'A si se že odločila, da greš, ' me že ene tretjič v nekaj dneh vpraša Matej. In jaz še vedno ne vem. 'V sredo se bom, ' ga obvestim. In s tem tudi sebe zavežem k dokončni odločitvi. Gradnja hiše terja svoj davek. Kljub lepoti in veselju, ki ga prinaša, se človek včasih izgublja v obveznostih, pogovorih, dogovorih, času, denarju in fizičnem delu. In tako se v sredo med vsemi dogovori z delavci, malicami, nabavami materiala in polaganjem ploščic, za vikend čudežno zasveti časovna luknja. Odločim se, da grem.

Petek namenim še nekaj gradbenim delom, ki sem si jih prisvojila, za ušesi počoham osla in pobožam moža in kakor bi mignil s puncami iz PAK-a že švigamo čez ovinke iz Krškega, Novega mesta in preko obmejnih vasi proti morju.

'Roma a nam vpneš prosim,' jo poprosimo. Nekaj minut zatem, ko se v soboto pogumno po poletnih mesecih premora zapodim v eno na pogled lepo petko, se ustrašim. Prve tri svedrovce vpnem brez težav, četrtega pa ni na vidiku. Tisti, ki ga vidim, je kar nekaj metrov višje, na ravni steni in zdi se mi predaleč. Nimam še pravega poguma. Ponavadi rabim kak dan, da se malo nastavim na ponovno plezanje.

Roma je seveda pri volji in kakor elegantna mačka se požene v smer. Hitro in natančno se premika, najde prej nevidni svedrovec in nam vpne smer do konca. Užitek mi je gledati izkušeno plezalko, ko se premika po steni. Kljub nabito polnemu plezališču Vela Peša nad Rijeko, kjer sta na trening, poleg veliko drugih, prišli tudi ena plezalna in ena alpinistična šola, se okrog nje ustvari nekakšna tišina. Ta mi pozornost zoži na gibe in ritmične premike in užitek pogleda je podoben, kot da se znajdeš na plesno gibalni predstavi. Sonce in svež zrak zagotovo prineseta drugačno izkušnjo od zatohlih gledališč. Lepo je. Še preden preizkusim steno sama.

Iz zamaknjenosti me predrami malo napet pogovor v bližini. Stokilogramski hrust, ki verjetno ne premika svoje teže vertikalno ravno z lahkoto, se jezi. Dve punci iz naše skupine sta po nesreči vzeli njegovo vrv, ki je bila podobna eni od naših. Ko sta jo vrnili, jo je nekdo iz njegove skupine pobral in odnesel neznano kam in ne najde je. Že drugi razlog ima v tem dnevu, da malo popeni. Priložnost tudi izkoristi. Imoraš imeti kar nekaj izkušenj v življenju, da pred tako silo mirno obstojiš in ne dovoliš, da te zruši. Druga možnost je, da čim prej najdeš vrv. To tudi storimo, ga za silo pomirimo in poskrbimo, da iz naše strani ne bo imel več razloga, da rogovili naokrog. 

Kljub zelo veliki gneči, je nekaj smeri naših in z užitkom jih plezamo. Po deževni in hladni jeseni pri nas na celini, je dan 900m nad morjem čudovit. Skoraj vroč. Razgled na 'vidikovcu' malo naprej od plezališča nam nudi poglede na morje, otok Krk in obalni del celine. Baterije se nam polnijo in v skupini je poleg plezanja tudi veliko čveka in smeha. 'Babe' pač. Dobro se razumemo, v marsičem smo si podobne in primerjave s službenimi sindikalnimi izleti nam dajo vedeti, da so takšne izkušnje posebne. Da jih potrebujemo in smo zanje hvaležne. Zadnje žarke dneva zaključimo s pohodom na Platak, smučišče malo višje, kjer iz štirisedežnice na vrhu vidiš velike svetleče modrikaste zaplate Jadrana.

Prejšnji večer smo izkoristile, da smo se udobno namestile v dve hiški v kampu Oštro. Povsem sta obnovljeni, zelo funkcionalni – to seveda ženske takoj opazimo - in izven sezone zelo poceni. Strošek celotnega izleta je majhen glede na vse, kar doživljamo. Drugi večer smo sproščene, malo bolje se že poznamo, za sabo imamo prekrasen dan in lakoto smo si potešile s pico v bljižnji piceriji. Tamkajšnja natakarica nas je prav po vojaško 'zrihtala' in natančno uredila vrstni red naročanja, utišala tiste, ki so hotele skočiti vmes, malo grdo pogledala, se malo nasmejala in prinesla prav fine pice. Kljub utrujenosti, posedamo v skupni jedilnici, ki smo si jo uredile v eni od hišk, poslušamo glasbo, grizljamo domače prigrizke in peciva, ki smo jih zgledno napekle ali naročile doma in se seveda pogovarjamo. O čem? Marsikdo te neskončne pogovore ne razume. Meni pa se se zdijo pomembni. V njih si izmenjamo marsikatere izkušnje, informacije in načine reševanja določenih izzivov s katerimi se srečujemo. Eni so podobni, drugi povsem edinstveni, modrujemo, se vzpodbujamo in pomirjamo. V temle opisu seveda zamolčim še kakšno bolj zanimivo zgodbo, ki zaokroži in salve smeha, ki jih komentarji sprožajo. Morda bi se kdo v njej prepoznal. Ali pa prepoznal koga, ki pozna koga, ki pozna koga, ki se ga zgodba tiče. Ko se končno napokamo v postelje, zaspimo kot tigrice v mirnih zavetjih savanskih skalovij....

Naslednji dan po zajtrku, pakiranju in vsem kar sodi zraven, po nekaj deset kilometrih vzpenjanja nad reško obalo, zapeljemo na parking, ki vodi k plezališču Kamenjak. Na drugi strani ceste je, ki vodi na Velo Pošo, kjer smo preživele soboto. Nabito polno je. Neodločene smo in malo vznemirjene. Ne bi se rade zopet gnetle. Poleg tega je dan hladen in meglen. V kombiju smo se ogrele in malo zasedele in ni nam všeč, kam to vodi. Sandra se je že prejšnji dan pozanimala pri plezalni in alpinistični šoli kakšne načrte imajo in vedeli smo, da bodo nedeljo preživeli v Kamenjaku. Nismo pa pričakovali, da bo še toliko drugih. Odločimo se da, gremo pogledat še nazaj na Velo Pešo in preverimo, če je kaj manj zasedena. Ko se pripeljemo na parkirišče, smo navdušene. Na parkingu, na katerem dan prej ni bilo niti enega samega samcatega prostega parkirnega mesta, stoji le en avto. Po uvodnem lulanju, ki nas ženske v hladnih dneh razpršuje za okoliškimi skalami, se zopet podamo proti skali dobrih deset minut naprej. Oblaki nad nami že tvorijo neprepusten pokrov, upamo da jih bo kaj razgnalo, a se le spuščajo nižje. Kmalu smo v mleku, kot bi temu dejal Natalijin oče planinec. Vrhovi vseh smeri se zamegljujejo, vendar pa se odločimo, da nas ne moti. Smeri so dolge, lepe in predvsem prazne. Izbiramo, kje bomo plezale, možnosti je veliko. Sandra in Roma sta še vedno glavni vpenjevalki, saj ima veliko smeri, ki so večinoma za nas dosegljive, kakšen bolj težek del. Vseeno se v njih preizkušamo in iščemo načine. Drugi dan smo že veliko bolj pogumne in čas mine kot bi izginjal. Vmes malo pomalicamo iz skupne škatle jedi. Vsega po malem smo nametale vanjo in med stvarmi se znajde vse od domačih jabolk do čipsa. V hladnem vremenu smo lačne in vroča kava in čaj v termoski nas malo ogrejata. In seveda stena, ta te nikoli ne pusti hladne. Količina oblačil, ki jih vlečemo nase se veča in nahrbtniki so že napol prazni od vsega kar smo pojedle in oblekle. V primerjavi s prejšnjim dnem, ki je kar vabil k fotografiranju, ta dan le redkokatera izkoristi za dokumentiranje. In čeprav na prvi pogled ni idiličen, je vseeno čudovit. Da nam novih moči in vztrajnosti.

Popoldne se neopazno prikrade in kaj nam na koncu še ostane poleg poti domov? Na vmesnem obcestnem postajališču je gneča, staro in mlado se vrača iz oddiha in med njimi se znajdemo tudi me. Kmalu zavijemo iz avtoceste in se zapodimo čez ovinke proti Novemu mestu in Krškemu, poslušamo glasbo, se pogovarjamo. Na meji nasmejimo hrvaškega policiste in rahlo nanerviramo slovenskega državljana za nami, ko naša mlada luštna članica iz najbolj spodnjega nahrbtnika v prtljažniku, ki ga sprva sploh ne najde, vleče svoj osebni dokument. Čeprav traja, ji to končno tudi uspe in kolona ki se je nabrala za nami se počasi pomakne naprej. Čudežno jih nato policist kar spušča, brez da preverja njihove dokumente. Pri nas je bil zelo temeljit. Počasi na vmesnih postajah oddajamo eno po eno članico. Krško, kamor prispemo nazadnje, je že dobro zavito v meglo in še malo in tudi sama prispem domov. Doma počoham osla za ušesi in pobožam moža, gradbena dela so se, ko me ni bilo, malo premaknila, iz dvodnevne distance občudujem ploščice ki sem jih položila v petek in po jesenski hladni noči je pred mano že nov teden.

Na ženskem vikendu smo se družile: Sandra, Jerca, Maja, Mia, Bojana, Romana, Natalija, Tanja in Martina

Spanje: kamp Oštro, Plezanje Vela Peša, 21 smeri, od tega ena trojka, dve štirici, osem petic, tri pet plus, štiri šest a, dve šest b in ena sedem a

Slikce: v galeriji pak.si

Zapisala: Mia

Na sončen ponedeljek, ko se večina ljudi odpravlja v službo, sva se z atijem odločila, da se povzpneva po zanimivem brezpotju na Matkovo kopo. Zgodnje zvonenje budilke je nujno, če želiva na vrhove, ki so v tako oddaljenih predelih države kot je Matkov kot. Na turo sva se pripravila kot da gre za lažji plezalni vzpon, vzela sva 30-metrsko vrv in osnovno plezalno opremo, če bi šlo kaj narobe oziroma če bi si želela kakšen del dodatno plezalno "začiniti". 

Za izhodišče sva si izbrala Turistično kmetijo Matk in sva nato po gozdni cesti začela vzpon. Brez problemov sva se po lepo vidni lovski stezici prebijala pod grebenom Jerebičje, šla preko vsaj treh zelo izrazitih škrbin ter se kmalu znašla pod vrhom omenjenega grebena. Vrh Jerebičje (1700 m) nam ponudi z izjemnimi razgledi na vse strani ter nama iz jutranje megle razkrije na sveže pobeljene najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Iz grebena se malo spustiva, nato pa se vzpneva še na Matkov Grintovec (1761 m), s katerega se je odprl pogled na Matkovo kopo, ki se je zdela neverjetno blizu. Poleg Matkove kope nam ne more uiti impozanta ostra škrbina, v obliki zoba, ki se dotika gore na avstrijski strani - to je Matkov zob. 

Iz vzhodne strani grebena se usmeriva na SZ del, tu prečiva strmo pobočje, prideva do preduhov, se stisneva skozi večjega od njih, nato pa se usmeriva v široko grapo, ki naju pelje do grebena. Predel postane precej krušljiv, zelenje pa je zaradi jutranje megle in nizkih jesenskih temperatur mokro in spolzko, zato se zaradi atijeve negotovosti odločiva izvleči štrik. Hitro se naveževa in narediva varovališče kar okoli borovca - drugega itak ni. Sama sem se počutila povsem zanesljivo, zato sem se prva odpravila naprej in na naslednjem borovcu naredila štant in varovala še atija, ki je navezan dosti bolj zanesljivo preplezal krušljiv teren. Po dobrih 30-ih metrih se odveževa in se podava v ozko, še zmeraj krušljivo grapo, ki naju pripelje do grebena.

Greben se hitro postavi pokonci, je zelo zračen in ponuja vrtoglave poglede v globino. Kljub temu, da je greben v celoti obsijan s soncem, je pod nogami še vedno precej mokro, zato se na najbolj strmem, z borovci preraščenem delu grebena ponovno naveževa za nekaj metrov in se varujejva dokler ne doseževa lažjega sveta. Nato po desni prečiva greben ter se usmeriva levo v ozko, strmo zajedo ter po kratkem in sladkem končnem plezanju doseževa vrh. 

Ker se je ura bližala pol eni, sva se hitro odpravila v dolino, saj naju je čakal še dolg sestop, ki ga nisva poznala. Iz vrha sva se usmerila v smeri Krničke gore in na edinem mestu, ki ni bilo prestrmo, zapustila vrh. Še dobro nisva začela sestopa pa sva bila že izgubljena med množico borovcev. Ko končno najdeva prehod, se na najino srečo po strmi in krušljivi grapi spustiva za vsaj 150 m višincev - no pa nama kar gre sem pomislila. Začelo naju je sicer malo skrbeti, ker se pot nikakor ni želela usmeriti v levo, kjer naj bi prečila vzhodno steno Matkove kope in se počasi krožno vrnila na pot, kjer sva zjutraj začela. Vendar poti v levo kar ni in ni, midva pa se čedalje bolj spuščava v dolino. Po slabi uri sestopa se grapa začne širiti v strmo pobočje, pred nama pa se kar naenkrat pojavi razpotje, ena pot v levo, druga v desno, in vesela se zapodiva v levo stezico, ki naju je preko škrbine popeljala proti vzhodni steni. Pot je bila zelo izrazita in shojena, če bi dodali še markacije, bi bila prava planinska "avtocesta". Precej nizko sva se že spustila po poti, ko sva se kar naenkrat znašla pred strmo zarezano grapo, ki jo naredil hudournik. Edina pot je bil po zelo strmi zajedi, ki pa je na srečo imela neko staro zajlo. Sama sem se brez problema spustila po njej, medtem ko je ata rekel, da tu dol pa že ne gre! Odveže štrik, se naveže in se za mano spusti z enim 15-metrskim abzajlom - to je bil spust v grapo, čakal pa naju je še vzpon iz nje. Tu se je pa spet malo zakompliciralo in rešili so naju borovci, kot že dvakrat danes, ko sva se spet varovala na teh nadležnih, a močnih gorskih iglavcih. Zaradi hudournika so bile skale mokre, brežine prestrme, zato sva našla del, kjer sva po borovcih lahko namestila varovanje in se povzpela nazaj na pobočje in stezico. To je bilo zadnje varovanje, spustiti sva se morala samo še do gozdne vlake, po njej pa cik-cak v dolino. Moram reči, da je bila tura zanimiva, polna presenečenj, ki te lahko čakajo v gorah, brez borovcev pa marsikje ne bi mogla rešiti problemov.

Nina

Prvič plezat na morje, prvič v zloglasno Paklenico.

Kar nekaj radovednosti in vznemirjenja že pred odhodom.

Z Valerijo sva krenili na pot, vmes marsikatero rekli in se zvečer ob postavljenih šotorih spraševali kje so vsi alpinisti in ali bova v naslednjih dneh dosegle zastavljeno „plezalno normo“.

V petek sem s Sandro in Samotom splezala prvo pakleniško večraztežajko Severno rebro, v naslednjih dneh sta sledili še Velebitaška z Andrejo in Matejem ter Barba Antin z Mičotom.

Plezanje vsake je bilo unikatno.

Frikanje ni bilo nič manj zanimivo. Podobno velja za morje in tolmune kanjona.

Paleta občutkov, momentov in spoznanj, tako v skali kot na tleh.

Zame Paklenica 2021.

Zapisala Adrijana Čede

Več sten, več oprimkov ... več dela. Še posebej tistikrat v letu, ko je potrebno zadeve temeljito očistiti, pregledati, sploh pa nato roditi nove ideje, kako morje oprimkov razporediti po steni v nove privlačne kombinacije. Reportaža prikazuje veliko (večdnevno) delovno akcijo, ki smo jo izvedli ob koncu poletja 2020. Priprave in ideje so se sicer začele že bistveno prej. Približno leto dni prej smo začeli intenzivno rojevati idejo o novi bolderci v Brežicah in celo leto (jesen, zima, pomlad, poletje) je nato potekalo delo na tem projektu. Ob koncu pomladi smo izbrali nove oprimke za velikanko, pred poletjem pa se že dogovorili, da akcije izpeljemo pred začetkom nove sezone. Načrtovanje akcij terja precej časa in energije: nabiranje ekipe, razporejanje dela, usklajevanje terminov na vse strani, nešteti klici, mejli, sestankovanje in prošnje za morebitna sredstva itn. Šele nato - končno - pride delo.

Pa da vidimo, kako je šlo ...

Prvi dan na terenu, sreda, 19. avgust. Zbor ob 15. uri v brežiški dvorani, Franci že razgraja po steni, Sandra in Nejc premišljujeva logistiko, Grega in Buši poprimeta pri razstavljanju male plezalne stene. Takoj po službi počasi kapljajo Jure, Rocky, Uroš, Mičo, Bojč. Mala stenca "pade dol" hitreje od pričakovanj, tudi spodnja polovica (in še malo) velikanke je slečena, oprimki sortirani ... konec akcije že pred 18. uro? Nikakor. Vnema ne popušča, fantje se lotijo pranja, ki je bilo v načrtu za soboto. Šefica nas zalaga s hrano in pijačo, vmes skoči še po kis za pranje oprimkov, visokotlačni čistilec brni brez prestanka in že v trdi temi, nekaj čez 21. uro, so vsi oprimki očiščeni, vsi prostori pospravljeni, lesena konstrukcija male stene pripravljena na odvoz. 9 prostovoljcev, skupno slabih 40 ur dela (en teden šihta), če seštejemo prispevek vseh. Sreda gre počasi spat, v mislih pa se že kujejo načrti za naslednji dan in predvsem vikend, ki bo po zaslugi uspešne srede prinesel spremenjen urnik.

Četrtek, 20. avgust, se prične na Senovem, kjer se pripravi les za campus v MC KK. Pero in Ajda se pripeljeta s TEBovim (hvala jim!) kamiončkom, na katerega naložimo ves material. Naslednja postaja je MC Krško, nato v Brežice, kjer že čakajo Buši, Franci, Jure in Uroš. En, dva, tri je ves material, ki je ostal od male plezalne stene, na tovornjaku, hkrati pod steno prestavimo še oprimke, ki so se od prejšnjega večera sušili na zraku. Jure in Uroš nadaljujeta po svoje, ostali se zapeljemo v Veliki Podlog, kjer pri Cerotu in Mateji (ja, na ta dan sta bila še dva, Svita pa ni bilo doma:)), raztovorimo prtljago, malo prigriznemo, poplaknemo grlo in poklepetamo. Že pred 19. zvečer smo doma, akcija zaključena. Fotografirati pa ni bilo časa. Je šlo prehitro:)

Verjamem, da vas že zelo zanima, kako se je zgodba pisala v petek;)

Evo ga. Tudi petek je za nami. Po načrtih. Začelo se je ob 12. uri s klicem prevoznika, da so prispeli novi oprimki. Paleta, 300 kg. Z Draženom, ki skrbi za dvorano v Brežicah, sva jih naložila na vozičke, zapeljala pod steno, tam je sledil popis in raztovarjanje. Naslednji klic prav tako razveseljiv: Matevž pride že jutri v Brežice in začne s postavljanjem nove bolderce. Ni slabo! Ob 16. uri miting na bolderci v MC KK s ciljem prenove campus boarda. Počasi in vztrajno, z enim ne prav prijetnim padcem z lestve, sicer pa vrhunski izdelek, ki smo ga na kratkem sešnu že malce preizkusili. Za močno ekipo pubecev (Ambro, Almo, Rocky, Grega itn.), ki zadnja leta skrbijo za dober spirit (in da naše plezanje ne potone), bo izziv pravšnji. Venga, boys!

Nato pa se je začelo zares. Postavljanje smeri.

Obrt postavljanja smeri je pravzaprav umetnost, ki terja celega človeka in je odvisna od njegovih izkušenj, plezalne kilometrine, razumevanja plezalnega gibanja  itn. Za izrazom postavljanje smeri se skriva obilo detajlov, največji izziv pa je zadovoljiti plezalce skozi plezalno sezono. Postavljavec je nagrajen, ko vidi, da plezalec razreši njegovo uganko. Ko se zadovoljen spusti pod smer in z navdušenjem pove, kako je dobra in da ga je ravno prav navila. Smeri se seveda postavlja z različnimi nameni in za različne cilje. Tekmovalne in trening smeri so povsem druga zgodba kot (komercialne) smeri v plezalnih centrih - zadeve izhajajo iz povsem drugačnih vzgibov uporabnikov plezalnih objektov. Dandanes je zelo težko zadovoljiti vse, še sploh v društvenih okvirih, ko na eni steni gostujejo najmanjši otroci, pa tisti malo večji, tekmovalci, rekreativni plezalci, vrhunski športniki, udeleženci začetnega tečaja športnega plezanja in alpinistične šole, pa starši otrok na šoli zanje in še bi lahko naštevali. Nemogoče je ustreči vsem, zato iščemo kompromis oz. najnižji skupni imenovalec, kar v splošnem pomeni (ne)zadovoljstvo vseh. In to je nekako najbolj pravično:) Brežiška velikanka nam izrazito narekuje karakter in težavnost smeri (izjemen previs se pač mora nekje poznati), zato je včasih težko umiriti želje uporabnikov, ki bi si po velikih ročkah želeli premagati celotno previsje in osvojiti vrh. Še težje je zagretemu rekreativcu - začetniku dopovedati, da je bistvo dobrega plezanje vse kaj drugega, kot priplezati na vrh smeri. Ali pa, kar je še huje, da je za premagovanje takšnega previsja pač potrebno nekaj let trenirati.

Pustimo postavljavsko filozofijo ob strani (napisali bi lahko še precej strani; vedoželjnim v branje ponujam namensko revijo za rutseterje - vau, kako se naš šport razvija!) in se lotimo prvega postavljavskega dne: sobote, 22. avgusta. Z Drejkotom navdušena začneva premetavati škatle novih oprimkov in ko se pridruži še Jure, veselo razkladamo oprimke naokoli. Ob tisočih barvnih kamnov in prazni steni človek ne ve, kje bi začel. Tudi mi smo se malo lovili. Še dobro da so nam ostanki smeri v zgornjem delu malce pomagali pri osredotočanju. Na pomoč sta prisokočila še Valerija in Tomi, a pet sobotnih ur je prehitro minilo. Komaj smo se dobro ogreli, že je bilo potrebno vse skupaj zložiti nazaj (kar tudi terja nekaj volje, časa in moči). Obeti za delovno nedeljo pa so bili vseeno dobri.

Gospodov dan smo začeli že pred 9. zjutraj. Močna ekipa (Drejko, Rocky, Grega S., Samo, Nejc) je nakazovala uspešen dan. Začeli smo vneto in tako vztrajali do teme, vmes pa si vzeli čas za kosilo. Od leve proti desni so nastale neke ključne linije zelo raznolikih težavnosti. Prav vse smo priključili na že obstoječe smeri v zgornjem delu stene. Z Rokom sva obudila star zeleni projekt v osrednjem delu stene, na desni pa odprla vizionarsko kapniško/mišjepeško linijo. Veliko dela in energije nam je vzel stalaktit v spodnjem levem stropu in fantje so morali preizkusiti, če gredo gibi lepo preko njega. Kar nekaj dobrih plezarij je bilo videti. Ni skrivnost, da je v tako dobrem vzdušju, med predanimi in strastnimi plezalci delo mnogo lepše in lažje teklo. Prav vsak je prispeval svoj kamenček v mozaik. Eni z mašinko v roki in ob kreiranju novih idej, drugi s podporno vlogo, z neštetimi vzponi na oder in lestev, s tisoče premetanimi vijaki, z žarečimi očmi podpore in opore, ko viseč v pasu človek briše potne kaplje iz oči, se napenja, da bi dosegel želeno luknjo, ter moli, da bo matica zdržala tresljaje vijačnika.

Vse to in še več je postavljanje smeri. Z željo, da bodo jeseni proti vrhu zadovoljno zaplezali nadebudneži in ostali asi.

Nedelja je v izkupičku prinesla več kot 10 novih linij, a v načrtu jih imamo vsaj še štirikrat toliko, zato bo teden, ki prihaja, naporen.

No, pa se je izkazalo drugače. Po ponedeljkovem počitku in času za organizacijo novega (upajmo zadnjega) tedna, smo v torek po vnetem začetku na odru velikanke kmalu doživeli hladen tuš: rokometaši so postopoma okupirali dvorano in nas počasi prisilili k umiku. Že napovedano delo v sredo smo prav tako mogli preklicati, tako da smo "dobili" prosto vse do petka. Smo pa v torek - na akciji smo bili Rocky, Grega S. in moja malenkost - postavili kakšne 3 nove linije, malo popravili že obstoječe, veliko razmišljali, kako naprej, in 4 ure so se hitro odvrtele. Vse kaže, da bo zadnji vroč poletni vikend vroče tudi pod brežiško velikanko, kjer se bo delalo na vso moč. Že v petek popoldne pa bomo, upajmo, v enem zamahu pripravili brestaniško lepotico.

In smo jo ... petek je bil dan za metek. Vsi nabriti kot metki, ekipa, da te skipa, v pomoč pa še dvižna košara iz Termoelektrarne Brestanica, ki je obetala lažje delo. In res - izkazala se je. Tako kot njen šofer/šef/upravljavec Peter, ki nam je iz nje vse do pod stropa v roke podajal oprimke različnih barv, da so leteli na steno kot po tekočem traku. Mičo, Rocky in Nejc smo prevzeli postavljanje smeri, na tleh je kontrolo prevzel Franci, povezoval pa nas je - kot že omenjeno - Pero. Še z dnem je bila stena (bolj ali manj) polna, oprimkov je zmanjkalo (morda jih kaj ostane v Brežicah in pridejo na obisk v Brestanico?), mi pa smo se zasluženo nagradili s hrano in pijačo na sosednjem bazenu.

Steno krasi nekje med 15 in 20 novih linij, predvsem smo zelo obogatili plato, za kot pa nam je celo malo zmanjkalo municije. Vseeno smo del stene popolnili še z raznobarvnimi oprimki, ki morda malce podirajo večinski koncept, kar pa v bistvu le kliče k temeljitejši prenovi brestaniške infrastrukture. Upam, da bomo z odgovornimi na vadbah kmalu vzpostavili komunikacijo o ciljih in potrebah, ki jih bo poganjala nova generacija otrok. Ta bo lahko smeri ocenila že 15. septembra.

A čeravno smo bili v petek uspešni in sproščeno nazdravili novim brestaniškim linijam, noč ni bila prav dolga in mirna. Vikend je obetal dve celodnevni akciji, v katerih smo imeli namen končati delo na brežiški velikanki. In to je terjalo mnogo skrbi, načrtovanja, razmišljanja. K sreči se je za sodelovanje javil Andrej Trošt, katerega vrhunskost in izkušnje pri postavljanju smeri, so olajšale situacijo. Že nekaj čez 8. zjutraj sva s Senovega drvela v Brežice, kjer se nama je za dopoldansko asistenco kmalu pridružil Franci. Ko pa se je na vratih dvorane (nepričakovano) pojavil še Rocky, se je naša produktivnost zelo dvignila. Žal se je ekipa v času kosila prepolovila. Andreja je zdelala morska bolezen (pogosta težava postavljavcev ob delu na odru), Franci je odšel svojo pot, z Rokom pa sva si pred večerno soparo v dvorani malce opomogla v Hudi piceriji. Do večera sva nato švicala v družbi komarjev in obiskovalcev, ki so nama razbijali monotono gledanje v steno, izbiranje in premetavanje oprimkov, iskanje pravih vijakov ... Že v globoki temi me je Rok dostavil domov, sam pa sem mu zaželel srečo za naslednji dan, ko sta se z Aljažem (oh, fant, kako smo te pogrešali te dni!:)) namenila sodelovat na vrhunski Triglav the rock v Ljubljano. Joj, bi šel z njima. A sem se, upajoč na pozitivne odgovore, namenil preverit udeležbo ekipe za naslednji dan. Olajšanje je prinesel pozitiven odgovor Andreja in Grege.

Morda na tem mestu še beseda ali dve o "morski" bolezni postavljavcev smeri, ki jo povzroča delo na visokem, majajočem se odru. Višji kot je, bolj kot je vitek, bolj se seveda maje in manj odpušča napake. Po nekaj urah tam zgoraj, kjer je temperatura še bistveno višja kot pri tleh, sploh ko je potrebno kdaj celo zaplezati v strop ali pa montirati velike oprimke, ki imajo 10 kg, je človek izžet, izmučen. Znoj teče v potokih (celo meni, ki se navadno oznojim malo kasneje kot ostali), sestop na tla pa spominja na romanje domov po nekaj preveč zaužitih pirih. Občutek potovanja na ladji nas nato pogosto spremlja še nekaj dni, predvsem pa noči, ko je potrebno zatisniti oko, pa se vse še rahlo ziblje. Sam sem se z leti na ta občutek že kar malo navadil, nekateri pa se ne morejo nikoli. O nevarnosti (ali skrbi za varnost in posledično hitrosti tam zgoraj) pa niti ne bi izgubljal besed.

Plan za nedeljo je bil ambiciozen: dokončati delo. Situacija na tleh - malo morje oprimkov - je sicer nakazovalo drugo realnost, a se ji nismo dali zmesti. Andrej, Grega in Nejc smo pridno zagrizli okoli 9. ure. Ker smo se lotili plate v skritem kotu, so smeri nastajale nadpovprečno hitro. A še hitreje je prišlo kosilo, v pozno popoldne sva z Grego nadaljevala sama, imela vmes nekaj zelo dobrih prebliskov, veliko časa pa izgubila z mozganjem kombinacij smeri, ki so nastajale iz novih, čudovitih oprimkov, ki jih ne moreš kar tako povprek pritrditi na steno. Merila sva razdalje, dosege, študirala, kako maksimalno izkoristiti oprimek, da ga bo potrebno še haklati itn. Nešteto kombinacij, prestavljanj, pa praznih in zaribanih lukenj, ko je bilo potrebno splezati z odra dol in po zadnji strani stene poiskati in popraviti luknjo. Neskončno in težaško delo. Mokra do gat sva sprejela obisk komarjev, pa najinih zvestih podpornikov (Iris, Martina, Lena, Juta, Tomi, Julita, Eva in Neja: hvala vam za vse obiske in potrpljenje, pa mimogrede kakšno hitro pomoč), vmes pa postopoma dvigovala oder do zadnjega metra stropa in prvih lukenj v plati. Višje ni šlo, prehitela naju je noč. Z nekaj grenkega priokusa, pa vseeno zadovoljna ob pogledu na (pre)polno steno, sva s pomočjo upravnice Sare še razstavila oder, pospravila vse oprimke v kot in odšla v noč. Z idejo, da se naslednjič vrnemo splezat vse zadeve, seveda pa tudi dokončat preostalo delo.

Po dnevu počitka in menjavi letnega časa sva bila na prvi šolski dan že zjutraj v dvorani s Tomijem. Moja naloga je bil popis in pregled smeri, Štromi pa se je lotil premestitve luči na novi bolderci. Naštel sem 52 samostojnih linij, 3 med njimi (ki bodo plezale do vrha) so ostale nedokončane, prostora pa je še za približno 8 (krajših) smeri. Medtem ko sem po kratki asistenci Tomiju ves zdelan pobral šila in kopita, se je on ves delovnik pod stropom "pogovarjal z lučmi", nato pa ga je čakal še šiht.

Zadnji stavek pove vse: društvo sloni na posameznikih, ki so (navadno) ob redni službi, pripravljeni nameniti svoj prosti čas za dobrobit širše skupnosti - društva. K sreči je naše društvo (beri vsi posamezniki, ki so prispevali) v skoraj treh desetletjih obstoja ustvarilo prepoznavno ime in še bolj prepoznavne rezultate ter pogoje, da lahko požrtvovalnost vsaj malo tudi nagradimo. A ob tranziciji, ki jo doživljamo - tako v splošnem kot v okviru manjših skupnosti, tudi društev, je vprašanje, koliko časa še lahko pričakujemo delovanje takšnega sistema. Vzdržnost oz. bolj popularno trajnost(nost) torej. Kot družba, država in društvo smo vse bolj v iskanju sožitja/sobivanja tržnega pristopa in dobrovoljnega prostovoljstva. Praksa v razvitem športnoplezalnem svetu kaže na uspešnost tržnih - bolj kot ne zasebnih, včasih celo državnih in civilnih/društvenih! - zgodb (pri nas že nekaj, Avstrija pa je učni primer), v Sloveniji večina plezalne dejavnosti še vedno ostaja nekje med civilno družbo in javnim denarjem, ki podpira njeno (tudi tržno) delovanje, a v prvi vrsti vseeno neprofitno delo, ki pomaga pri razvoju in zdravju širše skupnosti. Kaj je bolje, kaj je prav, kakšen model je najbolj vzdržen ...? No, to je že vprašanje za kakšno doktorsko nalogo:)

Mi pa se vrnimo na bistvo in zaključimo: v reportaži, ki je zajemala 10 delovnih akcij/dni, je neposredno (če ste prešteli?) sodelovalo 16 posameznikov, ki smo skupaj prispevali 221 ur. Nameščenih oprimkov nismo šteli, novih je bilo za približno 4500 EUR, kmalu "bomo" bogatejši še za nov objekt, ki bo stal skoraj 10x toliko. Ampak: kaj je vse to skupaj napram dobri volji sodelujočih, pa tudi podpornikov, in naših dobrih odnosih, ki jih (tudi skozi delo) gradimo?

Sredi tedna, ki se poslavlja, je naša plezalna sredina izgubila še eno legendo. A to ni bil plezalec. Po poklicu policist, ki se je iz rodnih Žirov zaradi varovanja meje Svobodnega tržaškega ozemlja z ženo preselil najprej v Sežano in nato v Osp, je bil znan kot trdna opora svoji boljši polovici, s katero sta omogočila razvoj plezalne dejavnosti v morda našem najpomembnejšem plezališču. Bila sta oče in mati plezalni skupnosti, družini, ki je vsako leto rasla. Dobra tri leta za Elico je k večnemu počitku legel tudi Emil.

Emila in Elico Vehar smo poznali domala vsi posavski plezalci, ki smo aktivno plezali še v prejšnjem tisočletju. Na njunem dvorišču sredi idilične vasice Osp se je velikokrat začel plezalni dan, še večkrat (pravzaprav vedno) pa tam tudi končal. 80. in 90. leta so s pogledom današnjih oči že tako ali tako ena sama romantika, če pa iz spominov potegnemo še neskončnost trenutkov pod njunim nadstreškom, nostalgija povsem prevzame misli. Sam sem omenjena romantična leta sicer doživljal kot otrok, mladostnik, zato sem pomen tistega časa in prostora v celoti spoznal in razumel šele kasneje. Zares pa se ga morda zavedam šele zdaj, ko v mislih podoživljam oster zavoj po strmem betonskem dovozu, ki ga morda ne bom nikoli več prehodil. No, gotovo ne z namenom, da bi ju šel pozdravit, voščit, vprašat – kako gre?, natočit kakšno flašo vode ali vina, se stisnit v topel objem, poklepetat ... Žalost ob izgubi bo z leti najbrž prešla v toploto spomina na nekdanje brezskrbne plezalne dneve pod toplim primorskim soncem, v družbi simpatičnih starčkov, iz katerih je vrela neverjetna mladostna energija.

Skupnost je izgubila dolgoletna varuha osapskega plezanja. Izgubila je zatočišče, ki v zadnjih letih – letih njune visoke starosti – morda ni imelo več nekdanjega pomena, a nam nikoli ni zaprlo vrat. Izgubili smo najpomembnejša neplezalca v plezalni skupnosti. Verjamem, da bi mi začetniki te dejavnosti iz konca 70. in začetka 80. let, ki so ustvarjali zgodovino osapskega plezanja, pritrdili. Na njunih plečih se je gradil odnos plezalcev z lokalno skupnostjo, ki naši dejavnosti ni bila naklonjena. Danes, ko se ob preobljudenosti plezališč bolje zavedamo težav, ki izhajajo iz tega naslova, morda tudi bolje razumemo, kakšen pomen sta za razvoj našega športa imela Elica in Emil. Dama seveda na prvem mestu – zanimivo: vedno smo rekli, da se dobimo pri Elici. Morda zato, ker je kot gospodinja odpirala vrata hiše in v njej držala tri vogale. A vedno smo mislili na oba. Bila sta odličen primer zakoncev: različnih karakterjev, ki se dopolnjujeta v celoto. Ki brez pomislekov dajeta – se razdajata, ne da bi pričakovala kaj v zameno. Brezpogojno, za plezalce. Čeprav sama to nikoli nista bila. Tudi zaradi tega smo ju občudovali, se od njiju učili, ju neizmerno spoštovali.

Prišel je čas za besede slovesa, ki pa jih je tako težko zbrati. Človek veličino dejanj in vtisov navadno lažje in bolje premisli in dojame sam s seboj, v molku. Godbeniki vertikale bi me dopolnili: Brez odveč besed. Sam sem tovrstne besede strnil prvič. Zase. In za skupnost. Da bi, ko mine čas, lažje dojeli, vedeli, kdo sta bila. Elica. In Emil. Srečno tam ...

In ker ste, dragi moji kolegi, tudi mnogi med vami bili del te lepe zgodbe, je sedaj (in na tem mestu) pravi čas, da strnete vtise, napišete kakšno prigodo (ni jih bilo malo) – verjamem, da veselo, poiščete stare diase ali fotke, ki ponazarjajo tisto nikoli več enako romantiko, brezčasje nekdanjega časa ... ter tako počastite spomin na velika človeka in odlične čase, ki smo jih preživeli skupaj – v njuni družbi.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------

Romana Tomšič: OSP ne bo več isti ...

... Elica in Emil sta mu dala nepozaben pečat.

Moji spomini so živi predvsem na druženje plezalcev pri Elici. In to ne samo za pozdrav, vodo in kozarec vinčka. Okupirali smo celo vas in seveda njuno dvorišče. Elica je večkrat rekla, da med tednom vse postori, ker je vikend namenjen plezalcem. Že ob petkih smo trumoma prihajali dol, spali po vasi, v zapuščenih hišah, garažah, pod steno ... Dolgo v noč smo čvekali, se smejali in norčevali ob Emilovi kapljici. In delali plane ... in se hvalili, se veselili in plezali. In ponovili naslednji vikend. Kako nam ni bilo težko priti v Osp. Z avtobusom, na štop, brez mobitelov. Nikamor se nam ni mudilo. V eni taki zanimivi "karanteni" smo bili. Leta 1986 sem prvič plezala v Ospu. Ker se je takrat hodilo peš od avtobusne postaje, sem itak zgrešila in zavila pod prvo steno. Miška - Mišja peč - ni bila prava, čeprav smo kasneje, ko smo postali močnejši, veliko plezali tudi v Miški. Moja prva v Ospu je bila vsem znana Medo, kmalu so sledile še Luknja, Muha in še isto leto tudi Pajkova streha. Naslednje leto je bilo že bolj plodno: Stara, Goba, Prečenje, Internacionalna, Tržaška ... osapska tehnična klasika, vmes seveda že malo frikanja, čeprav je bilo smeri bore malo v primerjavi z današnjo ponudbo.

Omeniti moram še plezalno tekmo v Ospu, 1988. Tudi tu sta imela Elica in Emil prste vmes. Ravno te dni kroži nekaj fotk po FBju (Plezanje Kokalj). Za vse dobro kar sta storila za nas plezalce, za prepoznavnost Ospa, imata tudi vsak svojo plezalno smer. Tudi s tem ostaja spomin na čudovita človeka.

OSP ne bo več isti.

Roma koma ne more z doma

In zato je Roma prispevala še lepo pesmico ...

Na 25. redni letni skupščini Posavskega alpinističnega kluba smo na ogled postavili že 23. letni bilten, kjer zberemo prispevke posameznikov, ki si vzamejo čas in ustvarijo/podoživijo zgodbe. Žal je, zaradi napake uredništva, letos izpadel prispevek Grege Cerjaka, ki izjemno povzema klubsko dogajanje in klimo v času od prvega biltena do danes - seveda skozi avtorjeve oči. Ker bi bilo škoda čakati na naslednjo pomlad, predvsem pa, ker v tem času računamo na kakšno spremembo, objavljamo prispevek kot ekskluzivno objavo na spletni strani. V osebnem imenu se avtorju opravičujem za napako.

Gregov prispevek spremljajo umetniška dela mladih bratov Zorko, ki prikazujejo njuna doživetja ob vzponu na Triglav. Risbe so, žal, izpadle pri oblikovanju biltena. Mladima avtorjema se v imenu pripravljavcev biltena opravičujem.

Prispevek za Bilten ob 25. obletnici kluba (Grega Cerjak)

Moram priznati, da bi raje (ali vsaj lažje) pisal zgodbo o kakšnem podvigu, a pač »nisem šel« in je zato nimam (Razen o vzponu na Grossglockner, ki pa jo je za Bilten »popalil« Miha). A ob klubskem jubileju vendarle ne gre, da ne bi dal od sebe vsaj nekaj stavkov. Zato bom izkoristil to priložnost za krajši premislek o tem, kakšno vlogo je imel in še ima v mojem življenju PAK.

S klubom sem se prvič srečal, če gre zaupati mojemu spominu, nekje v petem ali šestem razredu osnovne šole. Pred tem sem poskusil že s številnimi športi, a me noben ni dokončno pritegnil. Oče me je zato, na predlog njegovega sodelavca in ustanovnega člana PAK Bojana Kurinčiča, pripeljal na krožek v OŠ Brestanica. Prvotna zadržanost, ki spremlja vsak nov začetek, je kmalu izginila v sproščenem in igrivem ozračju, kakršnega drugje nisem začutil. In seveda, tudi samo gibanje v vertikali mi je bilo zelo všeč.

Sprva je to pomenilo nizanje top-rope poskusov čez tri previsne buhtlje na brestaniški steni. Prizadeval sem si, da bi plezal tako kot Mato, Tedi, Drejko, Sandra, Pero … Nekje proti koncu osnovnošolskih let pa se je pričelo bolj sistematično delo na novi brestaniški pridobitvi, bolderci na galeriji športne dvorane. Najprej nas je nekaj bolj zagretih pod svoje okrilje vzel Pero in z nami delil metode treninga, ki jih je tudi sam preizkušal. Kmalu je štafeto od njega prevzel brat Drejko. Njegova močna predanost plezanju je okužila tudi nas in s takšno motivacijo so bili trdi in sistematični treningi pod njegovo taktirko prava zabava. Hitro smo napredovali, počasi se je kaj poznalo še na tekmah, z zamikom pa tudi v skali. Najlepši spomini mojih mladinskih let so vezani na ure, preživete na treningih, zlasti pa na dneve v domačem Armeškem, v Kotečniku in Ospu ter še kje. In na kasete Hiše v Drejkovi in Sandrini katrci. Skoraj ni bilo sončnega vikenda, da se ne bi kam odpeljali.

Prav nobeno pretiravanje ni, če rečem, da je bil PAK moja druga družina, kjer sem se naučil številnih pomembnih življenjskih lekcij in se brusil kot oseba. Najbolj se je družinski značaj življenja malega ferajna izrazil na taborih: v Ospu, Arcu in Paklenici. Česar takrat verjetno nisem niti opazil, ker mi je bilo tako naravno in neprisiljeno, zdaj toliko bolj občudujem in spoštujem: koliko svojega časa in truda so v delo z mladimi vlagali naši »starešine«. Vsi po vrsti bi se lahko klatili po bregih in se brigali samo za svoje osebne plezalske cilje. Nihče jim ne bi mogel ničesar očitati. A vseeno so se brigali tudi za ferajn, za prenos znanja in navdušenja za plezanje na mlade. Očitno je bilo živo zavedanje, da je društvo ali klub pogoj za dolgoročno preživetje neke dejavnosti v danem okolju in da klub deluje na načelu medgeneracijskega prenosa: kar je bilo vloženo v posameznika, naj ta preda po svojih zmožnostih in v luči lastnih izkušenj na mlajše.

Prav ta resnica je razlog, da z določeno mero obžalovanja gledam na prehiter zaključek svoje tedanje plezalske poti. Ko sem v želji po še boljših rezultatih poleg rednih treningov treniral tudi na lastno pest, sem si pridelal poškodbo, ki je zahtevala dolgotrajno rehabilitacijo. A nisem zmogel odločnosti, da bi se z njo potrpežljivo spopadel. Raje sem že pri šestnajstih izbral »študentsko življenje« in ga izživel šele po izteku dejanskega študija. Sem in tja sem tekom let srečal kakšnega PAK-ovca. Namesto prijetnih so mi ta srečanja vzbujala občutke krivde, celo sramu. Nisem izpolnil svojega dela nenapisane pogodbe. Čas, vložen vame, se ni obrestoval. Sem pa prepričan, da me ti občutki ne bi bremenili, če mi plezalska žilica ne bi še vedno skrito trzala.

Ko se je »študentsko življenje« pričelo malo umirjati, sem nekajkrat ponovno poskusil s plezanjem, a brez podporne mreže novega kluba ali plezalske klape me je ponovna pojavitev bolečine v komolcih uspela vsakič »prepričati«, da plezalke spet položim v kot.

Izgledalo je že, da bom ostal Ljubljančan, a sem na koncu vendarle vrnil v Posavje. Kako mi je bilo fajn, ko sem leta 2015, po dolgih letih – jih je bilo res 15? – ponovno prišel na četrkov ferajn in »nikome ništa«. »Bok-Cerko-lejga-ka-pa-ti« in že smo šli dalje z dnevnim redom«. Poleg starih obrazov je bilo tudi kar nekaj povsem novih, a vseeno, kot da se v teh letih ni prav nič spremenilo. Dober občutek! Zdaj v klubskem življenju stojim nekako z eno nogo. Nekaj malega pomagam pri vadbi podmladka, nekaj malega sam poplezujem. Kolikor pač dopuščajo časovne in telesne omejitve. Želje so za kaj več, tako glede samega plezanja, kot glede pomoči pri vzgoji podmladka.

Občasno se sprašujem, kako klub danes, po 25 letih delovanja, opravlja svoje medgeneracijsko poslanstvo navduševanja vedno novih rodov plezalcev za svet vertikale, v primerjavi s časi, ko sem se v PAK-u sam navdušil za plezanje. V tem premisleku nisem prišel kaj dosti dlje od vprašanj. Klub ima danes verjetno največje število članov, kar jih je kdaj imel, dejavni smo v treh občinah, imamo urejena lokalna plezališča. Toliko otrok kot zdaj ni najbrž še nikoli obiskovalo krožkov. Toda, nekje se vseeno zatika. Otroci večinoma že do konca OŠ, najkasneje pa do konca srednje šole počasi izginejo z radarja in prenehajo plezati. Le redke plezanje zares zagrabi in naredijo kvalitetni preboj ali pa vsaj ostanejo aktivni. Je kriva pomanjkljiva infrastruktura? (je bila včasih kaj boljša?) Delo inštruktorjev? Kaj tretjega? Le zelo redki otroci tudi odrastejo v klubske kadre in prenašajo svoje izkušnje na mlajše. Zdi se mi, da se tudi veliko redkeje kot včasih pelje mladino plezat v skalo, četudi se nekateri okoli tega trudijo (zlasti Andrej in Ambrož). Je kriva večja zaskrbljenost staršev za svoje otroke, strah vaditeljev pred pravnimi posledicami v primeru morebitnih nezgod? Se nam ne da? Smo bolj egoistični?

Glavni priliv novih nosilcev klubskega življenja je skozi leta potekal prek tečajev ŠP in AŠ. Vzdušje je prijetno, a pleza se, sploh v hribih, ne prav veliko; gotovo manj kot včasih. Tiste, ki so nazadnje zarisali vsaj nekaj let trajajočo alpinistično pot lahko preštejemo na prste mizarjeve roke. Imamo morda manjšo strast do plezanja? Ali je mogoče življenjski tempo res toliko hitrejši? Morda pa je pač treba vzeti v zakup, da je na začetku vsakega novega ustvarjanja, kamor gotovo sodi tudi zagon klubske dejavnosti, prisoten moment entuziazma, ki z leti pričakovano pojenja. Naj bo to še tako res, si moramo vzeti lekcijo iz svojih začetkov pred 25 leti: zavedanje, da klub ne more živeti sam od sebe, po inerciji. Vsak mora biti pripravljen dati svoj delež, ne samo sprejemati. Neobhoden pa je tudi vsaj kanček pristnega navdušenja nad plezanjem. Tako si bomo tudi lažje odgovorili na zgoraj navržena in še kakšna druga vprašanja, ki se nam bodo zastavila v naslednjih 25 letih PAK-a.

Letošnji zaključek meteorološke zime nas nikakor ni mogel pustiti ravnodušne. Tudi sam sem ga, kljub številnim omejitvam in prepovedim zaradi zdravstvenih razlogov, izkoristil. Pač ni šlo drugače. In ker že dolgo nisem prispeval nič na spletno stran, naj bo ta utrinek spomin na minule zimske počitnice.

Z Martino sva začela v nedeljo (25. 2.) in popoldan v konkretnem mrazu osvojila Bohor po Grebenski. Dokaz, da se še lahko premikam/premikava. Brez bolečin ni šlo, pa vseeno. V torek sem se po službi ob sneženju (znova ca. 20 cm novega puhca) podal globlje v bohorske gozdove. Skoraj dve uri sem kolovratil navzgor in utiral gaz, kjer do sedaj še nisem hodil. Spust je bil dober - meter suhega snega, strma hosta približno 200 višincev. Potem prebijanje v mraku do avta. V sredo se je zjasnilo. Zasliševal sem sevniško delegacijo o spustu z Lisce (hvala Mičo in Boško za nasvete). Šele po 16. uri se pripeljem na izhodišče pod ferato in krenem po gozdni cesti na vzhod. Se je že videlo, da bo sranje - sonce je poskrbelo za skorjo. Na grebenu splezam čez cesto, pogledam proti Ješivcu in vzhajajoči luni, a obrnem v zahodno sonce in čez Malo Lisco dosežem Tončkov dom. V mraku spustim desno od vzletišča, nato prečim po poti do ferate in tam naprej dol. Ubijanje, neužitno - skorja pač. V petek žal opustim plane in računam, da bodo severne lege Gorjancev v soboto še suhe. Z Igorjem pregledava veliko terena (z avtom), se dvakrat povzpneva od Krvavega kamna na Trdinov vrh in odpeljeva - obakrat solidno. Nato sneg popolnoma zagnije (dober meter ga je na 900 mnv). Igor gre v dolino z avtom, sam pa raziskujem smer od lovske koče na Gospodični proti Jugorju. Bremzač do ca. 600 mnv, nato prehod v spodnjo inverzno plast na suh sneg - a kaj, ko ni terenov, da bi spustil, temveč vsak zavoj narediš s pomočjo drevesa. Odličen teden skleneva pri Jerneju.

Resda bolečin in bolesti nismo pregnali, a imeli smo se fajn. Od nečesa je pač treba umreti. Bolje v hribih, kot na kavču;)

Na enem izmed treningov se mi je v glavi rodila nora ideja, da bi svoje trening poligone letošnje pomladi – Armes, Armeško, Bohor združil v eno etapo oziroma mnogoboj – TROŠTAtlon. Zakaj ravno te tri lokacije? Prva je Armes, moj hišni vrh, na katerem sem bil nevem kolikokrat. Nabiral sem višino tako, da sem večkrat tekel gor in dol, celo štirikrat v eni uri, kar znese 800 m vzpona. Ob tem početju mojemu štirinožnemu prijatelju ni bilo nič jasno:). Druga lokacija je plezališče Armeško v katerem sem preživljal popoldneve. Plezal prečke na zadnji strani stene brez prekinitve uro in pol. Včasih celo 8-10 prečk gor in dol. Ob predpostavki, da je ena prečka dolga 25 m ali več, si lahko preračunate kolikokrat sem preplezal Aniča Kuk ali kaj podobno visokega. Pa naj še kdo reče, da se ne da v Posavju splezati 300 metrske stene:). Tretji poligon pa je Bohor. Na katerega število vzponov nisem štel, poznam pa skoraj vsak kamen in drevo na poti do vrha. Sedmega junija sem idejo uresničil ter zadevo izpeljal v 3 urah in 34 minutah. Dolžina proge je 25,21 km. Potekalo pa je takole:

»Službo zapustim predhodno, se pripeljem domov, na mizi me čaka zvrhan krožnik makaronov. Ko se nečloveško bašem z ogljikovimi hidrati zraven nastavljam še Garmina ter študiram nastavitve za trening. Vzamem ruzak s plezalno opremo, pijačo in že zajaham kolo. Ko ura zapiska, se moja dirka začne. V dveh minutah sem pod Armezom, zaklenem kolo in v hitrem tempu v manj kot 10 minutah osvojim Armes. Tečem v dolino proti Armeškemu in se spretno izogibam koreninam. V mislih sem že pod steno in že si zapenjam plezalke ter pomakam roke v magnezij. Glede na izkušnje vem, da lahko 7 prečk gor in dol (se pravi 14 dolžin po 25 m) splezalm v eni uri. In res, v 58 minutah mi je uspelo zaključit plezalno etapo. Z bolečimi prsti na nogah zaradi tesnih plezalk se preobujem v trekerje in že tečem Armezu naproti. Osvojim ga že drugič in previdno sestopim nazaj na Senovo. Tam se usedem na kolo in približno 7 km kolesarim preko Dovškega do Jablanc in naprej po makedamu do izvira pitne vode (za prijatelje Bohorja). Snamem čelado in kolo položim v travo, potem pa nadaljujem s hitro hojo proti partizanski Bolnici in naprej na vrh Javornika (1023 m). Okrog mene je megla in utrip doseže maksimum 177 udarcev na minuto. Spijem nekaj požirkov vode in stečem po isti poti v dolino. Z vseljem se usedem na kolo in vriskajoč poganjam pedala. Za nagrado se z več kot 60 km/h spustim na Senovo, kjer pred domačo hišo ustavim štoparico. 3h 34min. Uf, noro!«      

Vzpona 1526 m

Minimalna nadmorska višina 209 m

Maksimalna nadmorska višina 1024 m

Čas 3h 34 min

Porabljenih 1764 kalorij

Max pulz 177 (Armez in Javornik)

Povprečni pulz 138

Dolžina proge 25,21 km

Max hitrost 66,3 km/h

Teka 10.86 km

Kolesarjenja: 14 km

Plezanja: 7 prečk (14 dolžin po 25 m) 350 m

Naša dolgoletna prijateljica, pridružena članica, Novomeščanka, veteranka z več kot tremi desetletji plezalnega staža, mama, ena najaktivnejših plezalk svoje generacije nasploh ... je med prvomajskimi prazniki, s prijateljem njenega kova, klenim Idrcem (ki je tudi objavil svoje poročilo), obiskala bolgarska plezališča. Plezanja je bilo, kot pravi sama, bolj malo, je bilo pa na momente precej zahtevno. Seznam njenjih smeri je pripet pod uvodnim tekstom, več pa pove spodnja pesnitev - ja, tudi po takih umetninah slovi Romana. Posavci lahko le zapišemo: Roma, vsa čast!

Kaj so torej naši asi, ki Abrahama že dolgo gledajo nazaja, plezali v Bolgariji?

• Bezengi, 6a+, 160m
• Wind in the hair, 6a+, 115m
• Central wall, The Dihedrals, 6a+, 380m
   

In še pesnitev z naslovom "Roma koma vedno zdoma", ki jo enostavno morate prebrat;)

Nekega večera dobim prav zanimiv sms od Nike (saj njeni so vedno zanimivi). Da bo 3.12. Jamatlon in če bi šla. Hitro vtipkam v google kaj sploh je to in berem, gledam slike in filmčke. Uau, to je pa čisto nekaj zame. Tek mi ni bil nikoli všeč, ovire pa so me pritegnile. Pa še samo 5km in to v rudniški jami. Odpišem Niki da sem za in naj organizira. Mimogrede smo izbrali še ime skupine: SPAKOVCI - sevniški pakovci.

V petek, večer pred Jamatlonom, si pošiljamo smse kaj vse moramo imeti s sabo in nestrpno čakamo da se dobimo zjutraj na kavi. Ob 8.30 se dobim z Niko in Leonom. Čakamo Sandija, ki ponavadi ne zamuja. Končno se zberemo in se napokamo v avto. Pot do Hrastnika mi ni bila nikoli všeč, ampak tokrat smo kar poleteli na cilj. Prevzamemo štartne številke in vrečko presenečenj. Ker je bila do štarta še skoraj ura in pol, zavijemo v bližnjo gostilno. Organizator je nekaj omenjal možnost preverjanja alkoholiziranosti udeležencev, zato smo spet pili kavo. Vsi pa smo komaj čakali na start. Po krajših organizatorjevih napotkih kako Jamatlon poteka, smo se šli k avtu preoblečt. Rečeno je bilo, da je v jami 15 stopinj (zunaj sta bili le 2 stopinji) in da v jamo naj nič ne nosimo, smo vse pustili v avtu (tudi telefone, bunde, kape...). Zeblo nas je, ampak adrenalin in navdušenje sta vse skupaj malo ublažila. Z avtobusom so nas odpeljali v Trbovlje.

Čelado na glavo, prižgi naglavno lučko, rokavice gor in ŠTART. Vsi štirje smo zakorakali v vlažno, temno jamo. Takoj za ovinkom pa prva ovira-slikanje. Pred nami so bile tri skupine skupaj in zato smo jih hitro prehiteli, da jih ne bi preveč čakali na vsaki oviri. Nam se je mudilo. Po prvih dveh ovirah (plazenje pod deskami), nismo bili več čisti. Vsaka ovira je bila zabavna (hodili smo po vozičkih, nosili težja in lažja bremena, se plazili...). Vmes smo tudi tekli, vendar bolj počasi, ker je bilo blatno, spolzko in zelo neravno. Ko smo prišli do Perkmandeljca, smo jih dobili z desko po rit. Zgovorni (beri Leon) malo bolj, pridni malo manj (jaz). Naenkrat smo prišli do bazena dolžine cca. 20m in globine 40cm. Malo smo se spogledali, ampak pogumno zakorakali v mrzlo vodo. Takoj zatem plazenje po 15m blatnem rovu. V goretex obutvi smo imeli pravo masažo. Še vožnja z vozički in 250m vzpon in že smo zagledali svetlobo in s tem naš cilj. Še slikanje in krajši intervju, s tem pa je bil naš Jamatlon končan.

Sodelovali smo še v metu škornja v kulmkišto ( po Nikino kupmkišto ), kjer nam je Sandi priboril finale. Žal nam ni uspelo priti med prve tri, zato smo se šli preoblečt in pojest knapovski golaž (lačni smo bili kot tigri). Nekaj časa smo še poslušali razglasitev vseh nagrad in čakali če bo Nika dobila nagrado za jamsko kuro, Leon pa za hoznšajzerja. Več sreče prihodnjič. Prijetno utrujeni smo se odpeljali proti domu, ampak na pico v Radeče smo pa še vseeno zavili. Čakam na pico in gledam slike, ki so jih objavljali na Jamatlonu. Svojih seveda nismo imeli, ker smo pustili telefone v avtu (drugo leto jih ne bomo). Pogledam še nagrajence in vidim, da smo Spakovci osvojili 2. mesto. Uau, tega pa res nismo pričakovali. Kako pa naj sedaj pridemo do nagrade? Hitro pošljem mail organizatorju, ki mi takoj odpiše. Noben problem, Leon jih bo prevzel. Zdaj pa res proti domu. Od navdušenja je tudi utrujenost izginila, zato smo šli še v dvorano plezat, zvečer pa še proslavit v gostilno.

Nepozaben dan, hvala Niki za idejo in organizacijo. A bi zdaj šel kdo z nami drugo leto?