Z alpinizmom se je nekaj gornikov iz Posavja začelo ukvarjati že v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar so se za svoje vzpone in udejstvovanje pripravljali v alpinističnih odsekih iz drugih področij Slovenije.
Organizirano pa smo se v Posavju začeli ukvarjati z alpinizmom in kmalu tudi s športnim plezanjem tako, kot je predstavljeno v nadaljevanju.

V drugi polovici osemdesetih so iz Združenih držav Amerike v našo deželo prišle prve novice o novi zvrsti plezanja, in sicer športno plezanje. V Sloveniji se je ta nova zvrst zelo hitro prijela, z njo pa so se začeli ukvarjati predvsem alpinisti, saj jim je služila za odlično pripravo tudi za težje vzpone v hribih.  Med njimi so bili tudi trije Posavci, in sicer Miloš Kolšek, Arnold Koštomaj in Marjan Zver-Marč, ki so v ta namen začeli opremljati plezališče v Armeškem. Predvsem je pri tem največ svojega truda vložil Miloš, ki je tudi avtor večine smeri. Vsi trije so bili takrat člani drugih alpinističnih odsekov, in sicer v Ljubljani, Celju in Novem mestu. Urejeno plezališče in radovednost posameznikov pa je pritegnilo k plezanju tudi nekaj drugih gornikov in porodila se je ideja, da bi ustanovili alpinistično skupino.  Bilo je leta 1989, in za prvega vodjo je bil zbran Arnold Koštomaj, ki je imel takrat od omenjene trojke tudi največ izkušenj. V veliko pomoč pa sta mu bila Miloš in Marč. Ker za delo alpinistične skupine nismo imeli zadosti lastnih strokovnih kadrov, predvsem nobenega alpinističnega inštruktorja, je skupina delovala s pomočjo Alpinističnega odseka Novo Mesto. Organizirali smo svojo prvo alpinistično šolo, v katero se je vključilo nekaj že kar izkušenih gornikov, ki smo imeli hribe res radi in nekaterim je postal alpinizem pravzaprav tudi način življenja. V tistem začetnem obdobju bi poleg že omenjenih bilo potrebno omeniti predvsem Mirana Pribožiča, Hinka Uršiča, Bojana Kurinčiča, Franca Gričarja, Olgo Zorko in Danico ter Gorazda Pozveka. Nekaj od njih je potem prevzelo na svoja pleča tudi velik del organizacijskih zadev.   

S pridnim delom izobraževanjem in predvsem ogromno preplezanih smeri, smo  leta 1992 ustvarili pogoje, za ustanovitev Alpinističnega odseka. Alpinistični odsek smo ustanovili v okviru Planinskega društva Bohor Senovo, iz katerega nas je večina tudi izhajala. Skozi organizirano delo alpinistične šole, ki smo jo izvajali, so se nam kmalu priključili nekateri mlajši, ki pa so s svojimi idejami in delom postali trdno jedro odseka. To so bili predvsem Aleksandra Voglar, Andrej in Peter Sotelšek ter Matej Zorko.

Cilji in želje vseh članov odseka so bili predvsem poživiti in dvigniti alpinistično dejavnost na čim višjo raven ter jo razširiti na krog ljudi, ki jim gojiti šport malo drugače ni čudno in nevarno, temveč v veliko veselje. "Preživeti eno ali več noči viseč v pasu in vrveh nekaj sto metrov nad tlemi? Sliši se morda noro, doživeti to pa je nekaj povsem drugega."

Našo dejavnost smo vse bolj širili, pri planinskem društvu pa nekako niso mogli več slediti našim željam in zahtevam. Zato se nam je takrat, "stenam" zaobljubljenim prijateljem, porodila zamisel o ustanovitvi alpinističnega kluba. Ustanovitvena skupščina je bila 16. septembra 1993, klub pa smo poimenovali Posavski alpinistični klub (PAK).

Prvi predsednik kluba je postal Bojan Kurinčič, njegov namestnik pa Gorazd Pozvek in skupaj z ostalimi aktivnimi člani sta poskrbela za trdne temelje za nadaljnji razvoj alpinizma na področju Posavja.
V klubu smo poskrbeli za izvedbo kvalitetne alpinistične šole, kjer so mlajši udeleženci pridobivali znanje od izkušenih članov. Udeleževali smo se tudi izobraževanj pri Planinski zvezi Slovenije in kar nekaj članov je že kmalu pridobilo naziv Alpinističnega inštruktorja.

Velika zagnanost, preživetega veliko časa v hribih, preplezanih nešteto težkih smeri v domačih gorah in permanentno izobraževanje je povzročilo, da so naše stene postale pretesne in odpravili smo se v svet. Leta 1994 je bilo za klub prelomno. Gorazd Pozvek in Bojan Kurinčič sta se udeležila vseslovenske odprave v Južno Ameriko, na njen najvišji vrh Aconcaguo (6960 m). Cilj sta osvojila, odmevnost njunega podviga pa je v klubu spodbudila mlajše člane, da so kmalu odšli po njuni poti.

Seveda je bilo potrebno preplezati kar nekaj najtežjih sten in osvojiti veliko najvišjih vrhov Dolomitov in Centralnih Alp, da so se v svet podali tudi mlajši nadebudni člani. Odprave so se vrstile druga za drugo in člani odprav so se domov vračali z doseženimi vedno težjimi cilji. Preplezali so kar nekaj prvenstvenih, ponovili pa veliko zahtevnih smeri v stenah, ki nosijo sloves najtežjih na svetu. V slovenskih almanahih, kjer je narejen pregled najboljših letnih vzponov so se tako pojavila tudi naša imena, prav tako v svetovnih alpinističnih revijah.