Minuli vikend, je bil ponovno eden tistih katerega datum sem si že rezerviral v začetku januarja. Bolj ko se je težko pričakovani vikend bližal, več je bilo naznank. Kam, s kom, kakšno bo vreme ali sploh še rinem na sneg? To so bila vprašanja, ki so me na dnevni bazi okupirala in mi počasi že ''kravžljala'' živce. Vremenska napoved je oznanjala lep in topel vikend zato se je nervoza pri meni še bolj stopnjevala. Zaradi visokih temperatur sem ovrgel plan po daljši turi. Brodenje po južnih pobočjih v mokrem in kašastem snegu mi ni ravno dišalo. Če sem iskren sem se tudi ustrašil daljših grap, ki so v vročih dnevih pravi magnet za nevarne lavinske razmere. Kmalu bi se že sprijaznil z obiskom bližnjega lokalnega hriba, ko se spomnim pogovor, ki sva ga imela s Simsom na zboru članov. ''Blitzkrieg'' vzpon nad Zelenico, to bo zagotovo primerna rešitev glede na dano situacijo. Hitri, kratki in zgodnji vzponi mi vedno odgovarjajo. Najti moram samo še sotrpina, zato hitro razpošljem okoli nekaj sms-ov.

Na moje povabilo se odzove ravno Sims in že sva zmenjena, da se dobiva ob 4:00 v Dobruški vasi. Ob 5:30 zapustiva parkirišče na Ljubelju in že šibava proti koči na Zelenici. Sneg se začne šele na Šentanskem plazu zato je hoja do tam hitra in nezahtevna. Kratek počitek preden stopiva na sneg in že sva ob 7:00 pripravljena za vstop v Lenuhovo smer. Vstopni skok je suh, ki pa ne povzroča večjih težav. Po smeri hitro napredujeva, saj je sneg zbit in trd. Vmes naletiva še na dva manjša skalna skoka, ki pa se jih da tudi lepo preplezati. Ko izstopiva iz smeri, se nama sneg v vršnem delu pobočja Begunske vrtače rahlo predira a kljub temu doseževa vrh (Begunjska vrtača 1991m) ob 8:00. Nadaljujeva po spihanem in delno kopnem grebenu do Begunjščice (2060m). Ob 9:00 že sestopava po Osrednji grapi. Če človek začne svoj dan že tako zgodaj in ima ob 9:30 že nekaj višinskih metrov v nogah, potem zagotovo paše en JUPI¹ na koči na Zelenici. Za poležavanje in sončenje pred kočo si vzameva čas. Nekako sva mnenja, da se ne spodobi biti ob poldne doma na kosilu. No ja, kljub temu se ne obirava preveč ker ne želiva, da družinsko življenje trpi. V želji, da naju žene še kdaj pustijo v hribe se po zasluženem daljšem počitku zašibava v dolino in se ob 11:30 že peljeva proti domu. Če bi moral na kratko povzeti najino sobotno turo, bi se zagotovo odločil za stari ljudski pregovor ''Kratko ampak sladko''.

¹ JUPI - verjetno prevzeto iz amer. angl. yippie in naslovljeno na blagovno znamko oranžade Jupi, iz ju(goslovanska) pi(jača), ki jo je v sedemdesetih letih 20. stoletja začela proizvajati Kolinska Ljubljana. Med odraslimi starejše generacije, ki so to pijačo poznali in pili se izraz uporablja tudi za tako imenovano ju(tranje) pi(vo).

Piše: Matej Balant, dolenjski/posavski alpinist

Predvelikonočni vikend je zaradi svoje vremenske muhavosti marsikateremu ljubitelju zunanjih aktivnosti prekrižal plane. Prvotna skupna tura PAKa je bila zaradi istega razloga skrajšana na en dan, spremenjena pa je bila tudi njena destinacija. Žal zaradi večinskega deleža turnih smukačev nova lokacija ni bila ravno naklonjena ''luknjačem'' turne smučine, zato sem kapituliral še preden bi se moja kolena pogreznila v globok sneg. Da pa nebi zavrgel odobrenega vikend izhoda pri ženi, sem se odločil, da v nedeljo skočim na Veliko Kladivo in se nato na Kofcah pocrkljam z njihovimi štruklji. Na turo zraven povabim še Suhija in Roka, ki sta vedno dobra družba na takšnih dogodivščinah. Ura nastavljena na 6:00 naznanja ležerno prebujanje, vendar me pogled skozi okno v trenutku strezni. Ponoči je v Šentjerneju zapadlo 5cm snega. Koji k..., si mislim sam pri sebi. Zvečer, ko sem preverjal vremensko napoved za nedeljo, si tudi približno nisem predstavljal, da se bo res tako ohladilo, da bo ponoči med padavinami zapadel sneg. Kljub temu se jutranjem presenečenju ne pustim zmesti in že se peljem proti Višnji gori, kjer sva zmenjena s Suhijem. Ko se pripeljem na parkirišče poleg železniške postaje v Višnji gori, vidim avto, na katerem je 20cm frišnega snega. Iz njega izstopi Suhi. WTF, si mislim; kaj bo šele v hribih. Dani situaciji se reživa "ku dve budali". Če ne drugega, do koče bomo že pregazili, pol pa tudi če se tam zasidramo, se dogovoriva. Vožnja čez višnjegorske klance in prihod v Ljubljano kaže drugo sliko. Vremenska fronta, ki je ponoči prešla Slovenijo, je svoj večinski delež pustila na jugovzhodnem delu. Kasneje smo v koči na Kofcah izvedeli, da je sneg ponehal že okoli 21:00 zvečer in da ni bilo omembe vrednih padavin. Veter in nizke nočne temperature so na pobočju Košute v kotanjah tvorili manjše zamete, ki pa po mojem mnenju niso drastično poslabšali razmer oziroma otežili naše ture. V Komendi pobereva še Roka in že smo pred rampo na parkingu Pod Košuto. Hoja je prijetna, temperature ravno prave, tempo omogoča sproščeno kramljanje. Do koče na Kofcah pridemo hitro, sledi kratek počitek in že šibamo naprej po pobočju proti Kofci gori (Mali turen). Hoja po pobočju nam zaradi prediranja snega ravno ne paše, zato se zaženemo direkt v breg do grebena, kjer po ozkem grebenu, katerega na določenem mestu celo zajahamo, nadaljujemo naprej proti razpotju med Velikim vrhom in Kladivom. Pot nato nadaljujemo po mestoma spihanem in poledenelem grebenu proti Malem Kladivu, kjer tudi situacija veleva, da nataknemo dereze in si na ta način zmanjšamo težo nahrbtnika za slab kilogram. Vrh Kladiva (2094m) dosežemo okoli 13:00. Rok, ki je imel edini s seboj oba cepina, zadnji vršni del vzpona začini s čudovitim skalnim skokcem, ki je v piko narejen, zato se mu smeji do ušes. Kratek počitek in okrepčilo na sončku, par slikic in že sestopamo z vrha  kar direktno po pobočju dol proti Taborniškem domu. Sledi daljši počitek in sončenje pri koči na Kofcah. Za dobro počutje in polne želodce pa poskrbita ''rušovc'' in mix treh štukljev (orehi, čokolada, borovnice). Še sestop v dolino med tem, ko v pogovoru rešujemo svet in se sprašujemo, kako gre kaj našim v Planici. Kratka vožnja domov in prihod v domači kraj okoli 18:00 poskrbita za lažjo pripravo na novi začetek delovnega tedna.

Tokratna društvena odprava je bila zasnovana malo drugače in sicer smo jo izpeljali skupaj z Planinskim Društvom Bohor, s katerim nas veže pestra zgodovina.

Tofana di Rozes je ena izmed najvišjih in najbolj impresivnih gora v Dolomitih, ki se nahaja v bližini Cortine d’Ampezzo v Italiji. Njena južna stena je visoka okoli 1000 metrov in ponuja številne plezalne smeri različnih težavnosti in dolžin 

Zgodovina plezanja v Tofani di Rozes sega v začetek 20. stoletja, ko so prvi alpinisti začeli raziskovati njene stene in grebene. Prvi vzpon na vrh Tofane di Rozes je leta 1864 opravil Paul Grohmann skupaj z vodnikoma Angelo Dimai in Pietrom Siorpo. Prva smer, ki je preplezala celotno južno steno, je bila Dimai-Eötvös, ki sta jo leta 1901 preplezala Angelo Dimai in Rudolf Eötvös 

Od takrat naprej so se pojavljale nove in bolj zahtevne smeri, ki so bile pogosto povezane z zgodovinskimi dogodki in osebnostmi. Med njimi so:

• Direttissima Stösser (VI, 430 m + 320 m), ki jo je leta 1929 preplezal Walter Stösser skupaj z Ludwigom Hallom in Fritzom Schuttom. To je bila ena izmed prvih šestih stopenj težavnosti v Dolomitih in poteka po sredini južne stene .
• Costantini-Apollonio (VI+, A1, 800 m), ki jo je leta 1933 preplezal Emilio Comici skupaj z Giuseppejem Gaspardijem in Ugojem Pompaninom. To je bila prva navrtana smer v Dolomitih in poteka po levi strani južne stene .
• Dibona (V+, 800 m), ki jo je leta 1938 preplezal Angelo Dibona skupaj z Luigijem Ghedinom in Giuseppejem Olivierijem. 

Danes je Tofana di Rozes priljubljena destinacija za plezalce, ki iščejo klasične in moderne smeri v čudovitem okolju. Nekatere izmed najbolj znanih smeri so:

• Pilastro (VII-, A0, 800 m), ki jo je leta 1968 preplezal Reinhold Messner skupaj z Heinzem Mariacherjem. To je ena izmed najlepših smeri v Dolomitih in poteka po velikem pilastu na levi strani južne stene .
• Super Couloir (VII+, A2, 800 m), ki jo je leta 1974 preplezal Heinz Mariacher skupaj z Reinholdom Messnerjem. To je ena izmed najtežjih smeri v Dolomitih in poteka po ozkem žlebu na desni strani južne stene .
• Via della Luna (VIII-, A0, 800 m), ki jo je leta 1985 preplezal Maurizio Zanolla skupaj z Brunom Pederivo. To je ena izmed najbolj modernih smeri v Dolomitih in poteka po gladki plošči na sredini južne stene .

V Tofani smo svoj pečat pustili tudi Slovenci, ena izmed težjih smeri, ki sta jo preplezala znana naveza Andrej Grmovšek in Marko Lukič, poteka v desnem delu drugega stolpa. Smer Never Give Up (VIII+/IX-), 500m, sodi v sam vrh težavnosti.

Mi smo se lotili plezanja ne najtežje, toda gotovo ene izmed lepših in bolj priljubljenih smeri v Dolomitih - Constantini Ghedina. Smer je bila prvič preplezana leta 1934 od italijanskih alpinistov Gino Constantini in Luigi Ghedina.  Poteka po južni steni Tofane di Rozes,  visoka je  650 m in jo odlikuje dobra skala.   Ocena smeri  je VI-,   vendar ima tudi lažje raztežaje, pogoste so dolomitske  "štirice", ki so tako značilne za Dolomite, kdor jih je plezal že ve.  Najbolj znan in zahteven del smeri je prečka v sredini stene, ki je precej izpostavjena, vendar na srečo ima dobre oprimke in stope.   

Naveza treh Matej, Andreja in Nina smo uživali v lepi smeri in se po dobrih šestih urah zavihteli na vrh drugega stolpa Tofane di Rozes. Ker nam po skoraj celonočni vožnji in celodnevnem nabijanju sonca še ni bilo dovolj lepot in utrujenosti, smo se po grebenu  zavihteli  še na vrh Tofane in nazaj grede le za las pobegnili večjemu  nalivu.

Odločitev je padla. Letos bomo velikonočne dobrote poizkušali na zasneženih pobočjih Monte Rose. Zbrali smo se v soboto, 08.04.2023, ob 2:00 pred hotelom v Krškem, zložili opremo v kombi in se odpeljali proti Italiji. Ustavili smo se še v Novem mestu in Ljubljani, da smo zasedli vseh devet razpoložljivih sedežev. Med postankom nekje na sredini poti smo spremenili izhodišče iz doline Alagna v Gressoney. Ker smo z vožnjo zaključili prej kot načrtovano, smo se prevažali po parkirišču gor in dol, dokler nismo našli najprimernejšega prostora za naše vozilo. Po ponovni malici in pripravi nahrbtnikov smo se sprehodili do blagajne, kjer smo kupili vozovnice za žičnice, ki so nas v treh etapah pripeljale do višine 3260 m.

Na smučeh in peš smo zakorakali proti koči Gnifetti. Isti dan smo se povzpeli do 4000 m nadmorske višine, eni višje, drugi nižje in odsmučali nazaj do koče. V koči nas je presenetila okusna in obilna večerja v stilu »all you can eat«. V sobah je bilo zvečer hladno, vendar ko smo se "zložili" v postelje, se je zaradi majhne prostornine hitro preveč segrelo. Na višini 3600 m dobrega spanca nismo pričakovali in tako smo se že ob petih zjutraj pripravljali na odhod. Seveda ni šlo brez zajtrka, ki so nam ga v koči pripravili že prejšnji večer.

Po stopnicah in »kurji lojtri« smo se spustili do poti, kjer smo se navezali na vrv in pričeli vzpon v zelo mrzlem in vetrovnem jutru. Počasi smo se vzpenjali proti sedlu, na katerem smo bili nekateri že prejšnji dan in nato po širokih pobočjih naprej do sedla Colle Del Lys. Prva naveza je odšla naprej proti sedlu Gnifetti in vrhu Signalkuppe, druga pa na malce bližji vrh Parrotspitze. Pot do Signalkuppe se je čedalje bolj vlekla, seveda smo vsi občutili naraščajočo višino. Zadnjih 50 višinskih metrov je bilo potrebno vzeti v roke cepin in natakniti dereze. Zelo ledena strmina nas je pripeljala na vrh do najvišje ležeče koče v Alpah. Sestop do smuči spodaj je bil še zahtevnejši predvsem zaradi števila ljudi, ki so se v tem času nagnetli na ozki poti. Po poročanju druge naveze je bil vzpon po vršnem grebenu Parrotspitze lepši in predvsem manj obljuden. Kakorkoli, ko smo dereze zamenjali za smuči, se je začela prava uživancija. Več kot pol tretji kilometer spusta do izhodišča je bil odličen. Vmes smo se ustavili še v koči, kjer smo se okrepili in pridobili nekaj energije za še večje užitke. Smučarske razmere so se počasi spreminjale iz suhega v moker sneg, vseeno pa so bile ves čas odlične. V dolini smo ob hidracijskih napitkih počakali še peški, ki sta se pripeljali z gondolo, pojedli še ostanke potice in se odpeljali nazaj proti domu.

Akterji: Andreja, Nina, Romana, Tanja, Igor, Matej, Peter, Simon, Tadej

Simon Poznič

Fotoutrinki v galeriji, spodaj pa prilagam še Romino pesnitev.

M.O.N.T.E    R.O.S.A

Monte Rosa prava romarska je pot,

folka rine gor od vsepovsod...

Na cestnini prave znanstvene imeli smo razprave,

katere reže sploh so taprave...

Ko parkiramo na free blatno parkirišče,

se prav hitro kakšna šerpa išče...

Štriki, kruh, pršut, potice,

kot se za prazniki pritiče...

Ker ON je prav močan možak,

ONA reče: "Moj ruzak sploh ni tako težak."

Gondola nam skrajša malo pot,

višina pa vseen nardi nam križev pot...

Vsake tri korake pot zastane,

da se zraka telo spet navzame...

Višina pa že prvi dan svoje naredi,

ekipa se malo razdeli...

Koča cel večer se "pozibava",

ker glava gor res ni čist prava...

Po info vsi smo se mal bal,

da lačni na koči bomo mi ostal...

Hrano 4x na mizo so nam dali,

s polnimi usti že za fruštek spraševali...

Naskok na goro malo se pač razdeli,

mraz, višina, veter svoje naredi...

Ekipa se je ledeniško navezala, 

da v špaltno ne bi pala....

Dol pa smuka je prav fina,

hitro bliža se dolina...

V dolini tud glavobol se umiri,

mogoče to nardi kufe ali piri tri...

Tako kot na smučeh Igor pač nori,

tako tud kombi proti domu odleti...

Doma zapodile smo se še v skalo,

ker v ponedeljek se nam je še dalo....

Kot je to že skoraj tradicionalno, vsaj v času nekovida je bilo tako, smo se letos zopet odpravili raziskovat Evropske štiritisočake. Sicer vseh 82, kolikor jih je v Alpah, nam ( vsaj meni) ne bo verjetno nikoli uspelo osvojiti, če pa nam uspe klubska  mini odpravica, bomo lahko več kot zadovoljni. 

Tokrat sem imel željo, da bi obiskali Mont-Blanško pogorje, zveneča imana kot so Grandes Jorasses, Mont Blanc, Dent du Géant, so bila res vabljiva, hkrati pa sem se zavedal, da če razpišem turo na Grandes Jorasses, bi se mnogi samo zaradi imena ne prijavili. Torej je bilo potrebno najti alternativo, podobno težavnost vendar ime, ki ne pomeni veliko. Tako sem prišel na idejo za  Combin de Grafeneire, ki je najvišji vrh v skupini Grand Combin. 

Nekako se nam je vse poklopilo, kombi, vreme, udeleženci in po ustaljeni praksi smo v petek po službi odrinili na dolgo pot od doma in po 10 urah prispemo v Švico, kjer v vasici Bourg-Saint-Pierre zavijemo v dolino Valsorey. Prva nočitev v šotorih na parkirišču je marsikoga negativno presenetila, temperature so bile krepko pod slovenskim povprečjem. 

Soboto smo imeli precej lahki dostop do koče Valsorey, namreč označeno pet urno hojo smo skrajšali za debelo uro. Koča je bila ravnokar v obnovi, vendar na našo srečo še delujoča. Zaradi obilice prostega časa, smo se še isti dan za aklimitizacijo povzpeli na višino 3600m na seldo Meitin. 

Po zgodnjem vstajanju in pripraljenem zajtrku, ki je za tako uro ( 03:30) tukaj povsem nekaj običajnega, smo se odpravili prosti našemu cilju in sicer Severo-Zahodni greben Combin de Valsoreya, ki je nekako predvh še malo višjega Combin de Grafeneire, ki je bil tudi naš končni cilj. Jutranje nizke temperature so nam delale predvsem težave na spolzkih kamnih ledeniške morene, ki pokrivajo večino dostopne poti do naše gore. Začetek plezanja je bil še v polmraku, zato smo imeli tudi  težave z iskanjem prave linije smeri. Nadaljevanje je bilo precej logično, večina smeri poteka blizu raza.  Občasno se stena postavi precej pokonc, vendar na srečo, težave ne presegajo spodnjo IV stopnjo. Še najbolj moteči so odseki z zelo labilnimi skalnimi deli, kjer je potrebna precejšnja pazljivost pri premikanju, saj nam lahko hitro uspe  sprožiti kakšno tono kamenja. 

Približno ob 10 uri, torej po 4 urah plezanja nam uspe prilezti na Combin de Valsorey( 4148m), od koder je le še stežaj do galvnega vrha Combin de Grafeneire(4314m). Skalno opremo zamenjamo z ledno in se po hitrem postopku transportiramo na vrh. Razgledi so nepopisni, veselje pa tudi. Zavedamo se svoje ranljivosti in dejstva, da smo šele na pol poti. Povratek je dolg, časovno skoraj tako  kot vzpon, saj poteka po isti smeri. 

Kot ponavadi se še isti dan odpravimo v dolino in naprej proti domu. 

Člani naše mini odprave: Matej, Andrej, Igor, Matic, Nina, Silvo, Mateja. 

Matej Zorko

Sobota

Petek. Kibuba. Tehtanje kladiva. Kak naj vem ker je boljši. En na vrvico z neko fensi plastično vponko. Drug zgleda da je bolj za klene alpiniste. Osnoven, surov, brez šminkeraja. Nič. Vzamem lepega, lažjega. Oranžno-črna kombinacije mi ugaja. Dandanes moramo v gore elegantno, nismo več za železno zaveso. Danes so drugi časi.

Klasičnih alpinističnih 6.00 zjutraj v soboto. Zaton. Pošteni ljudje spijo, ker so pošteno nekaj spili prejšnji večer, mi pa v avtomobile in proti Celju, ter naprej v smeri Logarske doline. V avtu štirje mladiči in en izkušen maček. Zdaj je čas da se Gregija kaj vpraša. Kako je to plezat v hribih? Se kamenje fejst ruši, kot nas konstantno strašijo? Debata se nasprotno, lahko bi rekli času primerno, razvije v smer kvalitete in udobnosti koče. Kje je najboljši skutin zavitek? Imajo na koči štrudelj? Gregi poudari, da je koča na Grohatu enkrat dobila naslov najboljše koče v Sloveniji, a da to nagrado dandanes lahko dobi že vsaka koča, tako kot skalaško gorniško nagrado dobi že vsak Janez. Upravnik se zamenja pa gre vse po klancu navzdol. A imajo gor sploh vodo in kje se bodo polnili telefoni? Udobje je danes bistveno. Ja, časi se spreminjajo.

Po dveh vmesnih postankih še makedamska cesta in kmalu bomo pri izhodišču. Sedaj je že malo več misli posvečene proženju kamenja in krušljivosti brezčasnih očakov. Nihče ne bi rad drugemu na glavo sprožil skale. Gregi nas poskuša očetovsko potolažiti in poda še zadnjo modrost preden dospemo. “Ni nujno da človek sproži kamen, lahko je tudi žival ali planinec.” Avtomobile pustimo pri najvišje ležeči kmetiji v Sloveniji, 1327 m visoki kmetiji Bukovc, saj nismo planinci, da bi hodili iz doline. Spomnim se na starega očeta, ki je razlagal, da so v gore hodili z vlakom. Saj veste, časi...

Pretegnemo noge do koče, kjer se v dopoldanskem soncu martinčkata Arno in Pero. Konec je heca zdaj je čas za resne podvige. Damo se v trojčke. Alpinist plus dva tečajnika. Odvečno opremo pustimo v koči. Razmišljam ali bi vzel s seboj kladivo. Ne potrebujem ga, ampak sem ga kupil in še lep je. Gre v nahrbtnik. Kasneje izvem, da nisem bil edini s kladivom zaradi lepšega. Štrike na hrbet in horuk do stene. Arno ni človek, ki bi postopal. Z Urošem greva nasmejana za njim. Danes gremo v Plate. Za nami Roma in Gregi pred nami Pero, Valerija in Andreja. Ostale naveze se razkropijo po steni. Arno pozna to steno, zato se odloči za varianto po levi s prečko nad votlino. Gregi vodi drugo navezo, ki nam sledi. Pero bi prehiteval po desni, kar se ne sme, velevajo cestno prometni predpisi, zato kmalu zaglavi za nami. Na polici, pri votlini, nekje na polovici smeri se srečamo. Kmalu se nam z elegantnim korakom pridruži Grega. Roma ni daleč. Naenkrat nas je na štantu več, kot je ljudi, ki so glasovali ZA na nedeljskem referendumu.

Morala je visoka, elana ne primankuje, veselja je toliko, da človek včasih malo pozabi na varnost in se malo prehitro odveže, a kaj bi o tem. Dva skoka in že smo na vrhu. Sončnih ur je še dosti zato se odločimo, da ponovimo vajo. Malo premešamo naveze. Arno vodi v ZZ, Pero naju z Andrejo v Zagorčevo. Obe smeri so danes nekateri naši že osvojili. Gledam Perota kako počasi a vztrajno leze. Menda bo, si mislim. Roke na desnega stranca nogo v levo in na moč gor. Začutim vso težo nahrbtnika. Še dobro da imam lepo kladivo v nahrbtniku. Težka šola. Smer se po tistem malo umiri in postane prijetnejša. Na vrhu smo veseli in ponosni. Malo uživanja v spokojnosti gora po tem pa hitro v dolino, kjer smo zadnja naveza usihajočega dne. 

Po preplezanih smereh, se zberemo pri koči kjer paše pivo in chili con carne. Ah ti časi. Ob navdušenemu razlaganje, kaj vse se nam je pripetilo v steni, po grlu spolzi še kakšno pivo. Noč počasi vzame kar je ostalo moči v naših telesih in odsanjamo novim raztežajem naproti. Za oris naslednjega dne pa vam pustim Urošove jasnovidne besede: “Tisti, ki ni nikamor namenjen, se ne more izgubiti.”

Samo Šmajgl

Premalo spanca. Neobičajno zgodnji zajtrk, kava, preverjanje opreme, gas proti Krškem. Lep dan bo danes.

Naša prva skupna alpinistična zgodba se začne z uspešnim štartom dveh kombijev v Krškem ob 5.15 in točnim odhodom z izhodišča ture pred predorom Ljubelj ob 7. uri. Opremljeni, zaščiteni pred soncem, pripravljeni na hojo po zelo zahtevni neoznačeni stezi – šolski primer uspešnega začetka. Udeleženci PAK-ove alpinistične šole smo z radovednostjo in pričakovanjem zagrizli v hrib proti Koči na Ljubelju. Do koče smo se lepo ogreli in tam makadam zamenjali za gozdno pot, ki je vodila poti zahodu, na večinoma poraščen greben Ljubeljščice. Z eno nogo v Avstriji in drugo v Sloveniji smo občudovali polno razcveteno pomlad v gorah ter vedno lepše razglede po bližnji in daljni okolici. Počasi je zelenje začelo prepuščati prostor skalam in lahnemu poplezavanju. Preden smo prišli do prvih jeklenic za spust smo si po navodilu vodje ture – Petra –  nadeli potrebno varovalno opremo in zagnano sledili liniji grebena, ki se je nekajkrat zelo zožil ter skoraj nikoli razočaral s krušljivostjo skale. Poslušali smo nasvete in usmeritve tistih ta izkušenih ter brez večjih težav dosegli vmesni cilj ture – Triangel. Ker nam je tempo narekoval Arno, smo vrh Ljubeljščice dosegli debelo uro pred načrtovanim časom. Odločitev za nadaljevanje prečenja po grebenu čez Može do Palca tako ni bila težka. Sonce nas je grelo, oblaki senčili, veter v blažjih sunkih pa občasno ohladil – na takšen dan bi bil greh obrniti v dolino Zelenice.

In smo šli – gor-dol, malo naprej, malo v 'rikverc', malo naokoli, čez goščave ruševja, po razih, poličkah in stopničkah, ki so jih nam v pomoč oblikovale sile narave, pa tudi po pesku, ki se neprijetno zožuje v grapah. Vedno pod nadzorom in s spremljajočimi nasveti za varnejši korak. Nekateri pogledov raje nismo usmerjali preveč navzdol. Možje – štirje izrazitejši kamniti 'zobje' na grebenu, so prav zanimiva igra narave, ki je ustvarila divje razmetano pokrajino, štrleče osamelce, pa tudi (najmanj) eno okno. Vsi štirje so nas pustili mimo. Najzanimivejši točki sta bili zagotovo ozek prehod med stenama, kjer ni bilo prostora za manevriranje, ter prvi skupinski 'abzajl', ki je zaradi naše številčnosti terjal tudi največ časa. Pa nič zato, štejejo izkušnje, med katere sodi tudi potrpežljivost.

Palec, prav čeden piramidast vrh, ki se spogleduje s severovzhodno steno Vrtače, se je počasi začel približevati. Počasi. Še vedno je bilo treba paziti, da se ne proži kamenja, ter preverjati vsak stop in oprimek posebej. Po sedmih urah 'grebenčkanja' smo dosegli 2026 m nadmorske višine in zasluženo sedli h krepčilu. Pogled čez ramo nam je razkril prehojeno pot in res je bil čudovit. Potrebno se je bilo odločiti ali osvojiti še sosednji vrh ali odviti v dolino. Ker letošnja dolga zima v visokogorju še opleta z umazano belimi jeziki, so nas ti usmerili k slednji. Še prej pa so nam na nekaj mestih ponudili izkušnjo kratkega prečenja zmehčanih snežišč, kar je bil predzadnji bombonček današnje ture. Za konec je sledil sestop po melišču, ki lahko povzroči nemalo preglavic, če ne veš, da je najenostavneje stopati na peto in dovoliti strmini, da te popelje navzdol.

Končno spet gozd in mehkoba tal. Ko pride še Mitja, ki je nadzoroval rep skupine, smo vsi. Dobre volje se spustimo do Planinskega doma na Zelenici. Prva priložnost za pivo in klepet za mizo. Zaključek ture ob pici (in pivu) je sledil v Lescah. Ker smo bili ves dan omejeni na greben, smo na poti do picerije za hojo izkoristili kar vozni pas in še rondo. (Pa kaj, če naj bi bili namenjeni avtomobilom, v nedeljo itak ni gneče na cesti.) Po drugi priložnosti za pivo in klepet razdelimo delovne naloge, zavzamemo položaje v kombijih in oddrvimo proti nasprotnemu koncu države, domov.

Vodja ture pravi, da je ta uspela. Zdaj polni vtisov čakamo na naslednja poglavja. Za konec naj uvodno druženje v skalah tokratne alpinistične šole strnem z besedami 'sošolca' (če se ne motim, Uroša): »Današnja tura je bila pot, vredna vsakega koraka.«

Zapisala Mateja Pšeničnik

Za soboto 13.3. je bila napovedana že druga zimska skupna tura, tokrat med vrhove nad Pokljuko. Ko vidim obvestilo, nič preveč ne razmišljam in se takoj prijavim. “Sam, da se gre.” Abstinenčne krize, ki jo je pustila karantena ne gre podcenjevati in treba je izkoristiti vsako priložnost, da se nadoknadi zamujeno. Očitno so ostali podobnega mnenja, saj se nas zbere kar štirinajst pohodnikov in turnih smučarjev. Upoštevajoč policijsko uro se ob 6h zjutraj napakiramo v dva kombija. Pobiramo še v Novem mestu in v Ljubljani, se skoraj izgubimo v ozkih ulicah ter v pričakovano gnečo na Rudnem polju na Pokljuki prispnemo med zadnjimi. Hitro se preobujemo, preverimo, da je vsa oprema v nahrbtnikih in se odpravimo proti Viševniku, nekateri peš, drugi na smučkah.

Že takoj ob vznožju smučišča naredimo postanek za slačenje. Sončno je in toplo, vendar le do Plesišča, kjer zapiha mrzel veter in odene hrib v temen oblak. Teren postane bolj strm, zato si tu nadanemo zimsko opremo. Smučarji so nas že zdavnaj prehiteli in nas počakajo na vrhu, kjer si privoščimo postanek ter razmislimo kam naprej. Nadaljujemo proti Srenjskemu prevalu. Nekje na poti nas smučarji zapustijo in odsmučajo navzdol do Jezerc, od tam pa se povzpnejo na Veliki Draški vrh. Vmes se začne jasniti, prikaže se Triglav v vsej svoji veličini, sonce pa nas spremlja še skoraj cel dan. To vzamem kot znak, da je prekletstvo, ki je zadnjih nekaj let povzročalo, da v hribih zbiram vse možne vremenske pojave, dokončno premagano.   

S Srenjskega prevala se po grapi povzpnemo na Mali Draški vrh. Kljub temu, da so razmere odlične, kakšnen vic vseeno pomaga pozabiti na boleča meča, ob prepevanju pa že znano vzpon mine hitreje... »Debela dekl'ca...«, mi še danes igra v glavi. Na vrhu pa nismo prepričani: Je to pravi vrh? Tisti kucelj levo deluje višji... Prečkamo še tja, da nam ne bo nihče ničesar očital. Spust, razen da sem res počasna in previdna, poteka brez posebnosti. 

Na Jezercih se ponovno srečamo z našimi smučarji. Po pripovedovanjih so tudi oni imeli odlične razmere. »Ma kaku je blo luštno.« Tudi jaz sklenem, da se čimprej naučim smučati, ko jih opazujem, ko se spustijo proti Planini Konjščici, od koder se vsi skupaj peš odpravimo nazaj proti Rudnemu polju.    

Kot na vsaki skupni turi smo se tudi tokrat seveda imeli odlično in jo že tradicionalno zaključili s pico in pivom za regeneracijo.

Bogatin namesto Lanževice

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, kako smo vsi čakali odpravo prepovedi prehajanja občinskih meja, eni predvsem zato, da se lahko poženemo v zasnežene hribe, ki jih v naši občini ni.
Sama sem si soboto rezervirala za skupno turo takoj, ko je bila napovedana, še predno je bilo določeno, kam se bomo sploh odpravili. Prepričana sem bila, da bodo naši vodniki izbrali lep cilj in zanimivo pot. V času od objave termina pa do dejanskega odhoda na turo se je še marsikaj spreminjalo, od snežnih in plazovnih razmer do prijavljenih udeležencev.

Na koncu se nas je v soboto, 20. 2. 21, ob 6. uri zjutraj 14 PAK-ovcev odpravilo s 3 vozili izpred krškega hotela proti Bohinju. Pri slapu Savica smo si na ramena naložili nahrbtnike, obuli eni gojzerje, drugi pancerje in se eni s smučmi, drugi pa samo s palicami malo pred deveto odpravili v breg proti Komni. Da smo si hribov res želeli, je pričalo dejstvo, da smo do koče na Komni vsi sprostili svojo energijo in se z največjo možno hitrostjo vzpenjali po serpentinasti poti, tako da je bil čas prihoda h koči  odraz posameznikove kondicijske pripravljenosti. Komna je postregla z dih jemajočimi razgledi, nad katerimi smo bili še posebej navdušeni tisti z manj izkušnjami v zimskih gorah, ki smo takšnih pogledov manj vajeni. Ko smo se na Komni spet vsi zbrali in se pri zaprti koči okrepčali s tistim, kar smo si pač prinesli seboj, in po tem, ko smo seveda panoramske poglede zabeležili s fotoaparati na telefonih, smo se po treh urah po štartu odpravili naprej mimo koče pod Bogatinom proti Bogatinskemu sedlu.

Pot po dolini Gracija se je vlekla, naša karavana pa se je iz razvlekla v kolono z vzornim socialnim distanciranjem, v kateri se je s potjo vsak ukvarjal na svoj način ... Večina tistih s smučmi je med izmenjajočimi rahlimi vzponi in spusti pridobila prednost pred ostalimi, ki smo se peš borili s spustom v vdirajoči sneg ob vsakem tretjem koraku, hitrejši so bili tudi pri vzponu na Bogatinsko sedlo.

Skupna tura kluba nudi poleg doživetja tudi priložnost za prenos znanja izkušenih začetnikom, zato smo izkoristili priložnost in ob vznožju pobočja pod sedlom naredili preizkus stabilnosti snežne odeje, kar je bilo v danih razmerah tudi sicer dobra odločitev. Pot do vrha sedla smo tako nadaljevali z vzdrževanjem razdalje in tako zmanjšali tveganje, da bi na pobočju sprožili plaz.

Bogatinsko sedlo je ob že cel dan kičasto lepem vremenu postreglo z novo serijo čudovitih razgledov na Krn in Triglav, lepo se je videlo vse do Karavank in Kamniško – Savinjskih Alp. Ogledovali smo si lahko še najbližji Bogatin in poiskali cilj,  h kateremu smo bili namenjeni, Lanževico. Ob krajšem postanku na sedlu okoli pol treh popoldan je padla odločitev, da smo za vzpon na dobro uro oddaljeno Lanževico vseeno nekoliko prepozni in da je bolje, če si izberemo kakšen bližji cilj. Smučarji z borderjem so se tako odpravili na Vrh Gracije, tisti, ki smo bili peš, predvsem začetniki, pa smo se, seveda z alpinističnim vodnikom, odpravili proti vrhu Bogatina.

Po tem, ko smo se opremili z derezami in cepinom, smo se pričeli vzpenjati po pobočju proti vrhu. Drug za drugim smo zapikovali dereze v leden sneg in se vzpenjali po strmini z naraščajočim naklonom. Okoli nas pa so izginjali vrhovi in počasi nas je začel spremljati občutek, da se vzpenjamo v nebo. Strmina se proti vrhu lepo zaobljenega Bogatina spet položi in že nekaj minut pred tretjo smo lahko uživali v novih pogledih na čudovite gore v okolici in tiste v naših sosednjih deželah. Zbrali smo se na kup za skupinsko sliko in pomislili, da bi s trenutnim navdušenjem lahko napadli še Mahavšček, a smo se zaradi časovnih omejitev raje odpravili nazaj proti sedlu, kjer so čakali naši nahrbtniki. Spust smo obogatili še s treningom ustavljanja s cepinom in se na sedlo vrnili ravno preden se je iz Soške doline vzdignila oblačnost, ki je sicer prej cel dan ždela v nižinah južno od Bohinjskih gora.

Ob štirih se je na sedlu počasi začelo čutiti, da se sonce spušča proti obzorju, zato smo brez večjega obotavljanja pospravili opremo in se odpravili z v sneg vdirajočimi koraki preko doline Gracija nazaj proti koči na Komni. No, vsaj spust s sedla na začetku je bil zabaven in bistveno hitrejši od vzpona.

Pri koči na Komni smo se spet vsi zbrali, tako smučarji in border kot pohodniki. Na hitro smo si privoščli  še zadnje okrepčanje, potem pa spust v dolino. Tega so spet eni zaključili hitreje kot drugi. Tokrat so bili v prednosti tisti na smučeh, ostali smo jim peš sledili. Zadnji sva na parkirišče prispeli že v temi, tako da sva si zadnji del poti osvetljevali najprej z mesečino potem pa še s čelnimi lučkami.

Na koncu smo se vsi strinjali, da je bila tura lepa in nekoliko kondicijska, kljub temu, da smuka ni bila najboljša. Smo pa imeli zato pohodniki lepše občutke, še posebej, ker je bil za nekatere od nas to prvi zimski vzpon. Enotni smo si bili tudi glede tega, da si za zaljuček zaslužimo pico, ki smo si jo naročili kar po telefonu in jo pojedli kar na terasi picerije na poti, ko smo se vračali proti domu. Upajmo, da lepo vreme snega v gorah ne bo prehitro pobralo in si bomo lahko privoščili še kakšno zimsko navdahnjeno turo.

Zapisala Andreja Malus

Zelo redko se zgodi, da v Steni srečaš navezo dveh bratov, ali navezo očeta in sina. Morda je to ena na vsakih 50 ali 100 navez. Kaj pa naveza treh generacij? Morda je to ena na vsakih 1000 ali 2000 navez?

No, nam je uspelo to soboto, ko smo izkoristili krasno vreme za (za naše pojme) epski vzpon. Navezo je vodil Peter, Andrej ml. pa je poskrbel za zadeve, ki jih opavi drugi v navezi, da smo vsi skupaj varno prišli čez. V 'Prevcu' smo imeli kamnito točo, ki smo jo preživeli z nekaj buškami in praskami.

Zelo smo ponosni na našega dedija Andreja, ki se približuje 75 letom in še zmore tak podvig. Pravi kerlc! Prav tako velja pohvaliti Maksa za prvi alpinistični vzpon, ki jo je pri kanonadi kamenja najbolj skupil, a je vseeno vztrajal do koče (in žiga). Bravo mi!

Domača Oslica je bila več kot odlična izbira za nedeljsko jutranje razvajanje. Dolina je bila vklesana v led, nad meglenim morjem so škrlatne barve oznanjale nov dan, midva s Tjašo pa sva navdušeno korakala po belih strminah. Mrezvetrje, mraz, puhec in sonce na obzorju je ustvarilo pravo vzdušje. Sonce je vzšlo iznad Gorjancev in zaigrala je nova pesem. Vsak si naj zapoje svojo. Kot kozliček sem skakal okrog in prekipeval od navdušujočih prizorov barvite narave. Tako preprosta je, a vsakič me prevzame. Potem se je veselje samo še stopnjevalo, ko sva rezala ledino po lesketajoči mehkobni preprogi. Neprecenjivo. Seveda sva presmučala vse križem kražem, da sva potešila smučarsko žilco. Vsekakor se na Oslico še vrneva.

V okviru alpinistične šole 2017/2018 prve ture se nas je 5 šolarjev (Bojan Zorko, Leon Kosem, Matjaž Kužner, Gregor Cerjak in jaz Rok Cizerle) skupaj z predsednikom Nejc Pozvek, Martina Lapuh, 2 perspektivna alpinistična pripravnika (Jernej Špiler in Miha Kozmus) in tudi starejši alpinist Arnold Koštomaj se nam je pridružil na četrtkovem ferajnu. Odločili smo se da gremo z Jermance, kjer smo prespali. Pot nadaljujemo do Staničevega vrha, prečimo Zeleniške špice do Srebrnega sedla, in naprej do Planjave in čez Repov kot nazaj v dolino do Jermance kjer smo pustili avte.

V soboto smo se okoli 8. ure zvečer odpravili proti Kamniški Bistrici, do naše skupne spalnice bilo ne malo lukenj na poti. Spalnica, mimo-grede, je bila naravnost fantastična. Polna luna nam je svetila skozi krošnje bukev, ravno pravšnja temperatura za spanje na prostem. Predsednik nas je pred tem zbral skupaj, da smo se dogovorili glede naslednjega dne. Ura za bujenje 4:30 zjutraj.

Namen te prve šolske ture je obremenitev razumnega razmišljanja, orientacijsko spoznavanje in tudi spoznavanje samega sebe. Izkazalo se je da smo prav vsi bili suvereni skozi te čudovite špice. Poplezavali smo skozi celotni greben brez varovanja in se ob tem tudi zabavali. Skozi plezanje teh Špic sem spoznal in dognal, da naj bo vsak korak oz. gib varen in 100 %. Tukaj ni napak. Nakar sem zelo ponosen in hvaležen tako predsedniku kot tudi »mentorju« Mihi, ki mi je pokazal in naučil, kako se takšnim stvarem streže.

Valentin Stanič. Pionir modernega alpinizma je bil prvi, ki se je povzpel na vrh Watzmanna, ki je simbol bavarske Nemčije in prvi dan po prvopristopnikih stopil tudi na Veliki Klek in to leta 1800. Vrh ki je poimenovan po njemu smo splezali. Prišli smo do Srebrnega sedla, kjer smo si vzeli čas za malico in »update«, kako bomo nadaljevali našo prvo alpinistično turo. »Skipper« je dorekel, da se brez nekih naporov povzpnemo še na Planjavo. Na vrhu Planjave smo imeli predavanje o orientaciji oz. določitvi azimuta. Kompas je meni osebno predstavljal le to, kje je sever, jug, vzhod in zahod. Nisem razmišljal o nekih stopinjah, minutah in sekundah. Vendar se je izkazalo, da ogledalo ni le za gledanje sebe, temveč gledanje kota med severom in izbrano smerjo. Pot smo usmerili nazaj do Srebrnega sedla in naprej skozi Repov kot, nekje na dobri polovici poti smo sezuli razgrete  Vsi polni elana prisopihamo do avta. Tura je nekatere krepko izmučila. To izmučenost smo nagradili z odlično pico in polno žlico navdušenja.

Vsi polni adrenalina se vračali proti domu v upanju, da ponovno izvedemo takšno turo, ki bo v tako super zasedbi, kot je bila ta.

Hvala predsedniku, hvala pripravnikoma, hvala alpinistu in hvala dobri družbi!

1. Dan (Rok Cizerle)

7:00 zvoni budilka. Aufbiks! Pojem zajtrk, prestrašen, kako se bo dan končal. Poberem še Miho in Špilija. Tokrat nas čaka Cerko. Pravi mali čudež. Spijemo kavico, malo podebatiramo glede cilja, ki smo si ga zadali (meni že sedaj adrenalin raste). Pot poteka brez večjih težav. Prispemo do vasi Kals. Prav zares lepa vasica. Neučakan, a ponižen pogledam proti zadanemu cilju. Prav zares mi zastane dih, ko jo le zagledam. Lepotica!

Avto parkiram, se pripravimo (res smo imeli težke nahrbtnike), naredimo obvezen selfie pred odhodom in odrinemo na pot. Sprva mi pot ni predstavljala težav. »Sem tudi že kaj težjega hodil« si rečem. Sčasoma se je pot vzpenjala, s tem pa je rastla tudi nadmorska višina, ki mi je že začela povzročati rahlo omotico in slabost (cca.3000 n.m.v.).

Vreme sem pa pozabil omenit. Vreme je bilo fantastično! Sicer v dolini res vroče, ampak smo vedeli, da se nam bo obrestovalo, da nosimo vso težko opremo zaradi mrazu, ki ga lahko pričakujemo na Johan Hütte, 3454 n.m.v.

Da nadaljujem pot, ki mi je dodobra načela tako psihične kot kondicijske sposobnosti. Pred ferato sem fantom izrazil željo, da se vrnem nazaj v dolino. Kajti počutil sem se, kot da me je dobil pes, me prežvečil in izpljunil. Seveda so me začeli bodriti, naj pot nadaljujem do koče, prespim (kakšen aspirin »čveknt«) in gasa naprej. Odločil sem se da pot nadaljujem, do višine 3454! Adijo pamet. Sem toliko sposoben, da lahko dosežem cilj tistega dne? Z vsakim korakom, z vsakim vdihom in izdihom, z vsakim pogledom proti koči sem premikal svoje meje. Vsak stik z skalo mi je dal vedeti , da se borim. Borim proti samemu sebi. Odprla so se vrata, da lahko izstopim iz 'comfort zone' in istočasno se odprla vrata do alpinizma. To je čar alpinizma, da premikaš svoje meje in vstopam v svet alpinizma ponižno in z velikim spoštovanjem. Kapo dol!

Končno uvidima z Cerkotom našo spalnico, naš dom za tisto noč. Špili in Miha kot ponavadi že na vrhu. To sta gamsa res! Bravo poba. Na koči neskončna sreča in veselje, da sva oba z Cerkotom zmogla tale podvig. Počutim se ponosnega, kajti doseči tako višino le ni kar tako za nekoga, ki je prvič bil na taki višini. Hvaležen fantom, da so mi v srce z velikim 'ajmrjem' vlivali pogum in vzdržljivost.

Kočo si delimo še z dvema Bosancema. Pojemo topli obrok, raztegnemo vsak svojo spalko in jaz v upanju, da bom naslednji dan zdržal še zadnjih 400 nadmorskih metrov do najvišjega vrha Avstrije, Velikega Kleka. Zjutraj naslednji dan nas ura budi ob 3.32 ko sem pogledal na telefon. Zbudim se z slabostjo in vrtoglavico. Počutim se zelo slabo in to fantom tudi povedal. Razumeli so me in to spoštujem. Fantje so pojedli zajtrk in se odpravili proti vrhu. V glavi se mi vrtijo raznorazni žanri filmov, kaj bi bilo bolje. Sem pa imel željo da vidim sončni vzhod. Ko obsije vse te gore v okolici ti res da veselja in željo po še vedno več.

2. dan (Gregor Cerjak)

»Iranska trojka« je okoli četrte ure zjutraj krenila proti vrhu. Želeli smo ga doseči tik pred sončnim vzhodom, da bi uživali v epskih prizorih ob prebujanju novega dne. Višje nad nami smo opazili migetanje lučk dveh navez. Kljub slabemu spancu minulo noč so mi noge služile veliko bolje kot prejšnji dan, ko sem se le mukoma privlekel do grebena in se zvrnil v zimsko sobo (sklep št. 1: več bo treba hoditi v hribe) Tudi na višino sem se v teh nekaj urah že malo bolje navadil. Vsi skupaj smo napredovali v dobrem tempu in prehiteli obe skupinici. Večino vzpona smo zmogli nenavezani, saj je tako šlo veliko hitreje. Vrv smo uporabili le na najožjem delu grebena in na skalnem skoku, nato pa se razvezali, ker so se nam vrvi samo zapletale. Vrh smo po uri in pol hoje dosegli kot prvi tisti dan in ravno še ujeli lunin zahod ter se umirili pred sončnim vzhodom. Prav dolgo se nismo zadržali, saj je kar mrzlo pihalo, pa tudi gneča se je počasi že začela delati. Po naužitju veličastnih obrisov gora povsod naokoli in obveznem fototerminu smo krenili nazaj proti koči. Tam smo si iz snega nakuhali nekaj sveže vode, nato pa se okoli osme ure odpravili proti dolini. Želeli smo sestopiti, preden bi sneg preveč odpustil. Po ledeniku smo šli lepo po šolsko, v dveh navezah. Vreme je bilo tako lepo, da je bilo vse skupaj že »nagravžno«. No, da ne bi bilo vse tako kičasto, sem očitno moral v zadnjem delu poti čedalje bolj čutiti žulje na nogah. Na koncu je bila hoja že res mučna. Ko smo prispeli do avta in sezuli gojzarje, pa me je vseeno presenetilo, kako močno me je ožuljilo. Nad nartom mi je kožo kar posnelo. Še dobro, da nas je v prtljažniku čakalo hladno pivo. Kakšen užitek. Sklep št. 2: naslednjič si potejpaj celo stopalo ali pa si kupi nove gojzarje. Sklep št. 3: tudi naslednjič naj v avtu čaka pivo.

Slike, ki smo jih z skupnimi močmi nabrali so v galeriji.

Bilo je že govora o prelepih grapah Begunjščice, objavljeno na vseh možnih spletnih portalih, posladkano z očem prijaznimi fotkami in obiskano s strani vseh možnih zimskih ljubiteljev. Potem pa smo šli na lastne oči preverit še mi.

Vožnja do Ljubelja je minila kot bi rekel keks. Postojanka za eno kavo na Petrolu, nakup sončnih očal z UV 400 za 15 evrov, še mal počakamo Cerkota in se odpeljemo do izhodišča. Navlečemo vso možno opremo kar imamo, nekaj pustimo in nekaj pozabimo. Jo mahnemo, urno v sneg po smučišču. Dva pogumna in izkušena – Špili in Mičo, dva radovedna in pazljiva – moja družba in Rok. Trije strastni in neumorni smučarji – Igor s klapo in s sklenjeno AMZS asistenco. Še ekipa 'multihribolazcev', štanc sem ter tja po grapi, poplezavanje do vrha, smuk z ovekovečenimi padci nazaj – Romana, Mato, Cerko, Pero, Roma in naš novi turni smučar Boško.

Pot nas pri začetku grape loči. Mi malo po svoje, smučarji po predpisih po grapi Y. Gazimo, 'do moda' bi dodal Špili. Vmes mi pogled uide do Boškota, siroti nagajajo kože, pa se prevrne v breg, malo zakolne in rine naprej. Romanci pridno sopihata po grapi. Jaz pa gazim za tremi mušketirji, tud men je vroče. Še malo gledam naokoli in fotkam non stop. Pa spet poiščem v kupici obiskovalcev grape naše junake. Boško je že obupal, smučke pripel na ruzak in jo peš gazil dalje. Na vrhu grape si zaslužim petko, bravo mi. Mahnemo jo naprej. Pogled gor, uf, divje. 'Tamle gremo, prek?' vprašam. Korak za korakom, cepin suvereno zapičim v majave skale in ne upam pogledat v prepad. Pero nadobudno spremlja najine korake, malo v strahu, vendar zmoreva. Preostalo ekipo smo izgubili, verjetno so se zataknili pri spodnjem delu skoka.

Najtežji del je sedaj za nami, samo še malo in zapičimo cepin na vrh Begunjščice. Privoščimo si liter čaja, Mičo včerajšnjo pico, nekaj energijskih tablic in počakamo na preostale pakovce. Pogled nam ide tako daleč, vse je tako lepo, tako belo. Sploh tista Brana, tam preko, ane? Tista Brana je po pravem Vrtača, ampak Špili je ta dan pustil orientacijo v Krškem. Sončni žarki nas prijetno grejejo, rečemo vmes še kakšno gospodarsko in pomahamo Tanji. Na sedlu pa že urno stopa proti vrhu drug del ekipe, s podaljški na hrbtih so se veliko težje prebijali čez skok. Veseli ponovno zbrani, tokrat na vrhu, ovekovečimo seveda s pravo gasilsko. Prava gneča ljubiteljev zimskih razmer se nas je trla na vrhu. Pobrali smo šila in kopita ter jo mahnili v dolino. Ampak ker smo posebneži smo jo ucvrli drugače. Pok na rit in se pelji čim dalj, vsi so nas gledali, malo se čudili 'le s kod kej prihajajo teti'. Mi pa smeh do ušes in urno vijugamo mimo skal.

Oddahnili smo si pri koči na Zelenici, počastili odličen vzpon z dobro domačo salamo in enim velikim rdečim. Medtem pa čakali na preostalo ekipo, 'le kod kaj hodijo, pa ja saj so ja hitrejši kot mi'. Mine pol ure, morda manj. Sedimo pred kočo in oči nam uidejo v grupo katera se zbira v grapi. Vse več tistih majhnih črnih pikic je na kupu. 'Da se ja ni kaj zgodilo', se mi prepleta po glavi. Upam da ni naš Boško, štorast, prvič na smučkah, pa še z odpetimi se je vozil. Mimoidoči so se držali za glave in se čudili naši padajoči domini.  Verjetno je padel, upamo da ni prehudo. Minute tečejo, v grapi pa še kar skupina pikic. Mogoče je res kdo od naših. No pa se le razkropijo, mi pa se odpravimo proti dolini. Združili smo se pri spodnji zapuščeni koči na smučišču. Boško je preživel in navdušeno razlagal prigode, medtem ko je Cerko počasi racal proti avtu z imobilizirano ramo.

Združene lačne želodčke smo ponovno počastili v Naklem in odšli proti domu z eno izkušnjo več. Hvala ekipi za čudovito izkoriščeno nedeljo. Upam, da nas lepo vreme v prihodnje še združi v še večjem številu.

Več čudovitih fotografij v galeriji. Še več smeha pa Boškova prva turna smuka in padec.

»…A gre kdo zraven v Logarsko dolino mau popikat v petek?« Vpraša Nejc, na četrtkovem ferajnu. »Jst!!« sem odgovoril. »Danes imam še eno nočno, vendar bom preživel.« Zjutraj ob 6:30 te počakamo na Logu Nejc, Miha in Špili. »Imaš spakiran nahrbtnik?« zopet Nejc vpraša. »Nimam.« odgovorim. Oddrvim domov pripravit opremo in odhitim naprej v nočno službo. Zjutraj točni kot ura, se vsi zberemo na Logu, preložimo opremo v Mihov avto in že se peljemo proti Logarski dolini. Še prej se ustavimo pri Zecovih po vrv in naprej do Petrola kjer Miha natoči avto, ostali pa sebe z jutranjo kavo, ki smo jo vsi potrebovali. Že drvimo po avtocesti, kjer sta Nejc in Miha imela debato, kje je bližje do avtoceste.

Destinacija je bila Logarska dolina, vendar nas je želja po plezanju ustavila že malo prej. Parkirali smo pod Reberskim grabnom, kateri spada pod Robanov kot. Nadeli vso opremo in dorekli naveze. Nejc je pod okrilje vzel mene,kot neizkušenega (zaenkrat), Špili in Miha pa stare »đombe« skupaj. Izkušenejša Špili in Miha sta prve višinske metre solirala. Jaz in Nejc pa po šolsko napredovala, tako kot se to tudi spodobi. Do naslednjega raztežaja sta se tudi ostala dva člana privezala. Plezali smo brez večjih težav skozi celotni Reberski graben, kateri je bil 100% užitek in prava poslastica! Kmalu zatem pridemo do vrhnjega dela slapu, kjer se je naredila lepa sveča. Nejc je fantoma podal strokovno mnenje o le tej sveči, ki je zgledala nora in na prvi videz tudi tanka. Prvi se je podal v njo Miha, ki je mojstrsko in rutinsko »spucal« svečo, ki je zgledalo da smo bili prvi na tej sveči tisti dan. Popikal in popihal jo je z previdnostjo in izkušeno podal mnenje da je sveča »kul«. :) Tako mu je sledil Špili, kasneje se predsednik in jaz. Zame je bila to 'taprava' plezarija, na koncu sem bil celo navit po plezanju 90° slapu. Vsi presrečni si sežemo v roko in si čestitamo. Na poti po sestopu nas objame sonček, kjer je bil seveda na vrsti »foto sešn«. Napajali smo se sončnih žarkov, ki je vsem nam dal potrditev, da smo izbrali odličen dan! 'To pobi sam gas!'

Spustimo se nazaj do avta in odpeljemo nazaj proti Logarski dolini. Iščemo primerno mesto da ujamemo sonček še v dolini. Našli smo ga in tam tudi v miru pomalicali. Ura nekje 13:30. »Pobi gremo še mal popikat ne?« reče Nejc. »Gremo!« odgovorimo vsi. Nekje za cesto parkiramo, tokrat v spremenjeni navezi. Špili in jaz sva šla na Firštov slap, katerega največji problem je bil, kako priti suh čez Savinjo. Nejc in Miha pa sta solirala Kaskado in Avtocesto. Zakaj ime Avtocesta, boste morali pogledati sami. 'Nej vas mal žre'. Z Špilijem preplezava prvi raztežaj, ko pod seboj zagledam Nejca in Miho, ki maširata proti Firštovem slapu. Adijo pamet sta hitra, si rečem! Vsi skupaj pridemo do vrha, kjer je sedaj na vrsti 'abzajl'! Špili vse pripravi za spust, Nejc pa me poduči kako se pripraviti. Prvi spust je mimo, ko se mimo pripelje… »Lej k je isti avto k od Mihata…«reče Nejc, iz avta pride ves nasmejan kdo drug kot Miha! Miha legenda! Vsi pridemo nazaj do avta in se odpeljemo proti hotelu Plesnik, v katerem si z Špilijem privoščima okrepčilo. Miha in Nejc, še zadnje minute dneva izkoristita za soliranje slapa Palenk. Bravo poba, vsa čast!

Kaj hitro se poberemo iz Logarske doline iskajoč za dobro gostilno, ker nas je lakota dohitela. Miha predlaga picerijo Pr'pek v Mozirju. Ni bilo kaj dosti ugovorov, tako smo parkirali in pojedli vsak svojo pico in oddrveli nazaj proti domačem kraju.

»V zadovoljstvo mi je to pisati, v upanju da se bom še kdaj lahko udeležil tako lepega dne, in da bomo skupaj naprej premagovali višino, mraz, vročino in če ne druga tudi dež! Hvala vam!«

Slike so v Galeriji.

Napočil je čas za prvo resnejšo hribovsko letos. Vršac. Grma. Petek zvečer, Zadnjica, nevihte so se odpeljale mimo. Vseeno ob prvem svitu, ko zapustiva udobje kombija, kaplja. Ni bilo napovedano. Brez zadržkov jo, malo še v družbi starega cerkljanskega alpinista, mahneva pod steno in nato brez ustavljanja po gamsjih prehodih Ceklinove smeri. Mirno zgrešiva odcep čez Beli trak na levo in nadaljujeva navzgor, nato že razvijeva vrvi in pripraviva spust v grapo, pa se sredi njega premisliva in nadaljujeva po prehodih Trentarske smeri, kjer ujameva celo nekaj starih lovskih jeklenic (seveda jih ne prijemljeva (preveč), da bo vzpon prost:)). Izpod čelade kaplja, da se cvetni prah nepredirnega ruševja lepi na obraz, roke porumenijo, naposled pa strmina le omaga in na cvetočem travniku si izdatno postreževa.

Zaplezava v graben na levi, ker navzgor ni več smiselno. Prehod v grapo je podrt, da kaj podobnega še nisem videl. Na prvi polički sem zato odložil odvečno težo in nato nadaljeval za Grmovim gamsjim korakom, ki je iskal prehode v desno varianto Direktne smeri. Tu in tam kakšna štirica, ki je v zguljenih supergah terjala nekaj sekund popolne zbranosti, sicer pa lagodno poplezavanje II. do III. stopnje. Seveda z zavedanjem, da se napake ne odpuščajo. Precej bolj načeta in izžeta, kot sva pričakovala, se sesedeva na vstopu Smeri mladosti in pomalicava v idiličnem razgledu. Sledi naveza, žreb in zadeva dobro steče. Ko smer skrene desno, midva zatiščiva naravnost. Onkraj resničnosti. Spomin o detajlih je do danes že zbledel, a vem, da naju Tarantela (tako nekako so poimenovali najtežji raztežaj) ni preveč prestrašila (v bistvu dosti manj kot mimoleteča basejumperja). Grma je med plezanjem nabil še tri specialčke, ki jih kot drugi v strmi osmici težko dobiš ven; zato so ostali za ponavljavce (pozor: kakšnih padcev morda niso vredni). Naslednji raztežaji silijo pod ogromnimi previsi proti desni. Zračno, izpostavljeno in v klasični slovenski skali, ki se zgoraj mestoma popravi. Ko že gladko zmanjka tekočine v nahrbtniku in se tudi plohe odpeljejo mimo stene, pod vrhom neusmiljeno prižge sonce, ki s trenjem vrvi ustvari odlično kombinacijo za obupavanje. Ob testiranju frenda z roko udarim kamen in tura kar naenkrat dodatno napne svoj dramaturški lok. A soplezalec s svojim pragmatičnim sarkazmom vedno znova poskrbi za dvig razpoloženja. Pol dneva po izhodu iz Zadnjice na Prehodavcih srebava nesramno drag Radler in vodo ter se baševa z ričetom. Za silo se namestiva v bivaku, kjer prisluhneva nočni pesmi žag.

S svitom se zbaševa izpod kovtra, pomaževa jajčka in se odpraviva po gamsjih prehodih znova v steno. Čudoviti prizori jutranjega sonca, trentarskih travic in macesnov naju po skrivnih prehodih pripeljejo na vstop Stebra. Plezarija lepo steče, posledic prejšnjega dne (razen mojega udarjenega ročnega palca) ni čutiti. Umirjeno dopoldansko plezanje zmoti hladilniku podoben projektil, ki ga (znova zavoljo hudega trenja) z razmajane gredine pošljem daleč čez Grmo v Zadnjico. K sreči se obdržim in malce tresav grizem trave navzdol do prvega primernega mesta za varovališče. Naslednjič se ustaviva bolščeča v gladko ploščo, ki šele po desetih metrih gosti prvi klin. Po dolgih pogovorih in ogledovanju, napadanju in omahovanju, žlahtnih monologih in samohrabrenju, mi Grma po ca. četrt ure preda štafeto. Hitro mi uspe razvozlati vstopni detajl in rdeča enkica sede v šalco nad polico. Odleže. Nadaljujem po gladki plošči, zatikam, končno vpnem klin, nato pa, po dolgih zaletavanjih in ogledovanjih, s pol k. le zaplezam. Čez nekaj metrov z velikimi prestrašenimi očmi in rokami, ki ne zdržijo več poti navzdol, dopovedujem Grmi, da ne morem več. Težki trenutki z upanjem, da bo edini klin opravil svojo nalogo. Spustim se, izpulim mikro frenda (nižje nato odleti še eden), klin pa me k sreči ne razočara. Grma nato, sicer z nekaj obotavljanja, dokaj suvereno dokonča moje delo. Kot drugi se sprehodim do njega, še vedno boreč se z mislimi neuspelega poskusa in pojoč hvalospeve Anteju, ki je tod preko potegnil na pogled. Nadaljevanje v čvrsti skali pripelje nazaj na Prehodavce (kjer za čas najinega bivanja ne preveč sita pustiva skoraj 60 EUR – naše koče niso kaj cenejše kot tuje, če ste slučajno tako mislili), od tam pa po jari kači dveh dolgih ovinkov nazaj v Zadnjico.

Z Andrejem Grmovškom sva 9. julija 2016 v Vršacu preplezala smer Onkraj resničnosti (VIII-/VI-VII, 400 m + 700 m »dostopa« IV/II-III, 10h), 10. julija pa Steber (VIII+/VI-VII, 400 m, 8h).

Malo debate po svetovnem spletišču in že se sliši čuden zvok zaganjača našega kombija. Zgledalo je, da bo kmalu umrl. Nekje, pač tam nekje. In že 'letimo' proti Ljubljani, vsi zbrani, no skoraj vsi.  Mato the boss, voznik, Špili čuvaj skrinje zaklada (hladilna torba), urejevalec glasbe,točaj, navigator... Miha živc, voznik 2 in 3 in 4,  Arno stara sablja, jaz Boško s kovčkom denarja (bla bla) na drugi klopi, zadnja klop majstra Sims in Klemen. V Ljubljani se nam pridružita še Beno in Nikkon, naš uradni fotoreporter in njegov 'ovekovečevalec'. Opreme do stropa. Destinacija Dom 4545. 'Gasa'. Nekje pred italjansko mejo se še ustavimo, da natočimo kombi in sebe, dvignemo nekaj denarja in že peljemo proti Milanu in dalje. Vozi Miha, dinamično, vmes malo spimo, malo tudi ne... Po osmih, devetih urah, nas ustavi varuh švicarske meje. Prijazno nam ponudi paleto jezikov, kot način sporazumevanja. Miha suvereno izbere. Steče nekaj vprašanj: kdo, odkod, kam ipd.  Prispemo v Rando, majhno alpsko vasico, nekaj minut čez polnoč, iščemo kamp. Postavimo šotore. Nekateri spijo pod tendo, nekdo v avtu. Zjutraj se zbudimo v sveže jutro, takoj nam pogled dvigne brado in že opazujemo okoliške tri in več tisočake. Malo se umijemo, pospravimo prenočišča, 'spalke'. Na parkirišču nas obišče upravnica kampa, s strogim glasom nam jasno pove, da tudi kombi ne bo zastonj čez prišel. Da, da, v Švici se spoznajo na denar. 

Se spakiramo, Miha nas odpelje na izhodišče, vrne kombi v kamp  in priteče nazaj. Gremo. Štartamo na 1404 n.m.v. Naslednja postaja Domhutte na višini 2940 nad morjem. Vmes debate, kaj je boljše: hitro ali počasi hodet, ali kaj je bolj točno: GPS ali barometrični višinomer. Kmalu se začne čutiti tudi višina in tisti z manj višinskimi izkušnjami, začnemo malo zaostajati. Na kočo prispemo okoli enih. Se namestimo v spalnice.  Ležišča so videti super, nasploh je koča, kot en hotel v hribih. Naravni materiali, dodelani detajli, polno uporabnih rešitev za odlaganje opreme itn. Malica, taprava hribovska, domača salama, kruh, paštete, višinske testenine in konzerve. Vse to ob kozarčku švicarskega piva s pogledom na Matterhorn. Ja, ja, v dolini bi lahko 'foušijo' izvažal, če bi vedeli kako se imamo. Mato vrže karte, podebatiramo.

Štart ob 3:00. Noč je črna, kot se za noč spodobi. Po dobri uri hoje, nam pod nogami zaškripa sneg. Dereze gor, cepine na svoja mesta. Prečkamo ledenik. Pot se naglo vzpenja. Začenja se prava plezarija, po zelo krušljivi steni, če bi ji sploh lahko rekli stena. To je kamnolom. Z derezami na nogah se prebijamo proti... v'hu. Kar težko se je prebijati po takšni podrtiji. Prvenstvena, nimaš 'kej'  ''kapa baba vej'', bi reku Špili. Tu pa tam kakšen kamen zadane Pakovca. Ko priplezamo do snega oz. ledu, nam vodja pove, da z Arnom ne bosta nadaljevala, ker se Arno, naš najstarejši član odprave, slabo počuti in bo najbolj varno, da gresta skupaj nazaj. Vrneta se na kočo.

Pred nami se dviguje smer Festigrat. Del smeri je poledenela plošča naklona 55 stopinj. Naveze: Boško-Špili, Miha-Klemen in Beno-Simon. Začnemo se vzpenjati proti vrhu. Izgleda da ima led na vrhu 2cm plasti, ki odstopa. Najprej se zgornja plast odlušči, šele nato cepin prav 'prime'. Pikamo. Proti koncu naletimo na zanimiv, mešan del. Čista uživancija, tudi sonce nas že lepo greje. Ko splezamo iz smeri, nas lepo pozdravlja vrh. Kliče v vsej svoji beli lepoti! Mihovim tempom drvimo proti uhojeni gazi, po kateri že nekaj tujih DOM-oljubov 'špona' proti vrhu. Prevzemajo nas bele lepote najvišje gore Švice, dan je čudovit! Z Benom malo zaostaneva, višina pač. Zadnjih nekaj deset višinskih metrov hodiva po strmem pobočju, po nekakšnih snežnih stopnicah. Končno sva na vrhu. Veselo naju pozdravijo štirje Pakovski nasmejani obrazi. Vsi prevzeti od lepot, ki nam jih je narava nudila tisti trenutek. Kamor je pač segal človeški vid, so se prelivale barve modrine, sivine in beline.  Vreme pa tako kul... Ja pa ta Švica je res obljubljena dežela. Ni čudno, da bi vsak imel švicarski 'pasuš'. Beno nam da vedeti, da bo treba eno gasilsko 'spečt', da ni slučajno zastonj orožni list za fotoaparat s sabo prinesel. Miha skoči po grebenu, namesti tronožec, nekaj posnetkov za spomin in 'foušijo'. Žal nam je bilo edino, da z nami ni dveh veteranov, ki sta bila tudi najboj zaslužna, da stojimo tam.

Spustimo se hitro, na ledeniku. Se po trije skupaj privežemo v ledeniško navezo. Razpoke, da bi avtobus notri parkiral, pa zevajo tja v en dan. Pozna se nam tudi že utrujenost. Sonce žge. Vračamo se čez manjše sedlo na drugo stran. Malo smo tudi morali počakati, saj so ravno reševali dva, ki sta se po naših predvidevanjih, malo zaplezala. Sledil je spust po vrvi. Čakamo, da se bo sidričše sprostilo. Za nami pa čaka francosko govoreči ata, ki nas malo preganja: ''Ale, ale''. Vajeti prevzame Simon, njegova desna roka pa je postal Klemen. Špili in Miha sta jo pa že prej ucvrla. Varno se spustimo do ledenika. Hitro jo pičimo do koče. Na koči se malo odpočijemo, pojemo. Natočimo vodo in 'marš' v dolino. S Špilijem sva hodila zadnja. Tudi pogovarjat se nama ni dalo veliko. Srečala sva dve deklini, redkih besed sva skovala načrt, kako bova stvar v dolini predstavila fantom, kako sva... V bistvu pa je najin odnos s planinkami zgledal takole: ''Helou-Helou'', vsak z vsako in to je bilo vse.  Oba utrujena sva se trudila biti duhovita: ''Veš Špili, nama je lažje kot vojakom, ki so se vračali iz front 1. Svetovne vojne. Midva imava plastične čelade, so lažje za nosit.'' Ob mraku sva prispela nazaj v Rando. Na strmi uličici sva se zapodila v korito, ki je verjetno včasih služilo za napajanje konjev in oslov. Napijeva se hladne vode, ki je tisti trenutek bolj 'pasala' od kakšne dobre frankinje. Fantje naju že nestrpno pričakujejo.

Hitro v kombi in 'via' Krško. Kombi zakašlja, kot kak star kadilec, ki mu je dohtar že pred leti prepovedal kaditi. Domov nas še pripelji, si mislimo. Vozi Simon. Ni nam do nekih debat, reševanja sveta ipd. Kmalu v avtu zavlada tišina. Naslednje dejanje, ki se ga zavemo, je prehranjevanje na neki italijanski pumpi. Mihc pije kavico, kadi. Torej Miha pripravlja svoje telo na nekaj velikega. In to je cca. 800 km dolgo pot. In res nas je mojster, ki je včasih za volanaom služil za kruh in alpinistično opremo, lepo in varno pripeljal domov.

Utrujeni, a v srcu bogatejši, smo se Pakovski prijatelji razšli. Kmalu nas spet združi kakšna višinska avantura. In v boju z višino, padajočim kamenjem, ledom in mrazom se bomo spet borili za čast in slavo našega kluba.

Galerija

Boštjan Prosenik

Že naslednji vikend združiva moči v Paklenici, kjer imamo Posavci tradicionalno tabor okoli dneva državnosti. Letos sem sicer hodil spat ob spodobnih urah, a v steni pravega ravnovesja nisem našel. Veliko bolj kot po plezalnih uspehih, si bom letošnjo Paklo zapomnil po čudoviti avanturi z Julito. Tista zgodba, ko inštruktor pelje začetnico zanesljivemu bivaku naproti. Seveda brez primerne opreme. Šele v trdi temi sem, ko je res zmanjkalo idej, že globoko v kanjonu, pogruntal, da je ekran žepnega fotoaparata odlično svetilo, četudi je na njem najbolj temna fotka. O kakšnih drugih uporabnih pripomočkih (razen da bi z ultra light kompleti iskre kresal) tistega večera ni bilo govora. Do Dinkota sva pripešačila tik pred penali, ki so naše sosede poslali iz Francije v domovino. Še dobro, da nisem gledal tega mučenja žoge.

Z ranim jutrom sem bil znova pod steno. Z Grmo sva se podala čez Kaurismakis. Situacijo sem, za razliko od Water worlda nekaj dni kasneje, dobro obvladoval. No, tisti črni torek v prašni klasiki pa je bil velik opomin pred nadaljevanjem sezone. Ko sva na vrhu zavila še v Gaz in pomotoma Spiderja, so bile buteljke polne, ego pa prazen. A taki dnevi so nujni na poti do uspeha. Spomnijo te, da napredek in uspeh še zdaleč nista samoumevni kategoriji.

Tako sem v naslednjih desetih dneh celil pakleniške rane celo na krški bolderci. Obiskal sem jo prvič po kakšnem letu. In nato še enkrat. In je malo zaleglo. Bil pa sem tudi vesel, da so fantje našraufali malo boljše grife, kot sem jih sam še pred leti. Še kakšno plezališče je prišlo na pot, pa čudovita izpitna tura z Meri. Obiskala sva nama neznane škrlatiške konce. Sestop čez Kriško steno naju je zaposlil skoraj dlje kot sam Levi steber Rakove špice. Spodaj je zadeva luštna in pokonci, zgoraj, ko se razvežeš, pa je dobro malo skupaj tiščat.

V Pakli sva z Julito Hribar plezala kombinacijo Severnega rebra in Bračne (5c, 450 m), z Andrejem Grmovškom pa Kaurismakis mistake (7a+, 350 m, NP) in Waterworld (7b, A0, 350 m) s koncem v Gazu in Spiderju. Marija Jeglič me je peljala v Levi steber Rakove špice (VII-/V, 500 m, 5h).

Brskam po spletu, kmalu odprem tudi facebook in vidim Nejčevo objavo, da se odpravlja na turo še isti dan. Nemudoma ga pokličem, da slišim podrobnosti. Po krajšem pogovoru izvem, da ima Nejc že vse načrtovano, pravi vodja. Peljal nas bo izkušeni turaš Igor, ki ima tako velik avto, da bosta ona dva prespala v njemu. Jaz kot najbolj zelen, bom spal v šotoru. »Ni problema,« si rečem. »Samo svoj šotor vzami prosim s sabo,« sem rekel Nejcu, ker si ga še nisem kupil. V mraku sta me Nejc in Igor pobrala na Drnovem in smo šli, za soncem.

Še pred polnočjo smo bili na izhodiščni točki, kjer smo prespali. V kraju Gozd Martuljek, na samem robu Triglavskega narodnega parka. Nejc se odloči, da bo on v šotoru, sam pa grem lahko v avto k Igorju. Super si mislim, saj bo v avtu zagotovo bolje kot v šotoru. Z Igorjem opraviva še ritual za trdnejši spanec in se odpraviva spat z mislijo na turo. Sam se pokrčim na svoji strani in se trudim zaspati na mestu, saj ne bi rad z obračanjem motil Igorja. Slišim, da se ponuja dež in pomislim na Nejca, ki spi v šotoru, brez ponjave proti dežju. Na srečo je kmalu prenehalo in potem mi tudi uspe zaspati.

Ob 4ih zjutraj začne tuliti alarm na mojem mobilniku in zdi se mi, da nisem spal več kot dve uri. Naslednjič jaz spim v šotoru, da preizkusim ali bom zaspal hitreje. V eni uri smo se oblekli, pozajtrkovali in natovorili nahrbtnike z vso opremo. Hoditi smo začeli v lahki obutvi, nahrbtniki pa so bili nesramno težki. Na začetku smo še nekaj klepetali, ko pa se je začel strm klanec smo utihnili. Nejcu je šlo najbolje od nog, a sva z Igorjem vztrajno sledila. Med nami se nenadoma prikaže gams in nam pokazal kdo je najbolje prilagojen za hojo po težjem terenu. Seveda, ko pa gams ni nosil težkega nahrbtnika. Po eni uri in petinštirideset minut prisopihamo do konca krnice Za Akom, kjer se je začela bela snov, zaradi katere rinemo v hrib z vso »bojno« opremo. Tukaj smo pustili lahko obutev in se preobuli v pancerje. Z Igorjem sva se mučila z preobuvanjem, zaradi hladnega zraka je plastika na pancerjih postala trda. Nejc nama pokaže kam smo namenjeni, proti trem macesnom.

V eni uri smo pri njih, nam pa se odpre lep razgled v dolino, saj smo že precej višje od izhodišča. Igor, ki je imel s seboj tudi srenače se odloči, da bo šel naprej na smučeh s kožami. Kmalu pridemo pod Jugovo grapo, kjer se naklonina precej poveča. Pod novim snegom je trdo, zato si nataknemo dereze. Sam sem trmoglavo nadaljeval brez derez in kmalu ugotovil, da do vrha ne bo šlo brez in si jih še sam namestil malo kasneje. Zopet zadnji nadaljujem za prijateljema po strmi grapi. V eni uri dosežemo vrh grape. Nejc kot prvi si je že ogledal teren in nama povedal, kje naj parkirava za krajšo pavzo.

Po okrepčilu vzamemo v roke cepine, smuči in ostalo nepotrebno opremo pustimo na mestu, ter nadaljujemo naprej proti Dovškemu križu. Prečimo v desno proti grebenu. Nato pa smo se morali malo spustiti in prečiti naprej do sedla. Nejc je bil prvi in pomagal Igorju z napotki kako naj se spušča, saj so bile razmere negotove. Ponekod krušljive skale, drugje malo snega, ki pa je bil južen. Sam sem ubral drugo pot, naredil manjšo srpentino, a sem moral potem dlje prečiti. Pri prečenju mi je malo zdrsnilo, nisem se dovolj nagnil na površino in skoraj bi izgubil ravnotežje. »U pičku maternu Miha!« zakriči Nejc. Ustrašil se je, da bom zdrsnil v globino. Sam pa se nisem imel časa prestrašiti, saj sem odreagiral nagonsko ter se uspel zadržati na nogah. Kasneje pa mu odvrnil: »Kaj si me pa gledu ravno takrat, ko bi skoraj padel.« Iz sedla pa samo še krajši vzpon in po šestih urah in pol hoje smo stali na vrhu. Sežemo si v roko in se nasmejimo uspehu. Nejc se mi opraviči za kletvico in mi pove, da je čas, ko moram postati bolj previden. Opomba zabeležena, ta izkušnja bo zagotovo pripomogla.

Na vrhu žal nismo bili deležni čudovitega razgleda, saj je bila povsod okoli nas megla. Za spomin se še fotografiramo in počasi smo se odpravili nazaj proti grapi. Nazaj smo šli po drugi poti in se tistega kočljivega mesta izognili kolikor se je dalo. Ko pridemo nazaj do smuč takoj opazimo, da sneg ni več tako dober kot pri vzponu. Zaradi visokih temperatur je sneg postal južen. Pripravimo se za spust in ravno, ko se je Nejc hotel spustiti se pojavi megla. Počakamo pet minut in megla izgine. Vodja se končno spusti, naredi zavoj in se ustavi. Opozarja naju naj bova skrajno previdna in počasna, saj so razmere slabe. Smuča eden, ostala dva stojita, tako smo šli do konca grape. Sam se bil vesel, da smo ven iz težjega dela, od tu naprej bo večji užitek smučati. Srednji del smuke je bil najlepši. Nižje pa se je čutila odjuga še bolj. Potem smo prišli do zadnjega dela, kjer je bilo potrebno iskati prehode. Kmalu pridemo do prve ožine, kjer je še nekako šlo na smučeh. Pri drugi pa je bilo potrebno odpeti smuči. Nižje se je to zgodilo še enkrat, nekaj kratkih zavojev in bilo smo zunaj labirinta. Na smučeh smo se pripeljali do naših »tenisk«.

Z veseljem sem se takoj preobul v pohodno obutev. Medtem, ko se z Igorjem krepčava, Nejc že načrtuje naprej. Vpraša naju: »A bomo mi do sedmih nazaj v Brežicah?« Preračunamo, da se bo izšlo. Kar je pomenilo, da ne bo pravega zaključka ture s pizzo in pivom. Moderni novi časi, stvari se odvijajo hitro. V pol ure smo bili pripravljeni za sestop, nahrbtnik pa zopet svinjsko težak. Po desetih urah in pol smo se vrnili nazaj do avta v Gozdu Martuljku.

Nepozabna tura, moja prva tako pestra. Hvala za družbo, prijatelja.

Že kar nekaj dni pred prvomajskimi prazniki brskam po vremenskih napovedih in ugotavljam, da je za vse destinacije od Dalmacije preko Arca pa vse tja do Monte Rose napovedano dokaj slabo in mokro vreme.

Po pestrem dnevu v službi me prešine, da bi pa mogoče bilo fino iti kaj odsmučat in splezat že pred prazniki, zato kliknem na vremensko napoved in vidim, da je naslednji dan edini, kjer je narisan sonček. Takoj najavim dopust in že kličem naokoli in hkrati pišem na klepetalnico, če je še kdo podobnih misli. Na žalost ni isto mislečih, tako se na vse zgodaj sam peljem proti Gorenjski. Res čudovito jutro. V vzvratnih ogledalih opazujem sončni vzhod in občudujem sveže pomladansko jutro. Vse kar prekipeva od zelene barve, vse je že ozelenelo in zacvetelo. Da je jutro popolno, si privoščim še eno dobro kavo ob okusni proseni kaši s kakavom, ki mi jo je za na pot pripravila ženka. Kot cilj sem si izbral Vršič in gore, ki ga obdajajo.

Ko se pripeljem do najvišje točke, opazim, da sem med zadnjimi. Ni pretirane gneče, le nekaj kazi celo podobo.  Edini hrib, ki je zavit v meglo, je Mojstrovka, ki jo  želim »obdelati«. A od zastavljenega cilja ne želim odstopiti. Ko si urejam opremo, si ogledujem, kje bom lahko najbolj direktno pristopil pod Pripravniško grapo, saj je graben, po katerem se po navadi  vzpenjam, že popolnoma brez  snega. Opazim, da je na levi strani med ruševjem jezik snega, ki sega zelo visoko, le iztek se ne vidi najbolje, oziroma se mi zdi, da je zaključek malo čuden. Vseeno se odločim, da poskusim. Saj bistvo alpinizma je ravno avantura, tista radovednost, kaj vse se  bo pojavilo na poti in kako boš rešiti uganko. Nekako se bom že znašel in se prebil na zgornjo »flanko«, kjer pelje normalna pot. Občutek me ne vara. Izhod je zaprt s skalno stopnjo in visokim ruševjem. Poiščem slabe točke v prepreki in naštudiram, kako se jo bom lotil. Stopim na najvišjo točko snega pred krajno zevjo in primem dober oprimek. Za pancerje najdem dokaj dobre stope in se dvignem tako visoko, da že dosežem tanjšo vejo, ki moli iz ruševja nad skalno stopnjo. Nahrbtnik s smučkami me sicer vleče nazaj iz stene, vendar se potegnem višje in dosežem močnejšo vejo, ki mi omogoči, da celo težo telesa prevesim preko roba stene. Malo se še prekobacam po ruševju in sem na snegu. Ko nadaljujem v smeri proti grapi, opazim na desni tri postave, ki jo mahajo proti Šitni glavi, ki pa se za razliko od Mojstrovke, bohoti v sončku in me vabi. Odločitev ni težka. Bom pa šel kasneje v Pripravniško. Po stopinjah predhodnikov jih hitro dohitim. Pozdravim in povprašam, od kod so. Dekle po slovensko pove, da so iz Trbiža, fanta sta Italijana. Skupaj se vzpenjamo proti vrhu, ko iz ruševja prideta dve snežni kuri in že vsi hitimo fotografirati. Na vrhu nas pričaka močan veter, tako da se hitro prestavim na severno stran v zavetrje. Ker se mi zdi sosednji vrh, ki je kopen, še nekoliko višji, prečim do tam in poslikam okolico.

Ob povratku opazim, da se je iz megle prikazal vrh Mojstrovke. Kot naročeno. Zaprem pancerje, si pripnem smuči in po idealnem snegu zavijam in vriskam proti Vršiču. Peljem se kolikor daleč se da, ko pa zmanjka snega, romajo smučke spet na nahrbtnik in počasi se vzpnem pod pripravniško grapo. Palice zamenjam z »bajlami« na noge pa pripnem dereze. Sneg je po nekod mehak, drugod pa še precej trd. V drugem delu  grape naletim na nekaj metrov kopnine, vendar ni težav. Malo popraskam z »bajlami«, na nekaterih mestih pa si pomagam z rokami. Nad mano se bohoti ogromna opast in sploh nočem razmišljati, kaj bi bilo, če bi se odlomila. Ko se po polici umikam proti desni, se na levi del opasti res odlomi in kar zmrazi me. Na srečo se ni odlomil kakšen večji kos, sem pa že izven njenega dosega. Ko se povzpnem na greben, se pred mano pokažejo vse Mojstrovke obsijane s soncem. Dereze obdržim na nogah in se trudim, da hodim dlje od grebena, ki je že kopen. Sneg je dober, saj zaradi megle sonček še ni naredil prevelike škode. Ko grem proti vrhu, razmišljam, kje in kako bom smučal. Mika me, da bi peljal najprej z Male in potem še iz Velike Mojstrovke. Spust pa bi zaključil v drevesnici, čisto spodaj v dolini. Kar naenkrat sem na vrhu. Sam, nikjer nikogar, v popolni tišini in obdan z najvišjimi vršaci naših Alp. Pogled mi seže tudi do avstrijskih tritisočakov, ki se zdijo blizukot na dlani. Odpnem zgornje paske na nahrbtniku, ki držijo smuči in obe skupaj potegnem ven. Ker so še vedno zgoraj spete, jih položim v sneg poleg nahrbtnika. Ko si odpenjam derezo, se nekaj premakne in vidim, da se je ena od smučk odločila, da kar sama odhiti proti dolini, in to direktno čez severno steno. Skočim za njo, vendar je že prepozno. Ne vem, kaj bi, ali naj jočem ali se smejim. Lahko bi si zapel tudi tisto: »Samo nasmeh je bolj grenak.«. Ne ostane mi drugega, kot da preostalo smučko dam nazaj na nahrbtnik in namesto idealne smuke, peš prečim pod Veliko Mojstrovko. Zopet si nadenem dereze, vzamem »bajle« in se povzpnem na vrh. Razmere so idealne. Tudi smučati bi se dalo direktno po najbolj strmem delu.

Razmišljam, zakaj sem izgubil smučko. Mogoče me je odvrnilo od kakšnega početja, ki bi se lahko slabo končalo. No, za nekaj je že moralo biti dobro. Na vrhu si vzamem čas za razglede in fotografiranje. Dan je res čudovit. Proti vrhu Male Mojstrovke opazim dve postavi, ki izplezata po severno-vzhodnem grebenu. Eden zavriska. Zavriskam tudi sam in si dam duška ob uspešnem vzponu. Vrnem se do nahrbtnika. Čas je, da malo pomalicam. Pridružita se  mi dve kavki in skupaj zmažemo slastni ploščici. Piva jim nisem privoščil, saj bi jih alkoholna omotica lahko motila pri letenju. Meni pa je pivce seveda pomagalo pri mojem smučanju z eno smučko. Bilo je uspešno in ustavil sem se šele pri izstopu iz Pripravniške. Smučka roma na nahrbtnik, nadenem si dereze in v roke vzamem »bajli«. Navzdol po grapi je potrebno plezati seveda bolj pozorno, predvsem pa na kopnem delu je koncentracija popolna. Ko pridem v najstrmejši snežni del, se mi podre stop in izkušnje ter prisebnost mi pomagajo, da ohranim ravnotežje. Ko izstopim iz grape, se mi na derezah začne delati »cokla«. Vsakih nekaj korakovz »bajlo« potolčem po derezi , vendar na strmem delu plazu pod Mojstrovko se dereza ne oprime podlage in padem. Takoj se prevalim na trebuh in se zaustavim s cepinom. Tako se zgodi, če si prelen in si ne vzameš časa, da bi pravočasno snel dereze. Res ni bilo nič nevarnega, vendar velja si zapomniti in ne ponoviti napake.

Ko pridem do avta in se preoblečem, se mi sploh ne mudi domov. Tako je lepo, da se na poti v dolino še dvakrat ustavim in občudujem gore in prebujajočo se naravo. Zgoraj v gorah še vse zasneženo, nižje že tečejo vihravi potočki, v dolini pa vse koprneče in zeleno.

Za mano je še en prečudovit dan, ki mi je znova potrdil misel: »Če ne greš, nimaš zgodbe.«

Vsakoletna mantra nas - alpinistov, ki smo že nekoliko v letih - je, kako se čim bolje pripraviti za plezanje v poletni sezoni. Tako sem tudi letos poskušal izkoristiti vsak trenutek prostega časa za trening v Armeškem, če pa je bilo vreme slabo, sem se obešal na svoji stenci v garaži. Do junijske Paklenice sem se ravno toliko natreniral, da sem si upal iti plezat smeri z oceno okoli 6a. To seveda pomeni, da si v hribih ravno ne morem privoščiti, da naprej plezam šestice. Kot po navadi pa poletje hitro pride in se še hitreje poslovi in pravih priložnost za plezanje v hribih ni veliko. Da letošnja sezona ni šla kar tako mimo mene, je poskrbel Nejc, ki me je pravočasno pobaral: »Ali bi šla kaj splezat? V Mrzlih vodah še nisva bila in lahko bi šla preplezat eno lepših smeri v Julijcih – Krobath-Metzger.« Da je svoje vabilo še bolj podkrepil, mi je na mail poslal nekaj opisov, ki so smer nadvse hvalili. Ker se je obetal zelo lep konec tedna, izgovorov ni bilo več in odločitev je padla. 

Ker oba težko vstajava sredi noči, sva se odločila, da se v Julijce zapeljeva že v petek zvečer. Kot zanimivost pa mi je Nejc povedal, da je dolina zaprta za promet in naj bi lahko vzela s sabo še kolesi, tako da si dostop malo skrajšava. Ko sva se pozno zvečer pripeljala do odcepa v Riofreddo, sva se iz radovednosti zapeljala po dolini kljub znaku, da je promet prepovedan. Prevozila sva par strmih klancev in na prvem možnem obračališču obrnila.Ugotovila sva, da bo jutranji vzpon kolesarsko kar zahteven. Ker so avgustovske noči že precej vlažne, sva si prenočišče uredila v avtu. Po ne preveč dobrem spancu in lažjem zajtrku sva sedla na kolesi in pognala v noč.

Po že znanih klancih nama gre kar dobro. Dolina se v nadaljevanju položi in ob prvem svitu prav uživam ob poganjanju kolesa proti mogočnim vrhovom, katerih ostri grebeni se čedalje bolj jasno izrisujejo nad nama. Romantike je kmalu konec, saj se pred nama pokažejo tisti pravi klanci, ko lahko razmišljam le še o pravem tempu, da se že pred  vzponom čisto ne spumpam. Ko klanec postane prestrm, skušam razjahati kolo, pa mi ne uspe, kot bi želel. Prevrnem se na kolo in zvijem menjalnik. Nejc se odpelje naprej in niti ne opazi mojih težav. Skušam se iti mehanika in premikam ketnco in ravnam menjalnik. Po nekaj poskusih mi uspe, sem pa čisto šmirast, kar mi da še kar nekaj dela, da si očistim roke. Na srečo se pešačenje ob biciklu kmalu konča. Kolesi skrijeva za mogočhn balvan in nadaljujeva po prečudoviti potki, ki se vije najprej po gozdu, nato pa naju kmalu privede v zatrep doline pod mogočne vršace, ki  že sijejo v prvi sončnhi žarkih. Opazujem severni raz Trbiške Krniške špice, kjer se vije najina smer in si zamišljam, kje vse so speljani prehodi v tako strmi steni. Po slabi uri hoje je čas, da jih začneva tudi sama iskati. Prvi raztežaj še presolirava, potem pa mi Nejčeva ideja o soliranju prehoda čez slabo štirico nad čisto odprto steno ni več všeč. Naveževa se in takoj mi je lažje pri srcu. Ravno, ko se lotiva prvega raztežaja, se steni bliža nova naveza. Prvi, ki pride pod steno, me pokliče po imenu. Spoznam ga po glasu, Edvin in Stanka sta, sledita pa jima še njuna kolega. Edo pove, da gredo plezat isto smer kot midva. No, pa ne bova čisto sama, kot je kazalo zjutraj. Nejc kmalu zakliče, naj podrem varovanje in čas je, da se tudi sam lotim prečke, ki je pred mano. 

Ker od lanskega leta nisem plezal v pravih hribih, me je kar močno skrbelo, kako bo šlo in ali bom zmogel plezati smer tudi naprej. Zadnje čase večkrat razmišljam o plezanju, o smislu tega raziskovanja nekoristnega sveta in zdi se mi, da če ne plezašm naprej, to ni več tisto pravo in da je takrat potrebno razmišljati o zaključku.

Skala na začetku še ni tista prava - dolomitska, ki jo obljubljajo opisi smeri, zato sem previden in kar vesel, da Nejc spleza prvi težji raztežaj. Tudi kamin, ki je po navadi moker, pripada njemu. Kljub temu, da ima na ramenih ruzak, kamin zlahka zmore in tudi sam nimam nobenih težav. Potem pa se stena zares postavi pokonci, z vertikalo pa se  kvaliteta skale popravi. Sedaj sem že vplezan in lahko se spopadem s težjimi raztežaji in kar vesel sem, da pridem na vrsto za vse najlepše in tudi najtežje. Nejc pa dobi tiste, ki so bolj orientacijsko zahtevni. Plezava tekoče in kar prehitro sva v lažjem svetu. Razveževa se in nadaljujeva proti vrhu smeri, ki se zaključi na vrhu raza pred polico, ki prečka celotno ostenje in je tudi najlažja za sestop z gore. Odločiva se za raziskovanje in plezava naprej, da bi prišla čisto na vrh. Ko že misliva, da sva ga dosegla, pred nama zazija prepad in na drugi strani strma stena, ki pripelje na pravi vrh. Nejc je še pripravljen na avanturo, sam pa malo bremzam in ga pregovorim, da se vrneva na izstopno polico. Splezava kakšnih 150 metrov navzdol in po polici pobegneva iz stene. Sestop je res divji in prav uživam v vsakem metru, ko se približujem dolini. Pot mi seveda olajša moj sine, ki nosi večji del opreme in meni prepusti le eno od vrvi. Ko prideva pod ostenje, se potrudi še do ruzaka, ki sva ga pustila pod smerjo in mi prinese palice, ki mi še olajšajo sestop. Med povratkom dobro vidiva v smer, kjer opaziva tudi Edvina s soplezalci. Ravno so v orientacijsko najbolj zahtevnem delu, kjer je prej Nejc tako dobro rešil uganko. Zakričiva jim, da je potrebno plezati najprej malo navzdol in potem čisto vodoravno na raz in jim tako pomagava, da se lažje rešijo iz težav. 

Nadaljujeva s sestopom in ko si natočiva še vsak svojo flašo hladne in bistre vode, se zavaliva na sonček in pojeva preostanke hrane, ki jo najdeva v nahrbtnikih.

Bilo je tako luštno, da sva se kar težko odpravila naprej. Po krajšem sestopu pa naju je čakal še težko pričakovani spust s kolesi po prečudoviti dolini, ki se nama je šele sedaj pokazala v vseh svojih lepotah. Spust do avta je minil v lepi vožnji po gozdu in nato med dišečimi travniki.  Še posebno fajn je bilo, da ni bilo potrebno pešačiti, saj so bile noge že kar precej utrujene.

Plezala sva smer  Krobath-Metzger, V-, 550 m; za plezanje pa sva porabila dobre štiri ure. Lahko bi rekel, da je bila kratka in sladka in da mi je dala energijo, da se bom zopet pripravljal na novo plezalno sezono.

Pa še ena misel, ki sem jo snel z neta in pove veliko tudi o mojih občutkih: "Gore so ljubezen za vse življenje. Če jo imaš, vedno najdeš smisel v vsakem početju, tudi v dolini."