Vremenarji so napovedali, da bo sobota najlepši dan v tednu. Super. Gremo nabrat kakšnega klopa in balvanirat v Oplotnico. Granit čaka. Zgodaj se zbudimo in zunaj dež. Eh, nekako se ne zmenimo ne za plohico, niti za radarsko sliko padavin in vseeno optimistično gremo. Načrt je bil preiskati sektor Cekrov Bum v Oplotnici, in če bo ostal čas delček sektorja Fotr – Binetov raj. V Laškem nas dohiti »bajkdoktor mafija« s svojimi »DH kravami«, ki gre v kolesarski park na Mariborskem Pohorju. Seveda smo morali skupaj na kavo in potem vsak na svoj način v Pohorske skale.

Ko smo parkirali poleg male hidroelektrarne v Oplotnici, je vse zgledalo mokro, zato je naš optimizem začel padati. Nekako se orientiramo in gremo proti prvim kamnom. Moja pričakovanja niso bila visoka, saj sem na dosedanjih obiskih pohorskih balvanov navadno naletel na zelo strm teren in slabe ali skoraj neobstoječe možnosti za pristanek ob padcu. Tako velikokrat kakšnega lepega balvana niti nisem poskusil, ker se mi je zdelo prenevarno, saj bi se od padcu odkotalil po skalah in koreninah v dolino. Tu je bila povsem druga pesem, lahek dostop in za čuda zelo lepi »landingi«, poleg tega pa je bila skala presenetljivo suha. Ob tem pogledu so se nam vrnili nasmeški na obraz. Iris je razpakirala, z Rokom sva seveda morala pregledati vse balvane in akcija. Ogreli smo se v lažjih balvanih. Iris se je borila z zelo lepim problemom Podest (5A) in ga kasneje tudi splezala. Poizkusila je tudi balvan Under pressure (6A), a ji je zmanjkalo čisto malo poguma za kar zahteven »top out«. Naslednjič ji zagotovo uspe. Z Rokom sva medtem splezala kar nekaj problemov in tudi zame enega najlepših balvanov, kar sem jih plezal na Pohorju: Glej in se čudi, kar ti Pohorje nudi (6B+). Mislim, da že samo ime pove vse. Nekaj težjih smeri je imelo mokre »top out-e«, zato jih niti nisva probala. Bodo počakali na naslednji obisk.

Pospravimo in se odpravimo v drugi del istega sektorja - približno 10 minut hoje po gozdu. Ko se »utaborimo«, imamo najprej piknik. Pregledamo balvane, ki jih je v tem delu sektorja malo manj. Eden je bil res zelo visok, pod njim pa strmo skalnato pobočje, zato se odločiva, da ta balvan spustiva in plezava le na balvanu Fontblok, na katerem je precej problemov. Ponesreči najdeva kamen, ki ga ni v vodničku, na katerem je kot kaže nekaj lažjih problemov. Super, da se malo ogrejemo nazaj. Drugih lažjih problemov tu ni, zato se Iris zaposli s fotoaparatom, Rok in jaz pa s problemom Summertime madness (7A), ki se začne sede, po majhni tanki poki preči celoten balvan in na koncu sledi še »top out«. Rok ga je v nekaj poskusih le premagal, meni pa je delal probleme en zelo majhen »krimp«. Bo treba še malo ojačati prste. Je bil pa to zame odličen trening.

Sprehodimo se do avta, preparkiramo in gremo pogledat še Binetov raj ter nekaj drugih balvanov v sektorju Fotr. Ura je bila že blizu sedem zvečer in od plezanja ter hoje smo bili že kar utrujeni, zato je bil v planu bolj ogled kot resno plezanje. Na srečo je bil dostop zelo kratek, kakšen kilometer po cesti in samo kakšnih 100 metrov, ampak to zelo strmih 100 metrov, po gozdu. Pregledamo balvane, se še malo sprehodimo do balvana Platofukič, ki je res impresiven, na njem je ogromno različnih težkih problemov, ima pa tudi super pristanek. Definitivno ga obiščemo naslednjič.

Z Rokom v Binetovem raju poskusiva nekaj lažjih problemov in tik pred mini plohico in temo se vrnemo k avtu ter se odpravimo domov.

Spisal Gregor Srpčič (fotkala Iris Jeler in Rok Molan)

V soboto, 9. 5. 2020, so se končno poklopili čas, vreme in sproščeni ukrepi zaradi Koronavirusa in smo šli - na balvane v Kamniško Bistrico, ki očitno doživlja pravi preporod. Ekipo, ki je skoraj prezgodaj štartala iz Krškega, smo sestavljali Rok, Iris in jaz, hladilna torba, ter dva velika »crash pad-a«.

Ob 9-ih zjutraj smo se že zapeljali mimo planinske koče v Kamniški Bistrici in parkirali na velikem parkirišču pri Spominskem parku. Po začetni kalibraciji s »po domače narejenim«, a dovolj natančnim vodničkom, smo se hitro odpravili proti sektorju Krava, v katerem je le en velik kockast balvan, na katerem naj bi bilo nekaj lažjih problemov. Hitro smo ugotovili, da problemi v platkah, kljub nizkim ocenam, niti niso tako lahki. Iris si je na tem kamnu priborila nov 5A, Poč, ki poteka po zelo lepi poki. Z Rokom sva se v tehničnih 6A-jih zelo dobro segrela za glavni cilj dneva – sektor Podpintarska peč.

Odpravimo se nazaj proti parkirišču, ki je bil sedaj že skoraj poln. Z Rokom opazujeva avte in sva presenečena, da imajo vsi avti neke plezalne nalepke, da vsi iz avtov vlečejo blazine…medtem Iris raje uživa v lepih pogledih na okoliške gore. Zelo lep je bil predvsem pogled na še vedno zasneženo Skuto.

Iz avta vzamemo zaloge hrane in se brez nekih pričakovanj odpravimo proti prvim balvanom v Podpintarski peči. Glede na vodniček, večina balvanov leži blizu struge oziroma v strugi, dostop naj ne bi bil dolg in tudi ni. Po nekaj minutah hoje pridemo do glavnega dela sektorja in potem presenečenje. Balvani so veliki in res lepi, pristanki pod balvani varni in ravni, pod skoraj vsakim balvanom pa »crash pad-i« in ogromno plezalcev. Počutil sem se, kot da smo prišli v Font, samo z lepšim pogledom na gore. Najprej smo si balvane ogledali in hitro začeli s plezanjem. Plezali smo balvane do težavnosti 7B. Iris si je priplezala dve novi petici. Rok je, poleg (zanj) lažjih balvanov, na »flash« preplezal Kastrator (6C) in Bajonet (7A+), potem je poskušal v težkem 7B balvanu Prasila, ki bo počakal na naš naslednji prihod. Meni je uspelo preplezati nekaj balvanov z oceno 6B in po nekaj poskusih tudi Kastrator-ja (6C). Preizkusil sem tudi »krimpe« in gibe v previsnem Bajonet-u, veliko kože in moči pa mi je pobrala tudi Petka za zabavo (6B+), ki je meni osebno eden lepših problemov, kar smo jih plezali ta dan.

Vsi zelo utrujeni od celodnevnega balvaniranja, smo se odpravili proti balvanu Ovca. Vmes smo si za naslednje obiske ogledali balvane v strugi. Na Ovci sva z Rokom splezala še nekaj balvanov z oceno 6A – 6B, za kaj več ni bilo energije, saj je bilo sonce že za gorami, ura pa že skoraj osem zvečer. Sledil je še kratek sprehod do avta in zasluženo mrzlo pivo iz hladilne torbe.

Nad balvaniščem v Kamniški Bistrici smo bili vsi trije pozitivno presenečeni, problemi so težki, ampak res zanimivi. Očaral nas je tudi plezalski »vajb«, ki ga je bilo čutiti v gozdu in seveda dobri pristanki. Tako si brez strahu, da si ob padcu polomiš kakšno kost ali se skotališ v dolino. Med plezalci smo opazili tudi kar nekaj aktualnih in bivših članov reprezentance, ki ustvarjajo in iščejo nove težke probleme.

Že glede na vodniček, nismo videli (kaj šele probali) niti polovice balvanov v tem sektorju. Preostala dva sektorja nismo imeli časa obiskati. Po pogovorih z ostalimi plezalci je tu še ogromno lažjih in težjih problemov, ki jih niti ni v vodničku, tako je dela v Kamniški Bistrici še ogromno. Meni daleč najlepše balvanišče v Sloveniji, kar sem jih do danes obiskal in KOMAJ ČAKAM, DA GREMO SPET!

Spisal Gregor Srpčič (fotkala Iris Jeler in Rok Molan)

Ob pregledu galerije močno priporočam spremljavo glasbe. V začetnem delu si zavrti občutke strastnega vokala in za sobotni večer pridih 90'tih. 

Več pa pride v poročilu, soon as possible!  Ponovimo drugo leto!

Praznik Marijino vnebovzetje smo PAKovci izkoristili za druženje in plezanje v plezališču pod Škalo v Hrastniku. Kar nekaj se nas je nabralo (Roki, Gregor, Iris, Cerko, Mateja, Blaž, Jerca, Krištof, Martin, Sandra, Jure in Uroš). Plezališče je vzorno urejeno, smeri pa čisto posebne v Posavju, zanimivi (ne)grifi, vseskozi plezanje na noge, veliko betona in še ogromno projektov na desnem delu stene. Vsekakor plezališče, ki veliko obeta, le še kako lažjo smer naj navrtajo ;-)

Arca se še nismo naveličali, zato smo tudi letos prvomajske praznike preživeli pod Colodrijem.

Provomajske v Font-u

V četrtek, 26. Aprila sva se z Ambrožem pridružila ekipi bolderašev iz Ljubljane na 10-dnevni »trip« v Francoski Fontainebleu. Kljub 14-urni vožnji smo se najbolj zagreti že prvi dan spravili nad balvane. V prvih dveh dneh je v sektorjih Rocher aux Sabots  in L'Elephant padlo že kar nekaj balvanov ocenjenih z 7a, kar je le potrdilo formo. Naslednja dva dni smo zaradi neprestanih ploh postopali po hiškah in igrali tarok. Po predolgi pavzi smo se v sektorju Bas Cuvier posvetili znanim klasikam, kot tudi težjim balvanom z ocenami od 7a do 7b+. V sredo smo se odpravili v skriti sektor v katerem so se projektirali balvani ocenjeni od 7a do 7c, nekateri žal neuspešno. V četrtek  smo se kljub že prej dogovorjenemu pavziranju, sprehodili čez par sektorjev, ter dopustniško preplezali par lažjih balvanov v sektorju 95.2. V petek smo se spet zapeljali v skrivni sektor, v katerem je bila le majhna peščica balvanov zato smo se prestavili v že znan sektor Bas Cuvier, v katerem sem po parih poizkusih splezal svoj projekt Carnage z oceno 7b. V soboto smo plezali v sektorju Bois Rond in sicer rdeči krog, ki ga sestavlja 40 bolderjev težavnosti od 5b do 7a, ocenjenih nerealno, ker smo se v nekaterih zelo spotikali. Zadnji dan smo tako dobro izkoristil in se naplezali. Cel naslednji dan smo presedeli v kombijih na poti domov in v Ljubljano prispeli okoli polnoči. V sredo je na dobro formo pokazal tudi uspešen vzpon smeri A je to!.

Besedilo: Rok Molan

Še z moje strani. Letos res ležerno in uživaško, celo plezale smo malo!

"V petek 10/11 se je nas 14 PAK-ovski decov opravilo na vsakoletni duhovni odmik. Duhovni guru odprave je bil Peter. Dva kombija sta štartala iz Krškega, na Bosiljevem pobrala še Belokranjsko in Dolenjsko dušo, in se odpeljala v sveti kraj – Paklenico. Vreme ni obetalo mnogo in prav nikogar ni to motilo. Duhovnosti željni smo prispeli v večernih urah in si na hitro postavili tabernaklje. Zaužili smo nekaj malega dobrot vseh barv, oblik in agregatnih stanj, se poparčkali v naveze in se odpravili na, tokrat »duhovni«, počitek."

poročilo

Za vikend smo se odpravile na znano lokacijo v Peru, sej ne v Peroj smo šle. Malo smo frikale, veliko se smejale, pa še jedle smo dobro. 

ženskice, .. poj mi! 

Roma Koma vedno zdoma - tokrat na Korziki. Zgodbico bo objavila sama, jaz pa objavljam samo njene luštne fotografije, ki vabijo na dopust v Sredozemlje. Podnapise morda še poustvariva ...

Napovedan vroč in sončen vikend smo izkoristili na morju. Natančneje otok Krk, Punat. Namestili smo se v kampu Maslinik. V soboto nas je presenetil nenapovedan dež v majhnih količinah, vendar se nismo dali. Plezali smo v bližnjem in ogromnem plezališču Portafortuna v sektorjih C in D. Smeri so izredno lepe, dolge in lepo opremljene. Nedeljo smo izkoristili nekateri bolj ležerno na plaži v Punatu. Proti večeru smo odpravili proti domu in že po poti planirali naslednji izlet za prihajajoči vikend. Res nimamo mira in obstanka.

Nekaj utrinkov super vikenda, 11 junakov, brez skupinske slike na spodnjih fotografijah.

...še nekaj utrinkov iz prvomajske Istre

Prijazno vreme je na plan zvabilo aktivne in neaktivne plezalce. S tečajniki, zdaj že pripravniki, zadnje šole smo plezali v Kotečniku (blio nas je 9, vendar brez fotoopreme) in na Kalniku, od koder so tudi slike. Kratki rokavi, sončne opekline, veliki podvigi, nove zgodbe za vnuke ...;)

Ženskice, PAKovke, smo preživele ponovno čudovit jesenski vikend. Pričevanja vam prikazujejo slikice v galeriji, v poročilu pa zgodbice, občutki povedo vse.

Aljaž je v ponedeljek, 4.5.2015 splezal smer z imanom A je to, ocenjeno 8a. 

Pa nam je le uspelo. Sicer še kako uro, pa bi morda še katera...

Navkljub slabi vremenski napovedi, smo se v Peroj minuli petek odpeljale, ja, 4 PAKOVKE, mamice. Veselje, klepet (res veliko tega), papica, smo lutale, smo odvodnjavale in tudi fuuul plezale. To je rezultat dvo, no skoraj trodnevnega druženja. Vsebine je seveda ogromno. Me bi še, ampak "djuti kols". Pridemo še nazaj, saj je kamin pri Voglarjevi kučici tik pred obratovanjem, pol pa pade odojak!

Na sončno in sprva vetrovno soboto smo plezali v plezališču pod Reško planino in uživali v jesenskem vremenu. Mladi so polni elana in zagona napadli smeri in bili zelo uspešni. Imeli smo se tako lepo, da je dan minil kot bi mignil.