Nekaj utrinkov iz Moškega vikenda
Za praznike smo Matej, Igor, Simon, Andreja, Nina, Tadej, Romana, Tanja in Peter okušali velikonočne dobrote kar na 4tisočaku.
Bravo, mojstri in mojstrice! Lepa zgodba, lepe slikce.
Skupna tura na Gran Combine 4314 m, 11.9.2022
Avtorji fotografij so: Andrej Trošt, Matej Zorko, Silvo Rožman.
Bravo za idejo, izvedbo in poročanje. Čestitke vsem za lepo alpsko izkušnjo!
Smučaska odprava v Prokletije je bila prava bomba. Vreme nam je odlično služilo, hribi so navdušujoči, družba odlična in hrana vrhunska!
Čestitke za čudovito spisan prispevek. Res je veselje prebrati. Da bi le bilo več takšnih.
Adijo, kakšna huda tura! Vsega ste imeli, ni da ni, od šodra, do morene, do razpok, pa krajna zev, pa plezanje po totalnem kršu. Vsaka čast, Mato in pomočniki!
Korona je letos skrajšala zimsko sezono v hribih, zaradi nje pa je nekoliko zakasnil tudi uvod v letno sezono. Prvo ogrevanje v kopni skali, ki nudi več raztežajev, se je tako zgodilo 9. maja, ko sva z Matom šla v južno steno Klemenče peči. Splezala sva dve smeri: Friko 6a+ (120m) in Mrtvaški Pajek 6b (120m). Obe smeri sta vzorno navrtani, posebej pa me je navdušila kvaliteta skale. Ob priliki bo treba splezati še Rumeno puščico (6c, 120m), ki prav tako obeta izvrstno plezarijo. V Posavje sva se vrnila pravočasno za popoldanski piknik v dobri družbi.
Deževni maj ni prav posebej vabil v hribe. Priložnost za naslednji obisk se je uresničila 29. maja, ko je ista naveza krenila v južno steno Rušice. V enkratnem gorskem ambientu, ki ga zaokrožata še strmi Špik in podrte Frdamane police, sva se opogumila za smer Mimo strehe (VI+/V+ 250 m; Zlatko Gantar, Franček Knez, 1981). V levem delu stene je več novih smeri, navrtanih sedmic, osmic in še kaj težjega, Mimo strehe pa je ena bolj klasičnih alpinističnih smeri. Premore le malo klinov in vidi se, da nima prav veliko obiska. Morda ponavljalce odvrne opis iz vodnika, da gre za najtežjo smer v steni (vodnik je bil izdan pred nastankom novejših smeri), in zraven še Frančkovo ime. Dejansko je bilo samo plezanje nekoliko lažje od pričakovanega, linija je ponujala kar nekaj možnosti varovanja s frendi, skala je bila večinoma dobra, mestoma pa je bilo tudi kar precej krušljivo in naložene podrtije. Nekaj preglavic je mogoče predstavljala zatravljenost poči na nekaterih mestih… Plezanja je bilo za dobrih 6 ur. V prvih raztežajih sem se v steni gibal precej negotovo in oprezno, k čemur je še pripomogel jutranji mraz, z vsakim metrom pa se je ozračje ogrevalo, glava pa se je tudi vračala na svoje mesto. Upam, da se bo nekaj teh občutkov ohranilo na zalogi do naslednjič. Po turi so namreč že nastali načrti za nove podvige.
Super, jaz bi tud. Navijam, da še gremo kdaj.
Konec januarja in prvi teden februarja sva s Silvotom turno smučala v Gruziji. Prvih nekaj dni sva bila nastanjena v Mestii, glavnem mestu pokrajine Svaneti. Dva dni sva se ogrevala na pol ure oddaljenemu smučišču Tednuldi in se za slovo od žičnic spustila v več kot 1500m nižje ležečo vas Zabeshi. Cel čas sva imela lepo vreme in to je veljalo karseda izkoristiti. Tako sva v naslednjih sedmih dneh vsak dan turala. Po nekaj dneh v Mestii sva odvečno prtljago pustila v hotelu in se čez hribe najprej odpravila v vas Adishi, naslednji dan pa v vas Iprari. Vso pot sva prehodila oz presmučala. Po dveh hladnih nočeh, vse ostalo je bilo pa za s kruhom pomazat, sva se spustila do ceste, ki vodi v vas Ushguli. Hitro sva dobila prevoz in še isto popoldne opravila vzpon na hrib nad vasjo. V hribih nad Ushgulijem sva uživala še dva dni, potem pa sva se vrnila nazaj v Mestio.
Spet ena prava klubska skupna tura izobraževalnega značaja. V dveh dnevih smo obdelali vse, kar se obdelati da. Prvi dan je bil sončen in že kar kičast, drugi dan vetrovno, megleno in mrzlo z obilico sodre, a dobra volja ni popustila niti za trenutek. Vseh PAKovcev nas je bilo kar 17, splezali smo Centralno grapo na Begunjščico, ponovili prerez snežne odeje in stopnjo plazenja po Norveški metodi, nato še varovanje v snežni strmini in na vrhu še izdelavo sidrišča v snegu (prvič z dvema cepinoma in drugič s snežno gobo). Pozno popoldne smo iskali zasute v plazu. Zelo temeljito smo obdelali delovanje lavinskih žoln, postopke določanja lokacije zasutih, kopali manjše in velike luknje, sondirali in uspešno rešili vse ponesrečence. Sledila je obilna večerja v koči in prijeten večer s pesmijo ob kitari. Drugi dan po zajtrku smo se zagnali proti bližnjemu Trianglu. V vetru, megli in nekakšni sodri smo bili hitro na vrhu, sledilo je obvezno fotkanje, na poti navzdol pa smo preizkusili še zaustavljanje s cepinom pri zdrsu ali padcu v strmini. Seveda so nam Matej, Peter in Sandra zadeve prej razložili v piko, še vedno pa rajši tega ne bi delali zares. Za nami sta dva dneva, ki ju ne bomo nikoli pozabili, pa še veliko smo se naučili.
Čestitke za turo in res sem užival ob lepih fotkah.
Petrov poziv za hribe na FB strani je dobil odziv najprej Andreja, nato mene in nazadnje še Igorja. Nastali sta dve navezi, z namenom plezanja nad Okrešeljem. Štart je bil ob 5:00 izpred "Gnoja". Jaz in Igor sva izbrala klasično Igličevo smer, Peter in Andrej pa malo težjo Grmadniško, a se je Peter zaradi odsotnosti "olimpijske forme" premislil in smo vsi štirje šli v Igličevo. To je bila super odločitev! Prva sta vstopila Peter in Andrej saj sta izkušenejša, sledila sva z Igorjem. Na vsakem štantu sta počakala toliko časa, da sva bila z Igorjem že blizu, saj je bil njun klepet najboljši kažipot smeri. Če ne bi bilo teh kolegialno-prijateljske čakanj, bi se 6+ urno plezanje še zavleklo, saj bi bilo iskanja poteka smeri v navezi Zorko-Dular znatno več. Plezali smo gladko in brez zapletov. Malo nas je hladil tudi dež. Na vrhu me je mentor Peter še krstil in blagoslovljeni smo odšli v dolino v poznih popoldanskih urah. Vrnili smo se ob cca 23:00 uri na štartno mesto. Za nami je bila lepa, intenzivna in nasploh uspešna tura.
Čestitke četverici hrabrih in tudi Tonetu in S., ki sta smer preplezala v teh dneh (objava na strani).
Vredno je pohvaliti aktivnost številnih članov, poročanje (ali pa vpisovanje, vodenje evidenc vzponov) pa (p)ostaja vedno večja rak rana. Super bi bilo, če bi tozadevno kaj spremenili. Izziv za jesen.
Super, ziher ste se mel res dobro. Nova turca?
Želja po plezanju je zavrtela Arnotovo telefonsko in takoj sem sprejel je 1. predlog Posavske legenede - Klek. Izbrana smer je Žlogarjeva. En cug 6a+, dva 6a, 5b in 4c. Vstopne trojke, ki je opozarjala na ocene iz "nekega drugega časa", seveda nisem poslušal in je "kao" ne omenjam.
Začelo se je težko, lomili so grifi, potreben je bil počitek. Kvaliteta skale je nihala od slabe do obupne, mestoma je dosegla tudi "ojej-jej"! To je južna stena Kleka in je precej slabša skala in manj plezana kot zahodna. Razgledi lep, vreme zelo lepo in je to lepoto komajda zdržalo do konca, a vendarle jo je. Opazovala sva mogočne neznane ptiče, ki so krožili v zadnjih raztežajih in se oglašali s popolnoma meni tujim zvokom. Poleg tega sem v svojo zbirko (ne več) tujih zvokov dodal tudi zvok odlomljenega klina. "Pa samo usest sem se hotu", če napol citiram Humarja. V trenutku je bilo vsega srečno konec. Moj nekaj metrski padec je zadržal svedrovec, ki je bil cca 2 m pod tem nesrečnim klinom. 1:0 za svedrovce. Presenečen se se potegnil nazaj, malo jezen vstavil frenda na mesto klina, se usedel nanj, poiskal grife in nadaljeval, kot da ni bilo nič. Seveda je šel z menoj za spomin. Če pogledamo foto klina, je bilo cca 1 mm širine in dolžine 7 mm "mesa", vse ostalo je odrjavelo že dolgo tega. Klek je bil leta 2012 odstranjen iz Hrvaškega športnoplezanega vodnika. Glede na videno in doživeto je to pravilna odločitev.
V sestopu sva poslušala basni o Kleku, ki jih je zapisal Valvasor, pripovedovala pa "poklicna pripovedovalka". Saj tako so rekli bratje Hrvatje, ki so tudi plezali in s katerimi smo zaključili na pivu v Oguljinu. Super družba! :)
Bil je doživet in poln dan. Pa to je bila šele sobota...
Že dolgo sem imel željo izpeljati turno smuko s Krna. Tokrat sem izbral pravšnji dan, dobre razmere in fajn družba.
Bravo gamza;)
Uaaau, preživela sta res sanjski dan! Krnsko jezero pod snegom, nor prizor.
Ekipa, da te skipa;)
Dobre razmere tekoče sezone sva z Matejem zamudila in po nekaj turnih smukah sva želela še kaj drugega kot samo smučati s hriba. Slovensko sva imela oba v mislih te dni. V četrtek se je kazalo vremensko okno, na hitro sva uredila zadeve v službi, doma. Ob treh zjuraj sva štartala proti Gorenjski. Upanje, da se bova pripeljala vsaj do Peričnika je splahnelo pri tabli konec Mojstrane, kjer sva parkirala. Še v temi, ob petih, sva jo na smučehi mahnila do pod Stene, si oprtala smuči in zagazila, zaplezala... Kljub gaženju od kolen pa gor, nisva niti pomislila, da bi obrnila. Želja je bila neizmerna, pogled je težil samo navzgor. Smer je v celoti lepo zalita, kakor vsa dolina. Na prave razmere bo treba pa malo počakati. Plezala, garala sva kar sedem ur, nato pa sva oddrsala proti Staničevi koči in naprej v dolino, za Cmirom. Smuka je bila na momente odlična - puhec, kjer severnik pretekle dni ni dosegel in napravil skorjice.
Ja faaaak, carja, ej! Ni kej drugega rečt - bravo. Za turo, za poročilo, za fotke ... še takih!
V obdobju večdnevnega vetra, mraza in sneženja, smo izkoristili dan razjasnitve ter uživali v prelepih Julijcih.
CARSKO!!! Takih doživetij denar ne more kupit.
Andrej bravo za izbiro ture in še enkrat več za galerijo. Kaj ti bo dnar če ma Silvo silvertejp
Lepo, lepo, noro dolga. Letos se boste še naužili!
Čudovito!
Bravo za turo!
Noro lepi hribi, sploh če jih fotka pravi majster! Očitno pustolovščina za ponovit in mogoče še za več dni. Kolikor sem opazil, neke strašne gužve ni bilo.
Dodatek k Petrovemu poročilu o Vrtači, ki ga prikladno najdete v rubriki poročila! :D
Sreda 24.1. končno lep dan. Za dopust sem šefa le obvestil, bolj malo vprašal. Najbrž so isto naredili tudi Tanja, Peter in Mitja. Gremo na Stol. Peter in Mitja s smučmi, cenjena vloga luknjača pripada meni in Tanji. Štartamo iz Tinčkovega doma, do kjer nas pripelje neustavljivi Subaru pod taktirko Mitje. Jaz sem prvič v derezah toliko časa in prvič v novih-rabljenih čevljih. Malo me skrbijo žulji, a začuda ostanejo le (realna) skrb. Ni panike! Med vzponom srečamo gamse, ki jim vrtoglava dolina še ni dovolj - oni še po gasu kolikor da. Neverjetne živali. Pred vrhom je ledeno, dereze niso več luksuz ampak nuja. Vrh je čudovit, topel. Poslikamo se, pomagamo fotografu odleteti v dolino (ne, nič hudega mu ni - je bil pripravljen) in smučarja odsmučata, luknjača odluknjata v dolino. Presentljivo hitro smo pri avtu - le ura in pol. In tako se štirje zadovoljni odpeljejo proti domu. Naslednji dan "čutim" liste na nogah pri kolenu; prekurjeni so. Hoja po stopnicah navzdol je "zabava" brez primere. A do nedelje je že vse poštimano in pripravljeno na... Prispevek sledi!
Zadnja turna smuka v letu 2017. Ker je bila visoka nevarnost plazov smo si izbrali Struško.
O zimskih radostih konec starega leta in začetek novega, naj povedo fotografije...
Se cedijo sline ...:)
Dolžan sem že precej svojih zgodb in galerij. Vsakič, ko grem in fotkam, si mislim: madonca, tole bo rajcig na pak.si ...
No, da ne okolišim. Oni dan me je fant z lepim imenom (Nejc, kakopak), sicer naše gore list, povabil na Zelenico. Da bom malo povedal njihovem ferajnu, kako plezam in te reči. Fino, fajn, zmenjena hitro. Vikend rezerviran, predavanje sestavim po poti od Brežic do Ljubelja, čeprav je Martina hitro peljala. Je pa tudi res, da imam kar nekaj zadev že pripravljenih zadnja leta. Pa gre hitro. Ob mraku jo mahneva po svežem snegu in pasjem mrazu in v trdi temi doseževa kočo. Vzdušje prešerno, večerja fina, po večerji malo kramljamo, nato nastopim, mi kar gre, po meni krst vertikalskih nadebudnežev, nato žur s kitarami do jutranjih ur. Spanec primerno slab. Zjutraj se zadeve odvijajo počasi, sam pa nimam pravega miru. Po zajtrku ga mahnem v Suho ruševje. Še nekaj somišljenikov srečam, pa večjo Babičevo grupo. Hitro napredujem, v zatrepu trdo in mrzlo. Nikogar, ki bi šel gor, vidim pa sledi prejšnjega dne. Smuči na rame, gaženje do vrha, solidno me prepiha, na vrhu pa milina. Sonce, toplo, vse belo, debelo ivje, nikjer nikogar, čista tišina, v dolini megla ... v počasnem tempu se pripravim na spust. Dolge in široke smuči sprva nezaupljivo testiram, nato se počasi navadim. Nižje dol že kar veselica, vendar "all in all" smuka brez presežkov. Zapeljem v desni iztek pod zahodni greben Begunjščice. Psi na smuči, nato pa kmalu v nahrbtnik - lepilo ne dela. Hiter pozdrav v koči in dogovor z ljubico za še en vrh. Korajžno po Osrednjem plazu navzgor, Marjan in Špela navzdol - pohvalita smučarijo. Lep tempo, veter odnaša misli, v Y se nakazuje gaz. Zaprečim, ponekod do pasu v sneg, a je energija na vrhuncu. Tipajoče po gazi v grapo Y, veliko snega, gazim, edina sled se ustavi nekje na sredini - skok. Poskusim naprej, težav ni, nekaj zelo trdih odstavkov, nato zopet do kolen. Izstop je vrtoglav in zelo trd. Malce se obotavljam, preizkušam napihan sneg, na drugi strani znova nabijam stopinje in razmišljam, kje bom zavijal navzdol. Končno vrh. Nekaj negotovosti, hvalabogu brezvetrje, hitro se pripravim, saj sem se v glbokem snegu kar zamudil. Otvoritveni zavoji so živahni, v grapo pa vstopim po jajcih. Prvih 50 metrov vzame 10 minut. Za obrat ni pravega prostora in razmer. Le počasi ulovim ravnotežje in ritem in začnem zaupati zbitem suhem snegu. Nekaj zavojev in dihanje. Tako vse do Zelenice, brez velikih presežkov, a z zadovoljstvom o razdevičenju v zimi 17/18. V bajti napakiram, se poslovim in odbrzim v dolino. Popoldanski mraz pritiska, noge pečejo. Po napornih delovnih mesecih je bil zanje to lep zalogaj.
Pričakovano sem po takšni turi nekaj dni bolj težko deloval, odpornost je kapitulirala. Tudi zato zamuda pri objavi. Vseeno pa je bilo vredno. Dal sem si duška. Sredi velike zeleniške gužve sem smučal povsem sam in povsem prvinsko. Privilegij.
Današnji predpraznični dan sva izkoristila v čudovitih avstrijskih alpah, obiskala sva Kreiskogel - 2306 nmv. Razmere so bile dobre, v začetku mehak sneg, kasneje krepko pomrznjen. Vreme pa sončno z ogromnimi količinami nepredvidljivih sunkov vetra - bom naslednjič kar vrgla še žakelj cementa v ruzak, da me ne bo odpihnilo.
V soboto se je skupina treh turnih smučarjev znašla na potepu mimo Zelenice do Vrtače. PAK sta zastopala Igor in Arno, pravita, da so razmere dobre, na sončnih legah je že skorja, v senci je pa sneg še suh. Po grapi je kar precej vetra, ampak le ta je poskrbel da so bile razmere za smučat super, ker odlaga pršič na kompaktno podlago. Fotke so čudovite, še več takšnih.
Arno in Boško sva se nedeljskega jutra dobila pod Lisco. Smučke na noge in gasa, na Jelšivec, sosednji hrib. Sneg je bil fanatstičen, bilo ga je tudi do 40cm. Pod Jelšivcem srečava še enega lokalnega vriskajočega "dolgostopalneža", ki je ravno prerezal belo strmino. Na vrhu malo čaja. Nadaljujeva proti Lahovem Grabnu. Čez smrekov gozdiček, ki ni bil ravo bogat z belim prahom, prismučava, do lepega belega pobočja. Spustila sva se cca 450m. Na dnu pse na smuči in spet v strmino. Na vrhu Jelšivca se hitro spet transformirava v spustaški "mašini". Čudoviti spust v dolino, nekje v višini Cirja se začenja že malo težji sneg. Do avta še malo peš in domov na "južno". Po belih hribčkih in dolincah sva se potikala 5 ur.
Bravo za čudovit prispevek! Še več takšnih.
"Kljub nedoseženem cilju, smo vsi zadovoljni z turo, saj smo imeli odlično vreme, nekateri pa so si nabirali dragocene izkušnje na eni izmed najbolj veličastnih gora v Evropi."
Nekaj fotkic iz Loškega grebena
Bravo, Lenč! Tura in pol. Drzno samohodstvo, doživetje zagotovljeno. Še takih!
V četrtek se je dan počasi prelevil v večer, ko sva se z Edotom dobila na parkirišču pod slapom Rinka. Pot za tisti dan sva zaključila na domu Okrešelj, kjer sva imela posvet za naslednji dan. Izbrala sva Igličevo smer. okol 8.30 zjutraj sva bila pod smerjo in začela z plezanjem. Kmalu na začetku smeri sva malo zašla in kasneje opazila, da plezava Debelakovo varianto Igličeve smeri. Plezala sva okoli 6 ur, nabijala in izbijala kline. Torej dan bi bil težko kaj lepši. Sestopila sva skozi Turški žleb in nazaj do doma na Okrešelj in zasluženo pivo.
Bravo naveza! Tojeto. Še naprej. Uganko o vrhovih pa prepuščam tečajnikom;) Drgač pa, velik je teh napak, kak lokalc ti lahko še grdo zameri - Turski žleb (ime po Turski gori). Srečno!
Avtorji fotografij: Andrej Trošt, Peter Sotelšek, Albin SImonič, Mitja Kolman.
Čestitke za osvojene vršace in preplezano smer. Čudovite fotke in lep pripravljena galerija, res sem užival, ko sem jo pregledoval.
Mojster fotografije in prava ekipa v naravnem elementu :) Bravo.
Bi se podpisal pod Edvinov komentar. Super - fotke (in komentar;)).
Špili, kje so tvoji legendarni komentarji?:) No, tudi z običajnimi bomo zadovoljni ...
Evo ekipa. Neki sem na hiter spacal. Upam da so kej vredni komentarji.
Pa brez zamere ;)
2. vikend v februarju je bil rezerviran za ponovitev zimske tehnike, krst in naslednji dan rehalabitacijska tura, glede na počutje in pogoje. Vse se je izteklo tako dobro, da bi se težko bolje. Ponovitev zimske tehnike je bila poučna in zabavna, iskali in tudi našli smo izklopljene žolne :) Po večerji smo preživeli zabaven večer, kjer smo postali alpinistični pripravniki. Naslednji dan pa se je kljub ne najboljši napovedi, naredil lep dan in dobro smo ga izkoristili. Ob tej priložnosti se še enkrat zahvaljujemo vsem, ki ste pripomogli pri našem izobraževanju ter udeležbi tega vikenda, saj brez vas ne bi bil dogodek tako zabaven.
En avto mladih in en avto, nebom rekla starih, temveč izkušenih se nas je v soboto odpeljala proti Logarski dolini. Načelnik nas je razdelil v pare oz. tri v navezi. Gneča nas je sprva nekoliko ločila, vendar je večina poti vodila v zaledenele slapove potoka Ivovec. Spodnji slap (centralni Ivovec) je bil prijeten za ogrevanje in led kot puter za cepine. Kasneje se je slap razcepil na levi in desni Ivovec. Mi smo izbrali desnega, ki je nam, manj izkušenim dal vetra in mraza. Ampak volje je bilo na pretek, tako smo preplezali do konca kjer sva bila neizmerna vesela, ponosna in hvaležna Petru. Občutek nepopisne sreče, je le konec si mislimo eni, drugi pa ravno obratno. Sicer na koncu, ko le zmanjka zaledenele vrvi in ko si oddahneš, ugotoviš, da se je bilo vredno se potruditi in objeti led. Izkušnja je pustila nasmešek na obrazu in modrice na kolenih, kar nam je vsem skupaj dalo vedeti da je bil dan perfekten!
Nastavitve prikaza