Tu in tam pride na ferajn kdo, ki prevetri ozračje. Malo počisti vlago in zatohlost enoličja, pobriše prah v kakšnem kotu in ga odpihne s kakšnega oprimka, redno pomaka ročice v magnezij vrečko, kaj napiše ... »Prispevek, dva, tri! Opa, to pa dobro zgleda. Pa fotke! Zgodba, objava tu in tam, vtis, poročilo ... To je to!« odzvanja v glavi. In ko mi ob letni oceni špotnoplezalne sezone za potrebe klubskega biltena na mail prileti še njegova tabela za spremljanje aktivnosti oz. vzponov, si mislim: »Okej, tip je resen. Take rabimo. Končno!« In potem se le ujamemo, vidimo na steni – ker: temu sem pa že moral it naproti, da mu rečem kakšno spodbudno; čestitam za dosežke, ki se kar vrstijo, morda pa mu celo lahko kje pomagam?

Navadno je tako. Takšni ljudje so kot spužve. Veseli pomoči. Srkajo in iščejo informacije. Z njihovo pomočjo, po zaslugi svojega pristopa, napredujejo. Hitreje od povprečja. Rekel bi, da je danes lahko takšna pot plezalca v Ljubljani. Tam je podporno okolje, ki to omogoča. In tam jih ni malo. Tu, na periferiji, je to bistveno teže. Deluje predvsem po zaslugi mladine, ki je prišla za menoj: Ambrož, Rok, Aljaž, seveda Andrej (nič več mladinec), ki redno deluje nekje na sceni ali ob njej. Itak brez para. Klajmberji, skratka. Da ne omenim težko pričakovanega povratka legendarnega Drejkota ...

Grego poznam že/še iz gimnazije. Leto mlajši, odbojka za gimnazijo in te fore. Kasneje izgubiva stik, vidim ga na bajku (bajkdoktor in te scene). Zdaj pa kar naenkrat tu, med nami. Nekdo, ki me je premaknil in mi dal elana, da se tudi sam malo zbudim ter sceni namenim, kar ji lahko. Kar znam. Nekaj tega se je nabralo v teh trideset letih plezarije. In evo ga, ne vem, kako, zadnjič beseda nanese na študij smeri. Skica. Ja, včasih smo projekte skicirali. Narisali risbico. Tako, čisto tapravo. Oprimke na bel list papirja. In zraven opombe. In potem smo šli s tem spat. In pred spanjem vizualizirali. Ponavljali v glavi, si predstavljali, stiskali, obračali kolena, leteli v globino ... se zbudili ob trku s steno. Huh! Na prelomu tisočletja je tudi v slovensko plezalsko literaturo prišlo nekaj na temo takšnih in drugačnih tehnik, recimo jim mentalnih (Z glavo in srcem do vrha – celosten pogled na psihično pripravo športnega plezalca: Jensterle, Čufar, Gros, 2006; imam na polici, če koga zanima), že prej smo jih spoznali, po zaslugi Drejkota – kakopak, iz tujih virov. No, a bistveno v tej zgodbi je pomnjenje. Zapomniti si smer. Na bolderci smo si pomagali tako, da smo oštevilčili oprimke in v zvezek zapisovali kombinacije – smeri, balvane. Jih tudi poimenovali. To je bil navadno zabavnejši del zgodbe. In na koncu še ocena. Za svojo domačo stenco v garaži na Senovem sem davnega 1998 izdal kar vodniček. V zvezku, jasno. Še ga hranim. Rad pokažem, če koga zanima. Stence sicer že dolgo ni več.

»Šou bi v Čajlda. Ti kej veš, kak gre? Mi lahk kej poveš, se spomneš kej?«

»Uh, več kot deset let ga mnde že nisem plezal. Vem pa, načeloma, kak gre. Hm, mrbit ti lahk narišem ...!«

Beseda je dala besedo. Za risanje nisem našel pravega časa, navdiha sicer dovolj. Motilo me je, ker sem vedel, da skica ne bo popolna. Dolgo je že, kar sem bil nazadnje v smeri, pa pojma nimam več, kje so svedrovci, od kod se vpenja. To pa je kar ključno. In ta perfekcionistična miselnost me je zadržala, da izdelka nisem dostavil »pravi čas«. Grega je vmes že poskusil, odletel na vrhu. Potolažil sem ga, da sem sam nanizal štiri padce v enem (če se ne motim) popoldnevu, v peto pa je šlo. Rado, seveda. Trik je bil med drugim tudi v psihi. Jasno. Mlad plezalec, strah pred letenjem, plezanjem nad zadnji vpeti svedrovec. Velja za začetnike v vseh stadijih in tudi za izkušene po daljši odsotnosti oz. ob nerednem plezanju. Zato sem na zgornjem detajlu podaljšal komplete. Pet skupaj, če se ne motim. Ko sem imel vpeto, je šlo. Zares pa se ne spomnim. Vem le, da je bila pomlad. 1995 ali 96, april, morda 20. ali še bolj verjetno 25. april. Sončno. Tisto znano zahajajoče sonce v Armeškem. Mudilo se je že v Arco. Morda je bilo to celo zadnje popoldne/večer pred odhodom. Treba je bilo zato splezati pomladanski projekt. In je uspelo. Prva 7a. Takrat so še tekle solze otroških čustev. Tudi ob uspehih. Varoval me je Gorazd (fotr, za tiste, ki ne veste), ki je imel Childa že lep čas v žepu. Naslednjo pomlad sva nato delala na Obsedenosti in uspela – oba. A to je že druga zgodba (prebrati jo je možno v enem naših prvih biltenov, natančneje št. 2, kjer pa najdete še par dosti boljših zadev; do solz vas npr. nasmeje Drejko s prispevkom o plezanju v Franciji). V Arcu sem nato potrdil formo še z dvema 7a-jema. Očitno ni bilo naključje. Child še danes velja za konkreten izziv na tej stopnji ocenjevalne lestvice.

In znova Gregov klic. To je tisto, kar sem razložil že zgoraj. Nekdo, ki te premakne. (Zelo rad) odložim službeno tipkanje, vzamem list papirja in že med najinim pogovorom skiciram. Zaključiva pogovor. Sem že v elementu. Rišem, pišem, podoživljam. Skoraj 25 let poznanstva s smerjo. Zgodovina. Čustva. Veselje, strast. Mojstrska linija prvih armeških veveric (in polhov:)). Mislim, da ne lažem, če kot avtorja smeri navedem Miloša Kolška, takrat vodilnega posavskega alpinista, danes Ljubljančana. Kakšne legende! Spomnim se neke fotke Marča (Zvera) iz te smeri. Ko obujam spomine, se v misli morda za stotinko celo prikažejo davno pozabljeni spomini armeške scene iz začetka 90-ih. Sam sem takrat poleg plezalne opreme v plezališče prinesel še avtomobilčke in kar je pač teh igrač. Danes pa rišem skico, medtem ko moji otroci razgrajajo po dnevni sobi in se odpravljajo na popoldansko akcijo po soseski. Child in time. V gimnaziji sem šel dvakrat na koncert Deep purple, da bi slišal komad (še pomnite tovariši Senovčani?:)). Žal ga v posodobljeni zasedbi niso več izvajali. Novi časi, pač.

Skica je narisana.

Tudi za vas, novodobne plezalce. Če boste kdaj zašli v to smer. Ali pa le uporabili metodo, ki je predstavljena v sklopu tega prispevka, ki je nastal s spodbudo Grege Srpčiča. Novodobnega plezalca, ki napada večno smer. Kako se veselim, da jo bova nekega dne skupaj vpela.

Vikend paket je dogajalo, na polno in predvsem zabavno. Začelo se je v petek po službi, hvala bogu, da smo uro odhoda prestavili za eno uro prej kot je bilo rečeno. Scenarij še predno smo se dejansko začeli voziti je bil pester. Parkiramo pred Spar, naložimo opremo notri, nastavimo nosilec za kolesa in zmontiramo kolesa, pozabimo nekaj opreme zunaj, začne deževati, preverimo Meteovisto – dvakrat, kaže dež, nosilec prestavimo dol, zložimo opremo notri, dežuje, si skoraj premislimo in zavijemo v gorco, vžgemo kombi – ne vžge, pritiskamo, rinemo in pokličemo avto vleko, prestavimo opremo skoraj v avte, kombi vžge, se odpeljemo po preostala kolesa, spet nosilec dol, opremo in še dva kolesa sklačimo v kombi, nosilec gor, skoraj pozabimo prednji kolesi, preverimo Meteovistvo - še kr napoved dež, pozabimo sporočiti da avto vleke ne rabimo več in se samozavestno odpeljemo po dobri uri in pol končno proti Artičam, naložimo še kup opreme in oddirjamo proti Svetem Roku. Zabavno nimaš kej.

V temi in burji komaj zabijemo kline naših Quechua  in prespimo direktno pod Tulovim gredam. Zjutraj je bil razgled res super, edino odpihnilo nas je skoraj – dejansko. Špeh, kosmiči in doza kave za zajtrk. Dve navezi se v soboto odpravijo plezat. Roma in Mato sta plezala neznano smer V+, 270 m, ter Špili in Arno smer Pelikan V/VI,120 m in preko Tulove na vrh, 270 m. Trije kolesarji pa pičimo na skoraj 60 km dolgo turo mimo kanjona Zrmanje skoraj do Paklenice. V upanju, da poiščemo mirno mesto za spanje se odpeljemo malenkost pod kapelico v kamnolom. Pojemo šparglje, zakurimo in zapojemo Romi za rojstni dan. Noč je bila mirna, če primerjamo s prejšnjo. Zjutraj smo se vrnili na staro mesto pod Gredami, naveza treh plezalcev (Roma, Arno in Mato) je šla splezat smer Paprika VI, 220 m, medtem ko smo Cerko, jaz in Špili  prehodili pot okoli Tulovih gred, je Boško že vneto grizel kolena in gnal kolo za svojo 90 km turo do Gospića. Dve uri po krožni poti se mi trije s kolesi odpravimo proti sedlu in za pripravimo za spust proti vznožju. Seveda ne gre brez afnanja, kjer mi je uspelo tako dobro predreti zadnjo gumo, da sem kolo peljala na sprehod za nadaljnjih 10 km.  Fenomen nimaš kej. Se na križišču naložimo, Thulo dol, opremo notr, Thulo gor, kolesa gor in gremo v Gospić, poberemo Boškota, se okrepčamo v Tomislavu in odpeljemo proti domu. Če ne greš nimaš zgodbe, mi jo imamo – ne verjemi napovedi, imeli smo sonce. Kombi še operemo in voila pa smo doma. Hvala Romana za fotko, smo se od navdušenja pozabil slikat, tako da bo tud reklama za posest Zorko čisto super.

Še več slikic si oglejte v fotogaleriji.

V petek 10/11 se je nas 14 PAK-ovski decov opravilo na vsakoletni duhovni odmik. Duhovni guru odprave je bil Peter. Dva kombija sta štartala iz Krškega, na Bosiljevem pobrala še Belokranjsko in Dolenjsko dušo, in se odpeljala v sveti kraj – Paklenico. Vreme ni obetalo mnogo in prav nikogar ni to motilo. Duhovnosti željni smo prispeli v večernih urah in si na hitro postavili tabernaklje. Zaužili smo nekaj malega dobrot vseh barv, oblik in agregatnih stanj, se poparčkali v naveze in se odpravili na, tokrat »duhovni«, počitek.

Sobota je bila plezalno uspešna. Ob 9:00 smo krenili proti Kanjonu. Nekateri so splezali dve smeri, drugi eno. Naveze so uživale v idealnem, nekoliko oblačnem brezvetrju pri prijetnih cca 15 °C. Vse je potekalo gladko. Zadnja naveza je prispela do kombija ob 16:10 in nastala je nova slika za PAK-ov koledar.

Skupaj smo se vsi dobili pri Dinkotu, si ustvarili dobre temelje z dobrotami iz morja. Na te dobre morske temelje smo cel večer gradili duhovnosti polno formacijo. Bila je kitara, bilo je zborovsko in solo petje, bil je kostanj in špehovka. Duh je bil visoko. Če ne gre Mohamed h gori, pride ta k njemu. V tem kontekstu nam je s svojim obiskom moško duhovnost polepšala Eva – Matjaževa sošolka in sodelavka. Vsi se sprašujemo, kako je Adama nekoč-nekdaj prihod Eve izgnal iz raja? Najbolj vztrajni so vztrajali dolgo v noč, večina pa nas je okoli 1ih legala k »duhovnemu« počitku.

Nedeljsko jutro je pričakovano postreglo z zelo slabim vremenskim obetom. Kanjon je bil totalno »zabasan« proti morju pa je bilo nebo prijetnejših barv. Hitro smo se odločili za obisk plezališča Karin. Glede vremena je bila odločitev idealna, glede plezanja pa duhovno prizemljena. Naleteli smo na zelo težke in kratke smeri za svoje ocene ter ostro skalo. Nekaj malega smo splezali, nato pa po dooolgi poti prišli v Gospić na večerjo. Od tam nas je pot vodila samo še domov kamor smo prispeli v doglednih večernih urah.

Duhovni odmik je bil uspešen, imeli smo se fino. Hvala vsem za svoj lep prispevek k skupnemu duhovnemu mozaiku, posebej pa hvala Perotu in Mihiju za kombija in vse varno »preletene« kilometre.

Avtor besedila: Bojan Zorko

Po skoraj dveh letih pavze od plezanja sem ugotovil, da pa je plezanje le nekaj, od česar nemorem kar tako odnehati in da je motivacija za višanje meje v skali iz dneva v dan večja. Zato sem se odločil, da se ob začetku drugega študentskega leta vrnem na plastiko in se tam pripravim na skalo. Ker sem v bližini študija našel popolno steno, je bila to odlična priložnost, da se počasi vrnem v plezarijo. Plezalna stena je samo 3 in pol kilometre stran od študentskega doma, zato sem se brez kakršnih problemov sprehodil, zapeljal z rolko ali pa tudi tekel do stene. Na začetku sem hodil plezat le dvakrat na teden, ker so prsti boleli bolj, kot sem bil navajen. Čas sem tako raje zapravil za ogrevanje in razne vaje, nato pa sem se spravil na steno, odplezal par krogov, si vzel še čas za strečing in je bilo to to. Takšna je bila rutina enega meseca, v naslednjih mesecih pa sem vedno več časa raje zapravil na steni in delal na vzdržljivosti. V koncu novembra je lokalno društvo organiziralo prijateljsko bolder tekmo, katere se žal nisem mogel udeležiti. Imel pa sem srečo, da so bolderji po tekmi ostali na steni vsaj še par tednov in sem jih lahko tako nekaj tudi splezal in na nekaterih tudi projektiral. Ker sta bili v kratkem napovedani še dve tekmi, sem se raje pripravljal na te in delal na moči. Na dan druge tekme sem prišel pred pričetkom, da sem se lahko bolje ogrel, zlahka preplezal par lažjih bolderjev in nato pričel z iskanjem rešitev za težje in bolj neberljive probleme. Ko se je nabralo več plezalcev, je bilo videti vedno več rešitev, ki so bile bolj specifične nekaterim in tudi bolj zanimive za ogled. Počasi se je število bolderjev zmanjševalo in sem se odločil, da si nekatere pustim za prihajajoče dni. Naslednja tekma je sledila po dveh tednih, zato sem ta čas dobro izkoristil in delal na moči. Približno v tem času je bilo videti večji napredek. Bolderji, ki sem jih plezal, so bili iz tedna v teden lažji, vzdržljivosti pa je bilo vedno več. Ker je bila tekma v stilu PAKovega božično-novoletnega srečanja brez finala in so ljudje prihajali in odhajali ob priljubnih časih, sem jaz pričel kakšno uro po pričetku. Tako kot na zadnji tekmi sem se ogrel in pričel z plezanjem lažjih bolderjev. Počasi sem se prestavil na težje bolderje in v njih porabil kakšen poizkus več. Če je bil kakšen pretežek sem ga raje preskočil in šel na naslednjega. Stena se je začela prazniti, ostala pa je le peščica najbolj zagretih. Po končanem plezanju sem se še raztegnil, nato pa zadovoljno odkorakal proti domu.

Od takrat pa vztrajam s tremi treningi na teden oziroma plezam dokler so prsti v redu. Med majskimi počitnicami smo se Aljaž, Kajetan, Tit in jaz odpravili v slavni Kotečnik. Na prvi dan smo začeli v lažjih smereh in jih tako splezali malo več. V sektorju Kolomon je padlo par šestic, nato pa smo se za težjo plezarijo prestavili v sektor Nos, kjer smo napadli Srebrno streho z oceno 7b. Aljaž je smer po parih poizkusih splezal, midva s Kajetanom pa sva si jo po neuspehu pustila za naslednji dan. Sprehodili smo se še do sektorja Oboki, kjer je Aljaž kljub mokri steni vseeno probal svoj projekt Specialist za življenje z oceno 8a+. Nato smo odhiteli v dolino in se po obilni večerji in večeru polnem smeha odpravili spat. Zgodaj zjutraj nas je zbudila godba, po dobri uri pa zares še topel zajtrk. Počasi smo se sprehodili do sektorja Nos, kjer nas je čakala Srebrna streha in po tem še Zlata streha, ki nosi isto oceno. Po neuspešnih poizkusih smo Nejcu pokazali, kje je problem in nato z njegovim nasvetom uspešno preplezali smer. Kmalu sva se s Kajetanom spravila še v Zlato streho v kateri je bil uspešen samo on. Po delnem uspehu smo šli pogledat še Aljaževo projektiranje. Splezali smo še par lažjih smeri in se nato spustili do kmetije Tratnik, kjer smo spakirali in se odpravili proti domu. Seveda brez zaslužene večerje ne gre, zato smo se ustavili v Laškem na pici. Po uspešnem dvodnevnem plezanju je motivacija za plezanje v skali večja, cilji pa se ponovno pišejo.

Rok Molan

Lepo vreme so v prvomajskem času naši plezalci lovili tudi po sosednji Hrvaški. Špela je zapisala: "Tjaša, Roma, Samo, Gregi in Špela smo 5.5. po službi šibnili na otok Krk. Naslednjo jutro smo bili prvi v plezališču Portafortuna, kjer smo ga uživali celi dan. Smeri so res fajne, najde se za vsakega kaj. Pa smer Forever Young je pa treba splezat 1x na leto ne."

V nedeljo, 30. 4., smo Aljaž in Rok in jaz odšli plezat v Kotečnik za 2 dni. S plezanjem smo začeli v soboto okoli 11.30 v Kolomonu, s šestkami za ogrevanje. Pot smo nadaljevali v Nos, kjer smo se trudili s Srebrno streho (7b). Aljaž jo je zlezel že tisti dan, medtem ko sva jo jaz in Rok študirala in se matrala na detajlih. Ko sva z Rokom dala vse od sebe in še kar ni šlo, smo odšli v sektor Oboki, da je Aljaž lahko začel s svojim projektom v Specialistu. Od sebe je dal samo en poskus, saj se nam je že mudilo na večerjo, ki je bila domača. Zjutraj smo odšli na zajtrk, potem pa takoj nazaj v steno. Odšli smo direktno v Nos, kjer smo se ogreli na 6b smeri. Ko smo jo vsi splezali, nama je Aljaž dal komplete v Srebrno streho. Ob Nejčevem prihodu se je Rok pravkar pripravljal na poskus in z Nejčevo pomočjo je naštudiral, kako priti čez detajl. Isti nasveti so seveda pomagali tudi meni. Odšel sem v smer, popolnoma spočit, ko sem prišel do detajla, sem bil že čisto zadihan. Na mojo srečo sta bili pred detajlom tudi dve luknji, ki sta bili v redu za počitek pred detajlom. Znova malo spočit sem začel z detajlom. Najprej stranec na levi, potem luknjica na desni in dolg gib gor na poličko z levo roko, takoj za tem pa z desno na stranca in z levo na kamenček, da sem lahko z desno nadaljeval na šalco. Ko sem prišel do tam, sem vedel, da sem preplezal smer. Seveda, ker sem bil živčen, da bom padel, sem se odpočil na vsakem dobrem mestu. Vpel sem štant in preplavila so me čustva – adrenelin, veselje, utrujenost ... kar vse naenkrat. Ko so me spustili do tal, so mi vsi čestitali za prvo preplezano 7b. Mislil sem si: »To bo to za danes!«. Ampak uro kasneje sem se podal v Zlato streho, potem ko mi je Rok vpel spodnje štiri komplete, in splezal sem jo na fleš. To je bilo možno le zaradi police, ki je po prvem detajlu, da sem se v zgornji del smeri podal spočit. No potem smo počakali Aljaža, da je še enkrat poskusil Specialista in počasi spakirali ter odšli domov.

Kajetan Voglar