Že nekajkrat sva z Iris izbrala Krk za kratek aktiven oddih, ker nudi čudovito pokrajino, super kolesarske steze, tudi take malo bolj »hardcore«, kot je na primer spust po downhill progi Runtele v Punat, super plezališča in lepe pohodniške poti. Tokratni vikend pobeg mi bo zaradi slikovitega pohoda do Male in Vele Luke še posebej ostal v spominu. Načrt je bil jasen, v petek zgodaj zjutraj štart, dva dni plezanja v Portafortuni in večerno sproščanje. Zadnji dan odvisno od vremena krajši ali daljši sprehod in…domov.

Portafortuna je meni zelo ljubo plezališče in komaj sem čakal, da ga spet vidim od blizu. Po hitri kavici ob morju se odpraviva na parkirišče Portafortune in, verjetno zaradi Korone, dobiva celo parkirno mesto v senci. Ob 10ih sva že pod steno in pripravljena na akcijo. Prevroče ni, pa še prijetno pihlja. Vrhunsko. Ogrejeva se v 5kah in seveda je potrebno vsaj 1x na obisk splezati smer Forever young (6a), ki je res dolga in uživaška. Iris v prvo ni uspelo, zato se odloči, da poskusi še enkrat. Jaz se prestavim v sosednjo smer Flower power (6c+), kjer lani nisem imel za burek v detajlu, letos pa…sprehod. Vse smeri so dolge 30 metrov in več. V kar nekaj smereh je potrebno prevezovanje, tako da čas hitro mineva. Iris si medtem pribori večno mladost v smeri Forever young. Poln energije upam, da pridem na vrsto še za smer Joke about summer (6c), ki je bila tako kot lani celoten dopust vseskozi zasedena. Na srečo so bili v njej zelo prijazni hrvaški plezalci in so mi dovolili, da poskusim smer med njihovo pavzo. Smer je res čudovita, vse je šlo gladko, pa še prijazni Hrvati so se odločili navijati, čeprav se ravno ne poznamo. Po preplezani smerci se odločiva, da sva dovolj lačna, da greva v apartma in si ogledava Baščansko ploščo v Jurandvoru.

V petek sva po obilnem zajtrku kar zgodaj odšla v plezališče, saj sva želela pozno popoldne izkoristiti za uživanje ob morju. Odločila sva se, da ponoviva smeri, ki so nama res lepe in v njih uživava. Pozno popoldne se vseeno odločim, da bi poskusil zame novo smer Fire walker (6c+). Začetek ni bil težaven, vse je šlo super, dokler nisem zdrsnil na koncu detajla in je šel »onsajt« po gobe. Kljub padcu sem si smer pogledal potem do vrha in po krajši pavzi je v drugo šlo kot po maslu.  Hitro pospraviva opremo in oddrviva proti morju.

V nedeljo ob zajtrku preveriva vremensko napoved. Super! Spremenila se je. Ne bo dežja, zato se odločiva, da greva na pohod od Baške do Male in Vele Luke in potem ob obali nazaj proti Baški. Nasvet za to pot sva dobila od plezalcev dan prej in naj bi bila zelo slikovita, zato že komaj čakava da ubereva pot pod noge.

Začne se pri vhodu v kamp Buncoluka skozi borov gozdiček in ga po zgornji strani obkroži. Tik pred spustom do plaže se označena pot odcepi v levo proti Mali in Veli luki ter kanjon Verženica. Pot tu postane bolj skalnata. Med prvim vzponom je obvezen pogled nazaj, saj se nam odpre čudovit razgled na Baško in cerkev Sv. Ivana visoko nad njo. Po vzponu zelo dobro označena pot poteka s kratkimi vzponi in spusti proti najvišji točki, kjer se odpre razgled na Malo in Velo Luko, ki izgledata tako samotno kot košček raja. V ozadju pa lep pogled na Velebitsko verigo. Proti Mali in Veli luki se spustiva po kar krušljivi poti, a to ob lepem pogledu hitro pozabiš.

Za povratek se odločiva izbrati pot ob obali, ki je malo slabše označena. Pot se nadaljuje s kratkimi vzponi in spusti, vsak spust pa nas pripelje do nove samotne plaže. Nekatere so široke, nekatere ozke, peščene, spet druge kamnite in težje dostopne, vse pa so mamljive za hiter skok v morje. Seveda ravno pravšnjo temperaturo morja tudi izkoristiva in se osveživa v hladnem morju. Poleg skrivnostnih plažic naju ob poti spremlja pogled na nenaseljen otok Prvić. Tu in tam je potrebno pogledat kam stopiš, saj je Iris skoraj pohodila kačo, ki se je na srečo bolj ustrašila kot Iris in kot rešitev pametno izbrala pobeg namesto ugriza. Še sreča. Nisem še videl kače, ki bi tako urno skočila med skale v bližini. Proti koncu se pot ob obali združi s spustom čez kanjon Verženica na lepi, a ne več tako samotni plaži, za katero se nahaja borov gozdiček. Od tu naprej je pot bolj uhojena in mestoma že zelo zlizana, saj nas mimo plezališča Buncoluka pripelje do istoimenskega kampa. Sledi še zadnje presenečenje – res strm vzpon ob kampu in nato še povratek do parkirišča nekje v Baški.

Prehojena pot je pravi pohodniški raj otoka Krk. Pot je zelo sončna, tako da je v vročih poletnih mesecih ne priporočam oziroma je potrebno izbrati pravi čas. Še nekaj kvantitativnih podatkov. Celotna pot traja slabih 5 ur, če ne hitiš in lepo uživaš v razgledih, morju in okolici. V to je vštet tudi skok ali dva v morje. Nabralo se je 13 km in dobrih 600 višincev vzpona. Kar lepo za hojo ob morju.

Kosilo ob morju in dolga pot domov. Pozabila sva, da imajo sosedje praznik Telovo in vožnja s Krka do Posavja je trajala celih 6 ur. Pa nič hudega. Po tako lepem aktivnem vikendu nas ne more nič spraviti v slabo voljo. Na Krk se večkrat vračava in zagotovo se bova še, saj je še ogromno za raziskat.

Spisal Gregor Srpčič (fotkala Gregor in Iris)

Več kot luštno fajn smo se imeli. 

V petek, 21.12.2018, smo v Brestanici v dobri družbi in vzdušju najmlajših, njihovih staršev in odraslih članov kluba preživeli lepo popoldne in večer. Odvijalo se je že 9. tradicionalno klubsko Božično-Novoletno srečanje in druženje plezalcev. Ambrož Novak in Rok Molan sta pripravila 35 kratkih in atraktivnih smeri (bolderjev), v katerih so se najprej preizkusili otroci iz vadb športnega plezanja (Brestanica, Brežice in Sevnica).

Otroci so uživali v plezanju bolderjev in veselo rajali s sovrstniki. Poskrbljeno je bilo tudi za lačne želodčke, v igralno-ustvarjalnem kotičku pa so se zabavali in igrali najmlajši obiskovalci. Po končanem plezanju so otroci zapeli še nekaj pesmic in glasno klicali dedka Mraza. Seveda se je odzval in prinesel za velik koš daril. Skupaj smo zaključili letošnji otroški plezalni program. Se vidimo drugo leto.

Po otroških nastopih so se na steni pomerili še odrasli plezalci, člani kluba, in razmigali svoje telo, prebudili duha ter preživeli res lep večer.

V soboto, 10.11.2018, smo se ob 9:00 uri zbrali plezalci-delavci in ljubitelji Armeškega: Nejc P., Nejc T., Pero in Andraž, Sandra, Igor, Cerko, Arno, Mato, Bine in Bojan. Martina, Lena in Gorazd so opoldne poskrbeli, da so imeli delo tudi naši zobje, in sicer z dobrotami iz kmetije Lapuh. S Perotom sva sva se lotila "sanacije" J strani stene, ostali pa so se posvetili utrjevanju poti in mize. Bili smo zelo uspešni in dobro smo izkoristili ta topel dan. Nekaj nas je to še potrdilo na domačiji Dular ob enemu zadnjih pečenj kostanja.

Letos smo obiskali Kanjon Tijesno in tamkajšne stene.

In je za nami 4.ženski vikend, plezalne priprave članic PAK. "Girls rock" smo si rekle kar nekajkrat od petka do nedelje, predvsem pod smermi, v avtu ali ob večerih. Ni kaj, preživele smo čudovite dni. Krasno vreme, ekipa kot se šika, nabita z energijo. Moram rečt, da smo veliko te pustile v skali. Nismo posegale po prehudih težavnostih. Preplezale smo pa vseeno vse, kar smo lahko. In verjemite, do mraka. Med pavzo in malico nam je prste in obolele mišice je zmasiralo morje, prijetnih 20 stopinj v vodi in in omehčalo sonce s 25 stopinjami na plaži.

Voglarjev žar nam je ženskicam že precej domač. Uspelo nam je narediti žerjavico za vseh 7 kg meseka. Mljask šobska solatka in Vegee pohanjčki - fantastični z žara, vprašajte sevničanke. Pijača za obliznit in posladek iz Jercinih rok.

Prelepo vreme nam ni dopuščalo plezanja v notranjosti, smo se kar v Rovinj vrnile. Uživale v plezanju, bogati malici in toplem morčku. Do mraka, smo si rekle. Domov smo se vrnile v zadnjih minutah nedeljskega večera. Skratka, vikend izkoristile maksimalno! Klajmbarke PAKovske: Girls rock!

Pozdrave iz potepanja po Turčiji a vi kej hodte v hribe al pa plezate? 

Slike letošnje tradicionalne Paklenice. Avtorji slik so: Maja, Jernej, Mato, Peter, Andrej, Bine, Bojan, Gregi, Martin, Stanka; Juhuhu!

Za prvomajske smo šli z babico na jug.

Omiš se je spet izkazal za prvovrstno destinacijo za aktivno preživljanje prvomajskih praznikov. Deset dni je minilo kot bi mignil. PAKovske barve smo zastopali Bedrač-Voglarji in zaljubljena naveza Stopar-Špiler, ostali so se raztepli po drugih evropskih državah. Družbo so nam tako delali Štajerci in Poljaki. Drugače pa klasika: plezanje, feratanje, kolesarjenje, pohodništvo, kopanje, roštiljanje, skrb za primerno hidracijo ob večerih, branje knjig, igranje igric... Kdor ni šel, mu je lahko samo žal.

Zadnja turna smuka v letu 2017. Ker je bila visoka nevarnost plazov smo si izbrali Struško.

O zimskih radostih konec starega leta in začetek novega, naj povedo fotografije...

Na kulbu imamo veliko srečo, da znajo posamezniki odlično vihtet fotoaparat, pravzaprav so profesionalci. Z dobrimi fotografijami, ki jih vsi tako radi pogledamo, pa naš čudovit šport postane še toliko bolj privlačen.

Fotografije za drugo galerijo z 8. božično-novoletnega srečanja je prispeval Tomi Naglič. Slava in hvala mu.

V soboto se je skupina treh turnih smučarjev znašla na potepu mimo Zelenice do Vrtače. PAK sta zastopala Igor in Arno, pravita, da so razmere dobre, na sončnih legah je že skorja, v senci je pa sneg še suh. Po grapi je kar precej vetra, ampak le ta je poskrbel da so bile razmere za smučat super, ker odlaga pršič na kompaktno podlago. Fotke so čudovite, še več takšnih. 

Arno in Boško sva se nedeljskega jutra dobila pod Lisco. Smučke na noge in gasa, na Jelšivec, sosednji hrib. Sneg je bil fanatstičen, bilo ga je tudi do 40cm. Pod Jelšivcem srečava še enega lokalnega vriskajočega "dolgostopalneža", ki je ravno prerezal belo strmino. Na vrhu malo čaja. Nadaljujeva proti Lahovem Grabnu. Čez smrekov gozdiček, ki ni bil ravo bogat z belim prahom, prismučava, do lepega belega pobočja. Spustila sva se cca 450m. Na dnu pse na smuči in spet v strmino. Na vrhu Jelšivca se hitro spet transformirava v spustaški "mašini". Čudoviti spust v dolino, nekje v višini Cirja se začenja že malo težji sneg. Do avta še malo peš in domov na "južno". Po belih hribčkih in dolincah sva se potikala 5 ur.

Počitnice smo preživeli v Staremgradu. Plezali, pohajkovali, izletnikovali pohodkovali... Branje na plaži;), Mala Pakla, Tulove grede, smerka z Matijo, en dan s Tanjo G., pa z Romano... Super! Sploh, če so zraven stari prijatelji!

Organizacija predstavitve športov v občini letos res super. Čisto drugi nivo in prikaz. Se nadejamo še naprej. Smo se pa nagarali, jao ritne mišice in hrbet. Talentov in interesentov ni zmanjkalo od 9.00-14.00.

13 fotografij za 13 aktivnih dni. Pa še marsikaj je bilo vmes, a o podrobnostih na ferajnovskem predavanju. Skratka, Dolomiti so prava destinacija za aktivni dopust.

Med dopustom smo izkoristili prehudo vročino v Bolgariji in osvojili najvišji vrh Balkana, vrh Musala. Izhodišče je bilo na 1350 m iz mesteca Borovets. Na pot smo se odpravili v nedeljo in nekje 3 ure in pol hodili do koče Musala na višini 2389 m. V koči so nas pričakale malo smešne cene: pivo 1,5 eur (0,5 l pločevinka), čaj 0,50 €, topel obrok (nekašna zmešana čorbica vsemogočih začimb) 2 €, spanje slabe 7 € po osebi.  Naslednji dan smo se v zgodnjih ponedeljkovih urah odpravili na vrh in potem proti dolini. 

V četrtek se je dan počasi prelevil v večer, ko sva se z Edotom dobila na parkirišču pod slapom Rinka. Pot za tisti dan sva zaključila na domu Okrešelj, kjer sva imela posvet za naslednji dan. Izbrala sva Igličevo smer. okol 8.30 zjutraj sva bila pod smerjo in začela z plezanjem. Kmalu na začetku smeri sva malo zašla in kasneje opazila, da plezava Debelakovo varianto Igličeve smeri. Plezala sva okoli 6 ur, nabijala in izbijala kline. Torej dan bi bil težko kaj lepši. Sestopila sva skozi Turški žleb in nazaj do doma na Okrešelj in zasluženo pivo.

V soboto smo se luštna ekipa odpravili na Mangart. Vreme je zjutraj kazalo na kičast dan, vendar se je na koncu poigralo z meglo. Pot smo naredili krožno, po Slovenski gor in po Italijanski dol. 

V soboto smo jo ucvrli na Rombon. Vreme super, družba še boljša in smeha vrh glave. 

Včerajšnjo nedeljo smo izkoristili v Kamniških, zadnja odločitev nas je pripeljala do Dobrče. Vreme je bilo kičasto, kosilo več kot odlično, noge pa smo si namočili v Bohinjskem jezeru. 

V nedeljo se nas je 5 prijateljev odpravilo na čisto preveč enostavno pohodno turo. Noge so nas nesle iskat lepše vreme, pa temu ni bilo tako. Več časa smo se vozili, kot pa hodili. Nekaj fotografij brez razgledov v galeriji. 

En avto mladih in en avto, nebom rekla starih, temveč izkušenih se nas je v soboto odpeljala proti Logarski dolini. Načelnik nas je razdelil v pare oz. tri v navezi. Gneča nas je sprva nekoliko ločila, vendar je večina poti vodila v zaledenele slapove potoka Ivovec. Spodnji slap (centralni Ivovec) je bil prijeten za ogrevanje in led kot puter za cepine. Kasneje se je slap razcepil na levi in desni Ivovec. Mi smo izbrali desnega, ki je nam, manj izkušenim dal vetra in mraza. Ampak volje je bilo na pretek, tako smo preplezali do konca kjer sva bila neizmerna vesela, ponosna in hvaležna Petru. Občutek nepopisne sreče, je le konec si mislimo eni, drugi pa ravno obratno. Sicer na koncu, ko le zmanjka zaledenele vrvi in ko si oddahneš, ugotoviš, da se je bilo vredno se potruditi in objeti led. Izkušnja je pustila nasmešek na obrazu in modrice na kolenih, kar nam je vsem skupaj dalo vedeti da je bil dan perfekten!

Cerko mi reče na novoletnem zaključku PAK-a če greva z Majo zraven na Košuto. Jasno bila sva takoj za to idejo. Tako se je javila tudi Barbi. Tako smo se na praznik dan samostojnosti odpravili proti Košuti in Cerko je prišel pravočasno! Naša tura se je začela pri kmetiji Matizovec do doma na Kofcah (1488 m), kjer se je nadaljevala do gore Kofca (1967 m) in sledili grebenu proti Malemu (2036 m) in Velikemu Kladivu (2094 m) do Škrbine (1869 m). Skozi celotni greben smo si ogledovali dolino in tudi dorekli da se bomo na jezeru tudi drsali. To je bila tudi motivacija, da je naša pot potekala do Škrbine in tam tudi sestop. Barbari je njena ledvica dodobra načela živce in tudi zadih, vendar smo skupaj uspeli priti do konca. Sestop je potekal po skozi planino Pungrat, mimo jezera kjer smo si privoščili brezplačno drsanje in naprej mimo planine Šija. Prav zares fantastični razgledi na Grintovec in smučišče Krvavec. Kmalu smo prispeli nazaj do doma na Kofcah kjer smo spili zasluženo pivo, pomalcali najboljše sirove štruklje daleč na okoli in odrinili nazaj proti avtu pred temo. Vreme je bilo fantastično tako družba, ki je popestrila dan! Skupno smo hodili 7 ur. 

Avtor besedila: Rok Cizerle

Včerajšnjo napovedano sončno nedeljo smo izkoristili v snegu, hribih in predvsem v dobri družbi. Štart iz OMW Krško ob 5. zjutraj, kavica ob poti in smo že na smučišču Zatrnik na Pokljuki. Gamaše gor in urno v breg, 4 ure do vrha. Pot čez Kačji rob gor in nazaj čez Jezerce in Studorski preval. Čudovita tura, skupaj 7 ur hoje.

Zadnji dan jesenskih počitnic smo mladi plezalci: Nuša, Kajetan, Aljaž in jaz izkoristili za izlet v Gradec. Zjutraj smo se odpravili proti Avstriji in po skoraj treh urah vožnje prispeli do dvorane Boulderclub-a. To je čudovito urejena dvorana, kjer smo svoje plezalne sposobnosti preizkušali na bolderjih. Navdušila nas je res lepo urejena dvorana. Po nekajurnem plezanju so nas že poštene bolele roke. Zadovoljni smo se vrnili proti domu. Zahvala pa gre seveda Ambrožu, Jerneju in Binetu, ki so nas spremljali.

Poročilo Line Buršič

Prvonovemberski vikend sva z Marinom izkoristila za tri in pol dnevno kolesarjenje po Brkinih, Krasu in slovenskem Primorju.

Spremljale so naju čudovite barve, krasni sončni dnevi, super dobra hrana. Prekolesarila, prerinila in se dokaj dobro znašla (kolikor nisva zabluzila in se zgubljala) na polovici divaškega kolesarskega kroga, čerav me je vzpon na 800m in še malo, uničil. Drug krog je bil pod oznako K8, med kraškimi gozdovi, po vasicah a višini cca. 400m z zanimivimi imeni, domačimi oštarijami in potmi, speljanimi "bogu izza leđa". Spet čudovit dan, zame kar naporen. Bojda so imeli tekači, ki so v nedeljo tekli Lj. maraton  boljšo povprečno hitrost kot midva. Sory Martin, sem dala vse od sebe. 4. dan pa ravno slovensko Primorje. Spoznala sva zanimiva Polja, travnike in muljnate plaže v okolici Ankarana, v Izoli pa sva se že za zajtrk in tudi ob poznem kosilu (na parkingu, kjer sva imela parkiran avto) spoznavala, se gibala in plesala v tehno - elektro - hause muziki. Adijo primorska mladina. 

Tole obljubim, spomladi zorganiziram kolesarsko - plezalni vikend na teh podobnih relacijah. Bo nepozabno, boste utrujeni, siti in veseli. Računajte na vikend v marcu ali aprilu!

Nekaj utrinkov iz Stola, mi smo se imeli fajn. 

Podaljšan vikend, zahvala gre Mariji za praznik, in poceni kamp v Trenti v sklopu družinskega vikenda AO Rašica nas je spet povabilo na potep. Izpred Krškega po dolgem klepetu sploh kam bi šli, smo se le odpeljali proti Italiji, čez Predel do Trente. Hotelski resort šotorov smo postavili zraven družine Zorko. V soboto smo se po obilnem zajtrku odpravila na Bavški Grintavec (2347 m) iz doline Bavšice, pot je lepa počasi vzpenjajoča pohodna pot vendar ob poti »težijo« milijoni kopriv in robidnic.  Nedelja je bila za nekatere aktivna, za druge bolj ležerno. Štirje z lenobo in hiperaktivna pasja spremljevalka smo se odpravili kar z celotnim AO Rašica na otroški pohod do Čela. Cerjak in Iggy Pop pa sta »švicala« še za nas štiri ko sta gonila iz Robiča pri Kobaridu na Kobariški Stol (1673m)  in preko grebena v Kobarid. Ponedeljek se je začel zelo pestro že zgodaj, ko se je mladenič Cerjak odločil, da bi jedel palačinke. »Pozdravljeni. Sem Gregor Cerjak in to je kuharska oddaja na prostem, danes se v živo javljam iz Trente. Za vas bom danes pekel najlažjo sladico in zajtrk, palačinke«. Vse je izgledalo kot da je mojster palačink, pa je kmalu sledilo vprašanje  »Maja, kok se da moke not?« in že je bilo smeha preden smo napekli vse palačinke. Obiskali smo med drugim tudi plezališče Kal -  Koritnica. Na koncu dneva se je Cerko namakal v ledeno mrzli vodi – 12 stopinj je kazalo na števcu, medtem ko smo ostali upali namočiti samo gležnje. Domov še nikogar ni vleklo, vendar smo se v poznih popoldanskih urah le napokali v avto, odpeljali do Komende, kjer smo pri Gorjanu jedli odlične pice in naprej proti domu.

In spet je prišel vikend, v petek takoj po službi smo se Jaz, Rok, Miha, Jerca, Črt, Grico in Jernej odpeljali proti prelepemu severozahodnem delu Slovenije, natančneje v Rateče. Spali smo dva dni v koči PD Sevnice, v Slatni. V soboto zjutraj smo se krepko najedli, napokali nahrbtnike, se toplo oblekli in se naložili v modro formulo. Odpeljali smo se v Italijo, v prelepo deželo blizu sirarne Pecol, kjer smo tudi parkirali. Mimo koče Rifugio di Brazza smo prečili čez travnik do sedla Forca dei Disteis (2201m), ob poti so nam delali družbo puhasti svizci in družine prestrašenih kozorogov. Zavili smo levo po zahtevnejši poti do vrha, malo z zmrznjenimi prsti smo poplezali in čez severni greben prišli uspešno do vrha Montaž (2753 m). Vračali smo se čez Pipanovo lestev dolgo okoli 60m nazaj do sedla in preko travnika do koče, kjer smo si privoščili zasluženo hladno pivo. Lovili smo zadnje minute odprtega Merkatorja v Kranjski gori in si privoščili roštilj v lončeni posodi na olju. Zvečer smo ob tabornem ognju neuspešno zakurili in prižgali jabolka, popili malo frankinje in se podali v zgodovinsko debato. V nedeljo so se nam pridružili še šef Pak-a Nejc, Romana in Bojč. V prijetnem ambientu Bohinjske Bele smo frikali do poznih popoldanskih ur, medtem ko sta Jernej in Mihi plezala večraztežajne na poti Mojstrovke (2332m). Pozno kosilo smo si privoščili v piceriji Bolero v Naklem in tako zaključili še en pozitivno naravnan vikend v sami dobri družbi.

9. julija smo se v zgodnjih urah podali v Logarsko dolino za dva dni. Z namenom, da z Jernejem splezava Igličevo smer v Mali Rinki, Maja in Leon pa bosta frikala pod Mrzlo goro, naslednji dan pa se podamo na skupno turo po okolici, tak je bil načrt.

Maja Fittipaldi (po legendarnem Brazilskem dirkaču) nas je urno in varno vozila po ovinkasti cesti. V Mozirju smo imeli postanek za kavo, kjer se pojavijo prve dežne kaplje in s tem dvom v vremensko napoved. Ko prisopihamo do Frischaufovega doma na Okrešlju z vso opremo se odločimo, da plezanje prestavimo na naslednji dan, isti dan pa gremo na pohod. Novi cilj je Skuta.

Turski žleb, Skuta, po drugi strani navzdol, Veliki podi, Bivak pod Grintovcem, Mali podi in nazaj v Turski žleb. Na Malih podih nas je dobila ploha. Ko smo prišli nazaj na Okrešelj preverimo vremesko za naslednji dan in sklenemo, da ne bomo čakali napovedanega dežja, zato pičimo nazaj v dolino. Osem ur smo hodili. Lepa turca v dobri družbi. Več pa v galeriji.

Za nami je Paklenica 2016. Nismo podrli rekorda v številu prisotnih, kar je velik izziv. Smo pa podirali drugačne rekorde: vročinski val je bil "ubitačan", "Zečiči" so razturali na najbolj vročo noč: le kdo bi spal, če pa si le enkrat star 1.leto! Veliko članov je prvič zaplezalo v več raztežajne smeri; super šola!

Izkusili smo tojnfe vsak dan, pojedli pri Dinku vse lignje... Skratka, vidimo se drugo leto!

TA DAN SE JE DOGAJALO MARSIKAJ: Žur s Tabuji v Sevnici, Solzice ve Brežicah, Ohcet Tanje in načelnika Perota v Trenti, pa seveda naša žurka. Deževno, a povsod veselo. Pomankanje ljudi na vseh žurih, saj se je bilo težko odločit kam. Slike so iz zadnjega napisanega žura, sam mankalo je, kakor so tulila mošaka grla: Lepšega spola... Smo pa zapili tri bike in nazdravljali Perotu in Tanji tako in drugače. Srečno!

Namesto krožka - Šentvid je blizu in lahko je prav zabavno!

Že deset let hodimo v Omiš in spet se je izkazal za odlično prvomajsko destinacijo. Vremenska napoved je bila izredno slaba, zato smo se tudi odpravili na pot, namesto v soboto, šele v ponedeljek. Po dolgem času smo v Karlovcu zavili na staro cesto mimo Plitvic in čez Knin v Split, kar se je izkazalo za pametno odločitev, saj so bile na avtocesti same težave, zastoji in zapore zaradi vetra. V zadnjih letih so "staro" cesto prenovili, tiste nore omejitve na 20, 30 so zdaj na 50, 60 in celo ponekod 80, tako da kar gre. Potrebovali smo samo 2 uri več kot po avtocesti, vmes pa smo doživeli pravi snežni metež. Malo smo se že spraševali, kam sploh gremo in na trenutek razmišljali o kakem apartmaju v Omišu. No, to zamisel smo takoj zavrgli, konec koncev, smo pa že kje bili s šotorom, tudi v bolj zimskih temperaturah.

Vglavnem, po prihodu v Omiš, se je pokazalo večerno sonce, kamp je bil presenetljivo suh, šotor smo postavili en-dva-tri in se odpravili še na sprehod po mestu. Zaslužili smo si en pravi masten dalmatinski fast-food! Mnjaaamm.

Vremenska napoved je bila še kar slaba za naslednje dni, ampak, kot pravijo naši jugo bratje: "glupe i hrabre prati sreča". Črni oblaki so se kopičili vsak dan, a so se tudi kmalu razkadili. Pravzaprav smo imeli vse dni idealne razmere za plezanje, kolesarjenje, veslanje, pohodništvo, tako da vam je lahko vsem prav žal, da niste prišli. V sredo so se nam pridružili še Sotelški (Peter, Tanja, Ajda in Andraž), družbo so nam delali še Štajerci (AŠ s kar 27 tečajniki!). Super, super je bilo!

Tretji dan so se nam pridružili še Sotelški (Peter, Tanja, Ajda in Andraž), tako da smo iz pohodništva prešli še na plezanje in kolesarjenje. Vremenska napoved je bila še kar slaba, vreme pa še kar super lepo. Izkoristili smo ga do konca. Pravi navdih so nam bili tečajniki alpinistične šole iz APD Kozjak Maribor. Inštruktorji so jih terali, da je bilo veselje in blazinice prstov krvave. Če niso plezali, so pa vadili manevre. Tako so bili utrujeni, da so še pir komaj nagibali. Nezaslišano! Presenetili so nas tudi Grmovški (Tanja, Andrej, Tara) in ekipa je bila popolna. Da ne omenjam rojstnega dneva od Matije. 30. aprila ga ima, kar pomeni, da ga še nikoli ni praznoval doma. Bad luck, sine!

Potepanje po Korziki je bilo pravo doživetje, predvsem nas je navdušila raznolika narava in barve.

Eno marčevsko soboto smo se, združeno krožkarji iz Brežic in Brestanice, odpravili pomerit v visoke stene PCL-ja.  Utrinki kako zelo smo bili pridni pa v galeriji.

Igiv pristop, veliko nalog, pridni otroci, delavni inštruktorji, zabavno vzdušje. Več bodo napisali otroci sami. Ni pa lahko vadit na tako zahtevni napravi. Otroci, srečno!

Na željo staršev brežiških otrok, mladih plezalcev, smo jim na klubu podarili plezalno urico. Navdušenje je bilo na višku, pristop hkrati resen in zabaven. Moram povdariti, da so posamezniki presenetili, saj so že prej plezali, za ostale in njihovo zavzetost ter zagretost pa tako nimam besed. Ker so bili pridni, še ponovimo .

Z Binetom sva izkoristila lepo vreme in se odpeljala k severnim sosedom v večraztežajne smeri v steno Rote Wand. 

Tradicionalni PAK-ov Kostanjev piknik

Družinski tabor ali tabor za vse, ki jim je narava blizu.

V soboto 18.10.2014, je v plezališču v Armeškem potekala delovna akcija. Ob 8. uri se nas je zbralo vsaj 12 lokalnih prijateljev Armeškega. Uredili smo nove podeste in utrdili že obstoječe, nastale so nove udobne poti, izkazali pa smo se tudi kot odlični mojstri pri izgradnji stopnic, odstranili rastje in podrta drevesa. V dobri družbi pa je dan minil kar prehitro, projekti in nove ideje pa so se kar sproti odpirale. Zato smo sklenili, da se delovna akcija ponovi čimprej.

V nedeljo smo plezali v Kotečniku v sektorju Pisani svet. Super skala, dobra plezarija in prava energija. Na mladih svet stoji!

Poletno raziskovanje in pohajkovanje po Špansko-Francoskih Pirenejih.

19 in 20 julij nas je nekaj klubskih srečnežev preživelo dva lepa dneva in zabavna večera v osrčju Zahodnih Julijcev. Spali smo kar pod milim nebom, plezali pa v Mangartovi JZ steni in v Beli peči nad Sello Neveo. Za pokušino nekaj slik iz JZ raza v Mangartu. Lepo je bilo.

Čas je bil za izlet. Ker smo bile mame doma, smo se odločile za izlet, ki nam je dal ogromno: otroci so se imeli fantastično, v zdravem in res lepem ambientu! Ponovno je prišla na dan potrpežljivost mam, a vseeno vesele ob koncu dneva za živahno in glasno preživet dan. Pobegnili pa smo tudi nevihti! Uživajte v slikah, bomo še ponovili!

V nedeljo 18.5.2014 smo v polni zasedbi napadli zagrebške stene. Borili so se najmlajši pionirčki, tekmovalci, izkušeni inštruktorji in športni plezalci. Lepo je bilo gledati kako se fronta širi na vse strani tudi pod najbolj strme previse in strehe. Začetni napad je bil ofenziven, potem pa je sledilo prešerno vzdušje in zmagoslavje. Tudi pionirčki so bili pridni. Celo tako, da so na koncu dobili sladoled.

Prilagam še nekaj slik.

LP, Andrej

V nedeljo smo  se s tečajniki odpravili v Armeško, kjer so plezali in spoznavali svet vertikale. Odlično jim je šlo in z veseljem so premagovali svoje prve metre. Najprej so se seznanili z etičnim kodeksom, potem se učili varovati, plezalti na top rope in se luštno imeli. Družbo so nam delali tudi zagrebčani, ki so bili precej živahno razpoloženi. Nekaj trenutkov sem ujel v objektiv.

Prelepa Logarska in Okrešelj. Mrzel a lep vikend.

Na Korošici se je večina tečajnikov prvič seznanila z alpskimi stenami. Vreme je dobro sodelovalo, preplezali smo veliko smeri v Dedcu in Vršičih, bilo smo številčna druščina - 8 šolarjev in 5 mentorjev. Kratek povzetek dogajanja na fotografijah ...

Obetavna vremenska napoved nas je pognala prenočit v Logarsko dolino. Ob 5. uri zjutraj smo z nahrbtniki na ramenih čudno pogledali v nebo - vesoljni potop smo preživeli v gostilni Na razpotju, kjer še niso zaključili ohceti. Šele zgodaj dopoldne smo zbrali pogum in odrinili ...

Letos so se pomerili v hitrosti

20. junija, tik pred koncem šolskega leta, smo pri Posavskem alpinističnem klubu izpeljali Občinsko prvenstvo za osnovnošolce. Tokrat smo se prvič odločili za hitrostno plezanje. Tekmovanje se je pokazalo za zelo atraktivno. Otroci  so bili nad malo drugačno tekmo, navdušeni. Vročini navkljub so oprimki, tokrat veliko večji, tekmovalce razvrstili po času. Vsi so plezali dvakrat, vsaka kategorija svojo smer. Seštevek časov in dosežena dva vrhova, sta dala končnega zmagovalca. Med osnovnimi šolami si je prvo mesto in pokal priborila OŠ Krško. Občinski prvaki v preteklem šolskem letu po kategorijah so tako postali:

cicibanka Eva Košenina, OŠ Krško,

ciciban Luka Zupanc, OŠ Brestanica,

mlajša deklica Lina Buršič, OŠ Krško,

mlajši deček Kajetan Voglar, OŠ Krško,

starejša deklica,  Lara Zupanc, OŠ Brestanica

in starejši deček, Aljaž Motoh, OŠ Koprivnica

Pred vrati so počitnice, kar pa ne pomeni, da plezalci ne bodo aktivni. Znanje in moč bodo preko poletja prenesli iz telovadnice v posavska in druga slovenska plezališča.

PAK

Začeli smo z alpinistično šolo in delo smo zastavili - šolsko. Prva tura je bila posvečena odkrivanju skritih kotičkov Bohorja in spoznavanju skupine - teambuilding:) Fino je blo ...

Tokrat sva se z Markotom mudila v Chamonixu, kjer sva splezala dve lepi smeri.

Lani narejena in splezana smer izpod rok Luke Krajnca in Binča Šimoniča je seveda kar klicala po prvi ponovitvi. Grma je takoj po prihodu iz Kanade že pozval na akcijo. Jaz pa sem imel to smer tako ali tako v kratkoročnem planu ...

Prijeten dan v gorah z mentorico!

3. akcija SMAR je potekala na območju italijansko-švicarske meje. Prvi dan smo plezali v Val di Mellu, drugi dan pa se preselili na švicarsko stran pod Piz Badile, kjer smo splezali po dve smeri. Akcijo smo zaradi spremenljivega vremena zaključili s frikanjem na Bernina Passu. Blo je pa tak ...

Po dolgem času me je za plezarijo zopet poklical Grma. Njegovim idejam seveda ne gre reči ne, čeprav te ob njihovi predstavitvi malo stisne. Dan za razmislek - odločitev je bila tako ali tako jasna. Z Andrejem se res dobro razumeva - plezati z njim mi pomeni veliko. Beseda je zopet dala besedo ...

Na 2. akciji SMAR smo plezali v Dolomitih, natančneje nad dolino Zoldo v skupini vrhov Bosconero. 2 plezalna dneva, 2 smeri, zadnji dan žal slabo vreme. Vsekakor pa verjetno eden najlepših kotičkov Dolomitov - vsaj zaradi koče Casera Bosconero, ki je res cartig. Toplo priporočam!

V nedeljo smo se z Rokom, Aljažem in Andražem odpravili v Zagreb malo pretegniti. Roku in Aljažu je med drugim uspelo v smeri z oceno 7a in 7b. Tu pa je nekaj utrinkov...

V torek, 10.04.2012 smo v Brestanici izvedli odprto občinsko prvenstvo 2012. Tekmovalo je 22 otrok iz 6tih osnovnih šol in vrtcev. Vsi so se borili v dveh smereh in prikazali lepo in dobro plezanje. Za najvišja mesta se je bila tudi huda borba. Čestitke vsem!

Posavski frikoti smo novo leto dočakali delovno, kot se to za nas tudi spodobi. Jerca, Nadja, Grega in jaz smo se po težko sprejeti odločitvi naposled le odpravili na italijansko obalo rož, v Finale Ligure. Plezali smo 6 dni (Grega 7:)), 2 dni vmes počivali ter porabili dve noči za pot tja in nazaj.

Več pa naj povedo slikice. Mimogrede, težko je izbrati med nekaj sto dobrimi.

Spet mi je pisal Grma. Jaz dela čez glavo, on dve mamljivi ponudbi, med katerima je Ulina seveda izstopala. Ni bilo kaj. Zapregel sem na polno, tipkal dva dni skupaj in ... je zneslo. V četrtek zvečer sva se dobila v Ljubljani in se odpeljala v Vrata. Sledilo je zlaganje in sortiranje robe, zaskrbljenost nad hudo vlago in gledanje v meglo. Budilko sva nastavila na 4. zjutraj ...

Grma me je poklical v torek (9.8. če se ne motim) in predlagal ... seveda sem ostal brez besed. Prav dolgo pa nisem odlašal. Priložnost it v Eiger z naj slovenskim alpinistom pač ni vsakdanja. Spremenljive vremenske napovedi so naju skoraj zadržale doma. V sredo zvečer sva bila že zmenjena za rezervni cilj v Vratih, v četrtek, dobesedno tik pred dvanajsto, pa sem "letel" na vlak za Maribor. Grmovška sta me še mlace nahranila, nato pa se je začelo ...

Tabor perspektivnih alpinistov Slovenije v stenah Mont Blanca nad Courmayeurjem. Doživetje in pol ... več v poročilu in objavah na spletni strani www.pak.si.

 Dan v veličastni samoti Velebit na najboljši skali brez vstopnine raztežaj od ceste.

Z Markom Levičarjem sva se udeležila vsakoletnega tabora perspektivcev v Chamonixu. Zaznamovali so ga predvsem slabo vreme, splezani dve smeri in nova poznanstva ter spoznanja. Vsekakor se tja še vrneva ...

Vzhodna liga - Posavski tekmovalci, feb 2011

Slap v dolini Zajzera.

Vzhodna liga 2. tekma

Z Markecom sva se nekaj dni po Rinkah podala raziskovat nama neznane kraje. Primorska naju je pričakalav vsej svoji lepoti in vsej svoji specifičnosti. Blo je pa tak ...

V soboto, 29. 1. 2011 sva se z Markom odpravila pogledat nad Okrešelj. Najin cilj je bila direktna smer v Mali Rinki: IV/4+, M ...

V torek, 25. januarja, sva z Bojanom preplezala (če se ne motim) najino prvo skupno smer. Solirala sva nekje v območju Tomazinove smeri v Stenarju. Več pa povedo fotke ...

Prve tekme V lige 2011 se je udeležilo 10 mladih klubskih plezalcev: 5 lecinciranih in pet otrok, ki so bili prvič na taki tekmi. Vzdušje je bilo prav zabavno, otroci so plezali brez pritiska in uživali 100/h. ptujčani so pripravili še veliko dejavnosti, ki so se odvijale preko celega dneva. Veliko pa je bilo na uporabo tudi športnih rekvizitov.

Nekaj slik s potepanja v primorskih stenah in grapah ter prvi slapovi, december 2010.

Plezanje Dolge Nemške smeri, ki sma jo spodaj povezala z Sinjim Slapom

To smo rabli! Super zabava, super plezanje, pomoč in spodbujanje... Že dolgo ne takegap pozitivnega dogodka. Delovno in plezalno, družabno in zabavno se nas je srečalo in uživalo veeeliko pakovcev vseh let!

Sprejem "mladine" v alpinistične vrste, dva alpinista, trije pripravniki.

Zbrali smo se v prelepi idili; novozapadli sneg - koča na Grohatu. Okoli 20 pakovcev se nas je veselilo pozno v noč, no že proti jutru so obnemogli ta najbolj zagreti. Sprejem je bil res dobro  organiziran. Pripravniki so se predstavili in povedali kratko zgodovino o svoji alpinistični karieri z besedo (Marko, Tonč in Edo), nova alpinista, Nejc in Rok, pa sta se predstavila ob slikah. Res dobro! Tudi "sprejemna" komisija si je zadala zanimivo nalogo: vsakega nadebudneža je v svoje vrste sprejela na edinstven način. Res vredu krst. Družba pa tudi pestra: od starosti pol leta do kar krepko čez petdeset, vsi pa čili in razpoložljivi.

Na otvoritev povabili tudi prijatelje iz Zasavja. Vsi skupaj smo se naplezali in napapcai. Lep dan, dobro plezanje, super druženje.

Mladi Pakovci na Plezalnih dnevih Kranja , november 2010.

Aljaž dosegel odlično skupno 6. mesto v balvanskem plezanju v državi!

V okviru Plezalnih dnevov Kranja smo se od 26. do 28. novembra 2010 udeležili Državnega prvenstva v balvanskem plezanju in težavnosti. Balvanska tekma je bila hkrati tudi zaključna.

Pakovci smo tekmovali v konkurenci cicibank, cicibanov, mlajših dečkov in starejših deklic.
V petek so mlajši pod vodstvom Nejca Pozveka tekmovali v težavnosti. Aljaž Motoh je zasedel odlično 6. mesto, Jaka Pinterič pa je delil 11. mesto. Urška je priplezala visoko in osvojila 23. mesto.

V soboto smo lahko spremljali Nino Kurinčič in Jako Pinteriča v osmih balvanskih problemih. Kljub zelo dobrem plezanju, jima je do vidnejšega rezultata manjkalo mogoče le malo več odločnosti in sreče. Nina je dosegla en vrh, dodatne tri vrhove pa je imela praktično že v žepu, pa so se ji izmuznili predvsem zaradi neodločnosti. Na koncu je z 1 vrhom in 5 bonusi zasedla 24. mesto.
Jaki se je videlo, da je zelo motiviran, vendar ni šlo vse po njegovih načrtih. Dosegel je 3 vrhove, a tudi to ni bilo dovolj za vidnejši rezultat, s še 4 bonusi je zaključil na 20. mestu.

V nedeljo sta se preizkusila v balvanih Urška Sagernik in Aljaž Motoh. Plezala sta v osmih balvanskih problemih po izrazitih previsnih razčlembah ali pa v ploščah skorajda brez grifov.
Urška si predvsem pridno zbira izkušnje in se zagnano spopada s previsi. Dosegla je 1 vrh in 3 bonuse, skupaj 25. mesto.
Aljaževi cilji so bili zelo ambiciozni. Premišljeno je plezal, mogoče premalo odločno za presežek. Ni se moč znebiti vtisa, da bi zmogel z malo trme še vsaj dva vrhova. Aljaž je bil razočaran kljub delitvi 5. mesta s 4 vrhovi in 5 bonusi. Odlično! V skupnem seštevku je potrdil odlično uvrstitev na 6. mesto.
Nina Kurinčič je tekmovala v težavnosti. Na lepo postavljeni smeri je plezala dobro, nekoliko nepričakovano je zdrsnila pri vpenjanju pod streho. Z malo sreče, bi dosegla svojo najboljšo uvrstitev v DP. Uvrstila se je na 21. mesto.

Plezalci PAK na visokogorski plezalni turi na Korošici

Po deževnem obdobju in obilici treningov na umetni steni so se tekmovalci Posavskega alpinističnega kluba v športnem plezanju podali v visokogorje na skupne priprave. Za izhodišče smo izbrali Kocbekov dom na Korošici. V soboto, 2. oktobra 2010, smo se, Aljaž Motoh, Nina Kurinčič, Jaka Pinterič in Rok Molan, skupaj s trenerji in ostalimi člani PAK, v neprijaznem, mrzlem in deževnem vremenu odpravili s planine Podvežak na Korošico. Meglo in oblake smo kmalu zapustili v dolini. V gorah nas je razveselilo prijetno jesensko sončno vreme.

V prelepem okolju ob vznožju Ojstrice in Lučkega Dedca se je v zadnjih letih uredilo prelepo visokogorsko plezališče, ki ponuja obilico plezalskih smeri za vse okuse. Seveda ni naključje, da se je ravno v okoliških stenah in steni Lučkega Dedca pisala zgodovina slovenskega alpinizma. V Stebru Dedca se je premikala meja mogočega (VI+ (6a?!)).
Prvi dan smo plezali v sektorju Pod Ojstrico. Preplezali smo 10 smeri, večino prosto na pogled ali »flash« , z ocenami od 5b do 6c+. Mladi plezalci so bili s preplezanim zelo zadovoljni, po njihovo so bile nekatere smeri »carske«.

Zvečer je za nas prijazno skrbela Mojca, oskrbnica Kocbekove koče. Siti in dobro razpoloženi smo se veselili naslednjega dne.
Drugi dan smo se podali v še daljše smeri v sektor Pod Kočo. Smeri so dolge do 30m in zahtevajo pretanjeno tehniko nog. Preplezali smo 7 smeri, z ocenami od 4b do 6b. Ker nas je do avta ločilo še 2 uri hoje, smo se v poznem popoldnevu poslovili z željo, da se drugo leto spet vrnemo.

Za plezalce sva skrbela Bojan Kurinčič in Ambrož Novak.

Tokrat je šlo vse po načrtih, no skoraj vse!? Zadeli smo dva prekrasna jesenska dneva. Kopali smo se v čudovitih jesenskih barvah, malo pa tudi v megli. Plezali v okoliških stenah (športni plezalci in alpinisti), osvajali vrhove dvatisočakov okoli. Zbralo se nas je 14 in vam moram povedat: ŠE KDAJ!

Tekma Korenjak Masters  11.9.2010, mlajše in srednje kategorije

Petra je na klubu že nekaj časa. Tokrat se je prvič preizkusila v plezanju v ta pravi steni. Ja, je tečajnica zadnje alpinistična šole kluba. V veselje mi je bilo v hribih po več letih plezat z ženskico z matičnega kluba! Ženskih vzponov - naveze na klubu, ni veliko! Grintavčev steber sem že plezala pozimi. Zdel se mi je primeren prvi cilj za Petro. Bila je navdušena.

Petica, pa še v Mojstrovki, kjer nisem plezala! Ajdi Petra, to zmoreva! Brez da bi razmišljala, da je smerco ipak zlezal mojster Zaplotnik na mojega rojstva leto! Ja, to ni več klasika! Psiha je ta dan igrala pomembno vlogo. Pa sva vseeno zmagali. Zame je Petra opravila alpinistično šolo-kopni del! Čestitam!

Na lepo avgustovsko soboto sva z Gorazdom uživala v samoti prepadnih sten Zahodnih Julijcev. Plezala sva smer Meč, izrazit raz Koritniškega malega Mangarta. Gorazdova dologletna želja, ki pa se je pokazala kot precej trd oreh ...

Preživeti trije tedni v izjemnih evropskih plezališčih ...

Na spodnjih slikah je ujetih nekaj trenutkov iz pohajkovanja po Alpskih vrhovih, ki kažejo svoj božanski nasmeh....

Tokrat smo se odločili poletni klubski tabor preživet nekaj dni v Paklenici. Vreme je služilo super (hladno), ljudi veeeliko, družba zelo dobra, preplezalo pa se je veliko število športnih in dolgih smeri. Udeleženci smo bili tako člani z družinami, mladi in starejši športni  plezalci in alpinisti. Stvar bo treba ponoviti!

Vzhodna smer v mali Rinki

Tokratno šolo je obiskovalo 6 tečajnikov in tečajnic. Vsi so opravili praktični in teoretični izpit. Postali so mlajši pripravniki. Zaradi slabega vremena tekom tečaja nismo obiskali nobenega drugega plezališča. Tako si tečajniki niso mogli priplezat zadosti smeri. Še sva jim dolžna izlet v lepem vremenu v neko drugo plezališče. Tečaj sva vodila Sandra in Nejc, z Jožetovo pomočjo.

Omiš in okolica je res fantastičen kraj za aktivne počitnice. Še bomo šli tja !!!

Eden najlepših dni mojega življenja v hribih. Plezarija en sam užitek, vreme izjemno, družba prav tako. Vse najboljše ...

Odlične razmere so nas zvabile v to zimsko klasiko. Gužva v smeri pa je pripomogla k temu, da smo imeli pravi fotosešn! Z Matotom sva v najtežjem delu zmogla levo varianto - po kaminu. Skratka, nepozabno dobro ...

Neko januarsko soboto v začetku 2010 smo šli na Jezersko ... in tudi domov:) Blo je pa tak ...

Osvojitev Leninovega vrha in spoznavanje Kirgizije, pravljične dežele.

Povsem sam sem odjadral proti morju, tam pa našel precej plezanja željnih in radoživih ljudi. Res nam ni bilo dolgčas. Sicer pa naj slike govorijo o lepem pakleniškem tednu ...

Z Matejem sva se pred mojim absolventom zagnala pod Kogel. Ne prav dobra dnevna forma, žgoče sonce spodaj, grmenje in hlad zgoraj, počasna in negotova plezarija z navijanjem v glavo ... to so bistvene značilnosti plezalnega dne. Seveda še zgrešen detajl in obvoz po Kamniški. Vsekakor se vrnemo po original!

Z Gorazdom sva delno uresničila zastavljeno - namesto Čopa sva vremenskim (ne)prilikam prilagodila turo in iz Stene pobegnila čez Ladjo. Vsekakor pa velika tura, resna plezarija in prijetna utrujenost.

Ašo

Neke precej oblačne nedelje sva se podala na Jezersko in splezala smer Ekar-Jamnik. Smer ni ravno lepotica, je pa zelo solidna. Detajl je težak, zahteven gib. Naju je pa na vrhu za nagrado počakalo sonce. Doma sva bila že za kosilo.

Sobotna smer že v petek.

Plezala Marko in Matej

Bili smo na otvoritvi novega plezalnega centra v Zagrebu in smo navdušeni. Center je zelo lahko dostopen iz Krškega. Do tja je točno 43 km oz. pol ure (če ne čakaš na meji), večinoma po avtocesti, potem pa samo ena pentlja in še malo. Točne koordinate so 15°51'37''E / 45°48'21''N za tiste, ki imate GPS, drugače pa je to ob velikem trgovskem centru Solidum. Ko zavijete k centru, greste takoj levo in za Baumaxom desno, potem pa se že vidi stavba. Več informacij o terminih in cenah najdete na naslovu www.penjackicentar-zagreb.hr.

Smučanje z vrha Turskega žleba do Logarske doline = 1400 metrov višinske razlike!

Na Korziki smo preživeli en lep in športno aktiven teden. Plezali smo na granitu, ki nas je vse navdušil, še posebej različne oblike, strukture in barve. Začeli smo na severu otoka in se postopoma pomikali ob zahodni obali proti jugu. Plezališča so manjša, ampak edinstvena in res nekaj posebnega. Poleg plezanja smo bili zelo navdušeni nad gorato pokrajino in čudovitimi plažami ter zgodovinskimi mesti. Splezali smo na Monte Gozzi (220 m) in trojica naših smučarjev je smučala z vrha Monte Cinta (2706 m). Skratka Korzika je zelena dežela, vredna obiska, kjer vsakdo najde šport zase.

V nedeljo sva z Nejcem splezala kr eno res dobro smer.

Zadnji aprilski dan smo Grega, Marko, Gorazd in jaz preživeli v Babni. Značilnosti dneva so občasen dopoldanski dež, večerno sonce, prazne stene in super plezarija. Vsaica pa se počasi preobraža - vrača se pomlad.

Po dolgem času se spet dogaja, da smo vsak vikend zelo plezalsko dejavni. Tokrat v Klemenči peči, ki ponuja številne dobro navrtane, a značilno alpske smeri. Strme in drzne linije v povprečni skali. Vreme pa povsem aprilsko - bilo nam je vroče in bili smo mokri.

Pred novim letom sva z Andrejem preživela  en teden v plezalnem območju Finale Ligure. Območje ima veliko plezališč z lažjimi in težjimi smermi, enoraztežajnimi in večraztežajnimi. Zanimiva pokrajina, možnost kopanja v morju, plezanje, kolesarjenje in še kaj bi se našlo. Skratka, vredno obiska.

V Kalškem grebenu sva Marko in jaz splezala eno smer, za katero meniva da je nova. Podatke še preverjava

Tri dnevno kolesarsko potovanje po Avstriji, Italiji in Sloveniji je bila prava avantura. Čez dan sva kolesarila in se potila med vzpenjanjem na prelaze, na vrhu fotografirala na okrog, uživala na spustih v dolino in kampirala ob rekah. Pustolovski način življenja v naravi, kopanje v rekah in spanje na črno nama je postalo prav všeč.

Kolesarski izziv nama je predstavljala panoramska cesta, ki naju je pripeljala pod vznožje Velikega Kleka. Ambient je bil enkraten in ves trud je bil s čudovitimi razgledi in dolgim spustom v dolino poplačan.

Julija 2008 sva se ob tipičnem poletnem vremenu, ki so ga zaznamovale vročinske nevihte in vroča sončna obdobja, odpravila v Visoke Ture. Najin cilj je bil osvojiti 3360 metrov visoko Hochalmspitze. Smer pristopa je bila dolina Malta mimo Güssener Hütte. Več pa povedo fotografije.

Neprekinjeno smučanje iz vrha Turskega žleba (2100 m) do avta kak kilometer nižje od Planinskega doma (pribl. 750 m), je bilo eno boljših smučarij v moji alpinistični karieri. ker sem res užival, želim te užitke deliti tudi z vami.