Letos sem v kopni skali v hribih že nekaj plezal – malo z Nikom, malo s soplezalci, ki sem jih spoznal na taborih (Raduha in Kriški podi), malo sam. Zato sem se odločil(z Nejčevo pobudo), da o teh stvareh kaj napišem. Lahko bi se sicer lotil daljšega tipkanja, ampak moji zapisi se le redko res približajo temu, kar dejansko doživim in občutim. Zato nerad pišem, pa tudi preveč se mi ne da. Včasih se je tut fajn v koleno počt, da kej napišem.
Vseeno pa v grobem:

KOGEL ZA NOVO LETO 

Za kogel sem hotel že dolgoooo nekaj zapisati, a se mi nikoli ni dalo, zdaj pa le:

Kopna skala se je za naju z Nikom začela že 1. 1. 2026 v steni Kogla. To ali je bila res kopna ali ne je druga stvar... Budilka ob 3. uri zjutraj, z vlakom do Kamnika, naprej s kolesi in nato še dve uri dostopa do pod stene. V načrtu sva imela smer Šmid-Virens ali Rumeno zajedo. Vreme je bilo na dostopu sončno, super za kratkerokave. Zadnji del dostopa naju je upočasnilo ledeno snežišče, a počasi je le šlo. Seveda sva imela primerno opremo, ampak sva jo pustila spodaj v Žagani peči, ker se mi je glede na količino snega ni zdelo vredno nositi do pod stene – napaka.
Odločila sva se za Rumeno zajedo. Med plezanjem prvega raztežaja so sončni žarki izginili, prišli so oblaki in megla. Vedno bolj naju je zeblo. V drugem raztežaju sem vtaknil frenda 1.0, ki ga Nik nikakor ni mogel dobiti ven, zato sem se spustil do njega, da mu pomagam. Frenda sva dobila, ampak med vzpenjanjem nazaj doštanta mi je zdrsnil plezalnik z noge. Čevelj sva nemočno opazovala, kako leti po snežišču in se na koncu le ustavi – vsaj nekaj! Nadaljevala sva s premraženimi prsti, pomagal sem si s tehniko, a na eni točki preprosto ni šlo več. Preveč je zeblo, vse je bilo trdo, prsi niso imeli občutka ne na nogah ne na rokah, zato sva se odločila za abzajl nazaj do pod stene. Pa seveda, ker sem plezal kot prvi mi je Nik dal en svoj plezalnik, ki mi je bil tako ali tako prevelik, on pa je kot drug plezal sprva v nogavici, nato pa z boso nogo, saj sva genija pustila vse pod steno (nekaj dni po Koglu, mi je Nik rekel da ne čuti enega prsta preveč dobro na nogi, verjetno je rabil nekaj časa...)
Začelo je pihati vedno bolj, ampak: »Za enega Virensa pa bo, a ne, Nik? Ja, seveda, saj je le IV pa nič več« Spustil sem se po snežišču, pobral plezalnik in zapodila sva se v smer Šmid-Virens. Hitro sva jo preplezala (v temi), a v zadnjem raztežaju je tako močno pihalo, da je mojo tanko puhovko že davno prepihalo. Začelo je snežiti, sončni zahod je bil že tri ure za nama – ledeno MRZLO. Kamorkoli sem stopil ali se primil, je drselo, brez občutka. To je bila zagotovo najtežja štirica, kar sem jih do zdaj splezal. Spusti čez smer in snežišče so trajali neskončno dolgo, še zlasti zaradi igric vetra z najinima vrvema.
Ko sva končno prišla v Kamniško Bistrico, so bile vse koče/hiše zaprte. Poklicala sva taxi in upala, da bova lahko prespala na železniški postaji v Kamniku, a tam nisva našla nobenega toplega prostora. Bil je 1. januar, ura dve zjutraj, tako da je bilo vse zaprto – razen predprostora z NLB-bankomatom. Tam sem se ulegel na štrik in malo zadremal, a kmalu je že prišlo varovanje Sintal. Varnostnik naju je zbudil in povedal, da so ga klicali iz NLBja, ker so na kamerah opazili »dva brezdomca, ki spita pred bankomati«. Na srečo je bil varnostnik zelo prijazen in nama je dal liter toplega čaja z medom in limono – pravi elixir! Hodila sva po mestu, da naju ni preveč zeblo, pa za foro greva štopat. Na koncu so nama okoli 3. ure zjutraj ustavila dva Bosanca, ki sta naju odpeljala do bencinske v Domžalah, kjer sva predremala preostanek noči. Zjutraj sva jo mahnila na avtobus do Ljubljane in z vlakom domov.
Mislim, da me še nikoli ni tako močno in tako dolgo zeblo. Ni bila čisto kopna skala, ampak že skoraj malo mix. Recimo, da je cilj izpolnjen ... Pravi adventure

NEKAJ ZA DUŠO IN DKV

Vzel sem teniske, nekaj plezalne opreme in Ponya. Nisem vedel, kam točno bom šel, a Julijci zagotovo. Tek in plezanje/scrambling – dobitna kombinacija. Zgodaj zjutraj pristanem na železniški postaji v Jesenicah. Zložim kolo in se odpeljem. Kmalu se znajdem pri Aljaževem domu v Vratih, kjer se mi oči zatikajo ob pogledu na mogočno Steno. Naslednji dan sem pisal nemščino, pa test bo verjetno dolg... Vse se je ujemalo. Dostop sem podelal v tričetrt ure. V sami smeri sem plezal tri ure v čudovitem vremenu in suhi skali, pa tudi snega ni bilo veliko – le v grapi in iztopni polici. Na robu stene sem iz zahoda videl, da prhajajo oblaki, ki so me hitro pregnali čez Plemenice nazaj v Vrata, kamor sem pritekel po dobrih petih urah sopihanja. Vzel sem kolo in se spustil po tistih klancih, ki so mi zjutraj nabijali utrip na 160. Zavore so zdržale, kolo ni razpadlo – kaj češ lepšega, pa še ready sem za Goni Pony.

DKV

Teden prej sem plezal s Klemnom Igličem iz Kranja, s katerim sem se spoznal na zimskem PZS taboru pod Raduho. Plezala sva DKV v Velikem Draškem. Tako kot lani me tudi letos ta stena ni razočarala, le sestop je tokrat minil hitreje, saj sma se tu in tam sankala po snegu, šezlasti z Bohinjskih vratc.

ENA SAMA REVŠNA 

Prvi vikend v juniju sem bil na Vršiču. V soboto sva z Rokom pognala hudiča na vrh Vršiča, tako da sem imel v nedeljo nekoliko težke noge na dostopu pod Veliko Mojstrovko, kamor sem se odpravil z Nikom. Želja je bila plezati Steber revežev, ampak sva zgrešila smer – mogoče bolje rečeno kar steno, saj sva vstopila kakih 50 m levo od Debelakove. Vstopila sva pri nekemkaminu, v bližini katerega je bilo zabito sidrišče. Že od začetka se mi je zdelo vse čudno. Skica se nekako ni ujemala z najinimplezanjem, a sem si poskušal predstavljati, da plezava prav, saj sva vsake toliko našla kak klin in celo štant. Edini kolikor toliko ujemajoči se zapis je bil, da je prva tretjina smeri slaba skala. Splezava čez nekakšne plošče, vmes najdeva tarzanko, tu pa tam kak klin, a jasno mi je, da to ne more biti najina smer ali neka večkrat plezana klasika. V naslednjih raztežajihsem precej zmeden, večkrat se premislim, ali plezam prav ali narobe?, ali sem na pravem mestu ali v napačni smeri, mogoče v napačni steni??, a plezam tam, kjer se mi zdijo prehodi vsaj malo logični. Nik je še kar optimističen in upa, da plezavanajino smer, a bleščeče skale v drugih dveh tretjinah, kot piše v opisu, ne dočakava. Ko priplezam na eden od stolpičev na razu, zagledam sosednjo steno oz. sosednji del stene in prepoznaven steber, kjer bi morala biti – Steber revežov. Na tej točki mi postane jasno, da nisva zgrešila mogoče enega raztežaja ali dveh, ampak celotno smer in da sva midva reveža. Tako plezam naprej, malo tu, malo tam, skala pa nič kaj odlična. Opreme sva imela kar precej, tako da me raztežaji brez klinov niso strašno motili, ker sem se že sprijaznil, da plezava nekje drugje. Pa tudi težavnost ni segala čez V-, le krušljivo je bilo vedno bolj. Nika sem parkrat prosil, da mi pokaže skico Debelakove, ker mora biti ta smer tu nekje v bližini (ves čas sva plezalaob njej/čez njo/po njej). Z eno vrtoglavo prečko sva prišla pod stolp, na katerem sem bil prepričan, da sva na Debelakovi, a žal se tega zavedam en raztežaj pred vrhom stene. Vesela sva, da sva izplezala pred slabim vremenom in da sploh sva… Lahko rečem, da sva preplezala eno samo revšno.

PLEZALNI VIKEND NA KRIŠKIH PODIH - PZS tabor 

Prejšnji vikend sem se udeležil tabora, ki ga je organizirala PZS KA. Prvi dan sem plezal s Pintijem v južni steni Planje, kamor se s Pogačnikovega doma dostopa 45 min. Do pod stene sva se spustila čez Črnega barona, kjer so vsa sidrišča navrtana, le prvega sva zabila sama in je ostalo za prihodnje naveze. Smer je čisto huda, konstantne VIII-ke od začetka do konca, enkrat bi šel probat. Imela sva cilj splezati Zajedo hrepenenja, ki je bila splezana med prvimi v tej steni, ampak je bila tisti dan popolnoma mokra, tako da sva se podala v Snežniško smer. Linija ni izrazita in je nekoliko urinjena med ostale smeri. Prvi del sva verjetno nekoliko zgrešila, na koncu pa sva potegnila dva ali tri čudovite raztežaje slabe sedme stopnje. Plezala sva počasi(še posebaj jaz), vmes je Pinti poskusil narediti novo varianto (verjetno ne bi bila manj od VIII), ampak se je zaradi skopega varovanja premislil. Imela sva še veliko časa, tako da sva naredila en kardio trening po grebenu na vrh Planje, nato pa še na Razor. Ob večernih picah, ki so jih spekli prijazni študenti na domu, smo se razdelili v naveze za naslednji dan. Jaz sem se odločil, da se z Maticem Dolinškom in Petrom Mastnakom podam v SZ steno Planje, in sicer v Kmečko pamet, ki še naj ne bi bila ponovljena. Dostop do stene s Pogačnikovega doma je enak kot za J steno, le da je nekoliko daljši, saj moraš priti do škrbine na grebenu Planje (skoraj do Prevčevega stolpa). Tam sta narejena dva abzajla, da prideš pod steno. Smer je lepa, mogoče fizično nekoliko lažja, kot predlaga ocena, in linija ne poteka vedno po "kmečki pameti", kot smo pričakovali. Predzadnji raztežaj se pleza po čudoviti zajedi, nad katero je malo šodra, eden od kamnov se je sprožil naravnost Maticu v glavo. Vsekakor ga je čelada rešila, saj je imela precejšno vdolbino. Smer sta prvenstveno splezala Anja Petek In Silvo Karo. Sestopje bil enak dostopu – po strmih travah vse do Pogačnikovega doma in nazaj v Vrata, kamor smo prispeli precej zgodaj, zato sva s Petrom poštopala dva Hrvata, ki sta me peljala v Krško. Tabor je bil kakovostno izpeljan in dobre družbe ni manjkalo. Dečki iz Ljubljane kr klajmbajo in upam, da bom imel priložnost udeležbe na še kakšnem pllezalnem taboru

Evo smo na naši prvi letošnji skupni turi izzvali, da svoje užitke in razmišljanja ob opazovanju zimske narave, ki so očitno zaznamovali našo pot in še nam pomagali uvideti lepote zasnežene pokrajine, skuša ubesediti. In jih je. Tako lahko beremo tisto, kar morda najraje beremo o gorah. Zares prefinjena proza ...

Tik pred odhodom v gore me vedno zagrabi “reisefieber”, rahlo vznemirjenje, podobno kot pred javnim nastopanjem. Mislim da občutek izhaja iz samega strahospoštovanja do narave. Tam se počutim tako domače, pa vendar vsakič vstopim previdno, z zavedanjem, da sem nepovabljen gost, in s hvaležnostjo, da me gore sprejmejo. Vsak, ki jih ima rad, kmalu ugotovi, da znajo hitro spremeniti svoj obraz, pravljičen svet lahko naslednji hip pokaže zobe. Takrat nam prav pride vsaka pretekla izkušnja in vsako znanje. Posebno zime v gorah me je bilo vedno kar malo strah, zato sem vedno čakala na otoplitve in se redko odpravila med ledene hribe. Ponavadi se del strahu lahko znebimo tako, da o njem izvemo čim več. Zato sem hvaležna, da sem se lahko udeležila tečaja zimskega gorništva pod Nejčevim vodstvom.

Če določene dostope znamo že skoraj na pamet, postanejo v zimskem času praktično nova pot. Čeprav na prvi pogled samo bela, pa je vsak dan drugačna. Ivje vsak dan predstavi novo umetniško delo narave, mraz okrasi rastline z ledenimi kristali, simetričnimi fraktalnimi oblikami, ki jemljejo dih in dajejo navdih. Sneg je vsako uro drugačen, živi in diha z vetrom in temperaturnimi spremembami. Spreminja celo barve. Medtem ko sama opazujem pozabljeno socvetje gorskega jelenovca ob poti, okrašenega z ivjem in se čudim vzorcem, ki jih ustvarja ledena voda, vodja naše učne odprave analizira razmere, preračunava potencialne nevarnosti, predeluje možnosti za najbolj optimalen izkoristek dneva, hkrati pa mu ne uidejo podrobnosti, s katerimi se ukvarja vsak od štirinajstih članov ekipe. Ničesar ne moreš skriti. Opazi tudi če imaš odprt žep na puhovki pod vetrovko. Bila sem edina z dvema puhovkoma, na sebi sem imela šest plasti oblačil, pa vendar sem se najbolj pritoževala nad mrazom. Prsti so boleli od mraza. V spominu imam pot, skrito pod snežno odejo in vem, da se Turski žleb ne konča kmalu. Vendar se mi je zdelo, da smo prav hitro prišli na vrh. Verjetno, ker sem imela veliko dela s svojimi prezeblimi udi in prečudovitimi razgledi na dolino, prekrito s smetanastimi oblaki, in na gore, ki so si nadevale oblačne kape in se ovijale z meglenimi šali. V mislih pa so se mi vrteli filmi, kot v kakšnih animacijah, ki se lahko vrtijo samo začetniškim telebanom. Predstavljala sem si lahko, kako se utrga skorja snega in cela ekipa lepo odpluje v dolino, po morju oblakov, kot na barki. Edina brez lavinske opreme sem se hitro priključila za pete fantu pred mano. Ko pogledaš čez rob na vrhu žleba, pa padeš v drugo dimenzijo. Pričakalo nas je sonce in nebo vseh možnih odtenkov modre. Skuta se je bahala s svojo veličino, Rinke so se z meglicami igrale skrivalnice. Gore blizu in daleč so se dvigale iz goste oblačne juhe. Na vrhu se nismo zadrževali, vendar smo bili ob pravem trenutku na pravem mestu. Prav tam, kjer sem avgusta zadremala na dveh kamnih, ki sta zdaj počivala pod odejo, so nas sonce in vodne kapljice osrečili z glorijo. Popolno. Človek bi kar ostal tam gor, a že naslednja misel je mraz, ki je pritiskal do kosti, čez nekaj ur bo tema in te pravljice bo konec. Vrniti se je treba v kotel megle. Moj strah so bila pred leti tudi melišča in sploh si nisem predstavljala, da se bom po melišču kdaj spustila pozimi. Na koncu je bil to zares najbolj zabaven del. Večina se je po zadnjem delu žleba spustila kar po tazadnji in krmarila s cepinom, kot da bi se peljali na kanuju.

Vsakič znova nas podvig nad oblake spomni, da je zgoraj jasno nebo, čeprav v službe in delo v mestih vpeti ljudje na to včasih malo pozabimo. Tudi v življenju je tako - za vsakim dežjem posije sonce, nad oblaki pa domuje mavrica.

Nejc si je prvi večer prepeval pesmi skupine Kokosy. Vsak ima svojo “Marjeto”. Jaz pa si predstavljam, da pojem gori – okameneli ajdinji, ki je ljudem pozimi kazala pot in jim pomagala v snežnih metežih. Ljudje se še vedno radi vračamo v gore, v vseh letnih časih. Nekako se vse skrbi iz doline tam gor vedno zdijo povsem nepomembne. Smo tam vsi “zlate ribe, brez problemov in skrbi”? J Vsekakor pa si v gorah samo majhen človek, “Nedefiniran”. Morda se ravno zato tam tako dobro počutimo … Komaj čakam na naslednji izlet. Kot pravi Feri Lainšček: “Pojdiva, pojdiva po veter na goro. Po trave čarobne in upanje noro. Prepolna lepote naj duša zapoje. Naj dolgo odmeva: “ Lepo je, lepo je …””

Eva Zec

Luka Žveglič je pripravil utrinek, kratek zapis o plezanju smeri Jernejem meč z oceno 5c, v južni steni Mrzle gore, 19. 10. 2025, v navezi z Blažem Kramerjem.

Letni del alpnistične šole oz. šole večraztežajk smo zaključili z dvodnevnim v Logarski dolini. Ekipi sem se pridružil v soboto proti večeru v plezališču Klemenča peč. Zvečer smo se po dolgem kombiniranju in usklajevanju želja in sposobnosti odločili za plezanje v Mrzli gori, nad meni ljubim Okrešljem. Z Blažem Kramerjem sva izbrala navrtano smer Jernejev meč (5c). Ravno prava smer za plezalnega začetnika, kot sem sam.

Zjutraj nas je pričakala nizka oblačnost z upanjem, da bo nad Orešljem nad oblaki sončen dan. Okrešljeva krnica nas je pričakala s precej spremenjeno podobo. Podor je nekoliko premaknil izvir Savinje. Tudi višje je pogled proti Rinkam razkril nove spremembe. Iz sredine Turskega žleba je plaz proti Okrešlju odnesel celotno melišče, ki se je prej vleklo od ustja Žleba proti dnu. Znameniti balvan na vhodu v Žleb pa še trmasto vztraja. Podobno je plaz odnesel del melišča tudi izpod Štajerske Rinke.

Dostop do smeri je bil precej enostaven, saj se na tem mestu planinska pot proti Savinjskemu sedlu probliža steni; do vstopa v smer je s poti le pet minut. V smer sva vstopila v prijetnem sončku. Vsak raztežaj je ponudil kak izzivalen detajl. Prvi je prišel že po nekaj metrih in ponovno sem se spraševal, če je tole sploh zame … Očitno se počasi ogrevam in vsak raztežaj je bilo plezanje lažje, pa tudi tehnično vedno boljše. Zadnji raztežaj je bil najtežji, a plezalsko najlepši. Sonce naju je prijetno grelo. Skala je bila še kar solidna za pregovorno krušljivo Mrzlo goro. Po smeri sva se spustila z dvema spustoma ob vrvi. Blaž me je prijazno mentoriral pri pripravi »abzajla«.

Pod smerjo sva se malo posončila, Blaž pa je zlezel še prvi raztežaj sosednje smeri. Nesreča nikoili ne počiva in kamenček sem dobil direktno v oko. A sreča v nesreči, po tednu dni posledic poškodbe skoraj ne čutim več.

Vesel sem, da sem lahko plezal z Blažem. Seveda tehnično zadeve obvlada, predvsem pa mi s svojo mirnostjo in osredotočenostjo daje samozavest, da rešim vse težave na vzponu. Približuje se zima, plezarija se seli na Primorsko in v dvorane, počasi pa bomo na plano potegnili tudi cepine in dereze.

Po toplih aprilskih dneh se se zopet temperature toliko spustile, da je zadišalo po snegu. Smučke so prišle zopet na plano in z Igorjem in Lukatom smo jo mahnili na Vršič. Spust iz Velik Mojstrovke je bil odličen,  kar nam je dalo zagon, da smo ga podaljšali še na Malo Mojstrovko. 

Matej

Prejšnjo nedeljo sva z Blažem plezala v Klemenči peči smer Friko. Prvotni plan je bil, da splezava še Mrtvaškega pajka. Ker pa naju je sonce nažgalo že v prvi smeri, sva se šla hladit v plezališče Ter. Plezališče se nahaja nad Ljubnem ob Savinji in ponuja prvovrstno previsno skalo in lepe smeri. Toplo priporočam obisk, če se potikate v tistih koncih.

Želja po apnencu je močno tlela in minuli vikend sva sklenila, da narediva premik v steno, ki ponuja več sence. Odločitev ni bila težka in skoraj soglasno sva predlagala severozahodno steno Vežice. Vežica slovi po izredno strmi, kompaktni skali, kar je bil zame super izziv za vplezavanje. Na parkirišču smo bili dogovorjeni še z Blaževimi prijatelji iz Akademskega AO. Po dostopnem maršu smo se kar vsi vkup pognali v smer Geršak – Grčar in preživeli čudovit dan. V dobri družbi in lepi pleži, nas je na vrhu pričakal siten moker sneg. Odločili smo se za sestop okrog Vršičev. Regeneracija pri slapu Orglice je bila neizbežna. V Kamniku pa smo si še s pivom ohladili prstke.

Turno smučanje je v zadnjem času  postalo zelo popularno, pravi razcvet pa se je začel v času korone, saj so mnogi na ta način našli izhod v naravo v času velikih prepovedi. Tudi na našem odseku se je pokazala potreba, da organiziramo začetni tečaj v turnem smučanju, kajti smuči predstavljajo dober pripomoček za zimski pristope v gore, tudi za dostope do bolj oddaljenih sten, zlasti kadar imamo veliko snega. 

Odpravili smo se v  Obertauern, ki  se nahaja v jugovzhodnem delu dežele Salzburg v gorovju Radstädter Tauern na nadmorski višini med 1.630 in 2.526 metri. V bližini vasi se nahaja najvišja točka prelaza Radstädter Tauern, preko katerega poteka cesta Katschberg.  Obertauern je predvsem zelo znano smučišče, kjer je veliko možnosti smučanja tudi izven urejenih prog, kar predstavlja dober poligon za učenje turnega smučanja. 

Prvi dan smo pod vodstvom učitelja smučanja Igorja dodobra obdelali področje smučišča in iskali nedotaknjene strmine, kjer smo se srečali z različnimi podlagami snega, kar je bila dobra osnova za preizkus  in učenje različnih tehnik smučanja. 

Drugi dan smo se se odpravili na bližnjo goro Spirzinger(2066), ki  je zelo priljubljena med turnimi smučarji. Pridobljeno znanje smo tako še utrdili. 

Vso dogajanje na in tudi ob smučišču, pa je lepo povzela Romana v svoji poeziji. 

TURNOSMUČARSKI ASI

Malo čez mejo smo skočili,

da snega se naužili in denarja se znebili...

Smučarska oprema je dodaten čar,

Pero naš pa stalni njen redar...

Premetal skoraj tono je opreme,

smo pa imeli lepo vreme...

Veter prvi dan turašem skor odpihne turo,

vlečkarji pa se vozijo več kot polno uro...

Pir in kfe si skor štirje razdelimo,

sirov štrudel pa pod mizo si delimo...

Ko se vlečkarji le prismučajo vsi dol,

odpeljemo se v prelepi Mauterdol...

Sobe, hrana kot se šika,

malo nas le vino špika...

Cene vina šle so v nebo,

da še Igorju je blo slabo...

Po fruštku se nikamor sploh nam ne mudi,

na tisti hrib bomo ja že mi prišli...

Vreme služi nam prav lepo,

na trenutke skor že pretoplo....

Na hribu pa miljon ljudi,

ampak se vseen vse lepo porazdeli...

Eni gor, drugi dol,

vijugice so skoraj že za vzor...

Doma pa limonada življenje nam greni,

nas domov brez debate ne spusti...

PAKovske ture res so fajn,

aktivna družba te odpelje stran...

Si spočiješ dušo in telo,

no, kakšen žulj pa musklfiber tudi bo..

Roma

Namesto rož in podobnih stvari... sva si darovala frej dan in izlet na Kotovo sedlo. Po štirih urah pristopa, sva stopila na sedlo. Sama sva uživala v plesu snežink, ki so naznanjale poslabšanje vremena. Na pobočjih nižje, so naju pričakale presenetljivo dobre razmere. Našla sva celo odstavke še deviškega pršiča, po katerih sva se pridno podpisovala.Tudi vreme se je porihtalo in sonček naju je na trenutke sramežljivo pozdravljal. V dolini smo še nazdravili skupaj z Levijem. Popoln dan...

Ni bilo kaj dosti obotavljanja. Vsi smo bili takoj sklepčni in jo mahnili v sredo na Zelenico. Od tm pa dalje. Eden (Slavc) celo prvič na turnih dilah. 

Ker letos ne plezam ravno veliko in sem slabo pripravljen (k temu v največji meri botruje poškodba živcev na obeh stopalih), imam toliko več časa posvečati se mladim alpinistom; tako tistim, ki bodo to morda čez leta še postali, kot tistim, ki s svojimi izkušnjami že kandidirajo za uradni alpinistični naziv na republiški ravni. In posebej vesel sem, ko v vrstah slednjih srečam kakšnega posavskega rojaka, ki je plezati začel pravzaprav v okviru našega društva, nato pa ga je življenje zaneslo v svet, na večje ferajne, kjer se je doizobrazil in dozorel. Eden takšnih je Radečan Rok Brilej.

Včeraj zjutraj sva se ob svitu srečala v Ljubljani. Pred njim je bila le še izpitna tura. Že nekaj mesecev prej je prikazal odlično znanje na teoretičnem in praktičnih izpitih - prešel je brez popravnega izpita, kar je prej izjema kot pravilo. Ob mojem malicanju je v avtu stekla debata in kot bi mignil sva bila že na Jezerskem. Nekaj dni prej sva se dogovorila, da greva plezat v Grintovec. Bil je edina smiselna opcija glede na Rokove želje/predloge, ki mi jih je poslal, saj tam nihče od naju še ni plezal. Nekaj čez šesto zjutraj sva že zakorakala od avta mimo Štularjeve planine in Češke koče ter v okoli dveh urah prisopihala na Zgornje ravni, pod osrednji steber Grintovčeve severne stene. Po kratkem oddihu sva se napravila in zaplezala po lahkem svetu z desne do prvih izpostavljenih mest nekaj deset metrov nad vznožnim snežiščem. Sledila je naveza. Rok je suvereno prevzel pobudo, oddelal prvi raztežaj, sam pa sem v drugem malce kompliciral, saj nikakor nisem želel preko podrtije v levo, kamor sta me silila opis in skica. Raje sem izbral rampo proti desni, ki je bila kompaktnejša, višje pa sem v položnem delu zadevo v (pre)dolgem raztežaju priključil originalu. Nato se je Tomažev steber šele zares začel. Rok je odplezal konstantno petico z nekaj delikatnimi mesti, sam sem nadaljeval s tendenco proti levi v kompaktni in odprti steni, začinjeni z nekaj lepimi stolpiči, zdravimi počmi in širokim, odprtim kaminom. Lepa pleža. Soplezalec je v velikem polkrogu smer pripeljal pod vršno glavo, ki predstavlja največji zalogaj. Nama še toliko bolj, saj se je vreme dokončno sfižilo in sva morala biti v mokrih plateh kar previdna. Dež me je zmotil, da nisem v enem zamahu izplezal na vrh stebra, je pa namesto mene v varen teren prispel Rok. Vremena so se zjasnila, stisnila sva roki, nato pa z nekaj obotavljanja sklenila, da še nimava dovolj. Po podrtiji sva se kobacala proti vrhu Grintovca, v zadnjem delu nad planinsko potjo pa ujela še prav lep izpostavljen raz ter prišla direktno na vrh. Smeri sva tako dodala še cca. 300 metrov poplezavanja do II. stopnje. Čudovito. Z meglenega vrha sva jo hitro ucvrla na Mlinarsko sedlo in po "jari kači" sestopila do nahrbtnikov pod steno. Ob 15. uri sva že pospravila pivo na Češki koči, ob 18h sem bil doma. Kljub temu, da je bilo zaradi bolečih stopal potrebno krepko stisniti zobe in včasih tudi sezuti čevlje.

Tomažev steber ni razočaral. Še manj Rok. Imenitna četrtkova tura z nekaj grenkih odtenkov zaradi mojih poškodb. Pa vendar: bolje malce potrpeti v gorah kot v pisarni;) Vedno znova pa sem zelo vesel, ko alpinistična sredina dobi novega suverenega člana z uradnim nazivom, ki si je to skozi zahtevno šolanje na našem najbolj trofejnem ferajnu - AO Kranj - zelo zaslužil. Čestitke, Rok! In še na mnoge dobre ture.

Na soboto, ko godujeta Barbarigo in Rajner (pa bojda tudi naš Gorazd) ter praznujemo Svetovni dan boja proti širjenju puščav in suše, sem bil udeležen že v svoji "nevemkateri" turi kot inštruktor, ki preverja novopečene alpiniste. Tokrat mi je usoda namenila matičarskega mladeniča Jerneja Ortarja, s katerim sva se zmenila za Vežico. Bežno sva se spoznala že na praktičnih izpitih zimske in letne tehnike na Vršiču oz. v Vipavi, popravci ga niso doleteli (bil je torej del manjšine), fant se spogleduje s SMARom in tako je bilo potrebno po hitrem postopku z njim v breg.

A vendar hitrost ni bila najina lastnost, ko sva v svežem sobotnem jutru nabijala stopinje v strmali pod Šraj peski. Mene je upočasnjevala "vročica minule noči", ko so mi na železničarskem žuru točili sparjeno pivo, kolega pa je bil verjetno rahlo zmeden od čudno počasnega inštruktorjevega tempa in je v nervozi izpitne ture gotovo že razmišljal, češ, le kaj so mi to pripravili zaeno past. Pa sva se, kljub težkim začetkom, le nekako orgela in ujela ter v dveh urah prisopihala praktično na prag Petkovih njiv. No, v megli, ki naju je zagrinjala, sva jih zgolj slutila. V hladnem vetriču sva pomalicala, počakala, da sva sploh videla, kam se morava zagnati, nato pa, končno, zaplezala. Hlad, vlaga, nekaj krušljivosti, leteče kamenje, trdota v telesu, stiskanje mišic nevplezanega robota, detajl po 30 metrih smeri ... so poskrbeli za pestro uverturo. Ni bilo čisto enostavno. A z dnem so težave počasi kopnele, v sklepe se je naselila prožnost, v glavo znova znan občutek obvladovanja položaja in branja smeri ter pogovarjanja z naloženimi bloki. Posiljena Gromska strela je nekako vijugala med levo in desno klasiko, od katerih sva si nemalokrat izposodila kakšen klin, enega sva dodala za ponavljalce tudi sama (pa še eno superjebo). Nekajkrat sva se tako zamenjala v vodstvu, malo nabijala malo izbijala in se že sprehajala po vršnem podrtem SZ grebenu. V sramežljivem soncu sva zložila vrvi, se otovorila in namenila na vrh Vežice. Oblaki so nama preprečili najudobnejši sestop (ki ga nisva poznala), zato sva prečila proti Vršičem in v lahkem poplezavanju sestopila levo od Lukmanove (gledano navzgor). Pod steno sva nazdravila z ostanki pijače in pomalicala zadnje drobtine, nato pa (urno) v dolino.

Pot v dolino je dnevu dodala še kakšno zanimivo zgodbo. Na primer opazovanje plezalcev v prvem oz. drugem raztežaju smeri pozno popoldne, pa trojne naveze sredi stene ... Nisem točno vedel, kam umestiti videno v svojem repertoarju dosedanjih izkušenj. A gotovo nekam v skupni predal, kjer so smeha polne prigode Tomca (Česna), ki je nekoč po nekem pivu pravil, kako je moral posredovati v plezališču in sodobne plezalce "poslati" domov. Zaenkrat te sorte še nisem, vem pa ne, kaj prinese čas. Upam (ali morda celo verjamem), da prej končam kariero, še bolj pa, da opisani vedo, kaj počno.

Obtežena z neštetimi klopi iz kamniškobelskih trav sva si z novopečenim alpinistom pri avtu segla v roke, Martina pa naju je za nagrado peljala še na večerjo. Pa naj še kdo reče, da ni bil lep dan;)

Redkokdaj v križevniškem ostenju srečaš navezo. Včeraj sva bili v istem delu stene aktivni kar dve. Nastalajli sta zahtevni novi smeri, zato so pela kladiva in mašinke. Grmadnika Marac in Miran sta se zagnala od spodaj, z Grmo (ki je bil v novi smeri že četrtič v zadnjih 3 tednih), pa sva se spustila z vrha, da zaključiva zadnja dva raztežaja. Da ne bo pomote, opremljala sva sproti. Pravzaprav je opremljal Grma, jaz pa sem odigral vlogo asistenta (poklicna deformacija:)).

Pristop na vrh je kar zgodba zase (beri: ruševje in zanimivi prehodi), nato dva spusta, pa nekaj ur za 40-metrski cug. Ko se nisem skupaj z Grmekom psihiral in gledal, kdaj bodo popustili huki in bo poletel s kramo k meni, sem predvsem dremal. Utrujen od tedna sem v soboto oddelal še en šiht viseč v pasu. Splezal sem tudi teh slavnih 40 mertov v desno, vmes 5x počival, 3x sezul plezalnike, malo počistil in namestil dva štrikca v ušesi ter izbil en klin. Nato je do vrha ostalo le še malo in že sem bil vesel dokončanega dela. Pa se je nekaj metrov pod lažjim svetom ustavilo. Grma je ure in ure poskušal, plezal gor, letal dol, tehničaril, poskušal prosto ... glede na videno bi znalo biti na koncu tudi 8a. Vseh pet raztežajev pa bo dosegalo ocene okoli 9.

Naporen dan v viseči podporni službi. A super odmik od dolinskega vrveža. Dovolj materiala za moj prvi uradni utrinek;)