Pakovski dedci smo minuli oktoberski vikend (16.-18.10.) maksimalno izkoristili v že kar domačem Starigradu. V petek zvečer smo se nabrali v istih apartmajih, kot spomladi, kdo drug kot Pero je zrihtal klobase in zraven prinesel še krompirjevo solato (hvala Tanja, solata je bila odlična!) in tako smo večerjo zrihtali v rekordnem času. V soboto nas je večina plezala, planinec Blaž jo je mahnil iz Male Paklenice daleč naokoli v Veliko Paklenico, Matej B. pa se je zaradi poškodovanega kolena raje odpravil na kraljevsko kolesarsko turo proti Tulovim gredam po Majsterski poti. Nedelja je bila pretežno plezalna, del ekipe je odšel na pohod, Matej B. pa na SUP. Zadeli smo tudi vikend, ko je NP Paklenica praznoval 77. rojstni dan in tako smo se v nedeljo razveselili brezplačnega vstopa v kanjon. Dinko je kot ponavadi postregel z odlično morsko hrano, je pa kdaj treba počakati tudi debelo uro, da se riba "speče" ;)

In še nepopoln popis vzponov za radovedne:

- Jakob in Mato: Besmrtnici 6b+, The show must go on 6c
- Bojan in Gregor M.: The show must go on 6c
- Gregor C. in Luka: Barba Antin 5b
- Gorazd in Peter: Spit bull 6a
- Arno in Miha: Zimski cvijet 6a+
- Blaž in Gregor M.: Senza Pieta 6b+
- Jakob in Miha: Kača 6a+

FOTOGALERIJA

Nekateri plezalni kraji so preprosto drugačni. Ne zaradi ene same legendarne linije ali težavnosti, ampak zaradi celotne izkušnje. Rocklands je eden izmed njih – ogromne barvne skale sredi suhe južnoafriške pokrajine, v divjini, neskončno zvezdnato nebo in bolderji, katere sem do sedaj poznal le iz fotografij in videoposnetkov.

Prvič sem za Rocklands slišal že pred leti, dokončno pa so me navdušili leta 2024, ko je štajerska ekipa plezalcev odpotovala v Južno Afriko. Njihove zgodbe, fotografije in predvsem navdušenje nad tamkajšnjo plezarijo so hitro naredili svoje. Želja, da bi Rocklands nekoč obiskal tudi sam, je postajala čedalje močnejša.

Sočasno, ko sva z Loreno začela načrtovati svoje potovanje, se je v podobnem terminu sestavljala še ena ekipa. Povezava je bila logična in kmalu je bilo jasno, da bomo del potovanja preživeli skupaj. Midva sva v Afriko prispela skoraj dva tedna za njimi, a smo se na koncu dva tedna vseeno prekrivali.

Za odpravo je bilo najprej treba dobiti tri tedenski dopust, nato pa so sledile še vse ostale zadeve – letalske karte, nastanitev, cepljenje, najem avtomobila in seveda plezalna priprava. Kar se plezanja tiče, sem se na odpravo pripravljal približno leto dni. Vmes seveda ni šlo vse gladko. Bili so vzponi in padci, naporni treningi in manjše poškodbe, a sem nekako vztrajal do odhoda – z »le« enim poškodovanim prstom.

Pot v Južno Afriko

V začetku avgusta je končno prišel čas za odhod. Iz Zagreba sva v večernih urah poletela proti Istanbulu, od tam pa naju je čakal še približno deseturni let do Cape Towna. Pot je minila brez večjih zapletov, brez težav so na letališču sprejeli tudi oba crash pada. Po približno enem dnevu potovanja sva z avtom končno prispela do Clanwilliama. Tam naju je pričakal preostanek ekipe, ki naju je razveselil s pripravljeno večerjo. Za prvi večer je bila na meniju antilopa – precej primeren uvod v južnoafriško dogodivščino.

Dogovori, kam se bomo odpravili plezat, so običajno potekali zvečer, ko smo bili vsi na kupu. Zelo hitro sem ugotovil tudi, da me je poznejši prihod stal nekaj bolderjev. Preostali so namreč že obiskali precej linij, ki sem jih imel na svojem seznamu, za nekatere izmed teh pa potrebuješ tudi kak crash pad več. Zato sva se z Loreno večino časa na plezanje odpravljala sama, saj je bilo pogosto težko uskladiti različne želje in načrte. Kljub temu pa na bolj priljubljenih bolderjih skoraj nikoli nisi zares sam – hitro se je našla kakšna druga skupina plezalcev. 

Prvi dnevi in prvi 8A-ji

Prvi dan sem namenil predvsem uvajanju. Odpravila sva se v sektor Powerlines, kjer so bolderji nekoliko nižji in zato tudi bolj prijazni za vplezavanje.

Že drugi dan pa sem se lotil enega od bolderjev, ki sem jih imel visoko na seznamu – Witness the Sickness (8A) v sektorju Witness Valley. Na pogled je čudovit, z zelo zanimivimi in za Rocklands precej unikatnimi gibi. Čeprav je ta dan veljal za hladnejšega, so se temperature še vedno gibale blizu 20 stopinj. Pridružil sem se ekipi, ki je bolder že napadala, in hitro naštudiral vse gibe. V tretjem poskusu sem padel na zadnjem, ne tako težkem gibu. Nekaj poskusov kasneje pa sem uspešno priplezal na vrh.

Ambicije za dan so bile visoke, zato sva se hitro odpravila naprej proti sektorju Plateau. Tam je bilo precej vetrovno. Loreni razmere niso bile najbolj všeč, meni pa ravno nasprotno. Hitro sem preplezal klasiko Minki (7B), nato v prvem poskusu še težjo varianto tega bolderja in kmalu zatem še kratek, dinamičen Black Velvet (8A). Dan sem zaključil z skokom Hole in One (7C+), ki sem ga preplezal v drugem poskusu.

Tretji dan sva namenila aktivnemu počitku in se odpravila na pot imenovano Bushman Rock Art. Tam sva si ogledala starodavne poslikave, ki so jih ustvarili staroselci tega območja.

Začetek vročine in Eye of Sauron

Četrti dan sem v sektorju 8 Day Rain najprej poskusil dva bolderja s skokom. V obeh sem bil neuspešen, pri enem pa sem si pridelal še flapper – odtrgan kos kože na prstu. Nadaljnje plezanje je bilo zato treba nekoliko prilagoditi, predvsem pa dobro tejpati. 

Sledil je počitek, ki sva ga z Loreno izkoristila za izlet v Elands Bay, približno uro vožnje oddaljeno obmorsko mesto. Tam sva si ogledala kolonijo tjulnjev in mesto. Zvečer smo se v polni zasedbi dobili na skupni večerji v mestu Lambert's Bay. Večer smo tako preživeli ob morju in kuhinji na prostem, kjer smo poskušali morske dobrote – od rib, lignjev in školjk do jastogov. Hrana je bila odlična!

Naslednji dan je bil na vrsti eden najbolj oddaljenih sektorjev. Čakala nas je skoraj ura vožnje, del poti po makadamu, nato po pesku in na koncu še skoraj ura hoje v hrib. Cilj je bil Eye of Sauron (7C+), ki je na koncu postal eden mojih najljubših bolderjev v Rocklandsih. Meni se je zdel za svojo oceno precej težak, največji problem pa predstavlja zadnji gib. Ta zahteva precej odločnosti, saj si že kar visoko nad tlemi. Je pa bil to tudi edini dan, ko smo se kot celotna ekipa odpravili v isti sektor.

Roadside in Shosholoza

Po dolgem dostopu prejšnjega dne sva se z Loreno odpravila v sektor Roadside. Tudi ta dostop je bil daljši, vendar večinoma raven in zato precej manj naporen. Roadside je eden boljših sektorjev v Rocklandsih, predvsem zaradi velikega števila kvalitetnih bolderjev. Tam je tudi znameniti Monkey Wedding, en prvih bolderjev na svetu z oceno 8C. Sam sem se lotil lažjih, a nič manj zanimivih problemov.

Vrhunec dneva sta bili klasika tega sektorja Caroline (7C+), ki sem jo preplezal v drugem poskusu, in Pendragon (8A). Pendragon se začne na majhnih krimpih, vrh pa je najlažje preplezati tako, da prestaviš noge pred roke (feet first).

Ta dan sem se precej skuril, saj sem za naslednji dan načrtoval počitek, vendar se plani včasih spremenijo. Po večernem pogovoru se je namreč ponudila priložnost, da se odpravimo v sektor Sassies, ki je imel za moj rentan avto nekoliko prezahteven dostop. Tam je bolder, ki je bil skoraj na samem vrhu mojega seznama želja: Shosholoza (8A+), ena najbolj prepoznavnih linij v Rocklandsih. Od tega bolderja sem verjetno videl največ videoposnetkov, vendar je v živo še bolj impresiven. Ogromna skala stoji na kamnitem podestu, na njeni sprednji strani pa poteka čudovita, popolnoma samostojna linija Shosholoza.

Kljub utrujenosti sem se, ko je bilo najpomembneje, zbral in bolder hitro preplezal – v tretjem poskusu. Linija mi je tako zelo ustrezala, da bi imel zelo dobro priložnost za flash, če bi bil prvi poskus nekoliko bolj natančen. A vseeno – kaj lepšega kot hiter vzpon in še nekaj energije za nadaljevanje dneva.

Zvečer smo sklenili, da gremo po temi poskusit še Seance (8A). Ko smo z Zanom in Timom prišli do bolderja, je bilo tam že precej ljudi. Ker je bolder visok, nam je to prišlo kar prav, saj je bilo na tleh že polno crash padov, ki blažijo trde pristanke. Za ta bolder smo se vsi strinjali, da nam ocena 8A ni delovala najbolj prepričljivo. Sam sem se bolj nagibal k 7C+, je pa linija vseeno odlična. Je pa plezanje ponoči v Rocklandsih nekaj posebnega. Svetlobnega onesnaženja praktično ni, zato se ob ugasnjenih reflektorjih in čelkah nad tabo odpre popolna tema z neverjetno jasnim zvezdnatim nebom.

Safari

Nekje v drugi polovici odprave sva obiskala privatni rezervat Aquila, kjer sva se za nekaj ur povsem odklopila od plezanja in se podala med tamkajšnje živali. Čeprav rezervat ni čista divjina, saj je območje ograjeno, je bila izkušnja vseeno precej drugačna od tiste, ki jo poznaš iz živalskih vrtov. Živali sva lahko opazovala čisto od blizu, nekatere le nekaj metrov stran od naju.

V nekaj urah sva tako videla leve, slone, nosoroge, bivole, povodne konje, žirafo in še številne druge živali. Še posebej zanimivo je bilo opazovati, kako se živali vedejo v okolju, kjer niso omejene na majhne ograde, ampak se prosto premikajo po velikem območju. Safari je bil vsekakor ena od izkušenj, ki nama bo ostala v zelo lepem spominu. 

Air Star

Po počitku je sledil moj prvi resnejši projekt. Eden od ciljev odprave je bil preplezati bolder težavnosti 8B, zato sem se odločil za Air Star (8B) v sektorju Roadside. Gre za enega bolj znanih bolderjev te težavnosti v Rocklandsih. Bolder je visok približno šest metrov in ima dva izrazito težka giba, pri čemer je prvi precej težji od drugega. Naredil sem več kot deset poskusov, vendar nikakor nisem uspel narediti prvega detajla. Na neki točki je bilo treba priznati premoč skali in se lotiti drugih linij.

V nadaljevanju sem se podal v Out of Balance (8A), precej visok bolder, ki mi je povzročil kar nekaj težav. Po več padcih na ključnem detajlu in stiskanju zob ob agresivnem petkanju na začetku bolderja sem se vendarle dokopal do vrha.

Nato je prišel na vrsto še Oral Office (8A+), ki poteka po istem bloku kot Pendragon. Stand start sem že preplezal prejšnjič, tokrat pa sem se lotil celotne linije. Ker sem bil precej manj utrujen kot ob prvem obisku, sem hitro našel boljšo rešitev za gib, ki mi je prej povzročal največ težav, in kmalu stal na vrhu tudi tega bolderja.

Air Star je sicer ostal nepreplezan, vendar sta druga dva vzpona precej popravila vtis dneva.

Zadnji dan z ekipo

Prišel je petek, 20. avgust, in s tem zadnji dan, ko smo bili v Rocklandsih še v polni zasedbi. Utrujenost se je že na vseh konkretno poznala. Sam sem imel na tej točki od trinajstih dni za sabo kar devet plezalnih. Čez dan smo bili razpršeni po različnih sektorjih, saj je vsak želel izkoristiti še zadnje ure za svoje projekte. Zvečer pa smo se vsi skupaj dobili na poslovilni večerji.

Cape Town

Nato je sledil vikend, ki sva ga izkoristila za prvi dvodnevni počitek in obisk Cape Towna. Zgodaj zjutraj sva se odpravila na triurno vožnjo in že okoli devete ure zagledala eno največjih znamenitosti Južne Afrike – Table Mountain.

Ker sva imela za ogled Cape Towna na voljo le dva dni, sva se na vrh povzpela z gondolo. Na vrhu 1085 m visoke »gore« je več sprehajalnih poti, trgovina s spominki, kavarna in predvsem ogromno turistov. Kljub množici ljudi je bilo vredno, saj Table Mountain ponuja izjemen razgled na Cape Town, ocean in okoliško pokrajino.

Dan se je hitro obrnil in zvečer sva lovila še sončni zahod v Maiden's Cove. Sonce tam zaide že okoli 18.25, po sončnem zahodu pa se dan zelo hitro konča. Zanimivo je, da se s sončnim zahodom zaprejo trgovine, ljudje odidejo domov in ulice preplavijo ljudje, ki so namenjeni preživeti večer ob dobri hrani, pijači in družbi. Zaradi varnosti ponoči ni najbolj pametno brezskrbno tavati po mestu, zato sva se tudi midva odpravila v mestece Sea Point, kjer sva imela hotel.

Naslednji dan sva se odpravila proti Rtu dobrega upanja. Do tja vodi čudovita panoramska cesta ob morju, mimo mesta Simon's Town, kjer sva opazila precej nenavadne prebivalce – pavijane. Ti tam dobesedno oblegajo ulice in hiše. Tako zelo, da imajo za njihovo odganjanje celo posebno varnostno službo, opremljeno s paintball puškami.

Od Rta dobrega upanja sva pot nadaljevala do Boulder's Beach, kjer živijo afriški pingvini ter si jih ogledala čisto od blizu. Nato sva se vrnila do Camps Baya, kjer sva si privoščila odlično kosilo in se odpravila nazaj proti Clanwilliamu.

Vročina …

Po dvo dnevnem premoru sem se odločil, da ponovno poskusim Air Star.

Odpravila sva se čim bolj zgodaj, saj so temperature postajale neusmiljene. Tokrat so bili poskusi precej boljši in nekajkrat sem bil zelo blizu uspeha v prvem detajlu, vendar se nikakor ni in ni poklopilo. Hkrati mi je zaradi vročine zelo hitro začelo pobirati kožo na prstih, zato sem bil projekt prisiljen opustiti.

Naslednji postanek je bil sektor Roadcrew, kjer je Amandla (8B+). V takšni vročini in s slabo kožo na prstih je bil bolder praktično nepreplezljiv, zato sem si lahko linijo le ogledal. Pot sva nadaljevala do še enega 8A-ja, vendar me je tudi tam vročina popolnoma uničila. Uspelo mi je preplezati sosednjo linijo Into the Light (7C+), za 8A pa realno nisem imel možnosti. Na poti proti parkingu sva se ustavila še pri bolderju Rhino (7B+), zanimivi skalni formaciji, ki privablja precej plezalcev. Na tako vroč dan smo bili tam le štirje.

Ker sva bila že precej utrujena, sva se vračala proti Clanwillamu, vendar me je zamikalo, da bi se ustavila še pri bolderju Black Shadow (8A+) v sektorju Tea Garden. Načrt je bil zgolj preveriti posamezne gibe. Kljub vročini je bilo pod skalo nekaj plezalcev, ki so čakali na večer in boljše temperature. Poskusil sem posamezne gibe in presenetljivo uspel narediti praktično vse. Težave mi je povzročal le en gib v sredini, ki se je tudi kasneje izkazal za trd oreh.

Naslednje jutro so bile posledice prejšnjega dne očitne. Koža na prstih je bila tako boleča, da si nisem predstavljal, kako bi sploh plezal. Dan sva prelenarila in čakala do večera, da ponovno poskusim Black Shadow. Zvečer sem se nekako spravil do bolderja. Ponovno sem najprej preveril posamezne gibe. Zgornji del sem uspel povezati, sredinskega giba pa nikakor nisem uspel narediti. Napredka v primerjavi s prvim obiskom praktično ni bilo in upanje, da preplezam Black Shadow, je malo izvenelo.

Na tej točki sem moral sprejeti, da mi zadnji teden preprosto ni bil naklonjen. Načrti, da bi poskusil še nekaj težjih bolderjev, so se začeli sesuvati zaradi uničene kože, utrujenosti in predvsem neizprosne vročine. Vseeno sem želel izkoristiti preostanek časa, ki mi je še ostal v Afriki, in si vsaj ogledati še nekaj bolderjev, ki so ostali na seznamu. Vzel sem si cel dan počitka, katerega sva izkoristila za raziskovanje drugih sektorjev, nato pa še dan pozneje ponovno počival vse do večera. 

Black Shadow

Med pavzo sem ponovno dobil nekaj motivacije za Black Shadow. Čakanje je bilo dolgo. Zadnja dva dni sem praktično samo gledal skalo, zato sem bil že precej neučakan. Ko je končno prišel večer, sva se ponovno odpravila do bolderja. Pričakoval sem vsaj nekaj plezalcev, saj je tu običajno gužva, tokrat pa sva bila popolnoma sama.

Imela sva dva crashpada, kar je ob nekoliko več previdnosti vseeno dovolj.  Skala je bila še vedno topla in noč precej vroča, vendar je bila želja po uspehu velika in takoj sem uspel ponoviti vse gibe. In presenetljivo – gib na sredini mi ni več povzročal večjih težav. Še vedno je bil težak, vendar sem ga naredil v vsakem poskusu. To mi je vlilo precej samozavesti.

V prvih dveh poskusih iz starta sem padel v zgornjem delu. Tretji poskus pa se je končno poklopil in Black Shadow (8A+) je bil preplezan. Brez napak. Za konec sem naredil še topout, ki sicer ni težak, je pa do vrha skale še približno deset metrov plezanja. Po vseh težavah zadnjih dni je bil občutek precej poseben. Z gotovostjo lahko trdim, da je bil to vrhunec odprave.

Zadnja dva dneva

Predzadnji plezalni dan sva se odpravila v višje ležeči, bojda »vetrovni« sektor Fortress, saj so se temperature že povzpele čez 30 stopinj in v večini drugih sektorjev čez dan praktično ni bilo več mogoče normalno plezati. Prepešačila sva do bolderjev in ugotovila, da od obljubljenega vetra ni niti sledu.

Kljub temu sem se odločil, da poskusim previsni Fat Eagle Can't Fly (8A). Bolder ima precej fizičen začetek, pri katerem so bili stopki med najslabšimi, kar sem jih v Rocklandsih občutil pod nogami. Po kar nekaj napora in številnih padcih sem se povzpel na vrh bolderja in s tem dosegel še en mini mejnik – skupno 50. bolder težavnosti 8A ali več v skali! Nato sem se postavil še pod glavno linijo sektorja, The Vice (8B). Namen je bil zgolj preveriti gibe. Vse posamezne gibe mi je uspelo narediti, povezovanje celotne linije pa bo očitno moralo še malo počakati.

In že je bil tu zadnji plezalni dan. Za konec sem izbral nekaj skokov, saj za resno plezanje preprosto nisem imel več dovolj moči. Oba z Loreno sva bila že precej utrujena, temperature pa so bile še vedno visoke. Kot zadnji sektor sva ponovno obiskala 8 Day Rain, ki je ime dobil prav po deževnem obdobju, značilnem za ta del Afrike. To sezono je bilo precej drugače, saj od maja praktično niso imeli pravega dežja. Ime sektorja je bilo zato skoraj ironično, še posebej ker bi morali biti junij, julij in avgust med najbolj deževnimi meseci, v povprečju pa naj bi bilo v tem obdobju okoli osem deževnih dni na mesec. 

Najprej me je presenetil že prazen parking. Nikjer žive duše, saj se vsi držijo sence. A to je bil moj zadnji dan in želel sem ga izkoristiti. Prva dva bolderja sta ostala nepreplezana. Eden od njiju je bil Industry of Cool (8A+), zanimiv koordinacijski skok, pri katerem skočiš na sloper, med nihajem pa moraš z eno roko še podaljšati naprej na šalco. V vročini sloper preprosto ni držal. Drugi bolder je bil popolnoma na soncu, zato sem po nekaj obupnih poskusih odnehal. Nato sva se ustavila še pri bolderju Dyno-Saurio (8A). Gre za zanimiv vertikalen skok, pri katerem šalco ujameš z eno roko. Bolder je bil popolnoma v senci in razmere so bile precej prijetnejše. Po približno petnajstih minutah poskušanja mi je uspelo in s tem sem zaključil s plezanjem v Rocklandsih.

Do naslednjič

Naslednji dan in pol je bil namenjen povratku v Slovenijo.

Ko potegnem črto pod celotno odpravo, lahko rečem, da je bila zelo uspešna. Preplezal sem lepo število zahtevnih bolderjev, med njimi kar nekaj 8A-jev, dosegel svoj 50. vzpon z oceno 8A ali več in predvsem izkusil plezanje na enem najbolj posebnih območij, kar sem jih do zdaj obiskal.

Hkrati je ostalo ogromno ne preplezanih bolderjev. Nekateri so bili mogoče trenutno pretežki, drugi zaradi vročine, poškodovane kože ali pa preprosto zato, ker za vse v treh tednih ni bilo dovolj časa. Tudi Air Star, The Vice, Industry of Cool in še marsikateri drug bolder tako ostajajo razlog za morebitni povratek. In iskreno – želje po njem zagotovo ne manjka.

Južna Afrika pa ni bila samo plezanje. Oba sva bila navdušena nad čudovito južnoafriško pokrajino, hrano, živalmi in celotno izkušnjo potovanja. A čeprav so bili Rocklandsi glavni razlog za najino pot, so pomemben del spomina na odpravo tudi ljudje.

V Rocklandsih se srečujejo plezalci z vsega sveta, zato se zelo hitro znajdeš v družbi popolnih neznancev, s katerimi pa si deliš isto stvar – plezanje. Med seboj si izmenjujemo informacije o gibih, iščemo rešitve, opazujemo poskuse drugih in se vzpodbujamo. Ko nekomu po številnih poskusih končno uspe preplezati projekt, pa se njegovega uspeha iskreno razveselijo tudi vsi okoli njega. 

Tudi zunaj plezališča sva imela z ljudmi zelo prijetne izkušnje. Domačini so bili prijazni in ustrežljivi, pogosto pripravljeni pomagati ali svetovati, ko česa nisva poznala. Kljub temu, da sva bila v okolju, ki nama je bilo popolnoma novo, sva se počutila prijetno.

Veliko mi je pomenilo tudi druženje z našo ekipo. Dolge hoje do sektorjev, usklajevanje planov, večerne debate, skupne večerje in seveda neizogibno analiziranje vsakega giba na projektih. Veliko je usklajevanja, občasno tudi kakšnega nestrinjanja glede tega, kam naslednji dan, predvsem pa ogromno lepih skupnih trenutkov, ki na koncu ostanejo v spominu.

Rocklandsi so s tem obiskom dobili svoje mesto na seznamu mojih najljubših plezalnih destinacij. Ne samo zaradi plezanja, ampak zaradi celotnega paketa – skal, pokrajine, ljudi, živali in občutka, da si za nekaj časa res daleč od vsakdanjega življenja.

In glede na število bolderjev, ki so še ostali nepreplezani, najbrž ni vprašanje, ali se bom vrnil v Rocklandse vrnil, ampak kdaj.

Več slik: Galerija

Roma Koma Tomšič - Legenda, šest+ križev na hrbtu (in še 100-metrska vrv zraven), še vedno neutrudna, se znova bliža življenjski plezalni formi. Kako to počne, pa preverite v nadaljevanju ...

Z Beti sva se odločili, da novembra pobegneva v tople kraje. Čeprav je meni ljubša mrzla zima z ogromno snega, tudi sonce prav paše starim kostem. Revma pa to.

V četrtek me Beti Legenda pobere pred hišo. Ker ne trpi odvečne šare, moram skrbno vse spakirati. Da celo pot ne bom nič grickala in pila mi je že od prej jasno.

Pot naju vodi najprej do Podgorice oz. malega kraja Tuzi, nikoli slišala. Tam imamo rezerviran kraljevski apartma Fratelli. Super.

No, najin prvi plezalni dan, in vsi ostali, se začne v kanjonu Cijevna. Nad to reko se dvigajo super stene, opremljenih je že kar nekaj sektorjev. Zapeljeva se do vasi Lovka, od parkirišča je 10 minutk hoje pod steno. Ker je vremenska napoved malo mešana, dež, sonce, je stena deloma mokra. Tako imava prve štiri dni malo manjši izbor smeri.

Že prvi dan plezanja splezam smer z oceno 6c. Se mi kar smeji. Tudi v nedeljo mi uspe 6c in dve 6b+, sicer noben presežek, ampak je fajn občutek. Tako si izberem kar nov pregovor: ena 6c na dan, odžene zdravnika stran.

Ponedeljek je spet namenjen počitku, v dežju sem odlaufala 11 km in spletla pol metra šala.

Torek in sreda plezanje, do 6b+ mi uspe, ni glih. Že na začetku sva se odločili za 2+1, dva dni plezanja, en dan restič.

Aja smeri? Večinoma navpične plošče, na vrhu dobro razčlenjeni previsi. Skala bo ob tako skromnem obisku, med tednom nikogar, za vikend 3 naveze, še dolgo fajn za plezat. Nič zlizana.

V četrtek sva odšli na lep planinski pohod iz kanjona do vasi Delaj blizu albanske meje. Beti je šla sicer na ogled neke zelo markantne stene, ki pa od blizu ni bila ravno primerna za vrtanje. Tole vrtanje in stene moram še malo pokomentirati.

Kako razmišlja "običajna" plezalka: uauuu, kako lepo, lej to svetlobo, dejmo kakšno fotko nardit, doma pa k frizerju, joj pa na kakšen hrib bo treba, kakšna fajn zima je doma, smučala bi, kere spominke naj kupm sploh, kdaj imam že koncert, upam, da se Ninča in Jakob fajn rihtata, poleg tega še kaj in kje bomo plezal in kaj pojedli ... Tisoč in ena malenkost, ki mi roji po glavi.

Kako razmišlja plezalka, ki samo pleza in vrta smeri in lovi tople dneve: pa kako so to navrtali, še s palco ne morem gor, pa tukaj bi lahko bila še ena smer, eh, ne bom več vrtala, aja, tole steno grem vseen še pogledat, mogoče pa bi prišla spomladi ... in v tem ritmu cel ljubi dan. Zvečer pa še na kompu, kdo je kaj zlezu in komentiral.

Tako, da je Beti prava zakladnica INFO, če bo kdo potreboval. Ne mene sprašvat.

Popoldne se odpeljeva še na ogled stene Smokvica. Pravo poletno plezališče za močne plezalce. Kapniki in previsno, cel dan v senci.

Po desetih dnevih ČG se skozi Albanijo odpeljeva v Grčijo. Albanija, dežela z največ smetmi vsepovsod in najboljšim voznim parkom.

Grčija pa ponuja razškatljan avtopark, malo manj smeti in "pokopališča" avtov. Moj avto bi bil tukaj the best ever. Ob cestah, ob hišah, vsepovsod odslužena vozila.

Imajo pa super stene, plezališča, toplo vreme in morje. Kar pa tudi šteje.

Nastanjeni sva v naselju Sampatiki, kjer imava zalivček pred nosom, Leonidio pa 5km stran.

Tudi v Grčiji imava isti ritem plezanja in počitka, dva plus ena. Če izbereva novejši sektor in da je še 20 minut dostopa sva v steni sami. Za razliko od sektorjev nad Leonidijem, kjer je sicer kratek dostop, a vse zlizano in kar krepka gužva. Prevladujejo pa Čehi – ahoj.

Obiščeva devet različnih sektorjev, in kar vsi so po svoje zanimivi. Predvsem napadava plate, Beti uspe kar nekaj 7ajk, moja skrita želja po kakšni pa je padla v morje. Sicer na topiča je šlo, to je pa to. Malo je dišalo po 7a, ampak zdaj bo dišalo samo po piškotih. Smeri pa večinoma dolge, od 30 do 40 m, za bolderaše že kar večraztežajka.T ako da je 100 metrska vrv večkrat romala na moja ramena.

Ja no, lepa enomesečna plezarija.

Vse skupaj se je začelo že leta nazaj, ko sem po naključju postal lastnik novega vodnička Patagonia Vertical. Da ga bom nekoč zares potreboval, takrat še nisem bil zelo prepričan. Želja obiskati to območje je tlela že od mladih let, ko sem poslušal herojske zgodbe patagonskih  protagonistov.

 Po dolgi alpinistični karieri je le prišel čas za izpolnitev že malo pozabljenih želja. 

Nenavaden splet okoliščin, me je pripeljal do odprave v Patagonijo, predvsem po zaslugi Matjaža Dušiča, ki sem ga srečal tik pred odpravo v Paklenici in me je povabil zraven. 

V "argentinski Chamonix" El Chalthen prispeva šele tretji dan od najinega odhoda, saj sva žal zamudila zadnji avtobus iz Calafatov. Tako sva primorana noč preživeti na avtobusni postaji, dokler se  ni ob treh zjutraj  tudi ta zaprla in naju je  nekdo  spodil iz toplih prostorov. Nadaljevanje noči prebijeva kar zunaj, zraven najinih nog pa se stiskajo vaški psi, ki iščejo kanček toplote in izolirno podlago, na katero se lahko uležejo.

Prihod v El Chalten je precej navdihujoč, saj se najvišji vrhovi svetijo v soncu in jih lahko že od daleč opazujeva. 
Namestniva se v kampu Relincho, kjer so tudi že najini prijatelji. Nekateri že vidno utrujeni in željni doma, saj so že tukaj  kar nekaj časa. Preplezali so že vse zastavljene cilje in zdaj samo brezvoljno čakajo, da pride dan odhoda. Midva pa  še čisto sveža, komaj čakava, da  greva na hrib.

Za prvo turo nasploh  tukaj, si zbereva cilj, ki so nama ga priporočali. Greva v Agua Guillaumet, hrib ki je v senci svojega bolj mogočnega Fitz Roya.

Iz Chaltena se odpraviva kajpak na štop, saj je to ob zelo zasoljenih cenah najcenejši prevoz. Ko že skoraj obupava, nama ustavi pick-up, v katerem so trije domačini plezalci. Razdalje do hribov so tukaj precejšnje in za naše razmere nepredstavljive. Poti so  precej strme, zaradi obveznega večdnevnih tur pa je teža na hrbtu precejšnja. Grizeva kolena v precejšnji strmini in po dolgi hoji le  prispeva do Piedra Negra, kjer je predvidena nočitev.  Tukaj je kar nekaj plezalcev, nekateri s šotori, drugi kakor midva tudi brez.

Naslednji dan se že zelo zgodaj sliši ropotanje in pripravljanje na vzpon.  Na začetku še  nekoliko oklevava,  nato pa tudi naju potegne iz toplih spalk.
Zgodnja ura pa ni nič kaj prijazna za plezanje, skala je mrzla, nekje so še vedno sledi ledu. Plezava najprej z rokavicami, pri strmejših odsekih pa jih je potrebno sneti. Občutek mraza povečuje še veter, ki tukaj zelo pogosto piha.  Rok in nog niti ne čutim več, stopam kar brez občutka,  vsak trenutek lahko zdrsnem. Tako plezanje se nadaljuje  do vrha, na koncu  pa se nama le prikaže sonce.  Tudi veter poneha in sestop oziroma spust po smeri je le nekoliko udobnejši.
Pod steno še iščem palce in cepin, ki sem jih odložil pod ploščat balvan, sedaj pa ugotavljam, da je takih na ducate. Po eni uri preklinjanja in iskanja, se me tisti zgoraj le usmili in mi pokaže, kateri je ta pravi.
Plezala
Aguja Guillaumet
Comesaña-Fonrouge
400m 30˚ 6b+

Naslednje dni preživljava v kampu in čakava na ugodno vreme, ki je tukaj zelo nepredvidljivo. Največkrat se izmenjujeta močan veter in kratkotrajne padavine. Tukaj v Chaltenu se slabo vreme še toliko ne občuti, seveda pa je višje na gori vse to še slabše. Prosti čas izkoriščava tako, da plezava v okoliških stenah in se uriva v trad-plezanju, vseeno pa čas teče zelo počasi. Tukaj je svetli del dneva  od 6 ure zjutraj pa kar do 11 ure zvečer. Za plezanje drugače kar odlično, če pa nimaš kaj početi, pa nekoliko manj.  Mi je pa nekdo rekel, da naj bom hvaležen za vsak dan  brezdelja, saj doma ne bo takšnega luksuza. 

Po nekaj dneh ležernega življenja, se nama le nasmehne sreča, namreč pojavilo se je novo okno lepega vremena, ki bo sicer bolj kratkotrajno, vendar se ga prav veseliva. 

Odločila sva se, da odideva  v steno  El Mocha, ki leži v vznožju bolj slavnega Cerro Torreja. Tokrat nama ni potrebno štopat, saj gre pešpot direktno iz  El Chaltena. Slikovita pot vodi  do Laguna Torre - ledeniškega jezera in naprej po levem pobočju jezera preko ledenika Grande do  Niponinota, majhnega  višinskiega kampa, ki nudi nekaj zavetja pred močnimi vetrovi. Niponino najprej zgrešiva, nato po  že v hudem vetru postavljala šotor, ki nama je tokrat še kako prav pršel. Odločitev, da odideva dan pred izboljšanjem, ni bila najbolj posrečena, saj se ponoči veter še krepi, šotor se pošteno trese in nama krati spanec.
Zjutraj se  veter  še ne umiri, zato cel dan počivava in skušava nadoknadit neprespano noč. Šotorček je nameščen med dvema skalama, ki nudita nekaj zaščte, vendar veter gre tudi čez ovinke in se zaganja v nebogljeno platno. 
Naslednji dan  se le prebudiva  v jasno in presenetljivo mirno jutro.  Od  Niponinija  pa vse do vstopa v smer,  imava še dve uri pristopa.  Glede na prejšnjo izkušnjo, tokrat  v steno vstopiva nekoliko kasnjeje, ko je ura že krepko čez 10 uro, saj želiva biti deležna  sončnih žarkov, ki v teh mrzlih skalah naredijo boljše pogoje za plezanje. Ker je tukaj res dolg dan, se nama to tudi ne zdi problematično. Smer, ki jo plezava, poteka po strmem kotu, ki sledi naravni razčlembi. Pokončna stena naju pošteno izmuči, strmina ne popusti do zadnjega raztežaja in po osmih urah le stopiva na vršni plato, ki je pokrit s snegom. V Patagoniji ni običajnih dostopov do vrhov, zato je potrebno opraviti še spust po smeri nazaj, kjer pa imaš nemalokrat težave z zataknjeno vrjvo, kar ti ponovadi prinese še kakšen dodaten raztežaj plezaja. 
V šotor prispeva natanko ob 22:00 uri.
Plezala Frader Pisafe 400m, 6c+

Pot nazj zopet traja celo večnost, na koncu naju pošteno bolijo ramena in noge, vendar ko poplahneva argentinskim steak z argenitnskim pivom, so vse tegobe že pozabljene. 

Najini vzponi so se na tej odpravi tako končali, če ne štejem poplezavanje  v okolici Chaltena. Cilj je bil še vzpon na Fitz Roy, vendar  zaradi slabega vremena, nisva imela več te  priložnosti. Morda se pa še kdaj dobim nepričakovano priložnost. 

V nedeljo se odločim, da je ponedeljek pravi dan za slap. Oglasi se Nejc T., katerega sem dražil že teden nazaj in jaz se oglasim Arnotu, se katerim sem počenjal podobno. Štart je 6:30 iz KK, v Lj poberemo še Nejca. A usoda nam malo spremeni načrte in Nejca zadrži bolan podmladek. Tako nadaljujeva sama proti že prej znano slabemu "Centralcu". Temperatura je inverzna saj je v Kranjski Gori -4, pri Koči na gozdu pa zgolj 0. Mala malca in strumen korak pod slap. Smer je prosta in Arno začne. Splezava dva uživaška raztežaja do sveče. Tam si jo natančno ogledava in se (modro) odločiva, da greva še v Desnega. Tam so že bile 2 dve navezi. Sveča v Centralcu je nestabilna in se tali v impresivnem deževnem curku.

Desni slap ponuja primerljivo stopnjo uživancije, sploh raztežaj pod svečo je za žvižganje. Led je sicer še bolj voden kot v Centralcu, saj mi na (zame) ključnem mestu niti vijaka ne uspe zavrtat. Preprosto je led premehak. Dobro me medtem opere in kar nadaljujem do sidiršča pod svečo. Sveče ni, je le majhna zavesa. Najdeva obvoz po levi, a se Arno odloči, da nimava dovolj časa. Ura je že 14:30. Malo nejevoljem mu pritrdim, obrneva in se po vrvi spustiva v dolino. Kamlu spoznam, da je imel prav. Vrv je postala težka kot da je svinčena, abzeili so naporni in počasni.

Zaključek je štrudelj s kafetom v koči, kislo mleko in piškoti. Zelo zadovoljna se odpeljeva proti 192 km oddaljenem Krškem.

Po nekaj manj kot enem letu od mojega prvega obiska švicarskih balvanov, sem se sredi junija skupaj z Loreno ponovno odpravil na avanturo. Letos so bili načrti nekoliko drugačni od pretekle sezone, saj sem si kot glavni cilj zadal obiskati Brione. Poleg Brionov sva obiskala še Magic Wood in Val Bavono. Sredi junija sva se na deževno dopoldne odpravila na pot proti Švici, in po ne tako dolgi poti, polni postankov, v večernih urah prispela v Bodhi Camp, ki leži tik ob Magic Woodu.

Naslednje jutro naju je pričakalo hladno vreme. Pripravila sva se na obhod plezališča, da bi preverila, kateri balvani so suhi, saj je pred najinim prihodom pošteno deževalo. Po dolgem raziskovanju sem si naredil načrt, katere balvane želim preizkusiti, in se v večernih urah, ko so temperature nekoliko padle, ponovno odpravil v gozd. Plezal sem na najbližjem velikem balvanu po imenu Bruno. Na njem sem imel še nekaj neporavnanih računov iz prejšnjega leta. Poskusil sem balvana Unendliche Geschichte 2 (Never Ending Story 2) z oceno 7c+/8a in Massive Attack 8a+, a sem bil neuspešen. Spolirani oprimki v teh vremenskih razmerah niso nudili dovolj trenja. Nato sem se odločil poskusiti še linijo Super Nova 7c na istem balvanu. Po nekaj poskusih sem nepričakovano uspel priplezati do vrha tega kompresijskega balvana.

Naslednji dan sva se v gozd odpravila že dopoldne, saj sem želel čim bolj izkoristiti zadnji dan v Magicu. V načrtu sem imel preizkusiti pet balvanov. Najprej sem se ustavil pri balvanu Minisex Roof stand 7c in ga zelo hitro (v drugem poskusu) preplezal. Pot sem nadaljeval na eno izmed krimp klasik, Intermezzo 7c, kjer sem zaradi zdrsa pete po neumnosti zapravil flash poskus. V drugem poskusu sem se uspel dovolj zbrati in priplezati do vrha. Poleg Intermezza je bila na mojem seznamu še linija La Gran Evasion 7c+. Najtežji gib v balvanu je daljši skok na sloper, ki ga je potrebno zadržati z eno roko, medtem ko z nogami zamahneš nad crash padom. Po nekaj poskusih in padcih sem bil uspešen tudi pri tretjem balvanu. Dan je bil do te točke res uspešen, saj sem preplezal tri balvane s svojega seznama. Nato sem se premaknil na naslednji balvan in poskusil eno od svojih "nemesis" linij, Rythmo 7c+. Težave mi je že lansko leto predstavljal moonkick gib na slopast oprimek. Posamično mi gib ni predstavljal večjih težav, a pri poskusu od štarta nisem uspel zadržati sloperja. Družbo mi je pri projektiranju delal ameriški plezalec, ki se je prav tako trudil pri istem balvanu. Po približno uri in pol poskušanja sva oba obupala, saj sva bila že pošteno utrujena, in odšla naprej praznih rok. Sam sem si želel še ogledati balvan High Spirit 8a+/b, a sem bil za resen poskus tisti dan preveč utrujen.

Za naslednji dan in pol je bilo napovedano močno deževje, zato sva se po dveh dneh v Magicu vrnila v Italijo in naslednje tri dni namenila raziskovanju prečudovitih mestec ob jezeru Como. Nato je sledil drugi in glavni del plezalnega izleta, Brione. Tja sem šel z visokimi pričakovanji in dolgo listo balvanov, ki sem jih želel preizkusiti.

Brione leži v dolini Valle Verzasca, ki slovi po čudoviti naravi in lepih tipičnih kamnitih vasica. Ogledati si je mogoče tudi jez Luzzone, kjer je že v preteklosti potekal Red Bullov dogodek, kjer dvojice hitrostno plezajo večraztežajno umetno smer. Prvi dan sva se že zjutraj odpravila proti balvanom in moje sanje so se kmalu razblinile. Na žalost so bili v gozdu skoraj vsi balvani mokri zaradi izjemno deževnega leta, mnogi balvani ob reki pa so imeli štarte pod vodo. Kljub temu se je našlo nekaj suhih linij, ki sem jih lahko poskusil. Najprej sem se lotil linije Darkness right, ki nosi oceno 7c. Linija je bila pri vrhu mojega seznama, saj ustreza mojemu stilu plezanja. Po ogrevanju sem jo hitro preplezal v prvem poskusu (flash). Nato sem nadaljeval proti balvanom ob reki, ki se plezajo precej na trenje. Razmere za plezanje so v toplih mesecih zelo slabe, a vseeno je bilo vredno poskusiti nekaj linij. Ob reki je bila na suhem še ena linija, Wie Im Urlaub 7c+. Vsi pravijo, da skala počaka, a očitno ni vedno tako. Sosednji balvan se je konec lanskega leta ob hudem neurju nagnil naprej in zdaj je detajl balvana precej večji izziv (še posebej, če si višji). Pri dolgem gibu na sloper ti odnese noge in se je treba izogniti sosednji skali, ki je zdaj nevarno blizu. Po nekaj grdih padcih sem linijo opustil. Naslednji dan sem si vzel bolj na "izi" in plezal balvane do težavnosti 7a+. Skala na tem območju ima izjemno teksturo in na njej so najbolj estetski balvani, kar sem jih do sedaj videl. Balvanišče je zares 10/10 in tja se moram nujno vrniti v zimskih ali zgodnjih spomladanskih mesecih, ko bodi razmere za plezanje najboljše.

Celoten izlet je bil zaznamovan s slabim vremenom in tudi iz Brion naju je vreme po dveh dneh pregnalo naprej. Bila sva v Ticinu, zato sva se odpravila v majhno, kamnito vasico po imenu Val Bavona, kjer je lociran eden najbolj znanih balvanov na svetu, Off the Wagon, katerega sit start je ocenjen z 8c+. Kljub močnemu nalivu sva se odpravila na pot in končno sem lahko v živo videl in otipal oprimke ene od sanjskih linij. Lahko rečem, da moraš biti za tako linijo kar precej močan :D.

Po obisku Wagona sem bil v dilemi, kam naprej, saj je bila vremenska napoved za veliko sosednjih območij zelo slaba. Takrat sem dobil idejo, da bi se lahko vrnila nazaj do Magic Wooda in izkoristila še en večer tam. Odpravila sva se na pot in po uri in pol vožnje sva že bila nazaj pri magičnem gozdu. Hitro sem pripravil stvari, se povezal z Nemcem, ki je bil na sosednji parceli, in sva hitro izkoristila še zadnje ure dneva. Napadla sva dve liniji: Jack the Chipper 7c, in sam sem ponovno želel poskusiti Rythmo 7c+. Dokaj hitro sem uspel v Jacku in prvič prišel do Rythmota dovolj spočit in pripravljen za naslednji podvig. Ponovil sem gibe in bam, že prvi poskus je bil uspešen. S tem sem uspešno zaključil izlet in že komaj čakam naslednjega.

Za konec bi še dodal, da je trip že obrodil sadove, saj sem nekaj dni po povratku iz dopusta v Mačkovcu 29. junija uspel narediti prvo ponovitev linije Mačkovc Spešal, ocenjene z 8a+.

Tokratni cilj naše skupne ture je  bil  Barre des Ecrins, najvišji vrh v masivu Écrins in edini francoski štiritisočak, ki ne spada v masiv Mont Blanca. Za izhodišče smo si izbrali parkirišče Pré de Madame Carle, od koder smo se po ledeniku Glacier Blanc povzpeli do koče Refuge des Écrins na 3170 m. Tam smo prespali in se naslednji dan zgodaj zjutraj odpravili proti vrhu.

Žal nam je načrte prekrižal nov sneg, ki je onemogočil vzpon po ozkem grebenu do Barre des Ecrins,  zato smo se zadovoljili z  stranskim vrhom Dôme de neige des Écrins, ki je visok 4015 m. Ta vrh je lažje dostopen, saj ne zahteva plezanja po skali, ampak le hojo po snegu in ledu.

Naša tura je bila lepa in poučna izkušnja, ki nam je pokazala lepoto in divjino masiva Écrins. Posebnost vzpona je bil  vsekakor ledenik, ki nas je spremljal večino poti. Zaradi razpok, ki so bile tokrat zaradi novega snega še nekoliko bolj nevarne, smo hodili v ledeniških navezah. Ledenik se je proti vrhu bohotil z ogromnimi snežnimi  stenami, ki se verjetno vsake toliko časa premaknejo nekoliko nižje proti dolini. Seveda smo se nevarnim odsekom izogibali kolikor se je le dalo, na našo srečo pa zaradi dokaj hladnega vremena, nevarnosti podrtja ni bilo. 

Na vrhu smo lahko opazovali tudi vrh Barre des Ecrins, ki je bil le 200m stran od nas, a nedosgljiv zaradi slabih razmer. Kljub temu smo bili zadovoljni z našim dosežkom in ponosni, da smo stopili na enega od alpskih štiritisočakov. Še isti dan smo se  spustili nazaj do parkirišča in odpravili domov. Pica in pivo med potjo tudi tokrat ni manjkala

Udeleženci ture smo bili: Matej, Bojan, Peter, Matej B., Igor, Silvo, Romana, Andreja in Tanja

Zapisal Matej Zorko.

Več sten, več oprimkov ... več dela. Še posebej tistikrat v letu, ko je potrebno zadeve temeljito očistiti, pregledati, sploh pa nato roditi nove ideje, kako morje oprimkov razporediti po steni v nove privlačne kombinacije. Reportaža prikazuje veliko (večdnevno) delovno akcijo, ki smo jo izvedli ob koncu poletja 2020. Priprave in ideje so se sicer začele že bistveno prej. Približno leto dni prej smo začeli intenzivno rojevati idejo o novi bolderci v Brežicah in celo leto (jesen, zima, pomlad, poletje) je nato potekalo delo na tem projektu. Ob koncu pomladi smo izbrali nove oprimke za velikanko, pred poletjem pa se že dogovorili, da akcije izpeljemo pred začetkom nove sezone. Načrtovanje akcij terja precej časa in energije: nabiranje ekipe, razporejanje dela, usklajevanje terminov na vse strani, nešteti klici, mejli, sestankovanje in prošnje za morebitna sredstva itn. Šele nato - končno - pride delo.

Pa da vidimo, kako je šlo ...

Prvi dan na terenu, sreda, 19. avgust. Zbor ob 15. uri v brežiški dvorani, Franci že razgraja po steni, Sandra in Nejc premišljujeva logistiko, Grega in Buši poprimeta pri razstavljanju male plezalne stene. Takoj po službi počasi kapljajo Jure, Rocky, Uroš, Mičo, Bojč. Mala stenca "pade dol" hitreje od pričakovanj, tudi spodnja polovica (in še malo) velikanke je slečena, oprimki sortirani ... konec akcije že pred 18. uro? Nikakor. Vnema ne popušča, fantje se lotijo pranja, ki je bilo v načrtu za soboto. Šefica nas zalaga s hrano in pijačo, vmes skoči še po kis za pranje oprimkov, visokotlačni čistilec brni brez prestanka in že v trdi temi, nekaj čez 21. uro, so vsi oprimki očiščeni, vsi prostori pospravljeni, lesena konstrukcija male stene pripravljena na odvoz. 9 prostovoljcev, skupno slabih 40 ur dela (en teden šihta), če seštejemo prispevek vseh. Sreda gre počasi spat, v mislih pa se že kujejo načrti za naslednji dan in predvsem vikend, ki bo po zaslugi uspešne srede prinesel spremenjen urnik.

Četrtek, 20. avgust, se prične na Senovem, kjer se pripravi les za campus v MC KK. Pero in Ajda se pripeljeta s TEBovim (hvala jim!) kamiončkom, na katerega naložimo ves material. Naslednja postaja je MC Krško, nato v Brežice, kjer že čakajo Buši, Franci, Jure in Uroš. En, dva, tri je ves material, ki je ostal od male plezalne stene, na tovornjaku, hkrati pod steno prestavimo še oprimke, ki so se od prejšnjega večera sušili na zraku. Jure in Uroš nadaljujeta po svoje, ostali se zapeljemo v Veliki Podlog, kjer pri Cerotu in Mateji (ja, na ta dan sta bila še dva, Svita pa ni bilo doma:)), raztovorimo prtljago, malo prigriznemo, poplaknemo grlo in poklepetamo. Že pred 19. zvečer smo doma, akcija zaključena. Fotografirati pa ni bilo časa. Je šlo prehitro:)

Verjamem, da vas že zelo zanima, kako se je zgodba pisala v petek;)

Evo ga. Tudi petek je za nami. Po načrtih. Začelo se je ob 12. uri s klicem prevoznika, da so prispeli novi oprimki. Paleta, 300 kg. Z Draženom, ki skrbi za dvorano v Brežicah, sva jih naložila na vozičke, zapeljala pod steno, tam je sledil popis in raztovarjanje. Naslednji klic prav tako razveseljiv: Matevž pride že jutri v Brežice in začne s postavljanjem nove bolderce. Ni slabo! Ob 16. uri miting na bolderci v MC KK s ciljem prenove campus boarda. Počasi in vztrajno, z enim ne prav prijetnim padcem z lestve, sicer pa vrhunski izdelek, ki smo ga na kratkem sešnu že malce preizkusili. Za močno ekipo pubecev (Ambro, Almo, Rocky, Grega itn.), ki zadnja leta skrbijo za dober spirit (in da naše plezanje ne potone), bo izziv pravšnji. Venga, boys!

Nato pa se je začelo zares. Postavljanje smeri.

Obrt postavljanja smeri je pravzaprav umetnost, ki terja celega človeka in je odvisna od njegovih izkušenj, plezalne kilometrine, razumevanja plezalnega gibanja  itn. Za izrazom postavljanje smeri se skriva obilo detajlov, največji izziv pa je zadovoljiti plezalce skozi plezalno sezono. Postavljavec je nagrajen, ko vidi, da plezalec razreši njegovo uganko. Ko se zadovoljen spusti pod smer in z navdušenjem pove, kako je dobra in da ga je ravno prav navila. Smeri se seveda postavlja z različnimi nameni in za različne cilje. Tekmovalne in trening smeri so povsem druga zgodba kot (komercialne) smeri v plezalnih centrih - zadeve izhajajo iz povsem drugačnih vzgibov uporabnikov plezalnih objektov. Dandanes je zelo težko zadovoljiti vse, še sploh v društvenih okvirih, ko na eni steni gostujejo najmanjši otroci, pa tisti malo večji, tekmovalci, rekreativni plezalci, vrhunski športniki, udeleženci začetnega tečaja športnega plezanja in alpinistične šole, pa starši otrok na šoli zanje in še bi lahko naštevali. Nemogoče je ustreči vsem, zato iščemo kompromis oz. najnižji skupni imenovalec, kar v splošnem pomeni (ne)zadovoljstvo vseh. In to je nekako najbolj pravično:) Brežiška velikanka nam izrazito narekuje karakter in težavnost smeri (izjemen previs se pač mora nekje poznati), zato je včasih težko umiriti želje uporabnikov, ki bi si po velikih ročkah želeli premagati celotno previsje in osvojiti vrh. Še težje je zagretemu rekreativcu - začetniku dopovedati, da je bistvo dobrega plezanje vse kaj drugega, kot priplezati na vrh smeri. Ali pa, kar je še huje, da je za premagovanje takšnega previsja pač potrebno nekaj let trenirati.

Pustimo postavljavsko filozofijo ob strani (napisali bi lahko še precej strani; vedoželjnim v branje ponujam namensko revijo za rutseterje - vau, kako se naš šport razvija!) in se lotimo prvega postavljavskega dne: sobote, 22. avgusta. Z Drejkotom navdušena začneva premetavati škatle novih oprimkov in ko se pridruži še Jure, veselo razkladamo oprimke naokoli. Ob tisočih barvnih kamnov in prazni steni človek ne ve, kje bi začel. Tudi mi smo se malo lovili. Še dobro da so nam ostanki smeri v zgornjem delu malce pomagali pri osredotočanju. Na pomoč sta prisokočila še Valerija in Tomi, a pet sobotnih ur je prehitro minilo. Komaj smo se dobro ogreli, že je bilo potrebno vse skupaj zložiti nazaj (kar tudi terja nekaj volje, časa in moči). Obeti za delovno nedeljo pa so bili vseeno dobri.

Gospodov dan smo začeli že pred 9. zjutraj. Močna ekipa (Drejko, Rocky, Grega S., Samo, Nejc) je nakazovala uspešen dan. Začeli smo vneto in tako vztrajali do teme, vmes pa si vzeli čas za kosilo. Od leve proti desni so nastale neke ključne linije zelo raznolikih težavnosti. Prav vse smo priključili na že obstoječe smeri v zgornjem delu stene. Z Rokom sva obudila star zeleni projekt v osrednjem delu stene, na desni pa odprla vizionarsko kapniško/mišjepeško linijo. Veliko dela in energije nam je vzel stalaktit v spodnjem levem stropu in fantje so morali preizkusiti, če gredo gibi lepo preko njega. Kar nekaj dobrih plezarij je bilo videti. Ni skrivnost, da je v tako dobrem vzdušju, med predanimi in strastnimi plezalci delo mnogo lepše in lažje teklo. Prav vsak je prispeval svoj kamenček v mozaik. Eni z mašinko v roki in ob kreiranju novih idej, drugi s podporno vlogo, z neštetimi vzponi na oder in lestev, s tisoče premetanimi vijaki, z žarečimi očmi podpore in opore, ko viseč v pasu človek briše potne kaplje iz oči, se napenja, da bi dosegel želeno luknjo, ter moli, da bo matica zdržala tresljaje vijačnika.

Vse to in še več je postavljanje smeri. Z željo, da bodo jeseni proti vrhu zadovoljno zaplezali nadebudneži in ostali asi.

Nedelja je v izkupičku prinesla več kot 10 novih linij, a v načrtu jih imamo vsaj še štirikrat toliko, zato bo teden, ki prihaja, naporen.

No, pa se je izkazalo drugače. Po ponedeljkovem počitku in času za organizacijo novega (upajmo zadnjega) tedna, smo v torek po vnetem začetku na odru velikanke kmalu doživeli hladen tuš: rokometaši so postopoma okupirali dvorano in nas počasi prisilili k umiku. Že napovedano delo v sredo smo prav tako mogli preklicati, tako da smo "dobili" prosto vse do petka. Smo pa v torek - na akciji smo bili Rocky, Grega S. in moja malenkost - postavili kakšne 3 nove linije, malo popravili že obstoječe, veliko razmišljali, kako naprej, in 4 ure so se hitro odvrtele. Vse kaže, da bo zadnji vroč poletni vikend vroče tudi pod brežiško velikanko, kjer se bo delalo na vso moč. Že v petek popoldne pa bomo, upajmo, v enem zamahu pripravili brestaniško lepotico.

In smo jo ... petek je bil dan za metek. Vsi nabriti kot metki, ekipa, da te skipa, v pomoč pa še dvižna košara iz Termoelektrarne Brestanica, ki je obetala lažje delo. In res - izkazala se je. Tako kot njen šofer/šef/upravljavec Peter, ki nam je iz nje vse do pod stropa v roke podajal oprimke različnih barv, da so leteli na steno kot po tekočem traku. Mičo, Rocky in Nejc smo prevzeli postavljanje smeri, na tleh je kontrolo prevzel Franci, povezoval pa nas je - kot že omenjeno - Pero. Še z dnem je bila stena (bolj ali manj) polna, oprimkov je zmanjkalo (morda jih kaj ostane v Brežicah in pridejo na obisk v Brestanico?), mi pa smo se zasluženo nagradili s hrano in pijačo na sosednjem bazenu.

Steno krasi nekje med 15 in 20 novih linij, predvsem smo zelo obogatili plato, za kot pa nam je celo malo zmanjkalo municije. Vseeno smo del stene popolnili še z raznobarvnimi oprimki, ki morda malce podirajo večinski koncept, kar pa v bistvu le kliče k temeljitejši prenovi brestaniške infrastrukture. Upam, da bomo z odgovornimi na vadbah kmalu vzpostavili komunikacijo o ciljih in potrebah, ki jih bo poganjala nova generacija otrok. Ta bo lahko smeri ocenila že 15. septembra.

A čeravno smo bili v petek uspešni in sproščeno nazdravili novim brestaniškim linijam, noč ni bila prav dolga in mirna. Vikend je obetal dve celodnevni akciji, v katerih smo imeli namen končati delo na brežiški velikanki. In to je terjalo mnogo skrbi, načrtovanja, razmišljanja. K sreči se je za sodelovanje javil Andrej Trošt, katerega vrhunskost in izkušnje pri postavljanju smeri, so olajšale situacijo. Že nekaj čez 8. zjutraj sva s Senovega drvela v Brežice, kjer se nama je za dopoldansko asistenco kmalu pridružil Franci. Ko pa se je na vratih dvorane (nepričakovano) pojavil še Rocky, se je naša produktivnost zelo dvignila. Žal se je ekipa v času kosila prepolovila. Andreja je zdelala morska bolezen (pogosta težava postavljavcev ob delu na odru), Franci je odšel svojo pot, z Rokom pa sva si pred večerno soparo v dvorani malce opomogla v Hudi piceriji. Do večera sva nato švicala v družbi komarjev in obiskovalcev, ki so nama razbijali monotono gledanje v steno, izbiranje in premetavanje oprimkov, iskanje pravih vijakov ... Že v globoki temi me je Rok dostavil domov, sam pa sem mu zaželel srečo za naslednji dan, ko sta se z Aljažem (oh, fant, kako smo te pogrešali te dni!:)) namenila sodelovat na vrhunski Triglav the rock v Ljubljano. Joj, bi šel z njima. A sem se, upajoč na pozitivne odgovore, namenil preverit udeležbo ekipe za naslednji dan. Olajšanje je prinesel pozitiven odgovor Andreja in Grege.

Morda na tem mestu še beseda ali dve o "morski" bolezni postavljavcev smeri, ki jo povzroča delo na visokem, majajočem se odru. Višji kot je, bolj kot je vitek, bolj se seveda maje in manj odpušča napake. Po nekaj urah tam zgoraj, kjer je temperatura še bistveno višja kot pri tleh, sploh ko je potrebno kdaj celo zaplezati v strop ali pa montirati velike oprimke, ki imajo 10 kg, je človek izžet, izmučen. Znoj teče v potokih (celo meni, ki se navadno oznojim malo kasneje kot ostali), sestop na tla pa spominja na romanje domov po nekaj preveč zaužitih pirih. Občutek potovanja na ladji nas nato pogosto spremlja še nekaj dni, predvsem pa noči, ko je potrebno zatisniti oko, pa se vse še rahlo ziblje. Sam sem se z leti na ta občutek že kar malo navadil, nekateri pa se ne morejo nikoli. O nevarnosti (ali skrbi za varnost in posledično hitrosti tam zgoraj) pa niti ne bi izgubljal besed.

Plan za nedeljo je bil ambiciozen: dokončati delo. Situacija na tleh - malo morje oprimkov - je sicer nakazovalo drugo realnost, a se ji nismo dali zmesti. Andrej, Grega in Nejc smo pridno zagrizli okoli 9. ure. Ker smo se lotili plate v skritem kotu, so smeri nastajale nadpovprečno hitro. A še hitreje je prišlo kosilo, v pozno popoldne sva z Grego nadaljevala sama, imela vmes nekaj zelo dobrih prebliskov, veliko časa pa izgubila z mozganjem kombinacij smeri, ki so nastajale iz novih, čudovitih oprimkov, ki jih ne moreš kar tako povprek pritrditi na steno. Merila sva razdalje, dosege, študirala, kako maksimalno izkoristiti oprimek, da ga bo potrebno še haklati itn. Nešteto kombinacij, prestavljanj, pa praznih in zaribanih lukenj, ko je bilo potrebno splezati z odra dol in po zadnji strani stene poiskati in popraviti luknjo. Neskončno in težaško delo. Mokra do gat sva sprejela obisk komarjev, pa najinih zvestih podpornikov (Iris, Martina, Lena, Juta, Tomi, Julita, Eva in Neja: hvala vam za vse obiske in potrpljenje, pa mimogrede kakšno hitro pomoč), vmes pa postopoma dvigovala oder do zadnjega metra stropa in prvih lukenj v plati. Višje ni šlo, prehitela naju je noč. Z nekaj grenkega priokusa, pa vseeno zadovoljna ob pogledu na (pre)polno steno, sva s pomočjo upravnice Sare še razstavila oder, pospravila vse oprimke v kot in odšla v noč. Z idejo, da se naslednjič vrnemo splezat vse zadeve, seveda pa tudi dokončat preostalo delo.

Po dnevu počitka in menjavi letnega časa sva bila na prvi šolski dan že zjutraj v dvorani s Tomijem. Moja naloga je bil popis in pregled smeri, Štromi pa se je lotil premestitve luči na novi bolderci. Naštel sem 52 samostojnih linij, 3 med njimi (ki bodo plezale do vrha) so ostale nedokončane, prostora pa je še za približno 8 (krajših) smeri. Medtem ko sem po kratki asistenci Tomiju ves zdelan pobral šila in kopita, se je on ves delovnik pod stropom "pogovarjal z lučmi", nato pa ga je čakal še šiht.

Zadnji stavek pove vse: društvo sloni na posameznikih, ki so (navadno) ob redni službi, pripravljeni nameniti svoj prosti čas za dobrobit širše skupnosti - društva. K sreči je naše društvo (beri vsi posamezniki, ki so prispevali) v skoraj treh desetletjih obstoja ustvarilo prepoznavno ime in še bolj prepoznavne rezultate ter pogoje, da lahko požrtvovalnost vsaj malo tudi nagradimo. A ob tranziciji, ki jo doživljamo - tako v splošnem kot v okviru manjših skupnosti, tudi društev, je vprašanje, koliko časa še lahko pričakujemo delovanje takšnega sistema. Vzdržnost oz. bolj popularno trajnost(nost) torej. Kot družba, država in društvo smo vse bolj v iskanju sožitja/sobivanja tržnega pristopa in dobrovoljnega prostovoljstva. Praksa v razvitem športnoplezalnem svetu kaže na uspešnost tržnih - bolj kot ne zasebnih, včasih celo državnih in civilnih/društvenih! - zgodb (pri nas že nekaj, Avstrija pa je učni primer), v Sloveniji večina plezalne dejavnosti še vedno ostaja nekje med civilno družbo in javnim denarjem, ki podpira njeno (tudi tržno) delovanje, a v prvi vrsti vseeno neprofitno delo, ki pomaga pri razvoju in zdravju širše skupnosti. Kaj je bolje, kaj je prav, kakšen model je najbolj vzdržen ...? No, to je že vprašanje za kakšno doktorsko nalogo:)

Mi pa se vrnimo na bistvo in zaključimo: v reportaži, ki je zajemala 10 delovnih akcij/dni, je neposredno (če ste prešteli?) sodelovalo 16 posameznikov, ki smo skupaj prispevali 221 ur. Nameščenih oprimkov nismo šteli, novih je bilo za približno 4500 EUR, kmalu "bomo" bogatejši še za nov objekt, ki bo stal skoraj 10x toliko. Ampak: kaj je vse to skupaj napram dobri volji sodelujočih, pa tudi podpornikov, in naših dobrih odnosih, ki jih (tudi skozi delo) gradimo?

V nedeljo se mudim v Armeškem, kjer visoke temperature privabljajo veliko plezalcev. Nič ni videti, da je komaj februar in smo tako rekoč šele sredi zime. Kljub nič kaj zimskemu počutju, pade ideja, da izplejemo turnosmučarsko turo v visokogorje. Glede na bolj borno snežno odejo v naših Alpah, je odločitev da gremo pogledat našim sosedom precej logična. Če pa že gremo, potem naj bo to tura z veliko zaćetnico.

 Kot se za dolge ture spodobi, je odhod precej zgoden,  šest udeležencev se peljemo proti dolini Malte. Vhod v samo dolino je ponavadi plačljiv, vendar je pozimi cesta zaradi obilice snega zaprta. Ko se peljemo mimo zapornic in po skoraj kopni cesti nadaljujemo do izhodišča, ugatavljamo, da ima globalno segrevanje tudi kakšno pozitivno stran, saj če bi v dolinah bil sneg kot v časih, bi našo že tako dolgo turo podaljšalo še za kakšno uro. Tko pa se  brez večjih težav pripeljemo do izhodiša.

Lagoden začetek po uhojeni stezi omogoča hitro napredovanje, vendar višje kot smo, več počitka potrebujemo. Edino Silvo zadnje metre proti vrhu še pospeši, se iz vrha pripelje nazaj do skupine in osvoji vrh še enkrat. Se nam zdi, kot da ni iz našega planeta.

Na vrhu nas čakajo lepi razgledi na skupino Ankogla, spust skoraj 2200 višinskih metrov v dolino pa obeta obilo užitkov, od idealnega pršiča do spihanega trdega snega. V iskanju neobdelanih strmin in puščanja snežnih podpisov, se odpeljemo nekoliko prenizko po snežni grapi. Ko to spoznamo je že prepozno za drugačno rešitev, kot pa težavno lomastenje po gozdnih vesinah do prave  poti, po kateri nato lagodno odsmučamo do izhodišča.

Eno daljših tur v Avstrijskih Alpah na 3360m visok Hochalmspitze, kjer je potrebno premagati 2200m višinske razlike, smo v dobrih petih urah opravili Matej, Silvo, Arno in Igor. Ostala dva udeleženca, Franci in Sandra sta peš osvojila 2788m visok Reitereck.

Za planirano sobotno skupno turo v  Vipavo, se nas je zbralo pet udeležencev, sami prekaljeni plezalci: Peter, Tanja, Arno, Matej in Roma.

Napoved vremena za primorsko je napovedovala močno burjo, ko smo pa to tudi sami izkusili ob postanku na Ravbarkomandi,  smo cilj prilagodili vremenu in se  odpeljali v Osp.

Spomnim se mojih plezalnih začetkov, ko smo plezali  v Ospu vsak konec tedna. Takrat si srečal pod stenami le nekaj navez, spali smo pod zvezdami, obvezen pa je bil tudi obisk Emila in Emice, kjer smo večkrat kakšno rekli.

 Sedaj je  Osp je precej drugačen.  Plezalcev kar mrgoli. Miru kakšnega si bil deležen nekoč ni več, in tudi domačinom je vsa ta množičnost začela presedati.

Le stene so ostale enake, smeri so še vedno enako težke, nekatere nosijo celo težjo oceno kot nekoč

Za začetek smo si izbrali  smer Medo, ki predstavja najlažjo plezalno  linijo čez veliko Osapsko steno. Uživali v lepih prehodih in obujali spomine na stare čase.

Moški del ekipe, smo se po sproščenem uplezavanju lotili še Italijanske smeri, ki nudi strmo in nekoliko bolj težjo plezarijo, saj ocena dosega 6b po francoski lestvici.

 Na koncu smo bili vsi enotni, da Vipava ostane cilj za drugič, v Osp pa se zagotovo še vrnemo.

Pred zaključno tekmo svetovnega pokala v športnem plezanju je Kranj gostil slovitega 24-letnega češkega plezalnega mojstra Adama Ondro. Predavanja se je udeležilo tudi nekaj posavskih plezalcev. Bojan Zorko je svoje vtise strnil v branja vrednem zapisu. Za vse tiste, ki nismo bili zraven ...

V četrtek 9/11 je bila izbira večera (pre)pestra: Brian Addams v ZG, PAKov ferajn v KK ali Adam Ondra v KR. Brez metanja kovancev sta se razum in strast strinjala – g. Adam!

Adamovo predavanje je imelo uvodni del češke planinske zveze, kjer so predstavili zgodovino plezanja na Češkem. Ta se je odvijala na češkem peščenjaku, s slabim varovanjem in glasno noto etike (plezanje brez magnezija, varovanje na vozle …). Po tem je Adam največ časa posvetil lanskemu prostemu vzponu na Dawn Wall v ameriških Yosemitih. Na koncu je še na kratko predstavil letošnji novi mejnik v težavnosti plezanja – prvo 9c na svetu, smer z imenom Silence v Norveškem Flatangerju. In že je bil čas za vprašanja. Ves dogodek je trajal 2 uri.

Adam je dajal vtis preprostega človeka in strastnega plezalca. Moj dosedanji vtis, iz gledanih filmov (clipov) in prispevkov je bil, da je zelo rezultatsko usmerjen. V živo pri Adamu tega ni bilo čutiti.

Dawn wall je bilo njegovo prvo plezanje v »big wall«, tudi prvo v takšnem granitu in druga prosta ponovitev. Največji izziv so mu bili ostri oprimki in majhni, nezanesljivi stopi. Rekel je, da so ga na koncu dneva najbolj od vsega boleli listi na nogah.

Glede smeri Silence je povedal, da je bila to prva, ki jo je pred petimi leti opazil. Plezališče je odkril slučajno; videl je filmček, kjer sta Daniel Andrada in Magnus Mitboe navrtala dve smeri. Potreboval je sedem plezalnih izletov. Na moje presenečenje ni velikega navala najboljših plezalcev na najtežjo smer in je še brez ponovitve in tudi brez resnega poskusa. Razlog je preprost – premalo potrpljenja, saj smer zahteva od plezalca VSE.

Adam prihaja iz Brna. Plezališč tam ni mnogo, pravzaprav jih praktično ni. Tukaj se kot Novomeščan z njim z lahkoto poistovetim in toliko bolj spoštujem njegovo strast, ki ga je pripeljala najdlje od vseh plezalcev do sedaj. Tamkajšnje lokalno plezališče je preplezal že kot otrok. Pri osmih letih je splezal svojo prvo 8a in pri trinajstih 9a (Martin Krpan, Mišja peč) in s tem postal tudi najmlajši plezalec s to oceno. Rodil pa se je plezalnemu paru, ki je veliko potoval in plezal, kjer, če nisi plezal, si bil čuden in drugačen.

Adam ima karizmo in izjemen talent. Je plezalec z vsakim delom sebe. Svojega kričanja med plezanjem se zaveda in se z lahkoto pošali na svoj račun. Že ta trenutek je v športnem plezanju legenda. Pravi, da premik k še težji oceni pri njemu ni možen brez nekajletnega, še bolj sistematičnega treninga. Da bi imel »nujno« željo to doseči sploh ni bilo čutiti. Njegov nastop je meni dajal navdih in dodatni elan za plezanje, ki je že (ali šele) 7 let glavni del mojega »prostega« življenja.

Plaža, peščena plaža ...

Neverjetno: mesec je naokoli, odkar sem zadnjič zaplezal navpik. In dva in pol, odkar sem šel na prvo letošnjo skalno plezarijo v hribe. Ergo sum: kratko, a sladko. Sezona, ki modra po (uspešnih) vzponih spominja na lansko, še zdaleč ni bila taka. Precej težje je s službo zapacanimi možgani loviti ravnotežje z zadnjim klinom daleč pod nogami. Če je bila lanska sezona lahkotna, pravljična, s popolnimi zgodbami, kot so npr. Freneyi, je bilo letos precej drugače. Lovljenje sape in časa za borne priprave, veliko težkih občutkov, ko plezanje in korajža v najpomembnejših trenutkih ne sodelujeta ... A se je vseeno lepo izšlo. Zelo.

K sreči sem zimsko spanje prekinil z nekaj čudovitimi turnimi smuki. Letos sem predvsem odkrival lepote Dleskovške planote. Lepotica in pol. Potem sem tu in tam prijel za oprimek, a večinoma je šlo za veseljačenje v dobri družbi. Sprostitev je po napornem službenem vsakdanu prijala bolj, kot težko zategovanje in borbanje za život. Relativno nepripravljen sem tako dočakal mesec ljubezni, ko sva z Grmo začela kovati prve osnutke najine letošnje alpske odiseje. Že mesec prej sva rezervirala vikend, ki sva ga sprva mislila preživeti v Pakli, nato pa zadnji čas obrnila na sever. Ta rezervacija je hkrati pomenila tudi motivacijo, da sem šel enkrat na teden plezat (včasih, priznam, tudi dvakrat), pa še tekal sem v podobnih odmerkih, če je le čas dopuščal. Ko sem v začetku junija petkrat v enem večeru preplezal brežiško velikanko, je samozavest narasla in sredi meseca sva tako z Grmekom v petkovem večeru zagrizla čez Žmavčarje. Pričakovala sva udobje in mir bivaka, dobila pa 14. in 15. posteljo (ja, res je, toliko ljudi lahko sprejme novi bivak). Slednja je bila tista na "polici" pri vratih. Sem imel pa zato čudovit razgled, ki mi je krajšal noč brez spanca. Na pravljično jutro sva se malo obotavljala, saj sva za najin plan potrebovala nekaj sonca, ki bo zmehčal snežišča na južni strani Skute. Za vstop v sezono sva izbrala (redko) navrtane smeri, ki sva se jih lotila v povsem športni maniri. K sreči z obleko nisva skoparila, kar nama je prišlo prav, saj v popoldanskih plohah babjega pšena tudi snežinke niso bile prav daleč. Cvetje v jeseni nama je pokazalo, da zadev tu gori ni za podcenjevat, Joška pa je pri zgolj rahlo pozitivni temperaturi pomenila prevelik zalogaj. V najtežjem raztežaju sem se čudil kot že dolgo ne (okej, nisem baš v formi:)). Nekaj pred večernimi poročili drugič priabzajlava pod steno in spakirava, nakar se ob nedeljskih vremenskih obetih spogledava in ... "torej, jutri ne bo nič od plezanja, utrujena bova, dejva izkoristit dan do konca" ... zaplezava še v Freestylerja. Gladko sva bila čez in čelko prižgala šele pri bivaku pod Skuto. (Mimogrede, ugotovila sva, da je bivak pod Grintovcem morda boljše/bližje izhodišče.) Večerja je tokrat minila v spremstvu le še šestih "soležnikov" in polna energije sva naslednje dopoldne preizkušala najine orientacijske sposobnosti na grebenu od Turske gore do Rink. Nato pa mokrih nog v dolino in domov na kosilo. Za vplezavanje je bilo fajn.

Andrej Grmovšek in Nejc Pozvek sva 18. junija 2016 plezala 3 smeri v južni steni Skute:

• Cvetje v jeseni, 7b, 300 m, RP
• Joška je njen svet, 6c, A1, 300 m
• Freestyler, 7a, 250 m, NP
   

Pri Cvetju res odloča višina plezalca, Joška je težka plata, smeri pa nasploh kar pogumno navrtane. Ponekod je očitno, da so bile navrtane od zgoraj.