V četrtek, 21. maja, smo člani alpinistične sekcije namenili ponovitvi oz. utrjevanju znanj letne alpinistične tehnike, za kar nam odlične pogoje nudi kar domače plezališče Armeško. V debelih treh urah smo se nas je sedem preizkusilo v zahtevnih manevrih samoreševanja, pomoči padlemu soplezalcu, škripčevju, različnih načinih spustov s ponesrečenim itn. Koristno preživeto popoldne, ki bo pripomoglo tudi k večji pripravljenosti na morebitne zahtevne situacije v gorah tekom poletne sezone, ki je pred vrati.

Seminar sva vodila inštruktorja Matej Zorko in Nejc Pozvek, udeležili pa so se ga inštruktor Gorazd Pozvek ter pripravniki Andreja Malus, Urša Sojč, Miha Rainer in Jakob Mlakar.

Srečno in veliko plezanja si/nam želimo!

V četrtek 4.6.2026 in petek 5.6.2026 sta za nas potekali še zadnji tekmi v tej sezoni oz. tem šolskem letu. Tokrat sicer ni bila to ravno klubska zadeva, saj so v novomeškem Frikšnu gostili kar 2 Državni prvenstvi in sicer osnovnošolskega in srednješolskega. 2 pestra dneva tekmovanj, v četrtek je najprej potekalo osnovnošolsko, ki je bilo razdeljeno na mlajše učence (letnik 2013-2015) in starejše učence (2012-2010). Kot omenjeno, sicer tu ni direktne povezave s klubom, saj v osnovi plezalci zastopajo svoje šole, a vseeno smo se mi odločili, da pošljemo svojega spremljevalca, saj je plezanje kar specifično, večina profesorjev športne vzgoje pa se na naš šport ne spozna, vsaj ne dobro in ne v tekmovalnem smislu. Žal..

No, prvi dan smo imeli 12 tekmovalcev, 8 pri maljših učencih brez licence, to so bili Nejc Krulec, Liam Ledić, Žan Fiorelli, Ajda Sotelšek, Zala Omerzu, Zara Hotko, Lora Kurinčič in Lea Fiorelli. Celotna kategorija je bila ogromna, cca 130 otrok iz celotne slovenije, pod balvani so se nabrale kar velike kolone, sicer je bilo 8 balvanov, 5, ki so bili brez sodnikov in so bazirali na fair playu in trije, kjer so sodili uradni sodniki (te balvani so bili tudi težji in tu se je v večini odločalo o najboljših). Naša mladina je plezala borbeno, skupaj so sodelovali, da so prišli na vrsto na balvanih, se spodbujali med plezarijo in se skupaj napenjali. Ajda in Nejc sta prvi 5 balvanov preplezala v prvem poizkusu, potem pa sta preostanek tekme poizkušala težje balvane, ki so bili kar pestri. Nejcu je v zadnjih minutah uspelo doseči še 1 cono v težkem balvanu, to pa ga je poneslo na odlično 6. mesto. Ajda je ostala pri 5tih flashis in tako končala na 20. mestu. Posebna pohvala pa gre tudi Žanu Fiorelliju, ki je kljub temu, da je bil med mlajšimi (sam je letnik 2015, tekmoval pa je tudi z letniki 2013), definitivno pa med najmanjšimi borbal v začetnih petih balvanih in v zadnjih minutah opravil tudi z balvanom 4, ki je bil zanj res težak in si tako priboril odlično 15. mesto! Punc je bilo vse skupaj nekaj čez 100, vse naše tekmovalke pa so se uvrstile v zgornjo polovico!

V drugem delu dneva so tekmovali starejši učenci in učenke, to so bili Bor Klenovšek, Sandra Žagar, Lana Lubšina in Zoja Moškon. Zoja je imela na tej tekmi nekaj smole in je tekmo zaključila predčasno z rahlo (vsaj kot kaže in tudi držimo pesti da tako ostane) poškodbo gležnja, ostali pa so borbali naprej. Največ uspeha je imel Bor, ki je preplezal 4 izmed prvih 5 balvanov, prav tako pa je dosegel vse 3 cone z najtežjih treh balvanih, nekaj moči in izkušenj pa mu je zmanjkalo še za kak dodaten vrh. Tekmo je tako končal na odličnem 5. mestu. Podobno borbena je bila Lana, ki je imela 1 vrh in 2 coni manj, a vseen je bila pri dekletih dobro uvrščena ravno na rob prve deseterice! Čestitke tudi njej. Sandra pa kot se spodobi, je pridno nabirala svoje tekmovalne izkušnje v svojem prvem pravem letu tekem in se je dobro borila in poizkušala težke balvane!

Drug tekmovalen dan je bil za nas sicer bolj umirjen a ni krajši, pri dijakih in dijakinjah smo imeli 4 predstavnike, 2 pri mlajših dijakinjah brez licence in 2 pri starejših dijakih/dijakinjah brez licence. Zjutraj sta plezali Katja Mešiček in Vita Omerzu. Obe so pričakali kar zanimivi balvani, še malenkost težji kot dan prej, punci sta dobro fajtali, obe preplezali 3 od prvih petih balvanov, Katja pa je temu dodala še 2 coni pri najtežjih balvanih, kar ji je prineslo dober rezultat in sicer 5. mesto. Sicer lahko dodam, da je bila v dveh balvanih tako blizu vrha, da si težje bližje a zmanjkalo je kanček moči za piko na i (že s samo enim izmed teh vrhov bi zasedla 1. ali 2. mesto) :) Vita pa je s tremi preplezanimi tako osvojila 9. mesto.

Ob dveh so s tekmo pričeli še starejši dijaki/dijakinje brez licence, tu sta plezala Eva Sluga in Miha Petrišič. Eva se je spopadala s težkimi balvani, sicer verjetno počasneje kot bi si želela a je vztrajala do konca. Na koncu je bila tako kot Vita uspešna v treh balvanih, dosegla pa je 9. mesto. Miha, kot je verjetno za pričakovati, je ciljal na najvišja mesta. Med ogledom je začrtal plan oz. izbral zaporedje balvanov, nato pa opravil kar enega za drugim. Sicer se to sedaj sliši kot da so bili tako lahki da mu niso bili izziv, a ni bilo čisto tako. Je pa res, da je bil njegov končen izkupiček 7 bavlanov na flash in enega v 5to :D S tem je bil vsaj za 2 vrha boljši od ostalih in po samo 32tih minutah zaključil svoje plezanje. Tako je lahko z nasmeškom po tekmi stopil tudi na najvišjo stošničko in ubeležil še naslov srednješolskega državnega prvaka med starejšimi kadeti brez licence. Njegova misel za naslednje leto pa je, da bi lahko tekmoval z licenciranimi in tu se čisto strinjam, lahko ;)

Kako začeti, pretekli vikend so v Slovenski Bistrici vzporedno potekale 3 tekme Vzhodne lige, v hitrosti, težavnost in balvanih. Ker sami hitrostnih plezalcev nimamo, smo imeli 2 tekmi vzporedno a nič kaj manj pestro dogajanje kot ostali. Vsa čast bistričanom za organizacijo tekme, vse je potekalo brez zapletov, tekoče itd. Res super. Sicer pa je ta format naporen mislim da za prav vse, mlade plezalce, trenerje, starše.. :)

No, pa gremo počasi, dogajanje za nas se je pričelo v soboto dopoldan s plezalnimi nastopi mlajših in starejših cicibanov. Tokrat bom v poročilu omenil samo posameznike, saj je bilo veliko dogajanja, a to ne pomeni da so rezultati in dosežki drugih kaj manj vredni (vse točne rezultate si lahko ogledate na www.vzhodnaliga.si). Pri starejših cicibankah se je tokrat najbolje odrezala naša letošnja debitantka Zara Hotko, ki je na svoji 2. težavnostni tekmi že preplezala eno izmed smeri do vrha! Sicer je res da je bilo vrhov več, še vedno pa je zahtevalo veliko zbranosti, da je priplezala do gor brez napake, s tem nastopom si je priborila tudi svoj rezultat sezone z 11. mestom! Dodatno bi omenil še Žana Oštrbenka, ki je bil čez celo sezono kar konsistenten, se uvršal med deseterico, tokrat je malenkost zmanjkalo in je končal tekmo na 11. mestu. Nekaj smole pa se je pripetilu Žanu Fiorelliju, ki je prvo smer plezal dobro, kljub temu da je favorizirala višje, v drugi smeri pa mu je ravno njegova višina in kanček nepozornosti prinesel prezgoden padec, vseeno se je uvrstil na 14. mesto.

S temi dvemi kategorijami, se je dogajanje na zunanji težavnostni steni končalo, preselili pa smo se na balvane, kjer so najprej plezali mlajši dečki/deklice, kasneje pa še starejši dečki/deklice in kadeti/kadetinje. Tokrat so mlajše dečke in deklice pričakali nekoliko lažji balvani a še vedno kar težki. Najbolje je šlo Lani lubšina, ki je preplezala kar 7 od 10ih balvanov, to pa je v močni konkurenci zadostovalo za 15. mesto. Dobro sta plezala tudi Ajda Sotelšek in Nejc Krulec, Ajda je dosegla 5 vrhov, Nejc pa 4. Runda kasneje je bila spet malenkost težja oz pretežka a nič tako "drastičnega" kot teden prej v Bolderaju. No, verjetno če vprašate Miho, je bila runda težja, a mislim da je bila razlika zgolj pri težjih treh balvanih, lažji pa so bili malenkost lažji, pa če prav spet nekateri izrazito za višje tekmovalce, kar se odrazi v veliki razliki med vrhovi deklet in fantov. Pohvaliti je treba Bora, ki je v konkurenci kar nekaj visokih fantov dobro plezal, in dosegel 6 od 10ih vrhov! Nekaj manj vrhov je uspelo preplezati Viti in Katji, obe po 4 vrhove in 6 con, sicer je zanimivo da sta od težjih balvanov obe preplezali druga 2, na koncu pa sta tudi zasedli 6. in 7. mesto, čestitke. Kot rečeno Bor je plezal dobro, v močni konkurenci pa je končal na 14. mestu. Miha je plezal kot zna, malo se je sicer lomil v tehničnem balvanu, saj ga je izdala gibljivost, a vseeno se je privlekel do vrha v 2. poizkusu in si tako zagotovil že svojo 2. zmago v sezoni! S tem se je skoraj zaključilo dogajanje za ta dan, sledile so samo še skupne podelitve, kjer smo med top 5 imeli 2. To je bila Katja Mešiček, ki je zasedla 5. mesto v skupnem seštevku balvanov med kadetinjami in kot ste verjetno ugotovili, imeli smo zmagovalca pri kadetih, Miho Petrišiča, ki je domov prinesel zlat pokal (sicer kot boste prebrali še naprej, ne samo enega ;D)

Tako naslednji dan, je bil vrstni red ravno drugačen, zjutraj so najprej plezali starejši tekmovalci, se pravi od mlajših dečkov/deklic naprej. Podobna zgodba kot dan prej, tokrat sta skoraj identično plezala Nejc in Ajda, med njunima dosežkoma je bil zgolj + razlike, Nejcu je to prineslo 15. mesto, Ajdi pa v močni konkurenci 26. mesto. Lana je v tej isti konkurenci zasedla 15. mesto in v prvi smeri priplezala zelo visoko, skoraj pod vrh. Dobri plezalni predstavi je prikazal tudi Bor, očitno forma pred poletjem pri njemu raste, obe smeri je padel tik pod vrhom in tako končal na dobrem 7. mestu! Pri dekletih je najbolje plezala Katja, prvo smer padla tik pod vrhom, morda bi lahko iztisnila še kakšen gib, v drugi smeri pa se je dobro borila z dolgimi gibi, ki so bili postavljeni predvsem zaradi fantov padla sicer nižje, a vseeno za svojo kategorijo kar visoko in se SPET uvrstila tik za zmagovalni oder, mislim da je to že 3. ali 4. v tej sezoni. :) Dobro je plezala tudi Vita Omerzu, ki pa ji je malenkost zmanjkalo za še višjo uvrstitev in je bila 8. Katja si je tako še z enim 4. mestom zagotovila tudi skupno 4. mesto, tik za najboljšimi, le 2 mesti za njo na 6. mestu pa je bila Vita! Čestitke obema. No pri kadetih, podobna zgodba kot dan prej, malo utrujeni Miha, je preplezal 1. smer tik pod vrh, sicer zmagal v tej smeri (nekaj besed smo spregovorili tudi s sodniki glede sojenja..), to pa potrdil z preplezano 2. smerjo in si s tem zagotovil zmago na tekmi, kot tudi v skupnem seštevku v težavnosti in tudi v vseh treh disciplinah. Se pravi prejel je kar 3 zlate pokale v tej sezoni, res lep zaključek.

V nadaljevanju dneva se je dogajanje prestavilo še na balvansko steno, tokrat so žal mlajše cicibane/cicibanke in starejše cicibane/cicibanke pričakali težki balvani in kar naporna runda. Kar nekaj naših plezalcev je končalo z enim preplezanim balvanom a vseeno s kar nekaj conami.. Med boljšimi je bil Liam Ledić, ki je preplezal 3 balvane (od desetih) in dosegel 9. mesto. Nekaj mest za njim na 12. pa je bil Žan Fiorelli. Med mlajšimi pa je kot v soboto Žan Oštrbenk dosegel dobro 11. mesto, kanček pa je zmanjkal še za malo več. Med puncami se je najbolje ponovno odrezala Zara Hotko, ki je preplezala 3 balvane in osvojila 7 con, kar ji je prineslo 17. mesto.

S temi nastopi se je zaključilo tudi dvodnevno dogajanje za nas. Drugih skupnih podelitev se žal nismo udeležili, saj nismo imeli plezalcev med top 5. A nič za to, če se spomnete začetka sezone sem omenil, da imamo letošnje leto večino tekmovalcev med mlajšimi v kategoriji, tako da so navidezno slabši rezultati zgolj to, navidezno. Ko pride do takšnih elo težkih tekem je tudi težko govoriti o dobri razvrstitvi, saj če večina plezalcev prepleza 1 od 10ih balvanov realnih rezultatov ni.

Spodaj še nekaj fotk ;)

Vabilo na letošnji tabor, ki se bo prestavil iz tradicionalne Paklenice v Canazei, ki je v sredušču Dolomitov, ob masivih 

Sella, Sassolungo, Marmolada. Področje ponuja ogromno izbire – od kratkih športnih smeri do klasičnih dolgih linij in ferat. 

Tabor bo potekal od četrka 25 do nedelje 28 junija. Prijave in vse info. Matej

Tokrat bom za izjemo od preostlaih poročil malo krajši, razlog pa bo hitro znan.

Žal nam je vreme odneslo uradno 4. tekmo Vzhodne lige, ki bi morala biti v Prevaljah a zaradi dežja plezanje na zunanji steni ni bilo mogoče. No tako smo pristali na šele 2. balvanski tekmi v sezoni in za nas 3. tekmi na sploh (če odštejemo težavnost) v Bolderaju v Celju. Super nov balvanski center, ki še ni odprt leto dni.

Glede same tekme pa tako, zjutraj so plezali najmlajši, pri nas sta bila to Žan Oštrbenk in Anže Preskar. Kot boste videli pri vsaki posamezni kategoriji ton tekme, je bilo tudi pri mlajših tako, da so jih pričakali izjemno težki balvani. Sicer mogoče pri mlajših še ni bilo tako "strašno" kot kasneje a je bilo že tu opazno. Žan je dosegel 4 vrhove in končal na 8. mestu, Anže pa je imel smolo pri enem izmed vrhov in tako končal z dvema preplezanima balvanoma in 18. mestom.

Pri starejših cicibanih so plezali; Fiorelli Žan, Liam Ledić, Zara Hotrko, Zala Omerzu in Lora Kurinčič. Slednje 3 so se prvič udeležile balvanske tekme, škoda da je bila ravno ta zamočena s strani postavljalcev... Kaj povedat? Nič kaj veliko, vsi so preplezali zgolj po 1 balvan in osvojili 3 ali 4 cone. Še zdaleč to ne odraža kakšni plezalci so ampak zgolj to, kako lahko napake postavljalcev krojijo razplet tekme..

Pri maljših deklicah in dečkih je bilo podobno, tu so tokrat naše barve zastopale samo punce; Fiorelli Lea, Lubšina Lana, Ogorelc Lara in Sotelšek Ajda. Zgodba podobna kot rundo pred tem, morda še malo začinjena saj smo imeli kar 10 tekmovalk ki pri puncah niso zabeležile nobenega vrha! Od naših se je najbolje odrezala Lana z enim vrhom in petimi conami, sicer bi lahko preplezala še kakšen balvan a ker je bilo povsod veliko čakanja to žal ni bilo možno, s tem si je zagotovila 21. mesto izmed 57tih tekmovalk. Da morda dodam ob tej priložnosti, vsi tekmovalci imajo na voljo 10 balvanov, v osnovi je tako (oz naj bi bilo..), da so najtežji (8-10) namenjeni temu da razporedijo najboljše (top 5, 10), balvani 4-7 da razporedijo tekmovalce med 10-50 mesta (odvisno od velikosti kategorije) mestom in 1-3 preostanek..

No, pa smo že pri kategoriji starejši deklice dečki, tu sta plezala Zoja Moškon in Bor Klenovšek. Pri teh kategorijah so končno sprejeli odločitev in nekatere balvane malenkost olajšali ali pa niso prešli na še težje balvane, tako da v osnovi malo boljša runda kot prejšnje, sicer izrazito težja za dekleta v primerjavi s fanti, saj tekmujejo na istih balvanih in ker so prednjačili skoki in dinamični gibi je imela višina velik vpliv, ki pa žal puncam v primerjavi s fanti ni v prid.. Bor je začel super, hitro opravil z nekaj dinamičnimi bolderji, potem pa se mu je malo zataknilo pri malo bolj fizičnih in tehničnih balvanih, tekmo je končal na 11. mestu, s petimi vrhovi in sedmimi conami. Zoja je tudo dobro začela, preplezala dinamičen balvan, in previsne krimpe, potem pa se je malo zataknilo in je veliko poskusov namenila probavanju preostalih skokov. Tekmo je končala na 16. mestu.

Vzporedno z njimi pa so plezali tudi kadeti in kadetinje. Težava tudi tu ista razlika med fanti in puncami a poleg tega ja, v primerjavi z preostankom dneva kar ok, a še vedno kar težka runda. Imeli smo kar 7 predstavnikov; Groboljšek Bino Katarino, Pino Rožman, Jakoba Mlakarja, te trije so bili letos na svoji prvi tekmi Vzhodne lige in preostanek klasične ekipe; Eva Sluga, Vita Omerzu, Miha Petrišič in Katja Mešiček. Punce so s težavo nabirale vrhove in se preizkušale v težkih skokih, največ uspeha je imela Katja, ki je preplezala 4 balvane, 6 pa jih je prišla do cone, prav tako pa je pri kar dveh oz. treh balvanih padala na zadnjih gibih. S kančkom sreče in odločnosti bi lahko stisnila še kakšen vrha vseeno plezala je dobro in lepo tekmo pa je končala tik pod zmagovalnim odrom na 4. mestu, tako da super! Lahko rečem pa kot je v navadi, je našo "čast" rešil Miha Petrišič, uspešen je bil v vseh 10tih balvanih! Tako da se jih je dalo splezati a je bilo res težko! V zadnjih minutah tekme je dosegel vrh 5. balvana (ki ga je pustil za konec) in si tako zagotovil svojo prvo zmago na Vzhodni ligi! Kaj dodati? Super je gledati njegovo plezanje, večina balvanov je preplezal z odliko in demonstriral kaj se da doseči z rednimi treningi in pridnim delom! (da ne bo pomote, platke ga še vedno malo matrajo, ampak jih je polezel, čeprav ne v 1.! ;D)

No tako, pa ni bilo preveč kratko a vseeno :)

Ne pozabite, naslednji vikend na sporedu kar 3 tekme Vzhodne lige, vse v Slovenski Bistrici in to je tudi letošnji zadnji tekmovalen vikend pred počitnicami!

Spodaj še nekaj fotk s same tekme.

Redne prijave so polne in trenutno sprejemamo samo še vpise v čakalno vrsto!

PAKovci po dolgih letih znova pripravljamo tabor za osnovnošolce na naših vadbah. V tednu po zaključku šole bomo z otroki plezali in se družili v plezališču Podgorje (pod Lisco). Na povezavah najdete informacije in prijavnico, več informacij pa preko e-pošte ali neposredno pri vodji Sandri Voglar (031 623 167).

Veselimo se čudovitih skupnih doživetij!

Alpinistke in alpinisti ter vsi, ki plezate večraztežajke:

pred sezono je dobro malce osvežiti znanje, se seznaniti z novostmi, preveriti, če smo še "spremni" za akcijo ... da ne bi bilo slučajno kakšne zadrege, če gre (bognedaj) v steni kaj narobe. S tem namenom se pred vsako sezono dobimo v Armeškem in tako bo tudi letos. Prijave zbiramo kar TUKAJ; prijavljeni boste obveščeni o detajlih.

Vabljeni!

V soboto 09.05.2026 smo pripravili poseben dogodek, to je bilo področno osnovnošolsko prvenstvo, a tokrat v balvanskem plezanju v Športni dvorani Brežice. Z razliko od preteklih let, ko so se je plezala težavnost oz po domače na štrik in kjer zmaga tisti z doseženo najvišjo višino, smo tokrat plezali balvane, kjer bolj do izraza pride dinamika, moč, koordinacija zmagovalec pa je tisti, ki v vseh balvanih nabere največ točk.

Da je bila izkušnja še toliko bolj pristna, smo iz naših sten posebaj za tekmo pobrali najboljše oprimke in sva z Aljažem Motohom pripravila zabavne izzive za naše osnovnošolce. Seveda brez pomoči starejših tekmovalcev bi takšne akcije predstavljale nemogoč zalogaj, a na srečo vedno z veseljem pripomorejo bodisi pri pobiranju oprimkov, pripravi prizorišča in tokrat tudi s tem, da so našraufali enega izmed balvanov.

Pa gremo po vrsti, planiranje za tekmo se je pričelo že vsaj kakšen mesec pred samim dogodkom, najprej je bila sprejeta odločitev, da se izvede balvanska tekma, nato je bilo treba naštudirati pravila in poskrbeti, da bo vse regularno. Za vzor smo si vzeli starejše tekme Vzhodne lige, saj na naši steni manjka nekoliko prostora in smo lahko postavili skupaj 6 balvanov. Tedne in dneve pred tekmo pa sva z Aljažem namenila predvsem planu kakšne bolderje postaviti, katere oprimke uporabiti, da bo vse potekalo čim bolje, da po eni strani ne bo prelahko, po drugi pa ne pretežko.

Tako smo prišli do dneva tekme, zjutraj smo do konca uredili tekmovališče, pripravili vse za tekmovalce, kot tudi za obiskovalce, ki jih ni manjkalo, predvsem pri najmlajših. Na dan tekme je pomagalo nekje 15 prostovoljcev v različnih vlogah. Nekateri so bili sodniki na balvanih, drugi so otroke ogrevali, tretji usmerjali, seveda ne smemo pozabiti tudi na spikerja, ki je skrbel, da je bilo v dvorani dobro vzdušje in gledalcem približal samo tekmovanje, pravila, dogajanje... Zjutraj oz. dopoldan (10:00) se je začel tekmovalni del, najprej za najmlajše 1. in 2. razred. Tu je bilo kot omenjeno vzdušje in publika najštevilčnejše. Pri mlajših je bila želja, da so balvano malenkost lažji, saj se s tovrstnimi tekmovanji v večini srečujejo prvič in je predvsem pomembno da se počutijo dobro, pokažejo kaj znajo staršem, babicma, dedkom.. Super uvod v tekmovanje in dobra popotnica za preostanek dneva. Največja "napaka" v dnevu se je pripetila v kategoriji 3. in 4. razred, saj se je po prvi rundi izkazalo, da so balvani malenkost prelahki (predvsem ker so se tekme udeležile predstavnice Sevnice, ki že na Vzhodni ligi posegajo po najvišjih mestih). Tekmo smo ustavili za cca 5 minut, z Aljažem sva prilagodila težavnosti dveh balvanov in runda se je začela od začetka. Prilagoditev je bila ravno pravšnja, da so se tekmovalke in tekmovalci lepo razporedili in večjih delitev mest ni bilo. Dan se je hitro odvijal, kategorija kjer so plezali učenci 5. in 6. razredov je minila ekspresno, saj je bilo tu najmanj prijavljenih. Na koncu pa so plezali še otroci zadnje triade, se pravi 7., 8. in 9. razred. Tu smo lahko balvane zastavili že kar konkretno, vključili tudi malo več dinamike, kakšen skok in balvane, ki so zahtevali malo bolj natačno in kompleksno gibanje. S tem smo tudi zaključili uraden del tekme, ki je bila po  mojem mnenju zelo uspešna in jo bo potrebno v prihodnje ponoviti!

Seveda za nas (organizatorje) to še ni bilo to za tisti dan, saj smo morali pospraviti tekmovališče in pripraviti steno za nadalne vadbe. Najprej smo odstranili vse tekmovalne balvane, pospravili blazine in ponovno namestili oprimke za plezanje smeri. Po koncu pa smo naporen dan zaključivi z eno super večerjo v Reset Brewery.

Ker bi brez podpore naših sponzorjev takšne dogodke speljali s težavo se vsem iskreno zahvaljujemo (HESS d.o.o., Visit Brežice, Računovodski servis T&T, Občina Brežice, Občina Krško, ZMŠ Brežice in ŠZ Brežice). In seveda tudi vsem prostovoljcem, navijačem, postavljalcem... saj tudi brez vseh vas tekma ne bi bila takšna kot je bila! Za utrinke s tekme je tokrat poskrbel Žan, fotke pa si lahko pogledate v galeriji: https://pak.si/_web/Galerija?Jezik=&Podrocje=PAK&Funkcija=IndexStran&IDGalerije=370

In še rezultati:

1., 2. razred fantje
1., 2. razred dekleta
3., 4. razred fantje
3., 4. razred dekleta
5., 6. razred fantje
5., 6. razred dekleta
7. - 9. razred fantje
7. - 9. razred dekleta

April je bil delno tekmovalno obarvan in delno s poudarkom na plezanju v skali. V začetku meseca smo izvedli 2 skalna treninga, v Mačkovcu in Kamniški Bistrici, cilj pa je bil priprava na prvomajski taborin plezanju balvanov v Val Daone-tu.

In res, kar v petek 24.4.2026 smo jo dopoldan mahnili proti Lagu di Garda oz. še malo naprej do Lago di Ledro, kjer smo našli cenovno ugoden apartma. :) Za razliko od preteklih let smo letos res spali v apartmaju, saj kampiranje v okolici Arca ni poceni, v bližini Val Daoneta pa zaradi višje nadmorske višine in spremenljivega vremena nismo želeli kampirati. Prvi dan je minil mirno, po dolgi vožnji smo si skuhali večerjo naredili plane za prihodnje dni, predvsem smo bili vezani na vreme tako da žal ni šlo po predhodno določenem planu ampak smo ga morali malo prilagoditi.

Od sobote do ponedeljka smo imeli plezalne dneve, potem pa 2 dni prisilne pavze zaradi dežja, v četrtek pa nam je uspelo plezati balvane, sicer ne v Val Daonetu kjer je pestilo še slabo vreme, ampak smo to izvedli v bližini Arca, kjer pa je pripekala skoraj poletna vročina :)

No pa gremo postopoma, ker smo to področje obiskovali prvič, je prvi dan zajemal tudi nekaj raziskovanja, ki pa ni bilo ne vem koliko zahtevno, saj so sektorji kar prijazni in balvani se kar sami pokažejo, iskanje ni zahtevno (kot naprimer pri nas v Oplotnici ali Kmaniški Bistrici..). Za ogrevanje smo se lotili nekaj lahkih slab-ov, predvsem zato, da se mladi malce navadijo na stopanje po granitnih platkah in kako zaupati stopkom. Kaj kmalu smo vsak po svojih zmožnostih napadali težke 6tice in lažje 7mice. Že prvi dan sta Katja in Miha vsak posegla po vsaj enem 7Aju, ostali pa smo jih lovili. Balvani drugače ležijo na idilični lokaciji, tik pod jezom hidroelektrarne, skala je lepa, nič kaj zlizana in na izgled zelo mamljiva. V splošnem smo skozi trip (oz. plezalen izlet) ugotovili, da so ocene kar navite, predvsem pri 6c in 7a ocenah je razpon kar divje velik. Ne idealno ko področje odkrivaš in si vezan na vodniček ampak smo se znašli. Prvi dan smo tako namenili predvsem plezanju v osnovi lažjih balvanov in nismo preveč projektirali saj je bilo glavno spoznavanje področja, skale...

Drugi dan pa smo začeli s plezanjem tudi malo bolj resnih zadev. Balvane ki smo izbrali so bili med najbolj popularnimi kot se je izkazalo, pod skalami kjer smo plezali se je nabrala gruča cca 15ih ljudi, kar pestro :D... Že v osnovi je verjetno treba povdariti, da je področje kot kaže zelo priljubljeno in je za vikend polno, res je veliko bolderašev, si nisem mislil da bo tako. Čez teden se to sicer umiri in smo bili tam skoraj sami a vseeno. No v tej gruči ljudi smo se ogreli na 6ticah, malo proejektirali en 6c, ki je bil kar specifičen, potem pa so bili na vrsti projekti dneva predvsem za Miho in Katjo. Miha je svoje "ogrevanje" zaključil s flashom 7Aja, ki je bil projekt mnogim tam, nato pa se je lotil še glavnega cilja dneva, ikoničnega bolderja Antologia ki ima oceno 7B+. Katja pa je svoj dan namenila predvsem drugemu štartu istega bolderja kot Miha, ki ima oceno 7A. Vita in Bor sta po ogrevalnem 6Aju in 6Bju svojo kožo pustila v 6Cju ki je bil kar težak za oceno in je terjal kar nekaj natančnosti in gibljivosti. No Miha je po nekaj urnem študiranju in borbi uspešno preplezal Antologio in vpisal nov 7B+, Katja pa je po res veliko poizkusih in padcih tik pod vrhom prav tako uspešno zaključila svojo bitko in zabeležila v svoji knjigivi novo sedmico!

Potem se sledil že 3. dan plezarije zapored, tisti ki ste kdaj sami plezali na plezalnih izletih, verjetno veste da bi bilo super, da po dveh težkih dneh pustiš mišice in kožo malo počivati.. A žal predvsem zaradi neugodne vremenske napovedi, ki je že za ta dan in nadalnje 3 napovedovala slabo vreme pavza ni bila mogoča in smo se odločili da porabimo še zadnje atome energije. Kot rečeno, ta dan smo bili skoraj sami v tem sektorju, lotili smo se skale, ki smo si jo prejšnji dan izbrali, podoben uvod kot dan prej, nekaj lažjih šestic, nato smo zarinli v en 6C, ki je bil spet kar trd oreh, za Vito in Bora žal pretrd, Katja pa je po spet nekaj preveč poizkusih z borbo predvsem v psihičnem smislu uspela bolder pleplezati! Miha pa kot je v navadi mislim da je balvan preplezal v prvo. :) Po "ogrevanju" sta bila nato na vrsti še 2 balvana z oceno eden z oceno 6C+ in drugi 7B+. To sta bila nekako glavna cilja dneva poleg "ogrevalnega" 6Cja. Prvi je seveda v te balvane "razinil" Miha in jih s pomočjo video bete naštudiral. Oba balvana gresta nekako po isti liniji z različnim štartom ki pa naredi veliko razliko. Sicer sta realno bolj 7A in 7B+ a pustimo to. Miha je svojo bitko bil ne tako dolgo in hitro naštudiral gibe, ki so mu bili kar pisani na kožo, bolder je zajemal kar nekaj dinamike, skok na dober rob in lažji zaključek, ko je vse povezal je z veseljem skoraj že zaključil plezalen dan z novim balvanom z oceno 7B+! Ostali pa smo se borili z obema 6Cjema. No 6C+ je bil na koncu pretrd oreh tudi za Katjo, ki je bila sicer najbližje da zadrži dinamičen gib a zmanjkalo je kanček odločnosti, pri Viti in Boru pa kanček fizične moči. Med malico je mimo pritekel še gams, tako da nas je malo pozdravil, mi pa smo sprejeli odločitev da se spopademo še z enim balvanom oz linijo z oceno 7A+. Res lep blok in linija. Miha, ki ga je po ogledu napadel prvi, preplezalpa ga je na flash (se pravi v prvo) in tako zabeležil svoj najtežji flash pri oceni 7A+, ostali pa smo z malo kože in energije probavali slediti temu a žal neuspešno. Smo pa seveda uživali v napenjanju in težkih gibih. Dan smo zaključili s sprehodom tik pod jez, res lepi prizori in lepi razgledi! Kot je bilo v navad smo se pozno zvečer vrnili v apartma, skuhali večerjo in se podružili.

Sledila sta 2 dneva prisilnega počitka. Plan je sicer bil, da dneve počitka preživimo aktivno, s sprehodom po kakšni ferati itd.. A žal so te plani splavali po vodi. Torek smo preživeli z obiskom in sprehodom okoli jezera Ledro, popoldan pa smo se podali v Arco po nakup nove opreme. Žal ni več tako kot v preteklosti, da se v Arcu splača kupiti opremo, saj je v trgovinah kar draga, a še dobro da obstaja en in edini outlet, kjer so dejansko cene nižje kot pa če bi nakupe opravil spleta, tako da smo skoraj vsi nabavili kakšen kos plezalne opreme. Nekateri plezalnike, drugi hlače... Seveda pa brez sladoleda pri obisku Arca ne gre, tako da smo obiskali tudi slastičarno oz: Gelaterio Tarifa. Drugi dan počitka je bil bol miren, saj je bolj deževalo, mi pa smo dan v večini prebili v apartmaju in gledali filme. :)

Sledil je četrtek, naš zadnji dan plezarije, sicer je deževalo še ponoči in pri nas ni bilo na vidiku lepega vremena, vseeno smo se okoli 12te ure odpravili proti Arcu, ki je imel lepšo vremensko napoved. In res, ko se je pokazalo sonce je začela pripekati vročina, kar tja docca 25 stopinj... Odločili smo se, da plezamo balvane v bližini vasice Drena. Sicer je tu skala apnenčasta, tako da ni tako lepa za plezarijo kot granit, a vseeno je bolje kot pa počivati. Borili smo se z vročino in iskali balvane po bregu kjer smo bili prvič. Balvane, ki smo si jih izbrali za projekte dneva so bili spet zanimivi, malo prašni in težki :D Manjkalo nam je tudi malo energije, mogoče smo preveč lenarili drugi dan počitka a nič za to, vseeno smo opravljali poizkuse, delali zanimive gibe, se napenjali in uživali med skalami. Dan smo zaključili s plezanjem no, kolikor se je še dalo, balvanov zraven legendarne smeri Excalibur. Res lepa skala, in ko si zamišljaš kako tole lezejo na štrik (ocena je 9b+!, v samo 12 metrih) res impresivno. Malo smo še pofotkali sebe in skalo potem pa utrujeni odkorakali zadnji večerji v Italiji naproti. V petek je sledilo jutranje pospravljanje in vožnja proti domu.

Spet en uspešen tabor za nami spodaj še nekaj besed Bora, ki je drugač po duši bolj friko kot pa bolderaš a vseeno mislim da je kar užival in odnesel nekaj dobrih izkušen od celega tedna med balvani ;)

"V petek, 24. aprila 2026 smo se odpeljali v Valdaone na plezalni tabor. Prvi dan smo počivali, naslednje dni pa plezali. Na začetku smo spoznavali skalo in plezali slab. Preizkusili smo nekaj zahtevnejših bolderjev. Prenočevali smo v apartmaju. Po jutranjem zajtrku smo se odpravili na plezališče. Tam se je vsak trudil po svojih najboljših močeh. Na plezališču nas je pa pričakalo veliko ljudi. Zato smo na začetku plezali počasneje nato pa malo pospešili. Tako smo se po toplem dnevu, utrujeni odpravili domov. Tretji dan plezanja smo šli na drugo stran ceste in smo med počitkom opazili gamsa. Tam smo preizkušali in tudi splezali nekaj zahtevnejših bolderjev. Naslednja dva dni pa smo si vzeli počitek, zaradi slabega vremena. Med tema dvema dnevoma smo se odpravili v Arco. Po počitku pa smo se odpravili še zadnjič plezat v Arco. Tam smo si tudi pogledali znano smer Excalibur. Na poti do drugih bolderjev smo tudi videli razstavo na prostem. Zadnji dan smo se po pakiranju in pospravljanju odpravili domov. Ta tabor mi je bil všeč saj sem videl še več tega skritega območja severnega dela Italije. Edino kar sem pogrešal je bilo friko plezanje."

Kot je v navadi spodaj nekaj fotk, na instagramu pa bo obljavljen še kakšen video.

PAK vabi na vajo zimske tehnike na temo ''Ledeniška naveza''

V soboto, 16.5. vabimo vse naše aktivne člane in tečajnike na vajo zimske tehnike - ledeniška naveza. Dobili se bomo okoli 9:00 na parkirišču pri Koči na gozdu (Vršič). Podali se bomo na poligon pod Prisojnikom kjer bomo vadili ledeniško navezo in reševanje iz razpoke.

Obvezna prijava in zahtevana zimska oprema.

Lep pozdrav, Matej B.

Po dveh letih premora smo se pakovski dedci spet zbrali ter se 18. in 19. aprila mudili v Paklenici. Prvomajske plezalske gužve še ni bilo čutiti zato smo bili pakovci v stenah Aniće kuk v prevladi. Ali kot bi rekla Sandra - sej vas je kot toče! Prijetne spomladanske temperature so nam dale krila za dolge smeri v veliki steni, nekateri tudi po 2 na dan. Po sobotni plezariji smo z otiščanimi stopali preverili temperaturo morja, nekaj se nas je celo opogumilo in zaplavalo v 16˚C vodi. Večere smo ob jedači in pijači preživeli na prostorni terasi apartmajske hiše kjer smo pripovedovali o prigodah preteklega dne ter delali plane za jutri. V nedeljo smo še en velik dan z že malce utrujenimi telesi zaključili pri Dinkotu na ribah in se potem še ob spodobni uri vrnili domov. Imeli smo se fino, splezali veliko in že razmišlamo o jesenski Pakli:)

Prvi dan smo plezali: BWSC (Zorko B., Miklič G.), Bora (Kostomaj A., Oberč M.), Besmrtnici (Kramer B.,Hriberšek N.), Klin (Zorko M., Mlakar J.), Nostalgija (Balant M., Rainer M.), Kamasutra (Kramer B., Hriberšek N., Mlakar J.)
Drugi dan pa nič manj zagnano: Centralni kamin, varianta na S rebro (Kostomaj A., Oberč M.), Water song (Balant M., Rainer M.), Lost world (Zorko B., Miklič G.), Kača (Kramer B.,Hriberšek N.), Infinito (Zorko M., Mlakar J.), Akademski (Balant M., Rainer M.), Kamasutra (Zorko B., Miklič G.)

Za konec pa še povezava na galerijo fotografij.

Pa smo jo le dočakali, tretjo (za nas drugo) tekmo Vzhodne lige letošnje sezone. Po tromesečni tekmovalni pavzi, so naši tekmovalci nastopili na tekmi, nekateri celo prvič. Tekma je v soboto 18.04.2026 potekala v Plezalnem centru Celje. V grobem super speljana tekma, pestro dogajanje in v večini dobre smeri za tekmovalce. Tokrat smo imeli kar 18 predstavnikov kluba, nekaj jih je bilo sicer še odsotnih, tako da naše število aktivnih tekmovalcev lepo raste, z njimi pa tudi nekatere uvrstitve mladine.

Kot je za tekme v težavnosti v navadi, so zjutraj začeli najmlajši (mlajši cicibani), zraven njih pa so plezali še mlajše deklice in dečki. Pri najmlajših smo imeli 3 predstavnike, od tega kar 2 debitanta na Vzhodni ligi. Žan Oštrbenk, ki je plezal na tekmah Vzhodne lige že prejšnje leto, nadaljuje z dobrim plezanjem na tekmah, priplezal si je kar 6. mesto in za las ostal brez diplome. Debitirala pa sta Nika Florjan in Anže Preskar, oba sta plezala super, predvsem Anže, ki mu je kanček nepozornosti odnesel še boljšo uvrstitev a nič zato. Anže je svoji na prvi tekmi dosegel odlično 8. mesto Nika pa v številčni konkurenci 38. mesto.

Vzporedno z njimi so plezali še 4je. Tri mlajše deklice, to so bile Lea Fiorelli, Ogorelc Lara in Sotelšek Ajda, in eden pri dečkih, Nejc Krulec. Tokrat je najbolje od njih plezala Ajda Sotelšek, ki je z dobro odplezano prvo smerjo in odlično odplezano drugo osvojila 18. mesto, želimo ji še več takšnih in še boljših plezalnih predstav. Sledila ji je Lea, ki je imela v prvi smeri malo smole in ni našla pravega ritma, z drugo pa je opravila dobro in se iz smeri vrnila z nasmehom in doseženim 40. mestom. Lara, ki svoje tekmovalne izkušnje šele zares nabira je plezala dobro, spoznavala novo steno in oprimke, na koncu pa dosegla 57. mesto. Nejc pa je prvo smer odplezal dobro, padel zaradi manjše neodločnosti pri dinamičnem gibu proti vrhu stene, v drugi pa se mu je prehitro pripetil zdrs zaradi manjše nepozornosti, a tudi to je del tekem, na koncu je zasedel 22. mesto.

Vmesen štart je zajemal samo kategorijo starejših cicibanov in cicibank, saj najštevičnejša kategorija mlajših deklic in dečkov svojega plezanja v treh urah še pričakovano ni zaključila. Tu smo imeli 3 predstavnike, Žana Fiorellija, Loro Kurinčič in Zalo Omerzu. Zala je na Vzhodni ligi tekmovala prvič, delno se je to poznalo tudi pri njenem plezanju, ki je bilo hitro in pod vplivom nervoze :D vseeno ji je šlo super, zmanjkalo je malo fokusa višje v smeri, svoj prvi nastop na Vzhodni ligi je tako končala na 29. mestu. Podobno je plezala Lora, le da se njena trema izraža nasprotno od Zale in je plezala počasi in preveč kontrolirano, zato je porabila malo več energije, kot je bilo treba, tekmo pa je končala na 44. mestu. Sigurno dobra šola za obe, prva težavnostna tekma je za nami, sedaj pa bo vse lažje ;) Žan, ki je z nami že nekaj let je tokrat prikazal zelo borbeno plezarijo, v drugi smeri, ko je izgledalo da bo zdrsnil s stene je za las zadržal oprimka, se zbral in nadaljeval pod sam vrh stene, s tem si je kljub temu da je veliko manjši in tudi med mlajšimi v kategoriji priboril odlično 9. mesto.

Zadnji štart v dnevu pripada starejšim dečkom/deklicam in kadetom/kadetinjam. Številčno malo manjše kategorije a vseeno plezalno zelo pestre, saj so tu smeri že res težke in za doseganje vrha stene se je treba konkretno napeti. Plezali so po eni fizični smeri in po drugi malo bolj čudni, no lahko rečemo tudi tehnični. :) Tu smo imeli 8 predstavnikov; pri starejših dečkih Bora Klenovška, pri deklicah Zojo Moškon, Tadejo Kovačič in Sandro Žagar; pri kadetih Miho Petrišiča in pri kadetinjah Vito Omerzu, Evo Sluga in Katjo Mešiček. Vsi so se dobro borili z smermi, Sandra in Tadeja, ki še niso veliko tekmovale so nabirale potrebne izkušnje, Sandra je dosegla 27. mesto, Tadeja 22., Zoja je v isti kategoriji zaradi zdrsa na prvi smeri plezanje končala še ne izmučena in je zasedla 18. mesto. Pri st. dečkih Bor  nadaljuje uspešne nastope na tekmah, sicer je pri prvi smeri zmanjkal kanček koncentracije za tehnične gibe, v drugi pa je izkoristil svojo ljubezen do petkanja in si priplezal 10. mesto! Pri kadetinjah sta Eva in Vita plezali dobro, ko ju je navilo malo hitro, a vseeno še zbrano, Eva si je priplezala 12. mesto, Vita pa 8.! Še kanček boljša je bila Katja, ki se je v prvi smeri prebila tik za zmagovalni oder, v drugi smeri pa je po manjši nepozornosti prav tako plezanje končala tik za najboljšo trojko in po obeh smereh osvojila odlično 4. mesto. Za najvišje višine je v dnevu na koncu ponovno poskrbel Miha, ki je prvo smer plezal suvereno, na koncu pa se je malo zapletel v vrvu (saj so varovani z vrha) in ključnega oprimka ni zadel optimalno, a vtis je popravil v drugi smeri, ko je padel z zadnjega giba. S plezanjem si je priplezal stopničke, sicer tokrat 3. mesto, delamo pa na tem, da v zadnjem mesecu tekem to še malo nadgradimo!

S tekm se je zaključila tudi tretja tekma Vzhodne lige, čez slab mesec pa nadaljujemo v Prevaljah, potem pa v treh tedni kar 4 tekme, z velikim finalom v Slovenski Bistrici, kjer bodo v dveh dneh kar 3 tekme!

Kot v navadi spodaj nekaj fotk, od daleč :D

Za PAKovkami je luštna avantura. Izkoristile smo podaljšan velikonočni vikend. Ja. Prvič plezale kar štiri dni. Moram povedat da je bil ta pristop za nas kar zahteven, fizično, bolijo prsti in vroooče v teh aprilskih dneh. Vendar so ob super plezariji in izpovedih ter nasmehih na obrazu ob večerih bile pozabljene vse bolečine razbolelih prstov na nogah in izginjanje blazinic na prstih na rokah.

Pričele smo »viikend« s podaljšano četrtkovo večerno vožnjo. Ne le da smo šle skozi Novo mesto, saj je Romi obnemogel avto. Zaradi hudih sunkov burje, je bil zaprt tunel Sveti Rok in pot se nem je podaljšala po obvozu skozi Gračac. Kljub vsemu smo ob pol desetih že pridno večerjale in klepetale ter delale načrte v apt. v Šibeniku.

Jutranje kavice, bogat zajtrk, priprava hrane za v plezališče, listanje po vodničku in iskanje primernega področja za nas v plezalnih aplikacijah. To vse in še raztezne vaje nas je čakalo vsako jutro in pozno popoldan in ob večerih. Razturale smo v zdravi domači hitri kuhi, ni manjkalo niti šunke, potičke in jajčk.

Za plezanje prvi dan smo si izbrale najlepše smeri, preverjenih in stopropanih za novo leto. Tokrat v vodstvu. Dolge do 38m, kr za 80metrski štrik. Sektor Osoje 2. Dan je bil pester zaradi nore gužve, med ostalimi tudi polno Čehov. Plezali so že, plezali. Dva korenjaka pa sta na lastno odgovornost koristila Zip line Čikola. Zelo nespametno. Po drugem spustu se ni končalo dobro. Ploščad je ostala cela, onadva pač ne. Polomljena ju je odpeljal rešilec. Me smo se še bolj oprijele stene in padel je tudi kak 6a+. Popoldan se nam je pridružila še Mojca, prispela z busom iz Zagreba. Druščina je bila popolna.

Drugi dan nas ni pregnala vročina. Nas je pa izmučila. Spravile smo se v sektor Osoje 2 in 3. Plezališče je novejše oz. smeri kar sproti nastajajo, zato vseh ni še nikamor vnesenih, je tudi še dosti projektov. Tko smo malo plezale tudi na uč. In z Romo sva se tako ta dan ogrevali kar v 6b+. Dobr, ne? V tem delu smo splezale 3 smerke 35+m nato se prestavile v Osoje 3. Tam splezale še dve dolgi in bilo je dosti za ta dan. Boleči prsti, vročina in misel na tortilje doma, nas je pregnalo izpod stene. »Odprle« smo tudi nekaj knjig in jih nato sproti »dopisovale« v apartmaju in pod stenami naslednje dni. Večerno tuširanje bi nam skoraj odpadlo, saj je bojler prenehal delovat. Smo si pa izborile zato še en apt. v isti ceno in prišle do tuša in še enega WCja. Pomemben fakt v ženski druščini. Pred spanjem smo še dopisale nekaj v knjige in lahko noč v hladno tudi drugo noč.

Tretji dan je bil  že čas, da gremo sajtat smer ROMA KOMA, 6a, v sektorju Predosoje. Ja, Betka je smer poimenovala po naši Romi, velikokrat tudi njeni soplezalki. Roma se je zagnala in jes, uspela! Sektor na prvi pogled ni obetal veliko. Rezultat dneva je bil, ne le skrivanje pred soncem. Preplezale smo v vodstvu ali varovane od zgoraj 6 smerk od 5c do 6b. Tokrat »samo« do 20m dolžine. Zgodbe in zapleti v naših knjigah so prihajale do vrhunca. Zaključile smo s plezanjem že popoldan, hitro domov na rižoto in gasa v kino. Na sporedu je bil film Svadba. K sreči ga še nobena ni gledala, pri nas pa je bil že iz programa. Že dooolgo se nismo tako nasmejale. Dober izbor, dobre klasične balkanske fore. Priporočam pod nujno.

In tu je bil že četrti dan. Sektor Betkin. 3 smerke. 2 skoraj 40m. 5c in 6a. Zadovoljne, utrujene. Čas je bil za odhod. Naplezane, izčrpane, naklepetane smo sedle v kombi in odgasirale proti domu. No, zaključke knjig smo si izgovorile in zapisale še v kombiju. Vse skupaj smo začinile še s sladoledom na eni od črpalk. Domov smo prispele okoli 21sete ure, šoferka in pomočnica še malo kasneje.

Hvala vsem sodelujočim soplezalkam za lepe dni in veliko preplezanih smeri. Manjkalo nam je nekaj kandidatk. Bo pa tu prekmalu jesen in se vidimo takrat, na novem mestu, z novimi projekti.

Sandra

Udeleženke: Romana Tomšič, Sabina Rainer, Julita Hribar, Mojca Kogoj, Andreja Malus, Sandra Voglar

Galerija v pričakovanju.

ČIKOLA 

Malo manjša zasedba se je zbrala,

in za dolge štiri dni v Čikolo odropotala...

Ker že prevoz je bil problem, težava,

o hrani, pijači se razvnela ni razprava...

Šefica sam kratka navodila da,

pirhi, šunka, hren seveda...

Že Novo mesto plan čist spremeni,

burja in zaprte ceste pot še daljšo naredi...

Prva noč kar hladna je bila,

le Roma klimo v dnevni tam ima...

A prvi dan oblaki, veter nam nagaja,

kasneje bomo ugotovile, da tako vreme nam kar ugaja...

V plezališču Čehov, tujcev je miljon,

da komaj najdemo svoj plezalni poligon...

V malo lažje smeri se zapodimo,

na koncu dneva nam plate že kar ležijo....

Pri vsej taki množici ljudi,

se tut nesreča rada kje zgodi...

Na ziplajnu dva Čeha reševalci odpeljali,

ker brezglavo so na zajlo se podali...

Vem, da vse punce kuhajo res super fajn,

tako že v pol ure imamo gurmanski raj...

Vsaka nekaj kuha, reže in seklja,

da večerja hitro na mizi bi bila...

Drugi dan pa sonce, vročina nam plezanje kroji,

vsaka v svojem grmu tam čepi...

Vroči trije dnevi spremenijo nam plezalne plane,

kvantiteto in kvaliteto nam to vzame...

Plezalci so se kar nekam izgubili,

nam bejbam pa celo plezališče prepustili...

Po večerji vedno imamo novi plan,

a le kino s Svatbo bil je izpeljan...

Itak zadnje minute smo lovile,

pa kot nalašč, še kombi ključe nekam skrile...

S smehom trebuščke smo krepile,

in prav super truper dobro se sprostile...

Jogo enkrat samkrat naredile,

slack line le v kombiju vozile...

Tut družabne igre so bile odveč,

ker vse klepetale smo preveč...

Smerka Roma Koma tretji dan na vrsto je prišla,

ko vsaka je imela blazinice in prste že olalaaa...

Tut zadnji dan sam senco smo iskale,

a tri smerke vseeno napeljale..

Pravijo da babji vikend je za čvek in spanje,

kfe in neke nove sanje...

Roma

Prišel je čas, da se pakovski dedci spet podružimo in kakšno splezamo. Tokrat je planiran plezalni vikend v Paklenici, 18. in 19. aprila. Štartali bi že v petek popoldne, da imamo 2 cela dneva plezarije.

Program kot ponavadi - plezanje od jutra do večera, eni dolge, drugi kratke športne, v soboto verjetno tudi obisk pri Dinkotu na ribji večerji.

Vabljeni vsi pakovski dedci, prijavite se, imeli se bomo fajn!

Prijave zbiram do 10.4.2026 na miha.rainer@gmail.com in potem rezerviram nastanitev. Kdor zamudi, bo spal v šotoru ;)
 

Ola PAKovke.

Gremo, že 13stič!

Že kar nekaj časa se dogovarjamo, sedaj dorečeno. 

ČIKOLA 2026 april

2.4.2026 - 6.4.2026 Vikend PAKovskih dam

Odhod kombija;

Hotel City KK četrtek, 2.4.26 15:30

Brežice (pobiram) od 15:50 dalje

Domov: pon. 6.4. po plezanju v plezališču, okoli 16ste mogoč, oz. po dogovoru

Tokrat gremo v plezališče Čikola, Šibenik. Preverjeno luštna destinacija, primerna za plezalce vseh sposobnosti in težavnosti. Smeri veliko, predvsem pa so dooolge.

Vodniček z vsemi smermi in seveda: imele tudi knjigo zraven.

Bivale bomo v apt. Bulet v Šibeniku. Brisače in posteljnina za 7 oseb je v apt.

Od tu se bomo dnevno vozile v plezališče..

Obvezna oprema:

• seveda vsa plezalna, ima katera možnost 40m vrvi?,  
• blazina za raztezanje

Hrana? Vsaka nekaj. Trgovine, odprte do vključno nedelje.

Morda se nas nabere še več? Ni panike, apt. Je velik 120kvadratov in ima veliko teraso. Placa dost.

Ženski atributi: klepet, kavica, sončenje, itd... obvladamo vse!

Javi se mi na mail, telefon, MSG. Še imaš čas.

No, če se spomnite sem prejšnji mesec pisal o dvomesečni tekmovalni pavzi kar se tiče Vzhodne lige, s spremembami urnika je prišlo do kar tro mesečne pavze, vse tekme pa so zgoščene v drugo polovico aprila in čez cel maj... Ni kaj veliko za dodati, vse skupaj je kar slabo!

Ampak mi se ne damo, iščemo načine za dodatno motivacijo, bodisi je to skala ali pa skupni treningi v plezalnih centrih..

Mesec smo začeli podobno kot se je februar končal, z obiskom Kamniške Bistrice, na sporedu pa so bili obračuni z neizpolnjenimi projekti. Tokrat je bila zvezda dneva Katja Mešiček, ki je brez večjih težav zaključila projekt Norik, in je tako preplezala svoj prvi 7B balvan! Poleg tega pa je v istem dnevu dodala še 2 7Aja, ni kaj za dodati, čestitke! Ostali člani so predvsem projektirali. Od klasičnih udeležencov so bili na izletu še Bor, Miha in Vita, pridružila sta se pa tudi 2 mlajša plezalca, Ajda Sotelšek in Nejc Krulec. Plezala sta dobro in se cel dan spoznavala z malimi krimpi Kamniške Bistrice.

Teden kasneje pa smo izvedli trening v Boulder Zoni, tokrat v malo drugačni zasedbi. Odločili smo se, da mlajšo tekmovalno in perspektivno skupino bolje spoznamo v balvani, no, vsaj tiste, ki se z njimi še niso dobro sploh srečali. Vse skupaj se je treninga udeležilo 17 Pakovcev, 14 otrok in trije trenerji. Mislim da so vsi uživali, predvsem te, ki so v plezalnem centru plezali prvič, in se spopadali s strahom pred višino (saj kljub temu da je stena visoka "le" 4,5m, seskos ali padec iz zgornje tretjine ni kar tako) itd. Planiramo pa tudi manjšo prijateljsko tekmo za mlajše plezalce v sodelovanju z mladino iz Podčetrtka!

Že dan kasneje pa se je manjša skupina starejših tekmovalcev znašla v Mačkovcu. Kot verjetno sklepate, se je spet projektiralo! :D Sicer je bil to letos naš prvi obisk v Mačkovcu, tako da je bilo potrebno tudi osvežiti gibe, bete... Punce so projektirale bolderje do ocene 7A, Katja pa je spet popucala enega izmed projektov, in to je Stegn se, lahko rečemo kar Mačkovska klasika z oceno 7A! Miha pa je osvežil gibe v večini bolderjev, vse tam do ocene 7B+, prav tako pa projektiral nekaj novega.

Konec meseca je starejša skupina plezalcev dočakala vsaj eno (pa tudi če "samo") rekreativno tekmo ta mesec, to je bil NLP v Kopru. Super tekma, lepi in ravno prav težki balvani. Miha in Katja sta dan končala tik za najboljšimi in jima je nastop v finalu za las ušel. S pridnim delom sta lahko kmalu tam med top 5 plezalcev na ligi. MIha je sicer preplezal kar 29 od 30 balvanov, Katja pa 23 od 30 balvanov. Miha kaj rezerve več ni imel, sej je z zadnjim nepreplezanim balvanom boril vsaj dobro uro, a na koncu žal ni šlo. Katji pa je zmanjkalo nekaj poskusov v slabih, da bi dodala še 2 vrha za finale. Ne daleč za njo je bila po razvrstitvi tudi Eva, ki v zadnji minuti tekme preplezala svoj 22 balvan! Pri fantih je tokrat plezal še Jure Knez (član tekmovalne skupine do lanskega leta) in plezal super, uspešen je bil v kar 26tih balvanih!

Vsem čestitke za dosežke v tem mesecu, spodaj nekaj utrinkov in se že veselimo prihodnjih tekem v aprilu!

Pozdravljeni,

Vse zainteresirane člane in ljubitelje zimskih pustolovščin vabimo, da se nam pridružijo na skupni turi Kredarica. Namen našega druženja je, da vsem pustolovščine želnim članom (alpinisti, starejši in mlajši pripravniki, gorniki, turni smučarji ), omogočimo prvovrstno izkušnjo zimske hoji v zasneženih gorah.

Skupna tura bo potekala na območju Julijskih Alp. Bolj natančno Kredarice in Triglava. Tura je primerna za vse izkušene člane in gornike vešče zimske tehnike. Vsa ostala navodila in napotki bodo sledili ob prijavi, ko bojo znane točne zimske razmer in število udeležbe. Zato pohitite in se prijavite na turo ter si rezervirajte prosti dan.

Datum ture: nedelja, 29.03.2026

Oprema: Zimska oprema in oblačila. Več info ob prijavi.

Prijave zbiram do srede 25.03.2026 

Lep pozdrav, Matej B.

Drage članice in člani, prijateljice in prijatelji plezanja,

v petek, 27. marca, ste lepo vabljeni v naš skupni dom, MC Krško, na že 33. redno letno skupščino našega kluba. Začnemo ob 18.45, po uradnem delu pa bomo gostili eno najuglednejših alpinistk sodobnega časa, prejemnico posebnega priznanja na podelitvi nagrade Zlati cepin - za prvenstveni vzpon na Lalung I - Anjo Petek. Seveda bomo za zaključek še nazdravili, se okrepčali in poklepetali.

Se vidimo!

Letošnji februar je bil rahlo drugačen kot prejšnja leta, saj je letošnja sezona Vzhodne lige malo "hecna" in imamo trenutno skoraj 2 mesečni premor med tekmami.

Sicer čisto brez tekmovanj ni bilo, no, vsaj za starejše. Že konec januarja so se v lastni režiji udeležili bolder trisa v Ljubljanski Sceni. Tokrat je tekmovala zgolj 1 ekipa. To so bili Vita Omerzu, Miha Petrišič in Jure Knez. Po prejetih informacijah jim je šlo super, razturali so v rednem delu kot tudi v finalu! Na koncu so med 129. tekmovalci zasedli 2. mesto in si prislužili lepe nagrade. Nekaj besed o samem dogodku je spisala Vita:

"V soboto, 31. 1. 2026, smo se jaz (Vita), Miha in Jure udeležili Boldertrisa, tekmovanja, v katerem tekmujejo skupine po 3 osebe mešanih spolov, v Bolder Sceni Ljubljana. Takšnega tekmovanja smo se udeležili že enkrat prej v malenkost drugačni zasedbi, in sicer v Sceni v Kranju (Miha, Katja in jaz smo dosegli 3. mesto). Tokrat je bilo nekoliko ˝lažje˝, saj smo že poznali sistem in potek tekmovanja. Najprej so torej potekale kvalifikacije, v katerih je 30 balvanov različnih težavnosti. Veliko smo jih preplezali (Miha vse!), nekateri pa so bili za naju z Juretom prevelik zalogaj. Po koncu kvalifikacij smo bili na 2. mestu, kar je pomenilo, da smo se uvrstili v finale. V finalu je bilo šest balvanov, od katerih je vsak plezal dva. Finale je bil zelo napet, balvani pa zelo težki. Sama se v finalu nisem najbolje odrezala, fanta pa sta pokazala super plezanje. Miha je na obeh balvanih dosegel vrh v prvem poizkusu. Tudi Jure je na prvem balvanu dosegel vrh, na drugem pa, kljub krču v roki, dosegel cono. Na koncu smo dosegli odlično 2. mesto."

Za valentinovo in na pustno soboto smo se ponovno v manjši zasedbi udeležili 4. tekme letošnje NLP lige. Plezali so Miha, Eva, Katja in Vita. Tokrat smo se za razliko od ponavadi udeležili dopoldanske runde, sicer je bilo kar pestro, saj je bilo čez cel dan skoraj 180 tekmovalcev. Ker je bil pust, smo se tudi mi oblekli v skupinsko masko, no kaj točno smo bili, lahko najdete spodaj med fotkami. Po dopoldanski rundi je kazalo, da bosta nejverjetneje Eva in Katja plezali v finalu, saj sta bili 2. in 3. a na koncu se je izkazalo, da jima je plezanje v finalu za las ušlo, vseeno pa smo si skupaj ogledali večerni spektakel. Spodaj še opis dneva s strani Eve:

"V soboto, 14. 2. 2026, smo se starejši del tekmovalne ekipe, Katja, Vita, Eva, Karmen (Miha) in Špela (Ambrož) odpravili na tekmovanje NLP Lige. Potekalo je v Celju v centru Bolderaj. Ker je to bila pustna sobota, smo se tudi našemili v mažuretke, največ komplimentov pa sta dobila Miha in Ambrož. Bolderji so bili zanimivi, predvsem tisti, ki smo ga morali plezati v parih. Po dopoldanski rundi je bila Katja na prvem mestu, zato smo počakali še finale, v katerega se na koncu žal ni uvrstila. Tekmo je Miha končal z preplezanimi 28 bolderji od 30-ih, Katja s triindvaajsetimi, Vita devetnajstimi, jaz (Eva) pa z dvaindvajsetimi. Na sploh je bila tekma zabavna, saj se je poleg nas še veliko drugih našemilo."

Ker so bile februarja na sporedu tudi zimske počitnice, tekmovalci pa ne morejo 1 teden skupaj počivati, smo izvedli tudi v tem času 3 treninge. Prvega v zagrebški Boulder zoni. Tudi tokrat v manjši zasedbi, saj so se nekateri odpravili na smučanje. Drug trening je potekal v ZMŠ Krško, najprej so starejši tekmovalci pomagali pri postavljanju balvanov, nato pa so se še sami naplezali. Petek pa smo po dolgem času izkoristili za plezarijo v naravi, saj je končno to dopustilo vreme. Obiskali smo Kamniško Bistrico. Ker je bila to prva plezarija zunaj po kar nekaj časa, mislim da nihče ni mel večjih pričakovanj, no, vsaj s trenerske strani je bilo to mišljeno bolj kot uplezavanje, a vseeno so se nekateri kar napenjali! Dan se je začel super, plezali smo na knežjem kamnu in iskali nove projekte, večina je hitro opravila z začetnima ogrevalnima bolderjema, sicer je bil drugi že 6c, kar v skali ni kar tako ampak vseeno. Potem pa smo do konca dneva napadali 7emke, no, vsi razen Mihe, ki pa je probaval tudi kaj težjega ;) Eva in Bor sta bila proti koncu dneva uspešna v 7A-ju po razu, konec balvana pa zahteva od plezalca nekaj gibljivosti v ramenih, da se z glavo ogneš drevesa :) Čestitke obema, kot tudi ostalim, ki so pustili kar nekaj kože in energije na balvanih! Sklenili smo, da bo treba kmalu izlet v skalo ponoviti, da se spleza še kakšen projekt!

Spodaj nekaj fotk iz vseh izletov v tem mesecu.

Že nekaj časa je v klubu tlela želja, da izpeljemo izobraževanje na temo vadb. Sprva smo želeli povabiti zunanjega gosta, vendar smo zaradi njegove zasedenosti izobraževanje na koncu izvedli kar sami. Dogodek smo povezali s »team buildingom« v Plezalnem centru Slovenska Bistrica, strokovni del pa smo izpeljali pred samim plezanjem.

V soboto, 7. 2., smo se v jutranjih urah zbrali na dveh lokacijah in se s kombijem ter tremi avtomobili odpravili proti Slovenski Bistrici. Po prijetni vožnji smo se zbrali v plezalnem centru, kjer smo začeli z načrtovanim programom. Predvidena je bila predstavitev več segmentov treninga: ogrevanja, dinamike, glavnega dela in zaključnega dela oziroma umirjanja. Ker se naši strokovni pogovori radi nekoliko zavlečejo, smo tokrat uspeli podrobneje predstaviti prva dva segmenta.

Da bi bil prikaz čim bolj nazoren in zanimiv, smo tisti, ki smo predstavljali posamezne dele treninga, s seboj prinesli različne pripomočke, da so lahko udeleženci vaje tudi sami preizkusili. Ogrevalni del sta predstavili Alenka Krejan in Sandra Voglar. Alenka je prikazala svoj pristop k ogrevanju na plezalnih vadbah. Poudarila je, da je ogrevanje izjemno pomemben del treninga, saj telo pripravi na glavni napor, zmanjšuje možnost poškodb ter hkrati izboljšuje določene telesne sposobnosti in motoriko. Poseben poudarek namenja razvoju motoričnih sposobnosti, ki so danes zaradi pomanjkanja gibanja in vse več sedenja pri mladih vse slabše razvite. Med predstavljenimi vajami so bile živalske hoje, kot so hoja v položaju rakovice (mizica), različni poskoki, stoje, prevali, vaje z obroči ter poligoni. Pri teh vajah je veliko prostora za ustvarjalnost, saj obstaja nešteto različic (npr. medvedja hoja, račja hoja, žabji in zajčji poskoki, pajkova, opičja in kuščarjeva hoja) in prilagoditev. Poskoki se lahko izvajajo na ravni podlagi ali po stopnicah, gimnastične vaje pa pomembno prispevajo k razvoju stabilizacije trupa, gibljivosti in nadzora nad telesom. Poligoni z blazinami, obroči in različne igre dodatno popestrijo ogrevanje, saj je otrokom tak način dela bližji in se skozi igro učinkovito ogrejejo.

Sandra je predstavila ogrevanje pri najmlajših, kjer je v ospredju učenje skozi igro. Prav pri tej starostni skupini se postavljajo temelji gibanja, zato je razvoj motorike ključnega pomena. Otroci se morajo postopno naučiti osnovnih gibalnih vzorcev, od teka in skokov do prevalov. Pri vseh starostnih skupinah pa je bistveno, da vztrajamo pri pravilni izvedbi vaj. Nepravilnosti je treba pravočasno opaziti, jih popraviti ter vadečemu jasno pokazati ustrezno izvedbo.

Drugi del, dinamiko, sva predstavila Ambrož in jaz, Aljaž. Govorila sva o tem, kako začeti z razvojem dinamike in koordinacije na tleh ter kako te elemente postopno prenesti na steno. Plezanje se je skozi leta razvilo v izjemno dinamičen šport, pri katerem zgolj surova moč in statično plezanje ne zadostujeta več. To je še posebej opazno pri dvoranskem plezanju, predvsem na balvanih, kjer so dinamični gibi in skoki pogosto neizogibni. Otroci se morajo s takšnimi situacijami srečati dovolj zgodaj, še posebej tisti, ki si želijo napredovati v tekmovalno plezanje ali v plezanje zahtevnejših smeri in balvanov. Kot eno izmed učinkovitih metod za začetek sva predstavila vaje na agilnostni lestvi (»lojtrci«), kjer je poudarek na pravilni izvedbi, hitrosti in ritmu. Možnosti gibanja je ogromno, od preprostih sonožnih poskokov do zahtevnejših koordinacijskih vzorcev. Cilj je, da gibanje postane avtomatizirano, natančno in hitro. Težavnost lahko stopnjujemo tako, da pogled usmerimo naprej in ne več pod noge, dodatno pa lahko vključimo še naloge, kot je lovljenje žogice. Na steni je ključno razvijati samozavest, natančnost in občutek za pravi trenutek pri izvedbi dinamičnih gibov. Posamezen gib je smiselno razdeliti na več delov ter ga postopno sestaviti v celoto.

Po strokovnem delu, ki je trajal približno uro in pol, je sledilo plezanje. Preizkusili smo notranjo in zunanjo visoko steno ter balvansko steno. Med plezanjem smo si privoščili tudi kavo v baru, nato pa je hitro napočil čas za odhod. Ustavili smo se še na kosilu v bližnji piceriji Gams, kjer smo se okrepčali in druženje nadaljevali v sproščenem vzdušju.

Dan je minil hitro in lahko rečemo, da je bilo izobraževanje skupaj z druženjem zelo uspešno. V prihodnje nas čaka še drugi del predaje znanja, v katerem bomo podrobneje obdelali glavni del treninga in zaključek.

Spodaj pa dodajam še nekaj fotografij :)

Vikend izobraževanje – zimske tehnike na Zelenici

Zimski alpinizem te hitro nauči, da so dobre priprave in usklajene tehnike ključni dejavniki, če hočeš, da je tvoja tura varna in vesela izkušnja – ne glede na to ali gre za plezanje, sidrišča ali spuste. Minuli vikend smo to res preizkusili v praksi.

V sklopu dogovorjenega izobraževalnega plana smo se najprej posvetili T-sidrišču v snegu in njegovi osnovni značilnosti. Ker v snegu nimamo fiksnih točk, kot je skala ali drevo, je pri izdelavi sidrišča pomembno dobro poznavanje nosilnosti snega ter smiselna raba pripomočkov, kot so cepini, smuče in dodatni elementi, npr. deadman ali snežna sablja – vsi ti omogočajo izdelavo stabilnega sidrišča.

Po razlagi je sledila praksa – vsak udeleženec si je sam izdelal T-sidrišču v snegu in ga preizkusil, nato pa smo se lotili vertikalnega sidrišča, kjer se vsedeš in varuješ partnerja z vrvjo znotraj sidrišča. Razložili in demonstrirali smo različne opcije varovanja v snegu, vključno z varovanjem drugega v navezi v različnih orientacijah (obrnjeno navzgor, navzdol, ter varovanje napredujočega), ki so ključne veščine alpinistične vrvne tehnike.

Poudarek je bil tudi na dinamičnem ustavljanju padca in pravilni uporabi matičarke, saj sta tako varnost kot nadzor sile pomembna pri varovanju v pogojih, ki jih srečamo zunaj plezališča.

Udeleženci so se nato razdelili v naveze in izvedli vse prikazane načine varovanja. Sledil je spust na dva cepina, kjer je vsakdo dobil občutek, kako funkcionira sidrišče in kako se varno spusti po vrvi v snežnih pogojih. Demonstrirali smo tudi spust na snežno gobo in uporabo deadman-a, ki je v nekaterih pogojih edina opcija za varno sidrišče.

Dan smo zaključili s prijetnim pohodom na Vrh Ljubeljščice in z večerno razpravo o zimskem alpinizmu – od spremljanja vremenskih razmer do ocenjevanja nevarnosti ter načrtovanja ture.

V nedeljo smo se podali proti Suhemu rušju. Hoja do podov pod Malo glavo je bila naporna zaradi vdiranja do pasu, a je marsikomu služila kot odlična vaja vzdržljivosti. Na varnem mestu so se udeleženci v parih lotili prereza snežne odeje in preizkusa različnih metod (tlačna metoda, norveška metoda), kar so podkrepili tudi s praktičnimi izvajanji in razpravo o stanju snežne odeje.

Zaključili smo z vajo reševanja zasutih v plazu, kjer so udeleženci preverili svojo sposobnost iskanja, sondiranja in kopanja, nato pa še individualno vadili iskanje skrite žolne. Ob koči je vikend sklenil še ponovljen trening ustavljanja s cepinom.

Vsi udeleženci so se izkazali s pripravljenostjo, sodelovanjem in zbranostjo. Vaje so bile jasne, izvedba pa dosledna, kar je v takšnih razmerah osnovna predpostavka za uspeh. Na tak način ne treniramo le tehnik … treniramo glavo, presojo in ekipno sinergijo, ki nas naredi bolj varne in bolj samozavestne v snegu in ledu.

Hvala vsem udeležencem za motivacijo, pripravljenost in pozitivno energijo (Bojana, Andreja, Urša, Eva, Luka, Miha, Nik, Jakob).

Slike si lahko pogledate v galeriji, ki jo je uredil Miha.

Poročilo pripravil Matej B.

Tokrat izjemoma z zamudo poročilo s prve tekme letošnje Vzhodne lige.

Prva tekma se je odvijala 24.1.2026 v balvanskem centru Klajmber v Mariboru. Kot v pretekli sezoni, letošnje leto večjih sprememb na sami Vzhodni ligi ni, imeli bomo 3 tekme v balvanih, 3 v težavnosti in 2 v hitrosti. No morda je novost to, da se planira spektakularen zaključek letošnje lige s super tekmo v Slovenski Bistrici, kjer bodo v dveh dneh izvedene vse 3 discipline (pokroviteljcia na tekmi pa naj bi bila ena in edina Janja Garnbret!).

Kot je v navadi, so zjutraj so začeli najmlajši. Tokrat smo imeli v tej kategoriji samo 1 predstavnika, Žana Oštrbenka, ostala 2 mlajša tekmovalca še nabirata izkušnje predno se udeležita balvanske tekme. Žan je plezal dobro in bil nasmejan, tekmo je zakjučil na odličnem 5 mestu in nas vse presenetil.

Za njimi so bili na sporedu starejši cicibani, tu smo imeli 3 fante. Imeli smo tudi enega debitanta, Matica Tušarja, ki je do sedaj treniral na rednih vadbah, z januarjem pa se je pridružil mlajši tekmovalni skupini. Vsi trije so plezali dobro, preplezali 5 balvanov, razlike pa so bile koliko con so osvojili, Liam Ledić 8, Žan Fiorelli 7, Matic pa 6. Tako da so bili tudi po rezultatih kar skupaj, Liam je bil 16., Žan 21. in Matic 23. Vredno je dodati, da sta imela Žan in Matic nekaj dodatnih težav, saj sodita med nižje tekmovalce, na katere pa postavljalci včasih malo pozabijo oz. je kakšen balvan za njih dosti težji.

Morda je ob tej točki potrebno povedati še, da od lanskega leta obstaja samo absolutna podelitev, kategorije pa zajemajo 2 letnika. In letošnje leto so skoraj vsi naši tekmovalci mlajši v svoji kategoriji imamo zgolj 2, 3 izjeme, ki so starejši. Zato so "nihanja" glede samih rezultatov iz leta v leto pričakovana in jih je potrebno gledati kot celoto, predvsem iz rezultata tekme ni takoj jasno, če se plezalci izboljšujejo ali ne.

Za cicibani so bili na sporedu mlajši dečki in deklice. Tu smo imeli mešano zasedbo, Nejca Krulca, Lano Lubšina, Leo Fiorelli in Ajdo Sotelšek. Pri teh dveh kategorijah so se postavljalci kar konkretno ušteli in so bile težavnosti balvanov recimo temu malo zanimive (pretežke). Srednji rang tekmovalcev se je težko razporedil, saj so imeli 3 lahke balvane, potem pa ostale zelo težke oz. je nivo prehitro poskočil. Vsi naši tekmovalci so dosegli 3 vrhove in 4 cone. Puncam je to prineslo 33. mesto, Nejc pa je zaključil na 21. mestu.

Zadnja kategorija, ki je s plezanjem (zaradi vmesnih tehničnih težav zaključila šele 21:15!?), je bila za nas najbolj številčna, plezali pa so starejši dečki/deklice in kadeti/kadetinje. Tu smo imeli 6 predstavnikov, saj je bil Jakob Mlakar odsoten. Plezali so Bor Klenovšek, Miha Petrišič, Vita Omerzu, Katja Mešiček, Eva Sluga in Zoja Moškon. Miha je z 10timi preplezanimi balvani dosegel tudi rezultat dneva, kar je bilo 2. mesto pri kadetih. Za nekatere bolderje je porabil kakšen poizkus preveč, drugače pa je plezal zelo suvereno. Pri starejših dečkih je dobro plezal tudi Bor, ki je imel 9 con (od 10tih) in 6 vrhov, kar je zadostovalo za končno 9. mesto. Punce so se tudi dobro borile z balvani, pri kadetinjah je tokrat najboljše odplezala Eva Sluga, ki je dosegla 5 vrhov in 6 con, za njo je bila Katja s 4timi vrhi in 5timi conami, Vita pa je bila uspešna v treh balvanih. Eva si je tako prislužila 7. mesto, Katja 12. in Vita 18. Zoja pa je pri starejših deklicah prav tako osvojila 3 vrhove in 5 con, kar je zadostovalo za končno 18. mesto.

Pestra in predvsem dolga 1. tekma se je tako zaključila, pod črto dobro, se pa že veselimo prihodnjih tekem. Kot je v navadi spodaj nekaj fotk ;)

Tretji vikend zimske AŠ PAK se nam obeta v okolici Vršiča; v planu so ture in delo tako v soboto kot nedeljo. Nekaj mest je še na voljo, tako da se najbolj zagrizeni lahko prijavite (Nejcu na mail ali še bolje po telefonu).

Kdor v tednu jubilejnega 20. festivala gorniškega filma ne utegne v Ljubljano, lahko pride na festival v Krško. Tokrat ga bomo obeležili s predavanjem enega naših vodilnih pustolovcev Silva Rožmana. Z nekaj analogije na podobnoimenski roman sem Silvovo potovanje na vzhod označil v naslovu objave. Lani se je Silvo pretežno posvečal vzhodnim deželam in jih raziskoval v njihovih najbolj nedostopnih koncih - peš, s kolesom in na smučeh. Najbolj pristna in tudi trajnostna gorniška ter turistična izkušnja, kakršnih smo pri Silvu že vajeni, nas gotovo ne bo pustila ravnodušnih.

Vabljeni torej na ferajn ta četrtek, 12. 2., ob 19. uri.

Se vidimo!

Drugi vikend naše zimske alpinistične šole bo na sporedu 7. in 8. februarja. Odpravljamo se na Zelenico; poleg šolarjev in vodstva ture (MaTTej) imamo na voljo še nekaj mest, da zapolnimo dogovorjeno kvoto v koči. Vabljeni k prijavi.

Hkrati napovedujemo tudi že tretjo turo, ki bo le teden dni kasneje, 14. in 15. 2., in sicer na Vršiču. Tudi za to turo velja podobno - do zapolnitve mest.

Srečno!

S tretjim vikendom novega leta (17. in 18. januarja 2026) smo začeli z zimskim delom naše alpinistične šole, ki sledi oktobra zaključenemu letnemu delu. Prvo druženje smo namenili osnovam in nanj povabili tudi navdušence, ki imajo z zimskimi gorami le malo izkušenj in jih uporaba vrvi ali hude zasnežene strmine niti ne zanimajo.

Petnajsterica se je – v precej podobni postavi kot lansko leto – po treh mesecih znova zgrnila v Logarski kot. V hudi odjugi smo prvi dan namenili osnovam zimskega gorništva, spoznali opremo in njeno uporabo, se spoznali z različnimi vrstami snega in zimskega terena nasploh, se učili hoje v različnih razmerah in nakloninah, se poskušali ustaviti s cepinom ali brez njega, preverjali sestavo snežne odeje in njeno stabilnost. Medtem smo v 8 urah na terenu prispeli na Savinjsko sedlo in se z nočjo vrnili na večerjo, po njej pa še v teoriji obravnavali pristop k zimskim turam, pripravo nanje, opremo, nevarnosti, ki nam pretijo, prav tako tudi etiko.

Nedeljsko turo na Tursko goro skozi Turski žleb smo začinili s plazovno delavnico – pogovor o plazovih in reševanju iz njih pa seveda praktični prikaz, vaja. Zaradi spremenjenih razmer, ponoči se je namreč konkretno ohladilo, smo že zjutraj preizkusili dereze, te pa so prav prišle tudi na najstrmejših odsekih ture. Znova smo na terenu oddelali 8-urni šiht, vikend pa zaključili z analizo v Lučah.

Na turi smo sodelovali: Urša Sojč, Jakob Mlakar, Luka Žveglič, Matic Gašpirc, Bojana Pleterski, Eva Zec, Nik Hriberšek, Matjaž Oberč, Miha Rainer, Tanja Tušek Sotelšek, Andreja Malus; s strokovnim znanjem so prispevali: Peter Sotelšek, Gorazd Pozvek, Blaž Kramer in moja malenkost - Nejc Pozvek.

Kot smo že navajeni, je Miha poskrbel za galerijo slik s ture, poleg tega pa je dodal (v nadaljevanju) še doživet pogled na dogajanje tekom vikenda. Za čudovit zapis o turi smo zelo hvaležni tudi Evi - preprosto: Lepo je ...

------------------------------------------------------------------

PAKovci smo se v zimski Logarski dolini in njeni okolici mudili 17. in 18. januarja 2026, skoraj natančno 3 mesece po zaključnem izletu šole večraztežajk. Tokratna skupna tura je bila namenjena usposabljanju za varno zahajanje v zimske gore. V soboto zjutraj se nas je 15 znanja in izkušenj željnih zbralo v Logarski dolini pri naši bazi, koči Logarski kot.

Sobotni dan smo po zboru in nekaj besedah začeli s hojo na koncu splužene ceste pri naši nastanitvi in se odpravili mimo slapu Rinke na Okrešelj. Temperature so bile še kar visoke, zato je bil sneg povsem moker (strokovni terimin "prescan") in se do Okrešlja ni bistveno spremenil. Prvi postanek smo naredili na jasi pri zavetišču GRS in se seznanili z lavinskim kompletom ter prižgali in namestili žolne. Nadaljevanje proti Savinjskemu sedlu je bilo za prvega v karavani naporno, saj se je sneg globoko prediral, zaradi naše številčnosti pa so zadnji pohodniki že hodili po avtocesti in se spraševali, zakaj gre tako počasi, ko pa je tako fina gaz:) Z naraščajočo nadmorsko višino je sneg postal bolj suh in lahek kar nam je prav prišlo za naslednjo aktivnost. Nejc nas je ustavil pri strmem pobočju, kot nalašč za učenje hoje s cepinom in ustavljanja v primeru zdrsa. Po debeli uri gaženja in metanja pod breg smo si izza hlač in vratu očistili sneg ter nadaljevali v smeri Savinjskega sedla. Na vetrovnem vrhu nekaj selfijev in nazaj v zavetje pod vrhom, kjer sta nam Nejc in Blaž predstavila analizo snežne odeje. Ura je bila že pozna in sestop v dolino je bil hiter. S čelkami na glavi smo pricapljali do koče minute pred večerjo.

V koči so nas prijazno pričakali, topel ambient pa je utrujena telesa naredil povsem mehka, lica so zažarela rdeče in zadovoljni z dnevom smo se spravili k večerji. Odlična hrana in dobra kapljica nikogar ni pustila ravnodušnega. Po večerji je Nejc na dan privlekel projektor in platno ter začel pogovor o opremi, pripravi na turo in nevarnosti v zasneženih gorah. Pod vtisom dneva smo se do polnoči še malo poveselili in debatirali, nato pa se počasi pospravili v sobe k počitku.

Meglen nedeljski dan se je začel z obilnim zajtrkom in ob 8:30 je karavana spet krenila proti Okrešlju. Ponoči je ohladitev povsem spremenila snežno podlago - že na začetku strme poti pri slapu Rinka smo nataknili dereze saj je bila pot pomrznjena in spolzka. Pripraskali smo do Okrešlja ter nadaljevali proti Turskem žlebu. Megla je bila gosta in ni ji bilo videti konca, nakar se kar naenkrat pretrga in znajdemo se v objemu čudovitih, v sneg odetih gora. Na pobočju pod Turskim žlebom izvedemo plazovno delavnico, kjer nam Blaž in Peter v sneg zakopljeta 2 žolni in ju z Nejčevo pomočjo tudi "rešimo". Po delavnici se Blaž in Jakob vrneta v megleno dolino plezat slap Palenk nad hotelom Plesnik, ostali pa nadaljujemo proti žlebu in si na vstopu, ko podlaga postane trša, nadenemo dereze, v roko pa vzamemo cepin. Že uporabljamo znanje pridobljeno včeraj in se cik-cak vzpenjamo vse višje in višje ter občudujemo mogočne stene, ki se dvigajo okoli nas. Čvekanje nekoliko potihne, malo smo zadihani, predvsem pa se zavedamo, da to ni več navaden sprehod. Vsi osredotočeni na svoje korake se zbrano povzpnemo do »ustja« Turskega žleba in tam nas pričaka zimska pravljica. Pogled se odpre na kamniško stran, kjer nas toplo sonce prestavi v povsem drug svet. S soncem obsijani vrhovi in pobočja so v zimski preobleki res nekaj posebnega. Z debelimi očmi se privajamo nove kulise in pogledujemo proti vrhu Turske gore. Nadaljujemo izjemno previdno, saj je pot na vrh nekoliko izpostavljena. Kljub težjim mestom vsi brez težav stopimo na vrh 2251 metrov visoke gore. Nagrajeni smo za trud, takšnih razgledov se ne naveličaš. V dolinah morje megle, iz katerega se dvigajo s soncem obsijani beli vrhovi, ki me vabijo, da jih pridem pogledat od blizu. Seveda po tihem že dodajam nove ture v vrečo želja. Žal pa je ura že pozna zato bo treba nazaj v dolino. Ko je za nami zahtevnejši del sestopa, si pod Turskim žlebom nekateri snamemo dereze in se po riti drajsamo kakih 300 metrov. Leti kot sneta s'kira, sam vmes potreniram tudi ustavljanje s cepinom. Dobri dve uri dolg sestop zaključimo pri koči Logarski kot. Eni se odpeljemo domov, drugi pa na pico in analizo ture v Luče pr'Lampi.

V četrtek, 15. januarja 2026, bomo, ob 19. uri, na ferajnu, priča prav posebnem predavanju mešane naveze. V minulem letu so namreč na Sardiniji plezali naši člani v različnih ekipah/navezah, vsak tudi v svojem delu leta. Vabljeni na zgodbe, ki bodo nedvomno potrdile izjemnost te plezalne destinacije.

Se vidimo!

V letu 2025 smo po nekajletnem premoru PAKovci znova razpisali izobraževanje na področju plezanja v visokih stenah, gorah. Imenovali smo ga šola večraztežajnih smeri, saj se to ime vse bolj uveljavlja na sivem polju med športnim plezanjem in alpinizmom – torej tam nekje vmes. Večina ljudi si danes, v časih hitrega življenja, želi predvsem užitkarskega plezanja visoko nad tlemi, ki ne predstavlja nujno (naj)večje nevarnosti in tveganja. Kar je zelo racionalno in povsem sprejemljivo ter razumljivo. Smo pa tekom šolanja spoznali, da je tovrstnih poligonov doživljanja »varne sreče« v naši bližini relativno malo. Ko enkrat zaidemo v Alpe, nam narava sama po sebi postavi pogoje – in sooči z nevarnostmi ter tveganji, ki jih to okolje ponuja. Zato se v gore (hoditi ali plezati) odpravimo le ustrezno usposobljeni – brez nadaljnjega.

Mešana ekipa se je ob koncu marca zbrala na uvodnem sestanku in v aprilu začela s predavanji in vajami; prva so potekala v klubskih prostorih v MC Krško ob petkovih večerih, druga v Armeškem tekom vikenda. Vključno s septembrskimi ponavljanji in oktobrskim izpitom smo v organizirani obliki nabrali 47 ur druženja (12 ur predavanj, 27 ur vaj in 8 ur v izpitnem dnevu), bistveno pa je bilo seveda spoznavanje gora na skupnih turah – od Repovega kota, Paklenice, Slatne (Julijske Alpe) do Logarske doline; skupaj 10 dni v vertikali. (Posebne čestitke s tega vidika zasluži tečajnica Bojana Pleterski za 100 % udeležbo!) Šolanje je v prvem izpitnem roku uspešno zaključilo 7 tečajnikov, 2 sta zaradi odsotnosti prestavila zaključek na pomlad, 2 pa sta tekom šolanja počasi, a častno »omagala«.

V delo z 11 tečajniki je bilo vključenih 5 naših inštruktorjev alpinizma, 2 alpinista in 4 pripravniki; pri prvi pomoči smo si pomagali z urgentnim zdravnikom in plezalcem Janom Kurinčičem. Šola je od nas terjala precejšen angažma, energija pa se je vseskozi vračala skozi odlično vzdušje in zelo zagrete udeležence. V naše vrste smo dobili izjemno ekipo zelo sposobnih plezalk in plezalcev, ki se tudi že v lastni režiji spogledujejo z zelo spodobnimi gorniškimi/alpinističnimi izzivi. Nadejamo si, da bodo varno in zanesljivo izplezali v povsem samostojne alpinistke in alpiniste – ter nekateri svoje znanje potrdili tudi pred državno izpitno komisijo. Vsem velja za opravljeno in prikazano iskreno čestitati ter se jim lepo zahvaliti za čudovite skupne mesece. Številni so dobili nalogo, da so poročali s tur, kar smo dosledno objavljali na naših spletnih mestih, Miha je redno bdel nad izborom fotografij (pripravil je tudi poseben izbor prav ob tem povzetku), pogled na celoto pa sta s svojimi vtisi ob tem zapisu zaokrožila Urša in Peter; Uršinega lahko preberete nekoliko niže, Petrovega pa smo objavili med zgodbami.

Zgornja statistika nakazuje tudi, da šola zahteva precej organizacije, ta pa je povezana z veliko dela, potrpežljivosti, razmišljanja, načrtovanja, … za vse to sem si čas vzel Nejc Pozvek. K temu sem se zavezal predvsem ob pogledu na mladi perspektivni rod, do katerega čutimo izkušenejši še posebno odgovornost. A nič manj – kvečjemu še bolj sem po zaključku navdušen nad pristopom tistih, ki vertikalo gora spoznavajo v zrelih letih. Vsa čast vsem! Vredno je bilo mojega (našega) truda.

---------

Urša Sojč ima z gorami in plezanjem že precej izkušenj; do vpisa v našo šolo jih je nabirala predežno v okviru PD Laško, kjer deluje kot planinska vodnica, in AO Celje-Matica, kjer plezajo njeni kolegi. Življenje jo je pripeljalo v Posavje, leto 2025 pa ji je mdr. zaznamovala tudi naša šola večraztežajk. Takole je povzela dogajanje ...

Vse se je začelo marca z objavo na spletni strani, da PAKovci po nekaj letih znova vabijo v alpinistično šolo (letni del), ki bo združena s tečajem dolgih – večraztežajnih športnih smeri. Zainteresirane so povabili na uvodni sestanek, na katerem je bil podrobneje predstavljen program šole oz. tečaja. Zbralo se nas je okoli 15 »firbčnih«, ki smo z zanimanjem poslušali, kaj se pripravlja. Izgledalo je obetavno … zanimiv program, kar nekaj skupnih tur, mešana skupina, tako po starosti kot po spolu. Odlično!

Večina teh, ki smo se udeležili predstavitvenega srečanja, se nas je kasneje prijavilo tudi na tečaj. Za začetek smo morali izpolniti filozofski vprašalnik, z nekaj poglobljenimi vprašanji o naših pričakovanjih, izkušnjah, pogledu na alpinizem in podobno. Vprašalnik je pomagal inštruktorjem bolje spoznati nas tečajnike in temu tudi prilagoditi program tečaja. Nato pa so sledila redna srečanja – šestkrat predavanja in petkrat praktične vaje v Armeškem. Na predavanjih smo spoznavali teme, kot so predstavitev opreme, alpinizem in alpinistika, organiziranost, etika, zgodovina in geografija, priprava na turo in nevarnosti v gorah, gorsko vreme in podnebje, orientacija v gorskem svetu, gorniško izrazje in opisovanje ter ocenjevanje alpinističnih tur, prva pomoč in reševanje. Na praktičnih vajah pa smo se učili o gibanju naveze, delanju sidrišč, spustu po vrvi, samoreševanju in reševanju padlega.

Zaključku izobraževanja je sledilo tisto, česar smo se najbolj veselili – prva skupna tura na Staničev vrh in Planjavo. Večina tečajnikov se nas je udeležila tudi tabora v Paklenici. Organiziran je bil še poletni vikend tabor na Slatni.

Kmalu za tem pa je sledil rahlo »zastrašujoč« mail, da se bliža izpit in da moramo »stopnjevati svoje priprave«. Organizirana sta bila še dva termina za ponavljanje, potem pa je bilo na nas tečajnikih, da vadimo in štrikamo. Nekajkrat smo se dobili v Armeškem, veliko smo vadili doma. Vsake toliko časa smo dobili še kakšen rahlo »zastrašujoč« mail, da smo zadevo vzeli še malo bolj resno. Izvedeli smo, da bomo imeli praktični izpit, orientacijsko vajo in pisni izpit iz teorije. Vse bo potekalo en dan, v skupnem trajanju 8 ur (skoraj kot pravosodni izpit). J Na izpit se nas je prijavilo 7 kandidatov in vsi smo ga tudi uspešno opravili.

Po izpitu smo si za nagrado prislužili prijeten kostanjev piknik na vikendu pri Sandri in lep, aktiven zaključek v Logarski dolini. Najlepša hvala vsem inštruktorjem, alpinistom in drugim članom PAK-a, ki ste s svojo energijo in navdušenjem poskrbeli, da ste na nas tečajnike prenesli vaše znanje, izkušnje ter ljubezen do gora in alpinizma. Vozli, abzajli, aretacije, naveze in nova poznanstva – vse to nas je še dodatno povezalo v skupnost, ki jo druži ljubezen do gora. Tečaj je bil čudovit dokaz, kako lahko iz naključne skupine ljudi zraste prava ekipa. Medtem ko smo pletli vozle, so se med nami skoraj nevidno pletle tudi vezi in prijateljstva. Iz tega tečaja odhajamo bogatejši – z novimi znanji in poznanstvi. Verjamem, da se vsi veselimo nadaljnjih aktivnosti in druženj v sklopu društva.

Čeravno smo v gorah že v zaključku 2025 opravili kar nekaj lepih vzponov in spustov, bomo na 1. skupno turo v letošnji zimi odšli za vikend 17. in 18. 1. 2026. Hkrati bo to tudi začetek šole zimske alpinistike oz. tečaja osnov zimskega gorništva - ali povedano drugače: družili se bomo vsi, ki gremo radi pozimi v hribe. Prosim, da se zainteresirani prijavite pri meni (mail ali telefon) najkasneje do srede, 7. 1., da lahko sporočim v kočo (spanje, hrana - klasika ali vege?). Sezono bomo začeli tam, kjer smo jo lani končali - v Logarskem kotu. Glede prevozov se uskladimo v tednu pred turo.

Hvala za hiter odziv in srečno 2026!

Zadnji letošnji update dela tekmovalne skupine. Sicer je bila tokrat najbolj aktivna starejša tekmovalna skupina, ki se je udeležila dveh rekreativnih tekem, kjer je starostna omejitev 16+.

Mesec smo začeli s treningom v Slovenski Bistrici, nekako v klasični obliki, trening koordinacijskih balvanov in platk, ki gredo počasi malo bolje, temu lahko pripišemo rekonstrukcijo dela stene v ZMŠ Krško in pridnemu delu. Treninga se je udeležilo vseh 7 starejših tekmovalcev, Miha, Eva, Vita, Katja, Bor, Zoja in Lana.

Sledila je udeležba NLP lige v Klajmberju. Kot v preteklosti NLP lige služijo kot trening, cilj je, da zberemo čim več vrhov v čim manj poskusih. Tekme so se udeležili Eva, Miha, Vita in Katja. Vsem je šlo super, Miha je preplezal kar 28 od 30 balvanov, veliko izmed njih v prvem poizkusu. Punce pa so bile uspešne v nekje med 20-23 balvani, tako da super! Na tekmi je plezal tudi Aljaž, sicer čisto za trening, a uspešen je bil v 29 balvanih, večino v 1. poizkusu, prav tako je bil na tekmi tudi Jure Knez in Rok Molan, tako da smo imeli posavci kar številčno zasedbo.

Teden kasneje je bila na sporedu še ena rekreativna tekma, tokrat z božičnim pridihom, v Bolderaju v Celju. Udeležba enaka kot teden prej, s tem da sta manjkala Aljaž in Rok. Ravno prava težavnost balvanov, tokrat je Miha plezal super, edini preplezal v kvalifikacijah vseh 30 balvanov in si zagotovil 1. mesto v rednem delu. Super so plezale tudi punce, Vita je bila po kvalifikacijah 2., Katja 3. Eva pa 4. Žal so v finale vodila samo prva 3 mesta, finale pa je potekalo na premični steni in je bil bolder vsak poizkus težji. Miha se je moral spoprijeti z grifi brez teksture (kar mu načeloma ne leži), a vseeno se je boril in bil najdlje uspešen izmed vseh finalistov, tako da je potrdil svoje prvo mesto s skoraj preplezanim balvanom na 55° naklonu. Punce so imele za odtenek lažji bolder, skoraj vse 3 finalistke so plezale vse do naklona 70°, tam pa se je tekma zaključila. Za Vito je bilo usodno plezanje na 65°, kjer ji je ušla petka pri gibu na vrh, Katja, pa je ravno tako padla na zadnjem gibu pri največjem naklonu, sicer pa je poskrbela za spektakel finala, saj je zadnji gib ene parkrat zaročkala in se obrnila proti publiki, če je kdo zamudil, mislim da se bo našel video na instagramu. Super tekma, super vzdušje in lepe nagrade, vse čestitke Bolderaju za organizacijo.

Le 2 dni kasneje pa smo izvedli še manjši zaključek (sicer to ne pomeni da je bilo treningov konec a vseeno) v Boulder Zoni v Zagrebu, ponovno je bila prisotna skoraj celotna starejša tekmovalna skupina z izjemo Eve, za razliko od tekem, pa je bilo plezanje tokrat čisto sproščeno in zgolj za druženje.

Prav tako smo isti dan le malo kasneje izvedli zaključek še s skupinama odraslih, ki jih vodim jaz. Odrasli so plezali sproščeno in mislim da zelo uživali v druženju na drugi lokaciji. Seveda smo večer zaključili kot se spodobi, za mizo z nekaj pijače in hrane.

V Posavskem alpinističnem klubu razpisujemo zimski del alpinistične šole, katerega uvod bo tečaj zimskega gorništva. Če je prva - šola namenjena bolj resnim in zagnanim, ki bi se pozimi navezali tudi na vrv, stopili čez ledenik, morda kaj odsmučali, je drugi - tečaj namenjen pregledu nekaterih osnovnih vsebin in obnovitvi znanj za vse, ki občasno zaidete v zimske gore.

Izobraževanje sestoji iz 4 modulov (vikendov); prvi je skupen osnovnemu tečaju in alpinistični šoli, preostali so namenjeni zgolj slednji. Lokacije izvedbe so še v potrjevanju in bodo javljene naknadno - prijavljenim udeležencem. Termini in vsebina pa si okvirno sledijo:

• 17. in 18. 1. 2026: osnove zimskega gorništva - oprema, njena uporaba, gibanje v zasneženih gorah, nevarnosti, upravljanje tveganj itn. - z lažjo turo.
• 7. in 8. 2. 2026: vrvna tehnika v zimskih razmerah s poglobitvijo/nadgradnjo osnovnih znanj o zimski alpinistiki - z zmerno turo.
• 14. in 15. 2. 2026: ledeniška tehnika in plezanje zaledenelih slapov.
• 7. in 8. 3. 2026: turnosmučarski modul

Za udeležbo je potrebna prijava preko spletnega obrazca, prav tako plačana članarina PZS (in podporna članarina PAK v primeru članstva v drugem društvu). Tečaj je namenjen vsem, ki že imate kakšno zimsko izkušnjo, nadaljevanje šolanja pa tistim, ki imate poleg tega tudi izkušnje s plezanjem (vrvna tehnika itn.). Cena tečaja je 40 EUR (2-dnevni program), šole v celoti 100 EUR.

Januarja vsako leto (oz. že od 15.12.2025 naprej) lahko preko našega kluba obnovite članstvo ali se na novo včlanite v krovno organizacijo Planinsko zvezo Slovenije (PZS).

Člani PZS so zavarovani pri Zavarovalnici Generali d.d. Zavarovanje zajema nezgodno zavarovanje, zavarovanje stroškov reševanja v tujini s 24-urno asistenco in zdravstveno asistenco za tujino ter zavarovanje zasebne odgovornosti.

Članom so na voljo popusti pri nočitvah v planinskih kočah v Sloveniji in tujini ter številni popusti in dodatne ugodnosti pri nakupih, vstopninah, vozovnicah in drugih storitvah. Vrste članstva si lahko ogledate na spletni strani PZS.

Ker se je v preteklosti izkazalo kot problematično prevzemanje znamkic, smo se za letošnje leto odločili, da bi bil primaren način obnovitve ali nove sklenitve članstva preko PZS-jeve spletne strani. Tu se nahajajo tudi kratka navodila za izvedbo spletne včlanitve. V kolikor sklepate članstvo prvič, bodite pozorni, da izberete društvo: Posavski Alpinistični klub.
Postopek je hiter in enostaven, znamkico pa po pošti prejmete direktno na vaš naslov. Potrebujete zgolj kartico za plačilo preko spleta ali pa paypal račun.

V kolikor kdo potrebuje pomoč, pri spletni prijavi me lahko pokliče, ali pa se dogovorimo in vam pomagam pri izvedbi spletne prijave ob kakšni kavi. :)

Po prejemu potrditvenega maila, da je vaša članarina urejena, se v istem mailu nahaja tudi povezava do vaše e-izkaznice PZS, ki si jo lahko pošljete na mail ali pa jo natisnete, shranite itd.

Seveda pa v primeru, da spletnega naročila ne morete izvesti, še vedno ostaja opcija, da članarino poravnate na klubski TRR kot prejšnja leta, več spodaj.

Če se prvič včlanjate v PZS preko našega kluba, morate ob prijavi nujno izpolniti tudi pristopno izjavo PZS in jo skenirano (NE fotografirano!) poslati na info@pak.si ali original na naslov kluba: Cesta krških žrtev 105, 8270 Krško (predhodno pokličite Ambroža na 051 387 799). Ob včlanitvi prejmete tudi novo izkaznico (kartico), ki stane dodatna 2 EUR.

Podatki za nakazilo:

Če nakazujete za družino, se poslužite namena: Članarina PZS - Družina Priimek. Da bomo lažje vedeli, kdo vse sestavlja vašo družino, sporočite podrobnosti na info@pak.si. Vrednost nakazila si preračunajte sami - upoštevajte tudi družinske popuste (vrste članstva). Izkaznica (kartica) za nove člane stane dodatna 2 EUR.

Opozoriti velja, da je za tiste, ki se gibljete tudi po tujih gorah, zelo priporočljiva A članarina (za alpiniste in strokovni kader z licenco praktično obvezna).

Znamkice lahko prevzamete na naslovu kluba, ob predhodnjem dogovoru (prej pokličite na 051 387 799 - Ambrož) ali v ŠD Brežice po dogovoru.

V soboto smo se v nekoliko manjši, a zato nič manj motivirani zasedbi odpravili v plezališče Zagorje ob Savi. 

Urša, ki jo je kasneje čakal še Miklavžev pohod v Laškem, je hitro našla svoj ritem in odplezala lepo število smeri. Ko se je odpravila naprej, sva z Jakobom preklopila v višjo prestavo in se lotila še nekaj zahtevnejših linij. Oba sva se “navila” do tiste prave točke, ko prsti otrpnejo, roke ne ubogajo več najbolje, a se ti na obraz vseeno nariše nasmeh zadovoljstva (no vsaj pri meni, Jakob mislim, da bi lahko plezal še in še...).

Plezališče (Warm Up sektor) je ponujalo raznolik izbor smeri, midva pa sva preplezala praktično vse, kar je bilo primerno za dober trening. Ko je sonce začelo izgubljati moč, sva zaključila, pospravila opremo in se peš odpravila proti postaji, kjer sva ujela vlak nazaj proti Krškem. Prijetno utrujena, zadovoljna in bogatejša za še en plezalni dan.

Zahvala udeležencem za dobro voljo in super družbo. Posebna zahvala tudi Slovenskim železnicam za vlak brez zamude :)

Poročilo pripravil: Matej B.

Vsako leto se v "temnem" delu leta na klubu potrudimo z organizacijo nekaj predavanj in tudi tokrat ne bo nič drugače. Letošnjo sezono otvarjamo s predavanjem našega še nepolnoletnega perspektivnega plezalca, raziskovalca Jakoba Mlakarja, ki se je nedavno vrnil iz Himalaje. Z mamo, Natalijo Vahčič, sta si želela priti pod Manaslu. O prigodah na poti, gotovo pa tudi o vseh drugih razsežnostih potovanja, nam bosta spregovorila v četrtek, 27. novembra, ob 19. uri, v klubskih prostorih v MC Krško.

Vabljeni!

Tokrat s poročilom kanček odlašam sam, saj sem razmišljal kaj in kako zadevo napisati.

Tabor smo izvedli, izmeli smo se super, edina slabost je bila, da je na primorskem 4 dni skupaj (skoraj v eno) deževalo in nismo realizirali plana, da plezamo predvsem v skali. Pa gremo lepo po vrsti.

Z nekaj starejšimi tekmovalci (Miha Petrišič, Eva Sluga, Katja Mešiček in Vita Omerzu) smo se že v četrtek odpravili na pot proti Ajdoviščini, v upanju da najdemo kaj suhe skale, smo se ustavili v Mačkovcu (moker..), se peljemo naprej proti Ljubljani, da bomo zavili proti Kamniški Bistrici, začne tam deževati, vržemo puško v koruzo in se odločimo da prvi dan plezamo v Balvaniji.

Drugi dan, se nam pridruži  še skoraj nabito poln kombi mlajših tekmovalcev (Bor Klenovšek, Zoja Moškon, Nejc Krulec, Ajda Sotelšek, Lea Fiorelli, Žan Fiorelli in Liam Ledić), ki ga je tokrat peljal Aljaž. Stvari odložijo v hostlu, z Aljažem študirava in iščeva opcije kam bomo šli lahko plezat. V bližini hostla teče "potok" Hubelj, kjer pa so tudi balvani. Odločimo se za sprehod do balvanov, seveda je bilo vse bolj kot ne blatno vmes je verjetnu padla tudi kakšna kapljica a nas ni ustavilo. Tale mali potok je imel toliko vode, da so bili vsi bavlani, ki so drugače v suhi strugi tako rekoč v vodi.. Vseeno smo se vsaj malo razgibali, plan pa je bil, da gredo mlajši zvečer v bližnji plezalni center v Šempeter pri Gorici in to smo tudi realizirali, starejši, ki so imeli ta dan planirano pavzo so v hostlu za večerjo pripravili slastne palačinke.

Naslednji dan, žal dokaj podobna zgodba, sicer smo se optimistično podali na ogled balvanov v Vitovljah (ker kaj pa veš, mogoče bo pa kaj suho :DDD).. Seveda je bilo ravno nasprotno, med hojo do balvanov je recimo da rosilo, vmes smo se malo skrili v eno jamo, odigrali 2 turnirja kamen, papir, škarje.., potem ko je rahlo manj rosilo pa smo nadaljevali proti balvanom. Seveda ko smo prišli do gor, so bili vsi mokri, tudi oreng previse je zamočilo in to je bilo to od našega upanja o suhih skalah za ta tabor. Ker se je vmes malo bolj ulilo, smo prevedrili pod velikim previsom, nato pa se podali proti kombiju in avtu. Seveda je bilo treba tudi ta dan nekaj poplezati, ker govorimo o 1.11. (prazniku..), smo imeli na izbiro zgolj isti balvanski center kot dan prej, DEŠ. Seveda ni bilo s tem nič narobe, mlajši so napadali projekte od dneva prej in plezali predvsem težje balvane, starejši pa so napadli vse po vrsti. Ker je bil to zadnji dan tabora, so se tastarejši udeleženci že prvi dan tabora domislili, da bomo zadnji večer izvedli mini talente, vsi so sami izbrali eno točko/talent ki so jo 2 dni pridno trenirali, ta večer pa je bil na sporedu show. Super vzdušje, za nagrado pa nam je Vita pripravila okusen šmoren!

Zadnji dan smo gledali napoved za celoten zahoden in centralen del slovenije, žal pa so nam ostali na izbiro samo plezalni centri, ker, kot lahko predvidevate, je bil vsepovsod dž... Odločili smo se za obisk Kranjske Scene, ki je med novejšimi centri pri nas, večina pa nas tam še ni bila. Super center, dobri balvani, prav vsi pa mislim da so se ta dan do konca naplezali, porabili vso kožo, vso energijo in mislim da vsi z dobro voljo in željo po še zaključili tabor.

Spodaj nekaj fotk, tokrat nič kaj spektakularne, no, nekatere vseeno so, bi bile pa verjetno še lepše, če bi bile s skale ;D

Pozdravljeni,

Vse zainteresirane člane in ljubitelje dry-toolinga vabimo, da se nam pridružijo na plezalno-izobraževalnem dnevu. Namen druženja je, da alpinistom (tečajnikom, pripravnikom in ostalim) dodatno razširimo obzorja ter jih podučimo o tehniki plezanja in treniranja z lednim orodjem v skali. Dry-toolanje je na alpinistični sceni prisotno že nekaj časa, zato želimo tudi pri nas gojiti ta duh napredka. Več si lahko preberete na povezavi.

Datum ture: sobota, 06.12.2025

Čas odhoda: okoli 9:00

Lokacija ture: Sporočimo ob prijavi, ko bo znano število udeležencev.

Oprema: Dereze, cepini. Več info ob prijavi.

Prijave zbiram do srede 26.11.2025 na brkonapoti@gmail.com

Lep pozdrav, Matej

V idiličnih jesenskih razmerah smo v Logarski dolini in njeni okolici, 18. in 19. oktobra, izvedli zaključni izlet šole večraztežajnih smeri, ki smo jo PAKovci vodili vse od aprila. Zadnje, poizpitno poglavje šole je pomenilo bolj ali manj samostojno plezanje navez pod budnim očesom inštruktorjev, hkrati pa tudi spoznavanje novih lokacij in možnosti, ki so predstavljene mdr. v vodniku z modernimi večraztežajnimi smermi v naših gorah.

Sobotni dan smo preživeli v steni Klemenče peči; sončno, toplo vreme, čista samota (samo PAKovci!), relativno slaba skala in v nekaterih smereh tudi zelo skopa opremljenost. Plezali smo v navezah:

• Matej Zorko, Urška Sojč: smeri Sivi volk (spodnji del), Friko in Sarti;

• Blaž Kramer, Miha Rainer, Andreja Malus: smeri Sivi volk in Hriboplazilec;

• Matej Balant, Bojana Pleterski, Jakob Mlakar: smeri Sarti, Snorky in Sivi volk;

• Nejc Pozvek, Jan Luzar, Romana Tomšič: smeri Muca copatarica (varianta) in Sarti (Roma in Nejc).

Pridruženi članici ekipe Sabina Rainer in Nataša Kalin sta ta dan kolesarili po panoramski poti, Luka Žveglič pa se nam je pridružil ob koncu dneva, ki smo ga zaključili z odlično in obilno večerjo v Logarskem kotu, kjer nas je večina tudi prespala.

Nedeljo so plezalci izkoristili za plezanje nad Okrešljem, v južni steni Mrzle gore. Naveza Kramer-Žveglič je preplezala smer Jernejev meč, naveza Zorko-Tomšič-Rainer M. pa Direktno. Na drugi strani doline so v jesenskem grebenčkanju pod Nejčevim vodstvom uživale/trpele Andreja, Bojana in Sabina; iz Robanovega kota so se z avtom zapeljali na »sedlo« in se mimo kamnite mize ter Knezove planine odpravili do pastirskega stana pod Utami, od tam pa po grebenu do Krofičke in po severni strani nazaj na Strelovec, kjer je pretežni del dneva preživela Nataša. Zaradi pred-ponedeljkovega razpoloženja je bila analiza pr'Lampi v Lučah tokrat bolj skopa.

Galerijo je – kot smo že navajeni – vzorno pripravil Miha, vtis - čudovit, strnjen zapis doživetja - pa je tokrat prispeval Luka.

-----------

Luka Žveglič: Jernejev meč

Letni del alpnistične šole oz. šole večraztežajk smo zaključili z dvodnevnim v Logarski dolini. Ekipi sem se pridružil v soboto proti večeru v plezališču Klemenča peč. Zvečer smo se po dolgem kombiniranju in usklajevanju želja in sposobnosti odločili za plezanje v Mrzli gori, nad meni ljubim Okrešljem. Z Blažem Kramerjem sva izbrala navrtano smer Jernejev meč (5c). Ravno prava smer za plezalnega začetnika, kot sem sam.

Zjutraj nas je pričakala nizka oblačnost z upanjem, da bo nad Orešljem nad oblaki sončen dan. Okrešljeva krnica nas je pričakala s precej spremenjeno podobo. Podor je nekoliko premaknil izvir Savinje. Tudi višje je pogled proti Rinkam razkril nove spremembe. Iz sredine Turskega žleba je plaz proti Okrešlju odnesel celotno melišče, ki se je prej vleklo od ustja Žleba proti dnu. Znameniti balvan na vhodu v Žleb pa še trmasto vztraja. Podobno je plaz odnesel del melišča tudi izpod Štajerske Rinke.

Dostop do smeri je bil precej enostaven, saj se na tem mestu planinska pot proti Savinjskemu sedlu probliža steni; do vstopa v smer je s poti le pet minut. V smer sva vstopila v prijetnem sončku. Vsak raztežaj je ponudil kak izzivalen detajl. Prvi je prišel že po nekaj metrih in ponovno sem se spraševal, če je tole sploh zame … Očitno se počasi ogrevam in vsak raztežaj je bilo plezanje lažje, pa tudi tehnično vedno boljše. Zadnji raztežaj je bil najtežji, a plezalsko najlepši. Sonce naju je prijetno grelo. Skala je bila še kar solidna za pregovorno krušljivo Mrzlo goro. Po smeri sva se spustila z dvema spustoma ob vrvi. Blaž me je prijazno mentoriral pri pripravi »abzajla«.

Pod smerjo sva se malo posončila, Blaž pa je zlezel še prvi raztežaj sosednje smeri. Nesreča nikoili ne počiva in kamenček sem dobil direktno v oko. A sreča v nesreči, po tednu dni posledic poškodbe skoraj ne čutim več.

Vesel sem, da sem lahko plezal z Blažem. Seveda tehnično zadeve obvlada, predvsem pa mi s svojo mirnostjo in osredotočenostjo daje samozavest, da rešim vse težave na vzponu. Približuje se zima, plezarija se seli na Primorsko in v dvorane, počasi pa bomo na plano potegnili tudi cepine in dereze.

Veste kaj? Tele babje zadevščine je pa res fajn organizirat! Sploh, ko si ti na vabilo odzove 12 plezalk, pohodov, kulinarike in klepeta željnih. Pa da ne govorimo o ustvarjanju in ročnih spretnostih! Poimenovane in zbrane: Sandra, Alenka, Romana, Bojana, Natalija, Martina, Tanja, Barbara, Julita, Leonida, Nataša, Sabina.

Letos nas povabim na Krk. Jp. Je blizu in vse zgoraj napisano je vsem, ki se vračamo na Krk, pisano na kožo in je mogoče izvajat v skoraj vseh vremenskih razmerah. 

Projekt iskanja apartmaja za 12 oseb je uspel v nulo. Terasa in kuhinja top za večarne in jutranje dejavnosti, tudi dogovore za dnevne aktivnosti. Petkov večer po ovinkasti vožnji in nekaj cestnih zaprek,  pričnemo z obilno večerjo, končamo pa z uspešnim dogovorom, po hudih pogajanjih z plezalno vodjo Romo, da gremo v soboto plezat v vsem neznan, a obetajoč, plezalni sektor Bag. 

Sončno jutro in prelep sprehod nad klifi ob obali in skozi borov gozdiček nas pripelje do plezališča. Seveda ga zasedemo celega. Naslednjih 5ur je prostor pod oblaki, s čudovitim razgledom, naš. Ena se sprehodi, druge pa se vendar naplezamo v dobri, malo roza obarvani ostri apnenčasti skali. V senci nas popoldan že pošteno zahladi, zato nas spodbudi Sandrino vabilo na pohodič do svetilnika, do rta Škuljica. To, da bo zvečer na rtu koncert in kup angležev, nam je zanimivo in hkrati znak, da poberemo šila in kopita ter se odpravimo proti aparmaju. (Drugače so pešpoti in kolesarske, če še ne veste, na Krku res lepe in dobro označene; priporočam.) Pugumne se stuširajo kar v morju, ostale pa hitro pripravljat domačo gobovo župco in palačinke. To je užitek v kuhinji. Toooolikooo zagnanosti, izmenjave infoormacij - no kuharskih, družinskih, vzgojnih - da je večerja na mah na mizi. Sledila je evalvacija dneva: daljši pohod v Velo luko (Barbi), plezanje v Bagu in pohodič do rtiča, vmes malo tu, malo tam je Roma doštrikala pol puloverja, da se je ta dan vsaj malo utrudila. Skratka, popolno!

Nedelja je bila v pričakovanju neurja in vetra. In res, do 14najste je bil celo uradno zaprt most na Krk. Nič ne de. Pogovorov, načrtov, štrikanja... ne zmanjka. Ko le malo pojenja dež se odpeljemo do picerije, malo pred mostom. Da le ne bi premalo pojedle in počvekale še vse skupaj. Začetek vožnje proti domu preživimo še ob zmernih bočnih sunkih burje, ko pa se vreme dokončno umiri in obpeljemo snegec, še odložimo Romo in se vrnemo domov najbližnjim.

Galerija

Ja pa ne pozabite! Obvezno branje in legendarna Romina! Cukr naš tale Roma!

Ena mlada bejba se je pozibavala

na novem štriku tam sredi stene.

Ko je ugotovila, da stvar je zanimiva

je poklicala še enajst lušnih bejb.

To je mau za uvod...k smo itak sm guncale...

Babuške le smo se zbrale,

in "spet" na Krk odropotale...

Pri Romi ves kufe, Činar popile,

in vse palačinke, kao za na pot, pomlatile...

V kombiju tut navigacija čist odpove,

ko babji čvek se kmal začne...

Itak krivi cestarji Hrvati,

če ne znajo oznake brati...

Sobe imele smo za dva,

tako da fajn komoditeta je bila...

Itak hrane, pijače blo preveč,

a polna miza je prou hitro preč...

Kam bomo pa jutri šle?

Zjutraj šlogarca in kufe pove...

Izbrale novo skalo in smeri,

lahko kar peške do tja prišli...

Roma itak neki žlobudrala,

ker skala ni glih prave plezarije ponujala...

Poplezavanja, vetra, mraza kmalu je dovolj,

četica odpravi se v "babji dol"...

Do svetilnika lahkoten je sprehod,

narava, svetloba čudovita vse okrog...

Foto sešn kar hitro naredile, 

nismo se preveč trudile,

a vseeno miljon fotk me naredile...

Punce itak vse recepte obnovile,

zvečer super gobovo juho naredile...

Gobice so ziher ble taprave,

da so razplamtele se razprave...

Tanja streljala je z očmi,

vsi lasje so ji pokonci šli,

ko ciganska tema se vrti, vrti...

"Oldie" štrika med razpravo,

da ohladi si malo glavo...

Ker tut šola je pereč problem,

mame vejo, takole ti povem...

Punce imele so tudi predpripravo,

kako starostnikom zrihtat vso dostavo...

Vreme babuškam je čist služilo,

drugi dan se je ulilo...

Pa spet kufe in fruštek znan,

debate, smeha za cel dan...

Roma skor pulover naštrikala,

ker tolk se je tam načakala...

Bojana pa ziher izpit u piko naredi,

saj celo deževno nedeljo se le uči...

Na koncu pa še modrovale,

kaj če bi se večkrat takole zbrale...

Japajade...

Ne da se mi več...kar dodajte še kej..zmanjkalo idej...pozabila..

Ajd..

18. in 19. oktobra s plezanjem v Logarski dolini zaključujemo šolo večraztežajnih smeri. Pol leta druženja, precej ur v predavalnici, mnogo več na terenu, izleti, tabori ... in izpit. Ta bo na sporedu že vikend poprej (11. 10.), sledi pa plezanje v bolj ali manj samostojnih navezah - takrat že skoraj pripravnikov - v dolgih športnih in modernih alpskih smereh.

V kolikor se želiš pridružiti zaključni skupni turi (si torej suveren gorohodec ali samostojno plezaš v hribih), me pokliči za prijavo (040 508 327).

Srečno!

Šole večraztežajk PAK 2025, ki se je družila vse od aprila, zaključuje svoje delo z izpiti v plezališču Armeško, in sicer v soboto, 11. oktobra, med 9. in 14. uro. Večje gneče ne pričakujemo, bomo pa zasedli par lažjih smeri.

Srečno!

Tudi letos nam ne uide - klubski kostanjev piknik, seveda! Vabljeni v soboto, 11. oktobra, po 17. uri, k Sandri na Golek. Vstopnina: merica kostanja ali kakšna druga dobrota; saj smo že navajeni, kajne?;)

Se vidimo in poveselimo darov jeseni.

September v smislu treningov in izletov tekmovalcev ni bil pretiroma pester, saj se je v prvem tednu še izvajala delovna akcija v ZMŠ Krško, kjer smo bili vsi speti. Teden kasneje so se začele redne vadbe, prav so se začeli resni treningi tekmovalcev za sezono 2025/26. No, seveda z malo manj zahtevnimi treningi takoj v začetku, saj je kar nekaj tekmovalcev čez poletje počivalo in je potrebno prste na rokah in nogah ponovno navaditi na stare napore.

V septembru smo tako malo več energije namenili samim treningom, vikend treningi pa so še v povojih.

Sicer smo izvedli 2 traninga, enega skalnega z manj udeleženci v Kamniški Bistrici in drugega na plastiki v Balvaniji v Ljubljani.

Najprej kratko poročilo s Kamniške Bistrice oz. doživljanje dneva skozi oči Mihe, ki je je dosegel ta dan nov mejnik:

"Po krajšem premoru smo se v soboto spet odpravili v skalo – letos prvič v Kamniško Bistrico. Že ob osmih zjutraj smo se zbrali (jaz- Miha, Eva, Katja, Vita in Ambrož) in skupaj krenili na pot.
Ob prihodu smo naložili crash pade na rame, pograbili še ostalo opremo in se podali proti balvanom. Kot vedno smo se na hitro ogreli in nato čim prej začeli plezati. Najprej smo se ogreli na lažjih linijah, potem pa hitro prešli na resnejše – najprej 6b in nato 7a, ki smo ju splezali skoraj vsi, čeprav je bila skala celo malo vlažna in nekje tudi mokra.
Sledil je prestop na naslednji blok. Tam nas je čakal še en 7a, ki poteka po levem robu. Jaz sem ga splezal kar hitro, zato sem takoj usmeril pogled na sosednjo linijo – ocenjena 7c. Najprej sem ga enkrat probal in padel že na drugem gibu. Vzel sem si čas, pogledal video-beto in šel čez vse posamezne gibe. Presenetilo me je, da sem jih kar hitro osvojil. Potem pa počitek, globok vdih in resen poskus od začetka. Prvi gib, malo na ramo, potem krimpast podprijem, prestavim noge in poženem na šalco, kar naenkrat sem bil čez težek del. Poplezal sem še do vrha in se vsedel. Moj prvi 7c! To je bil cilj, ki sem si ga zastavil za poletje. Občutek je bil zelo dober – mešanica veselja in navdušenja.
Medtem so punce vztrajno plezale svojo linijo – najprej so skoraj vse preplezale 7a po robu, potem pa poskusile še 7a+, ki je precej fizičen in se začne z slabimi krimpi konča pa z manjšim skokom. Tokrat jim ni uspelo, saj jim je zmanjkalo malo energije, zato ga bojo naslednjič probale malo prej.
Ko smo se naplezali do konca, smo vse spakirali, vrnili crash pade na rame in se odpravili proti avtu. Vsi smo bli kar lačni, zato smo v Krškem dan zaključili v Margeriti."

Zadnji vikend v septembru pa smo izvedli mešan trening mlajše in tekmovalne skupine v Balvaniji. Udeležili so se ga Miha, Katja in Bor s strani starejših tekmovalcev in Ajda, Nejc in Liam s strani mlajših tekmovalcev.

Super dan v ljubljanski Balvaniji, mlajši, ki še nimajo toliko izkušen so svojo kožo in energijo porabili malo prehitro. A vseeno so se naplezali in utrudili. Trenerja sva jih držala nazaj kolikor se je dalo a poskusi so se kar nabirali eden za drugim. Starejši so se zadev lotili malo bolj sistematično, no, vsaj v večini. :) Po nekaj urah treninga, smo plezalen dan zaključili z igranjem ročnega nogometa. Seveda po stretchingu itd... :D

Spodaj nekaj fotk iz Kamniške in Balvanije.

Zakorakali smo že v jesen, dnevi so se začeli krajšati in kmalu bo postalo še mrzli in mokri, tako da bodo spet aktualne PAK-ove umetne stene (od srede 01.10.2025 naprej!).

S plačilom klubske članarine za uporabo sten so člani upravičeni do plezanja na vseh klubskih umetnih stenah (ŠD Brežice in ZMŠ Krško) v točno določenih terminih.

ŠD Brežice: - Ponedeljek 19:00 - 21:00     - Sreda 19:00 - 21:00 (samo velika stena)    - Četrtek 19:00 - 21:00     - Petek (Družinski termin) 16:30 - 18:30

MC Krško: - Torek 19:00 - 21:00 (Se izvaja od novembra naprej!)

S klubsko članarino se direktno podpre delovanje kluba. Namen članarine je tudi nabava opreme za klubske umetne stene, nabava materiala za opremljanje klubskih naravnih plezališč, za organizacijo in izvedbo tekmovanj v športnem plezanju ter za organizacijo in izvedbo klubskih dogodkov.

V klub se lahko včlanite tudi tisti, ki ne plezate, a bi vseeno želeli postati naši člani in tako podpreti naše delovanje. Hvaležni vam bomo.

Na zadnji seji IO PAK smo sprejeli naslednje vrste in višine klubske članarine za plezalno sezono 2025/26. Klubska članarina velja od oktobra 2025 do septembra 2026. Vse vrste članarin si lahko ogledate tukaj.

  Kdor prvič plačuje klubsko članarino, mora izpolnit še klubsko pristopno izjavo in jo lastnoročno podpisati. Izpolnjeno pristopno izjavo skenirano pošljite na info@pak.si ali jo pustite pri odgovorni osebi na terminu v ŠD Brežice ali v ZMŠ Krško.

Podatki za nakazilo:

Predvsem zaradi pestrega dogajanja na naših stenah in pričetka vadb, je izostalo poročilo tekmovalcev za avgust. Sicer veliko drugega časa ni bilo, a vseeno se je nekaj plezalo.

Izvedli smo en pripravljalni trening v Mačkovcu. Na kaj smo se pripravljali? Seveda na 2. tabor, ki je bil  na sporedu zgolj nekaj dni po obisku Mačkovca. V grobem nam letošnje poletje ni bilo tako naklonjeno za skalne treninge, a vseeno je bil cilj vzdrževati formo in kaj stisniti.

Kot rečeno glavno dogajanje avgusta je bil tabor v Posočju. Sicer se je odvijal ravno na sredini avgusta, ko je zaradi praznika že tako veliko ljudi v teh koncih, a kaj čmo. :)

Tokrat smo računali na malo širšo udeležbo tekmovalcev oz. da v celoti zapolnimo kombi. To žal ni uspelo, saj se nam mlajši članici na koncu niso pridružili, za razliko od prejšnjega tabora pa se je pridružil še Bor. Tako da je ekipa sestala iz; Bora, Mihe, Eve, Vite in Katje. Tabor je potekal med 13. in 18. avgustom. Na koncu smo spali v Tolminu, plezali pa v Trnovem ob Soči. Zakaj nismo spali kje bližje? Zgodba za drugič…

Ker smo imeli prvi dan nepričakovano pester, je bil tudi neplezalen, a tako ali tako smo imeli v planu samo spoznavanje področja, saj smo bili prvič tu in tisti, ki še niste nikoli bolderirali, ko spoznavaš novo področje, veliko hodiš, iščeš poti in posamezne skale (balvane) s pomočjo katerih se potem probaš orientirati. Seveda smo se prej pozanimali kolikor se je le dalo, a vseeno, ko si tam je »vse drugače«.

Sledila sta 2 dneva plezarije, pester dan počitka in še 2 dni plezarije, kaj več bi tudi težko izstisnili iz sebe. V osnovi je bil takšen tudi plan, vreme je kar sodelovalo, tako da na koncu vse super. No pa da gremo povrsti. Prvi plezalen dan nas je vodil od začetnih sektorjev pa vse do sektorja gozdiček, ki je najbolj oddaljen sektor od parkirišča. Hoja do prvih bavlanov je bila kar dolga, na koncu smo od pogledu na prve balvane ob poti kar obstali in se dodobra ogreli na lažjih balvanih, prvi dnevi na novem območju in novem tipu skale so vedno pestri, saj ne veš točno kaj pričakovati. Seveda kot boste videli, smo tekom tabora ugotovili, da je tudi vodniček malo poseben, saj številke ki naj bi povedale težavnost balvanov večino časa res ne držijo, kar slabo če mene vprašaš ampak pustimo to. Ogrevali smo se na 4kah in 5tkah, se navajali na slabe stope in okrogle zlizane oprimke. »Projekt« dneva je bil zadnji 6a v dnevu, morda je bil 6a+, no vsaj v vodničku, realnost je bila drugačna :D Sicer lep balvan, oz. super linija samo malo težja kot smo pričakovali.

Naslednji dan je na koncu potekal zelo podobno kot 1. dan, z razliko tega, da smo kar štartali v sektorju Gozdiček, imeli dolg dostop, ki te zagreje že na začetku dne, nato pa smo plezali vse balvane v bližnji okolici +- 10 metrov od ruzakov. Ne misliti da jih je bilo malo, pester del gozda posejan s skalami in tudi pestrimi balvani. Nekateri so se spopadali s projekti od prvega dne (Tisti 6a+..), vsi smo si zadali cilj, da preplezamo oz. probamo čim več šestic, saj smo po prvem dnevu videli da nima smisla riniti v neke težje zadeve, saj bomo več odnesli z raznolikostjo kot pa projektiranjem ene ali dveh težkih linij. Miha in jaz sva dan zaključila po tem, ko sva projektirala 5b! Ja, prav ste prebrali, projektirala sva 5b…, študirala gibe, spraševala se kaj naredit tu, da bo to lažje :D…. Ampak po skupno vloženih cca 8 poskusov sva ga uspešno preplezala! Če ste spremljali naš instagram v preteklih dneh, ste lahko zasledili, da je Miha preplezal svoj prvi 7C, tako da ne, ni bila naša forma ampak čudni balvani. Bor, Eva, Vita in Katja pa so čez cel dan pridno nabirali vzpone, v 4kah, 5kah in 6tkah. Veliko je bilo drsanja (ne v drsalkah ampak plezalkah), saj so tehnični balvani terjali kar nekaj zdrsov na slabih stopih in slopastih robih. Dan smo zaključili s kopanjem v Soči, no bil je tudi spust po brzicah, prav vsi smo zaplavali v hladni vodi in pripomogli pri hitrejši regeneraciji mišic.

Sledil je dan pavze, katerega smo potrebovali, saj so bile roke že kar utrujene, verjetno pa je bil pri mladini to najbolj pester dan na taboru. Morda se sliši hecno, a ko boste prebrali kaj smo počeli, ja, to je bilo res nekaj ne-vsakdanjega. Odločil sem se, da dan počitka preživimo aktivno, vseeno pa da bo tudi zanimivo. Najprej je bil plan, da se povzpnemo po zelo strmih stopnicah ob hidroelektrarni zraven Bovca in pešačimo do izvira Gljun in slapu Virje, a ker sam nekaj časa nisem bil tam, nisem vedel da je zadeva sedaj zaprta za javnost (predvidevam da zato ker je »prenevarno…« saj so stopnice res strme in zanimiva izkušnja za vse). Plani so padli v vodo, namesto tega smo odigrali par rund Doubla in se podali proti glavni aktivnosti dneva. To je bil kanjoning/soteskanje/canyoning. Če še niste slišali za to, to je recimo temu adrenalinska hoja po kanjonu enega potoka, ki vsebuje spuste (kot po toboganu), skoke (visoke in nizke) in tudi abzajle, zipline, res ni da ni. Aja, pa pri večini teh zadev pristanevš v tolmunu potoka, ki je globok do par metrov, tako da ti hladna voda priteče za vrat ;) Ker smo plezalci, smo se že prej odločili (po priporočilu organizatorjev) za tehnično bolj zahteven kanjon. Pravilna odločitev! Imeli smo 2 vodiča, celotna skupina pa mislim da je štela nekje 14 članov. Najprej se je seveda treba povzpeti po bregu do vstopne točke v kanjon. Kar strm breg, cca 20. minut hoje in slabih 200m višinske razlike, vsak nosi svojo opremo, neopren, čelado, pas, nekateri pa smo dobili še dodatek, štrik, druga varnostna oprema.. Ko si dodobra prešvican od hoje, je treba obleči neopren in sledijo vsi varnostni napotki, nato sledi cca slabe 3 ure zabave. Na začetku je bila mladina malo bolj zadržana, ker niso točno vedeli v kaj se spuščajo, hoja v breg pa jih je izmučila :D Ampak potem, ko te nekje na sredini kanjona vodiči spustijo po cca 45m visokem slapu in kar nekaj skokih, nekateri manjši, nekateri kar visoki, drugi taki, da ne veš kaj te čaka, ker po navodilih vodiča zatečeš in skočiš, v zraku pa se vprašaš wau a tako daleč je to, a po pristanku v vodo si samo nasmejan in uživaš v izkušnji, vsake toliko časa malo zavpiješ od veselja in te 3 ure se res hitro odvijejo. Dan smo tokrat zaključili v bližnji piceriji, saj je soteskanje izpilo veliko energije in smo za razliko od preostalih dni, jedli v restavraciji.
Ne vem če sem kdaj omenil, mladina na taboru kuha sama, pred odhodom se naredi jedilnik po dnevih, vsak izbere kaj bo skuhal in tako je potem vsak dan nekdo drug za štedilnikom, ostali pa pomagajo/pomagamo pri pripravi. Če kdo še ne kuha, pa večkrat poprime za cet in gobico ter počisti posodo po obrokih.

Po pestrem dnevu, smo imeli pred sabo še 2 plezalna dneva. Predzaden dan sicer ni šel čisto po planih, začelo se je dobro, tokrat je bil dostop dolg pičli 2 minuti, ogreli smo se na lažjih balvanih, nato pa nasproti izstopne točke za rafte napadli balvan s šesticami in sedmicami. Po nekaj urah napenjanja, je bil Miha uspešen v večini linij na balvanu, punce in Bor pa so preplezali težke 6tice. Sledil je premik, iskali smo balvan, ki pa ga kar nismo našli, nakar ugotovim, da je očitno z brega od nastanga balvana struga večkrat narasla, malo reorganizirala skale in teh linij, ki smo jih želeli iti ni več oz. so trenutno nedostopne.. Kmalu je začelo tudi grmeti, tako da smo preventivno odšli do kombija, kjer smo prevedrili nevihto, tako pa tudi zaključili predzaden plezalni dan. 

Odločitev je padla, da bomo zadnji dan čim hitreje spakirali in preostlao energijo porabili na balvanih. Ista lokacija kot dan prej, samo na drugem bregu Soče smo bili na balvanih. Nekaj nizkih in kratkih za ogrevanje, dan pa smo končali na tehničnih slabih, saj smo bili vsi že dodobra izmučeni, kože več ni bilo, če se mene vpraša, uspeh! Seveda tabora nismo morali zaključiti drugače kot pa s slikanjem in hitrim skokom v Sočo.

Morda tokrat ni bilo toliko govora o ocenah in preplezanih specifičnih balvanih, a verjamem da so vsi odnesli kar nekaj, izpilili tehniko, predvsem so se naučili zaupati slabim stopkom, vsi skupaj pa smo se naučili, da je ta vodniček bolj groba usmeritev in smo plezali vse balvane poprek, ki so izgledali zanimivi, so zahtevali od nas nekaj več itd.

Kot je v navadi, veliko fotk spodaj :)

Vsako leto je to kar velik zalogaj, saj delujemo na treh oz. štirih stenah če ločeno jemljemo brežiško veliko in manjšo steno. Letošnje leto je bilo sicer še toliko bolj pestro, saj smo se lotili še konkretnih vzdrževalnih del na steni v Krškem, ki so prinesle tudi veliko sprememb. Projekt je trajal kar 14 dni, velikokrat pa je delo potekalo od jutra pa do poznih večernih ur.

Pa gremo lepo po vrsti. Najprej je bila na sporedu delovna akcija v Brestanici. Na novo smo preopremili tako visoko steno, kot tudi nižji del oz. prečko. V primerjavi s prejšnjimi leti, smo nekoliko več časa in energije namenili prečki, pobrali tudi veliko dobrih grifou z zgornje bolderce in jih prestavili v veliko dvorano. Končen rezultat je dodobra napolnjena prečka in mislim da 11 ali 12 novih smeri.

V juliju smo se spopadli z delovno akcijo na mali steni v ŠD Brežice. Izvedba akcij na malih plezalnih stenah je ponavadi fizično malo manj naporna, saj se izognemo visenja v pasu ali pa dela z odrom a smo, kot je v navadi oprali vse oprimke, kar pa spet predstavlja druge vrste izziv. Tokrat so veliko dela v dopoldanskem času opravili starejši tekmovalci, ki so pomagali pri pobiranju oprimkov s stene, prevozu (S šajtrgo) in pranju oprimkov. Popoldanski del pa je bil namenjen ponovnem nameščanju oprimkov nazaj na steno, mašine pa so pele pozno v večer. Sicer je v planu, da se nekaj oprimkov in stopov še doda na steno, tako da recimo da še nismo končali

Proti koncu počitnic oz. na koncu še prvi teden septembra, pa je na vrsto prišla še mala plezalna stena v ZMŠ Krško. Želja je bila, da se sicer ta projekt izvede prej, a žal so usklajevanja potekala malo dlje kot smo si želeli. Začelo se je standardno, s pobiranjem oprimkov, nato s pranjem, dodali pa smo še rezanje blazin in pripravo prostora na nadaljno akcijo. Ker je bil celoten projekt kar zajeten, smo sodelovali z mizarjem in njegovo ekipo. Prvih nekaj dni, je potekala demontaža starih plat in konstrukcije, potem pa je vzporedno potekala namestitev nove konstrukcije in plat, kjer je bilo to potrebno. Dopoldan je mizar s svojo ekipo pripravljal kontrukcijo, nameščal plate itd., popoldan pa so na pomoč priskočili starejši tekmovalci skupaj s katerimi, smo skrbeli, da mizarjem ne zmanka plat za montažo, povrtali smo luknje, odstranili stare pribitne matice in instalirali nove večje in boljše, saj so se zadeve od montaže te stene malenkost spremenile. Po dobrem tednu je bila stena končana, no, ne v celoti. Potrebovala je še novo barvanje in instalacijo oprimkov. Bomo rekli standardna ekipa se je lotila barvanja stene, najprej z belo, nato pa smo jo popestrili z novimi vzorci. Končna podoba je bila res lepa, zadnje dni pred pričetkom vadb, pa smo šraufali orpimke. Sicer tudi ta projekt še ni v celoti končan, saj smo naročili še veliko novih oprimkov in piramid, ki naj bi bili tu v roku enega meseca. Tako da bomo predvidoma proti med/pred/po krompirjevih počitnicah ponovno spraznili celo steno in namestili nove oprimke, ki jih bo za cca polovico stene.

Na kratko tako. Sicer kot vidite, nas nekaj dela še čaka. Nisem tudi omenil, da je zaradi zajetnega dela na steni v ZMŠ Krško enostavno zmanjkalo časa, da dodamo še nekaj smeri na veliko plezalno steno v Brežicah 

Posebna zahvala gre vsem, ki ste sodelovali na teh akcijah, še posebej pa hvala vsem starejšim tekmovalcem, ki ste nam priskočili na pomoč; Miha, Katja, Vita, Eva, Jure in Bor. Prav vsi vi ste bili odločilni faktor, da smo zadeve pripravili pravočasno in steno pripravili do prvih vadb. Seveda potrebno je omeniti tudi glavne šraufače, Aljaža in Roka. Pa da ne bo pomote tudi jaz (Ambrož) sem sodeloval, mislim da celo vse dni ko se je karkoli delalo.

Spodaj nekaj fotk z delovnih akcij čez poletje.

Očetje in dedki vabljeni na 2. očkov vikend, ki bo trajal med 03.10.2025 - 05.10.2025.

Odhod planiramo v petek 3.10. okoli 16.00 ure iz KK.

Lokacija: Vipava, Kamp Tura
Dejavnosti: Plezanje, feratanje, pohodništvo, kolesarjenje, jahanje na ranču, pohod po sledeh vipavskih vitezov, ali pa samo uživanje in druženje,.. Dva sva že prijavljena, ostali pa prijavo potrdite Petru.

Na povezavi  si lahko ogledate utrinke 1. očkovega vikenda...

Prijave na: peter.sotelsek@gmail.com ali 041 738 694

V okviru prireditve Brežiški športni vikend smo plezalci znova odprli svoja vrata, tokrat 19. 9. 2025. Nismo vedeli, kakšen obisk pričakovati, saj v promocijo dogodka nismo usmerjali veliko energije, osredotočili pa smo se predvsem na družine, ki podpirajo naše mlade plezalce na vadbah. In ob 18. uri smo bili presenečeni, ko se je pod steno zbrala pisana množica vseh generacij, pod 10 napeljanimi smermi pa je nastala vrsta. Čudovito vzdušje, veselje ob premaganih izzivih, številne fotografije in videi, ki bodo ostali za vedno kot spomin na prve preplezane metre ... In tako sta minili debeli dve uri, ko smo se vsi malce utrudili, a zadovoljni in nasmejani s skupnimi močmi pospravili prizorišče.

Hvala ŠZ Brežice in Zavodu za šport Brežice za podporo, še posebej pa podjetju HESS, ki podpira naša prizadevanja in delovanje - tudi na tem dogodku. In seveda še ekipi, ki je petkov večer prijazno namenila plezanja željnim: Vita, Alenka, Julita, Sabina, Aljaž, Jure, Natalija, Martina in Nejc smo vam (ob podpori naših družin) omogočili nepozabne trenutke;)

Letos vabljene kljubske dame v plezališča na otok Krk. Tabor bo trajal od peteka, 3.10. popldan do nedelje, 5.10. zvečer.

Odhod bo predvidoma ob 16stih iz KK. Točno mesto zbora se še dogovorimo.

Plezale bomo v plezališčih: Portafortuna, Bag, Belove stene in daljše smerce na Krku (Golnar)  Za rezervo imamo plezališča nad Rijeko:  Kamenjak in Vela Peša.  Hiško še rezerviram. 

Pa prav leeeepe pohodne ture.

Veliko se vas je že prijavilo, ostale pa še z veseljem vzamemo zraven.

Prijave k Sandri: sandra@pak.si , 031623167

Kot je tradicija že destletja - vsako leto izvedemo vsaj en začetni tečaj športnega plezanja in tudi letos ne bo nič drugače. Z oktobrom (3. 10.) začnemo jesensko izvedbo, informativni sestanek pa bo že v petek, 26. septembra, ob 19. uri, pod našo steno - velikanko v športni dvorani v Brežicah.

Več o tečajih, izvedbi in vsebini si lahko prebereš na našem spletišču, dodatne informacije in prijave pa zbiramo na info@pak.si.

Vabljen_a, da se pridružiš naši sredini!

V okviru Brežiškega športnega vikenda bomo tudi letos odprli naša vrata in povabili vse, ki si želite izkusiti navpičnice ali celo previsje naše brežiške velikanke, da se nam pridružite - in sicer v petek, 19. septembra, od 18. ure naprej, v športni dvorani Brežice. Za vstop v dvorano/pod steno so potrebna čista obuvala (plezalcem pa je navadno na voljo rumena garderoba pod tribunami).

Se vidimo!