Katja Krejan se je začela s plezanjem ukvarjati že kot otrok. Spomnja se, da je bil njen prvi stik s plezalno steno doma, saj so imeli na podstrešju manjšo bolderco. Kasneje, ko je šla v prvi razred pa je začela hoditi na krožke športnega plezanja v OŠ Brestanica. Nad plezanjem jo je navdušila starejša sestra Alenka. Katja je pokazala plezalni talent in hitro je bila sprejeta v tekmovalno skupino. Kot pespektivna plezalka se je udeleževala tekmovanj državnega prvenstva in tehniko pilila v naravnih plezališčih. Izmed mnogih dobrih dosežkov ji največ pomenijo uspehi na državnem prvenstvu, in sicer skupno doseženo 3. mesto v kategoriji mlajših deklic za težavnost. Poleg tega je ponosna, da je bila dvakrat (za leto 2006 in 2007) izbrana med najboljše športnike Posavja in povabljena na sprejem najboljših športnikov Posavja pri županu. V veselje ji je tudi to, da je imela možnost sodelovati na Evropskem tekmovanju v Kranju in seveda, da je naredila izpit za inštruktorja športnega plezanja leta 2012.

Katja najbolj uživa kadar pleza plate, na katerih je dovolj stopov in grifov pa čeprav majhnih. Njen življenjski slog se glasi: Vztrajaj in sledi svojim sanjam ter živi aktiven in zdrav življenjski slog.

Jerci Miklič se je navdušenje za plezanje porodilo, ko je po prenehanju krožka šolske gimnastike, v osnovnošolskih časih, iskala nov šport. Z bratom Gregom sta šla takrat nekajkrat na bolderco in ji je šlo kar dobro. Nakar jo je plezanje, kot skoraj vsakega, prevzelo. S športnim plezanjem se je v času gimnazije ukvarjala enkrat tedensko. Takoj ob vpisu na fakulteto, pa se je leta 2006 vpisala še v akademski alpinistični odsek v Ljubljani, kjer je svojo alpinistično pot pričel tudi brat Grega. Inštruktorica športnega plezanja je postala leta 2009. Plezanje kratkih športnoplezalnih smeri sprejema še kot trening za dolge športnoplezalne in skalne alpinistične smeri. Od dosežkov v večraztežajnih smereh ji veliko pomenijo na primer v Paklenici prosto preplezane Velebitaška, 6a, Senza pieta, 6b, Nostalgija, 6b. V gorah pa smer Tik pred dvanajsto v Vežici, navrtana VII-, v triglavski steni Šlosarska, VI idr. Ker gore ponujajo tako pestro izbiro, ji plezanje tam predstavlja še izjemnejše doživetje, če le ni preveč krušljivo. Dolomiti so ji posebej pri srcu. Od kratkih športnoplezalnih smeri ji je uspelo splezati 7a na pogled.

Življenjskega mota nima le enega, pač pa si, tako kot se mora plezalec iznajdljivo prilagajati skali in razmeram, glede na situacijo izmisli primernega. Sicer se pa vse vrti okrog miselnosti podobni tej: "When your faith becomes stronger than your fears then your dreams can become reality."

Gorazd Pozvek je bil član alpinistične skupine Krško in soustanovitelj AO Bohor Senovo. Eden glavnih pobudnikov za ustanovitev Posavskega alpinističnega kluba in v prvem mandatu namestnik predsednika kluba. Leta 1997 je prevzel vodenje kluba, ki ga vodi tudi sedaj.
Leta 1991 je opravil izpit za alpinista, le nekaj let kasneje 1996 pa še za alpinističnega inštruktorja in že 1993 za inštruktorja športnega plezanja. Svoje bogato znanje vseskozi z veseljem prenaša na mlajše člane, tako na področju alpinizma, kot športnega plezanja.
 
Med preplezanimi smermi prevladujejo predvsem preplezane klasične smeri v naših in tujih gorah, med svoje večje uspehe pa šteje 3. zimsko ponovitev Hudičevega stebra v Prisojniku in s svojim sinom preplezana Ferrarijeva smer v južnoameriških Andih, in sicer v eni najlepših gora na svetu, Alpamayo. Za sabo ima tudi veliko preplezanih lednih slapov in presmučanih grap in žlebov…
Preplezal je že okoli 560 alpinističnih smeri. Veliko mu pomeni, da je vse klasike preplezal prosto, tudi tiste najtežje.
Leta 1994 se je udeležil "vseslovenske" odprave na najvišji vrh Južne Amerike Aconcaguo (6990 m) in vrh tudi osvojil.
Leta 1999 pa je bil član in organizacijski vodja 1. posavske himalajske odprave na 8201m visok Cho Oyu. Dosegel je višino 7200 m.
Leta 2002 je bil član klubske odprave v Južno Ameriko, v Coldillero Blanco. Poleg pettisočakov Ishince in Wallunaraja, je osvojil 6032 m visok Tocllaraju. V gori Alpamayo (5947m), njeni južni steni pa je preplezal Ferrarijevo smer (350m, D). Na naslednji odpravi v J. Ameriko, leta 2005, je stal še na pettisočaku Pisco in preplezal na šesttisočak Artosonraju.

Citat, ki Gorazdu veliko pomeni in nas popelje v svet alpinizma:

"...Trda tema je še in družbo nama dela polna luna, ki nama je v pomoč, da lažje najdeva vstop v smer. Najprej nama sicer ni nič jasno, nato pa le razvozlava uganko.... Končno se le potegnem na vršni greben. Z druge strani gore me pozdravijo prvi sončni žarki. Varujem še Nejca, ki se mi kmalu pridruži. Na njegovem obrazu se vidi utrujenost, vendar oči mu radostno žarijo...Po licih nama stečejo solze. Veva, da nam, je uspelo, da sva izven nevarnosti. Misli poletijo daleč k tistim, ki jih imava najraje in ki doma stiskajo pesti za naju..." (...plezanje v Alpamayi...).

Nejc Pozvek je v hribe in plezališča s starši zahajal že od malih nog. Z očetom je že od malega osvajal vrhove in plezal zahtevne stene. Njegovi dosežki pričajo, da je vsestranski plezalec in alpinist. V športnem plezanju ima za seboj 11 sezon tekmovanj v državnem prvenstvu (od cicibanov do članov), tekmovanja z mladinsko reprezentanco na evropskem odru, preplezano 7b pri 10 letih, v letu 2004 pa 8a na pogled in 8b z rdečo piko. Zadnje desetletje je več časa namenil alpinizmu, bil član slovenske mladinske alpinistične reprezentance (2012), med svoje večje dosežke pa uvršča težke skalne smeri v visokih alpskih stenah. Plezanje ga navdihuje in mu predstavlja izziv: nova plezališča, gore, stene, plate, previsi, poči, apnenec, granit, peščenjak ... prav neponovljivost, raznovrstnost in prvinski stik z naravo so po njegovem mnenju stvari, ki delajo plezanje tako zanimivo in privlačno. Inštruktor športnega plezanja 1 je od leta 2005, inštruktor športnega plezanja 2 od leta 2011 ter alpinistični inštruktor od leta 2012.

Peter Sotelšek v gore zahaja že od otroštva. Sprva se je udeleževal planinskih taborov, pa tudi s starši redno zahajal v gore. To so bile res prave avanture, ki se jih z veseljem spominja. S plezanjem pa se je začel ukvarjati v osnovni šoli, ko sta z bratom Andrejem našla izobešen plakat, ki je najavljal pričetek alpinistične šole v Krškem. Naziv inštruktor športnega plezanja je pridobil leta 1994. Peter je bil najbolj aktiven v skalnem plezanju takrat, ko je plezal smeri težavnosti med 7c in 8a. Vsak težji vzpon, ki ga je opravil mu še danes predstavlja nagrado za vložen trud. V zbirko težjih smeri si je vpisal tudi nekaj smeri iz Dolomitov in naših hribov. Peter najraje pleza previse, kjer so običajno grifi večji in tudi stopov je mnogo več kot v platah. Njegov moto se ujema z zaplotnikovim, saj verjame v besede: Kjer je volja, tam je pot.

Andreja Trošta sta nad hribi in plezarijo navdušila starša, saj so v otroštvu veliko hodili v hribe in raziskovali skrite kotičke Julijcev. Oče je otrokom vedno pripovedoval svoje alpinistične zgodbe in dogodivščine, kar je Andreja in njegovega brata Janeza tako pritegnilo, da ju je mama vpisala v plezalni krožek Andreja Kokalja v Ljubljani. Andrej je hitro pokazal močno zagnanost za šport in njegova plezalna pot se je začela. Poleg treningov na umetnih stenah je redno zahajal v plezališča in pridobival plezalne izkušnje v skali. Že kot 13 letni fantek je preplezal smer z oceno 8a/a+ (Sonce v očeh) v Mišji peči. Najtežjo smer z rdečo piko pa je splezal v Vipavski Beli, Cerko 8b. Preplezal je 32 smeri z oceno nad 7c, od tega 10 smeri z oceno 8a ali več. Poleg skalnega plezanja, v katerem je najbolj užival pa se je Andrej kot član mladinske reprezentance udeleževal tekmovanj pri nas in v tujini. Dosegel je precej dobrih rezultatov: 

Državno prvenstvo:

• med leti 1995 - 2001 osvojil 34 medalj (10 zlatih, 16 srebrnih in 8 bronastih)
• 1. mesto v skupnem seštevku leta 1997 in 1999
• 2. mesto v skupnem seštevku leta 1995
• 3. mesto v skupnem seštevku leta 1998
• 2. mesto v skupnem seštevku leta 2000 in 2001

​Evropski mladinski pokal:

• 11. mesto, Dortmund (Nemčija)
• 11. mesto, Trst (Italija)
• 9. mesto, Imst (Avstrija)
• 8. mesto, Albertville (Francija)
• 6. mesto, Amsterdam (Nizozemska)
• 7. mesto, LˇAprica (Italija)
• 5. mesto, Arco (Italija)

​
Svetovno mladinsko prvenstvo:

• 12. mesto, Courmayeur (Italija)

Leta 2008 je pridobil naziv inštruktor športnega plezanja in začel z aktivnim vodenjem tečajev športnega plezanja v Ljubljani. Najljubša stena v kateri Andrej pleza je rahlo previsna plata s poličkami. Uživa pa tudi v plezanju previsnih kapnikov. Ker je plezanje takšen šport, da je treba za dobre uspehe garati je Andrejev moto: Train hard and climb easy.

Tjaši Trošt je kot navdušeni hribovki med telovadbo v osnovni šoli Brestanica v oči padla nova plezalna stena, tako da se je s plezanjem začela ukvarjati kmalu po tistem, ko so jo postavili. Treningi so prerasli v tekmovalni nivo in Tjaša se je udeleževala tudi tekmovanj državnega prvenstva, kjer je večkrat presenetila tudi najboljše. Svojih plezalnih sposobnosti ni pokazala v pravi luči, saj ji je trema velikokrat zmešala glavo. Je pa toliko bolj uživala v plezanju v skali in hribih. 

Leta 2001 je opravila tudi alpinistično šolo in kot alpinistična pripravnica pridno polnila seznam preplezanih smeri v hribih in Paklenici. Leta 2008 je opravila izpit za inštruktorico športnega plezanja.

Najraje pleza po majhnem previsu, ker so običajno oprimki tam malo večji in je na razpolago več stopov. Njena najtežja smer splezana z rdečo piko je Palček smuk (7b+) v lokalnem plezališču Nad Savo. Plezanje ji predstavlja sprostitev in način življenja ter motiv za potovanja. Njen življenjski moto je: Uživaj vsak dan, v vsakem trenutku.

Sandra Voglar je generacija ALPINISTIČNE ŠOLE 1989/90. Nad plezanjem jo je navdušil Gorazd Pozvek, ki je bil redno njen vodnik v planinskih taborih. V njej je prižgal plezalno iskrico, ki je močno zagorela in Sandra je postala vrhunska alpinistka in športna plezalka. Z vztrajnostjo in voljo je dosegla pomembne dosežke za posavski alpinizem in športno plezanje.    

Leta 1995 je opravila izpit za alpinistko, inštruktorica za alpinizem pa je postala leta 1998. Leto kasneje je pridobila naziv še za inštruktorja športnega plezanja. V letih od 2000 do 2014 je bila na klubu načelnica za športno plezanje in približno osem let trenerka klubske reprezentance in okrog deset let vodja krožka športnega plezanja.

V dolgih letih plezanja se je nabralo veliko dobrih rezultatov in dosežkov, ki si kronološko sledijo tako:

• Leto 1990: preplezala smer Medo IV, A0, 
• Leto 1993: splezala prvo 7a, Child in time, v domačem plezališču Armeško
• Leto 1995: Travnik, Debeljakova varianta (Ašenbrener), VI+, 800 m; Triglav, Helba s Čopom, VII, 1000 m
• Leto 1996: Paklenica, Klin, 6c+, 350 m; Paklenica. Šubara direkt, VI+, A0, 350 m
• Leto 1997: Odprava Severna Amerika; Vežica, Tik pred dvanajsto, VII, 220 m; Šite, Das ist nicht kar tako, VIII-, A0, 150 m; Kogel, Amonit, VII+, A0, 230 m; Dru, Ameriška direktna, VII/VI, 450 m; Zayon, Monkeyfingers, 5.10d, A0, 300 m
• Leto 1998: Walles, mednarodno srečanje alpinistk sveta, Walles, The Gogarth, 5c, E1, 160 m, ženska naveza
• Leto 1999: The Nose, 5.9 C2, 1100 m, El Capitan, Yosemite, ZDA, ponovitev v ženski navezi; El Portrero Chico, Jungle wall, Land of free, 5.12-, 400m, PP, najtežji raztežaj v vodstvu; športno plezanje: 7c z rdečo piko, do 7b na pogled
• Leto 2001: Coldillera Blanca, El Sfinge, 5274 m; Mecho taq inti, 6c, A2+, 800 m, prvenstvena smer; Coldillera Blanca, Artesonoraju, TD+, 1100 m, 6025 m
• Leto 2002: Odprava Peru 2002, vodja odprave; Križevnik, Resnikova smer, VI+, 300 m, ženska naveza; Coldillera Blanca, Ranrapalca, North spur, IV/III, 55/65°, 900 m, izstop 6100 m
• Leto 2005: preplezanih veliko slapov v vodstvu do V. težavnostne stopnje; SLO pokal v lednem plezanju: težavnost - skupno 3. mesto
• Leto 2006: Travnik, Ašenbrener, VI, 800 m, ženska naveza; Široka peč, Večna pot, V-VI, 750 m, 1. ženska ponovitev; Trango Nameless tower, 6251 m, Pakistan; Eternal flame; VI 7b A2 6c+ obl. M5, 1000 m (Smer smo od 7.-9.9.2006 preplezale Tina Di Batista, Tanja Grmovšek in Aleksandra Voglar kot prva ženska naveza). Opravile so prav tako 1. vzpon ženske naveze na vrh Trango Nameless Tower.)
• Leto 2007: Vevnica, Perissutti-Piusi, VI/V, 500 m, ženska naveza; Dolgi hrbet, Jernejev steber, VI/V, IV, 500 m; Jerebica, Sivi ideal, VI/V, 450 m, ženska naveza
• Leto 2008: 1. mesto v skupnem seštevku Slovenskega pokala v lednem plezanju

Sedaj pleza z družino za dušo in za sprostitev. Pri športnem plezanju najbolj uživa v plezanju plat, previsnih plat v apnencu in peščenjaku, v alpinizmu pa najraje na alpski stil premaguje visoke stene iz granita ali apnenca.

Plezanje ji je postal način življenja in njen moto se glasi: 

" Vrh gore je bel kažipot očem.

In jasen dan žari od vsepovsod

in sreča je, da je pred mano pot,

in to da vem, da slast je v tem, da grem."  (Janez Menart)

Mitja Voglar je začel plezati leta 1991 in takoj pokazal svoj plezalni talent. Plezalno znanje in spretnosti je prenesel na sinova Tita in Kajetana, s katerima najraje pleza v skali na svežem zraku in soncu. Izpit za inštruktorja športnega plezanja je opravil leta 2008. Ker mu plezanje pomeni poseben užitek in sprostitev v naravi, nikoli ni plezal zaradi ocen in tekmovanj. Zaradi tega tudi svojih vzponov v skali že več kot 15 let ne beleži. Vsekakor pa ima izkušenj in plezalne kilometrine dovolj, da jo lahko prenaša na mlajše rodove na klubu, saj je aktivno vključen v delo z mladimi tekmovalci.

Mitja najbolj uživa v večraztežajnih športnih smereh, saj se tam počuti najbolj svobodno. Plezanje mu predstavlja izvrsten način gibanja in samokoordinacije, kar mu ustreza pri današnjem hitrem življenjskem tempu.