Tretje leto zapored smo družno turali po Veži, čudiviti kraški planoti, ki se na severnem robu vzpne na vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Tokrat smo se skušali prilagoditi vremenu in stisniti turo pred poslabšanje, zato smo se tudi odrekli načrtovani dvodnevni aktivnosti (kar se danes izkazuje kot morda slabša izbira). V soboto, 23. marca 2024, se nas je sedmerica v ranem jutru zbrala skoraj na koncu ceste pri planini Podvežak. Malce presenečeni nad klavrnim stanjem snežne odeje, smo najprej naložili smuči na rame, nato na nahrbtnike in jih dali na noge šele v gozdu nad planino. Počasi smo nadaljevali v območju letne poti na Korošico, sonce se je skrilo, pozdravil nas je veter, podlaga je bila trda. Vse močnejši veter je nekje pri Molički planini prisilil Romo in Nino k umiku in izbiri alternativnega cilja, sitne dolge prečke in poševni spusti so na Korošico usmerili Boškota. Preostali smo zagrizli v strmino Male Ojstrice in prečili vse do južnega grebena Ojstrice, kjer nas je objela gosta megla. Matic se je odločil za udoben počitek pri balvanu, Mato, Mičo in jaz smo v globoko predirajočem se snegu s smučmi na nahrbtniku utrli pot proti vrhu, ki sva ga v hudem vetru dosegla z Matotom (Mičo pa se je ta čas boril s krči). Odsmučali smo po smeri pristopa na J-JV pobočje; razmere so bile kljub oblačnosti in vetru gnile - zanič. Na Korošici smo pobrali še Boštjana ter se družno odpravili preko planine Vodotočnik na Desko, od koder smo po različnih variantah prismučali do zaključka snega (na ca. 1600 m). Po dobrih 8 urah, 1500 višincih in dobrih 15 kilometrih smo bili veseli pice in piva Pri lampi v Lučah, kjer nas je že začel močiti dež.

Gore so nas znova naučile, da so visoke in pozimi še posebej težko dostopne; v razmerah in vremenu, ki so nas spremljali pa še nekoliko bolj. Tura se je izkazala za (pre)velik zalogaj, ki zahteva trening in izkušnje, prave odločitve, premišljenost ter veliko mero vztrajnosti in potrpežljivosti. A pod črto: bila je dobra (pre)izkušnja! Čestitke vsem za vzdržljivost, neustrašnost in pogum.

Skupna tura je sicer bila mišljena v področje Karnijskih Alp, vendar smo cilje, zaradi nezadostnega števila prijav nekoliko prilagodili. Odpravili smo se v Logarsko dolino. Prvi dan smo plezali v  severni steni Ojstrice. Desna smer nas je popeljala čez mogočno steno, sama smer pa precej vijuga in išče najlažje prehode. 

Naslednji dan smo odšli proti Okrešlju, naš cilj je bila Mrzla gora, ki smo jo osvojili po Hudem prasku. Lažje poplezavenje po večinoma ozki grapi, ki je še povrhu precej krušljivo  nas pripelje na razgleden greben, po katerem nadaljujemo do stika z markirano potjo in po njej do vrha. 

Udeleženci ture: Matej, Andreja, Romana, Nina

Preplezane smeri: Destna smer v Ojstrici 550m, V 

                            Hudi prask-Mrzla gora, 450m, II/I

Čez vikend smo uspešno izvedli letošnjo izobraževalno skupno turo. Prvi dan smo obdelali skoraj celotno zimsko tehniko na poligonu pod slapovi.  Sledil je zaključek alpinistične šole.  Naslednji dan smo pridobljeno znanje uporabili v Sinjem slapu, katerega smo plezali skoraj vsi udeleženci, nekateri so se z ledom srečali prvič. Poučno zabavni vikend je bil zelo dobro izkoriščen. 

Udeleženci:

 Matej,  Andrej, Igor, Silvo, Vesna, pridružen član Dragan.

Tokratna tura je bila smučarsko orientirana, zato je bila udeležba nekoliko okrnjena, saj so bile potrebne izkušnje in oprema za turno smuko.    

V tednu dni, kolikor smo imeli na razpolago, smo osvojili in odsmučali sledeče cilje:

1. Maja Jezerce 2694 m 

2. Dobra Kolata 2525 m 

3. Maja Gosdines 2269 m 

4. Talijanka 2057 m 

5. Maja Fazlis 2194 m 

6. Čemena 2036 m 

Vreme in razmere so nam služile ves čas, zadnji dan smo dobili še pošiljko novega snega, za katerim se je pošteno prašilo. 

Matej Zorko

V soboto, 15.2., smo v okviru kluba speljali skupno turo na Pokljuko. Odpravili smo se: Romana, Tadej, Gregor, Matjaž, Valerija, Goran, Andreja, Mitja in Sandra.

Vreme je bilo prekrasno, toplo in odločitev Ablanca po Gamsovi grapi in v navezi na Viševnik lepa odločitev. Zraven še smučanje smučarjev s Studorskega prevala, cel dan pa razvajanje na toplem sončku in svežem zraku. In še gužve ni bilo. Do prihodnjič...

Zadnjo soboto letošnjega avgusta (28. 8. 2021) smo z alpinistično šolo preživeli v stenah nad Vipavo. Tja nas je pregnalo višinsko jedro hladnega zraka (podnebne spremembe so res hudič), ki je prižgalo peči v večjem delu države. Izbira lokacije se je izkazala za več kot primerno. Številčna ekipa tečajnikov in inštruktorjev je v plezanju številnih krajših večraztežajk v stenah Gradiške ture uživala preko celega dne.

Med najpopularnejšimi smermi so bile tiste, ki ubirajo rebra in najbolj očitne, lepe plataste prehode – Skriti raz, Raz Stebra, Steber, ob njih pa še bolj ali manj očitne, a večinoma manj plezane Veseli Matiček, Makabi, Jesenska, Tu in tam, Vipavska sapca itn. Poročilo bo s podrobnostmi vzponov (oz. vsaj zapisom vseh vzponov) dopolnjeno, ko prejmemo vse podatke, do takrat pa naštejemo le udeležence:

• tečajniki Mateja Pšeničnik, Valerija Bogovič, Andreja Malus, Adrijana Čede, Klemen Glas, Jure Barbič in Samo Šmajgl.
• inštruktorji: Matej Zorko (vodja ture), Arno Koštomaj, Simon Poznič, Mitja Kolman in Nejc Pozvek.

Čudovit dan nas ni pustil ravnodušnih, zato so udeleženci prijazno prispevali svoje misli ob (večinoma) užitkarskem plezanju. Samo je takole strnil dan: Z Arnotom, s katerim sem že nekajkrat plezal, se v steni lepo ujameva. Skupaj sva tiho, vztrajno in brez drame osvojila tri večraztežajne smeri. Dva, sicer lažja, raztežaja sem šel tudi naprej, kar mi je bilo posebej v veselje. Ker so bile smeri športne, so mi bile tudi bolj v užitek in manj v izziv, kar ne zmanjša uspešnostni dneva, saj je bil dan odličen za utrjevanje komunikacije s soplezalcem in intuitivnega razumevanja svojega plezalnega partnerja. Nadvse prijeten dan, ki se je zaključil, kot se spodobi – s pivom v roki.

Adrijana je kratko dodala: Meni je bilo super, ful mi je všeč tale vipavska skala, še posebej sedaj, ko vse diši po cvetoči meti, medtem ko plezaš. Prvič sem plezala naprej, čist hude plate, kao 4b – ali sva zgrešila, ali pa jaz nimam filinga – bi rekla vsaj oceno višje. Plezala sem z Matotom, dve smeri sva bila sama, v prvi je bil zraven še Jure. Matotu se je mudilo v skalo, tako da me je kot ponavadi ogrel že dostop:), plezanje pa lepo v svojem tempu, s čudovitim  razgledom na Vipavsko dolino. 

Jure si bo soboto zapomnil po vseobsegajoči šolski plezariji. Z inštruktorjem Nejcem sta spoznavala nove trike – vse od udobne plezarije položnih plošč do podrtije in nazadnje še pokončnih in previsnih plošč z visečimi štanti. Z izčrpnim poročilom je Nejcu prihranil nekaj dela in pravi takole: Hladno in oblačno sobotno jutro nas je pospremilo iz Krškega do Vipave. Kavica v centru mesta, nekaj za pod zob, in že smo pripravljali plezalno opremo v Gradišču pod slikovitimi stenami nad Vipavsko dolino. Že ob pogledu na več kot 100 metrov visok vertikalni svet je postalo toplo. Kdor do takrat še ni slekel vetrovke, jo je zagotovo na dostopu. Za ogrevanje smo v navezi z Matejem (plezal v vodstvu) in Adrijano preplezali smer Skriti raz (4a/II, 130m - spust po vrvi po 90m). Ostre, od vetra razbrazdane ter od vode stopljene apnenčaste skale so izoblikovale slikovit raz, ki je primerno ogrel prste. Lep razgled na vrhu nas ni uspaval. Sledil je ekspresen abzajl, saj me je pod steno že čakal Nejc, ki me je naslednjih 5 ur vodil skozi pravi 'schnellkurs' dolgih športnoplezalnih smeri. Najprej sva zagrizla v Raz stebra (5b/II, 125m - skoraj do vrha, nato spust po ferati). Za uvod nekaj koristnih informacij glede opreme, gibanja naveze in primerjave skice ter dejanskega poteka smeri. Krušljiv prvi del je kmalu zamenjala dokaj gladka plošča, kjer sem prvič zašvical. Še več – nekje pod vrhom mi je nenadoma zdrsnilo, tako da sem poletel par metrov. Hitro sem splezal do vrha, se delal, kot da se ni nič zgodilo in že sva po brezpotju iskala vstop v ferato. V hipu sva bila dobrih sto metrov nižje na vstopu v Steber (4a/III, 160m - spust po vrvi po 90m), ki gotovo velja za najlepšo smer v tej steni. Po delno krušljivem kratkem sprehodu se smer nadaljuje po ogromnih luknjastih ploščah, v katerih sem se prvič srečal s plezanjem v vodstvu. Odlično! Zdaj je bila skala levo in desno polna PAK-ovcev, vsi dobre volje in bolj kot smo plezali, bolj nam je bilo vroče. Čemerno dopoldne je odpihnil lep sončen dan. Za konec me je Nejc peljal še v smer Vipavska sapca (7a/b, 100m). Učna ura plezanja po lišajastih ploščah, prvi viseči štant, ravnanje z vrvjo ter opremo visoko nad tlemi in tehničarjenje na detajlih. Opomin, kje trenutno sem, in velika želja, da se enkrat spet vrnem. Bil je to čudovit in uspešen plezalni dan. Še več takih!

Mateja začne, da se je v soboto lepo naplezala. Naša naveza (Mitja, Klemen, jaz) je plezarijo začela in končala v gozdni podrasti, vmes pa je bilo veliko lepe skale. Ena manjša je celo pristala na moji čeladi in ji prinesla prvo pravo prasko. Izbrane smeri so bile zelo primerne za nas, začetnike. Zadnja preplezana, Skriti raz, me je spomnila na pomanjšano Severno rebro v Pakli. Zmerne temperature so nam k sreči prizanašale in poskrbele za prav prijetno preživet dan. Še bo kdaj treba na vipavsko.

Valerija, ki ne zgreši nobene ture, vmes pa sama še pridno trenira, je razmišljala podobno: Spet ena super tura in polno izkoriščen dan. V navezi s Simonom in Andrejo smo preplezali tri smeri, dolgi športnoplezalni Veseli Matiček in Skriti raz ter neopremljeno Jesensko. Tu je plezanje bolj spominjalo na prebijanje skozi džunglo, ampak tudi to ima svoj čar. Prvi dve omenjeni pa sta res lepi štirici, ki sta se kar prehitro končali. Kompaktna, ostra skala spominja na Pakleniško, v Skritem razu pa imaš občutek, kot da si nekje v Severnem rebru.

Simon Poznič – Sims se je na Nejčev poziv edini odzval z inštruktorskim zapisom in ovrednotil delo svoje naveze, za kar mu gre seveda veliko priznanje. Naj bo to tudi zgled ostalim. Družba dveh deklet ga ni zavedla, zato je njegovo izkušeno oko v maniri pravega mentorja zapisalo: Menim, da je bila izbira cilja glede na vremensko napoved prava. V navezi sem bil z Andrejo in Valerijo. Kolikor sem videl, je obema jasno, kaj je potrebno delati v navezi, kaj narediti na sidrišču, ... Omenili sta, da bi bilo dobro znati narediti bičev vozel z eno roko, ko sta me videli vpenjati se v sidrišče. Eno smer, ki je bila navrtana, je v vodstvu plezala Andreja. Pri plezanju je imela kar nekaj trenja na vrvi. Pri varovanju drugega v navezi sva jo morala opozarjati, naj pobira vrv. Razložil sem ji, da če se pri plezanju naprej ustvari trenje, mora biti na to pozorna tudi pri varovanju. Na sestopih nista imeli težav.

Alpinistična šola že kmalu nadaljuje z delom. Čaka nas sklop jesenskih predavanj in vaj v plezališču, seveda pa tudi še kakšna tura.

Poročilo pripravil: Nejc Pozvek

Poročilo alpinistične skupne ture  Veliki Greben   21.08.2021 

Vodja ture: Matej Zorko

Udeleženci ture:

Miklič Gregor,  Valerija Bogovič, Špela Gerjevič, Matjaž Oberč,  Nina Tomšič, Samo Šmajgl, Mateja Pšeničnik, Armand Polegek - Luka

Tura je bila izvedena v sklopu alpinistične šole. Tokrat smo se podali na zelo razgleden Veliki Greben, ki se razprostrira med Gamsovim skretom  in Žmavčarjem.  Greben sam po sebi ni tehnično zahteven, vendar je potrebna previdnost zaradi krušljivih odsekov, katerih se mestoma ne da  izogniti. Na začetku je tudi nekaj ruševja, ki se višje umakne skali. Po koncu grebena smo nadaljevali še po smeri Streža, ki je nekako logično nadaljevanje grebenskega plezanja proti Skuti. Vrh smo dosegli v popoldanskih urah, celotna tura pa je trajala 10 ur. 

Preplezali smo smer Raz Velikega Grebena II/I,500m, nadaljevanje po smeri Streža II/I, 220m

Matej Zorko

Poročilo skupne ture/ alpinistične šole Raduha 10-11.7.2020

Inštruktorji: Matej Zorko, Sandra Voglar, Simon Poznič, Kolman Mitja, Arno Koštomaj, Peter Sotelšek

Udeleženci šole:

Miklič Gregor, Lina Buršič, Andreja Malus, Goran Hribar, Uroš Jurman, Adrijana Čede, Valerija Bogovič, Matjaž Oberč, Jure Barbič, Klemen Glas, Nina Tomšič, Samo Šmajgl, Mateja Pšeničnik

Tokrat smo se z šolo odpravili proti Koči na Grohotu, kjer smo imeli tudi nočitev. Prvi dan je bila tura namenjena plezanju in nabiranju izkušenj v daljših smereh v severni stene Male Raduhe. Uporaba premičnih varoval in klinov je bila ponekod potrebna.  Spoznavali smo se tudi z ne-najboljšo skalo, za kar je bilo potrebno nekaj previdnosti pri plezanju.

Naslednji  dan je bilo zasnovano nekoliko drugače, namreč zaradi odhoda dveh inštruktorjev  je bilo predvideno, da bi se povzpeli na vrh Mrzle gore po brezpotju oziroma po lažji smeri, kjer varovanje ni povsod nujno potrebno. Izbrali smo si prehod iz Okrešlja čez Hudi prask. Krušljiva skala nas je nekoliko upočasnila, zato smo se na vrhu Hudega praska  odločili za sestop po isti smeri.

Kar nekaj nelagodja zaradi krušljive skale, vendar bogati za nove izkušnje smo uspešno zaključili vpon na Okrešlju.

Matej Zorko

Preplezane smeri v Raduhi

Matej Zorko / Lina Buršič / Mateja Pšeničnik – Zagorčeva smer V+/V, 135m. Po preplezani smeri smo se povzpeli še na vrh Velike Raduhe, sestop po zelo zahtevni poti na Grohot.

Sandra Voglar / Goran Hribar / Klemen Glas – ZZ IV+/V, III  125m;

Sandra Voglar / Goran Hribar / Klemen Glas- Kamin pri durcah, 4c, 100m

Peter Sotelšek / Andreja Malus / Valerija Bogovič – Plate,  V/IV 185m

Peter Sotelšek / Andreja Malus / Samo Šmajgl – Zagorčeva smer, Zagorčeva smer V+/V, 135m

Arno Koštomaj / Samo Šmajg / Uroš Jurman - Plate,  V/IV 185m

Arno Koštomaj / Valerija Bogovič / Uroš Jurman - ZZ IV+/V, III  125m;

Simon Poznič / Matjaž Oberč / Jure Barbič – Mihova smer, IV+/III, 175m. Povzpeli so se tudi na vrh Raduhe

Mitja Kolman / Nina Tomšič / Adrijana Cede  – Mihova smer, IV+/III, 175m. Povzpeli so se tudi na vrh Raduhe

Romana Tomšič/ Gregor Miklič / - Plate,  V/IV 185m

Preplezana smer v Mrzli gori

Hudi prask II/I, 450m . 

Izhodišče je bil mejni prehod Ljubelj. Od tam smo ob 7.00 uri krenili proti staremu Ljubelju do koče. Za njo zavili levo in se povzpeli na greben Ljubeljščice, ki je bil naš kažipot skozi večino dneva. Od izhodišča, do Vrha Ljubeljščice  smo potrebovali dve uri. Dan je bil še mlad in vsi skupaj silno željni dogodivščin. Tako smo se odločili, da nadaljujemo po grebenu Čez Može, vse do Palca. Z naskokom na prvega se je pričel tehnično zahtevnejši del ture, posledično je padla tudi hitrost vzpona. S tretjega smo se spustili po vrvi in tako utrdili znanje tega manevra. Po sedmih urah grebenčkanja smo osvojili 2026m visok Palec. V dolino smo se spustili po klasični poti preko Suhega Ruševja.

Ture se je udeležilo 13 tečajnikov. Turo smo vodili Peter Sotelšek - vodja ture, Arnold Koštomaj - pomočnik, Mitja Kolman - pomočnik.

Tako kot skoraj vsako leto, se tudi letos odpravimo na enega izmed nam dosegljivih štiritisočakov. Ko listam po vodniku in izbiram cilje, mi takoj na prvi strani pade v oči gorski osamelec Piz Bernina. Gre za nam Slovencem najbližji štiritisočak  in tudi zato precej  zaželen cilj.  Mogočen gorski masiv meji med Italijo in Švico, sam vrh pa pripada Švici.  Pristopati je mogoče iz obeh  smeri, mi smo se odločili, da  bomo dostopali iz italijanske, kjer je celotno pot potrebno opraviti peš, brez pomoči žičnic.  

Nenavadno zgodnja ura, komaj nekaj po polnoči, ko  se odpeljemo  iz Krškega. Zbralo se nas je presenetljivo veliko, skupaj dvanajst, kar je za tako turo prej nenavadno kot pa običajno. Med nami nekaj izkušenih, nekaj pa tudi takih, ki si bodo izkušnje na višinah nabirali prvič.

Dolga utrujajoča  vožnja nas na koncu po strmi vijugasti cesti  pripelje do izhodišča, natančno do jezera Gera, kjer so človeške roke zgradile ogromen akumulacijski jez, ki nekako niti ne sodi v to idilično gorsko pokrajino. Začetek poti vodi naravnost čez to nenavadno zaporo, kjer občudujemo celo ribiče, ki lovijo  na za nas  nenavadni višini 2100m. Le katere ribe tukaj sploh živijo, se sprašujemo  in se smehljamo nenavadnemu prizoru. Pot zložno nadaljuje svojo pot do prve od treh koč, ki jih moramo danes doseči. Žal so v tem času večinoma  že vse zaprte, razen nekaj izjem, med katerimi je tudi naša Marco e Rosa, današnji cilj precej dolge etape.  Na začetku še srečujemo nekaj planincev, vendar, ko se  pot enkrat odcepi, ostanemo praktično sami. Višje kot smo, bolj se svet okoli nas  spreminja iz zelenega v pusto pokrajino, ki so jo stoletja oblikovali ledeniki. Do koče Marinelli Bombardieri prečkamo še sedlo Boccheta di Caspoggio in se prvič vzpnemo na 3000 metrov nadmorske višine.  Takoj zatem nas  iz sedla čaka spust in težko pridobljeni višinski metri se hitro izgubijo.  Do koče prečkamo še prvi ledenik.

Od koče Marinelli, ki leži na 2813 metrih, se zopet strmo dvigujemo dokler ne pridemo na ledenik Vedretta di Scerscen superiore, ki je precej razbit, zato je potrebna posebna previdnost. Ledeniška naveza je tukaj obvezna zaradi mnogih razpok in  snežnih mostov. Ker že dolgo ni bilo snega, so razpoke na našo srečo dobro vidne in večjih težav pri prečkanju nimamo.

Ko se približamo skalnemu vznožju Crast´Aguzze, kjer poteka zavarovana ferata, zadnji del poti do koče Marco e Rosa, že od daleč opazimo znamenje, ki nakazuje začetek, nas dočaka  neprijetno presenečenje.  Krajna zev, ki ločuje sneg od skale, je tukaj  tako široka, da je  steno praktično nemogoče doseči. Poleg tega pa je prvo varovalo šest metrov višje,  kot pa je visoka snežna odeja. Počutimo se ujete, brez idej, kako naprej.  Iz skupine se že slišijo predlogi, gremo nazaj, preden nas dohiti noč. Nekako se ne morem sprijazniti z dejstvom, da smo prehodili vso to pot  zaman. Ledenik, kjer bi se dalo obiti skalno zaporo zgleda prenevaren. Opreme, ki bi omogočala varen vzpon do prvih varoval nimam. Stena zgleda precej gladka, krajna poč pa tudi globoka, morebitni padec ne bi bil nič kaj prijeten. Spomnim se ribičev, ki smo jih srečali ob jezeru in na misel mi pride, da bi rabil pravzaprav ribiško palico, da dosežem zanko na fiksni vrvi, ki je še najbližje dosegljiva. Na misel mi pride tudi Tomaž Humar, ki si je z ribiško palico pomagal pri prvenstveni  smeri Nespodobno povabilo v steni Vežice. Ribiške palice žal nismo imeli, smo pa sestavili dolgi vzvod iz pohodnih palic, na katerega smo na koncu zalepili vponko z vrvjo. Na vrsto je prišel Sims, ki je počasi a vztrajno, v ležečem položaju zaradi možnosti podora  opasti, poskušal vpeti vponko v zanko. Simsu je najprej uspelo poriniti palico skozi uho, potem pa še z majhnimi premiki vpeti vponko. Zaslišal se je vesel krik, nato pa sem po vpeti vrvi  požimaril do prvih varoval. Nadaljnji postopki so bili zelo hitri, namreč čez to krajno zev smo spraviti 14 ljudi, med drugimi tudi dva starejša Italijana, ki sta prišla za nama.

Vseeno nam je ta manever vzel precej časa, v kočo smo prišli precej pozno, trdna tema je že bila, ko smo se zadnji vzpenjali po ferati.

Jutro je  precej sveže, na snegu so se lesketali zamrznjeni kristali. Mrzlo jutro je bila tudi dobra popotnica za dan, ki se je obetal. Vreme, ki si ga  visoko v  gorah lahko samo želiš.

Po zajtrku, ki so ga  postregli v koči in bi težko opravičil svoje ime, smo navlekli vso potrebno opremo, se  navezali po parih in se odpravili po snežnem  pobočju do skal jugovzgodnega grebena Spallagrat. Med pripravo na plezanje, nas obsije sonce in pogreje premrle ude.  Plezanje je prijetno in ne pretežko, težavnost se giblje okoli druge in  tretje stopnje. Nameščenih je tudi kar nekaj varoval, katera so nam v znatno pomoč. Na grebenu se teren položi, skale zamenja sneg, na čevljih so zopet znajdejo dereze, v rokah cepin. Pogosto je  še potrebno popraskati  po skalah, mraz se je že zdavnaj umaknil soncu. Na vrhu smo sami, občudujemo ogromne ledenike, katero delo narave  naši potomci verjetno ne bodo več deležni.  Sestop mine precej hitro, dvakrat si še pomagamo z spustom  ob vrvi in že kmalu smo nazaj pri koči.

Ležerno čakamo še ostale, ki so še nekje na gori. Mir skali helikopter, ki prevaža skupino ljudi, ki so si zamislili, da pridejo na kočo na tak način. Opazujem dogajanje, nevajeni snega in skal se nekateri komaj prekobacajo do koče, pa čeprav jih loči samo nekaj deset metrov.

Helikopter počasi odleti,  v gorah spet zavlada mir, nas pa  čaka še dolgi sestop, ki bo trajal dolgo v  noč.

Še več slikic najdete v fotogaleriji.

Matej Zorko (vodja ture)

In še najnovejša pesnitev Romane Tomšič - Rome:

Na skali kakšno prasko in modrico mi dobili

v kombiju skor prste polomili.

Začetek rimarije je na konc

da ne bom naštevala kdo v petek bil je ponoč pokonc...

Prejšn tedn na 3 jurje kar lahko

zdaj na to višino malce bolj težko..

Da pa ni bla sm višina tu težava

še krajna zev nam ponagaja...

100 in ena tam rešitev

za naše fante tista ferata odrešitev...

Nič mu živcev ne načne

vse v hribih sprejme, tako pač je...

Ferata mela je poseben čar

zvezane lojtre in verig kar en par...

V kočo gor prišli zvečer

takoj po grlu šel en dober pir...

Prišli skor mau smo podhlajeni

a pištolca vseen se znajde v roki njeni...

Vročino takoj nam zmeri

če smo vsi po njeni meri...

Vožnja, hoja nas je kar pobrala

in v pojstle vse poslala..

Na vrh hriba ni blo glih težko

samo vleklo se je pa zelo...

Ko vse naveze prišle so gor in dol

vreme je šlo že počas navzdol...

Megla, oblaki so se že podili

helikopterji pa starce vseen so gor vozili...

Škripale dereze so po skalah

kjer snega je že zmanjkvalo...

Abzajli, fiksi in še kaj

da spravu Mato ekipo je nazaj.

Po mini ledeniku mi hodili

se v kakšno špaltno spotaknili...

Ko ponoč smo dol hodili

med sabo nič skor govorili...

Ko signal smo spet dobili

Rogljiča na dirki izgubili...

Mimgrede tam ob poti

Maja še marele nabere sproti...

Na jezu pa še vrata skor zlomili

zlata vredne klešče uporabili...

Poročilo, galerijo prec objavi

na naslednjo turo se prijavi...

Prekrasen konec naših Alp. Jezersko letos tretjič. No, vsaj zame.

Najprej smo z grupico ženskic osvojile Babo. Drugič s skoraj enako grupico preko ferate na češko kočo in na obe Kočni. Babji dnevi, super čveki, Romina organizacija. Hvala.

Tokrat Peter povabi na plezarijo v Grintovčevo severno steno. Smer izbora: Tomažev steber, VI-/V. Zakaj pa ne? Tanja in Peter naveza 1 in Sandra ter Tedi naveza 2.

Ker smo raje konfortlih, smo se podali pod steno že dan poprej. Češka koča nam je ponudila zasilna prenočišča in v Polhovi luknji, kot smo jo poimenovali. Smo se pa pošteno naspali. Še dober zajtrk in ob osmih smo vsi že pošteno plezali.

V spodnjem delu smerice ni za prehvalit. Kar krušljivo. Druga polovica pa ponudi res lep kamin pete težavnostne stopnje, lepe zajedice in poči. Smer smo pošteno zlezli. Malo nas je pri komunikacije dobro uro motil le rotor helikopterja. Na poti na Mlinarsko sedlo se je poškodovala planinka.

Tanja pa se je cel dan smejala, saj je končno le prišla v stik s skalo. Tadej, prvič sva se navezala na hribovski štrik, se je izkazal za suverenega in hitrega soplezalca. Peter je vriskal od začetka do konca. Sama pa sem uživala in premikala kocke v glavi, no v pravo smer.

Vesela, da smo se zbrali klubska oldtajmetska družbica. No ne po letih, poznamo se že tri desetletja. Odlično smo se razumeli, skomunicirali in izpeljali vzpon. Kdaj naslednjič?

Več v galeriji.

Pred vrhuncem poletja se na klubu že leta redno trudimo z obnovitvenim seminarjem letne tehnike, ki ima velik pomen za varno plezalno udejstvovanje v višjih stenah oz. gorah. Zaradi slabega vremena smo 17. 6. 2020 Armeško zamenjali z Brežiško velikanko. Peščica nadobudnežev se je v dobrih treh urah druženja "sprehodila" skozi zapletene vrvne manevre, ki sta jih demonstrirala Peter Sotelšek in Nejc Pozvek. Največje veselje je bilo prisluhniti razpravi o nekaterih bolj ali manj novih zadevah, ki sta jih predstavila Mitja Voglar in Goran Hribar (slednji je za nas izbral tudi poučne prikaze: 1, 2, 3, 4). Seminarju so poleg naštetih prisostvovali še Maja Stopar, Andreja Malus, Jernej Špiler, Grega Cerjak in Bojan Zorko. Na kratko se je v previsih nad nami pretegnil legendarni Drejko, v sosednjih platah pa so poskušali še nekateri plezalci.

Sredi junija smo se odpravili na že dolgo pričakovano skupno turo in sicer v Kamniško-Savinjske alpe. Namen ture je bil plezanje dolgih športnih smeri v ostenju Krofičke ter pristop na vrh po brezpotju. Ker smo bili zaradi virusa korone bolj ali manj prisiljeni ostati doma, je bila to prva taka skupna tura po izolaciji, posledično se nas je zbralo kar precej udeležencev, vse skupaj kar 24.

Iz Logarske doline, kamor smo se pripeljali, smo peš odšli proti Koči na Klemenčevi  jami. Tu smo se razdelili v dve skupini in sicer skupino pohodnikov, ki jih je pod svoje okrilje vzel izkušeni inštruktor Gorazd Pozvek, in skupina plezalcev, ki je bila sestavljena iz vodij navez in tečajnikov, ki so šele pridobivali svoje prve izkušnje v dolgih smereh.

Plezalna skupina je pristopila pod zahodno steno Krofičke, kjer smo se razdelil v več navez. Plezali smo:

Andrej Trošt – Zorko Matej: Garfield VIII , 200m; Zaljubljena VI, 220m
Arnold Koštomaj – Bojan Zorko : Večerna Zajeda VII-, 120m
Aleksandra Voglar - Romana Tomšič – Andreja Malus : Zvitorepson, V+/IV+,260m
Peter Sotelšek – Mitja Kolman – Klemen Glas : Zvitorepson, V+/IV+, 260m.

Smeri v zahodni steni Krofičke so sicer navrtane, vendar imajo izrazit alpski značaj, saj so razdalje med že nameščenimi varovali kar precejšnje, zato je potrebno imeti nekaj znanja in izkušenj za plezanje v takih smereh. Vsekakor je bila to nova izkušnja za nekatere, za druge pa dober  uvod v plezalno sezono, ki je bila pred nami.

Skupina pohodnikov se je odpravila na 2083m visok vrh Krofičke po zahtevni poti in pod okriljem izkušenega inštruktorja Gorazda.

Skupino so sestavljali: Gorazd Pozvek – inštruktor, Valerija  Bogovič, Jernej Špiler, Jan Glas, Ogorevc Nika, Brigita Kužner, Matjaž Kužner, Mojca Banič, Barbara Bon, Mateja Pšeničnik, Maja Stopar, Špela Stopar, Martin Bedrač in Samo Šmajgl.

Kar nekaj udeležencev je tako pridobilo svoje prve izkušnje na zahtevnih poteh, ostali, tisti z nekaj več izkušnjami, pa so svoje znanje obnovili in nabrali nekaj kondicije.

Potek skupne ture na Krofičko nam je v pesmici opisala Romana Tomšič, Martin pa se je potrudil z galerijo in opisi fotografij.

Poročilo spisal Matej Zorko.

Vikend 18-19.1. je bil bogat. 21 članov PAK se nas je zbralo pred Erjavčevo kočo in pričeli smo pošteno. 

Zaradi premalo snega okoli bajte smo se v soboto, ko je bilo na vrsti izobraževanje in izpopolnjevanje, odpravili na sedelce proti Slemenovi špici in na severni strani Nad Šitom glave našli super delovni poligon. Hitra smo se organizirali: 
1. skupina, začetniki; vodita Nejc in Sandra. Predelali smo vse osnove: kako pozimi v gore, oprema, priprava, vreme, hoja pozimi brez in z derezami, tehnika gibanja po strmini brez derez in brez cepinov, z derezami in cepini, padanje in zaustavljanje brez cepinov in derez, padanje s cepini… 
2. skupina, pripravniki; vodila Matej in Peter. Predelali: gibanje naveze v steni, grapi, izdelava sidrišča s cepinom ali s telesom, sidrišča za spust, tudi okoli snežne gobe, spust po vrvi s pripomočkom ali brez – dulfer, padanje in zaustavljanje s cepini in derezami…
Vsi skupaj smo predelali še iskanje in reševanje s plazovno žolno ter preizkus stabilnosti snežne oddeje – Norveška metoda z novitetami. 
Zadovoljni z novim oz. obnovljenim znanjem, vendar premraženi, smo v kočo prišli z mrakom, ravno na večerjo. Po večerji je bil čas za različne debate in zabavo. Vsekakor nas je presenetilo obvestilo ga. Upravnice koče, da moramo ob 22.00 na spanje. Vseeno smo oddebatirali, odtelovadili in odpeli svoje na skupnih ležiščih do strogega KONEC go. Upravnika ter se potopili v zaslužen spanec.

V nedeljo je bila druga organizacija: 
1. skupina, začetniki: Vodja Sandra: pohod na Slemenovo Špico. Vsi so bili prvič pozimi v gorah. Turo smo popestrili tudi s hojo izven poti: strma pobočja, padanje in samoreševanje iz lukenj, iskanje prehodov…
2. skupina: Vodja Peter: po Zupančičevi grapi na Mojstrovko in sestop skozi vratca. Uživali so v super razmerah, za dva člana je bila tura prvenstvena izkušnja.
3. skupina: Vodja Matej: plezanje slapov pod Prisojnikom. Simon in Bojan sta splezala Desni slap, Matej in Grega pa zaradi navez pred njima, kombincije in obhode okoli Centralnega slapu.

Turo lahko sklenem kot zelo delovno in uspešno. Hvala predavateljem za povedano in prikazano in vodjem skupin za kvalitetne in varne vzpone, primerne udeležencem. Upam da se kmalu ponovno zberemo v tako lepi številki.

Udeleženci:
Alpinisti in AI: Nejc Pozvek, Peter Sotelšek, Matej Zorko, Sandra Voglar
Udeleženci: Mitja Kolman, Grega Cerjak, Simon Poznič, Romana Tomšič, Tanja Sotelšek, Bojan Zorko, Silvo Rožman, Vesna Gorup, Valerija Bogovič, Franci Zorko, Tomaž Redek, Nataša Kalin, Goran Hribar, Mateja Škrabar, Andreja Malus, Klemen Glas, Slavko Janc;

Letošnji moški vikend je bil uspešen. Kljub nekaterim odpovedim, se je v petek, 4. 10. 2019 v kombiju zbralo šest plezanja željnih moških. Krmilil in gas pritiskal je Andrej Trošt, muziko je vrtel Mitja Kolman, v zadnjih vrstah pa so se po vojaško postrojili Matej Zorko, Arnold Koštomaj, Gregor Cerjak in Matjaž Kužner. Ko se je že dobro stemnilo smo se pripeljali naravnost k Dinkotu in glej koga srečamo, Andreja Sotelška s starejšim sinom Maksom. Pravo presenečenje. V soboto zjutraj so se nam pridružili še Gorazd Pozvek, Mitja Voglar in Bojan Zorko. Sedaj smo bili vsi na broju in začela se je plezarija. Pakleniške stene so bile precej oblegane in v nekaterih smereh je bila kar gneča. Dan je bil sprva oblačen potem pa se je razjasnilo in Paklenica je zasijala v škrlatnih barvah sobotnega večera. Plezalne aktivnosti so se zaključile in po zasluženi večerji nas je zvok kitare pospremil v sladke sanje. Nedeljsko jutro je pozdravilo toplo sonce in hladna burja, ki se je čez dan umirila, tako da so bile v stenah ugodne razmere. Izkoristili smo jih sto odstotno in se nekateri že drugič povzpeli na vrh Anića Kuka. Razgledi v čistem ozračju so segali daleč na Jadran. Zmagoslavno smo zaključili plezalni vikend, podkrepljeni z morskimi dobrotami znanega gostinca in v isti postavi zdrveli po avtocesti proti Sloveniji. Cilj moškega vikenda je bil dosežen, veliko smo plezali, se smejali, debatirali, nekateri kopali v morju in se super fajn imeli.   

Seznam smeri, ki smo jih plezali: 

Gorazd Pozvek in Mitja Voglar: Frau Bluher 6a, 120 m, Armadilon 6a, 145 m, Spit Bull 6a, 145 m

Bojan Zorko in Arnold Koštomaj: Bora 6a, 250 m, Slovenski (PIPS) 6a (štiri razstežaje)

Mitja Kolman in Gregor Cerjak: Zimski cvijet 6a+, 210 m, Kosovo 6a+, 80 m

Matej Zorko in Andrej Trošt: Rajna 7a, 350 m, Passenger 7b, 350 m

Matjaž Kužner, Andrej Sotelšek in Maks Sotelšek, Oprosti mi Pape 4a, 110 m

V soboto in nedeljo, 31.08. do 01.09.2019, smo izkoristili verjetno še zadnje lepo poletno vreme za plezanje in feratanje v gorah nad Jezerskim, hkrati pa smo se udeležili še 7. alpinističnega tabora Nejca Zaplotnika v organizaciji AO Kranj (druženje, brezplačno spanje v koči na Ledinah, zanimivo večerno predavanje). Med tednom je bilo kar dosti prijavljenih, na koncu pa so se nekateri ustrašili spremenljive vremenske napovedi, druge so odvrnile službene obveznosti, tretji so šli rajši s kolesom na Lisco ali na kak piknik...  

No, na koncu so se le formirale tri naveze in en feratar, ki so branile klubske barve na taboru. Andrej Trošt in Matej Zorko sta splezala smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu (500m, Andrej prosto, VII+, Matej prosto do VII, drugače VI/A1), navezi Aleksandra Voglar in Mitja Kolman ter Bojan Zorko in Igor Dular pa so splezali Novo/staro Centralno v Veliki babi (IV/IV+, 700m). Martin Bedrač je opravil zanimiv in predvsem naporen krog (Ravenska Kočna-Češka koča-Mlinarsko sedlo-Dolgi hrbet-Skuta-Koroška Rinka-Kranjska koča na Ledinah, cca 2000m višincev z obilo zajl in gamsjih stezic).

Zvečer smo se podružili v prijetnem zavetju Kranjske koče in si ogledali zanimivo predavanje Matjaža Dolenca ob 40. obletnici kranjske odprave v Ande - Alpamayo leta 1979. Drugi dan ni bilo prevelike vneme, pa tudi vreme se je začelo kvarit, tako da smo se le še odpravili v dolino in proti domu. Izredno lep vikend in upamo, da ga naslednjič ponovimo v večjem številu članov PAK. 

Vikend 24.-25.5. je bil že vremensko prelep za letošnje neprestano deževje. Da smo izpeljali ravno ta vikend tudi skupno turo v Dabarske kukove, je bil pravi zadetek v polno! Lepo vreme, krasni špiclji, taborni prostor ob ognjišču, zelene jasice in stence primerne za vse, vseh težavnosti. Super vplezavanje. Arno, Matej, Jernej, Peter in Sandra smo splezali pet smeri, težavnosti do 6b. Vsekakor se še vrnemo! Slikice so že v galeriji!

Igor Dular je v četrtek, 28. februarja, v klubskih prostorih pripovedoval o dogodivščinah na Kavkazu, kjer je preživel slaba dva tedna sončnih dni in je skupaj s Silvom Rožmanom v nulo izkoristil razmere in pogorja za turno smuko. Fotke so bile čudovite, filmčki so samo še potrdili povedane zanimive zgodbice in nora doživetja.

Igor in Silvo čakata na pogumneže in užitkov željne turne smučarje, da si prihodnjem letu vsaj pozimi vzamemo čas in spoznamo za nas nov kotiček sveta. Na območju Svaneti v Gruziji se gnete kar nekaj štiri in pettisočakov, v bližini sta tudi Užba in Elbrus, torej, ciljev dovolj tudi za poletne trekinge in vzpone.

V soboto zgodaj zjutraj smo se zbrali na parkingu pri Muellerju v Krškem in se porazdelili v 4 avtomobile. V Novem mestu smo pobrali še Romano Tomšič in Tomaža Redeka, Romana Zorko pa se nam je pridružila šele popoldne.

Vodja izobraževanja in skupne ture: Aleksandra Voglar
Strokovni kader: Peter Sotelšek in Matej Zorko

Seznam udeležencev: Bedrač Martin, Cerjak Gregor, Kolman Mitja, Koštomaj Arnold, Medvešek Matic, Poznič Simon, Poznič Špela, Prosenik Boštjan, Redek Tomaž, Sotelšek Peter, Stopar Maja, Špiler Jernej, Tomšič Romana, Voglar Aleksandra, Zorko Bojan, Zorko Matej, Zorko Romana

1. DAN
Po vzponu od parkinga pred Ljubeljskim predorom do koče na Zelenici, smo tam odložili nepotrebne stvari in se zagnali v Centralno grapo Begunjščice. Na spodnjem delu plazovine je Peter Sotelšek prikazal, kako se izdela prečni prerez in ugotovi stopnja plazenja po Norveški metodi. Nato smo prečni prerez izdelali tudi sami. Nadaljevali smo z vzponom, dokler strmina ni postala prehuda in je bil čas, da si nataknemo dereze in čas za predstavitev varovanja in napredovanja po strmem snežišču oz. grapi. Matej Zorko je varoval Petra, ki je simuliral tudi padec. Sledil je prehod skozi grapo, ki nas je  hitro pripeljala na vrh Begunjščice. Tam smo uživali v toplem sončku in prelepih razgledih. Manjkalo ni niti bio sirupa iz Sandrinih rožic in Špilijeve kuhne. Na vrhu sta Peter in Matej prikazala še izdelavo sidrišča v snegu (prvič z dvema cepinoma in drugič s snežno gobo). Po kakšni uri so se turni smučarji spustili po Šentanskem plazu, pešaki pa smo oddrsali po isti poti nazaj. Kjer se je dalo, je šlo po riti, tako da zabave ni manjkalo. Ob povratku v kočo, je sledilo zasluženo pivo, malo smo se pogreli, nato pa smo se podali v strmino blizu koče, kamor je Peter zakopal (skril) lavinske žolne. Zelo temeljito smo obdelali delovanje lavinskih žoln, postopke določanja lokacije zasutih, kopali manjše in velike luknje, sondirali in uspešno rešili vse ponesrečence. Veliko koristnih informacij je podal tudi Simon Poznič. Ob pol sedmi uri nas je že čakala obilna večerja (ajdovi žganci z ocvirki, kislo zelje, pečene reberce, sladica), po večerji pa smo si privoščili zabavo ob rujnem. Bojči in Sims sta zašpilala na kitaro in zapela, mi pa smo veselo pritegnili. Ob polnoči smo se zadnji le pobrali v postelje.

2. DAN
Zbudili smo se v oblačno in vetrovno vreme, čisto nasprotje prejšnjega dne. Po zajtrku smo se zagnali proti bližnjemu Trianglu. V vetru in nekakšni sodri smo bili hitro na vrhu, sledilo je obvezno fotkanje, na poti navzdol pa smo preizkusili še zaustavljanje s cepinom pri zdrsu ali padcu v strmini. Seveda so nam Matej, Peter in Sandra zadeve prej razložili v piko, še vedno pa rajši tega ne bi delali zares. Slabo vreme nas je pregnalo nazaj v kočo, kjer smo se še malo ogreli in pokramljali, nato pa se odpravili v dolino. Pozno popoldne smo že bili doma.

Več slikic z opisi si lahko ogledate v galeriji.

Po planu dela alpinistične sekcije je bila med 14.09.-16.09.2018 razpisana skupna tura, na kateri bi se povzpeli na štiritisočak. Tik pred odhodom smo se glede na odziv odločili, da obiščemo mogočno pogorje Monte Rose in poizkusimo na Liskamm West, ki meri spodobnih 4479m. 

Na poziv smo se odzvali Matej Zorko, Jernej Špiler, Mitja Kolman in Peter Sotelšek. Ker nam je bil klic divjih ledenih vršacev in spokojne tišine tam zgoraj ljubši od trgatve in podobnih tudi prijetnih reči v dolini, smo v soboto ob 1.00 uri krenili iz Krškega in ob 9.00 že bili na izhodišču, v Gressoney la Trinite, v dolini Aoste. Sledil je 6 urni (cca 1900v.m.) vzpon na kočo Rifuggio Quintino Sella, ki leži na višini 3587m, kjer smo imeli rezervirana prenočišča. Vremenska napoved  za naslednji dan ni kazala najbolje in za rezervno opcijo smo dodali še bližnji in malce nižji Castor 4228m. Zjutraj, po zajtrku smo se navezali v ledeniški navezi in ob 6.00 uri krenili proti sedlu Felikjoch 4093m. Na vzponu nas je spremljala megla in vse slabša vidljivost, na sedlu pa še vzhodnik in rahlo sneženje. Zahodni vrh Liskamma je bil ta dan težko dosegljiv in zato smo se usmerili proti bližnjemu Castorju. Iz sedla, preko jugovzhodnega vrha Felikhorn 4174m in predvrha smo dosegli najvišjo točko. Sledil je sestop po smeri vzpona, po grebenu in ob 9.30 uri smo bili že nazaj pri koči, ki pa so jo med tem časom za letos zaprli. Vreme se je dokončno skazilo in v  dežju smo v slabih štirih urah sestopili nazaj na izhodišče in se odpravili proti domu. Liskamm West - Liskamm Öst pa nam bi bil lahko iztočnica za prihodnje leto? Zakaj pa ne? Slike si lahko ogledate v galeriji.

Kot je že v navadi, se vsako leto v zgodnji skalni sezoni trudimo zbrati v čim večjem številu na tako imenovanem obnovitvenem seminarju letne tehnike, katerega namen je - poleg, seveda, obnove znanj - osveščati člane, ki se aktivno udejstvujejo v višjih stenah, o pomenu varnosti in znanja alpinistične vrvne tehnike - manevrov. V kritičnih situacijah se namreč naše polje znanja običajno zelo zoža in takrat zajemamo le iz najbolj utrjenih motoričnih in miselnih vzorcev. To seveda pomeni, da lahko z obnavljanjem in vajo bistveno napredujemo in posledično ob neželenih situacijah (do katerih sicer ne želimo, da pride) ravnamo bolje, hitreje, uspešneje ...

Na pobudo načelnika Petra Sotelška smo se, po neuspešnem sklicu v zgodnjem juniju, končno zbrali na vrhuncu poletja. V soboto, 7. julija, so v domačem Armeškem vadile 4 naveze (Tone-Stanka, Branko-Mateja, Mitja-Bojan in Jernej-Matjaž), delo pa sva nadzorovala Peter in Nejc. V približno 4 urah dela so bili najprej na sporedu vozli, nato pa reševanje zapletene situacije, skozi katero je vsak od naveze ponovil vse zahtevne vrvne manevre: popuščanje obremenjene vrvi, prenos obremenitve, škripčevje, spust do ponesrečenca in z njim naprej, spust s težko poškodovanim soplezalcem ipd.

Odzivi po akciji so bili zelo dobri, spodbudni. Ugotovili smo, da je bilo obnavljanje znanja več kot nujno potrebno in želimo si, da bi se večkrat zbrali v takšnem (ali še večjem številu). Naslednjič verjetno pred zimsko sezono, ko je udeležba navadno množična.

Gore vabijo. Uživajte na njih - varno in srečno!

V soboto 16.06.2018 ob petih zjutraj smo se naložili v Andrejev jekleni voziček in se napotili proti severnim sosedom. Razdelili smo se v tri naveze in se podali vsak v svojo smer. Matej Zorko in Goran Butkovič sta preplezala smer UFO, 6+, 240m. Arnold Koštomaj je z Mitjo Kolmanom užival v Weg der schönen Männer, 6, 250m, Peter Sotelšek in Andrej Trošt pa sosednjo Rupertina, 7-, 240m. 

Več slikic si lahko ogledate v galeriji.

Skupna tura je potekala v nedeljo, 25.3.2018. Prvotni plan ture je bil Ledinski vrh, vendar smo si premislili in tako osvojili Savinjsko sedlo (2001 nmv).

Udeleženci:      4 x pešaki: Jernej Špiler, Romana Tomšič, Tanja Tušek Sotelšek, Maja Stopar
                        3 x turni smučarji: Arnold Koštomaj, Mitja Kolman, Simon Poznič
                                
Namesto planirane ture v Chamonix smo jo zaradi pomanjkanja časa mahnili okoli 6 ure zjutraj izpred Boštanjskega merkatorja in se spotoma ustavili na kavi. V Logarski smo zaradi prevelike gneče na parkirišču odkopavali sneg, da smo uspešno parkirali konjičke. Razmere do Okrešlja so bile vredu, kasneje se je nam pešakom ugrezal sneg. Zaradi zelo goste megle je bila vidljivost zelo slaba, slišati je bilo samo ogromno plazov iz sosednjih žlebov. Vzpon do sedla je bil razmeroma hiter, na vrhu nas je pričakal celo sonček. Na vrhu smo se okrepčali in ovekovečili s pravo gasilsko. Spust je bil soliden, sneg se je zaradi toplih temperatur že topil, zato je bilo važno da se spustimo čim hitreje. Kljub strahu, kateri nam je zaradi številnih plazov privrel v kosti smo turo zaključili varno.

Smučarska odprava v Durmitor je bila prava stvar za turnosmučarske navdušence. V štirih smučarskih dneh smo doživeli in občutili durmitorsko pravljico v vsej njeni lepoti. Se naužili snega, vetra, sonca in mraza ter gostoljubja planinske koče Neviđeno. Izpeljali smo nekaj lepih smučarskih tur:

1. dan: Mala greda 1972 m – smuk proti opuščenemu smučišču Bosača

2. dan: Vrh Šljemena 2455 m - smuk po osrednji grapi Jablan bara, Savin Kuk 2313 m – smuk po smeri pristopa

3. dan: Lokvice – Trojni prevoj (2245 m) – poskus pristopa na vrh Bobotovega Kuka (2523 m) iz južne in severozahodne strani (dosežen vršni greben na cca 2470 m) – smuk preko Valovitega dola in Doljne Ališnice do Črnega jezera

Čvorov Bogaz (2152 m) preko Zminjega jezera in planine Poljana – smuk po smeri pristopa

4. dan: Velika kalica - bivak pri ledeniku Debeli namet – vzpon na sedlo Previja (2145m) – smuk po smeri pristopa

Zminje jezero - planina Poljana - Doljna Ališnica - Gornja Ališnica - Planinica (2330 m) - smuk po smeri pristopa

Več o naši praznični uživanciji pa naj povedo fotografije.

28.01.2018. Na moj poziv so se odzvali alpinistični tečajniki; Bojan, Matjaž in Leon. Turi so se pridružili še Mitja in Jernej, ter Arno in Andrej na smučeh.

Slednja sta se odpravila proti Begunjščici, mi pa smo okrog 8.00 ure natovorjeni mahnili proti Vrtači. Med potjo smo ugotavljali, kje bi se dalo varno prečiti zasnežena pobočja, spoznavali sosednje vrhove, obdelali tehniko hoje z derezami in cepinom,... Za dlje časa smo se ustavili na Suhem ruševju. Tam smo v sneg zabijali sabljo in sidro, spoznali osnovni položaj pri zaustavljanju zdrsa s cepinom. Natrenirali pa tudi ostale položaje padca. Najbolj zanimiv je bil seveda tisti, z glavo navzdol; na glavo- hrbtno. Trije navdušenci so se po bregu navzdol metali na vse mogoče načine in se varno ustavljali. Ker nam je dobro šlo in je bila ura še dovolj rana, smo zapregli v Osrednjo grapo in po njej dosegli vrh Vrtače. Prijetno toplo sonce, ter ambijent narave sta nas omamljala debelo uro, ko smo ugotovili, da bo počasi treba dol. Sestopili smo po Južni grapi. Tako smo ta dan spoznali razmere severne in južne strani hriba, občutili nevarnost nabiranja coklja. Mimogrede smo se v Koči še okrepčali, ter veseli in zadovoljni zaključili turo v dolini.

Skupna tura je potekala od petka 13.10 do nedelje  15.10

Udeleženci: Matej Zorko, Peter Sotelšek, Andrej Trošt, Simon Poznič, Miha Kozmus, Igor Dular, Jernej Špiler.

Potek:

- Petek: Vožnja do Rande in spanje v kampu Randa.

- Sobota: Pristop do koče Weisshorn hute 2932m.  Do koče smo porabili 4 ure hoje. Koča je bila sicer odprta, vendar brez oskrbnika. Ogledamo si še prvi del poti.

- Nedelja: Zgodnje vstajanje in odhod proti vrhu ob 02:00.  Do ledenika pot brez posebnosti, na ledeniku se opremimo z derezami.  Dalje po nepoznanem terenu,  zanašamo se na gps, ki nam nudi veliko pomoč.  Nekje ob petih zjutraj pridemo do prve skalne stopnje (običajno III težavnostne stopnje v skali). Ker je še vedno noč se začnemo varovati in iščemo prehode.  Zaradi teme in snega  je plezanje nekoliko bolj zahtevno in traja dlje kot je to običajno.  Ob devetih dosežemo višino 3900 m, greben ki sledi zgleda precej zahteven, ocenimo da bi se morali varovati tudi naprej. 

Strinjamo se, da bi vzpon na sam vrh vzel preveč časa in bi težko sledili časovnici, ki smo si jo zadali, saj smo morali še isti dan priti v dolino in nazaj domov. Odločimo se, da obrnemo, vrh pa počaka drugo priložnost.

Kljub nedoseženem cilju, smo vsi zadovoljni z turo, saj smo imeli odlično vreme, nekateri pa so si nabirali dragocene izkušnje na eni izmed najbolj veličastnih gora v Evropi.

Med 30.6. in 23.7.2017 je v Peruju potekala alpinistična odprava, ki so se jo udeležili trije člani kluba Peter Sotelšek, Andrej Trošt, Mitja Kolman ter Albin Simonič iz AO-Celje Matica. Prisotni menijo, da je bila odprava uspešna, saj so bili doseženi vsi glavni cilji:

- pristop na Urus 5495 m (Peter Sotelšek, Mitja Kolman), 4.7.2017

- pristop na šestisočak - Tocllaraju 6034 m (Peter Sotelšek, Mitja Kolman), 7.7.2017

- prosto preplezana stena El Sfinge - Original Route 85 (6c+, 750 m) (Andrej Trošt, Albin Simonič), 9.7.2017

- pristop na Pisco 5752 m (Peter Sotelšek, Mitja Kolman), 12.7.2017

- poskus osvojitve šestisočaka - Nevado Copa 6188 m (Peter Sotelšek, Andrej Trošt, Albin Simonič, Mitja Kolman; dosegli višino 6079 m), 17.7.2017

- pristop na Huarapasca 5420 m (Peter Sotelšek, Andrej Trošt), 20.7.2017

Vabljeni k ogledu obsežne Fotogalerije. Odpravarji se za podporo zahvaljujemo podjetju GEN energija.

8. in 9. julija smo se z razširjeno ekipo alpinistične šole mudili v visokogorju Kamniško-Savinjskih Alp. Obiskali smo Korošico, ki na dosegu roke ponuja številne kratke in strme stene, zelo primerne za začetniško alpinistično aktivnost, hkrati pa tudi za kak bolj drzen vzpon. V soboto zjutraj smo s planine Podvežak natovorjeni odkorakali do slabi dve uri oddaljene koče, nato pa začeli z že preverjenim programom. Dopoldne smo družno ubirali stopinje v strmem brezpotju na območju Lukove smeri v SV steni Lučkega Dedca, se z vrha razgledali vse do domačih hribov in sestopili v območju Grape dolgočasja. Spretnost na tovrstnih terenih je ključna za varno udejstvovanje v alpinistiki. Popoldne smo namenili smerem v Dedcu in Vršičih. Naveza M. Zorko - B. Zorko - M. Kužner je splezala Levo smer v Dedcu, naveza Pozvek - Cizerle - Kosem Smer ob votlini v Vršičih, Špiler in Cerjak pa sta neuspešno iskala prehode v območju Večerne smeri. Na sestopu so nas že zmočile prve plohe. Te so dodobra oprale tudi planinski ekipi (Lapuh; Dular - Gričar - Kozmus), ki sta se potepali okoli Ojstrice in Planjave. Za konec dne so Pozvek, Špiler in Cerjak dodali še smer Knez - Planinšek, ki jih ni pustila povsem ravnodušne.

Nočna izmena je bila neizprosna in šele proti jutru smo ob galami sevniško-štajerske štiriperesne deteljice uspeli dobro zatisniti oči. Rano vstajanje zato marsikomu ni bilo po godu. Vseeno so že kmalu po sončnem vzhodu v smer Anžin - Pintar - Pristovšek v severni steni Dedca vstopili M. Zorko, Cizerle in Cerjak, navezi Pozvek - Lapuh - Kosem in Špiler - Kužner pa sta hitro zmogli Lukmanovo smer v desnem delu Vršičev. Za zaključek sta Pozvek in B. Zorko dodala še zahtevno Desno smer v Dedcu, nekateri so se posvetili športnemu plezanju, spet tretji pa v žgočem nedeljskem soncu osvojili Ojstrico (med njimi tudi najmlajša udeleženca iz družine Zorko).

V poznem popoldnevu smo sestopili in se v Lučah še prijetno ohladili ter okrepčali. 3. vikend z alpinistično šolo je poskrbel za doživetja pravih alpskih sten. Vtisi našega tečajnika Bojana Zorka, sicer plezalca s kilometrino v športnih smereh, povedo zelo veliko - pravzaprav vse:

Splezal sem dve smeri v Lučkem dedcu - obe kot drugi. V Levi smeri, ki je bila moja prva "na kline" po skoraj točno dveh letih, sem tudi prvič nasploh plezal v trojčku. Ker se mi zaupanje v štante še osnuje, je bil Matjaž odlična družba za prizemljitev nezaupljivim mislim. Dvakrat nas je tudi zmočil dež, ki pa na srečo ni vplival na voljo ali plezanje. Ravno pravi čas smo izstopili. Matjaž je odločen, močan in zelo talentiran plezalec. Matej pa je karizmatično-brezskrbni vodja, ob katerem se strah sam sebi malo nasmeje. 

Drugi dan je bil še lepši. Šnopc v Edvinu in neustavljiva želja po nogometu sta ga na predvečer obdarila z bolečim gležnjem. Tako je bil drugi plezalni dan z Nejcem v smeri Desna. Vera v kline se je že malo povečala in kljub temu, da je težja od Leve smeri, je bila en sam velik užitek. Že dolgo se nisem počutil tako dobro po plezanju.

Glede na moje (relativno obsežne) preplezane metre na svedre smeri vseh višin, mi je izkušnja hribov in plezanje "kot se to počne" nekaj novega, lepega in zanimivega. Resnično vsebuje noto prvinskosti in tudi ščepec adrenalina. Zelo izpolnjujoče!

Čestitamo vsem nadam in se že veselimo naslednjih plezarij.

POROČILO O IZVEDBI TURE

V soboto, 10. junija, smo se v večernih urah družno (10 članov v dveh avtomobilih) odpravili na pot proti Kamniški Bistrici. Okoli 23. ure smo se na Jermanci, po dogovoru o planu prihodnjega dne, zavlekli v spalke in navili budilke ob 4.30. Nekaj čez 5. uro smo krenili proti repovem kotu in z več postanki, kjer smo obravnavali različne tematike alpinistične šole, po debelih dveh urah priplezali na Staničev vrh - izhodišče naše plezarije čez greben Zeleniških špic. Po krepčilni malici smo sprva v rahlem krču in strahu opazovali prepade, kamor nas je vodila smer, kmalu pa je "naveza" stekla in v dobri uri smo dosegli Debeli špic vrh Nebeške lestve. Od tam smo nadaljevali večinoma po variantah levo od grebena (tako zaobšli tudi Najvišji rob) ter se že pred poldne znašli na Srebrnem sedlu. Fantje in dekle so odlično prestali krstni vzpon, ki so ga v celoti opravili nenavezani. Po vnovični šolski uri z orientacijo in poznavanjem gora smo se družno (sedaj že v sončni pripeki) povzpeli na Planjavo (na vrhu znova postanek s praktično vajo orientiranja), od tam pa nazaj v dolino skozi Repov kot. Seveda v zgodnjepoletni vročini nismo zgrešili slovitih tolmunov, kjer smo ohladili vroče sklepe. Celotna tura nam je na koncu vzela približno 10 ur (ca. 7 ur efektivne hoje in plezanja). Kot se za nas že skoraj spodobi, smo zadevo zaključili na kosilu v Kamniku.

V tem dokaj klasičnem poročilu (z zgolj nekaj oplemenitenja), ki bo v prihodnje v domeni članov alpinistične šole oz. udeležencev tur, je na kratko povzeto dnevno dogajanje, v nadaljevanju pa dodajamo še vtise posameznikov, ki so oddali svoje prispevke. Fotografije so na ogled v galeriji, za kar gre zahvala vsem fotografom in Špiliju za izbor. Zgodbo o turi je ekskluzivno za pak.si prispeval Rok.

OCENA VODJE TURE IN VTISI POSAMEZNIKOV

Nejc Pozvek: Po dolgem času je bilo težko preklopiti iz vloge samostojnega in samosvojega alpinista v inštruktorja alpinistične šole. Kar nekaj skrbi je bilo pred in med turo, pa tudi nekaj komand bi lahko bilo hitrejših in odločnejših. Vseeno sem vesel, da so se začetniki dobro počutili in izkazali. Tura je bila na koncu kar dolga in naporna. Posebna zahvala velja Arnu, Mihiju in Špiliju, ki so z menoj nosili odgovornost izvedbe.

Matjaž Kužner: Na kratko rečeno je blo fajn. Že v avtu smo marsikero rekl pa se nasmejal. Enkrat sem to pot že prehodil, sam v drugih časih, z drugimi ljudmi. Delov poti sem se spomnil, tako, da sem se pri hoji dobro počutil. Super se mi zdijo ti vmesni postanki z mini predavanji, ki dajejo dodatno širino. V skupini je bla dobra energija, ni blo nekih trenj, napetosti. Hoja navzdol je bla mal tečna, sam druge ni, to sodi zraven. Super je da smo vsi srečno prispeli nazaj v dolino, konkreten obrok, pa je bil sam še pika na i.

Gregor Cerjak: Super tura. Kondicijsko naporna - pa tudi za glavo. Čeličenje muda. Tura je bila dober uvod za nadaljnje korake po krušljivem brezpotju in stenah.

Martina Lapuh: Sama nisem članica alpinistične šole in sem bila na njihovi prvi turi kot pridružena članica. Sprva me je malce skrbelo, kako bo vse skupaj potekalo, a so kmalu, predvsem zaradi dobre podpore, začetniški strahovi in pomisleki izzveneli. Na poti proti Kamniški Bistrici smo se ves čas zabavali in zganjali norčije, na turi pa smo morali biti čimbolj mirni, zbrani in osredotočeni na pot. Na postankih smo se naučili tudi orientirati se s pomočjo zemljevida in kompasa. Skratka, super preživeta nedelja in upam, da se bom fantom spet kmalu lahko pridružila na kakšni turi.

Bojan Zorko: Super je bilo! Malo naporno, a to zaradi moje lastne neustrezne priprave - detajli kot so: zokni, hrana, voda, rukzak. Odlična ekipa, sproščeno vzdušje, timski duh. Nikoli se nisem počutil, da bi jaz ali kdo drug, počel nekaj kar bi mi/mu/ji bilo odveč. Na koncu sem bil dodobra skurjen, a sem po kavi in solati v 1h prišel nazaj na zeleno vejo.

Miha Kozmus: Praksa, da se pripelješ že prejšnji dan na izhodišče in prespiš v avtu ali poleg, je super, saj nikomur ni do vstajanja ob 3. uri zjutraj. Prečenje Zeleniških špic je lepa tura, imenitna družba pa poskrbi, da je smeha na kubik. Z Nejcem so ture vedno poučne in tudi tokrat ni bilo drugače. Čeprav sem pozabil pomemben kos opreme, je tura minila brez zapletov. Povzpeli smo se tudi na vrh Planjave in ozrli lep razgled proti severu in v Logarsko dolino. Nova alpinistična šola se je začela v velikem slogu in upam, da se tako tudi nadaljuje.

• cilj: Pihavec (2419 m)
• datum: 19. 03. 2017
• ekipa: Rok, Cerko, Špili
• izhodišče: Aljažev dom v Vratah (1015 m)
• čas vzpona: 5 ur
• čas sestopa: 3 ure 

V nedeljo smo se trije mušketirji spontano odpravili v gore, da bi ujeli še zadnje ''flike'' snega. Ob 5:00 smo se naložili v Krškem in v dolino na izhodišče prispeli v dobrih dveh urah. Že ko smo opazili, da je prisotnih zelo malo avtomobilov, smo se veseli in polni energije odpravili proti našemu cilju. Pot je bila na začetku zelo ledena in bolj ko smo se bližali Luknji (sedlu) slabše so bile razmere. Sneg je bil južni, zato se je z vsakim tretjim korakom pot vdirala. Od sedla naprej so bile razmere boljše, vendar je sneg bil še vedno moker (''župa''). Kljub vsemu nismo odnehali in se do vrha povzpeli po brezpotju. Kakšnih 100 metrov pod vrhom so se začele prave razmere, se pravi strjen sneg, da smo le malo ''popikali''. Pot je bila vse skozi od sedla proti vrhu raznolika, tako kot vreme. Lahko si ves čas gazil po mogrem snegu, plezal po skalnatih skokih ali pa grabil za travo in cepin zapikal v zemljo. Vreme pa je tudi zdržalo, saj smo imeli poleg sonca, vetra, oblakov tudi nekaj kaplic dežja. Na vrhu smo si bratsko podelili eno pivo, nataknili dereze in se odpravili v dolino. Že kmalu smo opazili, da nam dereze bolj škodijo kot pomagajo, zato smo jih kmalu pospravili v nahrbtnik. Odločili smo se za ''turno guzenje'', se pravi pelanje po riti, kar nam je prišparalo veliko časa in živcev. Pri vzponu in sestopu smo prestrašeni poslušali, kako glasna zna biti severna triglavska stena, saj so se vsake 5 minut prožili manjši plazovi. Pri avtu smo z velikim veseljem slekli premočena oblačila in odložili težke nahrbtnike, ki so bili polni nepotrebne opreme. Izlet smo klasično zaključili v Naklem z mastno hrano in pivom. Hvala mušketirja za lep dan.  

*Slika je simbolična in prikazuje samo smer vzpona iz Luknje do vrha Pihavca.

• nedelja, 19.3.2017
• Romana in Miha se sama odpravita na turno smuko, ciljev je bilo več
• v okolici prestolnice Romana pokliče prijateljico Anito in izve, da gre tudi ona na TS s prijateljem Gorazdom
• v Kranju se naložimo Gorazdov avto in poenotimo cilj, "gremo na Vršič"
• na izhodišču parking skoraj že poln in pogled proti Vratcom izda kolono ljudi
• turni smučarji so uvidevni in se hitrejšim pri vzponu rade volje umaknejo
• pri Vratcah nas dohiti še en PAK-ovec, Franc Škvarč, ki je šel na Zadnjo Mojstrovko, malo se pogovorimo potem pa vsak po svoje, mi smo se odločili za Veliko Mojtrovko
• vrh smo dosegli v dobrih dveh urah
• sneg je bil precej južen, ponekod se je kar dalo povijugati, a večinoma je bil sneg težak
• za nedeljsko rekreacijo ravnoprav dolga tura v dobri družbi
• več pa v slikah

• sobota, 11.03.2017
• prejšni dan se do večera 4-je zmenimo za turno smuko
• Arno, Mato, Andrej in Miha
• Mato predlaga Križ iz doline Vrat, ostali nismo oporekali in smo šli...
• nekaj minut čez sedmo uro smo že stali na smučeh in jo mahali proti cilju
• v gozdu kmalu zmanjka snežne oddeje, smuči na hrbet in gremo naprej vse do konca gozdne meje
• med vzponom so bili občutki o snežni podlagi mešani, na enem delu je bila celo "babja pšen" - sneg kot zdrobljeni stiropor
• nekaj malega vetra, nebo pa brez oblačka
• kaj bi nakladal, ko pa slika pove več kot tisoč besed
• video #1, video #2
• galerija

• četrtek, 19.01.2016
• prejšni dan me je presenetil Peter z vprašanjem, če greva splezat Luciferja
• slap je bil lepo zalit in led je bil tudi dober
• prišla sva ravno pravi čas, da nisva rabila nikogar čakati, da lahko začneva plezati
• visoko na slapu mi je padel iz rok podaljševalni komplet in ledni vijak, oba sem kasneje, ko sva prišla nazaj pod slap najdel in to v temi s pomočjo svetilke
• plezala sva: Peter Sotelšek in Miha Kozmus
• Lucifer; WI 4+; 210m; 5R; 2,5h

• sreda, 11.01.2017
• v dolini Voje v Bohinju sva našla po opisu iz vodnika najlepši bohinjski zaledeneli slap
• za sredo je bila neverjetna gužva
• led je še kar dober, ponekod krhek in tanek, saj sva nekajkrat zavrtala do skale
• ledenjak ponudi resno plezanje že takoj na začetku, saj je prvi skok visok okoli 50m in do 90° naklona
• slap je lep, dostop in sestop kratek, več pa v fotografijah
• plezala sva: Nejc Turnšek in Miha Kozmus
• Lušev graben: 4; WI 90°; 60° - 80°; 200m; 5R; 3,5h

• ponedeljek, 02.01.2017
• prva tura v novem letu, čas za ledno plezanje
• prvič v navezi z Nejcom, izbereva si Desni slap
• slap od spodaj izgleda lepo zalit, vendar v 4. cugu sveča še ni narejena, obvoz po levi, naju opozorijo bolj zgodnji plezalci, ki se že spuščajo nazaj, ko sva bila mi2 v 2. cugu
• led je kompakten, na vrhu plastičen
• prvič sem se spuščal na Abalakovo sidrišče, ker 2. sidrišče za spust nisva našla, vse ostale pa sva
• za Nejca je bilo dodatno varovano z lednim vijakom, ker je Abalakovo sidrišče vzdržalo njegovo težo mora tudi mene, saj sem lažji od soplezalca, pobral sem dodatno varovanje in se spustil nižje
• z Nejcem sva se dobro ujela tako, da bova še plezala skupaj
• plezala sva: Nejc Turnšek in Miha Kozmus
• Desni slap, WI4+, 200m, 3h

• petek, 30.12.2016
• zadnja tura v 2016
• tokrat si izberem pot na Razor, nekaj časa sem ga že opazoval in v vodniku Zimski vzponi sem našel Kugyeva smer
• smer je od začetka kopna, malo višje se začne pomrznjen sneg, v skokih kompakten led, po najini varianti skoki do 80°
• v dobrih dveh urah sva jo preplezala nenavezana in potem še dobre pol ure do vrha
• na vrhu pa jasno nebo in čudoviti razgledi z rahlim vetrom
• sledil je dolg sestop do Vršiča, kjer sva takoj dobila štop do avta, ki sva ga imela pri Ruskemu križu
• Kugyeva smer, 400m, III, 2h

V ponedeljek, 19.12., sva se v popoldanskih urah z Matejem Zorkom odpeljala do vasi Kals am Grossglockner. Iz te vasi gre cesta še višje, a je po podatkih iz internetnih strani v zimskem času zaprta. Cesta je bila odprta tako, da sva imela eno uro krajši dostop do bivaka Stüdlhütte (2.801m), kjer sva prespala.
Naslednji dan sva se zbudila ob štirih in se v eni uri pripravila za plezanje izbrane smeri. Dostopa do smeri naj bi bilo eno uro, midva pa sva potrebovala dve uri. Prvih 250m se smer začne z naklonom 50°, ponekod se nama je ugrezalo do kolena, vmes pa sta dva majhna ledena slapova (WI2). Začel sem prvi. Imel sem že nekaj prednosti, vendar me je Mato kmalu ujel in prehitel. Ko sem prišel do prvega ledenega slapu (WI4+), kjer sva se začela varovati, je Mato sidrišče že pripravil. Privežem se, nato pa varujem soplezalca, ki pleza v vodstvu. Po lepo narejenem ledenem delu, sledi skalni del.
Najtežji del smeri. Stopov ni bilo veliko, niti za konjico derez. Oprimkov za cepine tudi ne, da ne omenjam krušljivosti skale. V tem delu sta bila celo dva klina, ampak po največjih težavah. Matu je uspelo prej zabiti klin in poriniti metulj v razpoko, da je varneje preplezal ta del. Ko sem preplezal še sam ta del vidim, da še ni konec težav. Pred nama je bila še kratka, a težavna zajeda. Za vmesno varovanje metulj in dva zatiča, nato mu uspe preplezati zajedo. Smer se nadaljudje preko krušljivih skal, malo snega, še manj ledu. Po grapi naprej do grebena sem šel jaz, kjer je sledil spust po vrvi (20m).
Nato zopet 50° strmina, kjer sva vsak svojo vrv, kar za sabo vlekla, da nisva izgubljala preveč časa. Do zadnjega ledenega slapu (WI4), kjer je Mato naredil predzadnje sidrišče v smeri (dva klina). 
Ko sem ga preplezal še sam vidim, da še kar ni videti konca smeri. Smer se nadaljuje po široki grapi. Ko prideva do dela, kjer grapa postane ozka, okoli ene skale najdeva štrik na katerega sem ga varoval, saj je nadaljevanje po skalah z malo snega neugodno. Mato je hitro dosegel greben, kjer se smer konča. Ko sem preplezal zadnji del še jaz, je bila okoli naju že popolna tema.
Na grebenu sva se s popkovino privezala za jeklenico, si obelekla pohovko in pospravila odvečno odpremo v nahrbtnik. Počasi in previdno sva sestopala po grebenu, kjer je dokaj močno pihal veter. Po približno dvajsetih minutih, sestop zavije pod greben, veter je ponehal in izpostavljenost postane veliko manjša. V dveh urah sva se vrnila do bivaka, kjer sva se okrepčala in pripravila na nadaljevanje sestopa do avtomobila.
Plezava sva smer Südwandwächter, M5 in WI4+, 600m. Smer sva preplezala v desetih urah. Potek smeri lahko vidite na spodnji sliki, rdeča sled.

Minuli vikend se nas je na pot odpravilo 14 dedcev in povem vam... imeli smo se fantastično!

Domač ajmuht babi Tince, je takoj na začetku nežno pobožal naše želodčke. Matotova peka kostanja in jutranji jajčki so nam dali moč in ustvarjali ugoden vzgonski vetrič v smeri. Čudili smo se švicarskemu nožu, saj zreže salamo v enem zamahu in tako na tanko,da vidiš čez njo. Dinko se je spet izkazal in prav tu smo se spomnili tudi na vas, ki ste tokrat manjkali. Načelnik  Peter in starosta Arno, sta zapuščala kanjon kot zadnja osamela jezdeca, saj sta vendar morala pregledati še vse kotičke, da ni morda ostal  kje naš Pakovec. Leon in Rok sta si ves večer belila glavo - s pivcem?, da so morda centralni kamini pretežki zanju, no, Edo pa je rekel zadnjo in ju peljal. Bojan in Goran sta plezala odlično. Vmes sta dohitela celo kačo. Igor je poskrbel, da smo se počutili kot v raju. Naj spomnim še na nadvse razumljivo gospodarico Nino, ki je vse naše podvige prijazno prenašala. Ja dogajalo se nam je na veliko, pa tudi plezali smo, naj še slike govorijo...

Galerija

Močna zasedba PAKovcev je v soboto orala gnile strmali savinjskih gora. Mahnili smo jo čez Okrešelj in skozi Turski žleb na Tursko goro ter nazaj, vmes pa na več postajah obnavljali osnovno znanje zimske alpinistike ter na koncu dodali še nekaj zahtevnejših (plezalnih) vsebin ter (komaj) rešili "ponesrečence" izpod plazu.

Odlično preživet dan v še boljši družbi. Verjamem, da me udeleženci dopolnijo in s skupnimi močmi zapišejo prispevek za našo zgodbarsko rubriko.

Od petka, 12., do nedelje, 14. februarja, smo na Vršiču in v okoliških hribih izvedli odlično izobraževanje na temo zimskega gorništva, ki se ga je udeležilo kar 30 naših članov. Petekov večer smo namenili predavanju Klemna Volontarja, sobotno dopoldne pa preživeli v globokem snegu ob izvajanju praktičnih vaj. Popoldne smo vsak izkoristili po svoje, še največ pa nas je do poznega večra raziskovalo neznane strmine Vršiča.

Nedeljo smo dočakali z od smeha bolečimi trebuhi in rahlo nenaspani, a se, turobnemu vrenemu navkljub, podali na turo. Izbrali smo karavanško Struško, znova z namenom, da izkusimo pravo zimo. Bilo je naporno in poučno - kakor vedno v slabih razmerah. Morda pa smo pri komu le zbudili zavedanje, da 100 kičastih tur v sončku in dobrih razmerah ne more odtehtati izkušenj in znanja, ki jih pridobimo na težkih preizkušnjah, kakršna je bila naša na Struški.

Hvala vsem za udeležbo in zanesljiv korak v zasneženih gorah še naprej.

Ni pravih lednih razmer v hribih, zato pa nam jih je uspelo naredili kar doma. Ne še v polni kondiciji, a vseeno je naš lepotec zopet v pogonu. Danes smo ga obiskali in je blo res fajn, zimsko.

V upanju na mrzel januar, smo v nedeljo izpeljali mini delovno akcijo. Na poligonu pri slapu Ubijavnik smo ponovno namestili in naravnali cev in jo dobro fiksirali. Tanja, Branka in Ajda so poskrbele, da nismo preveč dehidrirali, hvala dekleta. Naslednjič uredimo še par malenkosti in poligon bo pripravljen. 

Če rečem, da smo minuli vikend Pakovci preživeli sproščeno kar se da, se ne morem zlagati. V petek zjutraj smo se naložili v jeklene žrebičke in oddrveli proti Paklenici. Zaključili smo kot se spodobi v nedeljskih poznih urah. Kako smo uživali, boste ugotovili prav kmalu v novi galeriji.

V steno me je povabil Mato. Bil je lep jesenski dan, kako prikladno, 12. septembra 2015.

Imel sem čast, da sem začel prvi raztežaj, ki ni presegal 4. stopnje težavnosti. Pod zajedo, kjer že na pogled vidim, da bo od tu naprej bolj vroče, naredim sidrišče in soplezalec je kmalu pri meni. Nadaljevala bi lahko po lažji varianti na desni, a Mato se pogumno zažene v deloma mokro zajedo in jaz pozorno varujem. Tako plezava naslednje tri raztežaje dokler ne prideva v lažji svet, kjer se naprej lahko zaženem spet jaz. V zadnjem težjem raztežaju se stegujem za dobrim oprimkom, a ga ne najdem. Ker me že počasi navija si nisem mogel kaj, da ne zagrabim sistema in se potegnem višje. Potem pa še pika na i, nikakor ne dobim ven metulja. Mučim se kakih 15 minut, prsti postajajo zaradi grobe skale vse bolj krvavi. Pomagam si s kladivom, še slabše, zabijem ga še globje v poko. Nič, izgubil sem potrplenje in pustil »prijatelja« v poki. Lastnik je hladno sprejel novico in me kasneje podučil, kako bi še lahko poiskusil. Po drugem mojem raztežaju naprej, kjer sem vrv napel do konca, je naredil še enega Mato in potem spet jaz, v pošteni brežini po travi med drevesi. In do tu je smer precej daljša kot piše v vodniku. Po mojem mnenju je dolžina smeri prej 300 metrov kot pa 200 metrov.

Oba zadovoljna pospraviva opremo v nahrbtnik in začneva sestopati. Ko misliš, da je konec si res šele na polovici poti. Sestop je divji, med rušjem, tu pa tam komaj opazna potka v levi smeri naokoli čez strma, šodrasta pobočja. En del, kakih 30 metrov celo plezanje navzdol, težavnost ne presega 3. težavnostne stopnje. Po prusikih sodeč, nekateri delajo spust po vrvi. Kmalu sva nazaj pod steno, kjer sva začela plezati. Le še slabo uro po uhojeni potki in že sva nazaj pri avtu, juhej. Uspeh proslaviva s pizzo in pivom. In tako se skoraj popoln dan prevesi v večer.

Rateče, družinski tabor 2015

Daleč je že za nami, a ostaja trajen spomin.

Marko: Naš prvi obisk tabora je mnogo presegel vsa naša pričakovanja in smo se ga vsi še dolgo spominjali. Zagotovo se vrnemo. Hvala družbi za sproščeno in prijetno vzdušje.

Tedi: Po dolgem času v najboljši plezalski družbi. Po dolgem času v steni. Škoda le da smo prišli šele v petek in je vse skupaj tako hitro minilo - lahko bi imeli cel teden druženja.

Miha: V petek zvečer sva se s prijateljem Mitjo pripeljala do zavetišča Slatna, kjer so nas klubski kolegi pričakali ob idiličnem ognju, kot se za tabor spodobi. Nad lokacijo sem bil sam navdušen, pa je bila že tema. Naslednji dan sem se v to res prepričal. Zbudili smo se zgodaj, ker smo bili zmenjeni, da gremo plezati v Nad Šitom glavo. Na žalost nam je pot prekrižalo vreme, ko je začelo deževati. Zato sem po zajtrku in debati s kolegi, šel nazaj v posteljo. Ko sem vstal čez nekaj ur, me preseneti Mato z vprašanjem, če gremo? Itak, da gremo! Vreme se je zvedrilo in res smo odšli plezat. Stlačimo se v avto in se odpeljemo na izhodiščno točko na Vršič. Dostopa smo imeli ravno prav, da se malo ogrejemo. Z Mitjo sva plezala Kranjsko poč. Mato, Vanja in Tadej pa sosednjo smer. Edina težavica je bila orientacija, ki ni mačji kašelj v steni, ko nimaš tako dobrega pogleda kot od dlje. Tako sva plezala neko varianto smeri, saj je bilo v steni veliko klinov in sidrišč, celo svedrovcev. Steno smo premagali varno in še kar hitro. To smo seveda proslavili v Erjavčevi koči in nazdravili s pivom.
Po prihodu nazaj v Slatno nas je pričakala pojedina, okusna in obilna, z Mitjo pa sva pomila vso posodo. Za sladico smo imeli palačinke na sto in en način. Masa je bila že pripravljena, tako da sem z veseljem pomagal pri peki. Tako se je dan prevesil v večer in odpeljala sva se nazaj domov.

Na taboru sem se imel zelo lepo in v odlični družbi, kjer čas vedno vse prehitro beži. Tako da že sedaj lahko rečem, da se ga naslednje leto zopet udeležim.

Martin: Predvidena lahka tura se je sprevrgla skoraj v boj za preživetje. Totalno brezpotje, plezanje po strmih grapah in ruševju, prava divjina, brez žive duše. Ko sem prišel do prvih markacij na Grlu pod Slemenovo špico, pa stoji tabla, da je pot v Pišnico zaprta in smrtno nevarna. Now you tell me! Vglavnem, preživel sem, sicer komajda, ampak zdaj uživam v Tamarju. Pojedel bom vse!

Sandra: Četrtek je bil namenjen Bedračem, ki smo spoznavali dolino Pišnice. Vanja in Nejc sta se šla alpinizem in plezala v Nad Šitom glavi. Matej si je po veliko letih privoščil Ašota. Večer v karavli je bil tako že zelo zanimiv, poln doživetij, predvsem pa dolgo glasen, saj so si ga mladi fantiči, klubski podmladek, privoščili pozno v noč.

Petek. Načrt, da se zjutraj odpeljemo skupaj plezat Romana, Sandra, Vanja in Nejc je polovično uspel. Nejc je zbolel in nama z Romano velikodušno odstopil svojega folksvagna. Vanja se je odločila za počitek. Z Romano sva tako uspešno preplezali Kranjsko poč, dopoldan pa zaključili pozno v popoldan na pirčku pri Tonki. Ker so prišli tudi že Berniki, se je število otrok takoj povišalo na 9, starost od 3-13 let. Marko in Maja pa sta prvi prost trenutek izkoristile za švic tek. Najini fantje so ves dan pridno gobarili in odkrivali nove poti pod Poncami. Ta večer so oni poskrbeli za obilno večerjo za vse: testenine z jurčki. Mljask. Taborni ogenj in zabava za najmlajše je bila pika na i. Seveda smo pekli hrenovke. Tiste zogljenele so bile najboljše, enako tudi krompirček.

V soboto smo se zbudili v dež, a je kmalu ponehal. Tako Miha in Mitja nista ostala brez zasluženega. Prišla sta plezat in odplezala. Skupaj so tako šli v steno: Matej, Tadej, Vanja, Mitja in Miha, v dve smerci v Nad Šitom Glavo. Seveda splezali, končali dan tudi s pirčkom v roki. Še predno smo mame otroke popeljale na kranjskogorsko sankališče in sladoled, se je Adela že vrnila z jutranjega sprehoda, Maja pa odtekla svoje kilometre. Martin je ubral pot po dolini Pišnice čez neko sedelce v Tamar. Bojda zelo zanimivo, vsaj po slikah sodeč. Markova familija je kolesarila. Po slastni večerji in palačinkah še klepet ob ognju in načrti. Mitja, Miha, Vanja in Nejc z vročino, so nam pobegnili domov.

Jutro zadnjega dne je bilo delovno. Vsi tako aktivni smo se spremenili v "čistačice". Ja, red mora bit. Karavlo smo prepustili upokojencem PD Lisca. Del skupine je odšel frikat, drugi del pa je iskal in našel jezero Kreda v dolini Radovne. Tu smo se na koncu vsi zbrali, lepo umili, plaža je bila naša. Nasmejani smo se še v lepem vremenu razšli. Se vidimo naslednje leto.

Nejc: Tradicionalni družinski tabor se je lepo prijel in tudi tisti brez družin se radi vračamo. Vesel sem povratka Bernikovih fantov, ki so me lepo presenetili s številnim spremstvom. Ker je bil zame tabor malce okrnjen, še toliko bolj navijam, da se drugo leto vidimo spet.

Fotografije v galeriji.

V avgustu smo z družino planinarili okrog Grossglocknerja in Scharecka ter uživali v gorskih razgledih. Najbolj zanimiva je bila tura na Grossvenediger, saj smo pomagali pri reševanju Avstrijke, ki je pred mojimi očmi padla v ledeniško razpoko, na navidez prijaznem ledeniku. S pomočjo avstrijske gorske službe je bila akcija uspešno izpeljana. S srečnim koncem smo zapustili Visoke Ture in se premaknili v Dolomite. Izkoristil sem priložnost in z Albinom Simoničem-Binetom splezal smer Oro e Carbon (7a, 400 m) v steni Mur del Pisciadu nad prelazom Gardena. Lepa plezarija in kompaktna skala. En raztežaj sva morala zaradi mokre skale obvoziti na sosednjo smer in splezala raztežaj 7a+. Smer sva oba splezala prosto na pogled/flash. Ker se je toplo poletno vreme nadaljevalo sva izkoristila še naslednji dan in se spoštljivo podala v Zahodno Cino. V dobrih šestih urah sva preplezala znamenito klasiko Scoiattoli Kante - Raz kortinških veveric (VIII, 580 m). Vertikala, izpostavljenost, resna plezarija. Potem je moj soplezalec odšel domov in prišla je družina Sotelšek, s katero smo se imeli res super. Otroci so uživali, vriskali, veliko hodili po hribih in pridno papcali. Proti koncu dopusta sva s Petrom izkoristila tri ure in jo mahnila v steno nad prelaz Giau ter splezala lepo smer VI+. Za pokušino sva plezala tudi v Cinque Torri, ampak za kaj resnega je zmanjkalo časa. Sigurno se v Dolomite še vrnemo. Galerija.

Vikend, 25. in 26. januar, smo zopet preživeli aktivno. V soboto smo se pod Prisojnikom posvetili vajam alpinistične tehnike v snežnih razmerah, zvečer poslušali zelo poučno predavanje, nedeljo pa preživeli na turi na Dovško babo. Pohodniki in turni smučarji združeni v veliko skupino z veliko dobre volje. Da ne bi bilo premalo, smo popoldne popestrili še z vajami na planini Dovška rožca. Da smo hudo trpeli, je razvidno tudi iz priloženih fotografij (v nizki resoluciji).

Želimo si le, da bi nas bilo prihodnjič še več. Predvidoma bomo led iskali v soboto, 8. februarja.

Po dobrem mesecu privajanja na domače razmere, so gasilci uspeli sestaviti poročilo o svoji odpravi v Bolivijo. Izpod peresa vodje odprave Milana Potočnika lahko preberete, kako so se imeli, kako so plezali, hodili ... seveda med njimi tudi naš mladi up Marko Levičar.

Tukaj si lahko preberete poročilo z odprave.

Marko Levičar in Nejc Pozvek sva se v letošnjem marcu udeležila v naslovu omenjenega tabora. Oba sva imela priliko prvič v življenju izkusiti zimske razmere nad svetovno prestolnico alpinizma. Krovna organizacija nam je bivanje organizirala in krila v hostlu Alpenrose, dobre četrt ure hoda iz centra mesta.
 

Od doma smo odšli v petek, 11. marca, zjutraj, zvečer pa smo že imeli zbor z vodjo Tomažem Jakofčičem, ki nam je predstavil razmere na območju in potencialne cilje. Soboto smo vsi udeleženci aktivno preživeli v gorah – nekateri so aktivnost začeli že v petek in jo zavlekli še v nedeljo. Z Markom sva splezala smer Frendo-Ravanel v Aig. Carree (3716 m). Postregla je z lepim, zanimivim plezanjem, polno dobrimi možnostmi za varovanje, v najinem »obvozu« tudi lep miks cug. Na najtežjih mestih se je led postavil precej pokonci, pa tudi pošteno se je bilo potrebno pretegnit v skali – ocena za smer torej: II/5, M5, 500 m. Dostopila sva na smučeh, sestopila prav tako – imela sva maratonsko smuko čez dva višinskih in preko deset dolžinskih kilometrov v Argentiere. Seveda izdatno obtežena. Iz vetra in sneženja sva z nočjo prispela do zavetja našega kombija.
 

Nedelja je minila v znamenju slabega vremena in priprave na napovedano dvodnevno vremensko luknjo. A že v ponedeljek zjutraj so nas žičničarji na prestižni Midijski gondoli (38 EUR te stane vožnja na vrh) prisilili v spremembo načrtov. Pridružil se nama je še soplezalec Jan iz Idrije in skupaj smo okoli poldneva prismučali pod vzhodno steno Mt. Blanc du Tacula. V družbi še dveh slovenskih alpinističnih legend smo zgazili dostop, nato spodnji del plezali »štajerca«, zgoraj pa so se zadeve postavile malce bolj pokonci. Smer Modica-Noury se je izkazala za lepotico z obilo ledu in snega, zasneženimi razpokami in sila enostavno orientacijo (ocena: III/5+, M). Zmogli smo jo hitro, sestopili pa s spusti po vrvi do pod stene, naprej pa s smučmi po Valee Blanche do koče Requin, kjer smo rezervirali prenočišče. Smuka v megli in vetru med seraki in razpokami je bila poglavje zase, ki smo ga lepo preživeli. Prav tako je izstopala postrežba na koči, kjer smo se (sicer za pošteno ceno) pošteno najedli.
 

Torkovo jutro je minilo v znamenju slabega vremena in neodločnosti. Marko je zaradi slabega počutja kmalu obupal, z Janom pa sva še nekaj časa vztrajala z dostopom pod Šamoniške igle, kjer sva imela nagledano linijo smeri Ice is nice. Zaradi trde klože, pretrde za smuči in premehke za čevlje, močega vetra, nevarnosti plazov in hitrega slabšanja vremena, sva obrnila in odsmučala po ledeniku Mer de glace do njegovega konca. Peš sva se nato vzpela na Montenvers, od tam naprej pa (prav tako peš) v dolino.
 

To je bila hkrati tudi naša zadnja prava tura v Chamonixu. Vreme se je drastično poslabšalo. V dolini je deževalo, v gorah snežilo. Sredo sem sam izkoristil za drajtuling v St. Gervaisu, četrtek pa za športno plezanje v telovadnici v Les Houches. V petek je znova posijalo sonce, pred odhodom domov pa sva se s Petrom Juvanom odločila še za turno smučanje. Z Midija sva se spustila pod Ponte Helbroner, nadela pse na smuči, ter jih znova snela na vetrovni italijanski strani.Smučarija zaradi veliko novozapadlega težkega snega ni bila užitek. Teden sva zaključila v Courmayeurju, od koder smo krenili proti domu. Marko je z večino ekipe ta dan preživel na turni smuki na francoski strani, domov pa so prispeli dan pozneje.
 

Chamonix je nedvomno alpinistična Meka, ki živi od alpinizma in zanj. Tja se zagotovo še vrnemo. Ob tem obisku pa velja predvsem zahvala KA za podporo, Gasilskem društvu Gora za kombi ter seveda matičnem klubu za vso izkazano pomoč in podporo do sedaj. Fotografije je moč videti v galeriji na klubski internetni strani.

Poročilo pripravil: Nejc Pozvek

Minuli vikend smo preživeli v delovnem vzdušju na Vršiču. V soboto smo se dobili v Koči na Gozdu in v sproščenem vzdušju začeli s splošnim predavanjem o gorah pozimi. Okoli 11. ure smo se odpravili na teren pod Prisojnik. Spoznali smo opremo za zimsko alpinistiko, se učili hoje v snegu in ustavljanja s cepinom, naredili prerez snežne odeje in preizkus njene trdnosti, nato pa prešli na tehnično zahtevnejše manevre - sidrišča v snegu, gibanje naveze na različno strmih terenih, spust na snežno in ledno gobo, na dva cepina, ki ju potegnemo za seboj ... dan smo končali pod slapom Lambada, kjer smo se posvetili ledni tehniki (izdelava sidrišč, varovanje, tehnika plezanja, abalakov, spust na vijak ...). Ob temi smo se vrnili v kočo, kjer smo imeli večerjo, nato pa pozno zvečer še predavanje s fotografijami zimskih in letnih vzponov, smučanja ...

V nedeljo so se nekateri že zgodaj odpravili proti domu, nekateri na hojo ali sprehod, drugi pa v Desni slap pod Prisojnikom. Na koncu smo vsi srečni in zdravi končali v toplem zavetju doma polni novih znanj in izkušenj. Vsekakor pa nas delo s tečajniki na področju zimskega izobraževanja še čaka, zato se verjetno kaj kmalu zopet zberemo v podobni sestavi.

Udeleženci skupne ture: Petra Jantolić, Primož Hostnik (tečajnika), Jože Zajc, Nadja Korinšek, Rok Levičar, družina Zorko, družina Pozvek.

Meli smo se fajn!