Bo vroče? Hladno? Gremo dopoldan ali popoldan? Poznovečerna vprašanja, ki so se pojavljala med prisotnimi letos na kar številčnem taboru PAK. Seveda smo vsi vedeli, da je v igri plezanje, za njim pa prijetno tojnfanje, pozno popoldan zabavno skakanje s pomola v morčka in kramljanje v senci v bližnjem gozdičku.

Smeri v kanjonu do šeste stopnje smo kar nekajkrat ponovili. Preplezali smo tudi lepo število daljših športnoplezalnih smeri:

Oprosti mi pape 4a, 110m; Nosorog 4b+, 150m; Spit Bul, 5c, 145m;  Slovenski Pips, 6a+, 200m; Passenger s Kačo, 6c/6a+, 350m; Leva Tržiška, 6a+, 120m; Danaja, 5b, 100m; Abzajl pista, 4b, 80m; Bora, 6a, 280m; Bračna, 5c, 200m; Akademska, 5a, 180m; Severno rebro, 4b+, 145m; Watersong, 6a+, 160m; Circus, 6a, 350m; Celjski stup, 5a, 150m; Tinin, 4b+, 110m; Andi&Max, 5c, 70m; Fleks und Rex, 5b, 120m; Cristina, 5b, 120m; Kameni croissant, 5b, 120m.

Večina se nas je družila in poplezavala od 21.-25.6., tri družine in še nekaj zanesenjakov pa smo vztrajali še cel teden. Kljub visokim temperaturam smo osvojili tudi nekaj pohodniških ciljev, kot so Krilati Kuk, Bojin Kuk in Vidakov Kuk.

Vseh udeležencev je bilo letos 41: Gorazd Pozvek, Nejc Pozvek, Martina Lapuh, Lena Pozvek Lapuh, Martin Bedrač, Sandra Voglar, Vili Bedrač, Matija Bedrač, Marko Zakšek, Kaja Zakšek, Nik Zakšek, Gregor Cerjak, Mateja Felicijan, Svit Lazar, Jure Barbič, Uroš Jurman, Arnold Koštomaj, Bojan Zorko, Brigita Kužner, Primož Čater, Matjaž Kužner, Špela Stopar, Maja Stopar, Jernej Špiler, Barbara Prosenik, Boštjan Prosenik, Rok Cizerle, Mitja Kolman, Sandi Gosar, David Gosar, Manja Voglar, Mitja Voglar, Tit Voglar, Matej Zorko, Tone Vodopivec, Stanka Starc, Branko Đukić, Mateja Pšeničnik, Sandi Vegelj, Saša Martinčič in Gregor Mirt.

Vsi prisotni smo nad akcijo in druženjem navdušeni. Tradicija je tradicija in komaj čakamo na ponovitev 2020, v kampu Popo, seveda.

Več kot luštno fajn smo se imeli. 

V soboto, 10.11.2018, smo se ob 9:00 uri zbrali plezalci-delavci in ljubitelji Armeškega: Nejc P., Nejc T., Pero in Andraž, Sandra, Igor, Cerko, Arno, Mato, Bine in Bojan. Martina, Lena in Gorazd so opoldne poskrbeli, da so imeli delo tudi naši zobje, in sicer z dobrotami iz kmetije Lapuh. S Perotom sva sva se lotila "sanacije" J strani stene, ostali pa so se posvetili utrjevanju poti in mize. Bili smo zelo uspešni in dobro smo izkoristili ta topel dan. Nekaj nas je to še potrdilo na domačiji Dular ob enemu zadnjih pečenj kostanja.

Letos smo obiskali Kanjon Tijesno in tamkajšne stene.

Pozdrave iz potepanja po Turčiji a vi kej hodte v hribe al pa plezate? 

Slike letošnje tradicionalne Paklenice. Avtorji slik so: Maja, Jernej, Mato, Peter, Andrej, Bine, Bojan, Gregi, Martin, Stanka; Juhuhu!

Za prvomajske smo šli z babico na jug.

Omiš se je spet izkazal za prvovrstno destinacijo za aktivno preživljanje prvomajskih praznikov. Deset dni je minilo kot bi mignil. PAKovske barve smo zastopali Bedrač-Voglarji in zaljubljena naveza Stopar-Špiler, ostali so se raztepli po drugih evropskih državah. Družbo so nam tako delali Štajerci in Poljaki. Drugače pa klasika: plezanje, feratanje, kolesarjenje, pohodništvo, kopanje, roštiljanje, skrb za primerno hidracijo ob večerih, branje knjig, igranje igric... Kdor ni šel, mu je lahko samo žal.

Počitnice smo preživeli v Staremgradu. Plezali, pohajkovali, izletnikovali pohodkovali... Branje na plaži;), Mala Pakla, Tulove grede, smerka z Matijo, en dan s Tanjo G., pa z Romano... Super! Sploh, če so zraven stari prijatelji!

13 fotografij za 13 aktivnih dni. Pa še marsikaj je bilo vmes, a o podrobnostih na ferajnovskem predavanju. Skratka, Dolomiti so prava destinacija za aktivni dopust.

Med dopustom smo izkoristili prehudo vročino v Bolgariji in osvojili najvišji vrh Balkana, vrh Musala. Izhodišče je bilo na 1350 m iz mesteca Borovets. Na pot smo se odpravili v nedeljo in nekje 3 ure in pol hodili do koče Musala na višini 2389 m. V koči so nas pričakale malo smešne cene: pivo 1,5 eur (0,5 l pločevinka), čaj 0,50 €, topel obrok (nekašna zmešana čorbica vsemogočih začimb) 2 €, spanje slabe 7 € po osebi.  Naslednji dan smo se v zgodnjih ponedeljkovih urah odpravili na vrh in potem proti dolini. 

Roma Koma vedno zdoma - tokrat na Korziki. Zgodbico bo objavila sama, jaz pa objavljam samo njene luštne fotografije, ki vabijo na dopust v Sredozemlje. Podnapise morda še poustvariva ...

V soboto smo se luštna ekipa odpravili na Mangart. Vreme je zjutraj kazalo na kičast dan, vendar se je na koncu poigralo z meglo. Pot smo naredili krožno, po Slovenski gor in po Italijanski dol. 

V soboto smo jo ucvrli na Rombon. Vreme super, družba še boljša in smeha vrh glave. 

Včerajšnjo nedeljo smo izkoristili v Kamniških, zadnja odločitev nas je pripeljala do Dobrče. Vreme je bilo kičasto, kosilo več kot odlično, noge pa smo si namočili v Bohinjskem jezeru. 

V nedeljo se nas je 5 prijateljev odpravilo na čisto preveč enostavno pohodno turo. Noge so nas nesle iskat lepše vreme, pa temu ni bilo tako. Več časa smo se vozili, kot pa hodili. Nekaj fotografij brez razgledov v galeriji. 

Cerko mi reče na novoletnem zaključku PAK-a če greva z Majo zraven na Košuto. Jasno bila sva takoj za to idejo. Tako se je javila tudi Barbi. Tako smo se na praznik dan samostojnosti odpravili proti Košuti in Cerko je prišel pravočasno! Naša tura se je začela pri kmetiji Matizovec do doma na Kofcah (1488 m), kjer se je nadaljevala do gore Kofca (1967 m) in sledili grebenu proti Malemu (2036 m) in Velikemu Kladivu (2094 m) do Škrbine (1869 m). Skozi celotni greben smo si ogledovali dolino in tudi dorekli da se bomo na jezeru tudi drsali. To je bila tudi motivacija, da je naša pot potekala do Škrbine in tam tudi sestop. Barbari je njena ledvica dodobra načela živce in tudi zadih, vendar smo skupaj uspeli priti do konca. Sestop je potekal po skozi planino Pungrat, mimo jezera kjer smo si privoščili brezplačno drsanje in naprej mimo planine Šija. Prav zares fantastični razgledi na Grintovec in smučišče Krvavec. Kmalu smo prispeli nazaj do doma na Kofcah kjer smo spili zasluženo pivo, pomalcali najboljše sirove štruklje daleč na okoli in odrinili nazaj proti avtu pred temo. Vreme je bilo fantastično tako družba, ki je popestrila dan! Skupno smo hodili 7 ur. 

Avtor besedila: Rok Cizerle

Včerajšnjo napovedano sončno nedeljo smo izkoristili v snegu, hribih in predvsem v dobri družbi. Štart iz OMW Krško ob 5. zjutraj, kavica ob poti in smo že na smučišču Zatrnik na Pokljuki. Gamaše gor in urno v breg, 4 ure do vrha. Pot čez Kačji rob gor in nazaj čez Jezerce in Studorski preval. Čudovita tura, skupaj 7 ur hoje.

Prvonovemberski vikend sva z Marinom izkoristila za tri in pol dnevno kolesarjenje po Brkinih, Krasu in slovenskem Primorju.

Spremljale so naju čudovite barve, krasni sončni dnevi, super dobra hrana. Prekolesarila, prerinila in se dokaj dobro znašla (kolikor nisva zabluzila in se zgubljala) na polovici divaškega kolesarskega kroga, čerav me je vzpon na 800m in še malo, uničil. Drug krog je bil pod oznako K8, med kraškimi gozdovi, po vasicah a višini cca. 400m z zanimivimi imeni, domačimi oštarijami in potmi, speljanimi "bogu izza leđa". Spet čudovit dan, zame kar naporen. Bojda so imeli tekači, ki so v nedeljo tekli Lj. maraton  boljšo povprečno hitrost kot midva. Sory Martin, sem dala vse od sebe. 4. dan pa ravno slovensko Primorje. Spoznala sva zanimiva Polja, travnike in muljnate plaže v okolici Ankarana, v Izoli pa sva se že za zajtrk in tudi ob poznem kosilu (na parkingu, kjer sva imela parkiran avto) spoznavala, se gibala in plesala v tehno - elektro - hause muziki. Adijo primorska mladina. 

Tole obljubim, spomladi zorganiziram kolesarsko - plezalni vikend na teh podobnih relacijah. Bo nepozabno, boste utrujeni, siti in veseli. Računajte na vikend v marcu ali aprilu!

Nekaj utrinkov iz Stola, mi smo se imeli fajn. 

Podaljšan vikend, zahvala gre Mariji za praznik, in poceni kamp v Trenti v sklopu družinskega vikenda AO Rašica nas je spet povabilo na potep. Izpred Krškega po dolgem klepetu sploh kam bi šli, smo se le odpeljali proti Italiji, čez Predel do Trente. Hotelski resort šotorov smo postavili zraven družine Zorko. V soboto smo se po obilnem zajtrku odpravila na Bavški Grintavec (2347 m) iz doline Bavšice, pot je lepa počasi vzpenjajoča pohodna pot vendar ob poti »težijo« milijoni kopriv in robidnic.  Nedelja je bila za nekatere aktivna, za druge bolj ležerno. Štirje z lenobo in hiperaktivna pasja spremljevalka smo se odpravili kar z celotnim AO Rašica na otroški pohod do Čela. Cerjak in Iggy Pop pa sta »švicala« še za nas štiri ko sta gonila iz Robiča pri Kobaridu na Kobariški Stol (1673m)  in preko grebena v Kobarid. Ponedeljek se je začel zelo pestro že zgodaj, ko se je mladenič Cerjak odločil, da bi jedel palačinke. »Pozdravljeni. Sem Gregor Cerjak in to je kuharska oddaja na prostem, danes se v živo javljam iz Trente. Za vas bom danes pekel najlažjo sladico in zajtrk, palačinke«. Vse je izgledalo kot da je mojster palačink, pa je kmalu sledilo vprašanje  »Maja, kok se da moke not?« in že je bilo smeha preden smo napekli vse palačinke. Obiskali smo med drugim tudi plezališče Kal -  Koritnica. Na koncu dneva se je Cerko namakal v ledeno mrzli vodi – 12 stopinj je kazalo na števcu, medtem ko smo ostali upali namočiti samo gležnje. Domov še nikogar ni vleklo, vendar smo se v poznih popoldanskih urah le napokali v avto, odpeljali do Komende, kjer smo pri Gorjanu jedli odlične pice in naprej proti domu.

In spet je prišel vikend, v petek takoj po službi smo se Jaz, Rok, Miha, Jerca, Črt, Grico in Jernej odpeljali proti prelepemu severozahodnem delu Slovenije, natančneje v Rateče. Spali smo dva dni v koči PD Sevnice, v Slatni. V soboto zjutraj smo se krepko najedli, napokali nahrbtnike, se toplo oblekli in se naložili v modro formulo. Odpeljali smo se v Italijo, v prelepo deželo blizu sirarne Pecol, kjer smo tudi parkirali. Mimo koče Rifugio di Brazza smo prečili čez travnik do sedla Forca dei Disteis (2201m), ob poti so nam delali družbo puhasti svizci in družine prestrašenih kozorogov. Zavili smo levo po zahtevnejši poti do vrha, malo z zmrznjenimi prsti smo poplezali in čez severni greben prišli uspešno do vrha Montaž (2753 m). Vračali smo se čez Pipanovo lestev dolgo okoli 60m nazaj do sedla in preko travnika do koče, kjer smo si privoščili zasluženo hladno pivo. Lovili smo zadnje minute odprtega Merkatorja v Kranjski gori in si privoščili roštilj v lončeni posodi na olju. Zvečer smo ob tabornem ognju neuspešno zakurili in prižgali jabolka, popili malo frankinje in se podali v zgodovinsko debato. V nedeljo so se nam pridružili še šef Pak-a Nejc, Romana in Bojč. V prijetnem ambientu Bohinjske Bele smo frikali do poznih popoldanskih ur, medtem ko sta Jernej in Mihi plezala večraztežajne na poti Mojstrovke (2332m). Pozno kosilo smo si privoščili v piceriji Bolero v Naklem in tako zaključili še en pozitivno naravnan vikend v sami dobri družbi.

9. julija smo se v zgodnjih urah podali v Logarsko dolino za dva dni. Z namenom, da z Jernejem splezava Igličevo smer v Mali Rinki, Maja in Leon pa bosta frikala pod Mrzlo goro, naslednji dan pa se podamo na skupno turo po okolici, tak je bil načrt.

Maja Fittipaldi (po legendarnem Brazilskem dirkaču) nas je urno in varno vozila po ovinkasti cesti. V Mozirju smo imeli postanek za kavo, kjer se pojavijo prve dežne kaplje in s tem dvom v vremensko napoved. Ko prisopihamo do Frischaufovega doma na Okrešlju z vso opremo se odločimo, da plezanje prestavimo na naslednji dan, isti dan pa gremo na pohod. Novi cilj je Skuta.

Turski žleb, Skuta, po drugi strani navzdol, Veliki podi, Bivak pod Grintovcem, Mali podi in nazaj v Turski žleb. Na Malih podih nas je dobila ploha. Ko smo prišli nazaj na Okrešelj preverimo vremesko za naslednji dan in sklenemo, da ne bomo čakali napovedanega dežja, zato pičimo nazaj v dolino. Osem ur smo hodili. Lepa turca v dobri družbi. Več pa v galeriji.

TA DAN SE JE DOGAJALO MARSIKAJ: Žur s Tabuji v Sevnici, Solzice ve Brežicah, Ohcet Tanje in načelnika Perota v Trenti, pa seveda naša žurka. Deževno, a povsod veselo. Pomankanje ljudi na vseh žurih, saj se je bilo težko odločit kam. Slike so iz zadnjega napisanega žura, sam mankalo je, kakor so tulila mošaka grla: Lepšega spola... Smo pa zapili tri bike in nazdravljali Perotu in Tanji tako in drugače. Srečno!

Že deset let hodimo v Omiš in spet se je izkazal za odlično prvomajsko destinacijo. Vremenska napoved je bila izredno slaba, zato smo se tudi odpravili na pot, namesto v soboto, šele v ponedeljek. Po dolgem času smo v Karlovcu zavili na staro cesto mimo Plitvic in čez Knin v Split, kar se je izkazalo za pametno odločitev, saj so bile na avtocesti same težave, zastoji in zapore zaradi vetra. V zadnjih letih so "staro" cesto prenovili, tiste nore omejitve na 20, 30 so zdaj na 50, 60 in celo ponekod 80, tako da kar gre. Potrebovali smo samo 2 uri več kot po avtocesti, vmes pa smo doživeli pravi snežni metež. Malo smo se že spraševali, kam sploh gremo in na trenutek razmišljali o kakem apartmaju v Omišu. No, to zamisel smo takoj zavrgli, konec koncev, smo pa že kje bili s šotorom, tudi v bolj zimskih temperaturah.

Vglavnem, po prihodu v Omiš, se je pokazalo večerno sonce, kamp je bil presenetljivo suh, šotor smo postavili en-dva-tri in se odpravili še na sprehod po mestu. Zaslužili smo si en pravi masten dalmatinski fast-food! Mnjaaamm.

Vremenska napoved je bila še kar slaba za naslednje dni, ampak, kot pravijo naši jugo bratje: "glupe i hrabre prati sreča". Črni oblaki so se kopičili vsak dan, a so se tudi kmalu razkadili. Pravzaprav smo imeli vse dni idealne razmere za plezanje, kolesarjenje, veslanje, pohodništvo, tako da vam je lahko vsem prav žal, da niste prišli. V sredo so se nam pridružili še Sotelški (Peter, Tanja, Ajda in Andraž), družbo so nam delali še Štajerci (AŠ s kar 27 tečajniki!). Super, super je bilo!

Tretji dan so se nam pridružili še Sotelški (Peter, Tanja, Ajda in Andraž), tako da smo iz pohodništva prešli še na plezanje in kolesarjenje. Vremenska napoved je bila še kar slaba, vreme pa še kar super lepo. Izkoristili smo ga do konca. Pravi navdih so nam bili tečajniki alpinistične šole iz APD Kozjak Maribor. Inštruktorji so jih terali, da je bilo veselje in blazinice prstov krvave. Če niso plezali, so pa vadili manevre. Tako so bili utrujeni, da so še pir komaj nagibali. Nezaslišano! Presenetili so nas tudi Grmovški (Tanja, Andrej, Tara) in ekipa je bila popolna. Da ne omenjam rojstnega dneva od Matije. 30. aprila ga ima, kar pomeni, da ga še nikoli ni praznoval doma. Bad luck, sine!

Potepanje po Korziki je bilo pravo doživetje, predvsem nas je navdušila raznolika narava in barve.

Tradicionalni PAK-ov Kostanjev piknik

Družinski tabor ali tabor za vse, ki jim je narava blizu.

V soboto smo uspešno izpeljali skupno turo, nabrali nekaj novih izkušenj in uživali v dopoldanskem soncu. Namen ture je bil preizkus mladih pripravnikov v samostojnem plezanju v navezi in seveda prenosu znanja izkušenejših plezalcev na manj izkušene v relativno varnem okolju. Ker se je vreme popoldne sfižilo, smo s plezarijo predčasno zaključili, dobro vzdušje pa se je nadaljevalo tudi v odlični lokalni oštariji. Bravo naši pripravniki za opravljene vzpone in pa Mihi, ki ga je na vrhu svoje prve VI čakal tudi krst. Ker mi slik niste poslali, prilagam samo moje:

Plezali smo:

• Weg der schonen Manner, VI-, 220m, Mato in Robi
• Thymianpfei​​ler, VI, 220m, ​​Lenart in Klemen​​
• Serengeti​, VI, 270m, Goran in Mitja
• Feuervogel, VI, 210m, Peter, Tanja in Miha
   

Poletno raziskovanje in pohajkovanje po Špansko-Francoskih Pirenejih.

19 in 20 julij nas je nekaj klubskih srečnežev preživelo dva lepa dneva in zabavna večera v osrčju Zahodnih Julijcev. Spali smo kar pod milim nebom, plezali pa v Mangartovi JZ steni in v Beli peči nad Sello Neveo. Za pokušino nekaj slik iz JZ raza v Mangartu. Lepo je bilo.

Čas je bil za izlet. Ker smo bile mame doma, smo se odločile za izlet, ki nam je dal ogromno: otroci so se imeli fantastično, v zdravem in res lepem ambientu! Ponovno je prišla na dan potrpežljivost mam, a vseeno vesele ob koncu dneva za živahno in glasno preživet dan. Pobegnili pa smo tudi nevihti! Uživajte v slikah, bomo še ponovili!

V nedeljo 18.5.2014 smo v polni zasedbi napadli zagrebške stene. Borili so se najmlajši pionirčki, tekmovalci, izkušeni inštruktorji in športni plezalci. Lepo je bilo gledati kako se fronta širi na vse strani tudi pod najbolj strme previse in strehe. Začetni napad je bil ofenziven, potem pa je sledilo prešerno vzdušje in zmagoslavje. Tudi pionirčki so bili pridni. Celo tako, da so na koncu dobili sladoled.

Prilagam še nekaj slik.

LP, Andrej