Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies)
za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti,
ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta
soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...
Napovednik
Oktober 2020 | November 2020
POTOSRČEPESONE
      1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 31  
Zadnji vzponi

Rumena zajeda v Golem soncu

(VII+/VI, 550m)

Piz Bernina

(4048m)

La Spedla

(4020m)

Piz Bernina

(4048m)

Piz Bernina

(4048m)

Piz Bernina

(4048m)

Zadnje galerije
Obvestila
 Do nadaljnjega NE PLEZAMO

Zaradi zaostrenih zdravstvenih razmer so do nadaljnjega ODPOVEDANI vsi plezalni termini na "naših" umetnih stenah.

Hvala za razumevanje in ostanite zdravi.

Nejc Pozvek, 26.10.2020, 0 fotk | Splošno | Obvestila

Klubska članarina 2020/21

Poletje gre počasi h koncu, dnevi se bodo začeli krajšat in kmalu postali še mrzli in mokri, tako da bodo spet aktualne postale klubske umetne stene v Športni dvorani Brežice, MC Krško in športni dvorani OŠ Brestanica. Letos popolnoma prenovljene, z novimi oprimki in novimi smermi, pa še čisto nov bolder v Športni dvorani Brežice, ki je zamenjal malo steno.

S plačilom klubske članarine so člani upravičeni do plezanja na klubskih umetnih stenah brez plačila vstopnine. Kdor ni poravnal klubske članarine, se mu za enkraten vstop na klubsko umetno steno zaračuna 5 €.

Klubsko članarino vsako leto pričnemo pobirat s septembrom, velja pa od začetka oktobra letos do konca septembra naslednje leto.

S klubsko članarino se direktno podpre delovanje kluba. Namen članarine je tudi nabava opreme za klubske umetne stene, nabava materiala za opremljanje klubskih naravnih plezališč, za organizacijo in izvedbo tekmovanj v športnem plezanju ter za organizacijo in izvedbo klubskih dogodkov.

V klub se lahko včlanite tudi tisti, ki ne plezate, a bi vseeno želeli postati naši člani in tako podpreti naše delovanje. Hvaležni vam bomo.

Vrste klubskih članarin:

•    20 € (odrasli, 18 let in starejši)
•    10 € (otroci, do 18 let)

  Kdor prvič plačuje klubsko članarino, mora izpolniti še klubsko pristopno izjavo in jo lastnoročno podpisati. Izpolnjeno pristopno izjavo skenirano pošljite na info@pak.si ali jo prinesite osebno na četrtkov ferajn.

Podatki za nakazilo:

Namen nakazila: Klubska članarina - Ime in Priimek
Koda namena: OTHR
Znesek nakazila: 20 €
Prejemnik nakazila: Posavski alpinistični klub, CKŽ 105, 8270 Krško
IBAN: SI56 6100 0001 9432 357 (DH d.d.)
Sklic: SI00 2020-21-555

Martin Bedrač, 30.08.2020, 0 fotk | Splošno | Obvestila

Namenitev dela dohodnine

Vsak zavezanec za dohodnino lahko del svoje odmerjene dohodnine (do 0,5 %) nameni za donacije organizacijam, ki delujejo s splošno koristnim namenom in med njimi je tudi Posavski alpinistični klub. Tisti, ki se odloči za takšen način doniranja, ne bo v ničemer finančno prikrajšan. Donacija namreč ne vpliva na višino vračila ali doplačila dohodnine zavezanca.

Oddaja zahteve z obrazcem

V ta namen lahko izpolnite poseben obrazec, ki se imenuje Zahteva za namenitev dela dohodnine za donacije in ga pošljete na svoj pristojni finančni urad oz. oddate osebno tajniku kluba (Martin, 051 220 741). Zahteva se bo upoštevala za tisto odmerno leto, v katerem je bila poslana. Povedano drugače: zahteva, ki se pošlje v letu 2020, se bo upoštevala pri odmeri dohodnine za leto 2020, ki pa se izvaja v letu 2021. Enkrat že vložena zahteva velja za nedoločen čas. To pomeni, da je ni treba vlagati vsako leto. Tukaj si lahko ogledate primer že izpolnjene zahteve.

Oddaja elektronske zahteve

Če ste uporabnik eDavkov, je pošiljanje zahteve še bolj enostavno. Po prijavi v eDavke klinete na menu Podatki o zavezancu in podmenu Namenitev dela dohodnine, nato pa na posebno povezavo Namenitev dela dohodnine. Vnesete davčno številko 25157949 in vrednost odstotka 0,5 ter elektronsko oddate vlogo.

Martin Bedrač, 26.10.2020, 0 fotk | Klubske zadeve | Obvestila

Projekt OSP

Si navdušen plezalec in pogosto obiskuješ naravna plezališča? Ti je všeč, če so varna, urejena in je plezanje brezskrbno?

Projekt OSP ali Opremimo slovenska plezališča je iniciativa vključevanja plezalcev v skrb za plezališča in spodbujanja odgovornega ravnanja in varnega plezanja. Obiskovanje plezališč je brezplačno, zato je odgovornost vsakega plezalca, da po svojih močeh prispeva k vzdrževanju opreme in s svojim ravnanjem poskrbi za ohranjanje plezališč in narave okoli njih. Prihodnost je v naših rokah; v naši močni plezalski skupnosti, ki je zaprisežena skalam in jih želi ohraniti varne, dostopne in urejene.

Projekt OSP je del Sklada slovenskih plezališč in zbira finančne in materialne prispevke za preopremljanje in obnovo plezališč. Prav tako je stična točka Sklada s plezalci, saj lahko vsakdo opozori na pomankljivosti, nevarnosti in težave v zvezi s plezališči. Cilj projekta OSP je preko donacij in sponzorskih sredstev zagotoviti trajni vir finančnih sredstev za urejanje plezališč, ki bo plezalcem omogočil varnejše in brezskrbno plezanje.

Prispevaj sredstva
Postani prostovoljec
Pridruži se zavezi za plezališča

Zakaj so potrebne donacije za urejanje plezališč?

Kako pogosto se vprašamo, kdo je navrtal in očistil smer, ki jo plezamo, kdo je plačal opremo, ki nam omogoča brezskrben vzpon, na čigavi zemlji ležijo skale, ki jih obiskujemo? Večina slovenskih smeri je plod zagnanih opremljevalcev, ki so pogosto z lastnim denarjem prispevali svedrovce in sidrišča in porabili nešteto ur, da lahko danes uživamo v več tisoč smereh širom Slovenije. Seveda pa je treba te smeri vzdrževati in preopremljati, za kar potrebujemo izšolane opremljevalce in opremo, ki ustreza varnostnim standardom. Poleg tega je treba vsakodnevno paziti na naravno okolje in biti obziren do lokalnih prebivalcev in lastnine.

Smo na prelomni točki razvoja športnega plezanja. V 2016 se je športno plezanje uvrstilo med olimpijske športe in že tako naraščajoča prepoznavnost plezanja se je strmo dvignila. S tem narašča tudi število ljudi, ki se s plezanjem aktivno ukvarjajo in obiskujejo naravna plezališča, to pa povečuje obremenitev opreme in naravnega okolja.

Približna ocena stroška vzdrževanja smeri in druge infrastrukture v plezališčih je med 8 000€ - 10 000€ letno. Z vzdrževanjem plezališč se v Sloveniji načrtno ukvarja Planinska zveza Slovenije, ki finančna sredstva za opremljanje prejme na javnem razpisu Fundacije za šport. Od leta 1999 je tako za opremljanje plezališč porabila že več kot 200 000€. Problem teh sredstev je, da se lahko porabijo le za materialne stroške, torej se iz njih ne sme plačevati dela opremljevalcev smeri. Drugega vira za financiranje vzdrževanja plezališč Planinska zveza nima. Poleg Planinske zveze se z nekaterimi plezališči ukvarjajo tudi lokalni plezalni klubi, ki so seveda prav tako odvisni od prostovoljnega dela in lastnih finančnih sredstev.

Plezališča so na voljo vsakomur, brezplačno, vse dni v letu, večina smeri je odlično opremljenih, varnih in pripravljenih za plezalne užitke. Je pa res, da je oprema ponekod že dotrajana in potrebna menjave. Ob sedanjem naraščanju števila plezalcev in krčenju javnih sredstev za opremljanje bo stanje vedno slabše, saj je obraba opreme vedno večja, posameznikov, ki so pripravljeni svoj čas žrtvovati za druge, pa vse manj. Čas je, da plezalci aktivno pristopimo k reševanju problematike in s svojim prispevkom pripomoremo k profesionalni oskrbi plezališč.

Želja je, da bi vsak aktivni plezalec prispeval po svojih zmožnostih, med 10 EUR in 50 EUR letno.

Martin Bedrač, 24.07.2020, 0 fotk | Splošno | Obvestila
Novice in poročila
 Moški vikend 2020

Veš, prjatu, dolgo nisva pila ...

"Ej supr je blo. Top! Mormo še kdaj ponovit ... Nč, hvala za prevoz, držte se, se vidmo."

In se je zaključil PAKovski tradicionalni moški vikend. Bila je nedelja, lilo je kot iz škafa - mogoče ker sem bil zraven tudi jaz, avtor besedila, Škafar. Zadnje čase prikljenjen na Ljubljano, kjer živim in delam in zato ne preživim več veliko časa z avtohtonimi Posavci. S Pakovskimi gamsi, ki pa me vedno znova in znova presenetijo. Tako kot so me to jutro - s pečenimi klobasami in barcaffe kavo. Ta dan – v nedeljo, nismo plezali nič. Spali smo do konca, kolkr je šlo. Nobeden ni težil. Ker balzam.

Naš izlet se je začel v petek dopoldne, ko se še nismo odpravili nikamor in smo vsi na svojem šihtu zrli v gmail:

Špili: "Nedelja je dež dol napovedan. Za soboto se ne splača glih dol vozit, se mi zdi."

Jst: "V nedeljo mamo lahk u izi dan. Checkout je po navadi okol 10-ih, 11-ih... Za plezarijo se pa lahk ustavmo v Kopru v plezalnem centru al pa PCL. Itak bo vsepovsod scal ..."

Tedi: "Jst sem za Tomažev predlog."

Bojč: "Splača, itak! Gremo! Bomo pa karte igral. ;)

Mato: "Kako smo sedaj s tem moškim vikendom, namreč čas je, da se odločimo. Ali gremo vsi, oziroma ali se je kdo premislil? Ali imamo že rezerviran apartma? Kdaj je odhod iz KK in kdo pelje? Kdaj je odhod iz LJ, pelje Tedi, če se lahko tako dogovorimo? Ajde fantje, treba se je dokončno odločit, drugače gremo na Armeško pa potem na pir."

Tedi: "Gremo. Ob 17ih te pobereva z Tomažem - Tomaž javi telefonsko. Apartmaja nimamo, ampak mislim, da ne bi smelo bit gužve. Važen je, da vemo št. oseb in nekaj najdemo (javite kriterije - terasa, šampanjec, bazen ...)."

Jst: "Gremo!! Js zdle zrihtam en apartma... Kolk oseb? 6?"

Bojč: "Jaz, Mato, Špili, Boško, Tomaž, Tedi = 6 decov. Ne bi šampanjca - glava boli. Raje pivo ali vino. Bazen = morje. ;) Skrakta, nobene želje po luksuzu iz moje strani.

In smo šli. Itak. Via Istra, via Rovinj. Spali smo v prenovljenem airbnb-ju, v starem centru Rovinja, kot to počno gospodje v zrelih letih. Hiša je na prvi pogled bolj spominjala na destinacijo za proslavljanje diamantne poroke, kot pa vikend oddih 6 posavskih plezalcev. Ampak mi smo znali izkoristiti potencial hiške in že takoj prvi večer sredi atrija zakurili prenosni žar, ki ga je Boško privlekel iz svojega kombija. Bojč je takoj uglasil kitaro in večer je bil že popoln. Prvi večer smo praznovali tudi rojstni dan Tedija. Ne meniju smo imeli piknik pojedino. Boško nam je spekel Awe sarajevske čevape, mariniranega Hofer piščanca in pečene bučke brez konzervansov. Špili nam je frišno nasekljal svežo zelenjavo, jaz pa sem dvojno popekel kruh z olivami. Odlična žar pojedina. Tedi pa nam je prinesel tudi sladico – pokušali smo staran škotski viski in kar topil se je v ustih. Kar naenkrat ga ni bilo več. Ves ta čas, ko smo jedli, nam je Bojan igral na kitaro, kot v srednjeveških časih. Svaka čast, kako mu šibajo prsti. V nekem momentu je bilo vse že preveč kičasto, zato smo se odločili, da odpremo vsak svoj pir in zapojemo pesem: »Veš, prjatu, dolgo nisva pila, dolgo, dolgo, dolgo nisva se dobila...« Tako smo vztrajali kar pozno v noč, počastili vse bogove, nato pa se s kozarcem vode odpravili v svojo jamo. Zjutraj pa:

1: "Kava?"

2: "Itak."

3: »Kr cel lonc zakuhi.«

Tedi nam je zjutraj pripravil pravi zajtrk prvakov: Poširana jajčka s sevniško slanino, rahlo soljena sveža zelenjava, zraven pa kruh, pomarančni sok z manj delci pomaranče in kava. Začelo se je planiranje dneva.

Mato, Bojč, Tedi in jst smo se odločili za plezarijo v Limskem kanalu. Boško in Špili pa za kolesarjenje okoli Rovinja. Dan se je naredil kot se je moral. Vreme je bilo idealno - sončno in ravno prav toplo za kratke rokave. Plezališče v Limskem kanalu je kot nalašč za martinčkanje na soncu in mišično krčenje. Dostop do plezališča je lepo urejen, lažjih smeri je kar veliko, vse so lepo opremljene, pogled na Limski kanal pa priceless (Za vse ostalo smo pa itak imeli s sabo mastercard).

Smeri v Limskem kanalu so načeloma lahke. Padale so kot za šalo in vse skupaj je izgledalo zelo obetavno. Ves čas ogrevanja smo hkrati pogledovali v smer po imenu Hobotnica (6c). Rekli smo si: »Če kdo spleza to smer, gremo zvečer na hobotnico.« Začetek smeri je bolderaške narave in ima kar težek detajl. Vse ostalo je pase. Zato je bilo treba res dobro naštudirati detajl. Zadeve se je zares lotil Bojč. Po nekaj poizkusih je le prišel do najbolj optimalne »bete« in zdelo se je, kot da smo rešeni. Hobotnica bo! Ker je smer pritegnila kar veliko pozornosti, se je Tedi odločil, da vse skupaj dokumentira tudi s svojim aparatom. Namestil se je na polici, tik ob smeri in vse je bilo pripravljeno na eksekucijo. Bojan se je podal v smer zelo umirjeno in sproščeno, čez detajl se je sprehodil kot čez Rovinjsko riviero in čestitke so začele padati že takoj, ko je varno preplezal čez bolerski del smeri. Vsi smo bili veseli, ker smo vedeli, da bo zvečer hobotnica. Kar nekaj poskusov kasneje, je smer uspelo preplezati tudi meni. In pred samo sem imel samo še sliko hobotnice. Počasi smo začeli pakirati za odhod, nakar sva se z Bojanom odločila, da ostaneva še za par smeri. Sonce še ni tonilo v morje. Bojan je v dveh poizkusih opravil s smerjo ocene 7a in pokazal, da je v zelo dobri plezalni formi. Proslavljanje se je začelo.

Mato je izbiral oštarijo. Tako smo se, blizu vhoda v plezališče v Limski kanal, usedli v domačo konobo z imenom Patricija. Do nas je prišla gospa srednjih let, gajsna, ampak hkrati prijetna – prava domačinka. Največ pozornosti je pritegnilo njihovo istrsko govedo – boškarin, domači fuži (testenine) in seveda zaslužena hobotnica. Naročili smo vse. Hrana je bila res izvrstna. Od solate s hobotnico ni ostalo ničesar, prav tako so bili »spolirani« tudi vsi ostali krožniki. Dan je bil že popoln, ampak v zraku se je čutilo, da nekaj manjka. Skok v morje! Po večerji smo, nazaj v Rovinju, moči ponovno združili v polni zasedbi in se odpravili na nočno kopanje. Do mestne plaže smo se morali sprehoditi mimo popolnoma prenovljene marine. Blišč, ki ga izžareva marina, nas je prav presunila. Neverjeten hotel in trgovski center tik nad marino, na pol skrit v krošnjah borovcev ter parkirane jahte, ti dajo vedeti, da nikoli ne boš med bogatejšimi na tej obli. Ampak, ko samo nekaj metrov stran od vsega blišča skočiš v toplo morje, odsevano z zvezdami in osvetljeno s planktonom, v trenutku pozabiš na vsa materialna čudesa našega sveta. Plavati ponoči, v umirjenem morju, brez gužve in hrupa, po konkretnem plezalnem dnevu, je v resnici še največ kar si lahko želiš od tega življenja. Razen še kakšnega dobrega smeha s kolegi in vrhunske kapljice rdečega vina. V družbi Špilija, Boškota, Tedija, Matota in Bojča je bilo vsega zadosti. Noč smo proslavljali še dolgo v noč. Med drugimi smo doma v stanovanju odkrili tudi hišno prečko, saj je notranjost imela stene z opekami. Špili je prvenstveno opravil z vsemi smermi in jih tudi ocenil. Padla je tudi ideja o airbnb plezalnem vodničku, kjer bi potovali po vseh opekarskih hišah in stanovanjih in naredili aplikacijo z vsemi možnimi smermi... Še preden smo se odpravili spat je, kot napovedano, začelo padati ali boljše rečeno kar liti. Lilo je celo noč in celo jutro, tako, da smo se zadnji dan vsi v miru naspali, nato pa spakirali in se odpravili domov.

Moški vikend je bil v resnici prekratek. Čeprav nisem več aktiven član našega kluba, je bilo lepo preživeti vikend s ta pravo družbo. Upam, da se še večkrat vidimo takole oz. še v večjem številu.

Sedaj, v času ponovne epidemije, se pa le posvetite svojim ženam, da nas naslednjič pustijo še za kakšen dan več.

Spisal: Tomaž Škafar

Matej Zorko, 20.10.2020, 3 fotk | Klubski tabori | Poročila

Aplikacija Boulder problems

Hej, plezalec, pozor! Nekaj novega je v naši vasi.

Grega Srpčič je odkril super aplikacijo in podrobno predstavlja njeno namembnost in uporabo. Pridi in testiraj jo na naših terminih v Krškem in Brežicah.

Akcija!

...

Ob treningih velikokrat zmanjka spomina – kako je že šel tisti bolder? Tudi sestavljanje novih bolderjev je včasih kar časovno potratno, včasih nastane zmazek, včasih prava mojstrovina. Karkoli nastane, si je dobro nekako shraniti; sam sem si smeri in bolderje na bolderci v MC-ju Krško shranjeval v telefon, tako da sem risal po fotografijah. Potem sem odkril aplikacijo Boulder problems, jo malo raziskal in prišel na idejo, da bi tole lahko uporabljali vsi člani kluba. No, tisti ki to želijo. J

Aplikacija je zastonj in je namenjena označevanju in shranjevanju bolderjev na »spray wall-ih« in deljenju kreacij z ostalimi obiskovalci objektov. Jaz in Rok aplikacijo že uporabljava in pridno polniva sezname bolderjev. Do sedaj sem dodal manjše število bolderjev, bom pa sproti polnil, saj smo vedno v stiski s časom in tako priložnostno bolderje iz galerije prestavljam v aplikacijo. Bom pohitel, obljubim. Se že sedaj veselim preizkusov različnih bolderaških problemov, ki jih boste sestavili. Navsezadnje nam takšen način beleženja problemov lahko pomaga tudi pri plezalnem napredku, saj ko si sam iz dneva v dan sestavljaš bolderje ali smeri, hitro padeš v rutino in nezavedno delaš podobne gibe in podobne bolderje. Tako se bomo lahko preizkusili v različnih stilih in na različnih kotih stene. J Mogoče iz nabora najboljših bolderjev naredimo kakšno klubsko tekmovanje. Samo ideja ...

No, da vas nekako vzpodbudim ali vam olajšam delo, sem naredil kratka navodila za uporabo aplikacije. Res kratka, več je slik kot besedila. Upam, da bodo v pomoč. V prehude podrobnosti ne bom šel, saj je v vsakem vsaj malo milenijca ali x-generacije ali karkoli že smo, pa nekako znamo tipkati po zaslonu na dotik.

Nejc Pozvek, 14.10.2020, 0 fotk | Splošno | Novice

PAKovke ali ženski vikend 7mič

PAKovke našle luknje v dežju!

2. do 4. oktober je bil letos izbran vikend za druženje in športanje nežnejšega spola PAK.

Tokrat sta proti Primorski zapuhala kombi in avto. 10 nas pa ja ni moralo v kombiju na pot, d… Maja nam je uštimala luštkano hišico Lily v Predgrižah. Bogu izza nogu? Ne, pri Črnem vrhu nad Idrijo. Luštkano izhodišče v prelepi okolici za plezalne tripe, pohode in kolesarjenje.

Večer je bil zapolnjen z dogovarjanjem, kdaj jutri v Vipavo na plezanje in ferato, ob mastni večerjici in z dobrim vinčkom. Ko se je dan prevesil v soboto smo popadale v tople postelje. No nekatere kasneje, saj je večer primeren čas za opravljanje vse žive toalete: britje, odmejkapiranje, ne vem kaj vse se že dela z obrvmi in trepalnicami… Čudo, kaj vse omogoča elektrika. No, v Peroju smo hodile le spat! Brez elektrke je življenje ženske vsekakor enostavnejše.

Zjutraj, ne boste verjeli, se je zadeva ponovila. Še večji problem za nas pa je bil, kako usposobit kuhalno ploščo? Deset ženskic? Prijazna gostiteljica nam je podala navodila, adijo pamet. Brez kavice pa nikamor!

Sonček je vabil, me v kombi in na primorski del Trnovskega gozda. V Vipavi smo se zapodile v ferate štiri zagrižene, ostalih šest v plezalni sektor. Vreme nam letos ni bilo ravno naklonjeno saj smo po preplezanih treh smereh, tri naveze, ob plohi, bile primorane na kavico v bar pri parkingu. Pogumne štiri pa so po ferati osvojile velik križ v dežju in v nalivu sestopile.

Urnik za ta dan se je nadeljeval v hišici Lili: preoblačenje, lišpanje… priprave na bolder sceno Koper, kamor smo odpotovale popoldan. Super scena in plezarija, velik prostor, smeri primerne za vsakogar. Splezale smo vse, kar se je dalo! Seveda smo izstopale z našimi majčkami in mišicami seveda. Ko nismo zmogle res nič več, smo se odpravile na luštno večerjico v oštarijo Atrij v centru Kopra. Priporočamo, dobro in ugodno. Ker je bil dan aktiven smo si ob 22.00 vse omislile še ogromen sladoled na koprski plaži! Pa ne moremo me brez morja in morskega vzdušja.

Večera še ni bilo konec. Maja nas je naložila v ombi in oddirja do Lilike. Tu mo se spremenile v slavne osebnosti in pokurile še zadnje atomčke energije, da smo odkrile svojo identiteto ter v zgodnjih jutranjih urah, po seveda ponovni pedikuri in odmanikuri, pobegnie v postelje.

V nedeljo zjutraj in dopoldan, kot da ni še nikoli prej deževalo. Lilo je, kot bi iz šafa zlival. Arso napoved pa nas je po enajsti optimistično popeljala v Vipavsko dolino in dalje do  vznožja Nanosa. Seveda smo ga osvojile navkljub hudemu vetru. Lep pohod v prelepih barvah in norimi razgledi. Da pa smo izkoristile vikend maksimalno še kleptljiva večerjica pri Postojni in oddirjale smo domov.

Luštno, kot se spodobi. Tudi sedmič nam je uspelo, v super in zabavni družbi. Do naslednjega leta: treniramo, da bomo še boljše!

Maja Stopar, Špela Stopar, Janja Sluga, Mateja Pšeničnik, Romana Tomšič, Valerija Bogovič, Tanja Sotelšek, Lina Buršič, Brigita Kužner, Aleksandra Voglar

 

ROMA:

Obujem nove čevlje, ker danes je moj dan..        (res da se rima, refren za dol past)

z blatom in dežjem, sm pa ke tut s soncem obsijan...

Babji vikend smo spelale,

zarad napovedi bi se skor zjokale...

Možemo da promjenimo mjesto?

Ma možete, al nemojte da vas COVIDI...

Ker v kombiju smo ure in ure preživele,

škoda, da smo hiško sploh najele...

Elektriko smo tam imele,

luči so noč in dan gorele...

Doktorat nad štedilnikom nardile,

ko kfe bi rade spile...

Upoštevale NIJZ priporočila,

"razkužila" malček tut nagnila...

Kot da vinsko klet bi obiskale,

flaše komaj na polico dale...

Kopalnic moglo bi bit vsaj pet,

da lepo stekel bi promet...

Manikura...pedikura,

zrihta se že vsaka kura...

Zjutri na pojstli kosti pretegovala,

bum - na parketu prec pristala..

Splezale smo metre tri,

ko nas dež že prepodi...

Gor na križu bejbe v modrcih visele,

dol pa pokoro so imele...

Čajčk s kapljo ruma,

ekipi dal je novega poguma...

V Kopru plastika nas je gostila,

puncam roke pretegnila...

Zgledale ku reprezentanca D (de)

z majčkami opazne smo bile..

Večerni Koper in gostilna

pol pa še porcija sladoleda res obilna..

Igralci, pevci in pa dive,

spanec spet so nam kratile...

Lorela, Rolena,..al kako,

znano bitje je zdaj to...

Fruštek in kufete tri,

da nebo se nam zjasni...

Plan z lahkoto spremenile

na Nanos smo se zapodile...

Pod hribom kar mau smo spet krožile, 

da parkirišče smo dobile...

Gor pa burja je kar huda bla,

tko da koča nam je prou pršla...

Med vožnjo babe še čvekale,

mim velemesta kar peljale...

Mini prekršek naredile

in me pred bajto odložile....

Mejte se,Roma

 

Aleksandra Voglar, 11.10.2020, 0 fotk | Klubski tabori | Poročila

Skupna tura na Piz Bernina 4049m

Tako kot skoraj vsako leto, se tudi letos odpravimo na enega izmed nam dosegljivih štiritisočakov. Ko listam po vodniku in izbiram cilje, mi takoj na prvi strani pade v oči gorski osamelec Piz Bernina. Gre za nam Slovencem najbližji štiritisočak  in tudi zato precej  zaželen cilj.  Mogočen gorski masiv meji med Italijo in Švico, sam vrh pa pripada Švici.  Pristopati je mogoče iz obeh  smeri, mi smo se odločili, da  bomo dostopali iz italijanske, kjer je celotno pot potrebno opraviti peš, brez pomoči žičnic.  

Nenavadno zgodnja ura, komaj nekaj po polnoči, ko  se odpeljemo  iz Krškega. Zbralo se nas je presenetljivo veliko, skupaj dvanajst, kar je za tako turo prej nenavadno kot pa običajno. Med nami nekaj izkušenih, nekaj pa tudi takih, ki si bodo izkušnje na višinah nabirali prvič.

Dolga utrujajoča  vožnja nas na koncu po strmi vijugasti cesti  pripelje do izhodišča, natančno do jezera Gera, kjer so človeške roke zgradile ogromen akumulacijski jez, ki nekako niti ne sodi v to idilično gorsko pokrajino. Začetek poti vodi naravnost čez to nenavadno zaporo, kjer občudujemo celo ribiče, ki lovijo  na za nas  nenavadni višini 2100m. Le katere ribe tukaj sploh živijo, se sprašujemo  in se smehljamo nenavadnemu prizoru. Pot zložno nadaljuje svojo pot do prve od treh koč, ki jih moramo danes doseči. Žal so v tem času večinoma  že vse zaprte, razen nekaj izjem, med katerimi je tudi naša Marco e Rosa, današnji cilj precej dolge etape.  Na začetku še srečujemo nekaj planincev, vendar, ko se  pot enkrat odcepi, ostanemo praktično sami. Višje kot smo, bolj se svet okoli nas  spreminja iz zelenega v pusto pokrajino, ki so jo stoletja oblikovali ledeniki. Do koče Marinelli Bombardieri prečkamo še sedlo Boccheta di Caspoggio in se prvič vzpnemo na 3000 metrov nadmorske višine.  Takoj zatem nas  iz sedla čaka spust in težko pridobljeni višinski metri se hitro izgubijo.  Do koče prečkamo še prvi ledenik.

Od koče Marinelli, ki leži na 2813 metrih, se zopet strmo dvigujemo dokler ne pridemo na ledenik Vedretta di Scerscen superiore, ki je precej razbit, zato je potrebna posebna previdnost. Ledeniška naveza je tukaj obvezna zaradi mnogih razpok in  snežnih mostov. Ker že dolgo ni bilo snega, so razpoke na našo srečo dobro vidne in večjih težav pri prečkanju nimamo.

Ko se približamo skalnemu vznožju Crast´Aguzze, kjer poteka zavarovana ferata, zadnji del poti do koče Marco e Rosa, že od daleč opazimo znamenje, ki nakazuje začetek, nas dočaka  neprijetno presenečenje.  Krajna zev, ki ločuje sneg od skale, je tukaj  tako široka, da je  steno praktično nemogoče doseči. Poleg tega pa je prvo varovalo šest metrov višje,  kot pa je visoka snežna odeja. Počutimo se ujete, brez idej, kako naprej.  Iz skupine se že slišijo predlogi, gremo nazaj, preden nas dohiti noč. Nekako se ne morem sprijazniti z dejstvom, da smo prehodili vso to pot  zaman. Ledenik, kjer bi se dalo obiti skalno zaporo zgleda prenevaren. Opreme, ki bi omogočala varen vzpon do prvih varoval nimam. Stena zgleda precej gladka, krajna poč pa tudi globoka, morebitni padec ne bi bil nič kaj prijeten. Spomnim se ribičev, ki smo jih srečali ob jezeru in na misel mi pride, da bi rabil pravzaprav ribiško palico, da dosežem zanko na fiksni vrvi, ki je še najbližje dosegljiva. Na misel mi pride tudi Tomaž Humar, ki si je z ribiško palico pomagal pri prvenstveni  smeri Nespodobno povabilo v steni Vežice. Ribiške palice žal nismo imeli, smo pa sestavili dolgi vzvod iz pohodnih palic, na katerega smo na koncu zalepili vponko z vrvjo. Na vrsto je prišel Sims, ki je počasi a vztrajno, v ležečem položaju zaradi možnosti podora  opasti, poskušal vpeti vponko v zanko. Simsu je najprej uspelo poriniti palico skozi uho, potem pa še z majhnimi premiki vpeti vponko. Zaslišal se je vesel krik, nato pa sem po vpeti vrvi  požimaril do prvih varoval. Nadaljnji postopki so bili zelo hitri, namreč čez to krajno zev smo spraviti 14 ljudi, med drugimi tudi dva starejša Italijana, ki sta prišla za nama.

Vseeno nam je ta manever vzel precej časa, v kočo smo prišli precej pozno, trdna tema je že bila, ko smo se zadnji vzpenjali po ferati.

Jutro je  precej sveže, na snegu so se lesketali zamrznjeni kristali. Mrzlo jutro je bila tudi dobra popotnica za dan, ki se je obetal. Vreme, ki si ga  visoko v  gorah lahko samo želiš.

Po zajtrku, ki so ga  postregli v koči in bi težko opravičil svoje ime, smo navlekli vso potrebno opremo, se  navezali po parih in se odpravili po snežnem  pobočju do skal jugovzgodnega grebena Spallagrat. Med pripravo na plezanje, nas obsije sonce in pogreje premrle ude.  Plezanje je prijetno in ne pretežko, težavnost se giblje okoli druge in  tretje stopnje. Nameščenih je tudi kar nekaj varoval, katera so nam v znatno pomoč. Na grebenu se teren položi, skale zamenja sneg, na čevljih so zopet znajdejo dereze, v rokah cepin. Pogosto je  še potrebno popraskati  po skalah, mraz se je že zdavnaj umaknil soncu. Na vrhu smo sami, občudujemo ogromne ledenike, katero delo narave  naši potomci verjetno ne bodo več deležni.  Sestop mine precej hitro, dvakrat si še pomagamo z spustom  ob vrvi in že kmalu smo nazaj pri koči.

Ležerno čakamo še ostale, ki so še nekje na gori. Mir skali helikopter, ki prevaža skupino ljudi, ki so si zamislili, da pridejo na kočo na tak način. Opazujem dogajanje, nevajeni snega in skal se nekateri komaj prekobacajo do koče, pa čeprav jih loči samo nekaj deset metrov.

Helikopter počasi odleti,  v gorah spet zavlada mir, nas pa  čaka še dolgi sestop, ki bo trajal dolgo v  noč.

Še več slikic najdete v fotogaleriji.

Matej Zorko (vodja ture)


In še najnovejša pesnitev Romane Tomšič - Rome:

Na skali kakšno prasko in modrico mi dobili

v kombiju skor prste polomili.

Začetek rimarije je na konc

da ne bom naštevala kdo v petek bil je ponoč pokonc...

Prejšn tedn na 3 jurje kar lahko

zdaj na to višino malce bolj težko..

Da pa ni bla sm višina tu težava

še krajna zev nam ponagaja...

100 in ena tam rešitev

za naše fante tista ferata odrešitev...

Nič mu živcev ne načne

vse v hribih sprejme, tako pač je...

Ferata mela je poseben čar

zvezane lojtre in verig kar en par...

V kočo gor prišli zvečer

takoj po grlu šel en dober pir...

Prišli skor mau smo podhlajeni

a pištolca vseen se znajde v roki njeni...

Vročino takoj nam zmeri

če smo vsi po njeni meri...

Vožnja, hoja nas je kar pobrala

in v pojstle vse poslala..

Na vrh hriba ni blo glih težko

samo vleklo se je pa zelo...

Ko vse naveze prišle so gor in dol

vreme je šlo že počas navzdol...

Megla, oblaki so se že podili

helikopterji pa starce vseen so gor vozili...

Škripale dereze so po skalah

kjer snega je že zmanjkvalo...

Abzajli, fiksi in še kaj

da spravu Mato ekipo je nazaj.

Po mini ledeniku mi hodili

se v kakšno špaltno spotaknili...

Ko ponoč smo dol hodili

med sabo nič skor govorili...

Ko signal smo spet dobili

Rogljiča na dirki izgubili...

Mimgrede tam ob poti

Maja še marele nabere sproti...

Na jezu pa še vrata skor zlomili

zlata vredne klešče uporabili...

Poročilo, galerijo prec objavi

na naslednjo turo se prijavi...

Matej Zorko, 28.09.2020, 9 fotk | Alpinizem | Poročila