Skupna tura na Gran Combine 4314 m, 11.9.2022

Avtorji fotografij so: Andrej Trošt, Matej Zorko, Silvo Rožman.

Korona je letos skrajšala zimsko sezono v hribih, zaradi nje pa je nekoliko zakasnil tudi uvod v letno sezono. Prvo ogrevanje v kopni skali, ki nudi več raztežajev, se je tako zgodilo 9. maja, ko sva z Matom šla v južno steno Klemenče peči. Splezala sva dve smeri: Friko 6a+ (120m) in Mrtvaški Pajek 6b (120m). Obe smeri sta vzorno navrtani, posebej pa me je navdušila kvaliteta skale. Ob priliki bo treba splezati še Rumeno puščico (6c, 120m), ki prav tako obeta izvrstno plezarijo. V Posavje sva se vrnila pravočasno za popoldanski piknik v dobri družbi.

Deževni maj ni prav posebej vabil v hribe. Priložnost za naslednji obisk se je uresničila 29. maja, ko je ista naveza krenila v južno steno Rušice. V  enkratnem gorskem ambientu, ki ga zaokrožata še strmi Špik in podrte Frdamane police, sva se opogumila za smer Mimo strehe (VI+/V+ 250 m; Zlatko Gantar, Franček Knez, 1981). V levem delu stene je več novih smeri, navrtanih sedmic, osmic in še kaj težjega, Mimo strehe pa je ena bolj klasičnih alpinističnih smeri. Premore le malo klinov in vidi se, da nima prav veliko obiska. Morda ponavljalce odvrne opis iz vodnika, da gre za najtežjo smer v steni (vodnik je bil izdan pred nastankom novejših smeri), in zraven še Frančkovo ime. Dejansko je bilo samo plezanje nekoliko lažje od pričakovanega, linija je ponujala kar nekaj možnosti varovanja s frendi, skala je bila večinoma dobra, mestoma pa je bilo tudi kar precej krušljivo in naložene podrtije. Nekaj preglavic je mogoče predstavljala zatravljenost poči na nekaterih mestih… Plezanja je bilo za dobrih 6 ur. V prvih raztežajih sem se v steni gibal precej negotovo in oprezno, k čemur je še pripomogel jutranji mraz, z vsakim metrom pa se je ozračje ogrevalo, glava pa se je tudi vračala na svoje mesto. Upam, da se bo nekaj teh občutkov ohranilo na zalogi do naslednjič. Po turi so namreč že nastali načrti za nove podvige.

Konec januarja in prvi teden februarja sva s Silvotom turno smučala v Gruziji. Prvih nekaj dni sva bila nastanjena v Mestii, glavnem mestu pokrajine Svaneti. Dva dni sva se ogrevala na pol ure oddaljenemu smučišču Tednuldi in se za slovo od žičnic spustila v več kot 1500m nižje ležečo vas Zabeshi. Cel čas sva imela lepo vreme in to je veljalo karseda izkoristiti. Tako sva v naslednjih sedmih dneh vsak dan turala. Po nekaj dneh v Mestii sva odvečno prtljago pustila v hotelu in se čez hribe najprej odpravila v vas Adishi, naslednji dan pa v vas Iprari. Vso pot sva prehodila oz presmučala. Po dveh hladnih nočeh, vse ostalo je bilo pa za s kruhom pomazat, sva se spustila do ceste, ki vodi v vas Ushguli. Hitro sva dobila prevoz in še isto popoldne opravila vzpon na hrib nad vasjo. V hribih nad Ushgulijem sva uživala še dva dni, potem pa sva se vrnila nazaj v Mestio.

Spet ena prava klubska skupna tura izobraževalnega značaja. V dveh dnevih smo obdelali vse, kar se obdelati da. Prvi dan je bil sončen in že kar kičast, drugi dan vetrovno, megleno in mrzlo z obilico sodre, a dobra volja ni popustila niti za trenutek. Vseh PAKovcev nas je bilo kar 17, splezali smo Centralno grapo na Begunjščico, ponovili prerez snežne odeje in stopnjo plazenja po Norveški metodi, nato še varovanje v snežni strmini in na vrhu še izdelavo sidrišča v snegu (prvič z dvema cepinoma in drugič s snežno gobo). Pozno popoldne smo iskali zasute v plazu. Zelo temeljito smo obdelali delovanje lavinskih žoln, postopke določanja lokacije zasutih, kopali manjše in velike luknje, sondirali in uspešno rešili vse ponesrečence. Sledila je obilna večerja v koči in prijeten večer s pesmijo ob kitari. Drugi dan po zajtrku smo se zagnali proti bližnjemu Trianglu. V vetru, megli in nekakšni sodri smo bili hitro na vrhu, sledilo je obvezno fotkanje, na poti navzdol pa smo preizkusili še zaustavljanje s cepinom pri zdrsu ali padcu v strmini. Seveda so nam Matej, Peter in Sandra zadeve prej razložili v piko, še vedno pa rajši tega ne bi delali zares. Za nami sta dva dneva, ki ju ne bomo nikoli pozabili, pa še veliko smo se naučili.

Petrov poziv za hribe na FB strani je dobil odziv najprej Andreja, nato mene in nazadnje še Igorja. Nastali sta dve navezi, z namenom plezanja nad Okrešeljem. Štart je bil ob 5:00 izpred "Gnoja". Jaz in Igor sva izbrala klasično Igličevo smer, Peter in Andrej pa malo težjo Grmadniško, a se je Peter zaradi odsotnosti "olimpijske forme" premislil in smo vsi štirje šli v Igličevo. To je bila super odločitev! Prva sta vstopila Peter in Andrej saj sta izkušenejša, sledila sva z Igorjem. Na vsakem štantu sta počakala toliko časa, da sva bila z Igorjem že blizu, saj je bil njun klepet najboljši kažipot smeri. Če ne bi bilo teh kolegialno-prijateljske čakanj, bi se 6+ urno plezanje še zavleklo, saj bi bilo iskanja poteka smeri v navezi Zorko-Dular znatno več. Plezali smo gladko in brez zapletov. Malo nas je hladil tudi dež. Na vrhu me je mentor Peter še krstil in blagoslovljeni smo odšli v dolino v poznih popoldanskih urah. Vrnili smo se ob cca 23:00 uri na štartno mesto. Za nami je bila lepa, intenzivna in nasploh uspešna tura.

Želja po plezanju je zavrtela Arnotovo telefonsko in takoj sem sprejel je 1. predlog Posavske legenede - Klek. Izbrana smer je Žlogarjeva. En cug 6a+, dva 6a, 5b in 4c. Vstopne trojke, ki je opozarjala na ocene iz "nekega drugega časa", seveda nisem poslušal in je "kao" ne omenjam.

Začelo se je težko, lomili so grifi, potreben je bil počitek. Kvaliteta skale je nihala od slabe do obupne, mestoma je dosegla tudi "ojej-jej"! To je južna stena Kleka in je precej slabša skala in manj plezana kot zahodna. Razgledi lep, vreme zelo lepo in je to lepoto komajda zdržalo do konca, a vendarle jo je. Opazovala sva mogočne neznane ptiče, ki so krožili v zadnjih raztežajih in se oglašali s popolnoma meni tujim zvokom. Poleg tega sem v svojo zbirko (ne več) tujih zvokov dodal tudi zvok odlomljenega klina. "Pa samo usest sem se hotu", če napol citiram Humarja. V trenutku je bilo vsega srečno konec. Moj nekaj metrski padec je zadržal svedrovec, ki je bil cca 2 m pod tem nesrečnim klinom. 1:0 za svedrovce. Presenečen se se potegnil nazaj, malo jezen vstavil frenda na mesto klina, se usedel nanj, poiskal grife in nadaljeval, kot da ni bilo nič. Seveda je šel z menoj za spomin. Če pogledamo foto klina, je bilo cca 1 mm širine in dolžine 7 mm "mesa", vse ostalo je odrjavelo že dolgo tega. Klek je bil leta 2012 odstranjen iz Hrvaškega športnoplezanega vodnika. Glede na videno in doživeto je to pravilna odločitev.

V sestopu sva poslušala basni o Kleku, ki jih je zapisal Valvasor, pripovedovala pa "poklicna pripovedovalka". Saj tako so rekli bratje Hrvatje, ki so tudi plezali in s katerimi smo zaključili na pivu v Oguljinu. Super družba! :)

Bil je doživet in poln dan. Pa to je bila šele sobota...

Že dolgo sem imel željo izpeljati turno smuko s Krna. Tokrat sem izbral pravšnji dan, dobre razmere in fajn družba.

Dobre razmere tekoče sezone sva z Matejem zamudila in po nekaj turnih smukah sva želela še kaj drugega kot samo smučati s hriba. Slovensko sva imela oba v mislih te dni. V četrtek se je kazalo vremensko okno, na hitro sva uredila zadeve v službi, doma. Ob treh zjuraj sva štartala proti Gorenjski. Upanje, da se bova pripeljala vsaj do Peričnika je splahnelo pri tabli konec Mojstrane, kjer sva parkirala. Še v temi, ob petih, sva jo na smučehi mahnila do pod Stene, si oprtala smuči in zagazila, zaplezala... Kljub gaženju od kolen pa gor, nisva niti pomislila, da bi obrnila. Želja  je bila neizmerna, pogled je težil samo navzgor. Smer je v celoti lepo zalita, kakor vsa dolina. Na prave razmere bo treba pa malo počakati. Plezala, garala sva kar sedem ur, nato pa sva oddrsala proti Staničevi koči in naprej v dolino, za Cmirom. Smuka je bila na momente odlična - puhec, kjer severnik pretekle dni ni dosegel in napravil skorjice. 

V obdobju večdnevnega vetra, mraza in sneženja, smo izkoristili dan razjasnitve ter uživali v prelepih Julijcih. 

Sreda 24.1. končno lep dan. Za dopust sem šefa le obvestil, bolj malo vprašal. Najbrž so isto naredili tudi Tanja, Peter in Mitja. Gremo na Stol. Peter in Mitja s smučmi, cenjena vloga luknjača pripada meni in Tanji. Štartamo iz Tinčkovega doma, do kjer nas pripelje neustavljivi Subaru pod taktirko Mitje. Jaz sem prvič v derezah toliko časa in prvič v novih-rabljenih čevljih. Malo me skrbijo žulji, a začuda ostanejo le (realna) skrb. Ni panike! Med vzponom srečamo gamse, ki jim vrtoglava dolina še ni dovolj - oni še po gasu kolikor da. Neverjetne živali. Pred vrhom je ledeno, dereze niso več luksuz ampak nuja. Vrh je čudovit, topel. Poslikamo se, pomagamo fotografu odleteti v dolino (ne, nič hudega mu ni - je bil pripravljen) in smučarja odsmučata, luknjača odluknjata v dolino. Presentljivo hitro smo pri avtu - le ura in pol. In tako se štirje zadovoljni odpeljejo proti domu. Naslednji dan "čutim" liste na nogah pri kolenu; prekurjeni so. Hoja po stopnicah navzdol je "zabava" brez primere. A do nedelje je že vse poštimano in pripravljeno na... Prispevek sledi!

Dolžan sem že precej svojih zgodb in galerij. Vsakič, ko grem in fotkam, si mislim: madonca, tole bo rajcig na pak.si ...

No, da ne okolišim. Oni dan me je fant z lepim imenom (Nejc, kakopak), sicer naše gore list, povabil na Zelenico. Da bom malo povedal njihovem ferajnu, kako plezam in te reči. Fino, fajn, zmenjena hitro. Vikend rezerviran, predavanje sestavim po poti od Brežic do Ljubelja, čeprav je Martina hitro peljala. Je pa tudi res, da imam kar nekaj zadev že pripravljenih zadnja leta. Pa gre hitro. Ob mraku jo mahneva po svežem snegu in pasjem mrazu in v trdi temi doseževa kočo. Vzdušje prešerno, večerja fina, po večerji malo kramljamo, nato nastopim, mi kar gre, po meni krst vertikalskih nadebudnežev, nato žur s kitarami do jutranjih ur. Spanec primerno slab. Zjutraj se zadeve odvijajo počasi, sam pa nimam pravega miru. Po zajtrku ga mahnem v Suho ruševje. Še nekaj somišljenikov srečam, pa večjo Babičevo grupo. Hitro napredujem, v zatrepu trdo in mrzlo. Nikogar, ki bi šel gor, vidim pa sledi prejšnjega dne. Smuči na rame, gaženje do vrha, solidno me prepiha, na vrhu pa milina. Sonce, toplo, vse belo, debelo ivje, nikjer nikogar, čista tišina, v dolini megla ... v počasnem tempu se pripravim na spust. Dolge in široke smuči sprva nezaupljivo testiram, nato se počasi navadim. Nižje dol že kar veselica, vendar "all in all" smuka brez presežkov. Zapeljem v desni iztek pod zahodni greben Begunjščice. Psi na smuči, nato pa kmalu v nahrbtnik - lepilo ne dela. Hiter pozdrav v koči in dogovor z ljubico za še en vrh. Korajžno po Osrednjem plazu navzgor, Marjan in Špela navzdol - pohvalita smučarijo. Lep tempo, veter odnaša misli, v Y se nakazuje gaz. Zaprečim, ponekod do pasu v sneg, a je energija na vrhuncu. Tipajoče po gazi v grapo Y, veliko snega, gazim, edina sled se ustavi nekje na sredini - skok. Poskusim naprej, težav ni, nekaj zelo trdih odstavkov, nato zopet do kolen. Izstop je vrtoglav in zelo trd. Malce se obotavljam, preizkušam napihan sneg, na drugi strani znova nabijam stopinje in razmišljam, kje bom zavijal navzdol. Končno vrh. Nekaj negotovosti, hvalabogu brezvetrje, hitro se pripravim, saj sem se v glbokem snegu kar zamudil. Otvoritveni zavoji so živahni, v grapo pa vstopim po jajcih. Prvih 50 metrov vzame 10 minut. Za obrat ni pravega prostora in razmer. Le počasi ulovim ravnotežje in ritem in začnem zaupati zbitem suhem snegu. Nekaj zavojev in dihanje. Tako vse do Zelenice, brez velikih presežkov, a z zadovoljstvom o razdevičenju v zimi 17/18. V bajti napakiram, se poslovim in odbrzim v dolino. Popoldanski mraz pritiska, noge pečejo. Po napornih delovnih mesecih je bil zanje to lep zalogaj.

Pričakovano sem po takšni turi nekaj dni bolj težko deloval, odpornost je kapitulirala. Tudi zato zamuda pri objavi. Vseeno pa je bilo vredno. Dal sem si duška. Sredi velike zeleniške gužve sem smučal povsem sam in povsem prvinsko. Privilegij.

Današnji predpraznični dan sva izkoristila v čudovitih avstrijskih alpah, obiskala sva Kreiskogel - 2306 nmv. Razmere so bile dobre, v začetku mehak sneg, kasneje krepko pomrznjen. Vreme pa sončno z ogromnimi količinami nepredvidljivih sunkov vetra - bom naslednjič kar vrgla še žakelj cementa v ruzak, da me ne bo odpihnilo. 

"Kljub nedoseženem cilju, smo vsi zadovoljni z turo, saj smo imeli odlično vreme, nekateri pa so si nabirali dragocene izkušnje na eni izmed najbolj veličastnih gora v Evropi."

Nekaj fotkic iz Loškega grebena

Avtorji fotografij: Andrej Trošt, Peter Sotelšek, Albin SImonič, Mitja Kolman.

Včeraj sem prehodil omenjeno pot v naslovu. Pot je lepa, dolga in naporna. Razmere so bile dobre.
Več pa tukaj.

V četrtek, 08. 12. 2016, sem šel na Špik mimo Koče v Krnici, sestopil pa mimo Kačjega grebena. Razmere so bile dobre in vreme kičasto.
Poročilo (zgodbo) pa si lahko preberete tukaj.

Budilka ob 1.25, napovedano vreme "šajba", cilj Triglav, ali pa vsaj do Kredarice za naju z Jerco. Pot iz doline Krme se je začela v trdi temi in spremljalo nas je nekaj stopinj pod ničlo, potem nas je ujel sončni žarek in že smo bili pri Kredarici. Midve z Jerco sva si zaslužili eno urni spanec, medtem so jo pa izkušeni mahnili na vrh očaka. Nekaj smešnih dogodivščin, obisk pri Marjanu (oskrbniku koče, kateri je mimogrede Sevničan) in pot proti avtu. Lakoto smo potešili v piceriji v Lescah in se odpeljali proti domu. 4 ure do Kredarice, do Triglava 1,5 ure gor in dol za ene malo več, za druge malo manj.

Mihi je dal idejo, gremo na Triglav in smo šli. Miha, Peter, Mičo in jaz. Ker sem hotel prebujanje novega dne doživeti na grebenu Triglava, smo izbrali nočno varianto s štartom ob polnoči iz Krme. Razmere so bile odlične, cepini in dereze so lepo prijemale in zjutraj okrog devetih smo bili na vrhu. Skratka lepa tura in super družba. 

Prvi letošnji sneg me je 9. novembra premamil, da sem sredi tedna vzel dopust in šel na nočno turo. Cilj je bil bivak pod vrhom Stenarja, v pravih zimskih razmerah pri -10 stopinjah. Super izkušnja, lepi spomini.  

Minuli vikend se nas je na pot odpravilo 14 dedcev in povem vam... imeli smo se fantastično!

Domač ajmuht babi Tince, je takoj na začetku nežno pobožal naše želodčke. Matotova peka kostanja in jutranji jajčki so nam dali moč in ustvarjali ugoden vzgonski vetrič v smeri. Čudili smo se švicarskemu nožu, saj zreže salamo v enem zamahu in tako na tanko,da vidiš čez njo. Dinko se je spet izkazal in prav tu smo se spomnili tudi na vas, ki ste tokrat manjkali. Načelnik  Peter in starosta Arno, sta zapuščala kanjon kot zadnja osamela jezdeca, saj sta vendar morala pregledati še vse kotičke, da ni morda ostal  kje naš Pakovec. Leon in Rok sta si ves večer belila glavo - s pivcem?, da so morda centralni kamini pretežki zanju, no, Edo pa je rekel zadnjo in ju peljal. Bojan in Goran sta plezala odlično. Vmes sta dohitela celo kačo. Igor je poskrbel, da smo se počutili kot v raju. Naj spomnim še na nadvse razumljivo gospodarico Nino, ki je vse naše podvige prijazno prenašala. Ja dogajalo se nam je na veliko, pa tudi plezali smo, naj še slike govorijo...

Enajst moških, 16.,17. in 18. oktober 2015. Doživljali smo 2. moški vikend v Paklenici.

V avgustu smo z družino planinarili okrog Grossglocknerja in Scharecka ter uživali v gorskih razgledih. Najbolj zanimiva je bila tura na Grossvenediger, saj smo pomagali pri reševanju Avstrijke, ki je pred mojimi očmi padla v ledeniško razpoko, na navidez prijaznem ledeniku. S pomočjo avstrijske gorske službe je bila akcija uspešno izpeljana. S srečnim koncem smo zapustili Visoke Ture in se premaknili v Dolomite. Izkoristil sem priložnost in z Albinom Simoničem-Binetom splezal smer Oro e Carbon (7a, 400 m) v steni Mur del Pisciadu nad prelazom Gardena. Lepa plezarija in kompaktna skala. En raztežaj sva morala zaradi mokre skale obvoziti na sosednjo smer in splezala raztežaj 7a+. Smer sva oba splezala prosto na pogled/flash. Ker se je toplo poletno vreme nadaljevalo sva izkoristila še naslednji dan in se spoštljivo podala v Zahodno Cino. V dobrih šestih urah sva preplezala znamenito klasiko Scoiattoli Kante - Raz kortinških veveric (VIII, 580 m). Vertikala, izpostavljenost, resna plezarija. Potem je moj soplezalec odšel domov in prišla je družina Sotelšek, s katero smo se imeli res super. Otroci so uživali, vriskali, veliko hodili po hribih in pridno papcali. Proti koncu dopusta sva s Petrom izkoristila tri ure in jo mahnila v steno nad prelaz Giau ter splezala lepo smer VI+. Za pokušino sva plezala tudi v  Cinque Torri, ampak za kaj resnega je zmanjkalo časa. Sigurno se v Dolomite še vrnemo.

En res lep dan. Izkoriščen maksimalno. Od zelo ranih do zelo poznih večernih ur.

Zadali smo si dve lažji smerci, pa zato ob tem naredili čez 1600 višincev samo gor pa še dolgi, kačast sestop. Ja je še kar snega, kljub bolj mili zimi. Za začetek sezone kar dolga. Da ne govorim o muskelnfibru; danes, dva dni po turi, noge še vedno kot hlodi. Druagče super družba v idealnih plezalnih pogojih. Še več takih dni, čestitke sotrpinom!

Utrinki petkovega sončnega vremena in vetrovne, snežne sobote, ko smo napadli Kotovo sedlo, a zaradi močnih sunkov vetra in slabih razmer obrnili. 

V nedeljo 25.01.2015 smo kljub ne najboljšim razmeram uživali.

Po bučnem in dolgem podaljšku božično-novoletnega druženja me v soboto zjutraj preseneti mail s strani KA PZS. Ajde, pa grem, če že nekdo mora. Popoldne sicer obžalujem odločitev, a poti nazaj ni več. Nahecam še Gorazda in zvečer se že peljeva v Krmo. Uro nastaviva na 3 in se trudiva zaspat. 

Lepa in dolga zgodba je pred nama. Polna zanimivih dramatičnih zasukov, a na koncu veselje. Skromen spomin pa na sledečih fotkah ...