov vrh?

S septembrom se je zaključila počitniška plezarija in malo bolj sproščen urnik tekmovalnih treningov. Fokus se bo počasi preusmeril nazaj na plastiko, saj ne da nam vreme tudi ne dopušča drugega ampak vseeno.

Pričeli smo z rednimi treningi, povečali itenziteto in na polno zagrizli v novo sezono priprav na letošnje tekme. V začetku septembra smo obiskali Frikšn, ko je praznoval 3. rojstni dan, nekaj besed je tokrat spisala Katja:

"V petek, 13.9. je Frikšn praznoval svoj 3. rojstni dan, zato smo se odločili da izvedemo še 4. trening tega tedna tam. Odšli smo z dvema avtomobiloma, eden iz Brežic, eden pa iz Krškega. 
V Novo mesto smo prispeli nekje ob 16. uri, se ogreli in začeli plezati. Na treningu smo bili prisotni: Jure, Miha, Eva, Vita, Bor, Zoja, Lana, Katja in trenerja Aljaž in Ambrož. Tam smo tudi videli Leo in Žana iz našega kluba. Imeli so veliko različnih bolderjev, ki so bili zelo zanimivi. Frikšn je tudi prenovil eno izmed sten, kjer smo se lahko preizkusili na novih izzivih. Bilo je kar zahtevno. Izbira smeri je bila kar velika. Ker pa je bila rojstnodnevna zabava je bila tudi muzika z DJ-jem, ki je vrtel raznoliko glasbo, da je bilo plezanje še bolj zabavno. Prišlo je tudi veliko staršev in otrok, ki so se lahko preizkusili na lažjih bolderjih. 
Ko smo se po nekaj urah naplezali, smo se dogovorili, da gremo še v McDonald's nekaj pojest. Ko smo se najedli, smo se odpravili proti domu. V Krško smo prispeli nekje ob 21.35, kjer so nas čakali starši. Popoldan mi je minil zelo hitro, saj se je veliko dogajalo. Bili smo kar utrujeni in še dobro, da je bil začetek vikenda, da smo se lahko odpočili. "

Proti koncu meseca pa smo se udeležili že prve tekme, tokrat je bilo to v okviru Zagrebačke boulder lige, ki sestoji s treh tekem. Preberite nekaj besed, ki jih je spisal Miha, nato pa podam še svoj kratek komentar na celotno tekmo:

"V soboto, 28. 9., je v Zagrebški Boulder zoni potekala naša prva tekma letošnje sezone. Udeležili smo se je jaz (Miha), Vita, Bor, Eva, Zoja, Lana ter trenerja Ambrož in Aljaž. Tekma je bila razdeljena na tri ženske in tri moške kategorije: rekreacija, hobby in pro. Vsi smo tekmovali v kategoriji hobby, razen Aljaža, ki se je prijavil v kategorijo pro.
Zbrali smo se ob 13.00 pri OŠ Leskovec in se s kombijem odpeljali proti Zagrebu. Po prihodu smo se ogreli in začeli plezat kvalifikacijske balvane, za kater smo imeli čas od 14.00 do 18.00. Balvani so bili zanimivi, za vsako kategorijo pa je bilo do 16 balvanov. Po kvalifikacijah so bile uvrstitve naslednje: jaz 1., Vita 1., Aljaž 2., Zoja 8., Eva 10., Lana 12. in Bor 11.
Po dveh urah premora se je ob 20.00 začel finale, v katerega smo se uvrstili jaz, Aljaž in Vita. Pol ure pred finalom smo morali v izolacijsko cono v kateri smo se ogreli. Vsaka kategorija je imela svoje balvane, za ogled vsakega balvana pa smo imeli na voljo dve minuti, medtem ko smo za plezanje imeli štiri minute.
Vsi trije smo bili precej nervozni in utrujeni od kvalifikacij. Aljaž je v finalu splezal en balvan in osvojil eno zono, Vita je splezala en balvan, jaz pa vse tri. Na koncu smo se uvrstili: Aljaž 1., Vita 4. in jaz 1. Vsi smo bili zadovoljni, počakali smo še na podelitev pri kateri je bila nagrada za prvo mesto VIP vstopnica na Psicobloc v Umagu, potem pa smo se v poznih urah odpeljali domov."

Rezultatom ni kaj oporekati, vsi naši so se izkazali, tudi mlajši so dali v rednem delu od sebe110%, kategorija sicer zajema vse starosti od 12 let naprej, tako da so tudi njihove uvrstitve super ;) V samem finalu se je morda pokazala kakšna pomankljivost trenutnega treninga, a to je bila zgolj "trening" tekma, naš glavni cilji sezone je seveda Vzhodna, liga aktivno pa se bomo udeležili tudi NLP lige v kolikor ne bo sovpadala z Vzhodno ligo. Vsi naši finalisti so se v rednem delu res izkazali, veliko balvanov so preplezali v 1. poizkusu, kar je tudi dobro delo za nadaljevanjem saj so s tem privarčevali nekaj energije in kože. Naša mlajša 2 finalista Miha in Vita nimata veliko ali pa skoraj nič izkušenj s čakanjem in plezanjem iz zolacijske cone. Moje mnenje je, da je tudi to pustilo svoj vpliv in je kdo morda plezal malo manj sproščeno kot bi sicer. A kot vedno, nekaj smo se naučili in to je najpomembnejše ;) Generalno gledano so rezultati super, tako da se že veselimo naslednje tekme, ki bo že 19.10.2024 v boulder centru Fothiam kjer bo konkurenca verjetno še malo močnejša.

Nekaj slik s Frikšna in Zone spodaj.

Dne 22.09 ob 16:00 uri  se  odpravimo iz Krškega. 

 V Planpincieux, majhen kraj blizu Courmayerja, kjer je naše izhodišče,  prispemo nekaj čez eno uro ponoči. Kamp v tem kraju je zaprt, zato parkiramo na označenem parkirišču, šotore pa postavimo v bližnji gozdiček.

Sobota 23.09.

Po  prespani noči, kolikor jo je še ostalo, okoli 10 ure se odpravimo proti bivaku Boccalette. Bivak je pravzaprav koča, ki pa zadnja leta ni oskrbovana, zato je potrebno imeti vse potrebno s sabo. Posledično so nahrbtniki težji. 

Bivak, ki stoji na višini 2800m,  dosežemo približno v času markirane poti in sicer 4 ure hoje. Pot je dobro nadelana, na posameznih odsekih zavarovana z debelimi vrmi oziroma kovinsko lestvijo. Pri tako tako težkih nahrbtnikih, nam pridejo varovala še kako prav. 

Voda, ki je tukaj omejena dobrina, nam je delala dodatne skrbi, saj jo s sabo v potrebnih količinah nismo mogli prinesti.  Kljub temu, da ima koča speljano vodo iz bližnjega ledenika, so bile zaradi bližajoče zime že vse cevi izpraznjene. K sreči je ostala napol polna zunanja cisterna,  iz katere črpamo vodo. 

Na koči smo sami, že nekaj časa tudi tukaj ni bilo nobenega. Pred večerom se odpravimo še v izvidnico. Pridemo približno do 3100 m višine, kjer se začne ledenik. 

Nedelja 24.09.

Bujenje ob 01:45 uri.

Ob 02:00 smo že pripravljeni na odhod, Romana  se je zaradi slabega počutja odločila, da bo ostala v koči. 

Najprej nas čaka 300 m vzpona po skali, kjer hodimo nenavezani.  Razporedimo se v naveze za ledeniško navezo in tako napredujemo. Ker je noč, prehode iščemo z pomočjo GPS -a. Ledenik je precej razbit, polno je ledeniških razpok.

Ko prispemo do prve skalne stopnje, ledeniško navezo zamenja plezalna naveza. Peter in Tanja sta se odločila, da obrneta, saj ima Tanja težave z slabostjo. Formiramo dve navezi in sicer Matej Z.-Bojan-Silvo in Matej B. – Simon P.

Plezanje je zaradi novega snega upočasnjeno, v strmem delu so navrtana sidrišča, vmesno varovanje je na metulje.

Teren se po približno 300 m položi, napredujemo po grebenu, kjer je kar precej snega. Do konca grebena porabimo približno 6 ur, nadaljevanje pa ni nič kaj optimistično, saj je pot zaprta z velikim serakom, katerega ne moremo prečkati. Glede na porabljen čas, težko nadaljevanje in ne najboljša napoved vremena za popoldanski čas, pade odločitev, da se obrnemo. Dosežena višina 3700m. 

Sestop poteka predvsem z spusti po vrvi in nato nazaj po ledeniku v ledeniški navezi.

V dolino prispemo še isti dan okoli 16:00 ure. 

Tokratni cilj nam ni uspel, želja ostaja, vrnemo se naslednjič. 

Vodja Matej Zorko

Z kar precejšnjo zamudo še zadnji update o poletnih dogodivščinah tekmovalcev.

Sicer ste že lahko prebrali, kako smo poletje zakčljučili, s taborom v Maltatalu. Če ste ga spregledali, hitro preberite in poglejte kako smo se imeli.

Drugače smo pa v avgustu pridno trenirali na krški bolderci, prav tako pa smo vsak teden do 2x obiskali skalo. Opravili smo 2 izleta v Mačkovec in 2 izleta v Kamniško bistrico. Res da je bilo malo topleje, a se tekmovalci niso dali.

V avgustu so padli nekateri mejniki, pri puncah je bila Vita uspešna v nekaj balvanih z oceno 7a (v Kamniški Bistrici in Maltatalu), pri fantih je to oceno prebil tudi Jure Knez (kot ste lahko prebrali že v poročilu za Mlatatal). Miha pa je že pred odhodom v Maltatal posegel po nekaj balvanih z oceno 7B in enem 7B+! Proti koncu mesca so se nam na treningih pridružili tudi mlajši člani, tako da so imeli lažji prehod v naporne treninge, ki so jih pričakali s septembrom. ;)

Spodaj si lahko ogledate nekaj fotk od avgusta.

V septembru smo se posavski plezalci udeležili promocijskih športnih dogodkov, ki jih športni zvezi Brežice in Krško tradicionalno prirejata ob začetku šolskega leta. Tik pred poslabšanjem vremena smo 11. septembra gostovali na Mini olimpijadi v Leskovcu pri Krškem, kjer so se mladi lahko preizkusili na "Jurčkovem balvanu", dober teden kasneje pa (19. septembra) smo mlade spoznavali s plezanjem na podobnem dogodku v športni dvorani v Brežicah. Obilo veselja, obilo navdušene mladine, dobra reklama za naš šport.

Prav tako pa nam je bilo v veliko veselje odpreti svoja vrata in predstaviti šport tudi vsem ostalim, kar smo storili v petek, 20. septembra, prav tako na brežiški velikanki. Z občudovanjem smo opazovali predvsem družinske naveze, ki so skupaj (večinoma prvič) premagovale vertikalo. Verjamemo, da se naših oprimkov niso dotikali zadnjič, pač pa se z mnogimi med njimi vidimo na naših druženjih, tečajih, vadbah.

HVALA VSEM!

Bilo je nekje na začetku poletja, ko je vzklila ideja, da bi šli po dolgem času spet v hribe. Ideja je zrastla in sredi avgusta se nas je 5 komadov podalo na Gorenjsko. Klemen, Matjaž, dva Gregata in Jure smo pognali karavana proti severozahodu. Izlet bo začinjen s spanjem v Staničevem domu in zasoljen s plezanjem balvanov v Radovni. Z malo sreče pri vremenski loteriji in z dobrimi kartami kar se tiče logistike, je dišalo po krasnem izletu. In tako se je tudi zgodilo!

Čeprav sprva obeti niso bili najboljši. Ker smo bolj pozne sorte, smo prispeli v Mojstrano okoli 09:30 in takoj padli v časovno luknjo, saj med osmo in deseto zjutraj ni busa, ki pelje v Vrata. Nov režim je oster: parkiranje v Vratih stane 25€/dan, kazni za nepravilno parkiranje se delijo kot za šalo, tesna srečanja dveh vozil, kolesarjev, peščev... v glavnem, zelo živahno. Parkirali smo v Mojstrani pri muzeju planinstva in peš nadaljevali do slapa Peričnik, od koder nas je 'Vandrovc' zategnil v Vrata. Od Aljaževega doma naprej proti Luknji in nato po Bambergovi poti čez Plemenice na Triglav. Lahkoten korak se je spremenil v borbo na žgočem soncu, ko se je steza postavila pokonci pred Luknjo. Potem pa se je začela zavarovana pot, krasni razgledi in svež zrak vse do vrha. Z vrha smo se po grebenu čez Mali Triglav spustili do Triglavskega doma in nato preko Rži do Staničevega doma. Po deloma neprespani noči smo se čez Prag odpravili v dolino. Ko smo prispeli nazaj v Vrata, nas je kot naročen čakal bus in nas zategnil naravnost v picerijo Kot. Tu smo se okrepčali, nato pa osedlali karavana in se odpeljali v Radovno.

Naš cilj je bil spomenik Požgana Radovna, v bližini katerega so raztreseni štirje balvani (sektor A - Mitraljez). Ostalih višje v gozdu (sektor B - Debeli kamen) nismo iskali, saj je bila glava preutrujena, sonce pa je neutrudno žgalo. Najprej smo se zagnali v (balvan) blok št. 2, saj ga je bilo dobro polovico v senci. Po sramežljivem začetku smo samoiniciativno določili katera linija je za oceno 5 in katera za 6a (vse pa imajo sedeči štart). Tam, kjer nam ni ratalo niti riti dvignit, smo rekli, da to ni za 6a, saj tako švoh pa spet nismo. Glede na skice so bile linije bolj kot ne pravilne. Potem smo se prestavili na blok št. 1, kjer so večino 5ice in prečka 6a. Še ena 6a linija s sedečim startom je tudi na zadnji strani balvana, vendar smo jo spustili, saj so bili pol metra levo od štarta robčki in druge sumljive zadeve. Za konec smo zagrizli še v blok št. 4. Na njem so 3 čudovite linije, kjer pa pri Mitraljezu (7c) nismo imeli šans, zato smo se osredotočili na Rafal (7b) in Rafal varianta (7a). Obe linije imata enak začetek, ki je bil tisti dan 'too much' za nas rekreativce. Mogoče bi kdo od nas na kak dober zimski dan pognal na prvo šalco, tisto popoldne pa ni bilo bencina. Da pa ne bi bilo slabe volje smo sestavili svojo linijo z imenom Rafal varianta variante (6c) in tako je volk ostal cel, koza pa sita. Balvaniranje je res družabna aktivnost, gibi atraktivni, top-outi pa zaradi maha na trenutke precej na meji. Verjetno nismo uspeli prebrati povsem točnih linij, smo se pa naplezali in to je najpomembnejše. Sledil je skok v jezero Kreda ali zgolj namakanje natečenih stopal v reki Radovni, ki je bila krasno ohlajena na osvežujočih 10-12°C. Potem smo krenili proti domu.

Spodaj nekaj slik na ogled...

Poletne počitnice so se že skoraj iztekle, vendar je starejši del naše tekmovalne ekipe ostal aktiven tudi v tem obdobju. Skupaj smo izvedli več treningov na skali ter opravili številne obiske fitnesa. Poleg tega so naši tekmovalci pomagali tudi pri šraufanju brežiške bolderce in bolderce v MC Krško. Da bi zaključili poletno sezono, sva njuna trenerja, Aljaž in Ambrož, organizirala tridnevni obisk avstrijskega balvanišča Maltatal, ki je potekal od 20. do 22. avgusta. Mini tabor so obiskali Miha, Eva, Jure, Katja in Vita. Ambrož se je s svojo družino v Maltatal odpravil že en dan prej, preostali del ekipe pa sem s kombijem pripeljal jaz (Aljaž). Nastanjeni smo bili v kampu v mali vasici Malta.

Ob prihodu se je zgodila zabavna anekdota. Ambrož je pred našim odhodom poslal sporočilo z vprašanjem, če ima kdo skiro. Prišlo je do nesporazuma in namesto skiroja smo s seboj vzeli sekiro. Skiro bi nam prišel zelo prav, saj je bila pot do stranišča precej dolga, približno 30-krat daljša kot pot od parkirišča do balvana v Mačkovcu. Sledilo je postavljanje šotorov, kar je bilo za nekatere mala malica, za druge pa kar precejšen zalogaj. Klini so se zvijali en za drugim, in že smo mislili, da eden izmed šotorov ne bo nikoli postavljen. Na koncu sta se morala postavljalca zadovoljiti z napol zabitimi klini in upanjem, da ne bo dežja in vetra.

Že prvi dan popoldne smo se odpravili do balvanov. Skala v Maltatalu je granitna, in na našo srečo je bila kljub dežju prejšnji dan popolnoma suha. Vsi tekmovalci so prvič plezali na granitu in kmalu ugotovili, da so oprimki nekoliko drugačni, kar zahteva več plezanja na trenje. Kljub novemu okolju jim je šlo odlično, saj so že prvi dan premagovali balvane težavnosti od 6b do 7a+. Čas je hitro minil, in pred temo smo se vrnili nazaj v kamp. Mladina je večer preživela ob kartah z Ambrožem, ki so padale na mizo pozno v noč, medtem ko sem se jaz odpravil prej spat zaradi bolezni.

Naslednji dan smo se tisti, ki smo pravočasno šli spat, hitro zbudili, ostali pa so nekoliko dlje dremali. Dopoldne smo pojedli zajtrk in se odpravili proti balvanom. V Maltatalu je približno 60 blokov, zato seveda nismo mogli obiskati vseh, smo pa vsak dan raziskali več različnih. Ta dan smo se najprej ogreli na zanimivem 6c, nato pa so tekmovalci pogumno napadli balvane težavnosti 7a. Miha jih je hitro premagal, saj je drugi dan preplezal kar štiri balvane te težavnosti. Vita je prav tako plezala odlično, preplezala je svoj drugi in tretji balvan težavnosti 7a (prvega je preplezala nekaj dni prej v Kamniški Bistrici), kar si zasluži čestitke. Tudi Jure je pogumno pristopil in uspešno preplezal enega izmed 7a balvanov. Eva in Katja sta se odlično borili, vendar na koncu le za las ostali brez uspeha na 7a balvanu, vendar sta obe uspeli preplezati vsaj en 6c. Miha je na koncu dneva, tako kot prvi dan, uspel preplezati še en 7a+. Po napornem dnevu smo se vrnili v kamp, kjer smo se mlajši del ekipe odločili, da se osvežimo v bazenu s približno 25 °C osvežujočo vodo. Po kopanju smo se posladkali s palačinkami, večer pa je bil ponovno v znamenju kartanja.

Zadnji, tretji dan je sledilo pospravljanje šotorov in pakiranje. Presenetljivo je bil šotor, ki je bil zadnji postavljen, prvi podrt. Morda je k temu pripomogla začetna prednost. Ko je bilo vse pospravljeno in smo napolnili želodce, smo se še zadnjič podali na skalo. Tudi tretji dan so tekmovalci neutrudno plezali in dosegali nove vzpone. Vsi so že na prvem bloku uspeli preplezati vsaj 6c balvan. Nato smo se premaknili k enemu izmed bolj poznanih balvanov, Helicopter, ki nosi oceno 6c, vendar je že prvi gib precej zahteven, saj je potrebno skočiti na sloper. Tekmovalci so se borili, a na koncu je uspelo poleteti le Mihi. Preostanek dneva smo plezali lažje balvane in uživali v naravi.

Maltatal je zares izjemno balvanišče, ki je nam precej dostopno in ponuja ogromno balvanov različnih težavnosti. Zagotovo se bomo še vrnili.

Spodaj dodajam še res kratek vtis Miha in Vite:

"Skupaj z Aljažem in tekmovalno skupino smo se tokrat odpeljali na tabor v Maltatal (Avstrija), kjer nas je pričakal Ambrož. Tako nas je bilo skupaj sedem: tekmovalci Jure, Miha, Vita, Eva, Katja ter trenerja Aljaž in Ambrož. V torek smo po prihodu razpakirali, postavili šotore in nekaj pojedli, nato pa smo hitro šli plezat. Najprej smo se ogreli na lažjih balvanih, kasneje pa smo preizkusili tudi težje balvane do ocene 7a. Srečali smo se tudi z našim prvim skokom v skali, ki nam je bil zelo zanimiv in zabaven. Naslednja dva dneva smo imeli podoben načrt. Zjutraj smo se zbrali, si spakirali kosilo in odšli v plezališče. Vsi smo preplezali vsaj en balvan z oceno 6c, presenetil pa je Jure, ki je splezal svoj prvi balvan z oceno 7a. Okolica v Maltatalu je zelo lepa, na poti smo opazili slapove in grad. Ko smo se v večernih urah vrnili iz plezališča, smo v skupnih prostorih igrali igre s kartami in nato utrujeni šli spat. Tabor nam je bil zelo všeč in bi ga z veseljem ponovili."