Že nekajkrat sva z Iris izbrala Krk za kratek aktiven oddih, ker nudi čudovito pokrajino, super kolesarske steze, tudi take malo bolj »hardcore«, kot je na primer spust po downhill progi Runtele v Punat, super plezališča in lepe pohodniške poti. Tokratni vikend pobeg mi bo zaradi slikovitega pohoda do Male in Vele Luke še posebej ostal v spominu. Načrt je bil jasen, v petek zgodaj zjutraj štart, dva dni plezanja v Portafortuni in večerno sproščanje. Zadnji dan odvisno od vremena krajši ali daljši sprehod in…domov.

Portafortuna je meni zelo ljubo plezališče in komaj sem čakal, da ga spet vidim od blizu. Po hitri kavici ob morju se odpraviva na parkirišče Portafortune in, verjetno zaradi Korone, dobiva celo parkirno mesto v senci. Ob 10ih sva že pod steno in pripravljena na akcijo. Prevroče ni, pa še prijetno pihlja. Vrhunsko. Ogrejeva se v 5kah in seveda je potrebno vsaj 1x na obisk splezati smer Forever young (6a), ki je res dolga in uživaška. Iris v prvo ni uspelo, zato se odloči, da poskusi še enkrat. Jaz se prestavim v sosednjo smer Flower power (6c+), kjer lani nisem imel za burek v detajlu, letos pa…sprehod. Vse smeri so dolge 30 metrov in več. V kar nekaj smereh je potrebno prevezovanje, tako da čas hitro mineva. Iris si medtem pribori večno mladost v smeri Forever young. Poln energije upam, da pridem na vrsto še za smer Joke about summer (6c), ki je bila tako kot lani celoten dopust vseskozi zasedena. Na srečo so bili v njej zelo prijazni hrvaški plezalci in so mi dovolili, da poskusim smer med njihovo pavzo. Smer je res čudovita, vse je šlo gladko, pa še prijazni Hrvati so se odločili navijati, čeprav se ravno ne poznamo. Po preplezani smerci se odločiva, da sva dovolj lačna, da greva v apartma in si ogledava Baščansko ploščo v Jurandvoru.

V petek sva po obilnem zajtrku kar zgodaj odšla v plezališče, saj sva želela pozno popoldne izkoristiti za uživanje ob morju. Odločila sva se, da ponoviva smeri, ki so nama res lepe in v njih uživava. Pozno popoldne se vseeno odločim, da bi poskusil zame novo smer Fire walker (6c+). Začetek ni bil težaven, vse je šlo super, dokler nisem zdrsnil na koncu detajla in je šel »onsajt« po gobe. Kljub padcu sem si smer pogledal potem do vrha in po krajši pavzi je v drugo šlo kot po maslu.  Hitro pospraviva opremo in oddrviva proti morju.

V nedeljo ob zajtrku preveriva vremensko napoved. Super! Spremenila se je. Ne bo dežja, zato se odločiva, da greva na pohod od Baške do Male in Vele Luke in potem ob obali nazaj proti Baški. Nasvet za to pot sva dobila od plezalcev dan prej in naj bi bila zelo slikovita, zato že komaj čakava da ubereva pot pod noge.

Začne se pri vhodu v kamp Buncoluka skozi borov gozdiček in ga po zgornji strani obkroži. Tik pred spustom do plaže se označena pot odcepi v levo proti Mali in Veli luki ter kanjon Verženica. Pot tu postane bolj skalnata. Med prvim vzponom je obvezen pogled nazaj, saj se nam odpre čudovit razgled na Baško in cerkev Sv. Ivana visoko nad njo. Po vzponu zelo dobro označena pot poteka s kratkimi vzponi in spusti proti najvišji točki, kjer se odpre razgled na Malo in Velo Luko, ki izgledata tako samotno kot košček raja. V ozadju pa lep pogled na Velebitsko verigo. Proti Mali in Veli luki se spustiva po kar krušljivi poti, a to ob lepem pogledu hitro pozabiš.

Za povratek se odločiva izbrati pot ob obali, ki je malo slabše označena. Pot se nadaljuje s kratkimi vzponi in spusti, vsak spust pa nas pripelje do nove samotne plaže. Nekatere so široke, nekatere ozke, peščene, spet druge kamnite in težje dostopne, vse pa so mamljive za hiter skok v morje. Seveda ravno pravšnjo temperaturo morja tudi izkoristiva in se osveživa v hladnem morju. Poleg skrivnostnih plažic naju ob poti spremlja pogled na nenaseljen otok Prvić. Tu in tam je potrebno pogledat kam stopiš, saj je Iris skoraj pohodila kačo, ki se je na srečo bolj ustrašila kot Iris in kot rešitev pametno izbrala pobeg namesto ugriza. Še sreča. Nisem še videl kače, ki bi tako urno skočila med skale v bližini. Proti koncu se pot ob obali združi s spustom čez kanjon Verženica na lepi, a ne več tako samotni plaži, za katero se nahaja borov gozdiček. Od tu naprej je pot bolj uhojena in mestoma že zelo zlizana, saj nas mimo plezališča Buncoluka pripelje do istoimenskega kampa. Sledi še zadnje presenečenje – res strm vzpon ob kampu in nato še povratek do parkirišča nekje v Baški.

Prehojena pot je pravi pohodniški raj otoka Krk. Pot je zelo sončna, tako da je v vročih poletnih mesecih ne priporočam oziroma je potrebno izbrati pravi čas. Še nekaj kvantitativnih podatkov. Celotna pot traja slabih 5 ur, če ne hitiš in lepo uživaš v razgledih, morju in okolici. V to je vštet tudi skok ali dva v morje. Nabralo se je 13 km in dobrih 600 višincev vzpona. Kar lepo za hojo ob morju.

Kosilo ob morju in dolga pot domov. Pozabila sva, da imajo sosedje praznik Telovo in vožnja s Krka do Posavja je trajala celih 6 ur. Pa nič hudega. Po tako lepem aktivnem vikendu nas ne more nič spraviti v slabo voljo. Na Krk se večkrat vračava in zagotovo se bova še, saj je še ogromno za raziskat.

Spisal Gregor Srpčič (fotkala Gregor in Iris)

Več kot luštno fajn smo se imeli. 

V petek, 21.12.2018, smo v Brestanici v dobri družbi in vzdušju najmlajših, njihovih staršev in odraslih članov kluba preživeli lepo popoldne in večer. Odvijalo se je že 9. tradicionalno klubsko Božično-Novoletno srečanje in druženje plezalcev. Ambrož Novak in Rok Molan sta pripravila 35 kratkih in atraktivnih smeri (bolderjev), v katerih so se najprej preizkusili otroci iz vadb športnega plezanja (Brestanica, Brežice in Sevnica).

Otroci so uživali v plezanju bolderjev in veselo rajali s sovrstniki. Poskrbljeno je bilo tudi za lačne želodčke, v igralno-ustvarjalnem kotičku pa so se zabavali in igrali najmlajši obiskovalci. Po končanem plezanju so otroci zapeli še nekaj pesmic in glasno klicali dedka Mraza. Seveda se je odzval in prinesel za velik koš daril. Skupaj smo zaključili letošnji otroški plezalni program. Se vidimo drugo leto.

Po otroških nastopih so se na steni pomerili še odrasli plezalci, člani kluba, in razmigali svoje telo, prebudili duha ter preživeli res lep večer.

V soboto, 10.11.2018, smo se ob 9:00 uri zbrali plezalci-delavci in ljubitelji Armeškega: Nejc P., Nejc T., Pero in Andraž, Sandra, Igor, Cerko, Arno, Mato, Bine in Bojan. Martina, Lena in Gorazd so opoldne poskrbeli, da so imeli delo tudi naši zobje, in sicer z dobrotami iz kmetije Lapuh. S Perotom sva sva se lotila "sanacije" J strani stene, ostali pa so se posvetili utrjevanju poti in mize. Bili smo zelo uspešni in dobro smo izkoristili ta topel dan. Nekaj nas je to še potrdilo na domačiji Dular ob enemu zadnjih pečenj kostanja.

Letos smo obiskali Kanjon Tijesno in tamkajšne stene.

In je za nami 4.ženski vikend, plezalne priprave članic PAK. "Girls rock" smo si rekle kar nekajkrat od petka do nedelje, predvsem pod smermi, v avtu ali ob večerih. Ni kaj, preživele smo čudovite dni. Krasno vreme, ekipa kot se šika, nabita z energijo. Moram rečt, da smo veliko te pustile v skali. Nismo posegale po prehudih težavnostih. Preplezale smo pa vseeno vse, kar smo lahko. In verjemite, do mraka. Med pavzo in malico nam je prste in obolele mišice je zmasiralo morje, prijetnih 20 stopinj v vodi in in omehčalo sonce s 25 stopinjami na plaži.

Voglarjev žar nam je ženskicam že precej domač. Uspelo nam je narediti žerjavico za vseh 7 kg meseka. Mljask šobska solatka in Vegee pohanjčki - fantastični z žara, vprašajte sevničanke. Pijača za obliznit in posladek iz Jercinih rok.

Prelepo vreme nam ni dopuščalo plezanja v notranjosti, smo se kar v Rovinj vrnile. Uživale v plezanju, bogati malici in toplem morčku. Do mraka, smo si rekle. Domov smo se vrnile v zadnjih minutah nedeljskega večera. Skratka, vikend izkoristile maksimalno! Klajmbarke PAKovske: Girls rock!

Pozdrave iz potepanja po Turčiji a vi kej hodte v hribe al pa plezate? 

Slike letošnje tradicionalne Paklenice. Avtorji slik so: Maja, Jernej, Mato, Peter, Andrej, Bine, Bojan, Gregi, Martin, Stanka; Juhuhu!

Za prvomajske smo šli z babico na jug.

Omiš se je spet izkazal za prvovrstno destinacijo za aktivno preživljanje prvomajskih praznikov. Deset dni je minilo kot bi mignil. PAKovske barve smo zastopali Bedrač-Voglarji in zaljubljena naveza Stopar-Špiler, ostali so se raztepli po drugih evropskih državah. Družbo so nam tako delali Štajerci in Poljaki. Drugače pa klasika: plezanje, feratanje, kolesarjenje, pohodništvo, kopanje, roštiljanje, skrb za primerno hidracijo ob večerih, branje knjig, igranje igric... Kdor ni šel, mu je lahko samo žal.

Zadnja turna smuka v letu 2017. Ker je bila visoka nevarnost plazov smo si izbrali Struško.

O zimskih radostih konec starega leta in začetek novega, naj povedo fotografije...

Na kulbu imamo veliko srečo, da znajo posamezniki odlično vihtet fotoaparat, pravzaprav so profesionalci. Z dobrimi fotografijami, ki jih vsi tako radi pogledamo, pa naš čudovit šport postane še toliko bolj privlačen.

Fotografije za drugo galerijo z 8. božično-novoletnega srečanja je prispeval Tomi Naglič. Slava in hvala mu.

V soboto se je skupina treh turnih smučarjev znašla na potepu mimo Zelenice do Vrtače. PAK sta zastopala Igor in Arno, pravita, da so razmere dobre, na sončnih legah je že skorja, v senci je pa sneg še suh. Po grapi je kar precej vetra, ampak le ta je poskrbel da so bile razmere za smučat super, ker odlaga pršič na kompaktno podlago. Fotke so čudovite, še več takšnih. 

Arno in Boško sva se nedeljskega jutra dobila pod Lisco. Smučke na noge in gasa, na Jelšivec, sosednji hrib. Sneg je bil fanatstičen, bilo ga je tudi do 40cm. Pod Jelšivcem srečava še enega lokalnega vriskajočega "dolgostopalneža", ki je ravno prerezal belo strmino. Na vrhu malo čaja. Nadaljujeva proti Lahovem Grabnu. Čez smrekov gozdiček, ki ni bil ravo bogat z belim prahom, prismučava, do lepega belega pobočja. Spustila sva se cca 450m. Na dnu pse na smuči in spet v strmino. Na vrhu Jelšivca se hitro spet transformirava v spustaški "mašini". Čudoviti spust v dolino, nekje v višini Cirja se začenja že malo težji sneg. Do avta še malo peš in domov na "južno". Po belih hribčkih in dolincah sva se potikala 5 ur.

Počitnice smo preživeli v Staremgradu. Plezali, pohajkovali, izletnikovali pohodkovali... Branje na plaži;), Mala Pakla, Tulove grede, smerka z Matijo, en dan s Tanjo G., pa z Romano... Super! Sploh, če so zraven stari prijatelji!

Organizacija predstavitve športov v občini letos res super. Čisto drugi nivo in prikaz. Se nadejamo še naprej. Smo se pa nagarali, jao ritne mišice in hrbet. Talentov in interesentov ni zmanjkalo od 9.00-14.00.

13 fotografij za 13 aktivnih dni. Pa še marsikaj je bilo vmes, a o podrobnostih na ferajnovskem predavanju. Skratka, Dolomiti so prava destinacija za aktivni dopust.

Med dopustom smo izkoristili prehudo vročino v Bolgariji in osvojili najvišji vrh Balkana, vrh Musala. Izhodišče je bilo na 1350 m iz mesteca Borovets. Na pot smo se odpravili v nedeljo in nekje 3 ure in pol hodili do koče Musala na višini 2389 m. V koči so nas pričakale malo smešne cene: pivo 1,5 eur (0,5 l pločevinka), čaj 0,50 €, topel obrok (nekašna zmešana čorbica vsemogočih začimb) 2 €, spanje slabe 7 € po osebi.  Naslednji dan smo se v zgodnjih ponedeljkovih urah odpravili na vrh in potem proti dolini. 

V četrtek se je dan počasi prelevil v večer, ko sva se z Edotom dobila na parkirišču pod slapom Rinka. Pot za tisti dan sva zaključila na domu Okrešelj, kjer sva imela posvet za naslednji dan. Izbrala sva Igličevo smer. okol 8.30 zjutraj sva bila pod smerjo in začela z plezanjem. Kmalu na začetku smeri sva malo zašla in kasneje opazila, da plezava Debelakovo varianto Igličeve smeri. Plezala sva okoli 6 ur, nabijala in izbijala kline. Torej dan bi bil težko kaj lepši. Sestopila sva skozi Turški žleb in nazaj do doma na Okrešelj in zasluženo pivo.

V soboto smo se luštna ekipa odpravili na Mangart. Vreme je zjutraj kazalo na kičast dan, vendar se je na koncu poigralo z meglo. Pot smo naredili krožno, po Slovenski gor in po Italijanski dol. 

V soboto smo jo ucvrli na Rombon. Vreme super, družba še boljša in smeha vrh glave. 

Včerajšnjo nedeljo smo izkoristili v Kamniških, zadnja odločitev nas je pripeljala do Dobrče. Vreme je bilo kičasto, kosilo več kot odlično, noge pa smo si namočili v Bohinjskem jezeru. 

V nedeljo se nas je 5 prijateljev odpravilo na čisto preveč enostavno pohodno turo. Noge so nas nesle iskat lepše vreme, pa temu ni bilo tako. Več časa smo se vozili, kot pa hodili. Nekaj fotografij brez razgledov v galeriji. 

En avto mladih in en avto, nebom rekla starih, temveč izkušenih se nas je v soboto odpeljala proti Logarski dolini. Načelnik nas je razdelil v pare oz. tri v navezi. Gneča nas je sprva nekoliko ločila, vendar je večina poti vodila v zaledenele slapove potoka Ivovec. Spodnji slap (centralni Ivovec) je bil prijeten za ogrevanje in led kot puter za cepine. Kasneje se je slap razcepil na levi in desni Ivovec. Mi smo izbrali desnega, ki je nam, manj izkušenim dal vetra in mraza. Ampak volje je bilo na pretek, tako smo preplezali do konca kjer sva bila neizmerna vesela, ponosna in hvaležna Petru. Občutek nepopisne sreče, je le konec si mislimo eni, drugi pa ravno obratno. Sicer na koncu, ko le zmanjka zaledenele vrvi in ko si oddahneš, ugotoviš, da se je bilo vredno se potruditi in objeti led. Izkušnja je pustila nasmešek na obrazu in modrice na kolenih, kar nam je vsem skupaj dalo vedeti da je bil dan perfekten!

Cerko mi reče na novoletnem zaključku PAK-a če greva z Majo zraven na Košuto. Jasno bila sva takoj za to idejo. Tako se je javila tudi Barbi. Tako smo se na praznik dan samostojnosti odpravili proti Košuti in Cerko je prišel pravočasno! Naša tura se je začela pri kmetiji Matizovec do doma na Kofcah (1488 m), kjer se je nadaljevala do gore Kofca (1967 m) in sledili grebenu proti Malemu (2036 m) in Velikemu Kladivu (2094 m) do Škrbine (1869 m). Skozi celotni greben smo si ogledovali dolino in tudi dorekli da se bomo na jezeru tudi drsali. To je bila tudi motivacija, da je naša pot potekala do Škrbine in tam tudi sestop. Barbari je njena ledvica dodobra načela živce in tudi zadih, vendar smo skupaj uspeli priti do konca. Sestop je potekal po skozi planino Pungrat, mimo jezera kjer smo si privoščili brezplačno drsanje in naprej mimo planine Šija. Prav zares fantastični razgledi na Grintovec in smučišče Krvavec. Kmalu smo prispeli nazaj do doma na Kofcah kjer smo spili zasluženo pivo, pomalcali najboljše sirove štruklje daleč na okoli in odrinili nazaj proti avtu pred temo. Vreme je bilo fantastično tako družba, ki je popestrila dan! Skupno smo hodili 7 ur. 

Avtor besedila: Rok Cizerle

Včerajšnjo napovedano sončno nedeljo smo izkoristili v snegu, hribih in predvsem v dobri družbi. Štart iz OMW Krško ob 5. zjutraj, kavica ob poti in smo že na smučišču Zatrnik na Pokljuki. Gamaše gor in urno v breg, 4 ure do vrha. Pot čez Kačji rob gor in nazaj čez Jezerce in Studorski preval. Čudovita tura, skupaj 7 ur hoje.

Zadnji dan jesenskih počitnic smo mladi plezalci: Nuša, Kajetan, Aljaž in jaz izkoristili za izlet v Gradec. Zjutraj smo se odpravili proti Avstriji in po skoraj treh urah vožnje prispeli do dvorane Boulderclub-a. To je čudovito urejena dvorana, kjer smo svoje plezalne sposobnosti preizkušali na bolderjih. Navdušila nas je res lepo urejena dvorana. Po nekajurnem plezanju so nas že poštene bolele roke. Zadovoljni smo se vrnili proti domu. Zahvala pa gre seveda Ambrožu, Jerneju in Binetu, ki so nas spremljali.

Poročilo Line Buršič

Prvonovemberski vikend sva z Marinom izkoristila za tri in pol dnevno kolesarjenje po Brkinih, Krasu in slovenskem Primorju.

Spremljale so naju čudovite barve, krasni sončni dnevi, super dobra hrana. Prekolesarila, prerinila in se dokaj dobro znašla (kolikor nisva zabluzila in se zgubljala) na polovici divaškega kolesarskega kroga, čerav me je vzpon na 800m in še malo, uničil. Drug krog je bil pod oznako K8, med kraškimi gozdovi, po vasicah a višini cca. 400m z zanimivimi imeni, domačimi oštarijami in potmi, speljanimi "bogu izza leđa". Spet čudovit dan, zame kar naporen. Bojda so imeli tekači, ki so v nedeljo tekli Lj. maraton  boljšo povprečno hitrost kot midva. Sory Martin, sem dala vse od sebe. 4. dan pa ravno slovensko Primorje. Spoznala sva zanimiva Polja, travnike in muljnate plaže v okolici Ankarana, v Izoli pa sva se že za zajtrk in tudi ob poznem kosilu (na parkingu, kjer sva imela parkiran avto) spoznavala, se gibala in plesala v tehno - elektro - hause muziki. Adijo primorska mladina. 

Tole obljubim, spomladi zorganiziram kolesarsko - plezalni vikend na teh podobnih relacijah. Bo nepozabno, boste utrujeni, siti in veseli. Računajte na vikend v marcu ali aprilu!

Nekaj utrinkov iz Stola, mi smo se imeli fajn. 

Podaljšan vikend, zahvala gre Mariji za praznik, in poceni kamp v Trenti v sklopu družinskega vikenda AO Rašica nas je spet povabilo na potep. Izpred Krškega po dolgem klepetu sploh kam bi šli, smo se le odpeljali proti Italiji, čez Predel do Trente. Hotelski resort šotorov smo postavili zraven družine Zorko. V soboto smo se po obilnem zajtrku odpravila na Bavški Grintavec (2347 m) iz doline Bavšice, pot je lepa počasi vzpenjajoča pohodna pot vendar ob poti »težijo« milijoni kopriv in robidnic.  Nedelja je bila za nekatere aktivna, za druge bolj ležerno. Štirje z lenobo in hiperaktivna pasja spremljevalka smo se odpravili kar z celotnim AO Rašica na otroški pohod do Čela. Cerjak in Iggy Pop pa sta »švicala« še za nas štiri ko sta gonila iz Robiča pri Kobaridu na Kobariški Stol (1673m)  in preko grebena v Kobarid. Ponedeljek se je začel zelo pestro že zgodaj, ko se je mladenič Cerjak odločil, da bi jedel palačinke. »Pozdravljeni. Sem Gregor Cerjak in to je kuharska oddaja na prostem, danes se v živo javljam iz Trente. Za vas bom danes pekel najlažjo sladico in zajtrk, palačinke«. Vse je izgledalo kot da je mojster palačink, pa je kmalu sledilo vprašanje  »Maja, kok se da moke not?« in že je bilo smeha preden smo napekli vse palačinke. Obiskali smo med drugim tudi plezališče Kal -  Koritnica. Na koncu dneva se je Cerko namakal v ledeno mrzli vodi – 12 stopinj je kazalo na števcu, medtem ko smo ostali upali namočiti samo gležnje. Domov še nikogar ni vleklo, vendar smo se v poznih popoldanskih urah le napokali v avto, odpeljali do Komende, kjer smo pri Gorjanu jedli odlične pice in naprej proti domu.

In spet je prišel vikend, v petek takoj po službi smo se Jaz, Rok, Miha, Jerca, Črt, Grico in Jernej odpeljali proti prelepemu severozahodnem delu Slovenije, natančneje v Rateče. Spali smo dva dni v koči PD Sevnice, v Slatni. V soboto zjutraj smo se krepko najedli, napokali nahrbtnike, se toplo oblekli in se naložili v modro formulo. Odpeljali smo se v Italijo, v prelepo deželo blizu sirarne Pecol, kjer smo tudi parkirali. Mimo koče Rifugio di Brazza smo prečili čez travnik do sedla Forca dei Disteis (2201m), ob poti so nam delali družbo puhasti svizci in družine prestrašenih kozorogov. Zavili smo levo po zahtevnejši poti do vrha, malo z zmrznjenimi prsti smo poplezali in čez severni greben prišli uspešno do vrha Montaž (2753 m). Vračali smo se čez Pipanovo lestev dolgo okoli 60m nazaj do sedla in preko travnika do koče, kjer smo si privoščili zasluženo hladno pivo. Lovili smo zadnje minute odprtega Merkatorja v Kranjski gori in si privoščili roštilj v lončeni posodi na olju. Zvečer smo ob tabornem ognju neuspešno zakurili in prižgali jabolka, popili malo frankinje in se podali v zgodovinsko debato. V nedeljo so se nam pridružili še šef Pak-a Nejc, Romana in Bojč. V prijetnem ambientu Bohinjske Bele smo frikali do poznih popoldanskih ur, medtem ko sta Jernej in Mihi plezala večraztežajne na poti Mojstrovke (2332m). Pozno kosilo smo si privoščili v piceriji Bolero v Naklem in tako zaključili še en pozitivno naravnan vikend v sami dobri družbi.

9. julija smo se v zgodnjih urah podali v Logarsko dolino za dva dni. Z namenom, da z Jernejem splezava Igličevo smer v Mali Rinki, Maja in Leon pa bosta frikala pod Mrzlo goro, naslednji dan pa se podamo na skupno turo po okolici, tak je bil načrt.

Maja Fittipaldi (po legendarnem Brazilskem dirkaču) nas je urno in varno vozila po ovinkasti cesti. V Mozirju smo imeli postanek za kavo, kjer se pojavijo prve dežne kaplje in s tem dvom v vremensko napoved. Ko prisopihamo do Frischaufovega doma na Okrešlju z vso opremo se odločimo, da plezanje prestavimo na naslednji dan, isti dan pa gremo na pohod. Novi cilj je Skuta.

Turski žleb, Skuta, po drugi strani navzdol, Veliki podi, Bivak pod Grintovcem, Mali podi in nazaj v Turski žleb. Na Malih podih nas je dobila ploha. Ko smo prišli nazaj na Okrešelj preverimo vremesko za naslednji dan in sklenemo, da ne bomo čakali napovedanega dežja, zato pičimo nazaj v dolino. Osem ur smo hodili. Lepa turca v dobri družbi. Več pa v galeriji.

Za nami je Paklenica 2016. Nismo podrli rekorda v številu prisotnih, kar je velik izziv. Smo pa podirali drugačne rekorde: vročinski val je bil "ubitačan", "Zečiči" so razturali na najbolj vročo noč: le kdo bi spal, če pa si le enkrat star 1.leto! Veliko članov je prvič zaplezalo v več raztežajne smeri; super šola!

Izkusili smo tojnfe vsak dan, pojedli pri Dinku vse lignje... Skratka, vidimo se drugo leto!

TA DAN SE JE DOGAJALO MARSIKAJ: Žur s Tabuji v Sevnici, Solzice ve Brežicah, Ohcet Tanje in načelnika Perota v Trenti, pa seveda naša žurka. Deževno, a povsod veselo. Pomankanje ljudi na vseh žurih, saj se je bilo težko odločit kam. Slike so iz zadnjega napisanega žura, sam mankalo je, kakor so tulila mošaka grla: Lepšega spola... Smo pa zapili tri bike in nazdravljali Perotu in Tanji tako in drugače. Srečno!