Minuli vikend se je v sklopu Planinske zveze Slovenije in Komisije za alpinizem odvijal plezalni tabor Zasavje 2024. Tabora sva se skupaj z Nino udeležila, saj je tudi ona želela poskusiti nekaj novega. Dry tooling, ali plezanje z orodji, sicer ni zelo razširjena disciplina, a je že kar dolgo prisotna na plezalni sceni. Nekatere vidike plezanja z orodji srečujemo alpinisti v zimskem času, ko se odpravljamo v gore. Tako lahko rečemo, da vsak alpinist, ki je aktiven tudi pozimi, poprime za cepine in si natakne dereze.

Kljub temu pa se pogosto vprašam, ali smo psihofizično res pripravljeni na izzive, s katerimi se soočamo v zasneženih gorah. Mile in kratke zime, nizke temperature ter kronično pomanjkanje časa in prostih vikendov so nas pripeljali do točke, ko težko postopoma nabiramo kondicijo v hribih. Bili so časi, ko si že konec novembra nataknil dereze, prijel za cepine in začel nabirati višinske metre. Ko so nato v januarju in februarju nastopile nizke temperature, si imel dovolj časa, da si se vplezal v lažje in krajše slapove. Tako si bil pripravljen na tiste dva ali tri tedne odličnih lednih razmer.

V zadnjem času opažam, da temu ni več tako. Okno zame dobrih in varnih razmer je vse krajše, časa za priprave pa primanjkuje. Zato sem se lansko sezono zavestno odločil, da del svojih treningov posvetim dry toolingu. Ker pa nisem naravni talent in določene stvari pri meni trajajo dlje, da jih osvojim, sem se odločil prijaviti na tabor. Svoje doživetje bi povzel takole:

''Če bi moral z enim stavkom oziroma mislijo opisati plezalni tabor Zasavje 2024, bi zagotovo rekel: "Nikoli ni prepozno, da poskusiš nekaj novega!" Takšen tabor je bil zame eden prvih, ki sem se ga udeležil v okviru Komisije za alpinizem, zato nikoli ni prepozno, da se opogumiš in prijaviš na takšno izkušnjo. Na sami delavnici sem med plezanjem ugotovil, da ni nikoli prepozno, da upoštevaš in preizkusiš vsak nasvet, ki ti ga podajo plezalne legende, kot so Vili, Miha, Maja in Filip. Ob tem sem imel tudi priložnost spoznati nove prijatelje, s katerimi smo si izmenjali izkušnje in ustvarili čudovite spomine. Na večernem predavanju Maje o tekmovalnem delu dry toolinga in naši interni tekmi, ki je sledila naslednji dan, pa sem spoznal, da ni nikoli prepozno, da se udeležiš tekmovanja ter si dvigneš malo adrenalina. Za sproščeno in prijetno večerno druženje v dobri družbi lahko rečem samo eno: nikoli ne moreš biti tako navit, da ne bi zaigral na kitaro še enega komada. Hvala zvezi, komisiji in vsem organizatorjem tabora, ki so nam omogočili novo, čudovito in nepozabno izkušnjo.''

Nina pa je svojo misel strnila nekako takole:

''Prijavila sem se na tabor, ker sem se želela malo bolj spoznati s to disciplino in ker je bil že čas, da se enkrat prijavim na kakšen razpis.

Tokrat sem se prijavila prvič in mi sploh ni žal, tudi če bi bilo potrebno določen del stroškov plačati, bi se prijavila ponovno. Všeč mi je bil sam potek tabora, da urnik ni bil prenatrpan, da ni bilo preveč podrobnosti o disciplini, ampak ravno prav strokovno, da sem izvedela tiste glavne stvari, ki jih potrebujem na začetku in ki si jih lahko moja glava še zapomni  Glede varnosti je bilo lepo poskrbljeno, lepo so skrbeli za nas in nas neprestano opozarjali na dvojno preverjanje, to mi je bilo res všeč - zaradi tega je bilo vzdušje še bolj prijetno in se je dalo lepo delati, plezati in uživati. Dobila sem občutek, da se posvečajo vsakemu posamezniku in res vsak nasvet je bil koristen. Zagotovo se še vidimo, ker se bom začela bolj pogosto prijavljat na tabore.

Res super organizacija, hvala za vso novo znanje in lušen vikend. Kljub temu, da je bilo v hribih sončno, mi ni žal, da sem ga preživela  v meglenih dolinah.''

Zapisala Matej B. in Nina T.P.

Krompirjeve počitnice in z njimi povezani prazniki so pri meni vedno potekali v duhu plezalnih taborov v Paklenici. Zadnjih nekaj let, odkar imam otroke, pa prosti dnevi potekajo nekoliko drugače. Če mi uspe iztrgati kakšen dan prostega časa iz natrpanega urnika počitnic, ga izkoristim za martinčkanje na topli skali in obujanje B.C.¹  spominov na plezanje v dobri, kompaktni skali, ki jo ponuja "Pakla".

Ko me je Nina tekom tedna spraševala o prostih dnevih, je bil edini možen termin v planu nedelja, 3.11. Hitro sva se uskladila; ostalo je le še dogovoriti lokacijo. V mislih sem imel večraztežajne navrtane smeri na Primorskem. Moje sanjarjenje o pregreti skali, hrapavih platkah, žgočem soncu in mrzlem pivu je prekinil SMS, ki sem ga dobil od Nine. Pisalo je nekako takole: "Ah, dej no... Kaj je s tabo? A ne bo v Vipavi preveč vroče?" Moj odgovor je bil nekaj v smislu: "Ah, dej no... Al smo novembra... A ti je tak cajt v skali sploh lahko vroče? Sicer pa, a ni v hribih že sneg?"

Sledil je plaz SMS-ov, zaradi katerih je bila žena že kar pošteno ljubosumna, saj sem z mobilnikom v roki deloval kot najstnica, ki ji telefon nenehno zvoni. Vmes sem seveda med dogovarjanjem povabil še Miha, ki je od zadnjega moškega vikenda postal obseden z večraztežajnimi navrtanimi smermi ter si zato kupil dvojni štrik in nekaj podaljšanih kompletov. Da pa res ne bom zvenel kot kak najstnik, ki ne utihne, bom kar skrajšal. Dogovorili smo se za Vršič/Prisojnik/smer Zvok tišine.

Ob osmi uri že sedimo v avtu na Vršiču in skozi vetrobransko steklo opazujemo ljudi, ki pred avtomobili drgetajo v puhovkah in se pakirajo. Vreme je nadvse neprijazno. Megla, veter, vlaga, nizka temperatura (3 °C) ... "WTF, majku ti j... Nina! Kje je zdaj tvoj sonček, ki si mi ga kazala po telefonu?" Priznam, da sem tudi sam slepo verjel vremenarjem, ko sem gledal napoved. Nizka oblačnost in megla, ki naj bi se počasi dvigala, ter rahel severovzhodni veter so nam vlivali upanje, da bo na južni steni Prisojnika precej bolje. Sreča je na strani pogumnih ali neumnih, smo si rekli, in se odpravili na pot. Vmes sem seveda izkoristil priložnost, da sem vsake toliko zbadal Nino s kakšno pripombo glede vremena, čeprav sem ves čas vedel, da bomo slej ko prej prišli do sončka. Pa da ponovno skrajšam.

Okoli desetih smo na vstopu v smer Najstnica. Nekje med hojo so se mi ti kraji zdeli zelo znani. Na vstopu v smer je bilo dokončno jasno, da sem že plezal Zvok tišine in da imam s sosednjo smerjo Najstnica še neporavnane račune. Ko sem bil nazadnje tukaj, sem načrtoval, da bova z Jajotom splezala obe smeri, vendar nama zaradi nepredvidljivih dogodkov to ni uspelo. Nino in Miha prosim, da presedlamo na Najstnico, nato pa si pogledamo še opis smeri: 5a, 180 m, S1, trije diamanti in dve zvezdici nakazujejo zelo lepo plezarijo s kompaktno skalo in dobrim varovanjem. No, pa da spet malo skrajšam.

Ob trinajstih že ležimo na travi in se mastimo z malico. Smer je splezana, vendar na nas ne pusti takšnega vtisa, kot ga omenja vodnik. Plezanje je sicer v redu, a skala ni ravno kompaktna. O kroničnem pomanjkanju svedrov pa sploh ne bi izgubljal besed. V celi smeri smo imeli le šest svedrov (enega oziroma največ dva na raztežaj). Ah, ti najstniki – ne bom izgubljal besed. Po počitku se odločimo nadaljevati proti vrhu Prisojnika in sestopiti po grebenski poti mimo okna. Ko se približujemo Vršiču, znova občutimo kruto dejstvo, da je november, saj nas avto pričaka v megli in mrazu, zato se hitro odpravimo iz Kranjske Gore.

Lep sončen dan, prijetna družba in zanimiva dogodivščina nas pustijo v ravno pravem vzdušju, da že načrtujemo nove podvige.

B.C.¹ Priljubljen izraz, ki ga starši uporabljajo za obdobje pred prihodom otrok. Zgodovinarji ga uporabljajo na navajanje drugih dejstev. ANG: B.C. - before children ali B.C. - Before Christ.

Zgodbo pripravil najstniško razigrani brko

Ostale slike v galeriji

V tistem času so se dedci zbrali in skupaj odšli. Kot v časih pred našim časom, v času skupnega lova. Pet ljudi se naloži v (čigavega le?) Perotovega Passata in trije v Boškotovega Multivana. Slednji so resnično trpeli v prostorski ne-stiski. ;) Ustavili smo se na pivu v gostilni Jablan, se prešteli, nekateri tudi spoznali in krenili proti moškemu brlogu. Tam nas pričaka prijazna in simpatična Hajdi, pa kateri ima apartma tudi ime. Takoj začnemo moški vikend kot se šika - s klobasami in vinom. Klobasa party je trajala nekaj drobiža čez polnoč, da ne bo jutro preblizu prišlo.

V soboto nas postreže Hajdi s kavo in malo z nezaupanjem pogledujemo v nebo, saj napoved ni bila blesteča. Se je pa izkazala za blesteče napačno - bilo je namreč krasno vreme! Sonce, oblaki, vetrič... vse kar paše v/na lase. Danes plezamo v Strogirju, natančneje sektorju "Točila" (je vince 'rdče?). Kar ponuja se refren pesmi. Plezal sem, s kom drugim kot Perotom in Arnoldom. Smer je bila 3 raztežajna Don Raffae (6a), ki pa je s črnim, sveže mletim poprom popopran 6a. Konstantna "platten kleteren" plezarija, ki ne odneha do zadnjih metrov prvega raztežaja. Dalje je bilo lažje. Kdo drug kot Pero, se je na prvem štantu ločil od svojega ATC-ja, ki mu je padel v luknjo. Ko smo začeli z abzeilom, je Pero šel prvi. Med čakanjem naju z Arnoldom, ga je ob pomoči palice, kot pravi dedec, rešil iz globin Velebitskega masiva. Po dolgotrajnem spustu, se z Arnoldom odločiva še za več - 6b "Come back". Pero je pospremil do avta mladega kolega-dedca Vala, ki mu je bilo slabo. Prvi raztežaj je 5b, ki je zaradi redke navrtanosti in specifike plezanja, in sicer grifless položna plata, zelo naporen raztežaj za to oceno. Sledi 6b, kateri se pa po ogledu Matotovega trpljenja, Matejevega opisa in še redkejše navrtanosti spremeni v "endrukrat" in abzeilava nazaj v dolino. Omeniti moram še abzeile, ki so kar zalogaj v celotnem plezališču. Obilica grmovja in zelo razgiban teren naredijo razpletanje štrikov moški posel, ki je že čez mejo prijetnega. Nekateri so se v apartma odpravili peš, bolj leni pa z avti. Zvečer, kdo drug kot Pero, peče meso in kostanj, režejo se včerajšnje klobase in sploh vsi dosledno izpolnjujemo protokol moškega vikenda. Malo zabrenkam tudi na kitaro in kar kmalu se zavlečemo pod koutre.

V nedeljo izberemo najbližji sektor "Velika Čelinka". Val danes ne pleza, Boško, Andrej in Maks so šlli na dolg lovski pohod ostali pa smo parno po navezah. Tokrat sama z Arnoldom začneva v Divji Jagodi (6a), ki pa je za razliko od včeraj v vseh pogledih čudovita smer. Kompaktna skala, bolj "domače" razčlembe, boljša navrtanost VSE je perfektno! Tudi pogled iz vrha. Smeri so tu krajše - imajo le po dva raztežaja. Tokrat z večjim optimizmom zarineva še v en 6b - Kraljica ploče, ki je po Arnoldovem mnenju najlepši cug, kar smo jih splezali. Tudi ta smer je krasna! Jaz imam željo splezati še eno, a se vsi odločijo, da je dovolj. Ura je cca 14:30 in tudi sonce že pripeka na "poln ror". Današnji dan je namreč "šajba"! Nič, pa gremo proti domu. Z Arnoldom počakava, koga drugega kot Perota, ki je šel po brata Andreja in ostala dva lovca. Pred apartmajem se še poslikamo in gremo proti domu. Ustavimo se v ODLIČNI restavraciji Riva, kjer sem se tudi okopal v PERFEKTNEM oktobrskem morju. Ko so krožniki prazni, se odpeljemo proti domu.

Bil je krasen vikend z veliko heca, druženja, dobre hrane in plezarije. Slike se nahajajo ločeno v "Galeriji", Matejeva hvalnica pa pod "Prispevki".

Hvala vsem za svoj "energetski" prispevek. Pri tem smo sodelovali: Mato, Pero, Boško, Val, Matej (Brko), Miha, Blaž, Matic (Buši), Drejko, Maks in jaz. Dedci se bodo še družili! :)

Tekst: Kajetan Voglar

Z zaključkom poletja, sem tudi jaz uspešno zaključil z enim od svojih ciljev za letošnje plezalno leto in to je bila smer Specialist za življenje z oceno 8a+, ki se nahaja v plezališču Kotečnik, v sektorju Oboki. Ta smer ni bila le moj prvi 8a+, ampak tudi moj prvi dolgotrajni projekt.

Prvi obisk sem naredil v februarju, ker sem se malo naveličal svojega drugega projekta in sem želel poskusiti nekaj novega. Smer mi je zgledala lepa in atraktivna, sestavljena je iz dveh detajlov, na koncu pa ima še približno 8 metrov vzdržljivostnega plezanja, ki ga bi ocenil s 6b+. Prvi in ta najbolj pomembni detajl gre nekako tako, imaš gib za desno roko na slab kapnik, nato za levo roko še slabši kapnik, z desno roko nato podaljšaš na soliden stranski grif in z levo podaljšaš na solidno luknjo za tri prste, nato pa skočiš na »muso« za desno roko, ta musa je pa velika luknja, kamor potem vtakneš obe nogi in imaš dobro pazvo brez uporabe rok. Drugi detajl je prečka: iz te luknje greš z levo roko na slabo luknjico za 2 prsta, z desno roko pa križaš v dober podprijem, nato pa spet dinamičen gib na dobro šalco. V prvem obisku sem uspešno našel »beto«, ki mi je ustrezala za prvi detajl smeri, vendar pa mi v drugem detajlu podprijem nikakor ni ustrezal; zaradi tega nisem uspel narediti vseh gibov v prvem obisku. Po tem sem si vzel kakšen mesec pavze, da sem malo natreniral in čakal na dobre pogoje. V drugem obisku sem uspešno naredil vse gibe v smeri, uspelo mi je tudi povezati prvi in drugi detajl, zato sem si mislil, da je vzpon smeri blizu, ampak na žalost mi to ni bilo usojeno. Specialist ima eno manjšo težavo in to je, da so vsi ključni gibi v prvem detajlu po kapnikih; ob dežju ti kapniki ostanejo mokri dlje časa. Tako sem moral zaradi slabega vremena v aprilu in maju projekt opustiti.

Čez poletje sem pozabil na smer in obiskoval druge kraje ter lažja plezališča zaradi hude vročine, ampak s koncem avgusta in začetkom septembra se je malo ohladilo in smer je bila suha, zato sem se odločil, da je pravi čas, da se vrnem nazaj. Prvi obisk je bil 31. 8.; mislil sem, da bom smer brez težav splezal, ampak sem naletel na manjšo težavo: popolnoma sem pozabil, kako splezati prvi detajl smeri, našel sem eno zelo težko »beto« in z njo poskusil splezati smer, vendar sem padal in padal. Po štirih resnih poskusih sem se le odločil, da je čas za spremembo, tako sem po kakšnih 10 minutah iskanja odkril novo, staro beto, ki sem jo uporabljal na začetku leta. Na žalost sem bil že preveč utrujen, da bi dal še kakšen poizkus in sem odšel domov premagan. Vrnil sem se čez dva dni z novo beto in visoko samozavestjo. Bil sem prepričan, da bom smer preplezal do vrha. Po kakšni uri ogrevanja na lažjih smereh, sem se odpravil v projekt, dobro sem fajtal, ampak nisem pravilno dihal in mi je na zadnjem kompletu zmanjkalo vzdržljivosti, zato sem zelo jezen padel s smeri. To je bil le prvi poskus dneva. Po približno 30 minutah pavze in eni banani sem se odpravil nazaj v smer. Tokrat ni bilo nobenih težav, spodnji detajl je padel hitro, nato dolga pavza v luknji, da sem se umiril in nadihal, drugi detajl je šel tudi tekoče, zato mi je ostalo še dovolj energije za vzdržljivostni del, čez katerega sem se sprehodil in vpel vponko na vrhu.

Tako sem uspešno priplezal do svoje prve 8a+. Bila je takšna bitka kot še nikoli in z uspehom sem zelo zadovoljen. Pred nami je pa še cela jesen in želim si, da bi morda preplezal še kaj težjega.

Na sončen ponedeljek, ko se večina ljudi odpravlja v službo, sva se z atijem odločila, da se povzpneva po zanimivem brezpotju na Matkovo kopo. Zgodnje zvonenje budilke je nujno, če želiva na vrhove, ki so v tako oddaljenih predelih države kot je Matkov kot. Na turo sva se pripravila kot da gre za lažji plezalni vzpon, vzela sva 30-metrsko vrv in osnovno plezalno opremo, če bi šlo kaj narobe oziroma če bi si želela kakšen del dodatno plezalno "začiniti". 

Za izhodišče sva si izbrala Turistično kmetijo Matk in sva nato po gozdni cesti začela vzpon. Brez problemov sva se po lepo vidni lovski stezici prebijala pod grebenom Jerebičje, šla preko vsaj treh zelo izrazitih škrbin ter se kmalu znašla pod vrhom omenjenega grebena. Vrh Jerebičje (1700 m) nam ponudi z izjemnimi razgledi na vse strani ter nama iz jutranje megle razkrije na sveže pobeljene najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Iz grebena se malo spustiva, nato pa se vzpneva še na Matkov Grintovec (1761 m), s katerega se je odprl pogled na Matkovo kopo, ki se je zdela neverjetno blizu. Poleg Matkove kope nam ne more uiti impozanta ostra škrbina, v obliki zoba, ki se dotika gore na avstrijski strani - to je Matkov zob. 

Iz vzhodne strani grebena se usmeriva na SZ del, tu prečiva strmo pobočje, prideva do preduhov, se stisneva skozi večjega od njih, nato pa se usmeriva v široko grapo, ki naju pelje do grebena. Predel postane precej krušljiv, zelenje pa je zaradi jutranje megle in nizkih jesenskih temperatur mokro in spolzko, zato se zaradi atijeve negotovosti odločiva izvleči štrik. Hitro se naveževa in narediva varovališče kar okoli borovca - drugega itak ni. Sama sem se počutila povsem zanesljivo, zato sem se prva odpravila naprej in na naslednjem borovcu naredila štant in varovala še atija, ki je navezan dosti bolj zanesljivo preplezal krušljiv teren. Po dobrih 30-ih metrih se odveževa in se podava v ozko, še zmeraj krušljivo grapo, ki naju pripelje do grebena.

Greben se hitro postavi pokonci, je zelo zračen in ponuja vrtoglave poglede v globino. Kljub temu, da je greben v celoti obsijan s soncem, je pod nogami še vedno precej mokro, zato se na najbolj strmem, z borovci preraščenem delu grebena ponovno naveževa za nekaj metrov in se varujejva dokler ne doseževa lažjega sveta. Nato po desni prečiva greben ter se usmeriva levo v ozko, strmo zajedo ter po kratkem in sladkem končnem plezanju doseževa vrh. 

Ker se je ura bližala pol eni, sva se hitro odpravila v dolino, saj naju je čakal še dolg sestop, ki ga nisva poznala. Iz vrha sva se usmerila v smeri Krničke gore in na edinem mestu, ki ni bilo prestrmo, zapustila vrh. Še dobro nisva začela sestopa pa sva bila že izgubljena med množico borovcev. Ko končno najdeva prehod, se na najino srečo po strmi in krušljivi grapi spustiva za vsaj 150 m višincev - no pa nama kar gre sem pomislila. Začelo naju je sicer malo skrbeti, ker se pot nikakor ni želela usmeriti v levo, kjer naj bi prečila vzhodno steno Matkove kope in se počasi krožno vrnila na pot, kjer sva zjutraj začela. Vendar poti v levo kar ni in ni, midva pa se čedalje bolj spuščava v dolino. Po slabi uri sestopa se grapa začne širiti v strmo pobočje, pred nama pa se kar naenkrat pojavi razpotje, ena pot v levo, druga v desno, in vesela se zapodiva v levo stezico, ki naju je preko škrbine popeljala proti vzhodni steni. Pot je bila zelo izrazita in shojena, če bi dodali še markacije, bi bila prava planinska "avtocesta". Precej nizko sva se že spustila po poti, ko sva se kar naenkrat znašla pred strmo zarezano grapo, ki jo naredil hudournik. Edina pot je bil po zelo strmi zajedi, ki pa je na srečo imela neko staro zajlo. Sama sem se brez problema spustila po njej, medtem ko je ata rekel, da tu dol pa že ne gre! Odveže štrik, se naveže in se za mano spusti z enim 15-metrskim abzajlom - to je bil spust v grapo, čakal pa naju je še vzpon iz nje. Tu se je pa spet malo zakompliciralo in rešili so naju borovci, kot že dvakrat danes, ko sva se spet varovala na teh nadležnih, a močnih gorskih iglavcih. Zaradi hudournika so bile skale mokre, brežine prestrme, zato sva našla del, kjer sva po borovcih lahko namestila varovanje in se povzpela nazaj na pobočje in stezico. To je bilo zadnje varovanje, spustiti sva se morala samo še do gozdne vlake, po njej pa cik-cak v dolino. Moram reči, da je bila tura zanimiva, polna presenečenj, ki te lahko čakajo v gorah, brez borovcev pa marsikje ne bi mogla rešiti problemov.

Nina

Ni kombija! Ni kombija? Adria ima dirko v Vrtojbi, ŠZ ga potrebuje, Vovk ravno tako, Janc ga pa ima! Rešeni smo! "Reševanje" se je tako lahko začelo v petek ob 16:00 pred Krškim Tušem. Osem plezanja željnih se vse dogovori po Viberju, šest jih štarta. Poslovilni poljub in gasa! V Nm vstopi Roma, v Ljubljani Mato. Eni taktično izkoristijo bližino Supernove in kupijo še "taktično hrano" in taktično hladen pir. Od tu, pa do vasi Planpincieux, se čas skoraj ustavi. Nočna vožnja skozi severno Italijo je svojevrsten dolgčas. Prispemo ob 1:45, postavimo šotore in nemudoma zaspimo. Zjutraj nas zbudi teta s pištolo, no, vsaj tako smo jo ljubkovalno poimenovali. Prijazno nas je zbudila varuhinja parka in, ko je videla da smo "legit" in ne migranti, je z dvemi besedami razložila, da naj se prestavimo. In smo se. Opremimo se na "legit" parkirišču in okoli 10ih odrinemo proti bivaku Gabriele Boccalatte. Pot je lepa planinska pohodna, strma, položna, tudi po debelih vrveh in lestvah se sprehodimo. Po slabih 4ih urah prispemo v bivak cca 1200 m višje od izhodišča. Bivak je nad ledeniško moreno na višini 2803 m. Ostanek dneva preždimo v megli, se hecamo, pakiramo za vrh, kuhamo in jemo. V posteljo se spravimo nekje ob cca 19:30, ker je alarm nastavljen ob 1:30, odhod pa 2:00. Tako se tudi zgodi. V soju čelk se 7 ljudi odpravi proti vrhu. Romana je naznanila svoj ne-naskok na vrh že prejšnji dan. Najprej hodimo cca 50 min do ledenika. Tam se naveževo v naveze, namontiramo dereze in hodimo, štancamo in tudi po vseh štirih vzpenjamo proti skalnemu grebenu, ki je na levi strani ledenika. Na tem mestu obrneta še Tanja in Peter in se odpravita proti nazaj proti bivaku. Nas 5 - Mato, Silvo, Sims, Matej in jaz nadaljujemo s plezanjem po zasneženem skalnem grebenu. Čaka nas prijetnih 6 raztežajev miks plezanja približno IV stopnje. Vmes meni "top rope" izbije naglavno lučko, ki prestraši Petra in Tanjo v dolini, saj sta mislila, da je nekdo padel. Reši jo Slivo, ki je malo nižje od mene. V navezi smo namreč trije. Od zadnjega sidrišča nadaljujemo peš. Še vedno imamo kakšno uro "hoje" po položnejšem delu grebena, ki pa je mestoma III stopnje. Tu nekje se prižge glavna luč na nebu in čelke niso več potrebne. Ko pridemo do konca grebena (slika iz zemljevida), bi bilo potrebno prečenje ledenika v desno, kar pa se izkaže za nemogoče saj je krajna zev preširoka, da bi jo zmogli brez pomoči fiksiranih vrvi. Višina je približno 3700 m, torej nam manjka še 500 vertikalnih metrov do vrha. Ura je 8:50. Do tu smo porabili skoraj 7 ur in čaka nas še najbrž najbolj zahteven teren. Složno se odločimo za sestop saj sta tveganje in časovnica prevelika. Vrnemo se proti bivaku po isti poti. 6x se spustimo po vrvi, stopimo na ledenik in se spuščamo proti bivaku. Kar dobro utrujeni si oprtamo poln nahrbnik in se spustimo do kombija, do kjer potrebujemo točno 2 uri. Naložimo se vanj in odpljemo na približno 8 ur dolgo vožnjo proti domu. V Krško prispemo ob 1:30. Nalednji dan je malo neprespan in z izrazitim "muskel fibrom" v nogah. Težki čevlji, dereze in približno 3000 višinskih metrov (900 gor, 2100 dol) v enem dnevu je vzelo svoj davek.

Navkljub neosvojemu vrhu smo vsi zadovoljni s turo. Bila je res lepa plezarija in čudovita okolica granitnih alp masiva Mont Blanc.

Za okroglo si človek marsikaj zaželi. Moji bestici Jelki Grenlandija in kiti niso bili dovolj. Ona bi še Triglav pozimi in čez Steno poleti. Preden smo uskladili vse termine, službe, otroke, vreme....in odločitev pade za zadnjo soboto v avgustu. Najbolj posrečena izbira ni bila, zakaj? Sledi v nadaljevanju.

Jelka zadnja leta v hribih dobesedno živi. V hribih preživi ogromno časa, petek in svetek, podnevi in ponoči, pozimi in poleti. Ker je samo plezarijo postavila na stranski tir, si je zaželela najlažjo smer čez Steno, Slovensko. Pa še je bila malo v dvomih, bo?, ne bo?, bom počasna...

Za vodjo se ponudi, no, bolj smo ga prisilile, Mato.

V petek popoldne se odpeljemo proti Ratečam, kjer imajo Bayerčki hiško.Se malo okrepčamo, pomodrujemo kakšno o smeri in drugih temah, tudi odločitev o budilki premaknemo za eno uro naprej, saj smo skoraj pod steno. Itak bomo taprvi u steni..

Po jutranji kavici pičimo do parkirišča v Mojstrani, kjer počakamo kombi, ki nas zapelje v Vrata. Potem pa kar hitro pot pod noge, po celem Triglavu je že veliko veliko lučk. Na našo žalost tudi v Slovenski. Dve navezi po tri in en duet, ter naša malenkost.

Po kratki prečki, kjer se utrip že malo pospeši veselo prehitimo vse naveze, se navežemo. Izberemo malo težjo varianto, kar pomeni da nas naveze spet dohitijo in prehitijo.

Večino smeri plezamo nenavezani, težavnost niso velike, je pa včasih malo izpostavljeno. In to je tisto, kar nas včasih malo upočasni. Ups. 

Gostota navez v steni nam povzroči nekaj vroče krvi. Po prvem plazu kamenja dobi Mato lep komad na hrbet, na lopatico. Itak boli, malo pojamra, gremo naprej. Druga pošiljka prileti na mojo ustnico in mi odbije zob, krvavim, malo občutim slabost...hm..

Na travnati polički si nudimo prvo pomoč. 

Po glavi se mi podi marsikaj, jezna sem, da se mi je to zgodilo. V tem stilu, kaj bi, če bi, plezamo naprej. Ko se bližamo vrhu smeri, pade odločitev z moje strani, da izstopimo po Prevčevem izstopu in ne po Frelihovi prečki. Škoda. Vsaka dodatna ura me malo spravi iz tira, zato čimprej dol.

Aja, še fotošuting moram omeniti. V taki smeri se lahko punce celo preoblečemo in fotografiranje se lahko začne. Mato pa v smeh. Na široki travnati polici opravimo še Ninino željo. Pač, malo reklame za njene majice in Blazinice...

V dolino se vračamo čez Prag, presenetljivo malo ljudi je na poti. Pri Aljaževem domu ugotovimo, da smo kombi zamudili za nekaj minutk. Ups. Ena slaba urca je ravno prav za pir ali dva.

Slovenska smer? Prvič, zadnjič in nikoli več. 

Roma

Vsi smo najbrž že pošteno zakorakali v poletje in dopuste. Nekateri tapridni so tudi aktivni v gorah, kar je sploh vzpodbudno. Mene pa še čaka neporavnan ''dolg'', do naše plezalne skupine imenovane Seniorji.

Ja tako je, prav ste prebrali. Seniorji! V letošnji plezalni sezoni 2023/24 je v sklopu PAK-a pod taktirko Ambroža potekala tudi vadba za odrasle. Od začetka oktobra pa do konca junija smo se dobivali v Brežicah vsako sredo in skupaj trenirali. Ustvarila se je mešana skupinica plezalcev, v kateri je vsak po svoji zmožnosti premagovali izzive, ki nam jih je zadal vaditelj. Naš trening je bil po mojem mnenju dobro strukturiran saj je bilo strokovno poskrbljen tako za ogrevanje, konkreten trening bolderjev ali smeri ter nato tudi ''strečing'', da ni prihajalo do poškodb.

Za dobro vzdušje in moralno podporo pri plezanju, pa smo poskrbeli vadeči sami. Po koncu sezone smo nato skupaj organizirali piknik in se tako še z našimi družinskimi člani poveselili ter nazdravili na uspešno zaključeno vadbeno sezono.

Zapisal, Matej B.

Še nekaj slik iz piknika....

Dan po deževnem in dopolnjenem mladostnem 44 križčku, dveh vožnjah s čisto pravim rally avtom in krepčilni noči v prtljažniku na parkirišču v Kranjski gori, sva se z Majo prestavila na Vršič. Tam, v steni Nad Šitam glave, se bojda potika eksotična mačka vrste Črni panter. Ta dan ji ni bilo do skrivanja, saj sva jo z lahkoto našla. Samevala je in je bila vesela najine družbe. ;) Mačko sestavljajo štirje deli (raztežaji), kateri se vsak začne na številko 6. To so 6a, 6c, 6a+ in 6a. Smer je čudovito plezanje v, za naše hribovje, odlični skali. Detajl je "plata" na mikro krimpe, kar je moj najljubši svet. Smer sva splezala brez težav in v čudovitem vremenu. Najprej naju je sonce pregrevalo, zgoraj pa veter hladil. Povprečje je ravno prav. ;) Spustila sva se po dveh ab-zeilih, saj sva plezala z dvema polovičkama - se pravi 2x60 m "ta tenki štrik". Med sestopom sva našla še romantiko vklesano v kamnu - glej sliko. ;) Nekaj kilogramska umetnost narave sedaj krasi mojo dnevno sobo. Sestopila sva do Tičarjevega doma, kjer sva se preventivno pokazala Triglavskemu dohtarju, ki je rekel VSE OK, vama res ni hudga! ;)

Iz sobote na nedeljo sva z Majo prespala v avtu na parkirišču pod Mangartskim sedlom, saj naju je zapornica na začetku vzpona prijazno spustila po klancu navzgor. Prispela sva zvečer - skopana v Rabeljskem jezeru in podprta z Trbiškimi testeninami. Vstajanje ob zmernih 7:00, kafe, malica in oprtanje z opremo. Cilj je bila bližnja smer Briljantina v JZ steni Mangarta. Smer se uvršča med "moderne" večraztežajne smeri in je opisana z dvema superlativoma: kvalitetna skala in dobro varovanje. Za prvi superlativ bi se dalo kakšno argumentirano reči, za drugi pa kar na kratko, da je res. :) Smer ima 400 m in 10 raztežajev. 2 od teh raztežajev sta kratek prečni sprehod po zelenici, ostali pa so VSI dolgi med 50-60 metri. Ocene so 3x6a, 2x6a+, 6b, 5b, 5c in 2x sprehod. Takšni monster-cugi so dodatno naporni; zaradi trenja in tiščanja plezalnikov in tudi komunikacije. Plezala sva tako, da sem bil vedno jaz v vodstvu. Kako bi plezala po 100 - 120 m v kosu pri izmeničnem plezanju... najbrž še malo težje. Na vstopu naju je pozdravila ena (Češka?) naveza, z Italijansko pa smo prišli skoraj sočasno. Še ena pa je bila že v drugem raztežaju. Po malo premisleka sva naspidirana Italijana spustila naprej, saj ni prihajal nihče nov. Raje počakava 1/2h potem pa plezava v miru brez priganjanja koga za nama in nevarnosti, da jim sprožim kamen. Prvi "cug" je bil kar krušljiv in treba se je bilo navadit na "hribovsko" plezarijo. Skala je zelo zaobljena in vidno poškodovana od padajočega kamenja, ledu in snega. A je šlo. Tudi Maja se je po krstnem raztežaju "fino nastavila" na drugačno plezarijo, kot sva jo vajena v skali, ki ne preživlja tako nasilnih vremensko-gravitacijskih razmer. Ocene niso podarjene saj bi si kakšen raztežaj zaslužil lahko še kakšen dodaten plusek. Meni se je sploh tak zdel 6b, kjer je detajl previsna zajeda z globoko postavljenimi grifi. Pravzaprav vsi raztežaji, razen tretjega, ki ima detajl vstopno "plato", imajo detajl v zajedi. Po steni je frčalo relativno veliko kamenja od prejšnjih navez, nekaj pa tudi od naju. Smer sva zadovoljna zaključila po skoraj 8ih urah. Vmes sva si 2x vzela manjšo pavzo in se vpisala v vpisno knjigo, ki te pričaka pred zadnjim raztežajem. Sestopila sva po Slovenski pohodni smeri, vrh Mangarta pa sva zaradi pomankanja časa in resnici na ljubo, tudi utrujenosti, tokrat izpustila. Sestop je bil hiter in zabaven spust po jeklenicah. Prijetno zdelana sva prispela v domače Krško malo po polnoči.
Naslov "Mangart 2.0" pa izhaja iz dejstva, da sva malo manj kot pred dvema letoma obiskala vrh po "Via Italiana" in nadalje po Slovenski smeri.
Smer je kljub navrtanosti resna plezarija, orientacija sicer ni težka in navrtanost je zelo dobra. Pohvala avtorjema. Detajli so na gosto, ostalo pa toliko narazen, da se vedno z lahkoto vidi naslednji svedrovec. Nekaj komentarjev:
 - naj bi manjkale 2 ploščici v četrtem in sedmem raztežaju. Zato sem dodal v žep še 2 ploščici, podložki in matici. V resnici manjka v drugem, a je nisem montiral, ker je naslednji svedrovec dovolj blizu in sem hranil za opisani 4. in 7. raztežaj. V 4. jo je že nekdo dodal, v 7. pa sem jo namestil jaz. Manjkala je nad detajlom, 3 svedrovce pred sidriščem. Sedaj je in bo »tenstanje« po zajedi bolj varno. ;)
 - v tretjem raztežaju (6a+) smer zavija desno in sta me zavedla kar dva vidna vijaka, ki smer rahlo poravnata. Logično, tako je tudi vrisano, sem si rekel. Ocenil sem, da sta vijaka prekratka, da bi namestil ploščico in sem kar štartal proti njima, pač z zelo oddaljenim zadnjim vpetjem. Hitro sem ugotovil, da tu nekaj ne bo OK in takrat opazil, da gre smer še bolj v desno, kjer pa je ploščica. Glede na vris smeri bi si upal trdit, da je tu vris malo premalo v desno.
 - vodnik na spletu (Briljantina :: Primorske stene) omenja po petem raztežaju modro gurtno in možnost zgrešitve nadaljevanja. Modre gurtne ni in sprehod ni dolg cca 20 m ampak bolj 6 m. Lepo je narejeno sidrišče in dobro viden štart v 6b, ki gre po zajedi, skoraj naravnost navzgor.

Express štarta izpred Leskovške osnovne šole ob 5:45 s potniki: Petrom, Tanjo, Andrejo, Simonom, Majo in Bojanom. Ustavi se na vmesni postaji v Dobruški vasi, kjer vstopi Matej in novomeški Qlandiji, na kateri vstopi še Nina. Na zadnjem Petrolu se dotoči gorivo - kava in okvirno določi plezalne naveze. Matej je lepo poskrbel za vse potnike in natisnil smeri. Papir vse prenese, telefon precej manj. Na končno postajo, parkirišče Jermanca prispe okoli 8:00. Oprtamo si nahrbtnike in že bolj natančno določimo kaj bo kdo plezal. Po slabih dveh urah smo ob lepem soncu pod južno steno Staničevega vrha. Tam je 7 navrtanih smeri višine cca 130 m. Peter in Tanja se, za razliko od Pink Floydov, odločita za Svetlo stran meseca. Mateju in Nini se zdi mikavna Zvesta nevesta, Simonu in Andreji Mrzlo postaja, se oblečeta in lotita te smeri. Jaz (Bojan) in Maja pa se po vzoru mnogih občasnih bralcev knjig odločiva začeti z Epilogom. Pod smerjo najprej pomalicava power-tuna solato katero se tradicionalno poplahne z t.i. Gullichom. Gullich je kava iz termovke poimenovana v čast legendarnemu g. Wolfgangu, ki je nekoč rekel, da plezanja ni brez kave. Častitljivi je poznal esenco plezanja! Smer ima nekoliko krušljiv začetek, višje pa postaja vse lepša in sestavljena iz boljše kamnine. Glavni "cug" je 6a, ki je zelo uživaški in morda kar malo lahek za to oceno. Vreme se že med malico poslabša in postane hladneje in megleno. Je bil pa "frikšn" vrhunski! Plezala sva menjaje v vodstvu. Vrh osvojijo vse naveze skoraj istočasno. Ostalih 6 se odloči za prečenje Zeleniških špic, mi2 za Majo pa še za eno smer, in sicer po Epilogu sledi Zatišje. Spustiva se na podarjeni 60 m "ab-zeil" , ki naju spusti do zadnjega sidrišča. Od tam iz hrbta odvijem še najino 60 m enojno vrv in z elegantno se spustiva v preduh, kjer je iz jame začetek Zatišja. Ker rad tekam gori-doli-naokoli grem iskat najina nahrbtnika, ki sta ostala na začetku Epiloga. Spijeva še enega Gullicha in narediva modro odločitev, da bova tokrat plezala z nahrbtnikom. Ta manever omogoča, da se iz vrha lahkotno in samo nožno spustiva v dolino. Stlačiva nahrbtnik v nahrbtnik, da zmanjšamo število nahrbtnikov za 50%. Tu pa postane zanimivo, saj fizično ni mogoče splezati iz preduha z nahrbtnikom. Je namreč preozko. Rešitev je, da se Maja naveže na sredo vrvi, na konec vrvi pa nahrbtnik. Jaz iz prvega sidrišča varujem Majo, ko ona pripleza iz preduha pa na roke potegne nahrbtnik - kot prasico.  Manever ponoviva še enkrat, ko sva oba na sidrišču. Zadeva nama lepo uspe in dalje plezam jaz z nahrbtnikom, saj od tu dalje je plezarija "normalna" kjer je pred plezalcem stena, za njim pa le lep razgled. Sledi 6a+, kateri si ta + vsekakor zasluži. Moja ocena je, da je tale "cug" težji kot le 1/2 ocene od prejšnjega. Na koncu je še 5b in zopet sva na meglenem Staničevem vrhu. Po telefonu se slišiva še z ostalimi, da si malo povemo kje se kdo nahaja. Imava še dovolj časa. Vsaj tako se zdi. Sestop nama najbolj ne uspe saj kmalu skreneva preveč v desno, kjer teren postane iz "zanimivega" že kar konkretno nevaren. Po nekaj mojega brezglavega bezljanja po ruševju, ker to pač rad počnem, me Maja usmeri na pravo pot, kot že tolikokrat poprej. ;) Začneva se spuščati po isti grapi po kateri smo prišli in skoraj sočasno se dobimo z ostalimi pri tolmunu, kjer se pot cepi. Kratkemu počitku in okrepčilu skupaj odidemo proti Expressu. Simon se izkaže za pravega moškega-gentlemana z največ kondicije, saj je konkretno prvi pri kombiju in ga spravi še nekoliko bližje nam počasnejšim potnikom. Pot domov nas ustavi še na postaji "Mangoop" kjer si večina privošči slasten burger in še slastnejši pir. Vrnemo se po istih vmesnih postajah in pridemo v Krško okoli 22:00 ure.

Hvala vsem za super družbo in organizacijo, lepo plezarijo in še posebej Maji za brezskrbno varovanje. Se kmalu spet vidimo na isti postaji s podobnim ciljem.

V soboto dopoldan sem prišel na idejo, da bi šel na Triglav. Objave na družbenih omrežjih so zanetile željo. Po popoldanskem obisku Nejca in Martine pa je zmanjkalo volje. A le za kakšno uro. Ob pol osmih zvečer se odločim. Grem! Odpeljem se na Pokljuko in prespim na Rudnem polju. Ob treh zjutraj se peš odpravim proti cilju. Na Jezercih prvič stopim na sneg, po katerem se vzpnem na Studorski preval. Nato prečim dve krajši snežišči, še preden prispem do Vodnikovega doma, pa je snega že kar veliko. Težava je, da je ta mehak, ne najdem pa nobenih stopinj. Pri domu se preobujem v zimske čevlje in nadaljujem lahko že brez svetilke. Snega je na poti čedalje več, ko prispem na Konjsko sedlo, pa le vidim sledi, ki prečijo proti Kalvariji. Takoj se pogreznem v sneg do kolen, saj jih je žal naredil turni smučar. Ker v takšnih razmerah ne nameravam prečiti pobočja, uberem bolj direktno linijo, kjer najdem rjav, umazan sneg, ki pa se večinoma predira le do gležnjev. Vseeno je hoja naporna in vesel sem, ko na vrhu Snežne konte stopim na gaz, ki pripelje iz Krme. Saj vem, da pozimi večina ljudi pride po tej poti, vseeno pa sem menil, da jih gre vsaj nekaj tudi z Rudnega polja. Nato gre lažje. Na Kredarici se okrepčam in napotim dalje. Pred strmim delom si namestim dereze in vzamem v roke cepina. Tu srečam dva človeka, ki se vračata z vrha. Po nekaj besedah se odpravimo vsak v svojo smer. Do Malega Triglava je sneg še mehak in južen, višje proti vrhu pa čedalje boljši. Razgleda s samega vrha ne gre hvaliti, zato se kmalu odpravim dol po isti poti. Naslednjega človeka srečam pri Vodnikovem domu, ko se ravno odpravlja proti Konjskemu sedlu. Z izjemo 6 ljudi v bližini smučišča pod Viševnikom ne srečam nikogar več. Kmalu sem pri avtu in odpeljem se proti domu na piknik. Še nikoli nisem srečal tako malo ljudi na Triglavu. Sem pa zato videl več živali od blizu. Dve srni še ponoči v gozdu, gada, dva gamsa, ki sta mi prekrižala pot v hitrem teku in še nekaj manjših živali.

Minuli vikend, je bil ponovno eden tistih katerega datum sem si že rezerviral v začetku januarja. Bolj ko se je težko pričakovani vikend bližal, več je bilo naznank. Kam, s kom, kakšno bo vreme ali sploh še rinem na sneg? To so bila vprašanja, ki so me na dnevni bazi okupirala in mi počasi že ''kravžljala'' živce. Vremenska napoved je oznanjala lep in topel vikend zato se je nervoza pri meni še bolj stopnjevala. Zaradi visokih temperatur sem ovrgel plan po daljši turi. Brodenje po južnih pobočjih v mokrem in kašastem snegu mi ni ravno dišalo. Če sem iskren sem se tudi ustrašil daljših grap, ki so v vročih dnevih pravi magnet za nevarne lavinske razmere. Kmalu bi se že sprijaznil z obiskom bližnjega lokalnega hriba, ko se spomnim pogovor, ki sva ga imela s Simsom na zboru članov. ''Blitzkrieg'' vzpon nad Zelenico, to bo zagotovo primerna rešitev glede na dano situacijo. Hitri, kratki in zgodnji vzponi mi vedno odgovarjajo. Najti moram samo še sotrpina, zato hitro razpošljem okoli nekaj sms-ov.

Na moje povabilo se odzove ravno Sims in že sva zmenjena, da se dobiva ob 4:00 v Dobruški vasi. Ob 5:30 zapustiva parkirišče na Ljubelju in že šibava proti koči na Zelenici. Sneg se začne šele na Šentanskem plazu zato je hoja do tam hitra in nezahtevna. Kratek počitek preden stopiva na sneg in že sva ob 7:00 pripravljena za vstop v Lenuhovo smer. Vstopni skok je suh, ki pa ne povzroča večjih težav. Po smeri hitro napredujeva, saj je sneg zbit in trd. Vmes naletiva še na dva manjša skalna skoka, ki pa se jih da tudi lepo preplezati. Ko izstopiva iz smeri, se nama sneg v vršnem delu pobočja Begunske vrtače rahlo predira a kljub temu doseževa vrh (Begunjska vrtača 1991m) ob 8:00. Nadaljujeva po spihanem in delno kopnem grebenu do Begunjščice (2060m). Ob 9:00 že sestopava po Osrednji grapi. Če človek začne svoj dan že tako zgodaj in ima ob 9:30 že nekaj višinskih metrov v nogah, potem zagotovo paše en JUPI¹ na koči na Zelenici. Za poležavanje in sončenje pred kočo si vzameva čas. Nekako sva mnenja, da se ne spodobi biti ob poldne doma na kosilu. No ja, kljub temu se ne obirava preveč ker ne želiva, da družinsko življenje trpi. V želji, da naju žene še kdaj pustijo v hribe se po zasluženem daljšem počitku zašibava v dolino in se ob 11:30 že peljeva proti domu. Če bi moral na kratko povzeti najino sobotno turo, bi se zagotovo odločil za stari ljudski pregovor ''Kratko ampak sladko''.

¹ JUPI - verjetno prevzeto iz amer. angl. yippie in naslovljeno na blagovno znamko oranžade Jupi, iz ju(goslovanska) pi(jača), ki jo je v sedemdesetih letih 20. stoletja začela proizvajati Kolinska Ljubljana. Med odraslimi starejše generacije, ki so to pijačo poznali in pili se izraz uporablja tudi za tako imenovano ju(tranje) pi(vo).

Piše: Matej Balant, dolenjski/posavski alpinist

Predvelikonočni vikend je zaradi svoje vremenske muhavosti marsikateremu ljubitelju zunanjih aktivnosti prekrižal plane. Prvotna skupna tura PAKa je bila zaradi istega razloga skrajšana na en dan, spremenjena pa je bila tudi njena destinacija. Žal zaradi večinskega deleža turnih smukačev nova lokacija ni bila ravno naklonjena ''luknjačem'' turne smučine, zato sem kapituliral še preden bi se moja kolena pogreznila v globok sneg. Da pa nebi zavrgel odobrenega vikend izhoda pri ženi, sem se odločil, da v nedeljo skočim na Veliko Kladivo in se nato na Kofcah pocrkljam z njihovimi štruklji. Na turo zraven povabim še Suhija in Roka, ki sta vedno dobra družba na takšnih dogodivščinah. Ura nastavljena na 6:00 naznanja ležerno prebujanje, vendar me pogled skozi okno v trenutku strezni. Ponoči je v Šentjerneju zapadlo 5cm snega. Koji k..., si mislim sam pri sebi. Zvečer, ko sem preverjal vremensko napoved za nedeljo, si tudi približno nisem predstavljal, da se bo res tako ohladilo, da bo ponoči med padavinami zapadel sneg. Kljub temu se jutranjem presenečenju ne pustim zmesti in že se peljem proti Višnji gori, kjer sva zmenjena s Suhijem. Ko se pripeljem na parkirišče poleg železniške postaje v Višnji gori, vidim avto, na katerem je 20cm frišnega snega. Iz njega izstopi Suhi. WTF, si mislim; kaj bo šele v hribih. Dani situaciji se reživa "ku dve budali". Če ne drugega, do koče bomo že pregazili, pol pa tudi če se tam zasidramo, se dogovoriva. Vožnja čez višnjegorske klance in prihod v Ljubljano kaže drugo sliko. Vremenska fronta, ki je ponoči prešla Slovenijo, je svoj večinski delež pustila na jugovzhodnem delu. Kasneje smo v koči na Kofcah izvedeli, da je sneg ponehal že okoli 21:00 zvečer in da ni bilo omembe vrednih padavin. Veter in nizke nočne temperature so na pobočju Košute v kotanjah tvorili manjše zamete, ki pa po mojem mnenju niso drastično poslabšali razmer oziroma otežili naše ture. V Komendi pobereva še Roka in že smo pred rampo na parkingu Pod Košuto. Hoja je prijetna, temperature ravno prave, tempo omogoča sproščeno kramljanje. Do koče na Kofcah pridemo hitro, sledi kratek počitek in že šibamo naprej po pobočju proti Kofci gori (Mali turen). Hoja po pobočju nam zaradi prediranja snega ravno ne paše, zato se zaženemo direkt v breg do grebena, kjer po ozkem grebenu, katerega na določenem mestu celo zajahamo, nadaljujemo naprej proti razpotju med Velikim vrhom in Kladivom. Pot nato nadaljujemo po mestoma spihanem in poledenelem grebenu proti Malem Kladivu, kjer tudi situacija veleva, da nataknemo dereze in si na ta način zmanjšamo težo nahrbtnika za slab kilogram. Vrh Kladiva (2094m) dosežemo okoli 13:00. Rok, ki je imel edini s seboj oba cepina, zadnji vršni del vzpona začini s čudovitim skalnim skokcem, ki je v piko narejen, zato se mu smeji do ušes. Kratek počitek in okrepčilo na sončku, par slikic in že sestopamo z vrha  kar direktno po pobočju dol proti Taborniškem domu. Sledi daljši počitek in sončenje pri koči na Kofcah. Za dobro počutje in polne želodce pa poskrbita ''rušovc'' in mix treh štukljev (orehi, čokolada, borovnice). Še sestop v dolino med tem, ko v pogovoru rešujemo svet in se sprašujemo, kako gre kaj našim v Planici. Kratka vožnja domov in prihod v domači kraj okoli 18:00 poskrbita za lažjo pripravo na novi začetek delovnega tedna.

Tokratna društvena odprava je bila zasnovana malo drugače in sicer smo jo izpeljali skupaj z Planinskim Društvom Bohor, s katerim nas veže pestra zgodovina.

Tofana di Rozes je ena izmed najvišjih in najbolj impresivnih gora v Dolomitih, ki se nahaja v bližini Cortine d’Ampezzo v Italiji. Njena južna stena je visoka okoli 1000 metrov in ponuja številne plezalne smeri različnih težavnosti in dolžin 

Zgodovina plezanja v Tofani di Rozes sega v začetek 20. stoletja, ko so prvi alpinisti začeli raziskovati njene stene in grebene. Prvi vzpon na vrh Tofane di Rozes je leta 1864 opravil Paul Grohmann skupaj z vodnikoma Angelo Dimai in Pietrom Siorpo. Prva smer, ki je preplezala celotno južno steno, je bila Dimai-Eötvös, ki sta jo leta 1901 preplezala Angelo Dimai in Rudolf Eötvös 

Od takrat naprej so se pojavljale nove in bolj zahtevne smeri, ki so bile pogosto povezane z zgodovinskimi dogodki in osebnostmi. Med njimi so:

• Direttissima Stösser (VI, 430 m + 320 m), ki jo je leta 1929 preplezal Walter Stösser skupaj z Ludwigom Hallom in Fritzom Schuttom. To je bila ena izmed prvih šestih stopenj težavnosti v Dolomitih in poteka po sredini južne stene .
• Costantini-Apollonio (VI+, A1, 800 m), ki jo je leta 1933 preplezal Emilio Comici skupaj z Giuseppejem Gaspardijem in Ugojem Pompaninom. To je bila prva navrtana smer v Dolomitih in poteka po levi strani južne stene .
• Dibona (V+, 800 m), ki jo je leta 1938 preplezal Angelo Dibona skupaj z Luigijem Ghedinom in Giuseppejem Olivierijem. 

Danes je Tofana di Rozes priljubljena destinacija za plezalce, ki iščejo klasične in moderne smeri v čudovitem okolju. Nekatere izmed najbolj znanih smeri so:

• Pilastro (VII-, A0, 800 m), ki jo je leta 1968 preplezal Reinhold Messner skupaj z Heinzem Mariacherjem. To je ena izmed najlepših smeri v Dolomitih in poteka po velikem pilastu na levi strani južne stene .
• Super Couloir (VII+, A2, 800 m), ki jo je leta 1974 preplezal Heinz Mariacher skupaj z Reinholdom Messnerjem. To je ena izmed najtežjih smeri v Dolomitih in poteka po ozkem žlebu na desni strani južne stene .
• Via della Luna (VIII-, A0, 800 m), ki jo je leta 1985 preplezal Maurizio Zanolla skupaj z Brunom Pederivo. To je ena izmed najbolj modernih smeri v Dolomitih in poteka po gladki plošči na sredini južne stene .

V Tofani smo svoj pečat pustili tudi Slovenci, ena izmed težjih smeri, ki sta jo preplezala znana naveza Andrej Grmovšek in Marko Lukič, poteka v desnem delu drugega stolpa. Smer Never Give Up (VIII+/IX-), 500m, sodi v sam vrh težavnosti.

Mi smo se lotili plezanja ne najtežje, toda gotovo ene izmed lepših in bolj priljubljenih smeri v Dolomitih - Constantini Ghedina. Smer je bila prvič preplezana leta 1934 od italijanskih alpinistov Gino Constantini in Luigi Ghedina.  Poteka po južni steni Tofane di Rozes,  visoka je  650 m in jo odlikuje dobra skala.   Ocena smeri  je VI-,   vendar ima tudi lažje raztežaje, pogoste so dolomitske  "štirice", ki so tako značilne za Dolomite, kdor jih je plezal že ve.  Najbolj znan in zahteven del smeri je prečka v sredini stene, ki je precej izpostavjena, vendar na srečo ima dobre oprimke in stope.   

Naveza treh Matej, Andreja in Nina smo uživali v lepi smeri in se po dobrih šestih urah zavihteli na vrh drugega stolpa Tofane di Rozes. Ker nam po skoraj celonočni vožnji in celodnevnem nabijanju sonca še ni bilo dovolj lepot in utrujenosti, smo se po grebenu  zavihteli  še na vrh Tofane in nazaj grede le za las pobegnili večjemu  nalivu.

Odločitev je padla. Letos bomo velikonočne dobrote poizkušali na zasneženih pobočjih Monte Rose. Zbrali smo se v soboto, 08.04.2023, ob 2:00 pred hotelom v Krškem, zložili opremo v kombi in se odpeljali proti Italiji. Ustavili smo se še v Novem mestu in Ljubljani, da smo zasedli vseh devet razpoložljivih sedežev. Med postankom nekje na sredini poti smo spremenili izhodišče iz doline Alagna v Gressoney. Ker smo z vožnjo zaključili prej kot načrtovano, smo se prevažali po parkirišču gor in dol, dokler nismo našli najprimernejšega prostora za naše vozilo. Po ponovni malici in pripravi nahrbtnikov smo se sprehodili do blagajne, kjer smo kupili vozovnice za žičnice, ki so nas v treh etapah pripeljale do višine 3260 m.

Na smučeh in peš smo zakorakali proti koči Gnifetti. Isti dan smo se povzpeli do 4000 m nadmorske višine, eni višje, drugi nižje in odsmučali nazaj do koče. V koči nas je presenetila okusna in obilna večerja v stilu »all you can eat«. V sobah je bilo zvečer hladno, vendar ko smo se "zložili" v postelje, se je zaradi majhne prostornine hitro preveč segrelo. Na višini 3600 m dobrega spanca nismo pričakovali in tako smo se že ob petih zjutraj pripravljali na odhod. Seveda ni šlo brez zajtrka, ki so nam ga v koči pripravili že prejšnji večer.

Po stopnicah in »kurji lojtri« smo se spustili do poti, kjer smo se navezali na vrv in pričeli vzpon v zelo mrzlem in vetrovnem jutru. Počasi smo se vzpenjali proti sedlu, na katerem smo bili nekateri že prejšnji dan in nato po širokih pobočjih naprej do sedla Colle Del Lys. Prva naveza je odšla naprej proti sedlu Gnifetti in vrhu Signalkuppe, druga pa na malce bližji vrh Parrotspitze. Pot do Signalkuppe se je čedalje bolj vlekla, seveda smo vsi občutili naraščajočo višino. Zadnjih 50 višinskih metrov je bilo potrebno vzeti v roke cepin in natakniti dereze. Zelo ledena strmina nas je pripeljala na vrh do najvišje ležeče koče v Alpah. Sestop do smuči spodaj je bil še zahtevnejši predvsem zaradi števila ljudi, ki so se v tem času nagnetli na ozki poti. Po poročanju druge naveze je bil vzpon po vršnem grebenu Parrotspitze lepši in predvsem manj obljuden. Kakorkoli, ko smo dereze zamenjali za smuči, se je začela prava uživancija. Več kot pol tretji kilometer spusta do izhodišča je bil odličen. Vmes smo se ustavili še v koči, kjer smo se okrepili in pridobili nekaj energije za še večje užitke. Smučarske razmere so se počasi spreminjale iz suhega v moker sneg, vseeno pa so bile ves čas odlične. V dolini smo ob hidracijskih napitkih počakali še peški, ki sta se pripeljali z gondolo, pojedli še ostanke potice in se odpeljali nazaj proti domu.

Akterji: Andreja, Nina, Romana, Tanja, Igor, Matej, Peter, Simon, Tadej

Simon Poznič

Fotoutrinki v galeriji, spodaj pa prilagam še Romino pesnitev.

M.O.N.T.E    R.O.S.A

Monte Rosa prava romarska je pot,

folka rine gor od vsepovsod...

Na cestnini prave znanstvene imeli smo razprave,

katere reže sploh so taprave...

Ko parkiramo na free blatno parkirišče,

se prav hitro kakšna šerpa išče...

Štriki, kruh, pršut, potice,

kot se za prazniki pritiče...

Ker ON je prav močan možak,

ONA reče: "Moj ruzak sploh ni tako težak."

Gondola nam skrajša malo pot,

višina pa vseen nardi nam križev pot...

Vsake tri korake pot zastane,

da se zraka telo spet navzame...

Višina pa že prvi dan svoje naredi,

ekipa se malo razdeli...

Koča cel večer se "pozibava",

ker glava gor res ni čist prava...

Po info vsi smo se mal bal,

da lačni na koči bomo mi ostal...

Hrano 4x na mizo so nam dali,

s polnimi usti že za fruštek spraševali...

Naskok na goro malo se pač razdeli,

mraz, višina, veter svoje naredi...

Ekipa se je ledeniško navezala, 

da v špaltno ne bi pala....

Dol pa smuka je prav fina,

hitro bliža se dolina...

V dolini tud glavobol se umiri,

mogoče to nardi kufe ali piri tri...

Tako kot na smučeh Igor pač nori,

tako tud kombi proti domu odleti...

Doma zapodile smo se še v skalo,

ker v ponedeljek se nam je še dalo....

Kot je to že skoraj tradicionalno, vsaj v času nekovida je bilo tako, smo se letos zopet odpravili raziskovat Evropske štiritisočake. Sicer vseh 82, kolikor jih je v Alpah, nam ( vsaj meni) ne bo verjetno nikoli uspelo osvojiti, če pa nam uspe klubska  mini odpravica, bomo lahko več kot zadovoljni. 

Tokrat sem imel željo, da bi obiskali Mont-Blanško pogorje, zveneča imana kot so Grandes Jorasses, Mont Blanc, Dent du Géant, so bila res vabljiva, hkrati pa sem se zavedal, da če razpišem turo na Grandes Jorasses, bi se mnogi samo zaradi imena ne prijavili. Torej je bilo potrebno najti alternativo, podobno težavnost vendar ime, ki ne pomeni veliko. Tako sem prišel na idejo za  Combin de Grafeneire, ki je najvišji vrh v skupini Grand Combin. 

Nekako se nam je vse poklopilo, kombi, vreme, udeleženci in po ustaljeni praksi smo v petek po službi odrinili na dolgo pot od doma in po 10 urah prispemo v Švico, kjer v vasici Bourg-Saint-Pierre zavijemo v dolino Valsorey. Prva nočitev v šotorih na parkirišču je marsikoga negativno presenetila, temperature so bile krepko pod slovenskim povprečjem. 

Soboto smo imeli precej lahki dostop do koče Valsorey, namreč označeno pet urno hojo smo skrajšali za debelo uro. Koča je bila ravnokar v obnovi, vendar na našo srečo še delujoča. Zaradi obilice prostega časa, smo se še isti dan za aklimitizacijo povzpeli na višino 3600m na seldo Meitin. 

Po zgodnjem vstajanju in pripraljenem zajtrku, ki je za tako uro ( 03:30) tukaj povsem nekaj običajnega, smo se odpravili prosti našemu cilju in sicer Severo-Zahodni greben Combin de Valsoreya, ki je nekako predvh še malo višjega Combin de Grafeneire, ki je bil tudi naš končni cilj. Jutranje nizke temperature so nam delale predvsem težave na spolzkih kamnih ledeniške morene, ki pokrivajo večino dostopne poti do naše gore. Začetek plezanja je bil še v polmraku, zato smo imeli tudi  težave z iskanjem prave linije smeri. Nadaljevanje je bilo precej logično, večina smeri poteka blizu raza.  Občasno se stena postavi precej pokonc, vendar na srečo, težave ne presegajo spodnjo IV stopnjo. Še najbolj moteči so odseki z zelo labilnimi skalnimi deli, kjer je potrebna precejšnja pazljivost pri premikanju, saj nam lahko hitro uspe  sprožiti kakšno tono kamenja. 

Približno ob 10 uri, torej po 4 urah plezanja nam uspe prilezti na Combin de Valsorey( 4148m), od koder je le še stežaj do galvnega vrha Combin de Grafeneire(4314m). Skalno opremo zamenjamo z ledno in se po hitrem postopku transportiramo na vrh. Razgledi so nepopisni, veselje pa tudi. Zavedamo se svoje ranljivosti in dejstva, da smo šele na pol poti. Povratek je dolg, časovno skoraj tako  kot vzpon, saj poteka po isti smeri. 

Kot ponavadi se še isti dan odpravimo v dolino in naprej proti domu. 

Člani naše mini odprave: Matej, Andrej, Igor, Matic, Nina, Silvo, Mateja. 

Matej Zorko

Sobota

Petek. Kibuba. Tehtanje kladiva. Kak naj vem ker je boljši. En na vrvico z neko fensi plastično vponko. Drug zgleda da je bolj za klene alpiniste. Osnoven, surov, brez šminkeraja. Nič. Vzamem lepega, lažjega. Oranžno-črna kombinacije mi ugaja. Dandanes moramo v gore elegantno, nismo več za železno zaveso. Danes so drugi časi.

Klasičnih alpinističnih 6.00 zjutraj v soboto. Zaton. Pošteni ljudje spijo, ker so pošteno nekaj spili prejšnji večer, mi pa v avtomobile in proti Celju, ter naprej v smeri Logarske doline. V avtu štirje mladiči in en izkušen maček. Zdaj je čas da se Gregija kaj vpraša. Kako je to plezat v hribih? Se kamenje fejst ruši, kot nas konstantno strašijo? Debata se nasprotno, lahko bi rekli času primerno, razvije v smer kvalitete in udobnosti koče. Kje je najboljši skutin zavitek? Imajo na koči štrudelj? Gregi poudari, da je koča na Grohatu enkrat dobila naslov najboljše koče v Sloveniji, a da to nagrado dandanes lahko dobi že vsaka koča, tako kot skalaško gorniško nagrado dobi že vsak Janez. Upravnik se zamenja pa gre vse po klancu navzdol. A imajo gor sploh vodo in kje se bodo polnili telefoni? Udobje je danes bistveno. Ja, časi se spreminjajo.

Po dveh vmesnih postankih še makedamska cesta in kmalu bomo pri izhodišču. Sedaj je že malo več misli posvečene proženju kamenja in krušljivosti brezčasnih očakov. Nihče ne bi rad drugemu na glavo sprožil skale. Gregi nas poskuša očetovsko potolažiti in poda še zadnjo modrost preden dospemo. “Ni nujno da človek sproži kamen, lahko je tudi žival ali planinec.” Avtomobile pustimo pri najvišje ležeči kmetiji v Sloveniji, 1327 m visoki kmetiji Bukovc, saj nismo planinci, da bi hodili iz doline. Spomnim se na starega očeta, ki je razlagal, da so v gore hodili z vlakom. Saj veste, časi...

Pretegnemo noge do koče, kjer se v dopoldanskem soncu martinčkata Arno in Pero. Konec je heca zdaj je čas za resne podvige. Damo se v trojčke. Alpinist plus dva tečajnika. Odvečno opremo pustimo v koči. Razmišljam ali bi vzel s seboj kladivo. Ne potrebujem ga, ampak sem ga kupil in še lep je. Gre v nahrbtnik. Kasneje izvem, da nisem bil edini s kladivom zaradi lepšega. Štrike na hrbet in horuk do stene. Arno ni človek, ki bi postopal. Z Urošem greva nasmejana za njim. Danes gremo v Plate. Za nami Roma in Gregi pred nami Pero, Valerija in Andreja. Ostale naveze se razkropijo po steni. Arno pozna to steno, zato se odloči za varianto po levi s prečko nad votlino. Gregi vodi drugo navezo, ki nam sledi. Pero bi prehiteval po desni, kar se ne sme, velevajo cestno prometni predpisi, zato kmalu zaglavi za nami. Na polici, pri votlini, nekje na polovici smeri se srečamo. Kmalu se nam z elegantnim korakom pridruži Grega. Roma ni daleč. Naenkrat nas je na štantu več, kot je ljudi, ki so glasovali ZA na nedeljskem referendumu.

Morala je visoka, elana ne primankuje, veselja je toliko, da človek včasih malo pozabi na varnost in se malo prehitro odveže, a kaj bi o tem. Dva skoka in že smo na vrhu. Sončnih ur je še dosti zato se odločimo, da ponovimo vajo. Malo premešamo naveze. Arno vodi v ZZ, Pero naju z Andrejo v Zagorčevo. Obe smeri so danes nekateri naši že osvojili. Gledam Perota kako počasi a vztrajno leze. Menda bo, si mislim. Roke na desnega stranca nogo v levo in na moč gor. Začutim vso težo nahrbtnika. Še dobro da imam lepo kladivo v nahrbtniku. Težka šola. Smer se po tistem malo umiri in postane prijetnejša. Na vrhu smo veseli in ponosni. Malo uživanja v spokojnosti gora po tem pa hitro v dolino, kjer smo zadnja naveza usihajočega dne. 

Po preplezanih smereh, se zberemo pri koči kjer paše pivo in chili con carne. Ah ti časi. Ob navdušenemu razlaganje, kaj vse se nam je pripetilo v steni, po grlu spolzi še kakšno pivo. Noč počasi vzame kar je ostalo moči v naših telesih in odsanjamo novim raztežajem naproti. Za oris naslednjega dne pa vam pustim Urošove jasnovidne besede: “Tisti, ki ni nikamor namenjen, se ne more izgubiti.”

Samo Šmajgl

Prvič plezat na morje, prvič v zloglasno Paklenico.

Kar nekaj radovednosti in vznemirjenja že pred odhodom.

Z Valerijo sva krenili na pot, vmes marsikatero rekli in se zvečer ob postavljenih šotorih spraševali kje so vsi alpinisti in ali bova v naslednjih dneh dosegle zastavljeno „plezalno normo“.

V petek sem s Sandro in Samotom splezala prvo pakleniško večraztežajko Severno rebro, v naslednjih dneh sta sledili še Velebitaška z Andrejo in Matejem ter Barba Antin z Mičotom.

Plezanje vsake je bilo unikatno.

Frikanje ni bilo nič manj zanimivo. Podobno velja za morje in tolmune kanjona.

Paleta občutkov, momentov in spoznanj, tako v skali kot na tleh.

Zame Paklenica 2021.

Zapisala Adrijana Čede

Premalo spanca. Neobičajno zgodnji zajtrk, kava, preverjanje opreme, gas proti Krškem. Lep dan bo danes.

Naša prva skupna alpinistična zgodba se začne z uspešnim štartom dveh kombijev v Krškem ob 5.15 in točnim odhodom z izhodišča ture pred predorom Ljubelj ob 7. uri. Opremljeni, zaščiteni pred soncem, pripravljeni na hojo po zelo zahtevni neoznačeni stezi – šolski primer uspešnega začetka. Udeleženci PAK-ove alpinistične šole smo z radovednostjo in pričakovanjem zagrizli v hrib proti Koči na Ljubelju. Do koče smo se lepo ogreli in tam makadam zamenjali za gozdno pot, ki je vodila poti zahodu, na večinoma poraščen greben Ljubeljščice. Z eno nogo v Avstriji in drugo v Sloveniji smo občudovali polno razcveteno pomlad v gorah ter vedno lepše razglede po bližnji in daljni okolici. Počasi je zelenje začelo prepuščati prostor skalam in lahnemu poplezavanju. Preden smo prišli do prvih jeklenic za spust smo si po navodilu vodje ture – Petra –  nadeli potrebno varovalno opremo in zagnano sledili liniji grebena, ki se je nekajkrat zelo zožil ter skoraj nikoli razočaral s krušljivostjo skale. Poslušali smo nasvete in usmeritve tistih ta izkušenih ter brez večjih težav dosegli vmesni cilj ture – Triangel. Ker nam je tempo narekoval Arno, smo vrh Ljubeljščice dosegli debelo uro pred načrtovanim časom. Odločitev za nadaljevanje prečenja po grebenu čez Može do Palca tako ni bila težka. Sonce nas je grelo, oblaki senčili, veter v blažjih sunkih pa občasno ohladil – na takšen dan bi bil greh obrniti v dolino Zelenice.

In smo šli – gor-dol, malo naprej, malo v 'rikverc', malo naokoli, čez goščave ruševja, po razih, poličkah in stopničkah, ki so jih nam v pomoč oblikovale sile narave, pa tudi po pesku, ki se neprijetno zožuje v grapah. Vedno pod nadzorom in s spremljajočimi nasveti za varnejši korak. Nekateri pogledov raje nismo usmerjali preveč navzdol. Možje – štirje izrazitejši kamniti 'zobje' na grebenu, so prav zanimiva igra narave, ki je ustvarila divje razmetano pokrajino, štrleče osamelce, pa tudi (najmanj) eno okno. Vsi štirje so nas pustili mimo. Najzanimivejši točki sta bili zagotovo ozek prehod med stenama, kjer ni bilo prostora za manevriranje, ter prvi skupinski 'abzajl', ki je zaradi naše številčnosti terjal tudi največ časa. Pa nič zato, štejejo izkušnje, med katere sodi tudi potrpežljivost.

Palec, prav čeden piramidast vrh, ki se spogleduje s severovzhodno steno Vrtače, se je počasi začel približevati. Počasi. Še vedno je bilo treba paziti, da se ne proži kamenja, ter preverjati vsak stop in oprimek posebej. Po sedmih urah 'grebenčkanja' smo dosegli 2026 m nadmorske višine in zasluženo sedli h krepčilu. Pogled čez ramo nam je razkril prehojeno pot in res je bil čudovit. Potrebno se je bilo odločiti ali osvojiti še sosednji vrh ali odviti v dolino. Ker letošnja dolga zima v visokogorju še opleta z umazano belimi jeziki, so nas ti usmerili k slednji. Še prej pa so nam na nekaj mestih ponudili izkušnjo kratkega prečenja zmehčanih snežišč, kar je bil predzadnji bombonček današnje ture. Za konec je sledil sestop po melišču, ki lahko povzroči nemalo preglavic, če ne veš, da je najenostavneje stopati na peto in dovoliti strmini, da te popelje navzdol.

Končno spet gozd in mehkoba tal. Ko pride še Mitja, ki je nadzoroval rep skupine, smo vsi. Dobre volje se spustimo do Planinskega doma na Zelenici. Prva priložnost za pivo in klepet za mizo. Zaključek ture ob pici (in pivu) je sledil v Lescah. Ker smo bili ves dan omejeni na greben, smo na poti do picerije za hojo izkoristili kar vozni pas in še rondo. (Pa kaj, če naj bi bili namenjeni avtomobilom, v nedeljo itak ni gneče na cesti.) Po drugi priložnosti za pivo in klepet razdelimo delovne naloge, zavzamemo položaje v kombijih in oddrvimo proti nasprotnemu koncu države, domov.

Vodja ture pravi, da je ta uspela. Zdaj polni vtisov čakamo na naslednja poglavja. Za konec naj uvodno druženje v skalah tokratne alpinistične šole strnem z besedami 'sošolca' (če se ne motim, Uroša): »Današnja tura je bila pot, vredna vsakega koraka.«

Zapisala Mateja Pšeničnik

Za soboto 13.3. je bila napovedana že druga zimska skupna tura, tokrat med vrhove nad Pokljuko. Ko vidim obvestilo, nič preveč ne razmišljam in se takoj prijavim. “Sam, da se gre.” Abstinenčne krize, ki jo je pustila karantena ne gre podcenjevati in treba je izkoristiti vsako priložnost, da se nadoknadi zamujeno. Očitno so ostali podobnega mnenja, saj se nas zbere kar štirinajst pohodnikov in turnih smučarjev. Upoštevajoč policijsko uro se ob 6h zjutraj napakiramo v dva kombija. Pobiramo še v Novem mestu in v Ljubljani, se skoraj izgubimo v ozkih ulicah ter v pričakovano gnečo na Rudnem polju na Pokljuki prispnemo med zadnjimi. Hitro se preobujemo, preverimo, da je vsa oprema v nahrbtnikih in se odpravimo proti Viševniku, nekateri peš, drugi na smučkah.

Že takoj ob vznožju smučišča naredimo postanek za slačenje. Sončno je in toplo, vendar le do Plesišča, kjer zapiha mrzel veter in odene hrib v temen oblak. Teren postane bolj strm, zato si tu nadanemo zimsko opremo. Smučarji so nas že zdavnaj prehiteli in nas počakajo na vrhu, kjer si privoščimo postanek ter razmislimo kam naprej. Nadaljujemo proti Srenjskemu prevalu. Nekje na poti nas smučarji zapustijo in odsmučajo navzdol do Jezerc, od tam pa se povzpnejo na Veliki Draški vrh. Vmes se začne jasniti, prikaže se Triglav v vsej svoji veličini, sonce pa nas spremlja še skoraj cel dan. To vzamem kot znak, da je prekletstvo, ki je zadnjih nekaj let povzročalo, da v hribih zbiram vse možne vremenske pojave, dokončno premagano.   

S Srenjskega prevala se po grapi povzpnemo na Mali Draški vrh. Kljub temu, da so razmere odlične, kakšnen vic vseeno pomaga pozabiti na boleča meča, ob prepevanju pa že znano vzpon mine hitreje... »Debela dekl'ca...«, mi še danes igra v glavi. Na vrhu pa nismo prepričani: Je to pravi vrh? Tisti kucelj levo deluje višji... Prečkamo še tja, da nam ne bo nihče ničesar očital. Spust, razen da sem res počasna in previdna, poteka brez posebnosti. 

Na Jezercih se ponovno srečamo z našimi smučarji. Po pripovedovanjih so tudi oni imeli odlične razmere. »Ma kaku je blo luštno.« Tudi jaz sklenem, da se čimprej naučim smučati, ko jih opazujem, ko se spustijo proti Planini Konjščici, od koder se vsi skupaj peš odpravimo nazaj proti Rudnemu polju.    

Kot na vsaki skupni turi smo se tudi tokrat seveda imeli odlično in jo že tradicionalno zaključili s pico in pivom za regeneracijo.

Bogatin namesto Lanževice

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, kako smo vsi čakali odpravo prepovedi prehajanja občinskih meja, eni predvsem zato, da se lahko poženemo v zasnežene hribe, ki jih v naši občini ni.
Sama sem si soboto rezervirala za skupno turo takoj, ko je bila napovedana, še predno je bilo določeno, kam se bomo sploh odpravili. Prepričana sem bila, da bodo naši vodniki izbrali lep cilj in zanimivo pot. V času od objave termina pa do dejanskega odhoda na turo se je še marsikaj spreminjalo, od snežnih in plazovnih razmer do prijavljenih udeležencev.

Na koncu se nas je v soboto, 20. 2. 21, ob 6. uri zjutraj 14 PAK-ovcev odpravilo s 3 vozili izpred krškega hotela proti Bohinju. Pri slapu Savica smo si na ramena naložili nahrbtnike, obuli eni gojzerje, drugi pancerje in se eni s smučmi, drugi pa samo s palicami malo pred deveto odpravili v breg proti Komni. Da smo si hribov res želeli, je pričalo dejstvo, da smo do koče na Komni vsi sprostili svojo energijo in se z največjo možno hitrostjo vzpenjali po serpentinasti poti, tako da je bil čas prihoda h koči  odraz posameznikove kondicijske pripravljenosti. Komna je postregla z dih jemajočimi razgledi, nad katerimi smo bili še posebej navdušeni tisti z manj izkušnjami v zimskih gorah, ki smo takšnih pogledov manj vajeni. Ko smo se na Komni spet vsi zbrali in se pri zaprti koči okrepčali s tistim, kar smo si pač prinesli seboj, in po tem, ko smo seveda panoramske poglede zabeležili s fotoaparati na telefonih, smo se po treh urah po štartu odpravili naprej mimo koče pod Bogatinom proti Bogatinskemu sedlu.

Pot po dolini Gracija se je vlekla, naša karavana pa se je iz razvlekla v kolono z vzornim socialnim distanciranjem, v kateri se je s potjo vsak ukvarjal na svoj način ... Večina tistih s smučmi je med izmenjajočimi rahlimi vzponi in spusti pridobila prednost pred ostalimi, ki smo se peš borili s spustom v vdirajoči sneg ob vsakem tretjem koraku, hitrejši so bili tudi pri vzponu na Bogatinsko sedlo.

Skupna tura kluba nudi poleg doživetja tudi priložnost za prenos znanja izkušenih začetnikom, zato smo izkoristili priložnost in ob vznožju pobočja pod sedlom naredili preizkus stabilnosti snežne odeje, kar je bilo v danih razmerah tudi sicer dobra odločitev. Pot do vrha sedla smo tako nadaljevali z vzdrževanjem razdalje in tako zmanjšali tveganje, da bi na pobočju sprožili plaz.

Bogatinsko sedlo je ob že cel dan kičasto lepem vremenu postreglo z novo serijo čudovitih razgledov na Krn in Triglav, lepo se je videlo vse do Karavank in Kamniško – Savinjskih Alp. Ogledovali smo si lahko še najbližji Bogatin in poiskali cilj,  h kateremu smo bili namenjeni, Lanževico. Ob krajšem postanku na sedlu okoli pol treh popoldan je padla odločitev, da smo za vzpon na dobro uro oddaljeno Lanževico vseeno nekoliko prepozni in da je bolje, če si izberemo kakšen bližji cilj. Smučarji z borderjem so se tako odpravili na Vrh Gracije, tisti, ki smo bili peš, predvsem začetniki, pa smo se, seveda z alpinističnim vodnikom, odpravili proti vrhu Bogatina.

Po tem, ko smo se opremili z derezami in cepinom, smo se pričeli vzpenjati po pobočju proti vrhu. Drug za drugim smo zapikovali dereze v leden sneg in se vzpenjali po strmini z naraščajočim naklonom. Okoli nas pa so izginjali vrhovi in počasi nas je začel spremljati občutek, da se vzpenjamo v nebo. Strmina se proti vrhu lepo zaobljenega Bogatina spet položi in že nekaj minut pred tretjo smo lahko uživali v novih pogledih na čudovite gore v okolici in tiste v naših sosednjih deželah. Zbrali smo se na kup za skupinsko sliko in pomislili, da bi s trenutnim navdušenjem lahko napadli še Mahavšček, a smo se zaradi časovnih omejitev raje odpravili nazaj proti sedlu, kjer so čakali naši nahrbtniki. Spust smo obogatili še s treningom ustavljanja s cepinom in se na sedlo vrnili ravno preden se je iz Soške doline vzdignila oblačnost, ki je sicer prej cel dan ždela v nižinah južno od Bohinjskih gora.

Ob štirih se je na sedlu počasi začelo čutiti, da se sonce spušča proti obzorju, zato smo brez večjega obotavljanja pospravili opremo in se odpravili z v sneg vdirajočimi koraki preko doline Gracija nazaj proti koči na Komni. No, vsaj spust s sedla na začetku je bil zabaven in bistveno hitrejši od vzpona.

Pri koči na Komni smo se spet vsi zbrali, tako smučarji in border kot pohodniki. Na hitro smo si privoščli  še zadnje okrepčanje, potem pa spust v dolino. Tega so spet eni zaključili hitreje kot drugi. Tokrat so bili v prednosti tisti na smučeh, ostali smo jim peš sledili. Zadnji sva na parkirišče prispeli že v temi, tako da sva si zadnji del poti osvetljevali najprej z mesečino potem pa še s čelnimi lučkami.

Na koncu smo se vsi strinjali, da je bila tura lepa in nekoliko kondicijska, kljub temu, da smuka ni bila najboljša. Smo pa imeli zato pohodniki lepše občutke, še posebej, ker je bil za nekatere od nas to prvi zimski vzpon. Enotni smo si bili tudi glede tega, da si za zaljuček zaslužimo pico, ki smo si jo naročili kar po telefonu in jo pojedli kar na terasi picerije na poti, ko smo se vračali proti domu. Upajmo, da lepo vreme snega v gorah ne bo prehitro pobralo in si bomo lahko privoščili še kakšno zimsko navdahnjeno turo.

Zapisala Andreja Malus

Tu in tam pride na ferajn kdo, ki prevetri ozračje. Malo počisti vlago in zatohlost enoličja, pobriše prah v kakšnem kotu in ga odpihne s kakšnega oprimka, redno pomaka ročice v magnezij vrečko, kaj napiše ... »Prispevek, dva, tri! Opa, to pa dobro zgleda. Pa fotke! Zgodba, objava tu in tam, vtis, poročilo ... To je to!« odzvanja v glavi. In ko mi ob letni oceni špotnoplezalne sezone za potrebe klubskega biltena na mail prileti še njegova tabela za spremljanje aktivnosti oz. vzponov, si mislim: »Okej, tip je resen. Take rabimo. Končno!« In potem se le ujamemo, vidimo na steni – ker: temu sem pa že moral it naproti, da mu rečem kakšno spodbudno; čestitam za dosežke, ki se kar vrstijo, morda pa mu celo lahko kje pomagam?

Navadno je tako. Takšni ljudje so kot spužve. Veseli pomoči. Srkajo in iščejo informacije. Z njihovo pomočjo, po zaslugi svojega pristopa, napredujejo. Hitreje od povprečja. Rekel bi, da je danes lahko takšna pot plezalca v Ljubljani. Tam je podporno okolje, ki to omogoča. In tam jih ni malo. Tu, na periferiji, je to bistveno teže. Deluje predvsem po zaslugi mladine, ki je prišla za menoj: Ambrož, Rok, Aljaž, seveda Andrej (nič več mladinec), ki redno deluje nekje na sceni ali ob njej. Itak brez para. Klajmberji, skratka. Da ne omenim težko pričakovanega povratka legendarnega Drejkota ...

Grego poznam že/še iz gimnazije. Leto mlajši, odbojka za gimnazijo in te fore. Kasneje izgubiva stik, vidim ga na bajku (bajkdoktor in te scene). Zdaj pa kar naenkrat tu, med nami. Nekdo, ki me je premaknil in mi dal elana, da se tudi sam malo zbudim ter sceni namenim, kar ji lahko. Kar znam. Nekaj tega se je nabralo v teh trideset letih plezarije. In evo ga, ne vem, kako, zadnjič beseda nanese na študij smeri. Skica. Ja, včasih smo projekte skicirali. Narisali risbico. Tako, čisto tapravo. Oprimke na bel list papirja. In zraven opombe. In potem smo šli s tem spat. In pred spanjem vizualizirali. Ponavljali v glavi, si predstavljali, stiskali, obračali kolena, leteli v globino ... se zbudili ob trku s steno. Huh! Na prelomu tisočletja je tudi v slovensko plezalsko literaturo prišlo nekaj na temo takšnih in drugačnih tehnik, recimo jim mentalnih (Z glavo in srcem do vrha – celosten pogled na psihično pripravo športnega plezalca: Jensterle, Čufar, Gros, 2006; imam na polici, če koga zanima), že prej smo jih spoznali, po zaslugi Drejkota – kakopak, iz tujih virov. No, a bistveno v tej zgodbi je pomnjenje. Zapomniti si smer. Na bolderci smo si pomagali tako, da smo oštevilčili oprimke in v zvezek zapisovali kombinacije – smeri, balvane. Jih tudi poimenovali. To je bil navadno zabavnejši del zgodbe. In na koncu še ocena. Za svojo domačo stenco v garaži na Senovem sem davnega 1998 izdal kar vodniček. V zvezku, jasno. Še ga hranim. Rad pokažem, če koga zanima. Stence sicer že dolgo ni več.

»Šou bi v Čajlda. Ti kej veš, kak gre? Mi lahk kej poveš, se spomneš kej?«

»Uh, več kot deset let ga mnde že nisem plezal. Vem pa, načeloma, kak gre. Hm, mrbit ti lahk narišem ...!«

Beseda je dala besedo. Za risanje nisem našel pravega časa, navdiha sicer dovolj. Motilo me je, ker sem vedel, da skica ne bo popolna. Dolgo je že, kar sem bil nazadnje v smeri, pa pojma nimam več, kje so svedrovci, od kod se vpenja. To pa je kar ključno. In ta perfekcionistična miselnost me je zadržala, da izdelka nisem dostavil »pravi čas«. Grega je vmes že poskusil, odletel na vrhu. Potolažil sem ga, da sem sam nanizal štiri padce v enem (če se ne motim) popoldnevu, v peto pa je šlo. Rado, seveda. Trik je bil med drugim tudi v psihi. Jasno. Mlad plezalec, strah pred letenjem, plezanjem nad zadnji vpeti svedrovec. Velja za začetnike v vseh stadijih in tudi za izkušene po daljši odsotnosti oz. ob nerednem plezanju. Zato sem na zgornjem detajlu podaljšal komplete. Pet skupaj, če se ne motim. Ko sem imel vpeto, je šlo. Zares pa se ne spomnim. Vem le, da je bila pomlad. 1995 ali 96, april, morda 20. ali še bolj verjetno 25. april. Sončno. Tisto znano zahajajoče sonce v Armeškem. Mudilo se je že v Arco. Morda je bilo to celo zadnje popoldne/večer pred odhodom. Treba je bilo zato splezati pomladanski projekt. In je uspelo. Prva 7a. Takrat so še tekle solze otroških čustev. Tudi ob uspehih. Varoval me je Gorazd (fotr, za tiste, ki ne veste), ki je imel Childa že lep čas v žepu. Naslednjo pomlad sva nato delala na Obsedenosti in uspela – oba. A to je že druga zgodba (prebrati jo je možno v enem naših prvih biltenov, natančneje št. 2, kjer pa najdete še par dosti boljših zadev; do solz vas npr. nasmeje Drejko s prispevkom o plezanju v Franciji). V Arcu sem nato potrdil formo še z dvema 7a-jema. Očitno ni bilo naključje. Child še danes velja za konkreten izziv na tej stopnji ocenjevalne lestvice.

In znova Gregov klic. To je tisto, kar sem razložil že zgoraj. Nekdo, ki te premakne. (Zelo rad) odložim službeno tipkanje, vzamem list papirja in že med najinim pogovorom skiciram. Zaključiva pogovor. Sem že v elementu. Rišem, pišem, podoživljam. Skoraj 25 let poznanstva s smerjo. Zgodovina. Čustva. Veselje, strast. Mojstrska linija prvih armeških veveric (in polhov:)). Mislim, da ne lažem, če kot avtorja smeri navedem Miloša Kolška, takrat vodilnega posavskega alpinista, danes Ljubljančana. Kakšne legende! Spomnim se neke fotke Marča (Zvera) iz te smeri. Ko obujam spomine, se v misli morda za stotinko celo prikažejo davno pozabljeni spomini armeške scene iz začetka 90-ih. Sam sem takrat poleg plezalne opreme v plezališče prinesel še avtomobilčke in kar je pač teh igrač. Danes pa rišem skico, medtem ko moji otroci razgrajajo po dnevni sobi in se odpravljajo na popoldansko akcijo po soseski. Child in time. V gimnaziji sem šel dvakrat na koncert Deep purple, da bi slišal komad (še pomnite tovariši Senovčani?:)). Žal ga v posodobljeni zasedbi niso več izvajali. Novi časi, pač.

Skica je narisana.

Tudi za vas, novodobne plezalce. Če boste kdaj zašli v to smer. Ali pa le uporabili metodo, ki je predstavljena v sklopu tega prispevka, ki je nastal s spodbudo Grege Srpčiča. Novodobnega plezalca, ki napada večno smer. Kako se veselim, da jo bova nekega dne skupaj vpela.

Zelo redko se zgodi, da v Steni srečaš navezo dveh bratov, ali navezo očeta in sina. Morda je to ena na vsakih 50 ali 100 navez. Kaj pa naveza treh generacij? Morda je to ena na vsakih 1000 ali 2000 navez?

No, nam je uspelo to soboto, ko smo izkoristili krasno vreme za (za naše pojme) epski vzpon. Navezo je vodil Peter, Andrej ml. pa je poskrbel za zadeve, ki jih opavi drugi v navezi, da smo vsi skupaj varno prišli čez. V 'Prevcu' smo imeli kamnito točo, ki smo jo preživeli z nekaj buškami in praskami.

Zelo smo ponosni na našega dedija Andreja, ki se približuje 75 letom in še zmore tak podvig. Pravi kerlc! Prav tako velja pohvaliti Maksa za prvi alpinistični vzpon, ki jo je pri kanonadi kamenja najbolj skupil, a je vseeno vztrajal do koče (in žiga). Bravo mi!

Sredi tedna, ki se poslavlja, je naša plezalna sredina izgubila še eno legendo. A to ni bil plezalec. Po poklicu policist, ki se je iz rodnih Žirov zaradi varovanja meje Svobodnega tržaškega ozemlja z ženo preselil najprej v Sežano in nato v Osp, je bil znan kot trdna opora svoji boljši polovici, s katero sta omogočila razvoj plezalne dejavnosti v morda našem najpomembnejšem plezališču. Bila sta oče in mati plezalni skupnosti, družini, ki je vsako leto rasla. Dobra tri leta za Elico je k večnemu počitku legel tudi Emil.

Emila in Elico Vehar smo poznali domala vsi posavski plezalci, ki smo aktivno plezali še v prejšnjem tisočletju. Na njunem dvorišču sredi idilične vasice Osp se je velikokrat začel plezalni dan, še večkrat (pravzaprav vedno) pa tam tudi končal. 80. in 90. leta so s pogledom današnjih oči že tako ali tako ena sama romantika, če pa iz spominov potegnemo še neskončnost trenutkov pod njunim nadstreškom, nostalgija povsem prevzame misli. Sam sem omenjena romantična leta sicer doživljal kot otrok, mladostnik, zato sem pomen tistega časa in prostora v celoti spoznal in razumel šele kasneje. Zares pa se ga morda zavedam šele zdaj, ko v mislih podoživljam oster zavoj po strmem betonskem dovozu, ki ga morda ne bom nikoli več prehodil. No, gotovo ne z namenom, da bi ju šel pozdravit, voščit, vprašat – kako gre?, natočit kakšno flašo vode ali vina, se stisnit v topel objem, poklepetat ... Žalost ob izgubi bo z leti najbrž prešla v toploto spomina na nekdanje brezskrbne plezalne dneve pod toplim primorskim soncem, v družbi simpatičnih starčkov, iz katerih je vrela neverjetna mladostna energija.

Skupnost je izgubila dolgoletna varuha osapskega plezanja. Izgubila je zatočišče, ki v zadnjih letih – letih njune visoke starosti – morda ni imelo več nekdanjega pomena, a nam nikoli ni zaprlo vrat. Izgubili smo najpomembnejša neplezalca v plezalni skupnosti. Verjamem, da bi mi začetniki te dejavnosti iz konca 70. in začetka 80. let, ki so ustvarjali zgodovino osapskega plezanja, pritrdili. Na njunih plečih se je gradil odnos plezalcev z lokalno skupnostjo, ki naši dejavnosti ni bila naklonjena. Danes, ko se ob preobljudenosti plezališč bolje zavedamo težav, ki izhajajo iz tega naslova, morda tudi bolje razumemo, kakšen pomen sta za razvoj našega športa imela Elica in Emil. Dama seveda na prvem mestu – zanimivo: vedno smo rekli, da se dobimo pri Elici. Morda zato, ker je kot gospodinja odpirala vrata hiše in v njej držala tri vogale. A vedno smo mislili na oba. Bila sta odličen primer zakoncev: različnih karakterjev, ki se dopolnjujeta v celoto. Ki brez pomislekov dajeta – se razdajata, ne da bi pričakovala kaj v zameno. Brezpogojno, za plezalce. Čeprav sama to nikoli nista bila. Tudi zaradi tega smo ju občudovali, se od njiju učili, ju neizmerno spoštovali.

Prišel je čas za besede slovesa, ki pa jih je tako težko zbrati. Človek veličino dejanj in vtisov navadno lažje in bolje premisli in dojame sam s seboj, v molku. Godbeniki vertikale bi me dopolnili: Brez odveč besed. Sam sem tovrstne besede strnil prvič. Zase. In za skupnost. Da bi, ko mine čas, lažje dojeli, vedeli, kdo sta bila. Elica. In Emil. Srečno tam ...

In ker ste, dragi moji kolegi, tudi mnogi med vami bili del te lepe zgodbe, je sedaj (in na tem mestu) pravi čas, da strnete vtise, napišete kakšno prigodo (ni jih bilo malo) – verjamem, da veselo, poiščete stare diase ali fotke, ki ponazarjajo tisto nikoli več enako romantiko, brezčasje nekdanjega časa ... ter tako počastite spomin na velika človeka in odlične čase, ki smo jih preživeli skupaj – v njuni družbi.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------

Romana Tomšič: OSP ne bo več isti ...

... Elica in Emil sta mu dala nepozaben pečat.

Moji spomini so živi predvsem na druženje plezalcev pri Elici. In to ne samo za pozdrav, vodo in kozarec vinčka. Okupirali smo celo vas in seveda njuno dvorišče. Elica je večkrat rekla, da med tednom vse postori, ker je vikend namenjen plezalcem. Že ob petkih smo trumoma prihajali dol, spali po vasi, v zapuščenih hišah, garažah, pod steno ... Dolgo v noč smo čvekali, se smejali in norčevali ob Emilovi kapljici. In delali plane ... in se hvalili, se veselili in plezali. In ponovili naslednji vikend. Kako nam ni bilo težko priti v Osp. Z avtobusom, na štop, brez mobitelov. Nikamor se nam ni mudilo. V eni taki zanimivi "karanteni" smo bili. Leta 1986 sem prvič plezala v Ospu. Ker se je takrat hodilo peš od avtobusne postaje, sem itak zgrešila in zavila pod prvo steno. Miška - Mišja peč - ni bila prava, čeprav smo kasneje, ko smo postali močnejši, veliko plezali tudi v Miški. Moja prva v Ospu je bila vsem znana Medo, kmalu so sledile še Luknja, Muha in še isto leto tudi Pajkova streha. Naslednje leto je bilo že bolj plodno: Stara, Goba, Prečenje, Internacionalna, Tržaška ... osapska tehnična klasika, vmes seveda že malo frikanja, čeprav je bilo smeri bore malo v primerjavi z današnjo ponudbo.

Omeniti moram še plezalno tekmo v Ospu, 1988. Tudi tu sta imela Elica in Emil prste vmes. Ravno te dni kroži nekaj fotk po FBju (Plezanje Kokalj). Za vse dobro kar sta storila za nas plezalce, za prepoznavnost Ospa, imata tudi vsak svojo plezalno smer. Tudi s tem ostaja spomin na čudovita človeka.

OSP ne bo več isti.

Roma koma ne more z doma

In zato je Roma prispevala še lepo pesmico ...

Vikend paket je dogajalo, na polno in predvsem zabavno. Začelo se je v petek po službi, hvala bogu, da smo uro odhoda prestavili za eno uro prej kot je bilo rečeno. Scenarij še predno smo se dejansko začeli voziti je bil pester. Parkiramo pred Spar, naložimo opremo notri, nastavimo nosilec za kolesa in zmontiramo kolesa, pozabimo nekaj opreme zunaj, začne deževati, preverimo Meteovisto – dvakrat, kaže dež, nosilec prestavimo dol, zložimo opremo notri, dežuje, si skoraj premislimo in zavijemo v gorco, vžgemo kombi – ne vžge, pritiskamo, rinemo in pokličemo avto vleko, prestavimo opremo skoraj v avte, kombi vžge, se odpeljemo po preostala kolesa, spet nosilec dol, opremo in še dva kolesa sklačimo v kombi, nosilec gor, skoraj pozabimo prednji kolesi, preverimo Meteovistvo - še kr napoved dež, pozabimo sporočiti da avto vleke ne rabimo več in se samozavestno odpeljemo po dobri uri in pol končno proti Artičam, naložimo še kup opreme in oddirjamo proti Svetem Roku. Zabavno nimaš kej.

V temi in burji komaj zabijemo kline naših Quechua  in prespimo direktno pod Tulovim gredam. Zjutraj je bil razgled res super, edino odpihnilo nas je skoraj – dejansko. Špeh, kosmiči in doza kave za zajtrk. Dve navezi se v soboto odpravijo plezat. Roma in Mato sta plezala neznano smer V+, 270 m, ter Špili in Arno smer Pelikan V/VI,120 m in preko Tulove na vrh, 270 m. Trije kolesarji pa pičimo na skoraj 60 km dolgo turo mimo kanjona Zrmanje skoraj do Paklenice. V upanju, da poiščemo mirno mesto za spanje se odpeljemo malenkost pod kapelico v kamnolom. Pojemo šparglje, zakurimo in zapojemo Romi za rojstni dan. Noč je bila mirna, če primerjamo s prejšnjo. Zjutraj smo se vrnili na staro mesto pod Gredami, naveza treh plezalcev (Roma, Arno in Mato) je šla splezat smer Paprika VI, 220 m, medtem ko smo Cerko, jaz in Špili  prehodili pot okoli Tulovih gred, je Boško že vneto grizel kolena in gnal kolo za svojo 90 km turo do Gospića. Dve uri po krožni poti se mi trije s kolesi odpravimo proti sedlu in za pripravimo za spust proti vznožju. Seveda ne gre brez afnanja, kjer mi je uspelo tako dobro predreti zadnjo gumo, da sem kolo peljala na sprehod za nadaljnjih 10 km.  Fenomen nimaš kej. Se na križišču naložimo, Thulo dol, opremo notr, Thulo gor, kolesa gor in gremo v Gospić, poberemo Boškota, se okrepčamo v Tomislavu in odpeljemo proti domu. Če ne greš nimaš zgodbe, mi jo imamo – ne verjemi napovedi, imeli smo sonce. Kombi še operemo in voila pa smo doma. Hvala Romana za fotko, smo se od navdušenja pozabil slikat, tako da bo tud reklama za posest Zorko čisto super.

Še več slikic si oglejte v fotogaleriji.

Na 25. redni letni skupščini Posavskega alpinističnega kluba smo na ogled postavili že 23. letni bilten, kjer zberemo prispevke posameznikov, ki si vzamejo čas in ustvarijo/podoživijo zgodbe. Žal je, zaradi napake uredništva, letos izpadel prispevek Grege Cerjaka, ki izjemno povzema klubsko dogajanje in klimo v času od prvega biltena do danes - seveda skozi avtorjeve oči. Ker bi bilo škoda čakati na naslednjo pomlad, predvsem pa, ker v tem času računamo na kakšno spremembo, objavljamo prispevek kot ekskluzivno objavo na spletni strani. V osebnem imenu se avtorju opravičujem za napako.

Gregov prispevek spremljajo umetniška dela mladih bratov Zorko, ki prikazujejo njuna doživetja ob vzponu na Triglav. Risbe so, žal, izpadle pri oblikovanju biltena. Mladima avtorjema se v imenu pripravljavcev biltena opravičujem.

Prispevek za Bilten ob 25. obletnici kluba (Grega Cerjak)

Moram priznati, da bi raje (ali vsaj lažje) pisal zgodbo o kakšnem podvigu, a pač »nisem šel« in je zato nimam (Razen o vzponu na Grossglockner, ki pa jo je za Bilten »popalil« Miha). A ob klubskem jubileju vendarle ne gre, da ne bi dal od sebe vsaj nekaj stavkov. Zato bom izkoristil to priložnost za krajši premislek o tem, kakšno vlogo je imel in še ima v mojem življenju PAK.

S klubom sem se prvič srečal, če gre zaupati mojemu spominu, nekje v petem ali šestem razredu osnovne šole. Pred tem sem poskusil že s številnimi športi, a me noben ni dokončno pritegnil. Oče me je zato, na predlog njegovega sodelavca in ustanovnega člana PAK Bojana Kurinčiča, pripeljal na krožek v OŠ Brestanica. Prvotna zadržanost, ki spremlja vsak nov začetek, je kmalu izginila v sproščenem in igrivem ozračju, kakršnega drugje nisem začutil. In seveda, tudi samo gibanje v vertikali mi je bilo zelo všeč.

Sprva je to pomenilo nizanje top-rope poskusov čez tri previsne buhtlje na brestaniški steni. Prizadeval sem si, da bi plezal tako kot Mato, Tedi, Drejko, Sandra, Pero … Nekje proti koncu osnovnošolskih let pa se je pričelo bolj sistematično delo na novi brestaniški pridobitvi, bolderci na galeriji športne dvorane. Najprej nas je nekaj bolj zagretih pod svoje okrilje vzel Pero in z nami delil metode treninga, ki jih je tudi sam preizkušal. Kmalu je štafeto od njega prevzel brat Drejko. Njegova močna predanost plezanju je okužila tudi nas in s takšno motivacijo so bili trdi in sistematični treningi pod njegovo taktirko prava zabava. Hitro smo napredovali, počasi se je kaj poznalo še na tekmah, z zamikom pa tudi v skali. Najlepši spomini mojih mladinskih let so vezani na ure, preživete na treningih, zlasti pa na dneve v domačem Armeškem, v Kotečniku in Ospu ter še kje. In na kasete Hiše v Drejkovi in Sandrini katrci. Skoraj ni bilo sončnega vikenda, da se ne bi kam odpeljali.

Prav nobeno pretiravanje ni, če rečem, da je bil PAK moja druga družina, kjer sem se naučil številnih pomembnih življenjskih lekcij in se brusil kot oseba. Najbolj se je družinski značaj življenja malega ferajna izrazil na taborih: v Ospu, Arcu in Paklenici. Česar takrat verjetno nisem niti opazil, ker mi je bilo tako naravno in neprisiljeno, zdaj toliko bolj občudujem in spoštujem: koliko svojega časa in truda so v delo z mladimi vlagali naši »starešine«. Vsi po vrsti bi se lahko klatili po bregih in se brigali samo za svoje osebne plezalske cilje. Nihče jim ne bi mogel ničesar očitati. A vseeno so se brigali tudi za ferajn, za prenos znanja in navdušenja za plezanje na mlade. Očitno je bilo živo zavedanje, da je društvo ali klub pogoj za dolgoročno preživetje neke dejavnosti v danem okolju in da klub deluje na načelu medgeneracijskega prenosa: kar je bilo vloženo v posameznika, naj ta preda po svojih zmožnostih in v luči lastnih izkušenj na mlajše.

Prav ta resnica je razlog, da z določeno mero obžalovanja gledam na prehiter zaključek svoje tedanje plezalske poti. Ko sem v želji po še boljših rezultatih poleg rednih treningov treniral tudi na lastno pest, sem si pridelal poškodbo, ki je zahtevala dolgotrajno rehabilitacijo. A nisem zmogel odločnosti, da bi se z njo potrpežljivo spopadel. Raje sem že pri šestnajstih izbral »študentsko življenje« in ga izživel šele po izteku dejanskega študija. Sem in tja sem tekom let srečal kakšnega PAK-ovca. Namesto prijetnih so mi ta srečanja vzbujala občutke krivde, celo sramu. Nisem izpolnil svojega dela nenapisane pogodbe. Čas, vložen vame, se ni obrestoval. Sem pa prepričan, da me ti občutki ne bi bremenili, če mi plezalska žilica ne bi še vedno skrito trzala.

Ko se je »študentsko življenje« pričelo malo umirjati, sem nekajkrat ponovno poskusil s plezanjem, a brez podporne mreže novega kluba ali plezalske klape me je ponovna pojavitev bolečine v komolcih uspela vsakič »prepričati«, da plezalke spet položim v kot.

Izgledalo je že, da bom ostal Ljubljančan, a sem na koncu vendarle vrnil v Posavje. Kako mi je bilo fajn, ko sem leta 2015, po dolgih letih – jih je bilo res 15? – ponovno prišel na četrkov ferajn in »nikome ništa«. »Bok-Cerko-lejga-ka-pa-ti« in že smo šli dalje z dnevnim redom«. Poleg starih obrazov je bilo tudi kar nekaj povsem novih, a vseeno, kot da se v teh letih ni prav nič spremenilo. Dober občutek! Zdaj v klubskem življenju stojim nekako z eno nogo. Nekaj malega pomagam pri vadbi podmladka, nekaj malega sam poplezujem. Kolikor pač dopuščajo časovne in telesne omejitve. Želje so za kaj več, tako glede samega plezanja, kot glede pomoči pri vzgoji podmladka.

Občasno se sprašujem, kako klub danes, po 25 letih delovanja, opravlja svoje medgeneracijsko poslanstvo navduševanja vedno novih rodov plezalcev za svet vertikale, v primerjavi s časi, ko sem se v PAK-u sam navdušil za plezanje. V tem premisleku nisem prišel kaj dosti dlje od vprašanj. Klub ima danes verjetno največje število članov, kar jih je kdaj imel, dejavni smo v treh občinah, imamo urejena lokalna plezališča. Toliko otrok kot zdaj ni najbrž še nikoli obiskovalo krožkov. Toda, nekje se vseeno zatika. Otroci večinoma že do konca OŠ, najkasneje pa do konca srednje šole počasi izginejo z radarja in prenehajo plezati. Le redke plezanje zares zagrabi in naredijo kvalitetni preboj ali pa vsaj ostanejo aktivni. Je kriva pomanjkljiva infrastruktura? (je bila včasih kaj boljša?) Delo inštruktorjev? Kaj tretjega? Le zelo redki otroci tudi odrastejo v klubske kadre in prenašajo svoje izkušnje na mlajše. Zdi se mi, da se tudi veliko redkeje kot včasih pelje mladino plezat v skalo, četudi se nekateri okoli tega trudijo (zlasti Andrej in Ambrož). Je kriva večja zaskrbljenost staršev za svoje otroke, strah vaditeljev pred pravnimi posledicami v primeru morebitnih nezgod? Se nam ne da? Smo bolj egoistični?

Glavni priliv novih nosilcev klubskega življenja je skozi leta potekal prek tečajev ŠP in AŠ. Vzdušje je prijetno, a pleza se, sploh v hribih, ne prav veliko; gotovo manj kot včasih. Tiste, ki so nazadnje zarisali vsaj nekaj let trajajočo alpinistično pot lahko preštejemo na prste mizarjeve roke. Imamo morda manjšo strast do plezanja? Ali je mogoče življenjski tempo res toliko hitrejši? Morda pa je pač treba vzeti v zakup, da je na začetku vsakega novega ustvarjanja, kamor gotovo sodi tudi zagon klubske dejavnosti, prisoten moment entuziazma, ki z leti pričakovano pojenja. Naj bo to še tako res, si moramo vzeti lekcijo iz svojih začetkov pred 25 leti: zavedanje, da klub ne more živeti sam od sebe, po inerciji. Vsak mora biti pripravljen dati svoj delež, ne samo sprejemati. Neobhoden pa je tudi vsaj kanček pristnega navdušenja nad plezanjem. Tako si bomo tudi lažje odgovorili na zgoraj navržena in še kakšna druga vprašanja, ki se nam bodo zastavila v naslednjih 25 letih PAK-a.

Domača Oslica je bila več kot odlična izbira za nedeljsko jutranje razvajanje. Dolina je bila vklesana v led, nad meglenim morjem so škrlatne barve oznanjale nov dan, midva s Tjašo pa sva navdušeno korakala po belih strminah. Mrezvetrje, mraz, puhec in sonce na obzorju je ustvarilo pravo vzdušje. Sonce je vzšlo iznad Gorjancev in zaigrala je nova pesem. Vsak si naj zapoje svojo. Kot kozliček sem skakal okrog in prekipeval od navdušujočih prizorov barvite narave. Tako preprosta je, a vsakič me prevzame. Potem se je veselje samo še stopnjevalo, ko sva rezala ledino po lesketajoči mehkobni preprogi. Neprecenjivo. Seveda sva presmučala vse križem kražem, da sva potešila smučarsko žilco. Vsekakor se na Oslico še vrneva.

V petek 10/11 se je nas 14 PAK-ovski decov opravilo na vsakoletni duhovni odmik. Duhovni guru odprave je bil Peter. Dva kombija sta štartala iz Krškega, na Bosiljevem pobrala še Belokranjsko in Dolenjsko dušo, in se odpeljala v sveti kraj – Paklenico. Vreme ni obetalo mnogo in prav nikogar ni to motilo. Duhovnosti željni smo prispeli v večernih urah in si na hitro postavili tabernaklje. Zaužili smo nekaj malega dobrot vseh barv, oblik in agregatnih stanj, se poparčkali v naveze in se odpravili na, tokrat »duhovni«, počitek.

Sobota je bila plezalno uspešna. Ob 9:00 smo krenili proti Kanjonu. Nekateri so splezali dve smeri, drugi eno. Naveze so uživale v idealnem, nekoliko oblačnem brezvetrju pri prijetnih cca 15 °C. Vse je potekalo gladko. Zadnja naveza je prispela do kombija ob 16:10 in nastala je nova slika za PAK-ov koledar.

Skupaj smo se vsi dobili pri Dinkotu, si ustvarili dobre temelje z dobrotami iz morja. Na te dobre morske temelje smo cel večer gradili duhovnosti polno formacijo. Bila je kitara, bilo je zborovsko in solo petje, bil je kostanj in špehovka. Duh je bil visoko. Če ne gre Mohamed h gori, pride ta k njemu. V tem kontekstu nam je s svojim obiskom moško duhovnost polepšala Eva – Matjaževa sošolka in sodelavka. Vsi se sprašujemo, kako je Adama nekoč-nekdaj prihod Eve izgnal iz raja? Najbolj vztrajni so vztrajali dolgo v noč, večina pa nas je okoli 1ih legala k »duhovnemu« počitku.

Nedeljsko jutro je pričakovano postreglo z zelo slabim vremenskim obetom. Kanjon je bil totalno »zabasan« proti morju pa je bilo nebo prijetnejših barv. Hitro smo se odločili za obisk plezališča Karin. Glede vremena je bila odločitev idealna, glede plezanja pa duhovno prizemljena. Naleteli smo na zelo težke in kratke smeri za svoje ocene ter ostro skalo. Nekaj malega smo splezali, nato pa po dooolgi poti prišli v Gospić na večerjo. Od tam nas je pot vodila samo še domov kamor smo prispeli v doglednih večernih urah.

Duhovni odmik je bil uspešen, imeli smo se fino. Hvala vsem za svoj lep prispevek k skupnemu duhovnemu mozaiku, posebej pa hvala Perotu in Mihiju za kombija in vse varno »preletene« kilometre.

Avtor besedila: Bojan Zorko

V okviru alpinistične šole 2017/2018 prve ture se nas je 5 šolarjev (Bojan Zorko, Leon Kosem, Matjaž Kužner, Gregor Cerjak in jaz Rok Cizerle) skupaj z predsednikom Nejc Pozvek, Martina Lapuh, 2 perspektivna alpinistična pripravnika (Jernej Špiler in Miha Kozmus) in tudi starejši alpinist Arnold Koštomaj se nam je pridružil na četrtkovem ferajnu. Odločili smo se da gremo z Jermance, kjer smo prespali. Pot nadaljujemo do Staničevega vrha, prečimo Zeleniške špice do Srebrnega sedla, in naprej do Planjave in čez Repov kot nazaj v dolino do Jermance kjer smo pustili avte.

V soboto smo se okoli 8. ure zvečer odpravili proti Kamniški Bistrici, do naše skupne spalnice bilo ne malo lukenj na poti. Spalnica, mimo-grede, je bila naravnost fantastična. Polna luna nam je svetila skozi krošnje bukev, ravno pravšnja temperatura za spanje na prostem. Predsednik nas je pred tem zbral skupaj, da smo se dogovorili glede naslednjega dne. Ura za bujenje 4:30 zjutraj.

Namen te prve šolske ture je obremenitev razumnega razmišljanja, orientacijsko spoznavanje in tudi spoznavanje samega sebe. Izkazalo se je da smo prav vsi bili suvereni skozi te čudovite špice. Poplezavali smo skozi celotni greben brez varovanja in se ob tem tudi zabavali. Skozi plezanje teh Špic sem spoznal in dognal, da naj bo vsak korak oz. gib varen in 100 %. Tukaj ni napak. Nakar sem zelo ponosen in hvaležen tako predsedniku kot tudi »mentorju« Mihi, ki mi je pokazal in naučil, kako se takšnim stvarem streže.

Valentin Stanič. Pionir modernega alpinizma je bil prvi, ki se je povzpel na vrh Watzmanna, ki je simbol bavarske Nemčije in prvi dan po prvopristopnikih stopil tudi na Veliki Klek in to leta 1800. Vrh ki je poimenovan po njemu smo splezali. Prišli smo do Srebrnega sedla, kjer smo si vzeli čas za malico in »update«, kako bomo nadaljevali našo prvo alpinistično turo. »Skipper« je dorekel, da se brez nekih naporov povzpnemo še na Planjavo. Na vrhu Planjave smo imeli predavanje o orientaciji oz. določitvi azimuta. Kompas je meni osebno predstavljal le to, kje je sever, jug, vzhod in zahod. Nisem razmišljal o nekih stopinjah, minutah in sekundah. Vendar se je izkazalo, da ogledalo ni le za gledanje sebe, temveč gledanje kota med severom in izbrano smerjo. Pot smo usmerili nazaj do Srebrnega sedla in naprej skozi Repov kot, nekje na dobri polovici poti smo sezuli razgrete  Vsi polni elana prisopihamo do avta. Tura je nekatere krepko izmučila. To izmučenost smo nagradili z odlično pico in polno žlico navdušenja.

Vsi polni adrenalina se vračali proti domu v upanju, da ponovno izvedemo takšno turo, ki bo v tako super zasedbi, kot je bila ta.

Hvala predsedniku, hvala pripravnikoma, hvala alpinistu in hvala dobri družbi!

Na enem izmed treningov se mi je v glavi rodila nora ideja, da bi svoje trening poligone letošnje pomladi – Armes, Armeško, Bohor združil v eno etapo oziroma mnogoboj – TROŠTAtlon. Zakaj ravno te tri lokacije? Prva je Armes, moj hišni vrh, na katerem sem bil nevem kolikokrat. Nabiral sem višino tako, da sem večkrat tekel gor in dol, celo štirikrat v eni uri, kar znese 800 m vzpona. Ob tem početju mojemu štirinožnemu prijatelju ni bilo nič jasno:). Druga lokacija je plezališče Armeško v katerem sem preživljal popoldneve. Plezal prečke na zadnji strani stene brez prekinitve uro in pol. Včasih celo 8-10 prečk gor in dol. Ob predpostavki, da je ena prečka dolga 25 m ali več, si lahko preračunate kolikokrat sem preplezal Aniča Kuk ali kaj podobno visokega. Pa naj še kdo reče, da se ne da v Posavju splezati 300 metrske stene:). Tretji poligon pa je Bohor. Na katerega število vzponov nisem štel, poznam pa skoraj vsak kamen in drevo na poti do vrha. Sedmega junija sem idejo uresničil ter zadevo izpeljal v 3 urah in 34 minutah. Dolžina proge je 25,21 km. Potekalo pa je takole:

»Službo zapustim predhodno, se pripeljem domov, na mizi me čaka zvrhan krožnik makaronov. Ko se nečloveško bašem z ogljikovimi hidrati zraven nastavljam še Garmina ter študiram nastavitve za trening. Vzamem ruzak s plezalno opremo, pijačo in že zajaham kolo. Ko ura zapiska, se moja dirka začne. V dveh minutah sem pod Armezom, zaklenem kolo in v hitrem tempu v manj kot 10 minutah osvojim Armes. Tečem v dolino proti Armeškemu in se spretno izogibam koreninam. V mislih sem že pod steno in že si zapenjam plezalke ter pomakam roke v magnezij. Glede na izkušnje vem, da lahko 7 prečk gor in dol (se pravi 14 dolžin po 25 m) splezalm v eni uri. In res, v 58 minutah mi je uspelo zaključit plezalno etapo. Z bolečimi prsti na nogah zaradi tesnih plezalk se preobujem v trekerje in že tečem Armezu naproti. Osvojim ga že drugič in previdno sestopim nazaj na Senovo. Tam se usedem na kolo in približno 7 km kolesarim preko Dovškega do Jablanc in naprej po makedamu do izvira pitne vode (za prijatelje Bohorja). Snamem čelado in kolo položim v travo, potem pa nadaljujem s hitro hojo proti partizanski Bolnici in naprej na vrh Javornika (1023 m). Okrog mene je megla in utrip doseže maksimum 177 udarcev na minuto. Spijem nekaj požirkov vode in stečem po isti poti v dolino. Z vseljem se usedem na kolo in vriskajoč poganjam pedala. Za nagrado se z več kot 60 km/h spustim na Senovo, kjer pred domačo hišo ustavim štoparico. 3h 34min. Uf, noro!«      

Vzpona 1526 m

Minimalna nadmorska višina 209 m

Maksimalna nadmorska višina 1024 m

Čas 3h 34 min

Porabljenih 1764 kalorij

Max pulz 177 (Armez in Javornik)

Povprečni pulz 138

Dolžina proge 25,21 km

Max hitrost 66,3 km/h

Teka 10.86 km

Kolesarjenja: 14 km

Plezanja: 7 prečk (14 dolžin po 25 m) 350 m

Po skoraj dveh letih pavze od plezanja sem ugotovil, da pa je plezanje le nekaj, od česar nemorem kar tako odnehati in da je motivacija za višanje meje v skali iz dneva v dan večja. Zato sem se odločil, da se ob začetku drugega študentskega leta vrnem na plastiko in se tam pripravim na skalo. Ker sem v bližini študija našel popolno steno, je bila to odlična priložnost, da se počasi vrnem v plezarijo. Plezalna stena je samo 3 in pol kilometre stran od študentskega doma, zato sem se brez kakršnih problemov sprehodil, zapeljal z rolko ali pa tudi tekel do stene. Na začetku sem hodil plezat le dvakrat na teden, ker so prsti boleli bolj, kot sem bil navajen. Čas sem tako raje zapravil za ogrevanje in razne vaje, nato pa sem se spravil na steno, odplezal par krogov, si vzel še čas za strečing in je bilo to to. Takšna je bila rutina enega meseca, v naslednjih mesecih pa sem vedno več časa raje zapravil na steni in delal na vzdržljivosti. V koncu novembra je lokalno društvo organiziralo prijateljsko bolder tekmo, katere se žal nisem mogel udeležiti. Imel pa sem srečo, da so bolderji po tekmi ostali na steni vsaj še par tednov in sem jih lahko tako nekaj tudi splezal in na nekaterih tudi projektiral. Ker sta bili v kratkem napovedani še dve tekmi, sem se raje pripravljal na te in delal na moči. Na dan druge tekme sem prišel pred pričetkom, da sem se lahko bolje ogrel, zlahka preplezal par lažjih bolderjev in nato pričel z iskanjem rešitev za težje in bolj neberljive probleme. Ko se je nabralo več plezalcev, je bilo videti vedno več rešitev, ki so bile bolj specifične nekaterim in tudi bolj zanimive za ogled. Počasi se je število bolderjev zmanjševalo in sem se odločil, da si nekatere pustim za prihajajoče dni. Naslednja tekma je sledila po dveh tednih, zato sem ta čas dobro izkoristil in delal na moči. Približno v tem času je bilo videti večji napredek. Bolderji, ki sem jih plezal, so bili iz tedna v teden lažji, vzdržljivosti pa je bilo vedno več. Ker je bila tekma v stilu PAKovega božično-novoletnega srečanja brez finala in so ljudje prihajali in odhajali ob priljubnih časih, sem jaz pričel kakšno uro po pričetku. Tako kot na zadnji tekmi sem se ogrel in pričel z plezanjem lažjih bolderjev. Počasi sem se prestavil na težje bolderje in v njih porabil kakšen poizkus več. Če je bil kakšen pretežek sem ga raje preskočil in šel na naslednjega. Stena se je začela prazniti, ostala pa je le peščica najbolj zagretih. Po končanem plezanju sem se še raztegnil, nato pa zadovoljno odkorakal proti domu.

Od takrat pa vztrajam s tremi treningi na teden oziroma plezam dokler so prsti v redu. Med majskimi počitnicami smo se Aljaž, Kajetan, Tit in jaz odpravili v slavni Kotečnik. Na prvi dan smo začeli v lažjih smereh in jih tako splezali malo več. V sektorju Kolomon je padlo par šestic, nato pa smo se za težjo plezarijo prestavili v sektor Nos, kjer smo napadli Srebrno streho z oceno 7b. Aljaž je smer po parih poizkusih splezal, midva s Kajetanom pa sva si jo po neuspehu pustila za naslednji dan. Sprehodili smo se še do sektorja Oboki, kjer je Aljaž kljub mokri steni vseeno probal svoj projekt Specialist za življenje z oceno 8a+. Nato smo odhiteli v dolino in se po obilni večerji in večeru polnem smeha odpravili spat. Zgodaj zjutraj nas je zbudila godba, po dobri uri pa zares še topel zajtrk. Počasi smo se sprehodili do sektorja Nos, kjer nas je čakala Srebrna streha in po tem še Zlata streha, ki nosi isto oceno. Po neuspešnih poizkusih smo Nejcu pokazali, kje je problem in nato z njegovim nasvetom uspešno preplezali smer. Kmalu sva se s Kajetanom spravila še v Zlato streho v kateri je bil uspešen samo on. Po delnem uspehu smo šli pogledat še Aljaževo projektiranje. Splezali smo še par lažjih smeri in se nato spustili do kmetije Tratnik, kjer smo spakirali in se odpravili proti domu. Seveda brez zaslužene večerje ne gre, zato smo se ustavili v Laškem na pici. Po uspešnem dvodnevnem plezanju je motivacija za plezanje v skali večja, cilji pa se ponovno pišejo.

Rok Molan

Lepo vreme so v prvomajskem času naši plezalci lovili tudi po sosednji Hrvaški. Špela je zapisala: "Tjaša, Roma, Samo, Gregi in Špela smo 5.5. po službi šibnili na otok Krk. Naslednjo jutro smo bili prvi v plezališču Portafortuna, kjer smo ga uživali celi dan. Smeri so res fajne, najde se za vsakega kaj. Pa smer Forever Young je pa treba splezat 1x na leto ne."

V nedeljo, 30. 4., smo Aljaž in Rok in jaz odšli plezat v Kotečnik za 2 dni. S plezanjem smo začeli v soboto okoli 11.30 v Kolomonu, s šestkami za ogrevanje. Pot smo nadaljevali v Nos, kjer smo se trudili s Srebrno streho (7b). Aljaž jo je zlezel že tisti dan, medtem ko sva jo jaz in Rok študirala in se matrala na detajlih. Ko sva z Rokom dala vse od sebe in še kar ni šlo, smo odšli v sektor Oboki, da je Aljaž lahko začel s svojim projektom v Specialistu. Od sebe je dal samo en poskus, saj se nam je že mudilo na večerjo, ki je bila domača. Zjutraj smo odšli na zajtrk, potem pa takoj nazaj v steno. Odšli smo direktno v Nos, kjer smo se ogreli na 6b smeri. Ko smo jo vsi splezali, nama je Aljaž dal komplete v Srebrno streho. Ob Nejčevem prihodu se je Rok pravkar pripravljal na poskus in z Nejčevo pomočjo je naštudiral, kako priti čez detajl. Isti nasveti so seveda pomagali tudi meni. Odšel sem v smer, popolnoma spočit, ko sem prišel do detajla, sem bil že čisto zadihan. Na mojo srečo sta bili pred detajlom tudi dve luknji, ki sta bili v redu za počitek pred detajlom. Znova malo spočit sem začel z detajlom. Najprej stranec na levi, potem luknjica na desni in dolg gib gor na poličko z levo roko, takoj za tem pa z desno na stranca in z levo na kamenček, da sem lahko z desno nadaljeval na šalco. Ko sem prišel do tam, sem vedel, da sem preplezal smer. Seveda, ker sem bil živčen, da bom padel, sem se odpočil na vsakem dobrem mestu. Vpel sem štant in preplavila so me čustva – adrenelin, veselje, utrujenost ... kar vse naenkrat. Ko so me spustili do tal, so mi vsi čestitali za prvo preplezano 7b. Mislil sem si: »To bo to za danes!«. Ampak uro kasneje sem se podal v Zlato streho, potem ko mi je Rok vpel spodnje štiri komplete, in splezal sem jo na fleš. To je bilo možno le zaradi police, ki je po prvem detajlu, da sem se v zgornji del smeri podal spočit. No potem smo počakali Aljaža, da je še enkrat poskusil Specialista in počasi spakirali ter odšli domov.

Kajetan Voglar

1. Dan (Rok Cizerle)

7:00 zvoni budilka. Aufbiks! Pojem zajtrk, prestrašen, kako se bo dan končal. Poberem še Miho in Špilija. Tokrat nas čaka Cerko. Pravi mali čudež. Spijemo kavico, malo podebatiramo glede cilja, ki smo si ga zadali (meni že sedaj adrenalin raste). Pot poteka brez večjih težav. Prispemo do vasi Kals. Prav zares lepa vasica. Neučakan, a ponižen pogledam proti zadanemu cilju. Prav zares mi zastane dih, ko jo le zagledam. Lepotica!

Avto parkiram, se pripravimo (res smo imeli težke nahrbtnike), naredimo obvezen selfie pred odhodom in odrinemo na pot. Sprva mi pot ni predstavljala težav. »Sem tudi že kaj težjega hodil« si rečem. Sčasoma se je pot vzpenjala, s tem pa je rastla tudi nadmorska višina, ki mi je že začela povzročati rahlo omotico in slabost (cca.3000 n.m.v.).

Vreme sem pa pozabil omenit. Vreme je bilo fantastično! Sicer v dolini res vroče, ampak smo vedeli, da se nam bo obrestovalo, da nosimo vso težko opremo zaradi mrazu, ki ga lahko pričakujemo na Johan Hütte, 3454 n.m.v.

Da nadaljujem pot, ki mi je dodobra načela tako psihične kot kondicijske sposobnosti. Pred ferato sem fantom izrazil željo, da se vrnem nazaj v dolino. Kajti počutil sem se, kot da me je dobil pes, me prežvečil in izpljunil. Seveda so me začeli bodriti, naj pot nadaljujem do koče, prespim (kakšen aspirin »čveknt«) in gasa naprej. Odločil sem se da pot nadaljujem, do višine 3454! Adijo pamet. Sem toliko sposoben, da lahko dosežem cilj tistega dne? Z vsakim korakom, z vsakim vdihom in izdihom, z vsakim pogledom proti koči sem premikal svoje meje. Vsak stik z skalo mi je dal vedeti , da se borim. Borim proti samemu sebi. Odprla so se vrata, da lahko izstopim iz 'comfort zone' in istočasno se odprla vrata do alpinizma. To je čar alpinizma, da premikaš svoje meje in vstopam v svet alpinizma ponižno in z velikim spoštovanjem. Kapo dol!

Končno uvidima z Cerkotom našo spalnico, naš dom za tisto noč. Špili in Miha kot ponavadi že na vrhu. To sta gamsa res! Bravo poba. Na koči neskončna sreča in veselje, da sva oba z Cerkotom zmogla tale podvig. Počutim se ponosnega, kajti doseči tako višino le ni kar tako za nekoga, ki je prvič bil na taki višini. Hvaležen fantom, da so mi v srce z velikim 'ajmrjem' vlivali pogum in vzdržljivost.

Kočo si delimo še z dvema Bosancema. Pojemo topli obrok, raztegnemo vsak svojo spalko in jaz v upanju, da bom naslednji dan zdržal še zadnjih 400 nadmorskih metrov do najvišjega vrha Avstrije, Velikega Kleka. Zjutraj naslednji dan nas ura budi ob 3.32 ko sem pogledal na telefon. Zbudim se z slabostjo in vrtoglavico. Počutim se zelo slabo in to fantom tudi povedal. Razumeli so me in to spoštujem. Fantje so pojedli zajtrk in se odpravili proti vrhu. V glavi se mi vrtijo raznorazni žanri filmov, kaj bi bilo bolje. Sem pa imel željo da vidim sončni vzhod. Ko obsije vse te gore v okolici ti res da veselja in željo po še vedno več.

2. dan (Gregor Cerjak)

»Iranska trojka« je okoli četrte ure zjutraj krenila proti vrhu. Želeli smo ga doseči tik pred sončnim vzhodom, da bi uživali v epskih prizorih ob prebujanju novega dne. Višje nad nami smo opazili migetanje lučk dveh navez. Kljub slabemu spancu minulo noč so mi noge služile veliko bolje kot prejšnji dan, ko sem se le mukoma privlekel do grebena in se zvrnil v zimsko sobo (sklep št. 1: več bo treba hoditi v hribe) Tudi na višino sem se v teh nekaj urah že malo bolje navadil. Vsi skupaj smo napredovali v dobrem tempu in prehiteli obe skupinici. Večino vzpona smo zmogli nenavezani, saj je tako šlo veliko hitreje. Vrv smo uporabili le na najožjem delu grebena in na skalnem skoku, nato pa se razvezali, ker so se nam vrvi samo zapletale. Vrh smo po uri in pol hoje dosegli kot prvi tisti dan in ravno še ujeli lunin zahod ter se umirili pred sončnim vzhodom. Prav dolgo se nismo zadržali, saj je kar mrzlo pihalo, pa tudi gneča se je počasi že začela delati. Po naužitju veličastnih obrisov gora povsod naokoli in obveznem fototerminu smo krenili nazaj proti koči. Tam smo si iz snega nakuhali nekaj sveže vode, nato pa se okoli osme ure odpravili proti dolini. Želeli smo sestopiti, preden bi sneg preveč odpustil. Po ledeniku smo šli lepo po šolsko, v dveh navezah. Vreme je bilo tako lepo, da je bilo vse skupaj že »nagravžno«. No, da ne bi bilo vse tako kičasto, sem očitno moral v zadnjem delu poti čedalje bolj čutiti žulje na nogah. Na koncu je bila hoja že res mučna. Ko smo prispeli do avta in sezuli gojzarje, pa me je vseeno presenetilo, kako močno me je ožuljilo. Nad nartom mi je kožo kar posnelo. Še dobro, da nas je v prtljažniku čakalo hladno pivo. Kakšen užitek. Sklep št. 2: naslednjič si potejpaj celo stopalo ali pa si kupi nove gojzarje. Sklep št. 3: tudi naslednjič naj v avtu čaka pivo.

Slike, ki smo jih z skupnimi močmi nabrali so v galeriji.

Bilo je že govora o prelepih grapah Begunjščice, objavljeno na vseh možnih spletnih portalih, posladkano z očem prijaznimi fotkami in obiskano s strani vseh možnih zimskih ljubiteljev. Potem pa smo šli na lastne oči preverit še mi.

Vožnja do Ljubelja je minila kot bi rekel keks. Postojanka za eno kavo na Petrolu, nakup sončnih očal z UV 400 za 15 evrov, še mal počakamo Cerkota in se odpeljemo do izhodišča. Navlečemo vso možno opremo kar imamo, nekaj pustimo in nekaj pozabimo. Jo mahnemo, urno v sneg po smučišču. Dva pogumna in izkušena – Špili in Mičo, dva radovedna in pazljiva – moja družba in Rok. Trije strastni in neumorni smučarji – Igor s klapo in s sklenjeno AMZS asistenco. Še ekipa 'multihribolazcev', štanc sem ter tja po grapi, poplezavanje do vrha, smuk z ovekovečenimi padci nazaj – Romana, Mato, Cerko, Pero, Roma in naš novi turni smučar Boško.

Pot nas pri začetku grape loči. Mi malo po svoje, smučarji po predpisih po grapi Y. Gazimo, 'do moda' bi dodal Špili. Vmes mi pogled uide do Boškota, siroti nagajajo kože, pa se prevrne v breg, malo zakolne in rine naprej. Romanci pridno sopihata po grapi. Jaz pa gazim za tremi mušketirji, tud men je vroče. Še malo gledam naokoli in fotkam non stop. Pa spet poiščem v kupici obiskovalcev grape naše junake. Boško je že obupal, smučke pripel na ruzak in jo peš gazil dalje. Na vrhu grape si zaslužim petko, bravo mi. Mahnemo jo naprej. Pogled gor, uf, divje. 'Tamle gremo, prek?' vprašam. Korak za korakom, cepin suvereno zapičim v majave skale in ne upam pogledat v prepad. Pero nadobudno spremlja najine korake, malo v strahu, vendar zmoreva. Preostalo ekipo smo izgubili, verjetno so se zataknili pri spodnjem delu skoka.

Najtežji del je sedaj za nami, samo še malo in zapičimo cepin na vrh Begunjščice. Privoščimo si liter čaja, Mičo včerajšnjo pico, nekaj energijskih tablic in počakamo na preostale pakovce. Pogled nam ide tako daleč, vse je tako lepo, tako belo. Sploh tista Brana, tam preko, ane? Tista Brana je po pravem Vrtača, ampak Špili je ta dan pustil orientacijo v Krškem. Sončni žarki nas prijetno grejejo, rečemo vmes še kakšno gospodarsko in pomahamo Tanji. Na sedlu pa že urno stopa proti vrhu drug del ekipe, s podaljški na hrbtih so se veliko težje prebijali čez skok. Veseli ponovno zbrani, tokrat na vrhu, ovekovečimo seveda s pravo gasilsko. Prava gneča ljubiteljev zimskih razmer se nas je trla na vrhu. Pobrali smo šila in kopita ter jo mahnili v dolino. Ampak ker smo posebneži smo jo ucvrli drugače. Pok na rit in se pelji čim dalj, vsi so nas gledali, malo se čudili 'le s kod kej prihajajo teti'. Mi pa smeh do ušes in urno vijugamo mimo skal.

Oddahnili smo si pri koči na Zelenici, počastili odličen vzpon z dobro domačo salamo in enim velikim rdečim. Medtem pa čakali na preostalo ekipo, 'le kod kaj hodijo, pa ja saj so ja hitrejši kot mi'. Mine pol ure, morda manj. Sedimo pred kočo in oči nam uidejo v grupo katera se zbira v grapi. Vse več tistih majhnih črnih pikic je na kupu. 'Da se ja ni kaj zgodilo', se mi prepleta po glavi. Upam da ni naš Boško, štorast, prvič na smučkah, pa še z odpetimi se je vozil. Mimoidoči so se držali za glave in se čudili naši padajoči domini.  Verjetno je padel, upamo da ni prehudo. Minute tečejo, v grapi pa še kar skupina pikic. Mogoče je res kdo od naših. No pa se le razkropijo, mi pa se odpravimo proti dolini. Združili smo se pri spodnji zapuščeni koči na smučišču. Boško je preživel in navdušeno razlagal prigode, medtem ko je Cerko počasi racal proti avtu z imobilizirano ramo.

Združene lačne želodčke smo ponovno počastili v Naklem in odšli proti domu z eno izkušnjo več. Hvala ekipi za čudovito izkoriščeno nedeljo. Upam, da nas lepo vreme v prihodnje še združi v še večjem številu.

Več čudovitih fotografij v galeriji. Še več smeha pa Boškova prva turna smuka in padec.

»…A gre kdo zraven v Logarsko dolino mau popikat v petek?« Vpraša Nejc, na četrtkovem ferajnu. »Jst!!« sem odgovoril. »Danes imam še eno nočno, vendar bom preživel.« Zjutraj ob 6:30 te počakamo na Logu Nejc, Miha in Špili. »Imaš spakiran nahrbtnik?« zopet Nejc vpraša. »Nimam.« odgovorim. Oddrvim domov pripravit opremo in odhitim naprej v nočno službo. Zjutraj točni kot ura, se vsi zberemo na Logu, preložimo opremo v Mihov avto in že se peljemo proti Logarski dolini. Še prej se ustavimo pri Zecovih po vrv in naprej do Petrola kjer Miha natoči avto, ostali pa sebe z jutranjo kavo, ki smo jo vsi potrebovali. Že drvimo po avtocesti, kjer sta Nejc in Miha imela debato, kje je bližje do avtoceste.

Destinacija je bila Logarska dolina, vendar nas je želja po plezanju ustavila že malo prej. Parkirali smo pod Reberskim grabnom, kateri spada pod Robanov kot. Nadeli vso opremo in dorekli naveze. Nejc je pod okrilje vzel mene,kot neizkušenega (zaenkrat), Špili in Miha pa stare »đombe« skupaj. Izkušenejša Špili in Miha sta prve višinske metre solirala. Jaz in Nejc pa po šolsko napredovala, tako kot se to tudi spodobi. Do naslednjega raztežaja sta se tudi ostala dva člana privezala. Plezali smo brez večjih težav skozi celotni Reberski graben, kateri je bil 100% užitek in prava poslastica! Kmalu zatem pridemo do vrhnjega dela slapu, kjer se je naredila lepa sveča. Nejc je fantoma podal strokovno mnenje o le tej sveči, ki je zgledala nora in na prvi videz tudi tanka. Prvi se je podal v njo Miha, ki je mojstrsko in rutinsko »spucal« svečo, ki je zgledalo da smo bili prvi na tej sveči tisti dan. Popikal in popihal jo je z previdnostjo in izkušeno podal mnenje da je sveča »kul«. :) Tako mu je sledil Špili, kasneje se predsednik in jaz. Zame je bila to 'taprava' plezarija, na koncu sem bil celo navit po plezanju 90° slapu. Vsi presrečni si sežemo v roko in si čestitamo. Na poti po sestopu nas objame sonček, kjer je bil seveda na vrsti »foto sešn«. Napajali smo se sončnih žarkov, ki je vsem nam dal potrditev, da smo izbrali odličen dan! 'To pobi sam gas!'

Spustimo se nazaj do avta in odpeljemo nazaj proti Logarski dolini. Iščemo primerno mesto da ujamemo sonček še v dolini. Našli smo ga in tam tudi v miru pomalicali. Ura nekje 13:30. »Pobi gremo še mal popikat ne?« reče Nejc. »Gremo!« odgovorimo vsi. Nekje za cesto parkiramo, tokrat v spremenjeni navezi. Špili in jaz sva šla na Firštov slap, katerega največji problem je bil, kako priti suh čez Savinjo. Nejc in Miha pa sta solirala Kaskado in Avtocesto. Zakaj ime Avtocesta, boste morali pogledati sami. 'Nej vas mal žre'. Z Špilijem preplezava prvi raztežaj, ko pod seboj zagledam Nejca in Miho, ki maširata proti Firštovem slapu. Adijo pamet sta hitra, si rečem! Vsi skupaj pridemo do vrha, kjer je sedaj na vrsti 'abzajl'! Špili vse pripravi za spust, Nejc pa me poduči kako se pripraviti. Prvi spust je mimo, ko se mimo pripelje… »Lej k je isti avto k od Mihata…«reče Nejc, iz avta pride ves nasmejan kdo drug kot Miha! Miha legenda! Vsi pridemo nazaj do avta in se odpeljemo proti hotelu Plesnik, v katerem si z Špilijem privoščima okrepčilo. Miha in Nejc, še zadnje minute dneva izkoristita za soliranje slapa Palenk. Bravo poba, vsa čast!

Kaj hitro se poberemo iz Logarske doline iskajoč za dobro gostilno, ker nas je lakota dohitela. Miha predlaga picerijo Pr'pek v Mozirju. Ni bilo kaj dosti ugovorov, tako smo parkirali in pojedli vsak svojo pico in oddrveli nazaj proti domačem kraju.

»V zadovoljstvo mi je to pisati, v upanju da se bom še kdaj lahko udeležil tako lepega dne, in da bomo skupaj naprej premagovali višino, mraz, vročino in če ne druga tudi dež! Hvala vam!«

Slike so v Galeriji.

Nekega večera dobim prav zanimiv sms od Nike (saj njeni so vedno zanimivi). Da bo 3.12. Jamatlon in če bi šla. Hitro vtipkam v google kaj sploh je to in berem, gledam slike in filmčke. Uau, to je pa čisto nekaj zame. Tek mi ni bil nikoli všeč, ovire pa so me pritegnile. Pa še samo 5km in to v rudniški jami. Odpišem Niki da sem za in naj organizira. Mimogrede smo izbrali še ime skupine: SPAKOVCI - sevniški pakovci.

V petek, večer pred Jamatlonom, si pošiljamo smse kaj vse moramo imeti s sabo in nestrpno čakamo da se dobimo zjutraj na kavi. Ob 8.30 se dobim z Niko in Leonom. Čakamo Sandija, ki ponavadi ne zamuja. Končno se zberemo in se napokamo v avto. Pot do Hrastnika mi ni bila nikoli všeč, ampak tokrat smo kar poleteli na cilj. Prevzamemo štartne številke in vrečko presenečenj. Ker je bila do štarta še skoraj ura in pol, zavijemo v bližnjo gostilno. Organizator je nekaj omenjal možnost preverjanja alkoholiziranosti udeležencev, zato smo spet pili kavo. Vsi pa smo komaj čakali na start. Po krajših organizatorjevih napotkih kako Jamatlon poteka, smo se šli k avtu preoblečt. Rečeno je bilo, da je v jami 15 stopinj (zunaj sta bili le 2 stopinji) in da v jamo naj nič ne nosimo, smo vse pustili v avtu (tudi telefone, bunde, kape...). Zeblo nas je, ampak adrenalin in navdušenje sta vse skupaj malo ublažila. Z avtobusom so nas odpeljali v Trbovlje.

Čelado na glavo, prižgi naglavno lučko, rokavice gor in ŠTART. Vsi štirje smo zakorakali v vlažno, temno jamo. Takoj za ovinkom pa prva ovira-slikanje. Pred nami so bile tri skupine skupaj in zato smo jih hitro prehiteli, da jih ne bi preveč čakali na vsaki oviri. Nam se je mudilo. Po prvih dveh ovirah (plazenje pod deskami), nismo bili več čisti. Vsaka ovira je bila zabavna (hodili smo po vozičkih, nosili težja in lažja bremena, se plazili...). Vmes smo tudi tekli, vendar bolj počasi, ker je bilo blatno, spolzko in zelo neravno. Ko smo prišli do Perkmandeljca, smo jih dobili z desko po rit. Zgovorni (beri Leon) malo bolj, pridni malo manj (jaz). Naenkrat smo prišli do bazena dolžine cca. 20m in globine 40cm. Malo smo se spogledali, ampak pogumno zakorakali v mrzlo vodo. Takoj zatem plazenje po 15m blatnem rovu. V goretex obutvi smo imeli pravo masažo. Še vožnja z vozički in 250m vzpon in že smo zagledali svetlobo in s tem naš cilj. Še slikanje in krajši intervju, s tem pa je bil naš Jamatlon končan.

Sodelovali smo še v metu škornja v kulmkišto ( po Nikino kupmkišto ), kjer nam je Sandi priboril finale. Žal nam ni uspelo priti med prve tri, zato smo se šli preoblečt in pojest knapovski golaž (lačni smo bili kot tigri). Nekaj časa smo še poslušali razglasitev vseh nagrad in čakali če bo Nika dobila nagrado za jamsko kuro, Leon pa za hoznšajzerja. Več sreče prihodnjič. Prijetno utrujeni smo se odpeljali proti domu, ampak na pico v Radeče smo pa še vseeno zavili. Čakam na pico in gledam slike, ki so jih objavljali na Jamatlonu. Svojih seveda nismo imeli, ker smo pustili telefone v avtu (drugo leto jih ne bomo). Pogledam še nagrajence in vidim, da smo Spakovci osvojili 2. mesto. Uau, tega pa res nismo pričakovali. Kako pa naj sedaj pridemo do nagrade? Hitro pošljem mail organizatorju, ki mi takoj odpiše. Noben problem, Leon jih bo prevzel. Zdaj pa res proti domu. Od navdušenja je tudi utrujenost izginila, zato smo šli še v dvorano plezat, zvečer pa še proslavit v gostilno.

Nepozaben dan, hvala Niki za idejo in organizacijo. A bi zdaj šel kdo z nami drugo leto?

Napočil je čas za prvo resnejšo hribovsko letos. Vršac. Grma. Petek zvečer, Zadnjica, nevihte so se odpeljale mimo. Vseeno ob prvem svitu, ko zapustiva udobje kombija, kaplja. Ni bilo napovedano. Brez zadržkov jo, malo še v družbi starega cerkljanskega alpinista, mahneva pod steno in nato brez ustavljanja po gamsjih prehodih Ceklinove smeri. Mirno zgrešiva odcep čez Beli trak na levo in nadaljujeva navzgor, nato že razvijeva vrvi in pripraviva spust v grapo, pa se sredi njega premisliva in nadaljujeva po prehodih Trentarske smeri, kjer ujameva celo nekaj starih lovskih jeklenic (seveda jih ne prijemljeva (preveč), da bo vzpon prost:)). Izpod čelade kaplja, da se cvetni prah nepredirnega ruševja lepi na obraz, roke porumenijo, naposled pa strmina le omaga in na cvetočem travniku si izdatno postreževa.

Zaplezava v graben na levi, ker navzgor ni več smiselno. Prehod v grapo je podrt, da kaj podobnega še nisem videl. Na prvi polički sem zato odložil odvečno težo in nato nadaljeval za Grmovim gamsjim korakom, ki je iskal prehode v desno varianto Direktne smeri. Tu in tam kakšna štirica, ki je v zguljenih supergah terjala nekaj sekund popolne zbranosti, sicer pa lagodno poplezavanje II. do III. stopnje. Seveda z zavedanjem, da se napake ne odpuščajo. Precej bolj načeta in izžeta, kot sva pričakovala, se sesedeva na vstopu Smeri mladosti in pomalicava v idiličnem razgledu. Sledi naveza, žreb in zadeva dobro steče. Ko smer skrene desno, midva zatiščiva naravnost. Onkraj resničnosti. Spomin o detajlih je do danes že zbledel, a vem, da naju Tarantela (tako nekako so poimenovali najtežji raztežaj) ni preveč prestrašila (v bistvu dosti manj kot mimoleteča basejumperja). Grma je med plezanjem nabil še tri specialčke, ki jih kot drugi v strmi osmici težko dobiš ven; zato so ostali za ponavljavce (pozor: kakšnih padcev morda niso vredni). Naslednji raztežaji silijo pod ogromnimi previsi proti desni. Zračno, izpostavljeno in v klasični slovenski skali, ki se zgoraj mestoma popravi. Ko že gladko zmanjka tekočine v nahrbtniku in se tudi plohe odpeljejo mimo stene, pod vrhom neusmiljeno prižge sonce, ki s trenjem vrvi ustvari odlično kombinacijo za obupavanje. Ob testiranju frenda z roko udarim kamen in tura kar naenkrat dodatno napne svoj dramaturški lok. A soplezalec s svojim pragmatičnim sarkazmom vedno znova poskrbi za dvig razpoloženja. Pol dneva po izhodu iz Zadnjice na Prehodavcih srebava nesramno drag Radler in vodo ter se baševa z ričetom. Za silo se namestiva v bivaku, kjer prisluhneva nočni pesmi žag.

S svitom se zbaševa izpod kovtra, pomaževa jajčka in se odpraviva po gamsjih prehodih znova v steno. Čudoviti prizori jutranjega sonca, trentarskih travic in macesnov naju po skrivnih prehodih pripeljejo na vstop Stebra. Plezarija lepo steče, posledic prejšnjega dne (razen mojega udarjenega ročnega palca) ni čutiti. Umirjeno dopoldansko plezanje zmoti hladilniku podoben projektil, ki ga (znova zavoljo hudega trenja) z razmajane gredine pošljem daleč čez Grmo v Zadnjico. K sreči se obdržim in malce tresav grizem trave navzdol do prvega primernega mesta za varovališče. Naslednjič se ustaviva bolščeča v gladko ploščo, ki šele po desetih metrih gosti prvi klin. Po dolgih pogovorih in ogledovanju, napadanju in omahovanju, žlahtnih monologih in samohrabrenju, mi Grma po ca. četrt ure preda štafeto. Hitro mi uspe razvozlati vstopni detajl in rdeča enkica sede v šalco nad polico. Odleže. Nadaljujem po gladki plošči, zatikam, končno vpnem klin, nato pa, po dolgih zaletavanjih in ogledovanjih, s pol k. le zaplezam. Čez nekaj metrov z velikimi prestrašenimi očmi in rokami, ki ne zdržijo več poti navzdol, dopovedujem Grmi, da ne morem več. Težki trenutki z upanjem, da bo edini klin opravil svojo nalogo. Spustim se, izpulim mikro frenda (nižje nato odleti še eden), klin pa me k sreči ne razočara. Grma nato, sicer z nekaj obotavljanja, dokaj suvereno dokonča moje delo. Kot drugi se sprehodim do njega, še vedno boreč se z mislimi neuspelega poskusa in pojoč hvalospeve Anteju, ki je tod preko potegnil na pogled. Nadaljevanje v čvrsti skali pripelje nazaj na Prehodavce (kjer za čas najinega bivanja ne preveč sita pustiva skoraj 60 EUR – naše koče niso kaj cenejše kot tuje, če ste slučajno tako mislili), od tam pa po jari kači dveh dolgih ovinkov nazaj v Zadnjico.

Z Andrejem Grmovškom sva 9. julija 2016 v Vršacu preplezala smer Onkraj resničnosti (VIII-/VI-VII, 400 m + 700 m »dostopa« IV/II-III, 10h), 10. julija pa Steber (VIII+/VI-VII, 400 m, 8h).

Malo debate po svetovnem spletišču in že se sliši čuden zvok zaganjača našega kombija. Zgledalo je, da bo kmalu umrl. Nekje, pač tam nekje. In že 'letimo' proti Ljubljani, vsi zbrani, no skoraj vsi.  Mato the boss, voznik, Špili čuvaj skrinje zaklada (hladilna torba), urejevalec glasbe,točaj, navigator... Miha živc, voznik 2 in 3 in 4,  Arno stara sablja, jaz Boško s kovčkom denarja (bla bla) na drugi klopi, zadnja klop majstra Sims in Klemen. V Ljubljani se nam pridružita še Beno in Nikkon, naš uradni fotoreporter in njegov 'ovekovečevalec'. Opreme do stropa. Destinacija Dom 4545. 'Gasa'. Nekje pred italjansko mejo se še ustavimo, da natočimo kombi in sebe, dvignemo nekaj denarja in že peljemo proti Milanu in dalje. Vozi Miha, dinamično, vmes malo spimo, malo tudi ne... Po osmih, devetih urah, nas ustavi varuh švicarske meje. Prijazno nam ponudi paleto jezikov, kot način sporazumevanja. Miha suvereno izbere. Steče nekaj vprašanj: kdo, odkod, kam ipd.  Prispemo v Rando, majhno alpsko vasico, nekaj minut čez polnoč, iščemo kamp. Postavimo šotore. Nekateri spijo pod tendo, nekdo v avtu. Zjutraj se zbudimo v sveže jutro, takoj nam pogled dvigne brado in že opazujemo okoliške tri in več tisočake. Malo se umijemo, pospravimo prenočišča, 'spalke'. Na parkirišču nas obišče upravnica kampa, s strogim glasom nam jasno pove, da tudi kombi ne bo zastonj čez prišel. Da, da, v Švici se spoznajo na denar. 

Se spakiramo, Miha nas odpelje na izhodišče, vrne kombi v kamp  in priteče nazaj. Gremo. Štartamo na 1404 n.m.v. Naslednja postaja Domhutte na višini 2940 nad morjem. Vmes debate, kaj je boljše: hitro ali počasi hodet, ali kaj je bolj točno: GPS ali barometrični višinomer. Kmalu se začne čutiti tudi višina in tisti z manj višinskimi izkušnjami, začnemo malo zaostajati. Na kočo prispemo okoli enih. Se namestimo v spalnice.  Ležišča so videti super, nasploh je koča, kot en hotel v hribih. Naravni materiali, dodelani detajli, polno uporabnih rešitev za odlaganje opreme itn. Malica, taprava hribovska, domača salama, kruh, paštete, višinske testenine in konzerve. Vse to ob kozarčku švicarskega piva s pogledom na Matterhorn. Ja, ja, v dolini bi lahko 'foušijo' izvažal, če bi vedeli kako se imamo. Mato vrže karte, podebatiramo.

Štart ob 3:00. Noč je črna, kot se za noč spodobi. Po dobri uri hoje, nam pod nogami zaškripa sneg. Dereze gor, cepine na svoja mesta. Prečkamo ledenik. Pot se naglo vzpenja. Začenja se prava plezarija, po zelo krušljivi steni, če bi ji sploh lahko rekli stena. To je kamnolom. Z derezami na nogah se prebijamo proti... v'hu. Kar težko se je prebijati po takšni podrtiji. Prvenstvena, nimaš 'kej'  ''kapa baba vej'', bi reku Špili. Tu pa tam kakšen kamen zadane Pakovca. Ko priplezamo do snega oz. ledu, nam vodja pove, da z Arnom ne bosta nadaljevala, ker se Arno, naš najstarejši član odprave, slabo počuti in bo najbolj varno, da gresta skupaj nazaj. Vrneta se na kočo.

Pred nami se dviguje smer Festigrat. Del smeri je poledenela plošča naklona 55 stopinj. Naveze: Boško-Špili, Miha-Klemen in Beno-Simon. Začnemo se vzpenjati proti vrhu. Izgleda da ima led na vrhu 2cm plasti, ki odstopa. Najprej se zgornja plast odlušči, šele nato cepin prav 'prime'. Pikamo. Proti koncu naletimo na zanimiv, mešan del. Čista uživancija, tudi sonce nas že lepo greje. Ko splezamo iz smeri, nas lepo pozdravlja vrh. Kliče v vsej svoji beli lepoti! Mihovim tempom drvimo proti uhojeni gazi, po kateri že nekaj tujih DOM-oljubov 'špona' proti vrhu. Prevzemajo nas bele lepote najvišje gore Švice, dan je čudovit! Z Benom malo zaostaneva, višina pač. Zadnjih nekaj deset višinskih metrov hodiva po strmem pobočju, po nekakšnih snežnih stopnicah. Končno sva na vrhu. Veselo naju pozdravijo štirje Pakovski nasmejani obrazi. Vsi prevzeti od lepot, ki nam jih je narava nudila tisti trenutek. Kamor je pač segal človeški vid, so se prelivale barve modrine, sivine in beline.  Vreme pa tako kul... Ja pa ta Švica je res obljubljena dežela. Ni čudno, da bi vsak imel švicarski 'pasuš'. Beno nam da vedeti, da bo treba eno gasilsko 'spečt', da ni slučajno zastonj orožni list za fotoaparat s sabo prinesel. Miha skoči po grebenu, namesti tronožec, nekaj posnetkov za spomin in 'foušijo'. Žal nam je bilo edino, da z nami ni dveh veteranov, ki sta bila tudi najboj zaslužna, da stojimo tam.

Spustimo se hitro, na ledeniku. Se po trije skupaj privežemo v ledeniško navezo. Razpoke, da bi avtobus notri parkiral, pa zevajo tja v en dan. Pozna se nam tudi že utrujenost. Sonce žge. Vračamo se čez manjše sedlo na drugo stran. Malo smo tudi morali počakati, saj so ravno reševali dva, ki sta se po naših predvidevanjih, malo zaplezala. Sledil je spust po vrvi. Čakamo, da se bo sidričše sprostilo. Za nami pa čaka francosko govoreči ata, ki nas malo preganja: ''Ale, ale''. Vajeti prevzame Simon, njegova desna roka pa je postal Klemen. Špili in Miha sta jo pa že prej ucvrla. Varno se spustimo do ledenika. Hitro jo pičimo do koče. Na koči se malo odpočijemo, pojemo. Natočimo vodo in 'marš' v dolino. S Špilijem sva hodila zadnja. Tudi pogovarjat se nama ni dalo veliko. Srečala sva dve deklini, redkih besed sva skovala načrt, kako bova stvar v dolini predstavila fantom, kako sva... V bistvu pa je najin odnos s planinkami zgledal takole: ''Helou-Helou'', vsak z vsako in to je bilo vse.  Oba utrujena sva se trudila biti duhovita: ''Veš Špili, nama je lažje kot vojakom, ki so se vračali iz front 1. Svetovne vojne. Midva imava plastične čelade, so lažje za nosit.'' Ob mraku sva prispela nazaj v Rando. Na strmi uličici sva se zapodila v korito, ki je verjetno včasih služilo za napajanje konjev in oslov. Napijeva se hladne vode, ki je tisti trenutek bolj 'pasala' od kakšne dobre frankinje. Fantje naju že nestrpno pričakujejo.

Hitro v kombi in 'via' Krško. Kombi zakašlja, kot kak star kadilec, ki mu je dohtar že pred leti prepovedal kaditi. Domov nas še pripelji, si mislimo. Vozi Simon. Ni nam do nekih debat, reševanja sveta ipd. Kmalu v avtu zavlada tišina. Naslednje dejanje, ki se ga zavemo, je prehranjevanje na neki italijanski pumpi. Mihc pije kavico, kadi. Torej Miha pripravlja svoje telo na nekaj velikega. In to je cca. 800 km dolgo pot. In res nas je mojster, ki je včasih za volanaom služil za kruh in alpinistično opremo, lepo in varno pripeljal domov.

Utrujeni, a v srcu bogatejši, smo se Pakovski prijatelji razšli. Kmalu nas spet združi kakšna višinska avantura. In v boju z višino, padajočim kamenjem, ledom in mrazom se bomo spet borili za čast in slavo našega kluba.

Galerija

Boštjan Prosenik

Že naslednji vikend združiva moči v Paklenici, kjer imamo Posavci tradicionalno tabor okoli dneva državnosti. Letos sem sicer hodil spat ob spodobnih urah, a v steni pravega ravnovesja nisem našel. Veliko bolj kot po plezalnih uspehih, si bom letošnjo Paklo zapomnil po čudoviti avanturi z Julito. Tista zgodba, ko inštruktor pelje začetnico zanesljivemu bivaku naproti. Seveda brez primerne opreme. Šele v trdi temi sem, ko je res zmanjkalo idej, že globoko v kanjonu, pogruntal, da je ekran žepnega fotoaparata odlično svetilo, četudi je na njem najbolj temna fotka. O kakšnih drugih uporabnih pripomočkih (razen da bi z ultra light kompleti iskre kresal) tistega večera ni bilo govora. Do Dinkota sva pripešačila tik pred penali, ki so naše sosede poslali iz Francije v domovino. Še dobro, da nisem gledal tega mučenja žoge.

Z ranim jutrom sem bil znova pod steno. Z Grmo sva se podala čez Kaurismakis. Situacijo sem, za razliko od Water worlda nekaj dni kasneje, dobro obvladoval. No, tisti črni torek v prašni klasiki pa je bil velik opomin pred nadaljevanjem sezone. Ko sva na vrhu zavila še v Gaz in pomotoma Spiderja, so bile buteljke polne, ego pa prazen. A taki dnevi so nujni na poti do uspeha. Spomnijo te, da napredek in uspeh še zdaleč nista samoumevni kategoriji.

Tako sem v naslednjih desetih dneh celil pakleniške rane celo na krški bolderci. Obiskal sem jo prvič po kakšnem letu. In nato še enkrat. In je malo zaleglo. Bil pa sem tudi vesel, da so fantje našraufali malo boljše grife, kot sem jih sam še pred leti. Še kakšno plezališče je prišlo na pot, pa čudovita izpitna tura z Meri. Obiskala sva nama neznane škrlatiške konce. Sestop čez Kriško steno naju je zaposlil skoraj dlje kot sam Levi steber Rakove špice. Spodaj je zadeva luštna in pokonci, zgoraj, ko se razvežeš, pa je dobro malo skupaj tiščat.

V Pakli sva z Julito Hribar plezala kombinacijo Severnega rebra in Bračne (5c, 450 m), z Andrejem Grmovškom pa Kaurismakis mistake (7a+, 350 m, NP) in Waterworld (7b, A0, 350 m) s koncem v Gazu in Spiderju. Marija Jeglič me je peljala v Levi steber Rakove špice (VII-/V, 500 m, 5h).

Brskam po spletu, kmalu odprem tudi facebook in vidim Nejčevo objavo, da se odpravlja na turo še isti dan. Nemudoma ga pokličem, da slišim podrobnosti. Po krajšem pogovoru izvem, da ima Nejc že vse načrtovano, pravi vodja. Peljal nas bo izkušeni turaš Igor, ki ima tako velik avto, da bosta ona dva prespala v njemu. Jaz kot najbolj zelen, bom spal v šotoru. »Ni problema,« si rečem. »Samo svoj šotor vzami prosim s sabo,« sem rekel Nejcu, ker si ga še nisem kupil. V mraku sta me Nejc in Igor pobrala na Drnovem in smo šli, za soncem.

Še pred polnočjo smo bili na izhodiščni točki, kjer smo prespali. V kraju Gozd Martuljek, na samem robu Triglavskega narodnega parka. Nejc se odloči, da bo on v šotoru, sam pa grem lahko v avto k Igorju. Super si mislim, saj bo v avtu zagotovo bolje kot v šotoru. Z Igorjem opraviva še ritual za trdnejši spanec in se odpraviva spat z mislijo na turo. Sam se pokrčim na svoji strani in se trudim zaspati na mestu, saj ne bi rad z obračanjem motil Igorja. Slišim, da se ponuja dež in pomislim na Nejca, ki spi v šotoru, brez ponjave proti dežju. Na srečo je kmalu prenehalo in potem mi tudi uspe zaspati.

Ob 4ih zjutraj začne tuliti alarm na mojem mobilniku in zdi se mi, da nisem spal več kot dve uri. Naslednjič jaz spim v šotoru, da preizkusim ali bom zaspal hitreje. V eni uri smo se oblekli, pozajtrkovali in natovorili nahrbtnike z vso opremo. Hoditi smo začeli v lahki obutvi, nahrbtniki pa so bili nesramno težki. Na začetku smo še nekaj klepetali, ko pa se je začel strm klanec smo utihnili. Nejcu je šlo najbolje od nog, a sva z Igorjem vztrajno sledila. Med nami se nenadoma prikaže gams in nam pokazal kdo je najbolje prilagojen za hojo po težjem terenu. Seveda, ko pa gams ni nosil težkega nahrbtnika. Po eni uri in petinštirideset minut prisopihamo do konca krnice Za Akom, kjer se je začela bela snov, zaradi katere rinemo v hrib z vso »bojno« opremo. Tukaj smo pustili lahko obutev in se preobuli v pancerje. Z Igorjem sva se mučila z preobuvanjem, zaradi hladnega zraka je plastika na pancerjih postala trda. Nejc nama pokaže kam smo namenjeni, proti trem macesnom.

V eni uri smo pri njih, nam pa se odpre lep razgled v dolino, saj smo že precej višje od izhodišča. Igor, ki je imel s seboj tudi srenače se odloči, da bo šel naprej na smučeh s kožami. Kmalu pridemo pod Jugovo grapo, kjer se naklonina precej poveča. Pod novim snegom je trdo, zato si nataknemo dereze. Sam sem trmoglavo nadaljeval brez derez in kmalu ugotovil, da do vrha ne bo šlo brez in si jih še sam namestil malo kasneje. Zopet zadnji nadaljujem za prijateljema po strmi grapi. V eni uri dosežemo vrh grape. Nejc kot prvi si je že ogledal teren in nama povedal, kje naj parkirava za krajšo pavzo.

Po okrepčilu vzamemo v roke cepine, smuči in ostalo nepotrebno opremo pustimo na mestu, ter nadaljujemo naprej proti Dovškemu križu. Prečimo v desno proti grebenu. Nato pa smo se morali malo spustiti in prečiti naprej do sedla. Nejc je bil prvi in pomagal Igorju z napotki kako naj se spušča, saj so bile razmere negotove. Ponekod krušljive skale, drugje malo snega, ki pa je bil južen. Sam sem ubral drugo pot, naredil manjšo srpentino, a sem moral potem dlje prečiti. Pri prečenju mi je malo zdrsnilo, nisem se dovolj nagnil na površino in skoraj bi izgubil ravnotežje. »U pičku maternu Miha!« zakriči Nejc. Ustrašil se je, da bom zdrsnil v globino. Sam pa se nisem imel časa prestrašiti, saj sem odreagiral nagonsko ter se uspel zadržati na nogah. Kasneje pa mu odvrnil: »Kaj si me pa gledu ravno takrat, ko bi skoraj padel.« Iz sedla pa samo še krajši vzpon in po šestih urah in pol hoje smo stali na vrhu. Sežemo si v roko in se nasmejimo uspehu. Nejc se mi opraviči za kletvico in mi pove, da je čas, ko moram postati bolj previden. Opomba zabeležena, ta izkušnja bo zagotovo pripomogla.

Na vrhu žal nismo bili deležni čudovitega razgleda, saj je bila povsod okoli nas megla. Za spomin se še fotografiramo in počasi smo se odpravili nazaj proti grapi. Nazaj smo šli po drugi poti in se tistega kočljivega mesta izognili kolikor se je dalo. Ko pridemo nazaj do smuč takoj opazimo, da sneg ni več tako dober kot pri vzponu. Zaradi visokih temperatur je sneg postal južen. Pripravimo se za spust in ravno, ko se je Nejc hotel spustiti se pojavi megla. Počakamo pet minut in megla izgine. Vodja se končno spusti, naredi zavoj in se ustavi. Opozarja naju naj bova skrajno previdna in počasna, saj so razmere slabe. Smuča eden, ostala dva stojita, tako smo šli do konca grape. Sam se bil vesel, da smo ven iz težjega dela, od tu naprej bo večji užitek smučati. Srednji del smuke je bil najlepši. Nižje pa se je čutila odjuga še bolj. Potem smo prišli do zadnjega dela, kjer je bilo potrebno iskati prehode. Kmalu pridemo do prve ožine, kjer je še nekako šlo na smučeh. Pri drugi pa je bilo potrebno odpeti smuči. Nižje se je to zgodilo še enkrat, nekaj kratkih zavojev in bilo smo zunaj labirinta. Na smučeh smo se pripeljali do naših »tenisk«.

Z veseljem sem se takoj preobul v pohodno obutev. Medtem, ko se z Igorjem krepčava, Nejc že načrtuje naprej. Vpraša naju: »A bomo mi do sedmih nazaj v Brežicah?« Preračunamo, da se bo izšlo. Kar je pomenilo, da ne bo pravega zaključka ture s pizzo in pivom. Moderni novi časi, stvari se odvijajo hitro. V pol ure smo bili pripravljeni za sestop, nahrbtnik pa zopet svinjsko težak. Po desetih urah in pol smo se vrnili nazaj do avta v Gozdu Martuljku.

Nepozabna tura, moja prva tako pestra. Hvala za družbo, prijatelja.

Že kar nekaj dni pred prvomajskimi prazniki brskam po vremenskih napovedih in ugotavljam, da je za vse destinacije od Dalmacije preko Arca pa vse tja do Monte Rose napovedano dokaj slabo in mokro vreme.

Po pestrem dnevu v službi me prešine, da bi pa mogoče bilo fino iti kaj odsmučat in splezat že pred prazniki, zato kliknem na vremensko napoved in vidim, da je naslednji dan edini, kjer je narisan sonček. Takoj najavim dopust in že kličem naokoli in hkrati pišem na klepetalnico, če je še kdo podobnih misli. Na žalost ni isto mislečih, tako se na vse zgodaj sam peljem proti Gorenjski. Res čudovito jutro. V vzvratnih ogledalih opazujem sončni vzhod in občudujem sveže pomladansko jutro. Vse kar prekipeva od zelene barve, vse je že ozelenelo in zacvetelo. Da je jutro popolno, si privoščim še eno dobro kavo ob okusni proseni kaši s kakavom, ki mi jo je za na pot pripravila ženka. Kot cilj sem si izbral Vršič in gore, ki ga obdajajo.

Ko se pripeljem do najvišje točke, opazim, da sem med zadnjimi. Ni pretirane gneče, le nekaj kazi celo podobo.  Edini hrib, ki je zavit v meglo, je Mojstrovka, ki jo  želim »obdelati«. A od zastavljenega cilja ne želim odstopiti. Ko si urejam opremo, si ogledujem, kje bom lahko najbolj direktno pristopil pod Pripravniško grapo, saj je graben, po katerem se po navadi  vzpenjam, že popolnoma brez  snega. Opazim, da je na levi strani med ruševjem jezik snega, ki sega zelo visoko, le iztek se ne vidi najbolje, oziroma se mi zdi, da je zaključek malo čuden. Vseeno se odločim, da poskusim. Saj bistvo alpinizma je ravno avantura, tista radovednost, kaj vse se  bo pojavilo na poti in kako boš rešiti uganko. Nekako se bom že znašel in se prebil na zgornjo »flanko«, kjer pelje normalna pot. Občutek me ne vara. Izhod je zaprt s skalno stopnjo in visokim ruševjem. Poiščem slabe točke v prepreki in naštudiram, kako se jo bom lotil. Stopim na najvišjo točko snega pred krajno zevjo in primem dober oprimek. Za pancerje najdem dokaj dobre stope in se dvignem tako visoko, da že dosežem tanjšo vejo, ki moli iz ruševja nad skalno stopnjo. Nahrbtnik s smučkami me sicer vleče nazaj iz stene, vendar se potegnem višje in dosežem močnejšo vejo, ki mi omogoči, da celo težo telesa prevesim preko roba stene. Malo se še prekobacam po ruševju in sem na snegu. Ko nadaljujem v smeri proti grapi, opazim na desni tri postave, ki jo mahajo proti Šitni glavi, ki pa se za razliko od Mojstrovke, bohoti v sončku in me vabi. Odločitev ni težka. Bom pa šel kasneje v Pripravniško. Po stopinjah predhodnikov jih hitro dohitim. Pozdravim in povprašam, od kod so. Dekle po slovensko pove, da so iz Trbiža, fanta sta Italijana. Skupaj se vzpenjamo proti vrhu, ko iz ruševja prideta dve snežni kuri in že vsi hitimo fotografirati. Na vrhu nas pričaka močan veter, tako da se hitro prestavim na severno stran v zavetrje. Ker se mi zdi sosednji vrh, ki je kopen, še nekoliko višji, prečim do tam in poslikam okolico.

Ob povratku opazim, da se je iz megle prikazal vrh Mojstrovke. Kot naročeno. Zaprem pancerje, si pripnem smuči in po idealnem snegu zavijam in vriskam proti Vršiču. Peljem se kolikor daleč se da, ko pa zmanjka snega, romajo smučke spet na nahrbtnik in počasi se vzpnem pod pripravniško grapo. Palice zamenjam z »bajlami« na noge pa pripnem dereze. Sneg je po nekod mehak, drugod pa še precej trd. V drugem delu  grape naletim na nekaj metrov kopnine, vendar ni težav. Malo popraskam z »bajlami«, na nekaterih mestih pa si pomagam z rokami. Nad mano se bohoti ogromna opast in sploh nočem razmišljati, kaj bi bilo, če bi se odlomila. Ko se po polici umikam proti desni, se na levi del opasti res odlomi in kar zmrazi me. Na srečo se ni odlomil kakšen večji kos, sem pa že izven njenega dosega. Ko se povzpnem na greben, se pred mano pokažejo vse Mojstrovke obsijane s soncem. Dereze obdržim na nogah in se trudim, da hodim dlje od grebena, ki je že kopen. Sneg je dober, saj zaradi megle sonček še ni naredil prevelike škode. Ko grem proti vrhu, razmišljam, kje in kako bom smučal. Mika me, da bi peljal najprej z Male in potem še iz Velike Mojstrovke. Spust pa bi zaključil v drevesnici, čisto spodaj v dolini. Kar naenkrat sem na vrhu. Sam, nikjer nikogar, v popolni tišini in obdan z najvišjimi vršaci naših Alp. Pogled mi seže tudi do avstrijskih tritisočakov, ki se zdijo blizukot na dlani. Odpnem zgornje paske na nahrbtniku, ki držijo smuči in obe skupaj potegnem ven. Ker so še vedno zgoraj spete, jih položim v sneg poleg nahrbtnika. Ko si odpenjam derezo, se nekaj premakne in vidim, da se je ena od smučk odločila, da kar sama odhiti proti dolini, in to direktno čez severno steno. Skočim za njo, vendar je že prepozno. Ne vem, kaj bi, ali naj jočem ali se smejim. Lahko bi si zapel tudi tisto: »Samo nasmeh je bolj grenak.«. Ne ostane mi drugega, kot da preostalo smučko dam nazaj na nahrbtnik in namesto idealne smuke, peš prečim pod Veliko Mojstrovko. Zopet si nadenem dereze, vzamem »bajle« in se povzpnem na vrh. Razmere so idealne. Tudi smučati bi se dalo direktno po najbolj strmem delu.

Razmišljam, zakaj sem izgubil smučko. Mogoče me je odvrnilo od kakšnega početja, ki bi se lahko slabo končalo. No, za nekaj je že moralo biti dobro. Na vrhu si vzamem čas za razglede in fotografiranje. Dan je res čudovit. Proti vrhu Male Mojstrovke opazim dve postavi, ki izplezata po severno-vzhodnem grebenu. Eden zavriska. Zavriskam tudi sam in si dam duška ob uspešnem vzponu. Vrnem se do nahrbtnika. Čas je, da malo pomalicam. Pridružita se  mi dve kavki in skupaj zmažemo slastni ploščici. Piva jim nisem privoščil, saj bi jih alkoholna omotica lahko motila pri letenju. Meni pa je pivce seveda pomagalo pri mojem smučanju z eno smučko. Bilo je uspešno in ustavil sem se šele pri izstopu iz Pripravniške. Smučka roma na nahrbtnik, nadenem si dereze in v roke vzamem »bajli«. Navzdol po grapi je potrebno plezati seveda bolj pozorno, predvsem pa na kopnem delu je koncentracija popolna. Ko pridem v najstrmejši snežni del, se mi podre stop in izkušnje ter prisebnost mi pomagajo, da ohranim ravnotežje. Ko izstopim iz grape, se mi na derezah začne delati »cokla«. Vsakih nekaj korakovz »bajlo« potolčem po derezi , vendar na strmem delu plazu pod Mojstrovko se dereza ne oprime podlage in padem. Takoj se prevalim na trebuh in se zaustavim s cepinom. Tako se zgodi, če si prelen in si ne vzameš časa, da bi pravočasno snel dereze. Res ni bilo nič nevarnega, vendar velja si zapomniti in ne ponoviti napake.

Ko pridem do avta in se preoblečem, se mi sploh ne mudi domov. Tako je lepo, da se na poti v dolino še dvakrat ustavim in občudujem gore in prebujajočo se naravo. Zgoraj v gorah še vse zasneženo, nižje že tečejo vihravi potočki, v dolini pa vse koprneče in zeleno.

Za mano je še en prečudovit dan, ki mi je znova potrdil misel: »Če ne greš, nimaš zgodbe.«

Vsakoletna mantra nas - alpinistov, ki smo že nekoliko v letih - je, kako se čim bolje pripraviti za plezanje v poletni sezoni. Tako sem tudi letos poskušal izkoristiti vsak trenutek prostega časa za trening v Armeškem, če pa je bilo vreme slabo, sem se obešal na svoji stenci v garaži. Do junijske Paklenice sem se ravno toliko natreniral, da sem si upal iti plezat smeri z oceno okoli 6a. To seveda pomeni, da si v hribih ravno ne morem privoščiti, da naprej plezam šestice. Kot po navadi pa poletje hitro pride in se še hitreje poslovi in pravih priložnost za plezanje v hribih ni veliko. Da letošnja sezona ni šla kar tako mimo mene, je poskrbel Nejc, ki me je pravočasno pobaral: »Ali bi šla kaj splezat? V Mrzlih vodah še nisva bila in lahko bi šla preplezat eno lepših smeri v Julijcih – Krobath-Metzger.« Da je svoje vabilo še bolj podkrepil, mi je na mail poslal nekaj opisov, ki so smer nadvse hvalili. Ker se je obetal zelo lep konec tedna, izgovorov ni bilo več in odločitev je padla. 

Ker oba težko vstajava sredi noči, sva se odločila, da se v Julijce zapeljeva že v petek zvečer. Kot zanimivost pa mi je Nejc povedal, da je dolina zaprta za promet in naj bi lahko vzela s sabo še kolesi, tako da si dostop malo skrajšava. Ko sva se pozno zvečer pripeljala do odcepa v Riofreddo, sva se iz radovednosti zapeljala po dolini kljub znaku, da je promet prepovedan. Prevozila sva par strmih klancev in na prvem možnem obračališču obrnila.Ugotovila sva, da bo jutranji vzpon kolesarsko kar zahteven. Ker so avgustovske noči že precej vlažne, sva si prenočišče uredila v avtu. Po ne preveč dobrem spancu in lažjem zajtrku sva sedla na kolesi in pognala v noč.

Po že znanih klancih nama gre kar dobro. Dolina se v nadaljevanju položi in ob prvem svitu prav uživam ob poganjanju kolesa proti mogočnim vrhovom, katerih ostri grebeni se čedalje bolj jasno izrisujejo nad nama. Romantike je kmalu konec, saj se pred nama pokažejo tisti pravi klanci, ko lahko razmišljam le še o pravem tempu, da se že pred  vzponom čisto ne spumpam. Ko klanec postane prestrm, skušam razjahati kolo, pa mi ne uspe, kot bi želel. Prevrnem se na kolo in zvijem menjalnik. Nejc se odpelje naprej in niti ne opazi mojih težav. Skušam se iti mehanika in premikam ketnco in ravnam menjalnik. Po nekaj poskusih mi uspe, sem pa čisto šmirast, kar mi da še kar nekaj dela, da si očistim roke. Na srečo se pešačenje ob biciklu kmalu konča. Kolesi skrijeva za mogočhn balvan in nadaljujeva po prečudoviti potki, ki se vije najprej po gozdu, nato pa naju kmalu privede v zatrep doline pod mogočne vršace, ki  že sijejo v prvi sončnhi žarkih. Opazujem severni raz Trbiške Krniške špice, kjer se vije najina smer in si zamišljam, kje vse so speljani prehodi v tako strmi steni. Po slabi uri hoje je čas, da jih začneva tudi sama iskati. Prvi raztežaj še presolirava, potem pa mi Nejčeva ideja o soliranju prehoda čez slabo štirico nad čisto odprto steno ni več všeč. Naveževa se in takoj mi je lažje pri srcu. Ravno, ko se lotiva prvega raztežaja, se steni bliža nova naveza. Prvi, ki pride pod steno, me pokliče po imenu. Spoznam ga po glasu, Edvin in Stanka sta, sledita pa jima še njuna kolega. Edo pove, da gredo plezat isto smer kot midva. No, pa ne bova čisto sama, kot je kazalo zjutraj. Nejc kmalu zakliče, naj podrem varovanje in čas je, da se tudi sam lotim prečke, ki je pred mano. 

Ker od lanskega leta nisem plezal v pravih hribih, me je kar močno skrbelo, kako bo šlo in ali bom zmogel plezati smer tudi naprej. Zadnje čase večkrat razmišljam o plezanju, o smislu tega raziskovanja nekoristnega sveta in zdi se mi, da če ne plezašm naprej, to ni več tisto pravo in da je takrat potrebno razmišljati o zaključku.

Skala na začetku še ni tista prava - dolomitska, ki jo obljubljajo opisi smeri, zato sem previden in kar vesel, da Nejc spleza prvi težji raztežaj. Tudi kamin, ki je po navadi moker, pripada njemu. Kljub temu, da ima na ramenih ruzak, kamin zlahka zmore in tudi sam nimam nobenih težav. Potem pa se stena zares postavi pokonci, z vertikalo pa se  kvaliteta skale popravi. Sedaj sem že vplezan in lahko se spopadem s težjimi raztežaji in kar vesel sem, da pridem na vrsto za vse najlepše in tudi najtežje. Nejc pa dobi tiste, ki so bolj orientacijsko zahtevni. Plezava tekoče in kar prehitro sva v lažjem svetu. Razveževa se in nadaljujeva proti vrhu smeri, ki se zaključi na vrhu raza pred polico, ki prečka celotno ostenje in je tudi najlažja za sestop z gore. Odločiva se za raziskovanje in plezava naprej, da bi prišla čisto na vrh. Ko že misliva, da sva ga dosegla, pred nama zazija prepad in na drugi strani strma stena, ki pripelje na pravi vrh. Nejc je še pripravljen na avanturo, sam pa malo bremzam in ga pregovorim, da se vrneva na izstopno polico. Splezava kakšnih 150 metrov navzdol in po polici pobegneva iz stene. Sestop je res divji in prav uživam v vsakem metru, ko se približujem dolini. Pot mi seveda olajša moj sine, ki nosi večji del opreme in meni prepusti le eno od vrvi. Ko prideva pod ostenje, se potrudi še do ruzaka, ki sva ga pustila pod smerjo in mi prinese palice, ki mi še olajšajo sestop. Med povratkom dobro vidiva v smer, kjer opaziva tudi Edvina s soplezalci. Ravno so v orientacijsko najbolj zahtevnem delu, kjer je prej Nejc tako dobro rešil uganko. Zakričiva jim, da je potrebno plezati najprej malo navzdol in potem čisto vodoravno na raz in jim tako pomagava, da se lažje rešijo iz težav. 

Nadaljujeva s sestopom in ko si natočiva še vsak svojo flašo hladne in bistre vode, se zavaliva na sonček in pojeva preostanke hrane, ki jo najdeva v nahrbtnikih.

Bilo je tako luštno, da sva se kar težko odpravila naprej. Po krajšem sestopu pa naju je čakal še težko pričakovani spust s kolesi po prečudoviti dolini, ki se nama je šele sedaj pokazala v vseh svojih lepotah. Spust do avta je minil v lepi vožnji po gozdu in nato med dišečimi travniki.  Še posebno fajn je bilo, da ni bilo potrebno pešačiti, saj so bile noge že kar precej utrujene.

Plezala sva smer  Krobath-Metzger, V-, 550 m; za plezanje pa sva porabila dobre štiri ure. Lahko bi rekel, da je bila kratka in sladka in da mi je dala energijo, da se bom zopet pripravljal na novo plezalno sezono.

Pa še ena misel, ki sem jo snel z neta in pove veliko tudi o mojih občutkih: "Gore so ljubezen za vse življenje. Če jo imaš, vedno najdeš smisel v vsakem početju, tudi v dolini."