Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies)
za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti,
ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta
soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...
Napovednik
Maj 2018 | Junij 2018
POTOSRČEPESONE
  1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 31      
Zadnji vzponi

Križ

(2400m)

Krn

(2244m)

po poti

(2001m)

Savinjsko sedlo

(2001m)

Slovenska smer

(III, 500m)

Za cmirom

(2342m)

Zadnje galerije
Obvestila
 Paklenica junij 2018

Bliža se topla Paklenica

Pred nami je Paklenica 2018. Plezali in družili se bomo od 22.6.-26.6. Število udeležencev je neomejeno. Dobra družba in vodene ture, usmerjanje in pomoč pri odločitvah. Vabljeni alpinisti in športni plezalci. Smeri je dovolj, da si vsakdo zadovolji plezalne, pohodne in tudi kolesarske potrebe. Tudi morje bo že precej razgreto.

Tokrat se bomo nastanili v kampu POPO. Preverjeno. Senca zagotovljena, kuhinja - 4xplin in hladilnika tudi. Skupni prostor pod streho in na prostem. Dostop do Parka blizu. Do morja, trgovine, barčka, sprehod 5 min. Cene zelo ugodne. Iz prve roke:

Cijena autocampa je po osobi 45 kn tj. 6 eura
Cijene apartmana su:
2 osobe - 35 eura
3 osobe - 45 eura 
4 osobe - 50 eura
 
U sve cijene je ukljucena boravisna taksa i wifi je dostupan u apartmanima i kampu.
 
Zaradi lažje organizacije in rezervacije kampa, da bo za vse in za vas poskrbljeno, mi prosim čimprej javite vašo prisotnost. Ne dvomim v veliko udeležbo. Še vedno smo se imeli super. (sandra@pak.si in 031623167)
 
Lep pozdrav, Sandra
Aleksandra Voglar, 27.05.2018, 0 fotk | Alpinizem | Obvestila

 Brežiški športni vikend

V petek, 01.06., od 19.-20.00 ure, bo tudi letos, v času brežiškega športnega vikenda, dan odprtih vrat ŠPO Brežice, na veliki plezalni steni v športni dvorani Brežice.

Vabljeni vsi člani, plezalci, tako športni kot alpinisti, tekmovalci, otroci in starši, da se pred poletjem še enkrat podružimo na glavnem "zimskem" trening objektu kluba. Pridružili se nam bodo tudi tečajniki šole športnega plezanja, ki je trenutno v teku in seveda tudi interesenti zunaj kluba. Z veseljem bomo omogočili vsem, da se preizkusijo v plezanju. Nudili bomo informacije glede vadb, šol, taborov, raznih srečanj in tekmovanj, ki se jih klub ali člani udeležujemo ali smo organizatorji.

Lepo vas pozdravljamo in se vidimo pod steno.

 

Aleksandra Voglar, 27.05.2018, 0 fotk | Športno plezanje | Obvestila
Novice in poročila
 Delovna akcija - poročilo

V soboto, 26.05.2018, smo se ob 8.30 uri zbrali lokalni prijatelji Armeškega in izpeljali delovno akcijo v našem lepem plezališču. Nejc, Goran, Tone, Stanka, Branko, Mateja, Špili, Maja, Mičo, Cerko smo se razdelili v tri skupine. Popravili smo pot, pristrigli rastje, utrdili podeste, odstranili rastje iz stene na južni strani, popravili obešalnik. Na severni stani vrezali udobno dostopno pot, pod prečko naredili klopčico, pobrali smeti. Popisali smo vse smeri v plezališču, prešteli svedre in sidrišča, vključno s tremi novimi smermi, ki so nastale ta dan in še kaj... Izmerili smo tudi dolžino prečke. Mastband se je ustavil na slabih 30m. Hvala vsem prisotnim, res ste se izkazali. Ostale zamisli bodo počakale do novega druženja v plezališču.

Galerija sledi.

Vsem ostalim plezalcem pa želimo obilo užitkov v Armeškem.

 

Peter Sotelšek, 27.05.2018, 3 fotk | Športno plezanje | Poročila

Nov skalni dosežek za Aljaža Motoha

V soboto, 12. maja je v Kotečniku Aljažu Motohu uspelo preplezati smer Tamavček z oceno 8b. Aljaž je s tem vrhunskim vzponom prebil magično mejo desete težavnostne stopnje, za kar mu iskreno čestitamo! Bravo Aljaž!  

Andrej Trošt, 13.05.2018, 0 fotk | Športno plezanje | Novice

 Zaključek Vzhodne lige

V nedeljo 20. maja, je v Celju na popolnoma novi steni potekal zaključek Vzhodne lige 2018. Stena nas je res vse fascinirala, mladina pa je tudi komaj čakala, da so se podali v lepe smeri.

 
Celotna sezona je bila zelo barvita, z vzponi in padci. V večini pa so tekmovalci z vsakim nastop dali vse od sebe. Tako je bilo tudi na zadnji tekmi, nekateri so se zelo izkazali, drugim pa je malo spodletelo, a nič za to, vsakomur se kdaj to pripeti.
 
Kot je v navadi, so zjutraj plezali najmlajši. Vzporedno vse 4 skupine cicibanov in cicibank. Tokrat pri mlajših cicibanih in cicibankah nismo imeli predstavnikov, pri starejših cicibanih in cicibankah pa so plezali: Sven Klenovšek, Eva Sluga in Julija Grašak. Sven je s prvo smerjo opravil dobro, splezal je skoraj do vrha stene! V drugi smeri pa mu je žal zmanjkalo malo moči in je tako nedeljsko tekmo končal na 12. mestu, prav tako pa je dosegel 12. mesto v skupni razvrstitvi Vzhodne lige. Eva Sluga je v svojem statičnem slogu plezala lepo in tekoče, na tekmi je dosegla 17. mesto, skupno pa je zasedla 24. mesto. Julija Grašak je imela v prvi smeri malo smole, se malo zapletla in nastop končala nižje kot bi lahko, v drugi smeri pa je vtis popravila in splezala zelo visoko, do vrha ji je zmanjkalo le nekaj težkih gibov, tako da je na nedeljski tekmi zasedla 23. mesto, v skupni razvrstitvi pa 36. mesto.
 
Po krajšem premoru se je z malo zamude začelo tekmovanje za starejše. Pri mlajših deklicah so plezale: Liza Rainer, Ela Matkovič in Eva Košenina. Liza svoje nastope stopnjuje iz tekme v tekmo, v zadnji smeri nas je vse presenetila, v svoji kategoriji je v nedeljo zasedla 11., skupno pa 20. mesto. Ela, ki pravi da se poslavlja od tekmovanj (upamo da ne) je na tekmi zasedla 17. mesto, skupno pa je bila mesto za Lizo, se pravi na 21. mestu. Edina ženska predstavnica z licenco v PAK-u Eva Košenina je imela na tekmi malo slabši dan, vseeno je obe smeri splezala zelo visoko, a je bilo v močni konkurenci to dovolj le za 13. mesto, se zgodi. V skupni absolutni razvrstitvi je vseeno končala na dobrem 8. mestu.
Pri mlajših dečkih nas je kot večino časa predstavljal samo Anže Božič, prav tako kot Eva, je imel nekaj smole na ta dan tudi on. Prvo smer je plezal dobro, v drugi pa mu je tehnično zahteven gib delal preglavice in je nastop končal preden se je res utrudil. Na tekmi je zasedel 11. mesto, v skupnem seštevku pa je kljub malo slabšemu zadnjemu rezultatu osvojil odlično 2. mesto, kar je zelo vzpodbudno za nadaljevanje.
Pri starejših deklicah sta plezali Maša Juričan in Latoja Drmaž. Kot Liza, tudi Maša svoje nastope stopnjuje. Njeno hitro in dinamično plezanje ji gre vedno bolje od rok, v težkih smereh se je dobro znašla in zasedla super 4. mesto, skupno razvrstitev pa je končala na 7. mestu. Latoja, pa je imela tokrat malo smole in se je s pasom malo zataknila in je zato drug nastop zaključila nižje kot bi ga sicer. Tekmo je vseeno zaključila na dobrem 8. mestu, skupno pa je zasedla 5. mesto, kar je tudi super dosežek!
Pri kadetih pa je Kajetan Voglar v svojem zadnjem nastopu na Vzhodni ligi plezal z odliko. Kljub malo manjši količini treninga, se je pridružil konkurentom in prvo smer splezal do vrha, v drugi, malo težji pa si je zagotovil 3. mesto na tekmi, prav tako pa si je zagotovil skupno 3. mesto med kadeti!
 
Ni kaj dodati, rezultati so lepi, nekaj se da pa še vseeno dodati, vsi veselimo naslednje sezone in novih treningov. 
V naslednji sezoni pa kot pravijo, novim zmagam naproti!
Jernej Kastelic, 21.05.2018, 5 fotk | Športno plezanje | Poročila

Prva tekma DP v športnem plezanju

V soboto 12.5.2018, se je v Škofja Loki odvijala prva letošnja tekma Državnega prvenstva za mlajše in srednje kategorije. Za klubske barve se bodo letos borili trije predstavniki: Eva Košenina, Kajetan Voglar in Aljaž Motoh. Tokrat je PAK zastopala le Eva Košenina, ki bo letos tekmovala v kaktegoriji mlajših deklic. Z malo nervoze je vseeno dobro odplezala obe smeri. Spodnja dela ji nista predstavljala večjih težav. Ko pa se je teren prevesil, je bilo potrebno napeti vse mišice. Eva je dala res vse od sebe. Zmanjkal ji je le gib ali dva v obeh smereh za še bolšji rezultat. Sobotno tekmovanje je zaključila na  24. mestu.

Aleksandra Voglar, 14.05.2018, 5 fotk | Športno plezanje | Poročila

Zaključek tečaja ŠP za starše

V marcu in aprilu smo za starše otrok, ki obiskujejo plezalne vadbe organizirali tečaj športnega plezanja za starše. Tečaja se je udeležilo devet staršev iz Krškega, Brestanice iz Brežic. Tečaj je bil izveden z namenom, da plezalno kulturo razširimo v posavske družine. Starši so se dobro izkazali in osvojili osnove športnega plezanja. Zaključni izlet v plezališče Armeško nam je popestrila popoldanska ploha, a vseeno smo se dobro naplezali in ponovili naučene manevre. Starše in otroke vabimo, da se nam tudi po končanem tečaju pridružijo na skupnih klubskih izletih in taborih. Eden takšnih bo že junija v Paklenici. 

Andrej Trošt, 14.05.2018, 0 fotk | Športno plezanje | Poročila

Mladci v Kotečniku do 8a+!

Trije mušketirji so odlično otvorili sezono v Kotečniku in v le treh uvodnih urah že dobro potrdili formo, ki so jo pilili tekom zime. Hladnokrvno, osredotočeno, efektivno, eksekucijsko. Česa si še lahko nadejamo v nadaljevanju sezone? Več v zapisu matadorja Aljaža Motoha, ki je s Specialistom za življenje postavil tudi svoj PB (prav tako je svoj PB v Gollumu odplezal Rok Molan).

Bila je sobota, ko smo se zbrali pri gostilni Pečnik, da gremo na vroč spomladanski dan mal poplezat. Organizirali smo se v dve ekipi, ena za v Kotečnik, druga pa za Kamnik. Člani ekipe za Kotečnik smo se peljali z Gregorjem, ki nas je po Ambroževem predlogu, da prišparamo čas vožnje, spustil iz avta na parkingu za sektor Pisani svet. Ker smo imeli namen iti v sektor Oboki nas je čakala zelo dolga pot. Hodili smo skoraj eno uro in ko smo končno prišli do želenega sektorja je bila ura že pet popoldne, kar je pomenilo, da imamo največ tri ure časa, da nekaj splezamo. Za ogrevanje smo se podali v smer Kamena doba 6c+. Ko smo jo vsi preplezali, si je vsak od nas poiskal nekaj težjega, kar nam bo kot projekt dneva. Rok je našel smer Gollum 7c, Kajetan Reprterja Milana 7b+/c, jaz sem si izbral Specialista za življenje 8a+. Kot prvi sem se sam podal v smer Gollum in jo hitro naštudiral ter jo v naslednjem poskusu preplezal. Rok in Kajetan sta pred projektiranjem v izbranih smereh preplezala še Alka Budalka 6c+, med tem sem pa jaz naredil en poskus v Specialistu za življenje 8a+. Padel sem na detajlu, a sem takoj po padcu nadaljeval in smer preplezal v dveh delih. Na vrhu nisem bil zelo utrujen, zato sem se odločil, da po počitku naredim še en poskus.

Med mojo pavzo se je v Golluma podal Rok. Smeri se je lotil precej drugače kot jaz in jo uspešno preplezal. Gre poudariti, da je to njegova prva preplezana smer te težavnosti. Za njim je Kajetan poskušal preplezati Reporterja. Nekaj oprimkov je bilo mokrih, kar naredi smer precej težjo in hitro se je sprijaznil, da bo za uspešen poskus moral počakala do naslednjega obiska.

Sledil je moj drugi poskus v Specialistu in končno mi je uspelo narediti detajl. Takoj po detajlu je sledil dober počitek, katerega sem potreboval le za to, da se zberem za drugi del smeri. Ko sem se umiril sem nadaljeval in uspešno priplezal do vrha. Tudi zame je ta vzpon pomenil najtežjo preplezano smer do sedaj. Rok in Kajo sta hotela poskusiti še Guernico 8a, a se je že začelo mračiti, zato je bil že čas za odhod.

Za nami je bil uspešen dan, a časa za proslavljanje ni, saj nas čaka še ogromno treninga in truda, da uresničimo svoje cilje za to sezono.

Nejc Pozvek, 28.04.2018, 6 fotk | Športno plezanje | Novice

PAK izdal 23. letni Bilten, zaokroža ga prispevek Grege Cerjaka

Na 25. redni letni skupščini Posavskega alpinističnega kluba smo na ogled postavili že 23. letni bilten, kjer zberemo prispevke posameznikov, ki si vzamejo čas in ustvarijo/podoživijo zgodbe. Žal je, zaradi napake uredništva, letos izpadel prispevek Grege Cerjaka, ki izjemno povzema klubsko dogajanje in klimo v času od prvega biltena do danes - seveda skozi avtorjeve oči. Ker bi bilo škoda čakati na naslednjo pomlad, predvsem pa, ker v tem času računamo na kakšno spremembo, objavljamo prispevek kot ekskluzivno objavo na spletni strani. V osebnem imenu se avtorju opravičujem za napako.

Gregov prispevek spremljajo umetniška dela mladih bratov Zorko, ki prikazujejo njuna doživetja ob vzponu na Triglav. Risbe so, žal, izpadle pri oblikovanju biltena. Mladima avtorjema se opravičujemo.

Prispevek za Bilten ob 25. obletnici kluba (Grega Cerjak)

Moram priznati, da bi raje (ali vsaj lažje) pisal zgodbo o kakšnem podvigu, a pač »nisem šel« in je zato nimam (Razen o vzponu na Grossglockner, ki pa jo je za Bilten »popalil« Miha). A ob klubskem jubileju vendarle ne gre, da ne bi dal od sebe vsaj nekaj stavkov. Zato bom izkoristil to priložnost za krajši premislek o tem, kakšno vlogo je imel in še ima v mojem življenju PAK.

S klubom sem se prvič srečal, če gre zaupati mojemu spominu, nekje v petem ali šestem razredu osnovne šole. Pred tem sem poskusil že s številnimi športi, a me noben ni dokončno pritegnil. Oče me je zato, na predlog njegovega sodelavca in ustanovnega člana PAK Bojana Kurinčiča, pripeljal na krožek v OŠ Brestanica. Prvotna zadržanost, ki spremlja vsak nov začetek, je kmalu izginila v sproščenem in igrivem ozračju, kakršnega drugje nisem začutil. In seveda, tudi samo gibanje v vertikali mi je bilo zelo všeč.

Sprva je to pomenilo nizanje top-rope poskusov čez tri previsne buhtlje na brestaniški steni. Prizadeval sem si, da bi plezal tako kot Mato, Tedi, Drejko, Sandra, Pero … Nekje proti koncu osnovnošolskih let pa se je pričelo bolj sistematično delo na novi brestaniški pridobitvi, bolderci na galeriji športne dvorane. Najprej nas je nekaj bolj zagretih pod svoje okrilje vzel Pero in z nami delil metode treninga, ki jih je tudi sam preizkušal. Kmalu je štafeto od njega prevzel brat Drejko. Njegova močna predanost plezanju je okužila tudi nas in s takšno motivacijo so bili trdi in sistematični treningi pod njegovo taktirko prava zabava. Hitro smo napredovali, počasi se je kaj poznalo še na tekmah, z zamikom pa tudi v skali. Najlepši spomini mojih mladinskih let so vezani na ure, preživete na treningih, zlasti pa na dneve v domačem Armeškem, v Kotečniku in Ospu ter še kje. In na kasete Hiše v Drejkovi in Sandrini katrci. Skoraj ni bilo sončnega vikenda, da se ne bi kam odpeljali.

Prav nobeno pretiravanje ni, če rečem, da je bil PAK moja druga družina, kjer sem se naučil številnih pomembnih življenjskih lekcij in se brusil kot oseba. Najbolj se je družinski značaj življenja malega ferajna izrazil na taborih: v Ospu, Arcu in Paklenici. Česar takrat verjetno nisem niti opazil, ker mi je bilo tako naravno in neprisiljeno, zdaj toliko bolj občudujem in spoštujem: koliko svojega časa in truda so v delo z mladimi vlagali naši »starešine«. Vsi po vrsti bi se lahko klatili po bregih in se brigali samo za svoje osebne plezalske cilje. Nihče jim ne bi mogel ničesar očitati. A vseeno so se brigali tudi za ferajn, za prenos znanja in navdušenja za plezanje na mlade. Očitno je bilo živo zavedanje, da je društvo ali klub pogoj za dolgoročno preživetje neke dejavnosti v danem okolju in da klub deluje na načelu medgeneracijskega prenosa: kar je bilo vloženo v posameznika, naj ta preda po svojih zmožnostih in v luči lastnih izkušenj na mlajše.

Prav ta resnica je razlog, da z določeno mero obžalovanja gledam na prehiter zaključek svoje tedanje plezalske poti. Ko sem v želji po še boljših rezultatih poleg rednih treningov treniral tudi na lastno pest, sem si pridelal poškodbo, ki je zahtevala dolgotrajno rehabilitacijo. A nisem zmogel odločnosti, da bi se z njo potrpežljivo spopadel. Raje sem že pri šestnajstih izbral »študentsko življenje« in ga izživel šele po izteku dejanskega študija. Sem in tja sem tekom let srečal kakšnega PAK-ovca. Namesto prijetnih so mi ta srečanja vzbujala občutke krivde, celo sramu. Nisem izpolnil svojega dela nenapisane pogodbe. Čas, vložen vame, se ni obrestoval. Sem pa prepričan, da me ti občutki ne bi bremenili, če mi plezalska žilica ne bi še vedno skrito trzala.

Ko se je »študentsko življenje« pričelo malo umirjati, sem nekajkrat ponovno poskusil s plezanjem, a brez podporne mreže novega kluba ali plezalske klape me je ponovna pojavitev bolečine v komolcih uspela vsakič »prepričati«, da plezalke spet položim v kot.

Izgledalo je že, da bom ostal Ljubljančan, a sem na koncu vendarle vrnil v Posavje. Kako mi je bilo fajn, ko sem leta 2015, po dolgih letih – jih je bilo res 15? – ponovno prišel na četrkov ferajn in »nikome ništa«. »Bok-Cerko-lejga-ka-pa-ti« in že smo šli dalje z dnevnim redom«. Poleg starih obrazov je bilo tudi kar nekaj povsem novih, a vseeno, kot da se v teh letih ni prav nič spremenilo. Dober občutek! Zdaj v klubskem življenju stojim nekako z eno nogo. Nekaj malega pomagam pri vadbi podmladka, nekaj malega sam poplezujem. Kolikor pač dopuščajo časovne in telesne omejitve. Želje so za kaj več, tako glede samega plezanja, kot glede pomoči pri vzgoji podmladka.

Občasno se sprašujem, kako klub danes, po 25 letih delovanja, opravlja svoje medgeneracijsko poslanstvo navduševanja vedno novih rodov plezalcev za svet vertikale, v primerjavi s časi, ko sem se v PAK-u sam navdušil za plezanje. V tem premisleku nisem prišel kaj dosti dlje od vprašanj. Klub ima danes verjetno največje število članov, kar jih je kdaj imel, dejavni smo v treh občinah, imamo urejena lokalna plezališča. Toliko otrok kot zdaj ni najbrž še nikoli obiskovalo krožkov. Toda, nekje se vseeno zatika. Otroci večinoma že do konca OŠ, najkasneje pa do konca srednje šole počasi izginejo z radarja in prenehajo plezati. Le redke plezanje zares zagrabi in naredijo kvalitetni preboj ali pa vsaj ostanejo aktivni. Je kriva pomanjkljiva infrastruktura? (je bila včasih kaj boljša?) Delo inštruktorjev? Kaj tretjega? Le zelo redki otroci tudi odrastejo v klubske kadre in prenašajo svoje izkušnje na mlajše. Zdi se mi, da se tudi veliko redkeje kot včasih pelje mladino plezat v skalo, četudi se nekateri okoli tega trudijo (zlasti Andrej in Ambrož). Je kriva večja zaskrbljenost staršev za svoje otroke, strah vaditeljev pred pravnimi posledicami v primeru morebitnih nezgod? Se nam ne da? Smo bolj egoistični?

Glavni priliv novih nosilcev klubskega življenja je skozi leta potekal prek tečajev ŠP in AŠ. Vzdušje je prijetno, a pleza se, sploh v hribih, ne prav veliko; gotovo manj kot včasih. Tiste, ki so nazadnje zarisali vsaj nekaj let trajajočo alpinistično pot lahko preštejemo na prste mizarjeve roke. Imamo morda manjšo strast do plezanja? Ali je mogoče življenjski tempo res toliko hitrejši? Morda pa je pač treba vzeti v zakup, da je na začetku vsakega novega ustvarjanja, kamor gotovo sodi tudi zagon klubske dejavnosti, prisoten moment entuziazma, ki z leti pričakovano pojenja. Naj bo to še tako res, si moramo vzeti lekcijo iz svojih začetkov pred 25 leti: zavedanje, da klub ne more živeti sam od sebe, po inerciji. Vsak mora biti pripravljen dati svoj delež, ne samo sprejemati. Neobhoden pa je tudi vsaj kanček pristnega navdušenja nad plezanjem. Tako si bomo tudi lažje odgovorili na zgoraj navržena in še kakšna druga vprašanja, ki se nam bodo zastavila v naslednjih 25 letih PAK-a.

Nejc Pozvek, 25.03.2018, 3 fotk | Splošno | Novice