Jure Knez in Miha Petrišič, odlična mlada plezalca, sta pripravila kratko poročilo o delu oz. preoblačenju naše velikanke:

"V soboto, 3. februarja 2024, se je v Brežicah odvila zanimiva 3. tekma Vzhodne lige, ki je bila povod za delovno akcijo, kjer je brežiška velikanka dobila novo podobo. Približno en teden pred tekmo se je akcija začela. S celotne stene smo pobrali in očistili vse oprimke. Naslednji dan smo začeli s postavljanjem tekmovalnih smeri. Po tekmi smo v ponedeljek, 26. februarja, z ekipo (Ambrož, Aljaž, Katja, Vita, Jure, Miha, Eva in Nejc) ob 14.30 začeli še s postavljanjem ostalih smeri. Začeli smo s spodnjim delom in nato nadaljevali na “platki”. Naslednjič smo se dobili v četrtek ob 8.00 in delali do 16.00 ure. Postavlajli pa smo tudi zgornji del previsne stene stene, kjer sta se nam pridružila Rok in Kajetan. Nato je sledil je še zadnji dan, petek, ko smo delali na obeh delih stene ves dan. Z veliko vloženega truda in časa vseh sudelujočih je stena dobila zelo lepo končno podobo."

V nedeljo se nas je 8 odpravilo proti Gorenjski. Mato in Jernej sta preplezala desni slap pod Prisojnikom, preostalih 6 članov posadke: Peter, Romana, Tanja, Arno, Nina in jaz pa smo prehodili greben Dovške Babe. Hodili smo približno 8 ur, pot pa je bila dolga 17 km. Vreme je bilo razposajeno, malenkost sončno, vetrovno in na koncu oblačno, vendar čisto vredu. 

Klikni za ogled galerije!

Plan A. Lanska zaobljuba, da nas Matej pelje v Makedonijo, Kanjon Matka se ni izšla. Peter je že spomladi vabil v Bosno in tamkajšnje stene. Ne predaleč za nas leži prečudovit kanjon med Banja Luko in Jajcem - Kanjon Tijesno. In nastal je plan B. V skrajnem primeru bi se zadovoljili tudi s planom C - Paklenica.  

V petek, 19.10.2018 smo ob 16.00 uri štartali izpred Müllerja. Devet navdušenih dedcev. Ravnoprav da smo napolnili kombi, ki nam ga je posodila Športna zveza Krško. Po petih urah mukotrpne vožnje smo le prispeli na željeno lokacijo. Naš novi dom...kamp Vrbas.

Dobrodošlica gazde in njegovega kosmatega prijatelja Načota je nakazovala na lep spoznaven večer.  V njuni kučici je prijetno dišalo po praženi čebuli (kuhala se je čorba za naslednji dan), v peči je nežno presketalo, domača rakija je pobožala moška telesca... Prebudili smo se v megleno jutro. Po zajtrku smo se razdelili v dve navezi. Boštjan, Igor in Grega so se po priporočilu lokalnega mojstra s kolesi odpravili na turo. Plezali smo smer Pinocchio, 5c, 170m in Knackwurst, 6a+, 120m. Po prijetni pleži, smo si zvečer dodobra ogledali še Banja Luko. Naslednji dan po obilnem zajtrku (z Igorjem sva spekla 30 jajc, pa še odojka je ostalo od prejšnjega dne) smo se odpravili vsi skupaj v plezališče Kameni most. Dan se je hitro prevesil v popoldne in razmišljati smo začeli o povratku proti domu. V Krško smo se vrnili 21.10.2018, okoli 22.00 ure.

Letošnji moški odmik je bil uspešen, družaben, plezalen, tudi kolesarsko usmerjen, predvsem pa naporen in odbit. Imeli smo se fino fajn.

Naj povzamem lanske Bojčeve besede: "Hvala vsem za svoj lep prispevek k skupnemu duhovno-plezalnemu mozaiku."

Tradicionalna Paklenica je za nami. Tokrat se je v petih dneh v kanjonu Paklenice v plezanju preizkusilo 35 udeležencev. Večina nas je bivala v kampu POPO, kar nekaj jih je spoznavalo apartmaje na različnih lokacijah. Plezali smo dolge, kratke, športno plezalne, lahke in tudi težje smeri. V stenah smo zmogli težavnosti do 6c+, v plezališču do 7b+. Bili smo tudi pohodniki. Presenetljivo nas je vse dni pri plezanju ovirala mrzla burja in dokaj nizke temperature za ta čas. Hladno morje je odplaknilo bolečine v mišicah in celilo poškodovano kožo na prstih.

Ni pa vse skupaj zmotilo prešerne volje sevniškega in krškega tabora. Malo smo se pomešali, ob "tabornem ognju" in kitari obujali spomine in poročali o dnevnih dogodkih ter pozno, že v jutro, načrtovali naslednji dan. 

Navdušeni nad novo bivalno lokacijo tabora, tako odrasli kot otroci, čakamo dneve ob letu obsorej.

V petek 10/11 se nas je 14 PAK-ovskih decov odpravilo na vsakoletni duhovni odmik. Duhovni guru odprave je bil Peter. Dva kombija sta štartala iz Krškega, na Bosiljevem pobrala še Belokranjsko in Dolenjsko dušo, in se odpeljala v sveti kraj – Paklenico. Vreme ni obetalo mnogo in prav nikogar ni to motilo. Duhovnosti željni smo prispeli v večernih urah in si na hitro postavili tabernaklje. Zaužili smo nekaj malega dobrot vseh barv, oblik in agregatnih stanj, se poparčkali v naveze in se odpravili na, tokrat »duhovni«, počitek.

Sobota je bila plezalno uspešna. Ob 9:00 smo krenili proti Kanjonu. Nekateri so splezali dve smeri, drugi eno. Naveze so uživale v idealnem, nekoliko oblačnem brezvetrju pri prijetnih cca 15 °C. Vse je potekalo gladko. Zadnja naveza je prispela do kombija ob 16:10 in nastala je nova slika za PAK-ov koledar.

Skupaj smo se vsi dobili pri Dinkotu, si ustvarili dobre temelje z dobrotami iz morja. Na te dobre morske temelje smo cel večer gradili duhovnosti polno formacijo. Bila je kitara, bilo je zborovsko in solo petje, bil je kostanj in špehovka. Duh je bil visoko. Če ne gre Mohamed h gori, pride ta k njemu. V tem kontekstu nam je s svojim obiskom moško duhovnost polepšala Eva – Matjaževa sošolka in sodelavka. Vsi se sprašujemo, kako je Adama nekoč-nekdaj prihod Eve izgnal iz raja? Najbolj vztrajni so vztrajali dolgo v noč, večina pa nas je okoli 1ih legla k »duhovnemu« počitku.

Nedeljsko jutro je pričakovano postreglo z zelo slabim vremenskim obetom. Kanjon je bil totalno »zabasan« proti morju pa je bilo nebo prijetnejših barv. Hitro smo se odločili za obisk plezališča Karin. Glede vremena je bila odločitev idealna, glede plezanja pa duhovno prizemljena. Naleteli smo na zelo težke in kratke smeri za svoje ocene ter ostro skalo. Nekaj malega smo splezali, nato pa po dooolgi poti prišli v Gospić na večerjo. Od tam nas je pot vodila samo še domov kamor smo prispeli v doglednih večernih urah.

Duhovni odmik je bil uspešen, imeli smo se fino. Hvala vsem za svoj lep prispevek k skupnemu duhovnemu mozaiku, posebej pa hvala Perotu in Mihiju za kombija in vse varno »preletene« kilometre.

Poročilo pripravil Bojan Zorko -Bojč.

Med vikendom, 7. in 8. oktobra so v okviru KŠP v Kotečniku potekali zaključni izpiti za opremljevalce smeri. Vsak udeleženec je naredil (opremil) eno smer. Iz našega kluba so se izpita udeležili Mitja Kolman, Bojan Zorko in Andrej Trošt. Končna potrditev o uspešno zaključenem izobraževanju bo podana, ko bodo vsi avtorji smeri poimenovali, predlagali oceno in smer preplezali. 

Posavski plezalci smo tudi ob koncu junija 2017 družno in množično, že tradicionalno obiskali hrvaško PAKlenico. 38 udeležencev preko celotnega tedna dni je poskrbelo, da je, predvsem v velikih stenah, odmevalo skoraj izključno posavsko narečje, nemalokrat se je v užitku, veselju in plezalnem zanosu zaslišala tudi slovenska pesem. Večina ekipe je taborila v kampu Marko, kjer smo letos lahko bedeli malce dlje, vseeno pa vsako jutro zarana obiskali kanjon in stene nad njim.

Tabor je bil letos znova namenjen tudi alpinistični šoli - tečajniki so pridno nabirali izkušnje in kilometre ter se navajali na višino ter redko varovanje. Velike stene so privabile tudi izkušenejše naveze, presežkov na ocenjevalni lestvici pa tokrat nismo dosegali. V plezališčih je bila slika podobna: prevladovale so položnejše smeri z dobrimi oprimki, mojstri pa so tu in tam dodali kakšno za dvig povprečja. Vsak dan smo pridno delali gnečo na plaži in okupirali tolmune v kanjonu, kosili in večerjali Dinkove morske specialitete, razdrli kakšno gosodarsko, se zibali v mreži, iskali senco ter pobijali komarje.

Podrobnejše poročilo z vzponi in več fotografijami sledi v prihodnjih dneh, zaenkrat pa le skromen izborček.

V nedeljo, 14.5.2017 so se Mitja Kolman, Luka Jejčič, Bojan Zorko in Andrej Trošt udeležili seminarja za opremljanje smeri v naravnih plezališčih. Izobraževanje je potekalo pod okriljem KŠP, ki so ga vodili trije izkušeni opremljevalci, in sicer Albin Simonič, Vili Guček in Miha Golob. Na seminar se je prijavilo izredno veliko interesentov (30), zato so bili kandidati razdeljeni v tri delovne skupine na prejšnji in minuli vikend. 
Zbor je bil ob 8. uri pri Gostilni Matjaž v Tevčah, blizu Laškega, kjer je tudi izhodišče za plezališče Sopota. Sledila je predstavitev teoretičnih vsebin (od osnovne do gradbeno-tehnične opreme in ostalih pripomočkov), etični kodeks, postopki pridobivanja dovoljenj za plezališča, primeri iz prakse, seznanjanje z nalogami in dolžnostmi opremljevalcev itd.
Ob 11. uri so se lotili dela. Vsak je dobil svojo nalogo, in sicer: urejanje poti, žaganje dreves, priprava delovišča, grobo in fino čiščenje skale, preopremljanje starih smeri, vrtanje, pihanje, čiščenje in opremljanje novih smeri. Med delom jim je ponagajala nevihta in močno deževje, ki pa je hitro minilo in zadnji lepljenjci so bili zalepljeni tik pred mrakom. 
Po besedah naših udeležencev je bil seminar izredno kvaliteten, poučen in hkrati naporen, saj se je ves dan intenzivno delalo na višini. 
Za zaključek seminarja bodo udeleženci v septembru opravili izpit, ki bo v celoti vseboval vse sestavine tečaja, saj bodo opremili vsak svojo smer in jo preplezali ter poimenovali.

Včeraj smo zaključili z nadgradnjo poligona. Sestavili smo sesalni koš in ga priklopili na cev, zgradili majhno vodno zajetje in dokončali s pritrjevanjem jeklenic z vmesnimi ploščicami. Delo je bilo opravljeno po načrtu, saj smo tokrat imeli ves potreben material in orodje. Zahvala gre Petru in Mitji, ki sta pripravila ključne elemente ter vsem ostalim, ki so sodelovali.

Akterji tokratne delovne akcije so bili: Igor, Jernej, Rok in Miha.

V soboto dopoldan smo se dobili pri slapu Ubijavniku, da nadgradimo poligon za ledno plezanje. Na steno smo pritrdili nekaj novih jeklenic z vmesnimi ploščicami in stare dodatno ojačali, da bo ledena stena čim bolj stabilna in varna. Tudi zajetje je bilo treba popraviti, saj nam ga je potok popolnoma zasul s prodom. Sesalni koš bo izboljšan, zmanjkalo pa nam je nekaj delov, da bi dokončali. Zato smo zadeve dobro premislili in se dogovorili kdo bo kaj naredil, da naslednjič zadevo dokončamo, še pred pravo zimo na katero nestrpno čakamo.

V delovni akciji so sodelovali: Matej, Peter, Mitja, Boštjan, Jernej in Miha.

V nedeljo, dan po skupni turi nad Okrešljem, smo v goste povabili (vele)mojstra in legendo slovenskega plezanja ter opremljanja Vilija Gučka. Fantje so ga zjutraj sprejeli v Sevnici, nato pa ga odpeljali na naš novi "hot spot" v Malo Podgorje. Tam so za ogrevanje prečesali skale in se strinjali, da potencial nedvomno opravičuje začetno vnemo. Vili je tekom dneva predstavil sto in en trik opremljanja in tako bodo v prihodnjih dneh, tednih in mesecih začele nastajati nove linije v novem plezališču. 

Nekaj fotk s prve akcije je prispeval Bojan Zorko.

Zadnji avgustovski vikend smo na povabilo belokranjskih plezalcev, Ines in Marka, zavili v najjužnejšo točko Slovenije - Damelj ob Kolpi. Začeli smo v petkovem večeru, ko so najbolj pridni že plezali, drugi izkušali mrzlo rečico, družno pa smo nato rajali pozno v noč. Naslednji dan je bil čas za invazijo na Gorski kotar - obiskali smo plezališče Golubinjak pri Delnicah. Plezali in plezali smo, dokler nas ni poklical vonj domačega, sveže pečenega ... in odbrzeli smo nazaj na levi breg Kolpe. Zadnje jutro je bilo večeru primerno. Začeli smo s hladno Kolpo, nadaljevali z jogo učiteljice Vanje, nato pa je ena skupina odkrivala kraško podzemlje pod vodstvom najaktivnejšega posavskega jamarja Jureta, drugi pa smo lovili ravnotežje na ozkih trakovih in zganjali vragolije v vodi. Ko je sonce potonilo za drevesa, smo še enkrat obiskali bližnje plezališče Damelj in v slovo še zadnjič napeli mišice. Po čustvenem nazdravljanju in poslavljanju smo sklenili, da se prihodnje leto vrnemo. Gostitelja - hvala vama za nepozaben vikend! 

Lep čas je trajalo, da smo se uspeli zbrati in sešteti vse, ki so prisostvovali našemu rekordnemu obisku PAKlenice. Zdaj jo res lahko naslavljamo s prvimi tremi kapitalkami, kajti v dneh med 24. in 28. junijem 2015 se nas je v kamp Marko in okoliške apartmaje nagnetlo kar 64! Ja, nisem se zatipkal, številka res drži. In morda smo še koga izpustili.

Okupirali smo torej stene narodnega parka, poti po okoliških gričih, pomol na plaži, kuhinjo v kampu in kdaj pa kdaj tudi kakšno mizo pri Dinku. Aktivno preživeti dnevi so se vedno znova začeli z zgodnjim vstajanjem, da smo še v hladu opravili vzpon do sten in čeznje. Z višjim soncem so v kanjon sledili športni plezalci, popoldanske sence pa smo lovili bodisi znova v stenah bodisi na plaži, ali pa pred Pozvekovim šotorom, ki je bil epicenter dogajanja v kampu. Večere smo otvarjali s skupnim sestankom, kjer smo pregledali dogajanje minulega dne in hkrati že načrtovali prihodnje(ga). Mladi rod je poskrbel za veliko roštiljado, od katere si finančno še nismo opomogli:), večer za tem pa smo pregledali fotografije, ki so nam (ali pa tudi ne) uspele tekom tabora.

Vsi smo bili na koncu dokaj enotni, da smo skupaj ustvarili in doživeli enkraten dogodek, ki že kliče po reprizi. Sploh zato, ker so doma ostali še številni potenciali, ki se že vrsto let opogumljajo, da zaplezajo z nami "vštric". Rekord bomo znova lovili ob letu obsorej - našli smo že lokacijo domovanja. Še prej pa se bomo PAKovci znova družili na, prav tako že tradicionalnem, družinskem taboru, ki bo potekal sredi avgusta pri Ratečah (prijave že zbiramo!).

Uvodnem delu naj bi sledilo še podrobnejše poročilo s preplezanimi smermi. A teh je bilo toliko, da zagotovo ne znamo in ne zmoremo več našteti vseh. Športnoplezalnih vzponov je bilo zabeleženih, recipiši, približno 200 (od oka). Ocene so bile zmerne in gorkemu poletju ter izkušenosti akterjev primerne. Poudariti velja, da smo v svoje kroge dobili še tri obetavne pripravnike: Marko, Ines in Mirjam so prav v Paklenici zaključili začetni tečaj športnega plezanja (druga dekleta že kak teden prej v Armeškem). Na drugi strani pa so tečajniki alpinistične šole večinoma prvič začutili zrak pod nogami. Kdo, kaj in koliko so plezali bo kmalu izdala knjiga vzponov, kamor bodo vnesli svoje premierne dosežke. Skupaj se jih je nabralo precej več kot 60 in med njimi so tudi vzponi zavidljive kvalitete. Podrobnosti pa morda še v kakšnem poročilcu, ki bo sledilo.

Že 5. božično-novoletno druženje zapovrstjo je znova pustilo dober vtis med plezalsko družbo Posavja. Nekaj manj energije v pripravljalni fazi smo nadomestili s trdim delom v zadnjih dneh pred prireditvijo, kar nam je precej dobro uspelo. Prireditev je stekla lepo. Mladinski del je bil sicer skromnejši od pričakovanj, je pa zato za veliko dobre volje in začudenja med najmlajšimi poskrbel čisto pravi Dedek Mraz. Nadaljevanje je bilo klasično dobro. Plezanje v dveh skupinah se je izkazalo za super rešitev. Vrhunec je seveda predstavljalo finale, kjer smo gledali odlične predstave naših velemojstrov in velemojstric. Dobro vzdušje smo podkrepili z glasbo in odlično kulinariko, svoj pečat pa so dodali tudi zelo zagreti navijači.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste po svojih močeh prispevali k prireditvi, plezalcem za odlične predstave in vzdušje, Dedku Mrazu, staršem in ostalim obiskovalcem, mentorjem mladih plezalcev, pa seveda tudi našim zvestim podpornikom. Brez vas, dobra družba, ne bi bilo čudovitega druženja.