V tistem času so se dedci zbrali in skupaj odšli. Kot v časih pred našim časom, v času skupnega lova. Pet ljudi se naloži v (čigavega le?) Perotovega Passata in trije v Boškotovega Multivana. Slednji so resnično trpeli v prostorski ne-stiski. ;) Ustavili smo se na pivu v gostilni Jablan, se prešteli, nekateri tudi spoznali in krenili proti moškemu brlogu. Tam nas pričaka prijazna in simpatična Hajdi, pa kateri ima apartma tudi ime. Takoj začnemo moški vikend kot se šika - s klobasami in vinom. Klobasa party je trajala nekaj drobiža čez polnoč, da ne bo jutro preblizu prišlo.

V soboto nas postreže Hajdi s kavo in malo z nezaupanjem pogledujemo v nebo, saj napoved ni bila blesteča. Se je pa izkazala za blesteče napačno - bilo je namreč krasno vreme! Sonce, oblaki, vetrič... vse kar paše v/na lase. Danes plezamo v Strogirju, natančneje sektorju "Točila" (je vince 'rdče?). Kar ponuja se refren pesmi. Plezal sem, s kom drugim kot Perotom in Arnoldom. Smer je bila 3 raztežajna Don Raffae (6a), ki pa je s črnim, sveže mletim poprom popopran 6a. Konstantna "platten kleteren" plezarija, ki ne odneha do zadnjih metrov prvega raztežaja. Dalje je bilo lažje. Kdo drug kot Pero, se je na prvem štantu ločil od svojega ATC-ja, ki mu je padel v luknjo. Ko smo začeli z abzeilom, je Pero šel prvi. Med čakanjem naju z Arnoldom, ga je ob pomoči palice, kot pravi dedec, rešil iz globin Velebitskega masiva. Po dolgotrajnem spustu, se z Arnoldom odločiva še za več - 6b "Come back". Pero je pospremil do avta mladega kolega-dedca Vala, ki mu je bilo slabo. Prvi raztežaj je 5b, ki je zaradi redke navrtanosti in specifike plezanja, in sicer grifless položna plata, zelo naporen raztežaj za to oceno. Sledi 6b, kateri se pa po ogledu Matotovega trpljenja, Matejevega opisa in še redkejše navrtanosti spremeni v "endrukrat" in abzeilava nazaj v dolino. Omeniti moram še abzeile, ki so kar zalogaj v celotnem plezališču. Obilica grmovja in zelo razgiban teren naredijo razpletanje štrikov moški posel, ki je že čez mejo prijetnega. Nekateri so se v apartma odpravili peš, bolj leni pa z avti. Zvečer, kdo drug kot Pero, peče meso in kostanj, režejo se včerajšnje klobase in sploh vsi dosledno izpolnjujemo protokol moškega vikenda. Malo zabrenkam tudi na kitaro in kar kmalu se zavlečemo pod koutre.

V nedeljo izberemo najbližji sektor "Velika Čelinka". Val danes ne pleza, Boško, Andrej in Maks so šlli na dolg lovski pohod ostali pa smo parno po navezah. Tokrat sama z Arnoldom začneva v Divji Jagodi (6a), ki pa je za razliko od včeraj v vseh pogledih čudovita smer. Kompaktna skala, bolj "domače" razčlembe, boljša navrtanost VSE je perfektno! Tudi pogled iz vrha. Smeri so tu krajše - imajo le po dva raztežaja. Tokrat z večjim optimizmom zarineva še v en 6b - Kraljica ploče, ki je po Arnoldovem mnenju najlepši cug, kar smo jih splezali. Tudi ta smer je krasna! Jaz imam željo splezati še eno, a se vsi odločijo, da je dovolj. Ura je cca 14:30 in tudi sonce že pripeka na "poln ror". Današnji dan je namreč "šajba"! Nič, pa gremo proti domu. Z Arnoldom počakava, koga drugega kot Perota, ki je šel po brata Andreja in ostala dva lovca. Pred apartmajem se še poslikamo in gremo proti domu. Ustavimo se v ODLIČNI restavraciji Riva, kjer sem se tudi okopal v PERFEKTNEM oktobrskem morju. Ko so krožniki prazni, se odpeljemo proti domu.

Bil je krasen vikend z veliko heca, druženja, dobre hrane in plezarije. Slike se nahajajo ločeno v "Galeriji", Matejeva hvalnica pa pod "Prispevki".

Hvala vsem za svoj "energetski" prispevek. Pri tem smo sodelovali: Mato, Pero, Boško, Val, Matej (Brko), Miha, Blaž, Matic (Buši), Drejko, Maks in jaz. Dedci se bodo še družili! :)

Tekst: Kajetan Voglar

Z zaključkom poletja, sem tudi jaz uspešno zaključil z enim od svojih ciljev za letošnje plezalno leto in to je bila smer Specialist za življenje z oceno 8a+, ki se nahaja v plezališču Kotečnik, v sektorju Oboki. Ta smer ni bila le moj prvi 8a+, ampak tudi moj prvi dolgotrajni projekt.

Prvi obisk sem naredil v februarju, ker sem se malo naveličal svojega drugega projekta in sem želel poskusiti nekaj novega. Smer mi je zgledala lepa in atraktivna, sestavljena je iz dveh detajlov, na koncu pa ima še približno 8 metrov vzdržljivostnega plezanja, ki ga bi ocenil s 6b+. Prvi in ta najbolj pomembni detajl gre nekako tako, imaš gib za desno roko na slab kapnik, nato za levo roko še slabši kapnik, z desno roko nato podaljšaš na soliden stranski grif in z levo podaljšaš na solidno luknjo za tri prste, nato pa skočiš na »muso« za desno roko, ta musa je pa velika luknja, kamor potem vtakneš obe nogi in imaš dobro pazvo brez uporabe rok. Drugi detajl je prečka: iz te luknje greš z levo roko na slabo luknjico za 2 prsta, z desno roko pa križaš v dober podprijem, nato pa spet dinamičen gib na dobro šalco. V prvem obisku sem uspešno našel »beto«, ki mi je ustrezala za prvi detajl smeri, vendar pa mi v drugem detajlu podprijem nikakor ni ustrezal; zaradi tega nisem uspel narediti vseh gibov v prvem obisku. Po tem sem si vzel kakšen mesec pavze, da sem malo natreniral in čakal na dobre pogoje. V drugem obisku sem uspešno naredil vse gibe v smeri, uspelo mi je tudi povezati prvi in drugi detajl, zato sem si mislil, da je vzpon smeri blizu, ampak na žalost mi to ni bilo usojeno. Specialist ima eno manjšo težavo in to je, da so vsi ključni gibi v prvem detajlu po kapnikih; ob dežju ti kapniki ostanejo mokri dlje časa. Tako sem moral zaradi slabega vremena v aprilu in maju projekt opustiti.

Čez poletje sem pozabil na smer in obiskoval druge kraje ter lažja plezališča zaradi hude vročine, ampak s koncem avgusta in začetkom septembra se je malo ohladilo in smer je bila suha, zato sem se odločil, da je pravi čas, da se vrnem nazaj. Prvi obisk je bil 31. 8.; mislil sem, da bom smer brez težav splezal, ampak sem naletel na manjšo težavo: popolnoma sem pozabil, kako splezati prvi detajl smeri, našel sem eno zelo težko »beto« in z njo poskusil splezati smer, vendar sem padal in padal. Po štirih resnih poskusih sem se le odločil, da je čas za spremembo, tako sem po kakšnih 10 minutah iskanja odkril novo, staro beto, ki sem jo uporabljal na začetku leta. Na žalost sem bil že preveč utrujen, da bi dal še kakšen poizkus in sem odšel domov premagan. Vrnil sem se čez dva dni z novo beto in visoko samozavestjo. Bil sem prepričan, da bom smer preplezal do vrha. Po kakšni uri ogrevanja na lažjih smereh, sem se odpravil v projekt, dobro sem fajtal, ampak nisem pravilno dihal in mi je na zadnjem kompletu zmanjkalo vzdržljivosti, zato sem zelo jezen padel s smeri. To je bil le prvi poskus dneva. Po približno 30 minutah pavze in eni banani sem se odpravil nazaj v smer. Tokrat ni bilo nobenih težav, spodnji detajl je padel hitro, nato dolga pavza v luknji, da sem se umiril in nadihal, drugi detajl je šel tudi tekoče, zato mi je ostalo še dovolj energije za vzdržljivostni del, čez katerega sem se sprehodil in vpel vponko na vrhu.

Tako sem uspešno priplezal do svoje prve 8a+. Bila je takšna bitka kot še nikoli in z uspehom sem zelo zadovoljen. Pred nami je pa še cela jesen in želim si, da bi morda preplezal še kaj težjega.

Vsi smo najbrž že pošteno zakorakali v poletje in dopuste. Nekateri tapridni so tudi aktivni v gorah, kar je sploh vzpodbudno. Mene pa še čaka neporavnan ''dolg'', do naše plezalne skupine imenovane Seniorji.

Ja tako je, prav ste prebrali. Seniorji! V letošnji plezalni sezoni 2023/24 je v sklopu PAK-a pod taktirko Ambroža potekala tudi vadba za odrasle. Od začetka oktobra pa do konca junija smo se dobivali v Brežicah vsako sredo in skupaj trenirali. Ustvarila se je mešana skupinica plezalcev, v kateri je vsak po svoji zmožnosti premagovali izzive, ki nam jih je zadal vaditelj. Naš trening je bil po mojem mnenju dobro strukturiran saj je bilo strokovno poskrbljen tako za ogrevanje, konkreten trening bolderjev ali smeri ter nato tudi ''strečing'', da ni prihajalo do poškodb.

Za dobro vzdušje in moralno podporo pri plezanju, pa smo poskrbeli vadeči sami. Po koncu sezone smo nato skupaj organizirali piknik in se tako še z našimi družinskimi člani poveselili ter nazdravili na uspešno zaključeno vadbeno sezono.

Zapisal, Matej B.

Še nekaj slik iz piknika....

Dan po deževnem in dopolnjenem mladostnem 44 križčku, dveh vožnjah s čisto pravim rally avtom in krepčilni noči v prtljažniku na parkirišču v Kranjski gori, sva se z Majo prestavila na Vršič. Tam, v steni Nad Šitam glave, se bojda potika eksotična mačka vrste Črni panter. Ta dan ji ni bilo do skrivanja, saj sva jo z lahkoto našla. Samevala je in je bila vesela najine družbe. ;) Mačko sestavljajo štirje deli (raztežaji), kateri se vsak začne na številko 6. To so 6a, 6c, 6a+ in 6a. Smer je čudovito plezanje v, za naše hribovje, odlični skali. Detajl je "plata" na mikro krimpe, kar je moj najljubši svet. Smer sva splezala brez težav in v čudovitem vremenu. Najprej naju je sonce pregrevalo, zgoraj pa veter hladil. Povprečje je ravno prav. ;) Spustila sva se po dveh ab-zeilih, saj sva plezala z dvema polovičkama - se pravi 2x60 m "ta tenki štrik". Med sestopom sva našla še romantiko vklesano v kamnu - glej sliko. ;) Nekaj kilogramska umetnost narave sedaj krasi mojo dnevno sobo. Sestopila sva do Tičarjevega doma, kjer sva se preventivno pokazala Triglavskemu dohtarju, ki je rekel VSE OK, vama res ni hudga! ;)

Iz sobote na nedeljo sva z Majo prespala v avtu na parkirišču pod Mangartskim sedlom, saj naju je zapornica na začetku vzpona prijazno spustila po klancu navzgor. Prispela sva zvečer - skopana v Rabeljskem jezeru in podprta z Trbiškimi testeninami. Vstajanje ob zmernih 7:00, kafe, malica in oprtanje z opremo. Cilj je bila bližnja smer Briljantina v JZ steni Mangarta. Smer se uvršča med "moderne" večraztežajne smeri in je opisana z dvema superlativoma: kvalitetna skala in dobro varovanje. Za prvi superlativ bi se dalo kakšno argumentirano reči, za drugi pa kar na kratko, da je res. :) Smer ima 400 m in 10 raztežajev. 2 od teh raztežajev sta kratek prečni sprehod po zelenici, ostali pa so VSI dolgi med 50-60 metri. Ocene so 3x6a, 2x6a+, 6b, 5b, 5c in 2x sprehod. Takšni monster-cugi so dodatno naporni; zaradi trenja in tiščanja plezalnikov in tudi komunikacije. Plezala sva tako, da sem bil vedno jaz v vodstvu. Kako bi plezala po 100 - 120 m v kosu pri izmeničnem plezanju... najbrž še malo težje. Na vstopu naju je pozdravila ena (Češka?) naveza, z Italijansko pa smo prišli skoraj sočasno. Še ena pa je bila že v drugem raztežaju. Po malo premisleka sva naspidirana Italijana spustila naprej, saj ni prihajal nihče nov. Raje počakava 1/2h potem pa plezava v miru brez priganjanja koga za nama in nevarnosti, da jim sprožim kamen. Prvi "cug" je bil kar krušljiv in treba se je bilo navadit na "hribovsko" plezarijo. Skala je zelo zaobljena in vidno poškodovana od padajočega kamenja, ledu in snega. A je šlo. Tudi Maja se je po krstnem raztežaju "fino nastavila" na drugačno plezarijo, kot sva jo vajena v skali, ki ne preživlja tako nasilnih vremensko-gravitacijskih razmer. Ocene niso podarjene saj bi si kakšen raztežaj zaslužil lahko še kakšen dodaten plusek. Meni se je sploh tak zdel 6b, kjer je detajl previsna zajeda z globoko postavljenimi grifi. Pravzaprav vsi raztežaji, razen tretjega, ki ima detajl vstopno "plato", imajo detajl v zajedi. Po steni je frčalo relativno veliko kamenja od prejšnjih navez, nekaj pa tudi od naju. Smer sva zadovoljna zaključila po skoraj 8ih urah. Vmes sva si 2x vzela manjšo pavzo in se vpisala v vpisno knjigo, ki te pričaka pred zadnjim raztežajem. Sestopila sva po Slovenski pohodni smeri, vrh Mangarta pa sva zaradi pomankanja časa in resnici na ljubo, tudi utrujenosti, tokrat izpustila. Sestop je bil hiter in zabaven spust po jeklenicah. Prijetno zdelana sva prispela v domače Krško malo po polnoči.
Naslov "Mangart 2.0" pa izhaja iz dejstva, da sva malo manj kot pred dvema letoma obiskala vrh po "Via Italiana" in nadalje po Slovenski smeri.
Smer je kljub navrtanosti resna plezarija, orientacija sicer ni težka in navrtanost je zelo dobra. Pohvala avtorjema. Detajli so na gosto, ostalo pa toliko narazen, da se vedno z lahkoto vidi naslednji svedrovec. Nekaj komentarjev:
 - naj bi manjkale 2 ploščici v četrtem in sedmem raztežaju. Zato sem dodal v žep še 2 ploščici, podložki in matici. V resnici manjka v drugem, a je nisem montiral, ker je naslednji svedrovec dovolj blizu in sem hranil za opisani 4. in 7. raztežaj. V 4. jo je že nekdo dodal, v 7. pa sem jo namestil jaz. Manjkala je nad detajlom, 3 svedrovce pred sidriščem. Sedaj je in bo »tenstanje« po zajedi bolj varno. ;)
 - v tretjem raztežaju (6a+) smer zavija desno in sta me zavedla kar dva vidna vijaka, ki smer rahlo poravnata. Logično, tako je tudi vrisano, sem si rekel. Ocenil sem, da sta vijaka prekratka, da bi namestil ploščico in sem kar štartal proti njima, pač z zelo oddaljenim zadnjim vpetjem. Hitro sem ugotovil, da tu nekaj ne bo OK in takrat opazil, da gre smer še bolj v desno, kjer pa je ploščica. Glede na vris smeri bi si upal trdit, da je tu vris malo premalo v desno.
 - vodnik na spletu (Briljantina :: Primorske stene) omenja po petem raztežaju modro gurtno in možnost zgrešitve nadaljevanja. Modre gurtne ni in sprehod ni dolg cca 20 m ampak bolj 6 m. Lepo je narejeno sidrišče in dobro viden štart v 6b, ki gre po zajedi, skoraj naravnost navzgor.

Tu in tam pride na ferajn kdo, ki prevetri ozračje. Malo počisti vlago in zatohlost enoličja, pobriše prah v kakšnem kotu in ga odpihne s kakšnega oprimka, redno pomaka ročice v magnezij vrečko, kaj napiše ... »Prispevek, dva, tri! Opa, to pa dobro zgleda. Pa fotke! Zgodba, objava tu in tam, vtis, poročilo ... To je to!« odzvanja v glavi. In ko mi ob letni oceni špotnoplezalne sezone za potrebe klubskega biltena na mail prileti še njegova tabela za spremljanje aktivnosti oz. vzponov, si mislim: »Okej, tip je resen. Take rabimo. Končno!« In potem se le ujamemo, vidimo na steni – ker: temu sem pa že moral it naproti, da mu rečem kakšno spodbudno; čestitam za dosežke, ki se kar vrstijo, morda pa mu celo lahko kje pomagam?

Navadno je tako. Takšni ljudje so kot spužve. Veseli pomoči. Srkajo in iščejo informacije. Z njihovo pomočjo, po zaslugi svojega pristopa, napredujejo. Hitreje od povprečja. Rekel bi, da je danes lahko takšna pot plezalca v Ljubljani. Tam je podporno okolje, ki to omogoča. In tam jih ni malo. Tu, na periferiji, je to bistveno teže. Deluje predvsem po zaslugi mladine, ki je prišla za menoj: Ambrož, Rok, Aljaž, seveda Andrej (nič več mladinec), ki redno deluje nekje na sceni ali ob njej. Itak brez para. Klajmberji, skratka. Da ne omenim težko pričakovanega povratka legendarnega Drejkota ...

Grego poznam že/še iz gimnazije. Leto mlajši, odbojka za gimnazijo in te fore. Kasneje izgubiva stik, vidim ga na bajku (bajkdoktor in te scene). Zdaj pa kar naenkrat tu, med nami. Nekdo, ki me je premaknil in mi dal elana, da se tudi sam malo zbudim ter sceni namenim, kar ji lahko. Kar znam. Nekaj tega se je nabralo v teh trideset letih plezarije. In evo ga, ne vem, kako, zadnjič beseda nanese na študij smeri. Skica. Ja, včasih smo projekte skicirali. Narisali risbico. Tako, čisto tapravo. Oprimke na bel list papirja. In zraven opombe. In potem smo šli s tem spat. In pred spanjem vizualizirali. Ponavljali v glavi, si predstavljali, stiskali, obračali kolena, leteli v globino ... se zbudili ob trku s steno. Huh! Na prelomu tisočletja je tudi v slovensko plezalsko literaturo prišlo nekaj na temo takšnih in drugačnih tehnik, recimo jim mentalnih (Z glavo in srcem do vrha – celosten pogled na psihično pripravo športnega plezalca: Jensterle, Čufar, Gros, 2006; imam na polici, če koga zanima), že prej smo jih spoznali, po zaslugi Drejkota – kakopak, iz tujih virov. No, a bistveno v tej zgodbi je pomnjenje. Zapomniti si smer. Na bolderci smo si pomagali tako, da smo oštevilčili oprimke in v zvezek zapisovali kombinacije – smeri, balvane. Jih tudi poimenovali. To je bil navadno zabavnejši del zgodbe. In na koncu še ocena. Za svojo domačo stenco v garaži na Senovem sem davnega 1998 izdal kar vodniček. V zvezku, jasno. Še ga hranim. Rad pokažem, če koga zanima. Stence sicer že dolgo ni več.

»Šou bi v Čajlda. Ti kej veš, kak gre? Mi lahk kej poveš, se spomneš kej?«

»Uh, več kot deset let ga mnde že nisem plezal. Vem pa, načeloma, kak gre. Hm, mrbit ti lahk narišem ...!«

Beseda je dala besedo. Za risanje nisem našel pravega časa, navdiha sicer dovolj. Motilo me je, ker sem vedel, da skica ne bo popolna. Dolgo je že, kar sem bil nazadnje v smeri, pa pojma nimam več, kje so svedrovci, od kod se vpenja. To pa je kar ključno. In ta perfekcionistična miselnost me je zadržala, da izdelka nisem dostavil »pravi čas«. Grega je vmes že poskusil, odletel na vrhu. Potolažil sem ga, da sem sam nanizal štiri padce v enem (če se ne motim) popoldnevu, v peto pa je šlo. Rado, seveda. Trik je bil med drugim tudi v psihi. Jasno. Mlad plezalec, strah pred letenjem, plezanjem nad zadnji vpeti svedrovec. Velja za začetnike v vseh stadijih in tudi za izkušene po daljši odsotnosti oz. ob nerednem plezanju. Zato sem na zgornjem detajlu podaljšal komplete. Pet skupaj, če se ne motim. Ko sem imel vpeto, je šlo. Zares pa se ne spomnim. Vem le, da je bila pomlad. 1995 ali 96, april, morda 20. ali še bolj verjetno 25. april. Sončno. Tisto znano zahajajoče sonce v Armeškem. Mudilo se je že v Arco. Morda je bilo to celo zadnje popoldne/večer pred odhodom. Treba je bilo zato splezati pomladanski projekt. In je uspelo. Prva 7a. Takrat so še tekle solze otroških čustev. Tudi ob uspehih. Varoval me je Gorazd (fotr, za tiste, ki ne veste), ki je imel Childa že lep čas v žepu. Naslednjo pomlad sva nato delala na Obsedenosti in uspela – oba. A to je že druga zgodba (prebrati jo je možno v enem naših prvih biltenov, natančneje št. 2, kjer pa najdete še par dosti boljših zadev; do solz vas npr. nasmeje Drejko s prispevkom o plezanju v Franciji). V Arcu sem nato potrdil formo še z dvema 7a-jema. Očitno ni bilo naključje. Child še danes velja za konkreten izziv na tej stopnji ocenjevalne lestvice.

In znova Gregov klic. To je tisto, kar sem razložil že zgoraj. Nekdo, ki te premakne. (Zelo rad) odložim službeno tipkanje, vzamem list papirja in že med najinim pogovorom skiciram. Zaključiva pogovor. Sem že v elementu. Rišem, pišem, podoživljam. Skoraj 25 let poznanstva s smerjo. Zgodovina. Čustva. Veselje, strast. Mojstrska linija prvih armeških veveric (in polhov:)). Mislim, da ne lažem, če kot avtorja smeri navedem Miloša Kolška, takrat vodilnega posavskega alpinista, danes Ljubljančana. Kakšne legende! Spomnim se neke fotke Marča (Zvera) iz te smeri. Ko obujam spomine, se v misli morda za stotinko celo prikažejo davno pozabljeni spomini armeške scene iz začetka 90-ih. Sam sem takrat poleg plezalne opreme v plezališče prinesel še avtomobilčke in kar je pač teh igrač. Danes pa rišem skico, medtem ko moji otroci razgrajajo po dnevni sobi in se odpravljajo na popoldansko akcijo po soseski. Child in time. V gimnaziji sem šel dvakrat na koncert Deep purple, da bi slišal komad (še pomnite tovariši Senovčani?:)). Žal ga v posodobljeni zasedbi niso več izvajali. Novi časi, pač.

Skica je narisana.

Tudi za vas, novodobne plezalce. Če boste kdaj zašli v to smer. Ali pa le uporabili metodo, ki je predstavljena v sklopu tega prispevka, ki je nastal s spodbudo Grege Srpčiča. Novodobnega plezalca, ki napada večno smer. Kako se veselim, da jo bova nekega dne skupaj vpela.

Vikend paket je dogajalo, na polno in predvsem zabavno. Začelo se je v petek po službi, hvala bogu, da smo uro odhoda prestavili za eno uro prej kot je bilo rečeno. Scenarij še predno smo se dejansko začeli voziti je bil pester. Parkiramo pred Spar, naložimo opremo notri, nastavimo nosilec za kolesa in zmontiramo kolesa, pozabimo nekaj opreme zunaj, začne deževati, preverimo Meteovisto – dvakrat, kaže dež, nosilec prestavimo dol, zložimo opremo notri, dežuje, si skoraj premislimo in zavijemo v gorco, vžgemo kombi – ne vžge, pritiskamo, rinemo in pokličemo avto vleko, prestavimo opremo skoraj v avte, kombi vžge, se odpeljemo po preostala kolesa, spet nosilec dol, opremo in še dva kolesa sklačimo v kombi, nosilec gor, skoraj pozabimo prednji kolesi, preverimo Meteovistvo - še kr napoved dež, pozabimo sporočiti da avto vleke ne rabimo več in se samozavestno odpeljemo po dobri uri in pol končno proti Artičam, naložimo še kup opreme in oddirjamo proti Svetem Roku. Zabavno nimaš kej.

V temi in burji komaj zabijemo kline naših Quechua  in prespimo direktno pod Tulovim gredam. Zjutraj je bil razgled res super, edino odpihnilo nas je skoraj – dejansko. Špeh, kosmiči in doza kave za zajtrk. Dve navezi se v soboto odpravijo plezat. Roma in Mato sta plezala neznano smer V+, 270 m, ter Špili in Arno smer Pelikan V/VI,120 m in preko Tulove na vrh, 270 m. Trije kolesarji pa pičimo na skoraj 60 km dolgo turo mimo kanjona Zrmanje skoraj do Paklenice. V upanju, da poiščemo mirno mesto za spanje se odpeljemo malenkost pod kapelico v kamnolom. Pojemo šparglje, zakurimo in zapojemo Romi za rojstni dan. Noč je bila mirna, če primerjamo s prejšnjo. Zjutraj smo se vrnili na staro mesto pod Gredami, naveza treh plezalcev (Roma, Arno in Mato) je šla splezat smer Paprika VI, 220 m, medtem ko smo Cerko, jaz in Špili  prehodili pot okoli Tulovih gred, je Boško že vneto grizel kolena in gnal kolo za svojo 90 km turo do Gospića. Dve uri po krožni poti se mi trije s kolesi odpravimo proti sedlu in za pripravimo za spust proti vznožju. Seveda ne gre brez afnanja, kjer mi je uspelo tako dobro predreti zadnjo gumo, da sem kolo peljala na sprehod za nadaljnjih 10 km.  Fenomen nimaš kej. Se na križišču naložimo, Thulo dol, opremo notr, Thulo gor, kolesa gor in gremo v Gospić, poberemo Boškota, se okrepčamo v Tomislavu in odpeljemo proti domu. Če ne greš nimaš zgodbe, mi jo imamo – ne verjemi napovedi, imeli smo sonce. Kombi še operemo in voila pa smo doma. Hvala Romana za fotko, smo se od navdušenja pozabil slikat, tako da bo tud reklama za posest Zorko čisto super.

Še več slikic si oglejte v fotogaleriji.

V petek 10/11 se je nas 14 PAK-ovski decov opravilo na vsakoletni duhovni odmik. Duhovni guru odprave je bil Peter. Dva kombija sta štartala iz Krškega, na Bosiljevem pobrala še Belokranjsko in Dolenjsko dušo, in se odpeljala v sveti kraj – Paklenico. Vreme ni obetalo mnogo in prav nikogar ni to motilo. Duhovnosti željni smo prispeli v večernih urah in si na hitro postavili tabernaklje. Zaužili smo nekaj malega dobrot vseh barv, oblik in agregatnih stanj, se poparčkali v naveze in se odpravili na, tokrat »duhovni«, počitek.

Sobota je bila plezalno uspešna. Ob 9:00 smo krenili proti Kanjonu. Nekateri so splezali dve smeri, drugi eno. Naveze so uživale v idealnem, nekoliko oblačnem brezvetrju pri prijetnih cca 15 °C. Vse je potekalo gladko. Zadnja naveza je prispela do kombija ob 16:10 in nastala je nova slika za PAK-ov koledar.

Skupaj smo se vsi dobili pri Dinkotu, si ustvarili dobre temelje z dobrotami iz morja. Na te dobre morske temelje smo cel večer gradili duhovnosti polno formacijo. Bila je kitara, bilo je zborovsko in solo petje, bil je kostanj in špehovka. Duh je bil visoko. Če ne gre Mohamed h gori, pride ta k njemu. V tem kontekstu nam je s svojim obiskom moško duhovnost polepšala Eva – Matjaževa sošolka in sodelavka. Vsi se sprašujemo, kako je Adama nekoč-nekdaj prihod Eve izgnal iz raja? Najbolj vztrajni so vztrajali dolgo v noč, večina pa nas je okoli 1ih legala k »duhovnemu« počitku.

Nedeljsko jutro je pričakovano postreglo z zelo slabim vremenskim obetom. Kanjon je bil totalno »zabasan« proti morju pa je bilo nebo prijetnejših barv. Hitro smo se odločili za obisk plezališča Karin. Glede vremena je bila odločitev idealna, glede plezanja pa duhovno prizemljena. Naleteli smo na zelo težke in kratke smeri za svoje ocene ter ostro skalo. Nekaj malega smo splezali, nato pa po dooolgi poti prišli v Gospić na večerjo. Od tam nas je pot vodila samo še domov kamor smo prispeli v doglednih večernih urah.

Duhovni odmik je bil uspešen, imeli smo se fino. Hvala vsem za svoj lep prispevek k skupnemu duhovnemu mozaiku, posebej pa hvala Perotu in Mihiju za kombija in vse varno »preletene« kilometre.

Avtor besedila: Bojan Zorko

Po skoraj dveh letih pavze od plezanja sem ugotovil, da pa je plezanje le nekaj, od česar nemorem kar tako odnehati in da je motivacija za višanje meje v skali iz dneva v dan večja. Zato sem se odločil, da se ob začetku drugega študentskega leta vrnem na plastiko in se tam pripravim na skalo. Ker sem v bližini študija našel popolno steno, je bila to odlična priložnost, da se počasi vrnem v plezarijo. Plezalna stena je samo 3 in pol kilometre stran od študentskega doma, zato sem se brez kakršnih problemov sprehodil, zapeljal z rolko ali pa tudi tekel do stene. Na začetku sem hodil plezat le dvakrat na teden, ker so prsti boleli bolj, kot sem bil navajen. Čas sem tako raje zapravil za ogrevanje in razne vaje, nato pa sem se spravil na steno, odplezal par krogov, si vzel še čas za strečing in je bilo to to. Takšna je bila rutina enega meseca, v naslednjih mesecih pa sem vedno več časa raje zapravil na steni in delal na vzdržljivosti. V koncu novembra je lokalno društvo organiziralo prijateljsko bolder tekmo, katere se žal nisem mogel udeležiti. Imel pa sem srečo, da so bolderji po tekmi ostali na steni vsaj še par tednov in sem jih lahko tako nekaj tudi splezal in na nekaterih tudi projektiral. Ker sta bili v kratkem napovedani še dve tekmi, sem se raje pripravljal na te in delal na moči. Na dan druge tekme sem prišel pred pričetkom, da sem se lahko bolje ogrel, zlahka preplezal par lažjih bolderjev in nato pričel z iskanjem rešitev za težje in bolj neberljive probleme. Ko se je nabralo več plezalcev, je bilo videti vedno več rešitev, ki so bile bolj specifične nekaterim in tudi bolj zanimive za ogled. Počasi se je število bolderjev zmanjševalo in sem se odločil, da si nekatere pustim za prihajajoče dni. Naslednja tekma je sledila po dveh tednih, zato sem ta čas dobro izkoristil in delal na moči. Približno v tem času je bilo videti večji napredek. Bolderji, ki sem jih plezal, so bili iz tedna v teden lažji, vzdržljivosti pa je bilo vedno več. Ker je bila tekma v stilu PAKovega božično-novoletnega srečanja brez finala in so ljudje prihajali in odhajali ob priljubnih časih, sem jaz pričel kakšno uro po pričetku. Tako kot na zadnji tekmi sem se ogrel in pričel z plezanjem lažjih bolderjev. Počasi sem se prestavil na težje bolderje in v njih porabil kakšen poizkus več. Če je bil kakšen pretežek sem ga raje preskočil in šel na naslednjega. Stena se je začela prazniti, ostala pa je le peščica najbolj zagretih. Po končanem plezanju sem se še raztegnil, nato pa zadovoljno odkorakal proti domu.

Od takrat pa vztrajam s tremi treningi na teden oziroma plezam dokler so prsti v redu. Med majskimi počitnicami smo se Aljaž, Kajetan, Tit in jaz odpravili v slavni Kotečnik. Na prvi dan smo začeli v lažjih smereh in jih tako splezali malo več. V sektorju Kolomon je padlo par šestic, nato pa smo se za težjo plezarijo prestavili v sektor Nos, kjer smo napadli Srebrno streho z oceno 7b. Aljaž je smer po parih poizkusih splezal, midva s Kajetanom pa sva si jo po neuspehu pustila za naslednji dan. Sprehodili smo se še do sektorja Oboki, kjer je Aljaž kljub mokri steni vseeno probal svoj projekt Specialist za življenje z oceno 8a+. Nato smo odhiteli v dolino in se po obilni večerji in večeru polnem smeha odpravili spat. Zgodaj zjutraj nas je zbudila godba, po dobri uri pa zares še topel zajtrk. Počasi smo se sprehodili do sektorja Nos, kjer nas je čakala Srebrna streha in po tem še Zlata streha, ki nosi isto oceno. Po neuspešnih poizkusih smo Nejcu pokazali, kje je problem in nato z njegovim nasvetom uspešno preplezali smer. Kmalu sva se s Kajetanom spravila še v Zlato streho v kateri je bil uspešen samo on. Po delnem uspehu smo šli pogledat še Aljaževo projektiranje. Splezali smo še par lažjih smeri in se nato spustili do kmetije Tratnik, kjer smo spakirali in se odpravili proti domu. Seveda brez zaslužene večerje ne gre, zato smo se ustavili v Laškem na pici. Po uspešnem dvodnevnem plezanju je motivacija za plezanje v skali večja, cilji pa se ponovno pišejo.

Rok Molan

Lepo vreme so v prvomajskem času naši plezalci lovili tudi po sosednji Hrvaški. Špela je zapisala: "Tjaša, Roma, Samo, Gregi in Špela smo 5.5. po službi šibnili na otok Krk. Naslednjo jutro smo bili prvi v plezališču Portafortuna, kjer smo ga uživali celi dan. Smeri so res fajne, najde se za vsakega kaj. Pa smer Forever Young je pa treba splezat 1x na leto ne."

V nedeljo, 30. 4., smo Aljaž in Rok in jaz odšli plezat v Kotečnik za 2 dni. S plezanjem smo začeli v soboto okoli 11.30 v Kolomonu, s šestkami za ogrevanje. Pot smo nadaljevali v Nos, kjer smo se trudili s Srebrno streho (7b). Aljaž jo je zlezel že tisti dan, medtem ko sva jo jaz in Rok študirala in se matrala na detajlih. Ko sva z Rokom dala vse od sebe in še kar ni šlo, smo odšli v sektor Oboki, da je Aljaž lahko začel s svojim projektom v Specialistu. Od sebe je dal samo en poskus, saj se nam je že mudilo na večerjo, ki je bila domača. Zjutraj smo odšli na zajtrk, potem pa takoj nazaj v steno. Odšli smo direktno v Nos, kjer smo se ogreli na 6b smeri. Ko smo jo vsi splezali, nama je Aljaž dal komplete v Srebrno streho. Ob Nejčevem prihodu se je Rok pravkar pripravljal na poskus in z Nejčevo pomočjo je naštudiral, kako priti čez detajl. Isti nasveti so seveda pomagali tudi meni. Odšel sem v smer, popolnoma spočit, ko sem prišel do detajla, sem bil že čisto zadihan. Na mojo srečo sta bili pred detajlom tudi dve luknji, ki sta bili v redu za počitek pred detajlom. Znova malo spočit sem začel z detajlom. Najprej stranec na levi, potem luknjica na desni in dolg gib gor na poličko z levo roko, takoj za tem pa z desno na stranca in z levo na kamenček, da sem lahko z desno nadaljeval na šalco. Ko sem prišel do tam, sem vedel, da sem preplezal smer. Seveda, ker sem bil živčen, da bom padel, sem se odpočil na vsakem dobrem mestu. Vpel sem štant in preplavila so me čustva – adrenelin, veselje, utrujenost ... kar vse naenkrat. Ko so me spustili do tal, so mi vsi čestitali za prvo preplezano 7b. Mislil sem si: »To bo to za danes!«. Ampak uro kasneje sem se podal v Zlato streho, potem ko mi je Rok vpel spodnje štiri komplete, in splezal sem jo na fleš. To je bilo možno le zaradi police, ki je po prvem detajlu, da sem se v zgornji del smeri podal spočit. No potem smo počakali Aljaža, da je še enkrat poskusil Specialista in počasi spakirali ter odšli domov.

Kajetan Voglar