Pakovski dedci smo minuli oktoberski vikend (16.-18.10.) maksimalno izkoristili v že kar domačem Starigradu. V petek zvečer smo se nabrali v istih apartmajih, kot spomladi, kdo drug kot Pero je zrihtal klobase in zraven prinesel še krompirjevo solato (hvala Tanja, solata je bila odlična!) in tako smo večerjo zrihtali v rekordnem času. V soboto nas je večina plezala, planinec Blaž jo je mahnil iz Male Paklenice daleč naokoli v Veliko Paklenico, Matej B. pa se je zaradi poškodovanega kolena raje odpravil na kraljevsko kolesarsko turo proti Tulovim gredam po Majsterski poti. Nedelja je bila pretežno plezalna, del ekipe je odšel na pohod, Matej B. pa na SUP. Zadeli smo tudi vikend, ko je NP Paklenica praznoval 77. rojstni dan in tako smo se v nedeljo razveselili brezplačnega vstopa v kanjon. Dinko je kot ponavadi postregel z odlično morsko hrano, je pa kdaj treba počakati tudi debelo uro, da se riba "speče" ;)

In še nepopoln popis vzponov za radovedne:

- Jakob in Mato: Besmrtnici 6b+, The show must go on 6c
- Bojan in Gregor M.: The show must go on 6c
- Gregor C. in Luka: Barba Antin 5b
- Gorazd in Peter: Spit bull 6a
- Arno in Miha: Zimski cvijet 6a+
- Blaž in Gregor M.: Senza Pieta 6b+
- Jakob in Miha: Kača 6a+

FOTOGALERIJA

Nekateri plezalni kraji so preprosto drugačni. Ne zaradi ene same legendarne linije ali težavnosti, ampak zaradi celotne izkušnje. Rocklands je eden izmed njih – ogromne barvne skale sredi suhe južnoafriške pokrajine, v divjini, neskončno zvezdnato nebo in bolderji, katere sem do sedaj poznal le iz fotografij in videoposnetkov.

Prvič sem za Rocklands slišal že pred leti, dokončno pa so me navdušili leta 2024, ko je štajerska ekipa plezalcev odpotovala v Južno Afriko. Njihove zgodbe, fotografije in predvsem navdušenje nad tamkajšnjo plezarijo so hitro naredili svoje. Želja, da bi Rocklands nekoč obiskal tudi sam, je postajala čedalje močnejša.

Sočasno, ko sva z Loreno začela načrtovati svoje potovanje, se je v podobnem terminu sestavljala še ena ekipa. Povezava je bila logična in kmalu je bilo jasno, da bomo del potovanja preživeli skupaj. Midva sva v Afriko prispela skoraj dva tedna za njimi, a smo se na koncu dva tedna vseeno prekrivali.

Za odpravo je bilo najprej treba dobiti tri tedenski dopust, nato pa so sledile še vse ostale zadeve – letalske karte, nastanitev, cepljenje, najem avtomobila in seveda plezalna priprava. Kar se plezanja tiče, sem se na odpravo pripravljal približno leto dni. Vmes seveda ni šlo vse gladko. Bili so vzponi in padci, naporni treningi in manjše poškodbe, a sem nekako vztrajal do odhoda – z »le« enim poškodovanim prstom.

Pot v Južno Afriko

V začetku avgusta je končno prišel čas za odhod. Iz Zagreba sva v večernih urah poletela proti Istanbulu, od tam pa naju je čakal še približno deseturni let do Cape Towna. Pot je minila brez večjih zapletov, brez težav so na letališču sprejeli tudi oba crash pada. Po približno enem dnevu potovanja sva z avtom končno prispela do Clanwilliama. Tam naju je pričakal preostanek ekipe, ki naju je razveselil s pripravljeno večerjo. Za prvi večer je bila na meniju antilopa – precej primeren uvod v južnoafriško dogodivščino.

Dogovori, kam se bomo odpravili plezat, so običajno potekali zvečer, ko smo bili vsi na kupu. Zelo hitro sem ugotovil tudi, da me je poznejši prihod stal nekaj bolderjev. Preostali so namreč že obiskali precej linij, ki sem jih imel na svojem seznamu, za nekatere izmed teh pa potrebuješ tudi kak crash pad več. Zato sva se z Loreno večino časa na plezanje odpravljala sama, saj je bilo pogosto težko uskladiti različne želje in načrte. Kljub temu pa na bolj priljubljenih bolderjih skoraj nikoli nisi zares sam – hitro se je našla kakšna druga skupina plezalcev. 

Prvi dnevi in prvi 8A-ji

Prvi dan sem namenil predvsem uvajanju. Odpravila sva se v sektor Powerlines, kjer so bolderji nekoliko nižji in zato tudi bolj prijazni za vplezavanje.

Že drugi dan pa sem se lotil enega od bolderjev, ki sem jih imel visoko na seznamu – Witness the Sickness (8A) v sektorju Witness Valley. Na pogled je čudovit, z zelo zanimivimi in za Rocklands precej unikatnimi gibi. Čeprav je ta dan veljal za hladnejšega, so se temperature še vedno gibale blizu 20 stopinj. Pridružil sem se ekipi, ki je bolder že napadala, in hitro naštudiral vse gibe. V tretjem poskusu sem padel na zadnjem, ne tako težkem gibu. Nekaj poskusov kasneje pa sem uspešno priplezal na vrh.

Ambicije za dan so bile visoke, zato sva se hitro odpravila naprej proti sektorju Plateau. Tam je bilo precej vetrovno. Loreni razmere niso bile najbolj všeč, meni pa ravno nasprotno. Hitro sem preplezal klasiko Minki (7B), nato v prvem poskusu še težjo varianto tega bolderja in kmalu zatem še kratek, dinamičen Black Velvet (8A). Dan sem zaključil z skokom Hole in One (7C+), ki sem ga preplezal v drugem poskusu.

Tretji dan sva namenila aktivnemu počitku in se odpravila na pot imenovano Bushman Rock Art. Tam sva si ogledala starodavne poslikave, ki so jih ustvarili staroselci tega območja.

Začetek vročine in Eye of Sauron

Četrti dan sem v sektorju 8 Day Rain najprej poskusil dva bolderja s skokom. V obeh sem bil neuspešen, pri enem pa sem si pridelal še flapper – odtrgan kos kože na prstu. Nadaljnje plezanje je bilo zato treba nekoliko prilagoditi, predvsem pa dobro tejpati. 

Sledil je počitek, ki sva ga z Loreno izkoristila za izlet v Elands Bay, približno uro vožnje oddaljeno obmorsko mesto. Tam sva si ogledala kolonijo tjulnjev in mesto. Zvečer smo se v polni zasedbi dobili na skupni večerji v mestu Lambert's Bay. Večer smo tako preživeli ob morju in kuhinji na prostem, kjer smo poskušali morske dobrote – od rib, lignjev in školjk do jastogov. Hrana je bila odlična!

Naslednji dan je bil na vrsti eden najbolj oddaljenih sektorjev. Čakala nas je skoraj ura vožnje, del poti po makadamu, nato po pesku in na koncu še skoraj ura hoje v hrib. Cilj je bil Eye of Sauron (7C+), ki je na koncu postal eden mojih najljubših bolderjev v Rocklandsih. Meni se je zdel za svojo oceno precej težak, največji problem pa predstavlja zadnji gib. Ta zahteva precej odločnosti, saj si že kar visoko nad tlemi. Je pa bil to tudi edini dan, ko smo se kot celotna ekipa odpravili v isti sektor.

Roadside in Shosholoza

Po dolgem dostopu prejšnjega dne sva se z Loreno odpravila v sektor Roadside. Tudi ta dostop je bil daljši, vendar večinoma raven in zato precej manj naporen. Roadside je eden boljših sektorjev v Rocklandsih, predvsem zaradi velikega števila kvalitetnih bolderjev. Tam je tudi znameniti Monkey Wedding, en prvih bolderjev na svetu z oceno 8C. Sam sem se lotil lažjih, a nič manj zanimivih problemov.

Vrhunec dneva sta bili klasika tega sektorja Caroline (7C+), ki sem jo preplezal v drugem poskusu, in Pendragon (8A). Pendragon se začne na majhnih krimpih, vrh pa je najlažje preplezati tako, da prestaviš noge pred roke (feet first).

Ta dan sem se precej skuril, saj sem za naslednji dan načrtoval počitek, vendar se plani včasih spremenijo. Po večernem pogovoru se je namreč ponudila priložnost, da se odpravimo v sektor Sassies, ki je imel za moj rentan avto nekoliko prezahteven dostop. Tam je bolder, ki je bil skoraj na samem vrhu mojega seznama želja: Shosholoza (8A+), ena najbolj prepoznavnih linij v Rocklandsih. Od tega bolderja sem verjetno videl največ videoposnetkov, vendar je v živo še bolj impresiven. Ogromna skala stoji na kamnitem podestu, na njeni sprednji strani pa poteka čudovita, popolnoma samostojna linija Shosholoza.

Kljub utrujenosti sem se, ko je bilo najpomembneje, zbral in bolder hitro preplezal – v tretjem poskusu. Linija mi je tako zelo ustrezala, da bi imel zelo dobro priložnost za flash, če bi bil prvi poskus nekoliko bolj natančen. A vseeno – kaj lepšega kot hiter vzpon in še nekaj energije za nadaljevanje dneva.

Zvečer smo sklenili, da gremo po temi poskusit še Seance (8A). Ko smo z Zanom in Timom prišli do bolderja, je bilo tam že precej ljudi. Ker je bolder visok, nam je to prišlo kar prav, saj je bilo na tleh že polno crash padov, ki blažijo trde pristanke. Za ta bolder smo se vsi strinjali, da nam ocena 8A ni delovala najbolj prepričljivo. Sam sem se bolj nagibal k 7C+, je pa linija vseeno odlična. Je pa plezanje ponoči v Rocklandsih nekaj posebnega. Svetlobnega onesnaženja praktično ni, zato se ob ugasnjenih reflektorjih in čelkah nad tabo odpre popolna tema z neverjetno jasnim zvezdnatim nebom.

Safari

Nekje v drugi polovici odprave sva obiskala privatni rezervat Aquila, kjer sva se za nekaj ur povsem odklopila od plezanja in se podala med tamkajšnje živali. Čeprav rezervat ni čista divjina, saj je območje ograjeno, je bila izkušnja vseeno precej drugačna od tiste, ki jo poznaš iz živalskih vrtov. Živali sva lahko opazovala čisto od blizu, nekatere le nekaj metrov stran od naju.

V nekaj urah sva tako videla leve, slone, nosoroge, bivole, povodne konje, žirafo in še številne druge živali. Še posebej zanimivo je bilo opazovati, kako se živali vedejo v okolju, kjer niso omejene na majhne ograde, ampak se prosto premikajo po velikem območju. Safari je bil vsekakor ena od izkušenj, ki nama bo ostala v zelo lepem spominu. 

Air Star

Po počitku je sledil moj prvi resnejši projekt. Eden od ciljev odprave je bil preplezati bolder težavnosti 8B, zato sem se odločil za Air Star (8B) v sektorju Roadside. Gre za enega bolj znanih bolderjev te težavnosti v Rocklandsih. Bolder je visok približno šest metrov in ima dva izrazito težka giba, pri čemer je prvi precej težji od drugega. Naredil sem več kot deset poskusov, vendar nikakor nisem uspel narediti prvega detajla. Na neki točki je bilo treba priznati premoč skali in se lotiti drugih linij.

V nadaljevanju sem se podal v Out of Balance (8A), precej visok bolder, ki mi je povzročil kar nekaj težav. Po več padcih na ključnem detajlu in stiskanju zob ob agresivnem petkanju na začetku bolderja sem se vendarle dokopal do vrha.

Nato je prišel na vrsto še Oral Office (8A+), ki poteka po istem bloku kot Pendragon. Stand start sem že preplezal prejšnjič, tokrat pa sem se lotil celotne linije. Ker sem bil precej manj utrujen kot ob prvem obisku, sem hitro našel boljšo rešitev za gib, ki mi je prej povzročal največ težav, in kmalu stal na vrhu tudi tega bolderja.

Air Star je sicer ostal nepreplezan, vendar sta druga dva vzpona precej popravila vtis dneva.

Zadnji dan z ekipo

Prišel je petek, 20. avgust, in s tem zadnji dan, ko smo bili v Rocklandsih še v polni zasedbi. Utrujenost se je že na vseh konkretno poznala. Sam sem imel na tej točki od trinajstih dni za sabo kar devet plezalnih. Čez dan smo bili razpršeni po različnih sektorjih, saj je vsak želel izkoristiti še zadnje ure za svoje projekte. Zvečer pa smo se vsi skupaj dobili na poslovilni večerji.

Cape Town

Nato je sledil vikend, ki sva ga izkoristila za prvi dvodnevni počitek in obisk Cape Towna. Zgodaj zjutraj sva se odpravila na triurno vožnjo in že okoli devete ure zagledala eno največjih znamenitosti Južne Afrike – Table Mountain.

Ker sva imela za ogled Cape Towna na voljo le dva dni, sva se na vrh povzpela z gondolo. Na vrhu 1085 m visoke »gore« je več sprehajalnih poti, trgovina s spominki, kavarna in predvsem ogromno turistov. Kljub množici ljudi je bilo vredno, saj Table Mountain ponuja izjemen razgled na Cape Town, ocean in okoliško pokrajino.

Dan se je hitro obrnil in zvečer sva lovila še sončni zahod v Maiden's Cove. Sonce tam zaide že okoli 18.25, po sončnem zahodu pa se dan zelo hitro konča. Zanimivo je, da se s sončnim zahodom zaprejo trgovine, ljudje odidejo domov in ulice preplavijo ljudje, ki so namenjeni preživeti večer ob dobri hrani, pijači in družbi. Zaradi varnosti ponoči ni najbolj pametno brezskrbno tavati po mestu, zato sva se tudi midva odpravila v mestece Sea Point, kjer sva imela hotel.

Naslednji dan sva se odpravila proti Rtu dobrega upanja. Do tja vodi čudovita panoramska cesta ob morju, mimo mesta Simon's Town, kjer sva opazila precej nenavadne prebivalce – pavijane. Ti tam dobesedno oblegajo ulice in hiše. Tako zelo, da imajo za njihovo odganjanje celo posebno varnostno službo, opremljeno s paintball puškami.

Od Rta dobrega upanja sva pot nadaljevala do Boulder's Beach, kjer živijo afriški pingvini ter si jih ogledala čisto od blizu. Nato sva se vrnila do Camps Baya, kjer sva si privoščila odlično kosilo in se odpravila nazaj proti Clanwilliamu.

Vročina …

Po dvo dnevnem premoru sem se odločil, da ponovno poskusim Air Star.

Odpravila sva se čim bolj zgodaj, saj so temperature postajale neusmiljene. Tokrat so bili poskusi precej boljši in nekajkrat sem bil zelo blizu uspeha v prvem detajlu, vendar se nikakor ni in ni poklopilo. Hkrati mi je zaradi vročine zelo hitro začelo pobirati kožo na prstih, zato sem bil projekt prisiljen opustiti.

Naslednji postanek je bil sektor Roadcrew, kjer je Amandla (8B+). V takšni vročini in s slabo kožo na prstih je bil bolder praktično nepreplezljiv, zato sem si lahko linijo le ogledal. Pot sva nadaljevala do še enega 8A-ja, vendar me je tudi tam vročina popolnoma uničila. Uspelo mi je preplezati sosednjo linijo Into the Light (7C+), za 8A pa realno nisem imel možnosti. Na poti proti parkingu sva se ustavila še pri bolderju Rhino (7B+), zanimivi skalni formaciji, ki privablja precej plezalcev. Na tako vroč dan smo bili tam le štirje.

Ker sva bila že precej utrujena, sva se vračala proti Clanwillamu, vendar me je zamikalo, da bi se ustavila še pri bolderju Black Shadow (8A+) v sektorju Tea Garden. Načrt je bil zgolj preveriti posamezne gibe. Kljub vročini je bilo pod skalo nekaj plezalcev, ki so čakali na večer in boljše temperature. Poskusil sem posamezne gibe in presenetljivo uspel narediti praktično vse. Težave mi je povzročal le en gib v sredini, ki se je tudi kasneje izkazal za trd oreh.

Naslednje jutro so bile posledice prejšnjega dne očitne. Koža na prstih je bila tako boleča, da si nisem predstavljal, kako bi sploh plezal. Dan sva prelenarila in čakala do večera, da ponovno poskusim Black Shadow. Zvečer sem se nekako spravil do bolderja. Ponovno sem najprej preveril posamezne gibe. Zgornji del sem uspel povezati, sredinskega giba pa nikakor nisem uspel narediti. Napredka v primerjavi s prvim obiskom praktično ni bilo in upanje, da preplezam Black Shadow, je malo izvenelo.

Na tej točki sem moral sprejeti, da mi zadnji teden preprosto ni bil naklonjen. Načrti, da bi poskusil še nekaj težjih bolderjev, so se začeli sesuvati zaradi uničene kože, utrujenosti in predvsem neizprosne vročine. Vseeno sem želel izkoristiti preostanek časa, ki mi je še ostal v Afriki, in si vsaj ogledati še nekaj bolderjev, ki so ostali na seznamu. Vzel sem si cel dan počitka, katerega sva izkoristila za raziskovanje drugih sektorjev, nato pa še dan pozneje ponovno počival vse do večera. 

Black Shadow

Med pavzo sem ponovno dobil nekaj motivacije za Black Shadow. Čakanje je bilo dolgo. Zadnja dva dni sem praktično samo gledal skalo, zato sem bil že precej neučakan. Ko je končno prišel večer, sva se ponovno odpravila do bolderja. Pričakoval sem vsaj nekaj plezalcev, saj je tu običajno gužva, tokrat pa sva bila popolnoma sama.

Imela sva dva crashpada, kar je ob nekoliko več previdnosti vseeno dovolj.  Skala je bila še vedno topla in noč precej vroča, vendar je bila želja po uspehu velika in takoj sem uspel ponoviti vse gibe. In presenetljivo – gib na sredini mi ni več povzročal večjih težav. Še vedno je bil težak, vendar sem ga naredil v vsakem poskusu. To mi je vlilo precej samozavesti.

V prvih dveh poskusih iz starta sem padel v zgornjem delu. Tretji poskus pa se je končno poklopil in Black Shadow (8A+) je bil preplezan. Brez napak. Za konec sem naredil še topout, ki sicer ni težak, je pa do vrha skale še približno deset metrov plezanja. Po vseh težavah zadnjih dni je bil občutek precej poseben. Z gotovostjo lahko trdim, da je bil to vrhunec odprave.

Zadnja dva dneva

Predzadnji plezalni dan sva se odpravila v višje ležeči, bojda »vetrovni« sektor Fortress, saj so se temperature že povzpele čez 30 stopinj in v večini drugih sektorjev čez dan praktično ni bilo več mogoče normalno plezati. Prepešačila sva do bolderjev in ugotovila, da od obljubljenega vetra ni niti sledu.

Kljub temu sem se odločil, da poskusim previsni Fat Eagle Can't Fly (8A). Bolder ima precej fizičen začetek, pri katerem so bili stopki med najslabšimi, kar sem jih v Rocklandsih občutil pod nogami. Po kar nekaj napora in številnih padcih sem se povzpel na vrh bolderja in s tem dosegel še en mini mejnik – skupno 50. bolder težavnosti 8A ali več v skali! Nato sem se postavil še pod glavno linijo sektorja, The Vice (8B). Namen je bil zgolj preveriti gibe. Vse posamezne gibe mi je uspelo narediti, povezovanje celotne linije pa bo očitno moralo še malo počakati.

In že je bil tu zadnji plezalni dan. Za konec sem izbral nekaj skokov, saj za resno plezanje preprosto nisem imel več dovolj moči. Oba z Loreno sva bila že precej utrujena, temperature pa so bile še vedno visoke. Kot zadnji sektor sva ponovno obiskala 8 Day Rain, ki je ime dobil prav po deževnem obdobju, značilnem za ta del Afrike. To sezono je bilo precej drugače, saj od maja praktično niso imeli pravega dežja. Ime sektorja je bilo zato skoraj ironično, še posebej ker bi morali biti junij, julij in avgust med najbolj deževnimi meseci, v povprečju pa naj bi bilo v tem obdobju okoli osem deževnih dni na mesec. 

Najprej me je presenetil že prazen parking. Nikjer žive duše, saj se vsi držijo sence. A to je bil moj zadnji dan in želel sem ga izkoristiti. Prva dva bolderja sta ostala nepreplezana. Eden od njiju je bil Industry of Cool (8A+), zanimiv koordinacijski skok, pri katerem skočiš na sloper, med nihajem pa moraš z eno roko še podaljšati naprej na šalco. V vročini sloper preprosto ni držal. Drugi bolder je bil popolnoma na soncu, zato sem po nekaj obupnih poskusih odnehal. Nato sva se ustavila še pri bolderju Dyno-Saurio (8A). Gre za zanimiv vertikalen skok, pri katerem šalco ujameš z eno roko. Bolder je bil popolnoma v senci in razmere so bile precej prijetnejše. Po približno petnajstih minutah poskušanja mi je uspelo in s tem sem zaključil s plezanjem v Rocklandsih.

Do naslednjič

Naslednji dan in pol je bil namenjen povratku v Slovenijo.

Ko potegnem črto pod celotno odpravo, lahko rečem, da je bila zelo uspešna. Preplezal sem lepo število zahtevnih bolderjev, med njimi kar nekaj 8A-jev, dosegel svoj 50. vzpon z oceno 8A ali več in predvsem izkusil plezanje na enem najbolj posebnih območij, kar sem jih do zdaj obiskal.

Hkrati je ostalo ogromno ne preplezanih bolderjev. Nekateri so bili mogoče trenutno pretežki, drugi zaradi vročine, poškodovane kože ali pa preprosto zato, ker za vse v treh tednih ni bilo dovolj časa. Tudi Air Star, The Vice, Industry of Cool in še marsikateri drug bolder tako ostajajo razlog za morebitni povratek. In iskreno – želje po njem zagotovo ne manjka.

Južna Afrika pa ni bila samo plezanje. Oba sva bila navdušena nad čudovito južnoafriško pokrajino, hrano, živalmi in celotno izkušnjo potovanja. A čeprav so bili Rocklandsi glavni razlog za najino pot, so pomemben del spomina na odpravo tudi ljudje.

V Rocklandsih se srečujejo plezalci z vsega sveta, zato se zelo hitro znajdeš v družbi popolnih neznancev, s katerimi pa si deliš isto stvar – plezanje. Med seboj si izmenjujemo informacije o gibih, iščemo rešitve, opazujemo poskuse drugih in se vzpodbujamo. Ko nekomu po številnih poskusih končno uspe preplezati projekt, pa se njegovega uspeha iskreno razveselijo tudi vsi okoli njega. 

Tudi zunaj plezališča sva imela z ljudmi zelo prijetne izkušnje. Domačini so bili prijazni in ustrežljivi, pogosto pripravljeni pomagati ali svetovati, ko česa nisva poznala. Kljub temu, da sva bila v okolju, ki nama je bilo popolnoma novo, sva se počutila prijetno.

Veliko mi je pomenilo tudi druženje z našo ekipo. Dolge hoje do sektorjev, usklajevanje planov, večerne debate, skupne večerje in seveda neizogibno analiziranje vsakega giba na projektih. Veliko je usklajevanja, občasno tudi kakšnega nestrinjanja glede tega, kam naslednji dan, predvsem pa ogromno lepih skupnih trenutkov, ki na koncu ostanejo v spominu.

Rocklandsi so s tem obiskom dobili svoje mesto na seznamu mojih najljubših plezalnih destinacij. Ne samo zaradi plezanja, ampak zaradi celotnega paketa – skal, pokrajine, ljudi, živali in občutka, da si za nekaj časa res daleč od vsakdanjega življenja.

In glede na število bolderjev, ki so še ostali nepreplezani, najbrž ni vprašanje, ali se bom vrnil v Rocklandse vrnil, ampak kdaj.

Več slik: Galerija

Roma Koma Tomšič - Legenda, šest+ križev na hrbtu (in še 100-metrska vrv zraven), še vedno neutrudna, se znova bliža življenjski plezalni formi. Kako to počne, pa preverite v nadaljevanju ...

Z Beti sva se odločili, da novembra pobegneva v tople kraje. Čeprav je meni ljubša mrzla zima z ogromno snega, tudi sonce prav paše starim kostem. Revma pa to.

V četrtek me Beti Legenda pobere pred hišo. Ker ne trpi odvečne šare, moram skrbno vse spakirati. Da celo pot ne bom nič grickala in pila mi je že od prej jasno.

Pot naju vodi najprej do Podgorice oz. malega kraja Tuzi, nikoli slišala. Tam imamo rezerviran kraljevski apartma Fratelli. Super.

No, najin prvi plezalni dan, in vsi ostali, se začne v kanjonu Cijevna. Nad to reko se dvigajo super stene, opremljenih je že kar nekaj sektorjev. Zapeljeva se do vasi Lovka, od parkirišča je 10 minutk hoje pod steno. Ker je vremenska napoved malo mešana, dež, sonce, je stena deloma mokra. Tako imava prve štiri dni malo manjši izbor smeri.

Že prvi dan plezanja splezam smer z oceno 6c. Se mi kar smeji. Tudi v nedeljo mi uspe 6c in dve 6b+, sicer noben presežek, ampak je fajn občutek. Tako si izberem kar nov pregovor: ena 6c na dan, odžene zdravnika stran.

Ponedeljek je spet namenjen počitku, v dežju sem odlaufala 11 km in spletla pol metra šala.

Torek in sreda plezanje, do 6b+ mi uspe, ni glih. Že na začetku sva se odločili za 2+1, dva dni plezanja, en dan restič.

Aja smeri? Večinoma navpične plošče, na vrhu dobro razčlenjeni previsi. Skala bo ob tako skromnem obisku, med tednom nikogar, za vikend 3 naveze, še dolgo fajn za plezat. Nič zlizana.

V četrtek sva odšli na lep planinski pohod iz kanjona do vasi Delaj blizu albanske meje. Beti je šla sicer na ogled neke zelo markantne stene, ki pa od blizu ni bila ravno primerna za vrtanje. Tole vrtanje in stene moram še malo pokomentirati.

Kako razmišlja "običajna" plezalka: uauuu, kako lepo, lej to svetlobo, dejmo kakšno fotko nardit, doma pa k frizerju, joj pa na kakšen hrib bo treba, kakšna fajn zima je doma, smučala bi, kere spominke naj kupm sploh, kdaj imam že koncert, upam, da se Ninča in Jakob fajn rihtata, poleg tega še kaj in kje bomo plezal in kaj pojedli ... Tisoč in ena malenkost, ki mi roji po glavi.

Kako razmišlja plezalka, ki samo pleza in vrta smeri in lovi tople dneve: pa kako so to navrtali, še s palco ne morem gor, pa tukaj bi lahko bila še ena smer, eh, ne bom več vrtala, aja, tole steno grem vseen še pogledat, mogoče pa bi prišla spomladi ... in v tem ritmu cel ljubi dan. Zvečer pa še na kompu, kdo je kaj zlezu in komentiral.

Tako, da je Beti prava zakladnica INFO, če bo kdo potreboval. Ne mene sprašvat.

Popoldne se odpeljeva še na ogled stene Smokvica. Pravo poletno plezališče za močne plezalce. Kapniki in previsno, cel dan v senci.

Po desetih dnevih ČG se skozi Albanijo odpeljeva v Grčijo. Albanija, dežela z največ smetmi vsepovsod in najboljšim voznim parkom.

Grčija pa ponuja razškatljan avtopark, malo manj smeti in "pokopališča" avtov. Moj avto bi bil tukaj the best ever. Ob cestah, ob hišah, vsepovsod odslužena vozila.

Imajo pa super stene, plezališča, toplo vreme in morje. Kar pa tudi šteje.

Nastanjeni sva v naselju Sampatiki, kjer imava zalivček pred nosom, Leonidio pa 5km stran.

Tudi v Grčiji imava isti ritem plezanja in počitka, dva plus ena. Če izbereva novejši sektor in da je še 20 minut dostopa sva v steni sami. Za razliko od sektorjev nad Leonidijem, kjer je sicer kratek dostop, a vse zlizano in kar krepka gužva. Prevladujejo pa Čehi – ahoj.

Obiščeva devet različnih sektorjev, in kar vsi so po svoje zanimivi. Predvsem napadava plate, Beti uspe kar nekaj 7ajk, moja skrita želja po kakšni pa je padla v morje. Sicer na topiča je šlo, to je pa to. Malo je dišalo po 7a, ampak zdaj bo dišalo samo po piškotih. Smeri pa večinoma dolge, od 30 do 40 m, za bolderaše že kar večraztežajka.T ako da je 100 metrska vrv večkrat romala na moja ramena.

Ja no, lepa enomesečna plezarija.

Po nekaj manj kot enem letu od mojega prvega obiska švicarskih balvanov, sem se sredi junija skupaj z Loreno ponovno odpravil na avanturo. Letos so bili načrti nekoliko drugačni od pretekle sezone, saj sem si kot glavni cilj zadal obiskati Brione. Poleg Brionov sva obiskala še Magic Wood in Val Bavono. Sredi junija sva se na deževno dopoldne odpravila na pot proti Švici, in po ne tako dolgi poti, polni postankov, v večernih urah prispela v Bodhi Camp, ki leži tik ob Magic Woodu.

Naslednje jutro naju je pričakalo hladno vreme. Pripravila sva se na obhod plezališča, da bi preverila, kateri balvani so suhi, saj je pred najinim prihodom pošteno deževalo. Po dolgem raziskovanju sem si naredil načrt, katere balvane želim preizkusiti, in se v večernih urah, ko so temperature nekoliko padle, ponovno odpravil v gozd. Plezal sem na najbližjem velikem balvanu po imenu Bruno. Na njem sem imel še nekaj neporavnanih računov iz prejšnjega leta. Poskusil sem balvana Unendliche Geschichte 2 (Never Ending Story 2) z oceno 7c+/8a in Massive Attack 8a+, a sem bil neuspešen. Spolirani oprimki v teh vremenskih razmerah niso nudili dovolj trenja. Nato sem se odločil poskusiti še linijo Super Nova 7c na istem balvanu. Po nekaj poskusih sem nepričakovano uspel priplezati do vrha tega kompresijskega balvana.

Naslednji dan sva se v gozd odpravila že dopoldne, saj sem želel čim bolj izkoristiti zadnji dan v Magicu. V načrtu sem imel preizkusiti pet balvanov. Najprej sem se ustavil pri balvanu Minisex Roof stand 7c in ga zelo hitro (v drugem poskusu) preplezal. Pot sem nadaljeval na eno izmed krimp klasik, Intermezzo 7c, kjer sem zaradi zdrsa pete po neumnosti zapravil flash poskus. V drugem poskusu sem se uspel dovolj zbrati in priplezati do vrha. Poleg Intermezza je bila na mojem seznamu še linija La Gran Evasion 7c+. Najtežji gib v balvanu je daljši skok na sloper, ki ga je potrebno zadržati z eno roko, medtem ko z nogami zamahneš nad crash padom. Po nekaj poskusih in padcih sem bil uspešen tudi pri tretjem balvanu. Dan je bil do te točke res uspešen, saj sem preplezal tri balvane s svojega seznama. Nato sem se premaknil na naslednji balvan in poskusil eno od svojih "nemesis" linij, Rythmo 7c+. Težave mi je že lansko leto predstavljal moonkick gib na slopast oprimek. Posamično mi gib ni predstavljal večjih težav, a pri poskusu od štarta nisem uspel zadržati sloperja. Družbo mi je pri projektiranju delal ameriški plezalec, ki se je prav tako trudil pri istem balvanu. Po približno uri in pol poskušanja sva oba obupala, saj sva bila že pošteno utrujena, in odšla naprej praznih rok. Sam sem si želel še ogledati balvan High Spirit 8a+/b, a sem bil za resen poskus tisti dan preveč utrujen.

Za naslednji dan in pol je bilo napovedano močno deževje, zato sva se po dveh dneh v Magicu vrnila v Italijo in naslednje tri dni namenila raziskovanju prečudovitih mestec ob jezeru Como. Nato je sledil drugi in glavni del plezalnega izleta, Brione. Tja sem šel z visokimi pričakovanji in dolgo listo balvanov, ki sem jih želel preizkusiti.

Brione leži v dolini Valle Verzasca, ki slovi po čudoviti naravi in lepih tipičnih kamnitih vasica. Ogledati si je mogoče tudi jez Luzzone, kjer je že v preteklosti potekal Red Bullov dogodek, kjer dvojice hitrostno plezajo večraztežajno umetno smer. Prvi dan sva se že zjutraj odpravila proti balvanom in moje sanje so se kmalu razblinile. Na žalost so bili v gozdu skoraj vsi balvani mokri zaradi izjemno deževnega leta, mnogi balvani ob reki pa so imeli štarte pod vodo. Kljub temu se je našlo nekaj suhih linij, ki sem jih lahko poskusil. Najprej sem se lotil linije Darkness right, ki nosi oceno 7c. Linija je bila pri vrhu mojega seznama, saj ustreza mojemu stilu plezanja. Po ogrevanju sem jo hitro preplezal v prvem poskusu (flash). Nato sem nadaljeval proti balvanom ob reki, ki se plezajo precej na trenje. Razmere za plezanje so v toplih mesecih zelo slabe, a vseeno je bilo vredno poskusiti nekaj linij. Ob reki je bila na suhem še ena linija, Wie Im Urlaub 7c+. Vsi pravijo, da skala počaka, a očitno ni vedno tako. Sosednji balvan se je konec lanskega leta ob hudem neurju nagnil naprej in zdaj je detajl balvana precej večji izziv (še posebej, če si višji). Pri dolgem gibu na sloper ti odnese noge in se je treba izogniti sosednji skali, ki je zdaj nevarno blizu. Po nekaj grdih padcih sem linijo opustil. Naslednji dan sem si vzel bolj na "izi" in plezal balvane do težavnosti 7a+. Skala na tem območju ima izjemno teksturo in na njej so najbolj estetski balvani, kar sem jih do sedaj videl. Balvanišče je zares 10/10 in tja se moram nujno vrniti v zimskih ali zgodnjih spomladanskih mesecih, ko bodi razmere za plezanje najboljše.

Celoten izlet je bil zaznamovan s slabim vremenom in tudi iz Brion naju je vreme po dveh dneh pregnalo naprej. Bila sva v Ticinu, zato sva se odpravila v majhno, kamnito vasico po imenu Val Bavona, kjer je lociran eden najbolj znanih balvanov na svetu, Off the Wagon, katerega sit start je ocenjen z 8c+. Kljub močnemu nalivu sva se odpravila na pot in končno sem lahko v živo videl in otipal oprimke ene od sanjskih linij. Lahko rečem, da moraš biti za tako linijo kar precej močan :D.

Po obisku Wagona sem bil v dilemi, kam naprej, saj je bila vremenska napoved za veliko sosednjih območij zelo slaba. Takrat sem dobil idejo, da bi se lahko vrnila nazaj do Magic Wooda in izkoristila še en večer tam. Odpravila sva se na pot in po uri in pol vožnje sva že bila nazaj pri magičnem gozdu. Hitro sem pripravil stvari, se povezal z Nemcem, ki je bil na sosednji parceli, in sva hitro izkoristila še zadnje ure dneva. Napadla sva dve liniji: Jack the Chipper 7c, in sam sem ponovno želel poskusiti Rythmo 7c+. Dokaj hitro sem uspel v Jacku in prvič prišel do Rythmota dovolj spočit in pripravljen za naslednji podvig. Ponovil sem gibe in bam, že prvi poskus je bil uspešen. S tem sem uspešno zaključil izlet in že komaj čakam naslednjega.

Za konec bi še dodal, da je trip že obrodil sadove, saj sem nekaj dni po povratku iz dopusta v Mačkovcu 29. junija uspel narediti prvo ponovitev linije Mačkovc Spešal, ocenjene z 8a+.

Pred zaključno tekmo svetovnega pokala v športnem plezanju je Kranj gostil slovitega 24-letnega češkega plezalnega mojstra Adama Ondro. Predavanja se je udeležilo tudi nekaj posavskih plezalcev. Bojan Zorko je svoje vtise strnil v branja vrednem zapisu. Za vse tiste, ki nismo bili zraven ...

V četrtek 9/11 je bila izbira večera (pre)pestra: Brian Addams v ZG, PAKov ferajn v KK ali Adam Ondra v KR. Brez metanja kovancev sta se razum in strast strinjala – g. Adam!

Adamovo predavanje je imelo uvodni del češke planinske zveze, kjer so predstavili zgodovino plezanja na Češkem. Ta se je odvijala na češkem peščenjaku, s slabim varovanjem in glasno noto etike (plezanje brez magnezija, varovanje na vozle …). Po tem je Adam največ časa posvetil lanskemu prostemu vzponu na Dawn Wall v ameriških Yosemitih. Na koncu je še na kratko predstavil letošnji novi mejnik v težavnosti plezanja – prvo 9c na svetu, smer z imenom Silence v Norveškem Flatangerju. In že je bil čas za vprašanja. Ves dogodek je trajal 2 uri.

Adam je dajal vtis preprostega človeka in strastnega plezalca. Moj dosedanji vtis, iz gledanih filmov (clipov) in prispevkov je bil, da je zelo rezultatsko usmerjen. V živo pri Adamu tega ni bilo čutiti.

Dawn wall je bilo njegovo prvo plezanje v »big wall«, tudi prvo v takšnem granitu in druga prosta ponovitev. Največji izziv so mu bili ostri oprimki in majhni, nezanesljivi stopi. Rekel je, da so ga na koncu dneva najbolj od vsega boleli listi na nogah.

Glede smeri Silence je povedal, da je bila to prva, ki jo je pred petimi leti opazil. Plezališče je odkril slučajno; videl je filmček, kjer sta Daniel Andrada in Magnus Mitboe navrtala dve smeri. Potreboval je sedem plezalnih izletov. Na moje presenečenje ni velikega navala najboljših plezalcev na najtežjo smer in je še brez ponovitve in tudi brez resnega poskusa. Razlog je preprost – premalo potrpljenja, saj smer zahteva od plezalca VSE.

Adam prihaja iz Brna. Plezališč tam ni mnogo, pravzaprav jih praktično ni. Tukaj se kot Novomeščan z njim z lahkoto poistovetim in toliko bolj spoštujem njegovo strast, ki ga je pripeljala najdlje od vseh plezalcev do sedaj. Tamkajšnje lokalno plezališče je preplezal že kot otrok. Pri osmih letih je splezal svojo prvo 8a in pri trinajstih 9a (Martin Krpan, Mišja peč) in s tem postal tudi najmlajši plezalec s to oceno. Rodil pa se je plezalnemu paru, ki je veliko potoval in plezal, kjer, če nisi plezal, si bil čuden in drugačen.

Adam ima karizmo in izjemen talent. Je plezalec z vsakim delom sebe. Svojega kričanja med plezanjem se zaveda in se z lahkoto pošali na svoj račun. Že ta trenutek je v športnem plezanju legenda. Pravi, da premik k še težji oceni pri njemu ni možen brez nekajletnega, še bolj sistematičnega treninga. Da bi imel »nujno« željo to doseči sploh ni bilo čutiti. Njegov nastop je meni dajal navdih in dodatni elan za plezanje, ki je že (ali šele) 7 let glavni del mojega »prostega« življenja.