'A si se že odločila, da greš, ' me že ene tretjič v nekaj dneh vpraša Matej. In jaz še vedno ne vem. 'V sredo se bom, ' ga obvestim. In s tem tudi sebe zavežem k dokončni odločitvi. Gradnja hiše terja svoj davek. Kljub lepoti in veselju, ki ga prinaša, se človek včasih izgublja v obveznostih, pogovorih, dogovorih, času, denarju in fizičnem delu. In tako se v sredo med vsemi dogovori z delavci, malicami, nabavami materiala in polaganjem ploščic, za vikend čudežno zasveti časovna luknja. Odločim se, da grem.

Petek namenim še nekaj gradbenim delom, ki sem si jih prisvojila, za ušesi počoham osla in pobožam moža in kakor bi mignil s puncami iz PAK-a že švigamo čez ovinke iz Krškega, Novega mesta in preko obmejnih vasi proti morju.

'Roma a nam vpneš prosim,' jo poprosimo. Nekaj minut zatem, ko se v soboto pogumno po poletnih mesecih premora zapodim v eno na pogled lepo petko, se ustrašim. Prve tri svedrovce vpnem brez težav, četrtega pa ni na vidiku. Tisti, ki ga vidim, je kar nekaj metrov višje, na ravni steni in zdi se mi predaleč. Nimam še pravega poguma. Ponavadi rabim kak dan, da se malo nastavim na ponovno plezanje.

Roma je seveda pri volji in kakor elegantna mačka se požene v smer. Hitro in natančno se premika, najde prej nevidni svedrovec in nam vpne smer do konca. Užitek mi je gledati izkušeno plezalko, ko se premika po steni. Kljub nabito polnemu plezališču Vela Peša nad Rijeko, kjer sta na trening, poleg veliko drugih, prišli tudi ena plezalna in ena alpinistična šola, se okrog nje ustvari nekakšna tišina. Ta mi pozornost zoži na gibe in ritmične premike in užitek pogleda je podoben, kot da se znajdeš na plesno gibalni predstavi. Sonce in svež zrak zagotovo prineseta drugačno izkušnjo od zatohlih gledališč. Lepo je. Še preden preizkusim steno sama.

Iz zamaknjenosti me predrami malo napet pogovor v bližini. Stokilogramski hrust, ki verjetno ne premika svoje teže vertikalno ravno z lahkoto, se jezi. Dve punci iz naše skupine sta po nesreči vzeli njegovo vrv, ki je bila podobna eni od naših. Ko sta jo vrnili, jo je nekdo iz njegove skupine pobral in odnesel neznano kam in ne najde je. Že drugi razlog ima v tem dnevu, da malo popeni. Priložnost tudi izkoristi. Imoraš imeti kar nekaj izkušenj v življenju, da pred tako silo mirno obstojiš in ne dovoliš, da te zruši. Druga možnost je, da čim prej najdeš vrv. To tudi storimo, ga za silo pomirimo in poskrbimo, da iz naše strani ne bo imel več razloga, da rogovili naokrog. 

Kljub zelo veliki gneči, je nekaj smeri naših in z užitkom jih plezamo. Po deževni in hladni jeseni pri nas na celini, je dan 900m nad morjem čudovit. Skoraj vroč. Razgled na 'vidikovcu' malo naprej od plezališča nam nudi poglede na morje, otok Krk in obalni del celine. Baterije se nam polnijo in v skupini je poleg plezanja tudi veliko čveka in smeha. 'Babe' pač. Dobro se razumemo, v marsičem smo si podobne in primerjave s službenimi sindikalnimi izleti nam dajo vedeti, da so takšne izkušnje posebne. Da jih potrebujemo in smo zanje hvaležne. Zadnje žarke dneva zaključimo s pohodom na Platak, smučišče malo višje, kjer iz štirisedežnice na vrhu vidiš velike svetleče modrikaste zaplate Jadrana.

Prejšnji večer smo izkoristile, da smo se udobno namestile v dve hiški v kampu Oštro. Povsem sta obnovljeni, zelo funkcionalni – to seveda ženske takoj opazimo - in izven sezone zelo poceni. Strošek celotnega izleta je majhen glede na vse, kar doživljamo. Drugi večer smo sproščene, malo bolje se že poznamo, za sabo imamo prekrasen dan in lakoto smo si potešile s pico v bljižnji piceriji. Tamkajšnja natakarica nas je prav po vojaško 'zrihtala' in natančno uredila vrstni red naročanja, utišala tiste, ki so hotele skočiti vmes, malo grdo pogledala, se malo nasmejala in prinesla prav fine pice. Kljub utrujenosti, posedamo v skupni jedilnici, ki smo si jo uredile v eni od hišk, poslušamo glasbo, grizljamo domače prigrizke in peciva, ki smo jih zgledno napekle ali naročile doma in se seveda pogovarjamo. O čem? Marsikdo te neskončne pogovore ne razume. Meni pa se se zdijo pomembni. V njih si izmenjamo marsikatere izkušnje, informacije in načine reševanja določenih izzivov s katerimi se srečujemo. Eni so podobni, drugi povsem edinstveni, modrujemo, se vzpodbujamo in pomirjamo. V temle opisu seveda zamolčim še kakšno bolj zanimivo zgodbo, ki zaokroži in salve smeha, ki jih komentarji sprožajo. Morda bi se kdo v njej prepoznal. Ali pa prepoznal koga, ki pozna koga, ki pozna koga, ki se ga zgodba tiče. Ko se končno napokamo v postelje, zaspimo kot tigrice v mirnih zavetjih savanskih skalovij....

Naslednji dan po zajtrku, pakiranju in vsem kar sodi zraven, po nekaj deset kilometrih vzpenjanja nad reško obalo, zapeljemo na parking, ki vodi k plezališču Kamenjak. Na drugi strani ceste je, ki vodi na Velo Pošo, kjer smo preživele soboto. Nabito polno je. Neodločene smo in malo vznemirjene. Ne bi se rade zopet gnetle. Poleg tega je dan hladen in meglen. V kombiju smo se ogrele in malo zasedele in ni nam všeč, kam to vodi. Sandra se je že prejšnji dan pozanimala pri plezalni in alpinistični šoli kakšne načrte imajo in vedeli smo, da bodo nedeljo preživeli v Kamenjaku. Nismo pa pričakovali, da bo še toliko drugih. Odločimo se da, gremo pogledat še nazaj na Velo Pešo in preverimo, če je kaj manj zasedena. Ko se pripeljemo na parkirišče, smo navdušene. Na parkingu, na katerem dan prej ni bilo niti enega samega samcatega prostega parkirnega mesta, stoji le en avto. Po uvodnem lulanju, ki nas ženske v hladnih dneh razpršuje za okoliškimi skalami, se zopet podamo proti skali dobrih deset minut naprej. Oblaki nad nami že tvorijo neprepusten pokrov, upamo da jih bo kaj razgnalo, a se le spuščajo nižje. Kmalu smo v mleku, kot bi temu dejal Natalijin oče planinec. Vrhovi vseh smeri se zamegljujejo, vendar pa se odločimo, da nas ne moti. Smeri so dolge, lepe in predvsem prazne. Izbiramo, kje bomo plezale, možnosti je veliko. Sandra in Roma sta še vedno glavni vpenjevalki, saj ima veliko smeri, ki so večinoma za nas dosegljive, kakšen bolj težek del. Vseeno se v njih preizkušamo in iščemo načine. Drugi dan smo že veliko bolj pogumne in čas mine kot bi izginjal. Vmes malo pomalicamo iz skupne škatle jedi. Vsega po malem smo nametale vanjo in med stvarmi se znajde vse od domačih jabolk do čipsa. V hladnem vremenu smo lačne in vroča kava in čaj v termoski nas malo ogrejata. In seveda stena, ta te nikoli ne pusti hladne. Količina oblačil, ki jih vlečemo nase se veča in nahrbtniki so že napol prazni od vsega kar smo pojedle in oblekle. V primerjavi s prejšnjim dnem, ki je kar vabil k fotografiranju, ta dan le redkokatera izkoristi za dokumentiranje. In čeprav na prvi pogled ni idiličen, je vseeno čudovit. Da nam novih moči in vztrajnosti.

Popoldne se neopazno prikrade in kaj nam na koncu še ostane poleg poti domov? Na vmesnem obcestnem postajališču je gneča, staro in mlado se vrača iz oddiha in med njimi se znajdemo tudi me. Kmalu zavijemo iz avtoceste in se zapodimo čez ovinke proti Novemu mestu in Krškemu, poslušamo glasbo, se pogovarjamo. Na meji nasmejimo hrvaškega policiste in rahlo nanerviramo slovenskega državljana za nami, ko naša mlada luštna članica iz najbolj spodnjega nahrbtnika v prtljažniku, ki ga sprva sploh ne najde, vleče svoj osebni dokument. Čeprav traja, ji to končno tudi uspe in kolona ki se je nabrala za nami se počasi pomakne naprej. Čudežno jih nato policist kar spušča, brez da preverja njihove dokumente. Pri nas je bil zelo temeljit. Počasi na vmesnih postajah oddajamo eno po eno članico. Krško, kamor prispemo nazadnje, je že dobro zavito v meglo in še malo in tudi sama prispem domov. Doma počoham osla za ušesi in pobožam moža, gradbena dela so se, ko me ni bilo, malo premaknila, iz dvodnevne distance občudujem ploščice ki sem jih položila v petek in po jesenski hladni noči je pred mano že nov teden.

Na ženskem vikendu smo se družile: Sandra, Jerca, Maja, Mia, Bojana, Romana, Natalija, Tanja in Martina

Spanje: kamp Oštro, Plezanje Vela Peša, 21 smeri, od tega ena trojka, dve štirici, osem petic, tri pet plus, štiri šest a, dve šest b in ena sedem a

Slikce: v galeriji pak.si

Zapisala: Mia

... je že v torek naznanila Ajda. Minuli vikend, ko so Pakovske dame ubrale svojo pot proti Istri, sva si vzela z Boškotom čas zase in otroke. V soboto zjutraj nabutava svoja konjička z zalogo oblek, spalk, plezalne opreme in hrane. S seboj sva vzela Nevo, Piko in Ajdo. Zvečer ob srkanju piva na mirni lokaciji na privat PZA ob Šmartinskem jezeru ugotoviva, da sva v bistvu na očkovem vikendu... Punce so se naplezale, maksimalno uživale, midva pravtako. Obiskali smo plezališče Vransko, Pustolovski park Vurberk, ter PC Slovenska Bistrica. Domov smo prispeli precej utrujeni, malo pred mamicam in še ravno pravčas, da smo naredili domačo nalogo...  

Po toplih aprilskih dneh se se zopet temperature toliko spustile, da je zadišalo po snegu. Smučke so prišle zopet na plano in z Igorjem in Lukatom smo jo mahnili na Vršič. Spust iz Velik Mojstrovke je bil odličen,  kar nam je dalo zagon, da smo ga podaljšali še na Malo Mojstrovko. 

Matej

Prejšnjo nedeljo sva z Blažem plezala v Klemenči peči smer Friko. Prvotni plan je bil, da splezava še Mrtvaškega pajka. Ker pa naju je sonce nažgalo že v prvi smeri, sva se šla hladit v plezališče Ter. Plezališče se nahaja nad Ljubnem ob Savinji in ponuja prvovrstno previsno skalo in lepe smeri. Toplo priporočam obisk, če se potikate v tistih koncih.

Želja po apnencu je močno tlela in minuli vikend sva sklenila, da narediva premik v steno, ki ponuja več sence. Odločitev ni bila težka in skoraj soglasno sva predlagala severozahodno steno Vežice. Vežica slovi po izredno strmi, kompaktni skali, kar je bil zame super izziv za vplezavanje. Na parkirišču smo bili dogovorjeni še z Blaževimi prijatelji iz Akademskega AO. Po dostopnem maršu smo se kar vsi vkup pognali v smer Geršak – Grčar in preživeli čudovit dan. V dobri družbi in lepi pleži, nas je na vrhu pričakal siten moker sneg. Odločili smo se za sestop okrog Vršičev. Regeneracija pri slapu Orglice je bila neizbežna. V Kamniku pa smo si še s pivom ohladili prstke.

Turno smučanje je v zadnjem času  postalo zelo popularno, pravi razcvet pa se je začel v času korone, saj so mnogi na ta način našli izhod v naravo v času velikih prepovedi. Tudi na našem odseku se je pokazala potreba, da organiziramo začetni tečaj v turnem smučanju, kajti smuči predstavljajo dober pripomoček za zimski pristope v gore, tudi za dostope do bolj oddaljenih sten, zlasti kadar imamo veliko snega. 

Odpravili smo se v  Obertauern, ki  se nahaja v jugovzhodnem delu dežele Salzburg v gorovju Radstädter Tauern na nadmorski višini med 1.630 in 2.526 metri. V bližini vasi se nahaja najvišja točka prelaza Radstädter Tauern, preko katerega poteka cesta Katschberg.  Obertauern je predvsem zelo znano smučišče, kjer je veliko možnosti smučanja tudi izven urejenih prog, kar predstavlja dober poligon za učenje turnega smučanja. 

Prvi dan smo pod vodstvom učitelja smučanja Igorja dodobra obdelali področje smučišča in iskali nedotaknjene strmine, kjer smo se srečali z različnimi podlagami snega, kar je bila dobra osnova za preizkus  in učenje različnih tehnik smučanja. 

Drugi dan smo se se odpravili na bližnjo goro Spirzinger(2066), ki  je zelo priljubljena med turnimi smučarji. Pridobljeno znanje smo tako še utrdili. 

Vso dogajanje na in tudi ob smučišču, pa je lepo povzela Romana v svoji poeziji. 

TURNOSMUČARSKI ASI

Malo čez mejo smo skočili,

da snega se naužili in denarja se znebili...

Smučarska oprema je dodaten čar,

Pero naš pa stalni njen redar...

Premetal skoraj tono je opreme,

smo pa imeli lepo vreme...

Veter prvi dan turašem skor odpihne turo,

vlečkarji pa se vozijo več kot polno uro...

Pir in kfe si skor štirje razdelimo,

sirov štrudel pa pod mizo si delimo...

Ko se vlečkarji le prismučajo vsi dol,

odpeljemo se v prelepi Mauterdol...

Sobe, hrana kot se šika,

malo nas le vino špika...

Cene vina šle so v nebo,

da še Igorju je blo slabo...

Po fruštku se nikamor sploh nam ne mudi,

na tisti hrib bomo ja že mi prišli...

Vreme služi nam prav lepo,

na trenutke skor že pretoplo....

Na hribu pa miljon ljudi,

ampak se vseen vse lepo porazdeli...

Eni gor, drugi dol,

vijugice so skoraj že za vzor...

Doma pa limonada življenje nam greni,

nas domov brez debate ne spusti...

PAKovske ture res so fajn,

aktivna družba te odpelje stran...

Si spočiješ dušo in telo,

no, kakšen žulj pa musklfiber tudi bo..

Roma

Namesto rož in podobnih stvari... sva si darovala frej dan in izlet na Kotovo sedlo. Po štirih urah pristopa, sva stopila na sedlo. Sama sva uživala v plesu snežink, ki so naznanjale poslabšanje vremena. Na pobočjih nižje, so naju pričakale presenetljivo dobre razmere. Našla sva celo odstavke še deviškega pršiča, po katerih sva se pridno podpisovala.Tudi vreme se je porihtalo in sonček naju je na trenutke sramežljivo pozdravljal. V dolini smo še nazdravili skupaj z Levijem. Popoln dan...

Ni bilo kaj dosti obotavljanja. Vsi smo bili takoj sklepčni in jo mahnili v sredo na Zelenico. Od tm pa dalje. Eden (Slavc) celo prvič na turnih dilah. 

(besedilo: Grega Srpčič)

… se eno dekle podi, dva dni jo že pleza in kože več ni. J Ja, na Koroškem, od koder prihaja naša Janja, sva izkoristila še tisti zadnji, res sončen in topel septembrski vikend. S plezalnega vidika je bila za naju ta pokrajina še čista neznanka. Za prvi dan sva si izbrala plezališče Burjakove peči. Štartala sva zgodaj, a pot je … dolga, tudi avtoceste ni in ko se pelješ čez prelaz iz Šoštanja proti Črni na Koroškem, že dobiš občutek, da si blizu konca sveta. Potem pa prideš v Črno in vidiš, da je dom Tine Maze prav fletno mestece. Nekje sredi mesta zaviješ levo, se nekaj časa pelješ skozi gozd in parkiraš skoraj točno pod skalo. Dostopa do prve smeri je maksimalno 10 sekund.

Plezališče je res neverjetno urejeno. Idilično okolje, ogromno klopic, kjer lahko posediš, potoček in šele ko prideš v sektor C ali D in pogledaš navzdol, se zaveš, kako strmo je dejansko pobočje ob skali. Platoji, na katerih varuješ, so tako veliki in dobro narejeni, da te strmine sploh ne opaziš, za nas, lene plezalce, so med platoji naredili še stopničke, da nam ja ne bi bilo potrebno previsoko dvigovati nog. Res lahkih smeri ni v izobilju in so povečini kratke. Smeri so bolj kot ne navpične ali položne platke, nekaj jih je tudi v dveh raztežajih, a se jih da, če le imaš 80-metrsko vrv, plezati v enem raztežaju. No, vsaj tako pravijo lokalci, tako da me ne držati za besedo. Samega načina plezanja se je bilo treba kar navaditi in glede na to, da sva prišla v to oddaljeno plezališče le za en dan, nisva iskala projektov in sva se držala šestic, ki so res zelo poštene šestice. No, pa tudi moj izbor smeri ni bil najbolj posrečen. Probal sem 6b smer Gravž, ker je na oko zgleda O.K. in sem mislil, da je mogoče sarkazem. No, ni bil. Ko sem se nekako po krušljivih podprijemih in položni platki pretipal do vrha, tam ni bili štanta. Pogledam levo in štant je bil kakšne tri metre bolj levo od vrha, to kar sem držal ni bilo ravno najboljše, stopkov v tej prečki tudi ni bilo ravno veliko, tako da sem upal na čim več trenja v rahlo prašni skali. Nekako sem le vpel štant in takrat mi je postalo jasno, zakaj so v smeri »fiksi«. Mogoče nisem omenil, to je bil drugi razlog, da sem šel v to smer. »Fiksi« v 6b-ju … to moraš probati. Nekje proti koncu dneva so se končno začeli zbirati lokalci in eden je bil res faca. Je kar sam pristopil do naju in nama razložil naj vodničku in ocenam ne verjameva preveč ter naju usmeril v nekaj lepih 6b-jev. Po njegovih besedah se najlepše smeri v tem plezališču začnejo pri 7b, pri nižjih ocenah pa velja pazljiv izbor. Ta lokalec se je mimogrede sprehajal v osmicah, ga vprašam, kakšen je kaj tisti 6c na začetku v sektorju A, on pa: »Ej, tisto se ne pleza, ma sam eno ponovitev, ne vem zakaj ma takšno oceno.« J Po dolgem in zanimivem pogovoru se zakadim v predlagane smeri, ki so bile sicer kar težke, ampak res lepe. Iris pa je imela dovolj. Plezališče je visoko in popoldne v senci, tako da je pozno popoldne enega od naju že pošteno zeblo (Uganite koga?), drugega pa so boleli prsti … na nogah. Pospraviva opremo, narediva pet korakov do avta, spijeva regeneracijsko tekočino (pivo) in se odpeljeva proti hotelu. Ja, na Koroškem imajo tudi hotele in celo kitajsko restavracijo, pa še prav dobra je in skoraj me je pobralo od smeha, ko se Iris potrudi in lepo počasi, v razločni slovenščini vpraša, če je račka v slivovi omaki dobra, Kitajec pa ji odgovori v perfektnem koroškem narečju. Tudi Kitajca, ki govori Koroško, ne srečaš ravno vsak dan. V glavnem: super plezališče, super urejeno, malo drugače in z veseljem bi se vrnil za vsaj dva dni in se poizkusil v kakšni težji smeri. Naj tri smeri dneva? Ta douga, La Bamba in Rožica – priporočam.

Jajčka za zajtrk? Ja itak. Kako je fino, ko ni treba pripravljati zajtrka in lahko v miru brskaš po vodničku in debatiraš: »Kam pa danes?« Tako je padla odločitev za Mislinjo, vodniček se najde na spletu, med slikami ali v novem vodničku po slovenskih plezališčih. Majhno plezališče, ki ponuja 2 sektorja. V prvem so platke, drugi je previsni in namenjen tistim najboljšim, saj se smeri začnejo pri 7c, potem pa samo strmo navzgor. Še ena posebnost plezališča je granit, tako je to plezališče, verjetno plezališče z največ trenja v Sloveniji. Cesta je super, kak kilometer makadama, mestoma ozka, drugih težav ni. Na parkirišču je postavljena tabla, kje so napisane in označene smeri ter navodila kako do sektorjev. Pot do sektorjev poteka navzdol in je zelo strma, a spet lepo urejena, tako da ni nobenih problemov. Vse smeri so na novo in na gosto opremljene. Pohvalno! Malo me je bilo strah teh platk v granitu, a se je ta strah izkazal za čisto neupravičenega. To je bil najboljši plezalni dan v platah. Oba sva neznansko uživala in smeri so kar padale. Še tam, kjer ni bilo stopa, je noga kar nekako držala. Noro. Iris je imela res dober dan in je zlezla dva 6a-ja, enega izmed obeh celo na flash, potem ji je z rdečo piko uspel njen prvi 6b – Ne šparaj krimpov. Ime pove vse, tako da same pohvale deklici. Juhu! Ker je šestic hitro zmanjkalo, sem poskusil smer Vizija ostaja (7a); v prvo je zmanjkalo malo poguma pri vpenjanju v detajlu, je pa v drugo šlo brez težav. Dan je šel h kocu in malo mi je bilo žal, da se nisem že prej opogumil in šel hitreje v sedmice, ampak imam sedaj vsaj razlog, da se vrnem. Iris je med tem poizkusila A je to (6b+), ki je mimogrede res lepa smer, tako da še en razlog več, da se vrneva. Ker je bilo že pozno in sva ob teh noro lepih smereh kar pozabila na hrano, sva odhitela v Celje v Stari pisker na BBQ rebrce. Baje si jih je nekdo zelo zaslužil. J

Koroško sem do sedaj raziskoval le z gorskim kolesom. Najde se vse od najdaljšega »flow traila« Peca, atraktivnih Kop, kjer je kolo več v zraku kot na tleh, Stare partizanke in drugih, mestoma že kar na glavo obrnjenih kolesarskih enoslednic. Mogoče pa mi je samo všeč ta stil gorskega kolesarjenja. Kot plezalec sem tokrat prvič zašel na Koroško in vse kar ponuja – plezališča, prenočišča, hrana in možnosti drugih aktivnosti, me je prepričalo, da je to super destinacija in komaj čakam toplejše dni, da se z Iris spet odpraviva na Koroško. Upam, da naslednjič za več dni in v popolni bojni opremi. Plezanje in gorsko kolesarjenje sta itak najboljša dopustniška kombinacija.

Letošnji zaključek meteorološke zime nas nikakor ni mogel pustiti ravnodušne. Tudi sam sem ga, kljub številnim omejitvam in prepovedim zaradi zdravstvenih razlogov, izkoristil. Pač ni šlo drugače. In ker že dolgo nisem prispeval nič na spletno stran, naj bo ta utrinek spomin na minule zimske počitnice.

Z Martino sva začela v nedeljo (25. 2.) in popoldan v konkretnem mrazu osvojila Bohor po Grebenski. Dokaz, da se še lahko premikam/premikava. Brez bolečin ni šlo, pa vseeno. V torek sem se po službi ob sneženju (znova ca. 20 cm novega puhca) podal globlje v bohorske gozdove. Skoraj dve uri sem kolovratil navzgor in utiral gaz, kjer do sedaj še nisem hodil. Spust je bil dober - meter suhega snega, strma hosta približno 200 višincev. Potem prebijanje v mraku do avta. V sredo se je zjasnilo. Zasliševal sem sevniško delegacijo o spustu z Lisce (hvala Mičo in Boško za nasvete). Šele po 16. uri se pripeljem na izhodišče pod ferato in krenem po gozdni cesti na vzhod. Se je že videlo, da bo sranje - sonce je poskrbelo za skorjo. Na grebenu splezam čez cesto, pogledam proti Ješivcu in vzhajajoči luni, a obrnem v zahodno sonce in čez Malo Lisco dosežem Tončkov dom. V mraku spustim desno od vzletišča, nato prečim po poti do ferate in tam naprej dol. Ubijanje, neužitno - skorja pač. V petek žal opustim plane in računam, da bodo severne lege Gorjancev v soboto še suhe. Z Igorjem pregledava veliko terena (z avtom), se dvakrat povzpneva od Krvavega kamna na Trdinov vrh in odpeljeva - obakrat solidno. Nato sneg popolnoma zagnije (dober meter ga je na 900 mnv). Igor gre v dolino z avtom, sam pa raziskujem smer od lovske koče na Gospodični proti Jugorju. Bremzač do ca. 600 mnv, nato prehod v spodnjo inverzno plast na suh sneg - a kaj, ko ni terenov, da bi spustil, temveč vsak zavoj narediš s pomočjo drevesa. Odličen teden skleneva pri Jerneju.

Resda bolečin in bolesti nismo pregnali, a imeli smo se fajn. Od nečesa je pač treba umreti. Bolje v hribih, kot na kavču;)

Ker letos ne plezam ravno veliko in sem slabo pripravljen (k temu v največji meri botruje poškodba živcev na obeh stopalih), imam toliko več časa posvečati se mladim alpinistom; tako tistim, ki bodo to morda čez leta še postali, kot tistim, ki s svojimi izkušnjami že kandidirajo za uradni alpinistični naziv na republiški ravni. In posebej vesel sem, ko v vrstah slednjih srečam kakšnega posavskega rojaka, ki je plezati začel pravzaprav v okviru našega društva, nato pa ga je življenje zaneslo v svet, na večje ferajne, kjer se je doizobrazil in dozorel. Eden takšnih je Radečan Rok Brilej.

Včeraj zjutraj sva se ob svitu srečala v Ljubljani. Pred njim je bila le še izpitna tura. Že nekaj mesecev prej je prikazal odlično znanje na teoretičnem in praktičnih izpitih - prešel je brez popravnega izpita, kar je prej izjema kot pravilo. Ob mojem malicanju je v avtu stekla debata in kot bi mignil sva bila že na Jezerskem. Nekaj dni prej sva se dogovorila, da greva plezat v Grintovec. Bil je edina smiselna opcija glede na Rokove želje/predloge, ki mi jih je poslal, saj tam nihče od naju še ni plezal. Nekaj čez šesto zjutraj sva že zakorakala od avta mimo Štularjeve planine in Češke koče ter v okoli dveh urah prisopihala na Zgornje ravni, pod osrednji steber Grintovčeve severne stene. Po kratkem oddihu sva se napravila in zaplezala po lahkem svetu z desne do prvih izpostavljenih mest nekaj deset metrov nad vznožnim snežiščem. Sledila je naveza. Rok je suvereno prevzel pobudo, oddelal prvi raztežaj, sam pa sem v drugem malce kompliciral, saj nikakor nisem želel preko podrtije v levo, kamor sta me silila opis in skica. Raje sem izbral rampo proti desni, ki je bila kompaktnejša, višje pa sem v položnem delu zadevo v (pre)dolgem raztežaju priključil originalu. Nato se je Tomažev steber šele zares začel. Rok je odplezal konstantno petico z nekaj delikatnimi mesti, sam sem nadaljeval s tendenco proti levi v kompaktni in odprti steni, začinjeni z nekaj lepimi stolpiči, zdravimi počmi in širokim, odprtim kaminom. Lepa pleža. Soplezalec je v velikem polkrogu smer pripeljal pod vršno glavo, ki predstavlja največji zalogaj. Nama še toliko bolj, saj se je vreme dokončno sfižilo in sva morala biti v mokrih plateh kar previdna. Dež me je zmotil, da nisem v enem zamahu izplezal na vrh stebra, je pa namesto mene v varen teren prispel Rok. Vremena so se zjasnila, stisnila sva roki, nato pa z nekaj obotavljanja sklenila, da še nimava dovolj. Po podrtiji sva se kobacala proti vrhu Grintovca, v zadnjem delu nad planinsko potjo pa ujela še prav lep izpostavljen raz ter prišla direktno na vrh. Smeri sva tako dodala še cca. 300 metrov poplezavanja do II. stopnje. Čudovito. Z meglenega vrha sva jo hitro ucvrla na Mlinarsko sedlo in po "jari kači" sestopila do nahrbtnikov pod steno. Ob 15. uri sva že pospravila pivo na Češki koči, ob 18h sem bil doma. Kljub temu, da je bilo zaradi bolečih stopal potrebno krepko stisniti zobe in včasih tudi sezuti čevlje.

Tomažev steber ni razočaral. Še manj Rok. Imenitna četrtkova tura z nekaj grenkih odtenkov zaradi mojih poškodb. Pa vendar: bolje malce potrpeti v gorah kot v pisarni;) Vedno znova pa sem zelo vesel, ko alpinistična sredina dobi novega suverenega člana z uradnim nazivom, ki si je to skozi zahtevno šolanje na našem najbolj trofejnem ferajnu - AO Kranj - zelo zaslužil. Čestitke, Rok! In še na mnoge dobre ture.

Na soboto, ko godujeta Barbarigo in Rajner (pa bojda tudi naš Gorazd) ter praznujemo Svetovni dan boja proti širjenju puščav in suše, sem bil udeležen že v svoji "nevemkateri" turi kot inštruktor, ki preverja novopečene alpiniste. Tokrat mi je usoda namenila matičarskega mladeniča Jerneja Ortarja, s katerim sva se zmenila za Vežico. Bežno sva se spoznala že na praktičnih izpitih zimske in letne tehnike na Vršiču oz. v Vipavi, popravci ga niso doleteli (bil je torej del manjšine), fant se spogleduje s SMARom in tako je bilo potrebno po hitrem postopku z njim v breg.

A vendar hitrost ni bila najina lastnost, ko sva v svežem sobotnem jutru nabijala stopinje v strmali pod Šraj peski. Mene je upočasnjevala "vročica minule noči", ko so mi na železničarskem žuru točili sparjeno pivo, kolega pa je bil verjetno rahlo zmeden od čudno počasnega inštruktorjevega tempa in je v nervozi izpitne ture gotovo že razmišljal, češ, le kaj so mi to pripravili zaeno past. Pa sva se, kljub težkim začetkom, le nekako orgela in ujela ter v dveh urah prisopihala praktično na prag Petkovih njiv. No, v megli, ki naju je zagrinjala, sva jih zgolj slutila. V hladnem vetriču sva pomalicala, počakala, da sva sploh videla, kam se morava zagnati, nato pa, končno, zaplezala. Hlad, vlaga, nekaj krušljivosti, leteče kamenje, trdota v telesu, stiskanje mišic nevplezanega robota, detajl po 30 metrih smeri ... so poskrbeli za pestro uverturo. Ni bilo čisto enostavno. A z dnem so težave počasi kopnele, v sklepe se je naselila prožnost, v glavo znova znan občutek obvladovanja položaja in branja smeri ter pogovarjanja z naloženimi bloki. Posiljena Gromska strela je nekako vijugala med levo in desno klasiko, od katerih sva si nemalokrat izposodila kakšen klin, enega sva dodala za ponavljalce tudi sama (pa še eno superjebo). Nekajkrat sva se tako zamenjala v vodstvu, malo nabijala malo izbijala in se že sprehajala po vršnem podrtem SZ grebenu. V sramežljivem soncu sva zložila vrvi, se otovorila in namenila na vrh Vežice. Oblaki so nama preprečili najudobnejši sestop (ki ga nisva poznala), zato sva prečila proti Vršičem in v lahkem poplezavanju sestopila levo od Lukmanove (gledano navzgor). Pod steno sva nazdravila z ostanki pijače in pomalicala zadnje drobtine, nato pa (urno) v dolino.

Pot v dolino je dnevu dodala še kakšno zanimivo zgodbo. Na primer opazovanje plezalcev v prvem oz. drugem raztežaju smeri pozno popoldne, pa trojne naveze sredi stene ... Nisem točno vedel, kam umestiti videno v svojem repertoarju dosedanjih izkušenj. A gotovo nekam v skupni predal, kjer so smeha polne prigode Tomca (Česna), ki je nekoč po nekem pivu pravil, kako je moral posredovati v plezališču in sodobne plezalce "poslati" domov. Zaenkrat te sorte še nisem, vem pa ne, kaj prinese čas. Upam (ali morda celo verjamem), da prej končam kariero, še bolj pa, da opisani vedo, kaj počno.

Obtežena z neštetimi klopi iz kamniškobelskih trav sva si z novopečenim alpinistom pri avtu segla v roke, Martina pa naju je za nagrado peljala še na večerjo. Pa naj še kdo reče, da ni bil lep dan;)

Naša dolgoletna prijateljica, pridružena članica, Novomeščanka, veteranka z več kot tremi desetletji plezalnega staža, mama, ena najaktivnejših plezalk svoje generacije nasploh ... je med prvomajskimi prazniki, s prijateljem njenega kova, klenim Idrcem (ki je tudi objavil svoje poročilo), obiskala bolgarska plezališča. Plezanja je bilo, kot pravi sama, bolj malo, je bilo pa na momente precej zahtevno. Seznam njenjih smeri je pripet pod uvodnim tekstom, več pa pove spodnja pesnitev - ja, tudi po takih umetninah slovi Romana. Posavci lahko le zapišemo: Roma, vsa čast!

Kaj so torej naši asi, ki Abrahama že dolgo gledajo nazaja, plezali v Bolgariji?

• Bezengi, 6a+, 160m
• Wind in the hair, 6a+, 115m
• Central wall, The Dihedrals, 6a+, 380m
   

In še pesnitev z naslovom "Roma koma vedno zdoma", ki jo enostavno morate prebrat;)

Pozdrav iz Sevnice, športnega doma pri bazenu! 

Po 8 letih plezanja po istih smereh je bil že čas, da se malo plezalne smeri spremenijo in mladi smo vzeli stvari kar v svoje roke. V štirih dneh delovne akcije smo očistili vse oprimke, da so le dobili barvo nazaj in s pomočjo Nejca postavili smeri kot se "šika". Ja, sedaj se lahko važimo z novimi, tehničnimi in barvitimi smercami. Hvala vsem, ki ste pomagali pri vse akcijah in hvala Nejcu za nove smeri. Oglasite se kaj tudi k nam, naši termini so ob sredah od 17.30 do 19.00 ure in ob sobotah od 18.00 do 20.00 ure.

Se vidimo, veliko plezajte.

Redkokdaj v križevniškem ostenju srečaš navezo. Včeraj sva bili v istem delu stene aktivni kar dve. Nastalajli sta zahtevni novi smeri, zato so pela kladiva in mašinke. Grmadnika Marac in Miran sta se zagnala od spodaj, z Grmo (ki je bil v novi smeri že četrtič v zadnjih 3 tednih), pa sva se spustila z vrha, da zaključiva zadnja dva raztežaja. Da ne bo pomote, opremljala sva sproti. Pravzaprav je opremljal Grma, jaz pa sem odigral vlogo asistenta (poklicna deformacija:)).

Pristop na vrh je kar zgodba zase (beri: ruševje in zanimivi prehodi), nato dva spusta, pa nekaj ur za 40-metrski cug. Ko se nisem skupaj z Grmekom psihiral in gledal, kdaj bodo popustili huki in bo poletel s kramo k meni, sem predvsem dremal. Utrujen od tedna sem v soboto oddelal še en šiht viseč v pasu. Splezal sem tudi teh slavnih 40 mertov v desno, vmes 5x počival, 3x sezul plezalnike, malo počistil in namestil dva štrikca v ušesi ter izbil en klin. Nato je do vrha ostalo le še malo in že sem bil vesel dokončanega dela. Pa se je nekaj metrov pod lažjim svetom ustavilo. Grma je ure in ure poskušal, plezal gor, letal dol, tehničaril, poskušal prosto ... glede na videno bi znalo biti na koncu tudi 8a. Vseh pet raztežajev pa bo dosegalo ocene okoli 9.

Naporen dan v viseči podporni službi. A super odmik od dolinskega vrveža. Dovolj materiala za moj prvi uradni utrinek;)