V Posavskem alpinističnem klubu tudi letos izvajamo vadbo športnega plezanja. Predšolske otroke, osnovnošolce in srednješolce vabimo na naše plezalne stene v Športni dvorani Brežice, v ZMŠ (MC) Krško in v športni dvorani OŠ Brestanica.

Prijava na vadbo je možna samo preko spletnega obrazca (Po končani prijavi na mail prejmete sporočilo, v katerem se nahaja povezava za potrditev prijave, potrditi morate vsak prijavljen termin, v nasprotnem primeru prijava ni zaključena in vidna).

Vpis je zaradi izjemnega zanimanja za plezanje omejen, saj želimo vadbe izvajati kvalitetno in predvsem varno. Pomembno: otroka prijavite tudi, če je določen termin že zapolnjen, saj se v  prvem mesecu otroci še odločajo med več športi in je tudi nekaj odjav.

Po spletni prijavi je potrebno ob prvem obisku vadbe prinesti še izpolnjeno in podpisano pisno prijavnico. Tako bo prijava tudi uradno zaključena.

V osnovi so vadbe zasnovane v podobni obliki kot lansko leto, priporočamo pa, da preberete opis vadb, kjer se nahaja tudi nekaj ključnih informacij.

Letošnje leto smo vadbe na velikih stenah zasnovali kanček drugače in tudi sam termine razdelili malenkost drugače, kot je vidno iz urnikov in samih prijav. V osnovi pa ima vadba še vedno povdarek na razvojo splošnih gibalnih vzorcev in seveda plezanju! ;)

Lansko letno perspektivno skupino oz. tekmovalen del plezanja smo letos še kanček nadrgadili in imamo 3 tekmovalne skupine; mlajšo, srednjo in starejšo. Kot rečeno nekateri ste bili v to skupino že povabljeni, glede na lanske ambicije ali opažanja na vadbah (priporočilo trenerjev), če je bil pa kdo izpuščen in meni, da spada v to skupino ali pa se ji želi priključiti, me kontaktirajte in se pogovorimo.

Letos z rednimi vadbami začnemo že v ponedeljek, 7. septembra (Brežice) oz. torek, 8. septembra (ZMŠ Krško in Brestanica).

Informacije: Ambrož Novak, 051 387 799, info@pak.si

V Posavskem alpinističnem klubu tudi letos izvajamo vadbo športnega plezanja za odrasle. Kot lansko leto, imamo tudi letos 2 termina, enega v ŠD Brežice, ki se izvaja ob sredah 19:30-21:00 in drugega ob ponedeljkih v ZMŠ (MC) Krško od 19:30-21:00!

Prijava na vadbo je možna samo preko spletnega obrazca (Po končani prijavi na mail prejmete sporočilo, v katerem se nahaja povezava za potrditev prijave, potrditi morate vsak prijavljen termin. Ker sistem prijav za odrasle še ni čisto dodelan, podajamo napotek: v drugem koraku namesto podatke staršev ponovno vnesite svoje podatke.) Osnovne informacije glede vadb, plačila in opreme so enaka kot pri otrocih, zato vas spodbujamo, da si jih preberete. Po spletni prijavi je potrebno ob prvem obisku vadbe prinesti še izpolnjeno in podpisano pisno prijavnico (a samo v primeru, da se še niste nikoli pred tem včlanili v klub in izpolnili takšne prijavnice).

Vpis je zaradi izjemnega zanimanja za plezanje omejen, saj želimo vadbe izvajati kvalitetno in predvsem varno.

Letos z rednimi vadbami začnemo že v ponedeljek, 7. septembra (MC Krško) oz. sredo, 9. septembra (ŠD Brežice).

Informacije: Ambrož Novak, 051 387 799, info@pak.si

Kot je tradicija že destletja, vsako leto izvedemo vsaj en začetni tečaj športnega plezanja in tudi letos ne bo nič drugače. Informativni sestanek za sestanek bo v petek, 18. septembra, ob 20. uri, pod našo steno - velikanko v športni dvorani v Brežicah. Sledil bo dnevu odprtih vrat, s katerim bomo pričeli isti dan ob 18. uri. Uradni začetek tečaja je predviden 25. 9. 2026.

Več o tečajih, izvedbi in vsebini si lahko prebereš na našem spletišču, prijave pa zbiramo na info@pak.si, kjer lahko dobiš tudi več informacij.

Vabljen_a, da se pridružiš naši sredini!

Že dve desetletji, zadnji dve leti pa z »novim štetjem«, PAKovci sredi avgusta vsaj za nekaj dni »delamo gužvo« sevniškim planincem na Slatni. Čudovito sodelovanje, ki ga je lepo popisal predsednik Pero, nas vsako leto domov pospremi širših nasmehov. In kako je bilo tokrat?

Organizacijske vajeti je znova prevzela Sandra, prve aktivnosti bolj resne gorniške narave pa so bile izvedene v petek (Romana in Eva na Poncah). Ostali smo se priključili v petek zvečer in v soboto odrinili vsak v svoj konec. Mato in Miha sta v vzponu vikenda preplezala Zajedo Šit, severna stena Nad Šitom glave pa je gostila dolgo posavsko navezo: Pero S., Tanja, Tedi, Andreja, Bojana, Luka in Pero P. so obdelali Promenado in Eliso, za nameček pa prej in potem izkušali tudi radosti nove prometne ureditve preko Vršiča. Planinci in gorniki smo ta dan osvojili Malo Ponco, Žrd in Mangart, pri čemer velja izpostaviti divje prečenje iz doline Belopeških jezer v Tamar (Sandra in Eva). Nedelja se po soboti pozna in tako smo dan izkoristili predvsem za planinarjenje, kolesarjenje in športno plezanje, Mato, Andreja in Bojana pa so stisnili še JZ raz Mangarta. Pozno popoldne smo v nevihtah zapustili Gornjesavsko dolino, cvetober naših gornic – alpinistk pa je težko delo nadaljeval v Dolomitih z vzponom na Civetto.

Kdo drug kot Miha je znova zbral slike v galeriji, kjer se pokaže skoraj vseh 20-22 duš, ki je ustvarilo vzdušje tega lepega tabora. Hvala vsem – Sandra, Roma, Eva, Lara, Tanja, Andreja, Bojana, Barbi, Martina, Sabina, Tedi, Boško, Luka, Pero P. in S., Mato, Miha, pa še razširjeni družini Pozvek (Lapuh) v ozadju – za udeležbo in dobro voljo, prav tako prijateljem iz PD Lisca Sevnica za gostoljubje v zavetišču! Podrobnosti o vzponih pa v knjigi vzponov in kakšni zgodbi, ki bo kmalu objavljena.

Na Slatni nadaljujemo znova naslednje leto.

Proti koncu julija je grupa starejpih tekmovalcev dočakala svoj drugi tabor. Tokrat smo se vrnili na "isto" lokacijo kot za 1. maj, z razliko, da smo tokrat spali tik pod vznožjem doline kjer ležijo balvani, tako da smo imeli manj dnevne vožnje, boljši pregled nad vremenom itd.

Udeleženci so bili ponovno 4je, Miha Petrišič, Vita Omerzu, Katja Mešiček in Bor Klenovšek. Ostali se tabora žal niso mogli ali pa hoteli udeležiti. Vseeno lepa zasedba in kljub polni zasedenosti apartmajev v okolici Val Daoneta, Arca... smo našli nekaj cenovno ugodnega in tudi prostornega za vseh 5., no nekam bi stisnili še 6. če bi bilo treba ;) Apartma je ležal v tipični ozki italjanski ulici, parkirišče je bilo kjer si ga našel, apartma pa bolj starinsko opremljen, a za nas ravno prav, v večini smo tam tako ali tako samo spali.

Že prvi večer smo se podali proti bolderjem, kljub 7 urni poti smo si rekli, da se moramo malo premigati in vplezati. Ker je bila mladina prejšnje dni tudi skupaj na morju, je bilo potrebno malo več previdnosti pri negi kože prstov, verjeli ali ne, če želiš aktivno plezati in delati dinamične gibe na meji ali blizu nje, postane to kar pomembna zadeva. Zato smo prvi dan napadli platke v sektorju La Plana, zanimiva plezarija in dobro za se pretegniti, sicer leži nižje v dolini kjer bojda poleti niso tako dobre razmere a je bilo kar dobro ;)

Že takoj naslednji dan dopoldan smo se odpravili proti najbolj znanemu oz. ikoničnemu sektorju v dolini, po imenu Nudole. Seveda ker je bil tokrat plan da vsak dan obiščemu drug sektor, kjer še nismo bili, je bilo potrebnega tudi kar nekaj raziskovanja oz smo se vsakič najprej sprehodili čez sektor in pogledali kje ležijo balvani, na katere smo želeli iti. Tokrat je za plan v grobem skrbel kar Miha, ki si je vzel nekaj časa in v naprej pregledal linije po sektorjih, kaj mu je zanimivo in kaj bi bilo tudi za ostale! Potem smo seveda skupaj prejeli odločitev kaj bomo a je priprava prišla še kako prav. No, tu smo ciljali na plezanje določenih balvanov, a ker sonce ni sodelovalo oz so bili pozicionirani tako, da so ves čas na soncu, smo se malo adaptirali, za naslednjič pa vemo, da pred 18:00 ne gremo tu gor. :D no, pri ikonični piramidi so nas pričakali osli, ki so kot veste kar trmaste živali in so ležali kar tik pod bolderjem za nas pa se niso zmenili. Ker je bila piramida na soncu, smo se tudi mi udali, seveda pred tem opravili skupinsko fotko, Katja pa je za sliko kar zajahala osla ;D nato smo plezali nekaj ikoničnih linij v tem sektorju, si ogledali en 8C balvan in uživali v vročini dokler sonce ni zašlo =)

V sredo je sledil prvi rest day, bolj ležerne narave saj je deževalo, popoldan pa smo se odpravili v Arco na sprehod po trgovinah, sladoled in skok še na grad (Ki je že nekaj časa očitno plačljiv?!).

Ostale dni smo se potem odločili za kasnejšo plezarijo. V četrtek predvsem zato, da so se skale posušile, plezalo se je na lažjih balvanih za začetek, nato pa so se napadale sedmice! Plezarija se je pričela nekje okoli 18:00 končala pa pozno v večer, tam 22:30. Lučke so bile že skoraj prazne, reflektor je svetil z zadnjimi močmi, blazinic pa tudi ni bilo več veliko. Plezanje ob večerih in v soju luči je postalo kar popularno med našo mladino ima tudi nek poseben čar. Sicer se v samem Val Daonetu počutiš malo uneasy ko pade mrak, saj so vsepovsod table, da so tu medvedi, a vseeno ko se pripravljaš na poskus in je okoli čista tišina, si samo ti skala in omejen snop svetlobe. Vredno izkusiti ;)

V petek smo potem počivali blazinice, plan je bil sicer da plezamo popoldan, a nam je slabše vreme to preprečilo. Tako smo plezarijo nadaljevali v soboto, na veliko šesticah in nekaj malega sedmicah. Za nedeljo je bil plan ponovno plezati, a spet dež... Sicer smo bili vseeno optimistični in se zapeljali do skal, iskali suhe zadeve a na koncu smo obupali.. Poigravali smo se z idejo, da bi plezali še v ponedeljek zjutraj pred odhodom domov, a smo se potem odločili nasprostno, saj bi bila pot res malo prenaporna po dobri plezariji za enega voznika. Na koncu je spet zmanjkal še kakšen plezalen dan, a vseeno se je preplezalo lepo število bolderjev, kot sem že za 1. maj povedal, so ocene v Val Daonetu malenkost zasoljene, a to nas nič kaj ne ustavi, saj smo si začeli predvsem na novih lokacijah izbirati linije, ki so nam všeč, bodisi vizualno, gibanje... Ni vse vedno v ocenah ;) Sicer je padlo kar nekaj sedmic, Miha je flashal vse 7Aje in A+e katere je šel z izjemo enega, ki pa je bil kar težak bi lahko rekli :D Mogoče mu v družbi manjka še en res močen bolderaš, da bi poizkušal še kakšne malenkost težje balvane in kakšen dan vrgel v projektiranje, skrajni čas, da se tudi sam spravim v formo in mu tu priskočim na pomoč? ;P

Pester teden druženja z mladino, mislim da dobre volje ni manjkalo, tudi po 8ih dneh skupaj smo se še vedno dobro razumeli, tako da kar vzpodbudno! Spodaj pa še nekaj fotk ;)

P.S.: drugič pa računam, da poročilo spiše še kdo drug, saj verjamem da imate dovolj branja mojih dolgih zapisov. :)

Kratko poročilo oz. predstava za ostale, kako izgleda, recimo temu, klasična delovna akcija na naših boldercah.

Kot prvo je treba splanirati, kdaj se lahko zadev lotimo, da bomo imeli dovolj veliko ekipo, se pravi nekaj usklajevanja je že dneve/tedne pred samo akcijo. Pomemben je tudi dogovor z lastniki objektov, kje lahko peremo, če imajo oni kakšne omejitve, kdaj prostori niso dostopni, kje dobimo vodo in elektriko za pranje itd. Dan pred akcijo je treba zagotoviti vso opremo oz. pripomočke, ki jih bomo na akciji potrebovali. Med drugim so to dodatne lojtre, dodatne mašine, dovolj veliko število nastavkov, šraufov, vapo oz. vsaj dva za pranje, alkoholni kis, škafi za namakanje oprimkov in seveda nekaj, da se da preživeti cel dan na delovni akciji – se pravi nekaj hrane in pijače. Ta del je ponavadi na vodji oz. tistemu, ki akcijo organizira.

Tokrat je sledil prvi dan od treh same akcije. S starejšimi tekmovalci smo po treningu, se pravi okoli 18.00, začeli s pripravami. Najprej je treba seveda vso opremo prinesti iz avtov oz. jo pripeljati (velik avto ne škodi... =D), potem pa se akcija začne. Razdelijo se naloge: kdo pobira, kdo umika, kdo pobira kateri del, da ko mašince zapojejo, samo delo poteka čim hitreje oz. tekoče. Tokrat je na začetku pelo kar 5 mašinc. Lotili smo se pobiranja oprimkov in priprave na dolg prihodnji dan, ki bo zajemal pranje in šraufanje nazaj na steno. Po odšraufanih že par oprimkih smo ugotovili, da bo odstranjevanje le-teh s stene še dodatno pestro, saj smo leto prej po prenovi in barvanju hiteli s šraufanjem, ker je projekt zamujal, oprimki pa so se zato skorajda prilepili na steno in je bilo treba 90 % njih potolči s stene dol... Pester začetek, a kaj čemo, tako je. Vedno moraš priti pripravljen na morebitne zaplete in na to, da zadeve ne gredo čisto po planu. No, tokrat smo kar hitro, nekje do 21.30, vse popucali s sten in pripravili zadeve za nadaljnjo akcijo.

Nismo dolgo počivali, naslednji dan je bil zbor ob 8.00. Tokrat je bila zasedba bolj ženska: Katja, Vita in Eva + jaz (Ambrož). Na sporedu je bilo najprej tovorjenje vseh oprimkov iz 1. nadstropja dol na parkirišče, da se operejo. Pripravljena sta bila 2 vapota, saj je pranje časovno kar zamudno in tudi fizično naporno, ko se 5, 6, 7 ur prepogibaš, pereš in prelagaš oprimke. Eva in Vita sta večino časa trogali oprimke gor in dol, s Katjo pa sva oprimke prala in jih prelagala, da so se ti posušili. Do nekje 14.00 je potekalo pranje in prenos, potem pa smo morali pripraviti zadeve, da se je začela montaža nazaj na steno. Vmes seveda hitra malica/kosilo, tudi jesti je treba. :) Popoldan sta se pridružila še Miha in Aljaž. Mi trije smo potem bolj kot ne do poznih večernih ur šraufali oprimke, punce pa so nam asistirale oz. tudi one so to nakoncu šraufale ;). Začne se s piramidami: z Aljažem sva jih prerazporedila tako, da bo smiselno, upoštevala sva, kaj je bilo lansko sezono dobro, kaj ne tako, in sprejela odločitve na podlagi tega. Sledijo večji oprimki, se pravi vse, kar vzame več prostora, da se smiselno razdeli, potem pa po spisku naprej: šalce, muse, klešče, krimpi, stopki... No, mašince so pele vse do polnoči... Nekateri so morali malo prej oditi, a v osnovi je bil to cel dan. Zadeve smo skoraj končali, ostale so samo še malenkosti.

Tretji dan akcije je bil krajši. Zaključili smo s dofilavanjem tistega, kar je bilo še potrebno, ostalo je samo še šraufanje spaxov v velike grife, kar pa pride na vrsto, ko bomo imeli spet več časa – še kakšne 2 uri akcije nas čakata (poleg tega naju z Aljažem čaka še priprava tekmovalnega "poligona" na slabu in platki za prve mesece treningov). Po šraufanju smo vse pospravili, tako kot prejšnje dni. Sledila pa je še plezarija oz. trening tekmovalcev, ki so testirali postavitve, da vidimo, če slučajno kje še kaj fali oz. kje kaj dodamo/spremenimo.

Tako, recimo temu kratek opis ene delovne akcije, da morda dobite predstavo, kaj vse je potrebno in koliko časa zadeve vzamejo. Pomembno je poudariti tudi to, da je mladina sedaj že zelo dobro zverzirana v skoraj vseh opravilih in delo poteka hitro, vejo kaj je potrebno narediti.. Če njih ne bi bilo ali pa bi pomagalo manj ljudi oz. manj izkušenih, se te zadeve časovno zelooo podaljšajo, vse od pranja naprej. Seveda, če želimo zagotoviti isto kvaliteto, kar je na koncu tudi pomembno – da celoten spray wall omogoča dobre pogoje za trening in veliko opcij za sestavo smeri in bolderjev. Tako da ponovno hvala celotni ekipi, ki je namenila svoj čas, da bomo/boste vsi lahko celo leto na steni trenirali. Sledi še podobna akcija v Brežicah in ena v Brestanici. Najprej pa moramo nabrati nekaj energije pred ponovnimi podvigi. Slikalo se tokrat žal ni, imam samo končno podobo stence :D...

Tokrat malo bolj pozno, a vseeno. Za razliko od bolj lokalnega tabora v Podgorju smo z manjšim številom v istem terminu opravili malo manjši tabor v Maltatalu. Udeležili so se ga starejši tekmovalci: Miha Petrišič, Eva Sluga, Vita Omerzu in Katja Mešiček. Cilj je bil opraviti s projekti iz lanskega leta in raziskati bolderje, s katerimi se še nismo srečali. Miha se je preizkušal v bolderjih vse do vključno ocene 7C, punce pa so napadale večje število bolderjev v rangu 7A.

Tabor je potekal skoraj v vrhuncu vročinskega vala, tako da je bil plan malenkost drugačen kot prejšnja leta, a več o tem kmalu. Sicer se plan po dnevih čisto ni izšel, saj nas je že prvi dan takoj po prihodu presenetila nevihta, ki se je razvila tik nad balvaniščem, tako da nismo plezali prvi večer, kot je bilo planirano, a vseeno smo se prilagodili.

Prvi plezalni dan je bil tako v ponedeljek. Odločili smo se, da plezamo od sredine dneva pa vse do večera, da vidimo, kako vroče je v gozdu in kakšno bo trenje oz. frikšn. :) Bilo je res vroče, tako da smo za preostanek tedna spremenili plan in smo se na plezarijo odpravljali v popoldanskem in večernem času. Se pravi, mladina se je preizkusila tudi v pravih "night sešnih" – plezanju po tem, ko pade tema. No, enkrat se je to zgodilo, druge dneve pa smo plezali do cca pol 10-ih, ko je bilo začuda še kar svetlo.

Prvi dan smo tako vsi plezali kanček lažje bolderje, da se malo privadimo na granit, zaupamo nogam in potem naprej. No, ker se je predvsem Miha počutil dobro, je kar prvi dan zarinil v en 7C (Holy line) in bil v njem tudi po nekajurni bitki uspešen. Super začetek zanj, ostali pa smo napadali težke šestice in sedmice. Najbolj smo se borili z bolderjem Helikopter, pri katerem je treba na štartni grif skočiti in zaročkati do naslednjega.

Drugi dan je bil podoben, razlika je bila samo ta, da smo prišli pozneje popoldan, s plezanjem pa smo nadaljevali tam, kjer smo dan prej končali. Se pravi, nekateri so se še borili s Helikopterjem, jaz pa sem se z Miho podal v naslednji 7C z imenom Storm before the calm. Lepa traverza po sloperjih s krimpki na koncu. Oba sva bila blizu, a na koncu je zmanjkalo kanček energije za uspešen vzpon. Punce pa so ponovno napadale sedmice; Vita in Katja sta bili v njih tudi uspešni, Eva pa se ni predala in je pustila kar nekaj kože na skali. :)

V sredo je sledila pavza, saj je bila napoved slaba. Sicer smo cel dan čakali dež, ki pa je prišel šele v večernih urah. Dan počitka nam je vsem prišel prav, da smo odpočili mišice in kožo za še kak težak balvan.

V četrtek smo se podali proti skalam, ki ležijo najvišje na bregu, se pravi, dostop je bil kar zahteven. Prav tako je bil to tudi dan, ko smo plezali, ko je padla že tema – v soju reflektorja in čelk. Na koncu dneva smo se ubadali z dvema bolderjema: Miha še z enim 7C-jem, ostali pa s kar čudnim 7A-jem blizu tega. Miha je bil ponovno blizu, nekajkrat je padel v zadnjih gibih balvana. Škoda, a treba je bilo malo paziti tudi na kožo in energijo, da smo lahko plezali še preostale dni. :)

V petek je sledila pavza, da smo se spočili pred zadnjim dnevom plezarije. Tokrat je bila pavza delno aktivna: sprehodili smo se ob kanjonu Gössfälle. Sicer ker smo plezalci, smo morali iti tudi malo izven poti, ene dvakrat smo splezali v samo "dolinico", kjer teče potok, si slape ogledali od blizu ter pojedli kar nekaj gozdnih borovnic.

Sledil je zadnji oz. predzadnji plezalni dan. Za nedeljo smo rekli, da se bomo odločili, ali bo bolj dopustniška ali plezalna, glede na počutje ob koncu sobotne plezarije. Spoiler: v soboto smo se tako zmatrali, da za nedeljo ni bilo več prave energije. :D No, tako smo v soboto zajadrali še do skal oz. skalne bariere, kjer še nismo bili. Lansko leto se do nje nismo mogli prebiti, ker je bilo podrastje preveliko in so se vse poti zarasle. Sicer tudi letos ni bilo veliko bolje, a vseeno smo se odločili, da zarinemo do skale. Zadnjih 200 m smo prehodili čez koprive, ki so segale krepko čez pas, na pomoč pa so nam prišli padi, ki so poskrbeli, da smo teren malo zravnali. Tu smo se posvetili nekaj zelo zanimivim bolderjem: eden je bil tak, da si moral plezati z nogami naprej, drugi pa malo bolj na moč po čisti strehi, ki si jo delno tudi poročkal – pisan Mihi na kožo. Preostanek dneva pa smo namenili iskanju bodočih projektov in se preizkusili na kar nekaj balvanih v bolj glavnem delu plezališča. Ker smo vztrajali spet do teme, energije ravno nismo šparali, tako da smo sprejeli odločitev, da zadnji dan preživimo malo bolj turistično in se zapeljemo na Hochalmstrasse na daljši "pohod" okoli akumulacijskega jezera.

Letos morda malo manj govora o samih bolderjih oz. ocenah. To ne pomeni, da nismo splezali nič težkega, a ni treba, da je to vedno v ospredju. Tabor je bil pester, dogajalo se je veliko, mladina pravi, da gremo še, tako da je, kar se mene tiče, za nami še en zelo uspešen tabor. Že v naslednjem tednu pa pričnemo z zadnjim klubskim taborom za mladino to poletje, odpravljamo pa se v Val Daone. Spet malo manjša ekipa, ker so nekateri na morju, a nič zato – plezalo se bo veliko! Spet bomo malenkost pobegnili pred novim vročinskim valom. :)

Spodaj nekaj fotk ;)