Na sončen ponedeljek, ko se večina ljudi odpravlja v službo, sva se z atijem odločila, da se povzpneva po zanimivem brezpotju na Matkovo kopo. Zgodnje zvonenje budilke je nujno, če želiva na vrhove, ki so v tako oddaljenih predelih države kot je Matkov kot. Na turo sva se pripravila kot da gre za lažji plezalni vzpon, vzela sva 30-metrsko vrv in osnovno plezalno opremo, če bi šlo kaj narobe oziroma če bi si želela kakšen del dodatno plezalno "začiniti". 

Za izhodišče sva si izbrala Turistično kmetijo Matk in sva nato po gozdni cesti začela vzpon. Brez problemov sva se po lepo vidni lovski stezici prebijala pod grebenom Jerebičje, šla preko vsaj treh zelo izrazitih škrbin ter se kmalu znašla pod vrhom omenjenega grebena. Vrh Jerebičje (1700 m) nam ponudi z izjemnimi razgledi na vse strani ter nama iz jutranje megle razkrije na sveže pobeljene najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Iz grebena se malo spustiva, nato pa se vzpneva še na Matkov Grintovec (1761 m), s katerega se je odprl pogled na Matkovo kopo, ki se je zdela neverjetno blizu. Poleg Matkove kope nam ne more uiti impozanta ostra škrbina, v obliki zoba, ki se dotika gore na avstrijski strani - to je Matkov zob. 

Iz vzhodne strani grebena se usmeriva na SZ del, tu prečiva strmo pobočje, prideva do preduhov, se stisneva skozi večjega od njih, nato pa se usmeriva v široko grapo, ki naju pelje do grebena. Predel postane precej krušljiv, zelenje pa je zaradi jutranje megle in nizkih jesenskih temperatur mokro in spolzko, zato se zaradi atijeve negotovosti odločiva izvleči štrik. Hitro se naveževa in narediva varovališče kar okoli borovca - drugega itak ni. Sama sem se počutila povsem zanesljivo, zato sem se prva odpravila naprej in na naslednjem borovcu naredila štant in varovala še atija, ki je navezan dosti bolj zanesljivo preplezal krušljiv teren. Po dobrih 30-ih metrih se odveževa in se podava v ozko, še zmeraj krušljivo grapo, ki naju pripelje do grebena.

Greben se hitro postavi pokonci, je zelo zračen in ponuja vrtoglave poglede v globino. Kljub temu, da je greben v celoti obsijan s soncem, je pod nogami še vedno precej mokro, zato se na najbolj strmem, z borovci preraščenem delu grebena ponovno naveževa za nekaj metrov in se varujejva dokler ne doseževa lažjega sveta. Nato po desni prečiva greben ter se usmeriva levo v ozko, strmo zajedo ter po kratkem in sladkem končnem plezanju doseževa vrh. 

Ker se je ura bližala pol eni, sva se hitro odpravila v dolino, saj naju je čakal še dolg sestop, ki ga nisva poznala. Iz vrha sva se usmerila v smeri Krničke gore in na edinem mestu, ki ni bilo prestrmo, zapustila vrh. Še dobro nisva začela sestopa pa sva bila že izgubljena med množico borovcev. Ko končno najdeva prehod, se na najino srečo po strmi in krušljivi grapi spustiva za vsaj 150 m višincev - no pa nama kar gre sem pomislila. Začelo naju je sicer malo skrbeti, ker se pot nikakor ni želela usmeriti v levo, kjer naj bi prečila vzhodno steno Matkove kope in se počasi krožno vrnila na pot, kjer sva zjutraj začela. Vendar poti v levo kar ni in ni, midva pa se čedalje bolj spuščava v dolino. Po slabi uri sestopa se grapa začne širiti v strmo pobočje, pred nama pa se kar naenkrat pojavi razpotje, ena pot v levo, druga v desno, in vesela se zapodiva v levo stezico, ki naju je preko škrbine popeljala proti vzhodni steni. Pot je bila zelo izrazita in shojena, če bi dodali še markacije, bi bila prava planinska "avtocesta". Precej nizko sva se že spustila po poti, ko sva se kar naenkrat znašla pred strmo zarezano grapo, ki jo naredil hudournik. Edina pot je bil po zelo strmi zajedi, ki pa je na srečo imela neko staro zajlo. Sama sem se brez problema spustila po njej, medtem ko je ata rekel, da tu dol pa že ne gre! Odveže štrik, se naveže in se za mano spusti z enim 15-metrskim abzajlom - to je bil spust v grapo, čakal pa naju je še vzpon iz nje. Tu se je pa spet malo zakompliciralo in rešili so naju borovci, kot že dvakrat danes, ko sva se spet varovala na teh nadležnih, a močnih gorskih iglavcih. Zaradi hudournika so bile skale mokre, brežine prestrme, zato sva našla del, kjer sva po borovcih lahko namestila varovanje in se povzpela nazaj na pobočje in stezico. To je bilo zadnje varovanje, spustiti sva se morala samo še do gozdne vlake, po njej pa cik-cak v dolino. Moram reči, da je bila tura zanimiva, polna presenečenj, ki te lahko čakajo v gorah, brez borovcev pa marsikje ne bi mogla rešiti problemov.

Nina

Prvič plezat na morje, prvič v zloglasno Paklenico.

Kar nekaj radovednosti in vznemirjenja že pred odhodom.

Z Valerijo sva krenili na pot, vmes marsikatero rekli in se zvečer ob postavljenih šotorih spraševali kje so vsi alpinisti in ali bova v naslednjih dneh dosegle zastavljeno „plezalno normo“.

V petek sem s Sandro in Samotom splezala prvo pakleniško večraztežajko Severno rebro, v naslednjih dneh sta sledili še Velebitaška z Andrejo in Matejem ter Barba Antin z Mičotom.

Plezanje vsake je bilo unikatno.

Frikanje ni bilo nič manj zanimivo. Podobno velja za morje in tolmune kanjona.

Paleta občutkov, momentov in spoznanj, tako v skali kot na tleh.

Zame Paklenica 2021.

Zapisala Adrijana Čede

Sredi tedna, ki se poslavlja, je naša plezalna sredina izgubila še eno legendo. A to ni bil plezalec. Po poklicu policist, ki se je iz rodnih Žirov zaradi varovanja meje Svobodnega tržaškega ozemlja z ženo preselil najprej v Sežano in nato v Osp, je bil znan kot trdna opora svoji boljši polovici, s katero sta omogočila razvoj plezalne dejavnosti v morda našem najpomembnejšem plezališču. Bila sta oče in mati plezalni skupnosti, družini, ki je vsako leto rasla. Dobra tri leta za Elico je k večnemu počitku legel tudi Emil.

Emila in Elico Vehar smo poznali domala vsi posavski plezalci, ki smo aktivno plezali še v prejšnjem tisočletju. Na njunem dvorišču sredi idilične vasice Osp se je velikokrat začel plezalni dan, še večkrat (pravzaprav vedno) pa tam tudi končal. 80. in 90. leta so s pogledom današnjih oči že tako ali tako ena sama romantika, če pa iz spominov potegnemo še neskončnost trenutkov pod njunim nadstreškom, nostalgija povsem prevzame misli. Sam sem omenjena romantična leta sicer doživljal kot otrok, mladostnik, zato sem pomen tistega časa in prostora v celoti spoznal in razumel šele kasneje. Zares pa se ga morda zavedam šele zdaj, ko v mislih podoživljam oster zavoj po strmem betonskem dovozu, ki ga morda ne bom nikoli več prehodil. No, gotovo ne z namenom, da bi ju šel pozdravit, voščit, vprašat – kako gre?, natočit kakšno flašo vode ali vina, se stisnit v topel objem, poklepetat ... Žalost ob izgubi bo z leti najbrž prešla v toploto spomina na nekdanje brezskrbne plezalne dneve pod toplim primorskim soncem, v družbi simpatičnih starčkov, iz katerih je vrela neverjetna mladostna energija.

Skupnost je izgubila dolgoletna varuha osapskega plezanja. Izgubila je zatočišče, ki v zadnjih letih – letih njune visoke starosti – morda ni imelo več nekdanjega pomena, a nam nikoli ni zaprlo vrat. Izgubili smo najpomembnejša neplezalca v plezalni skupnosti. Verjamem, da bi mi začetniki te dejavnosti iz konca 70. in začetka 80. let, ki so ustvarjali zgodovino osapskega plezanja, pritrdili. Na njunih plečih se je gradil odnos plezalcev z lokalno skupnostjo, ki naši dejavnosti ni bila naklonjena. Danes, ko se ob preobljudenosti plezališč bolje zavedamo težav, ki izhajajo iz tega naslova, morda tudi bolje razumemo, kakšen pomen sta za razvoj našega športa imela Elica in Emil. Dama seveda na prvem mestu – zanimivo: vedno smo rekli, da se dobimo pri Elici. Morda zato, ker je kot gospodinja odpirala vrata hiše in v njej držala tri vogale. A vedno smo mislili na oba. Bila sta odličen primer zakoncev: različnih karakterjev, ki se dopolnjujeta v celoto. Ki brez pomislekov dajeta – se razdajata, ne da bi pričakovala kaj v zameno. Brezpogojno, za plezalce. Čeprav sama to nikoli nista bila. Tudi zaradi tega smo ju občudovali, se od njiju učili, ju neizmerno spoštovali.

Prišel je čas za besede slovesa, ki pa jih je tako težko zbrati. Človek veličino dejanj in vtisov navadno lažje in bolje premisli in dojame sam s seboj, v molku. Godbeniki vertikale bi me dopolnili: Brez odveč besed. Sam sem tovrstne besede strnil prvič. Zase. In za skupnost. Da bi, ko mine čas, lažje dojeli, vedeli, kdo sta bila. Elica. In Emil. Srečno tam ...

In ker ste, dragi moji kolegi, tudi mnogi med vami bili del te lepe zgodbe, je sedaj (in na tem mestu) pravi čas, da strnete vtise, napišete kakšno prigodo (ni jih bilo malo) – verjamem, da veselo, poiščete stare diase ali fotke, ki ponazarjajo tisto nikoli več enako romantiko, brezčasje nekdanjega časa ... ter tako počastite spomin na velika človeka in odlične čase, ki smo jih preživeli skupaj – v njuni družbi.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------

Romana Tomšič: OSP ne bo več isti ...

... Elica in Emil sta mu dala nepozaben pečat.

Moji spomini so živi predvsem na druženje plezalcev pri Elici. In to ne samo za pozdrav, vodo in kozarec vinčka. Okupirali smo celo vas in seveda njuno dvorišče. Elica je večkrat rekla, da med tednom vse postori, ker je vikend namenjen plezalcem. Že ob petkih smo trumoma prihajali dol, spali po vasi, v zapuščenih hišah, garažah, pod steno ... Dolgo v noč smo čvekali, se smejali in norčevali ob Emilovi kapljici. In delali plane ... in se hvalili, se veselili in plezali. In ponovili naslednji vikend. Kako nam ni bilo težko priti v Osp. Z avtobusom, na štop, brez mobitelov. Nikamor se nam ni mudilo. V eni taki zanimivi "karanteni" smo bili. Leta 1986 sem prvič plezala v Ospu. Ker se je takrat hodilo peš od avtobusne postaje, sem itak zgrešila in zavila pod prvo steno. Miška - Mišja peč - ni bila prava, čeprav smo kasneje, ko smo postali močnejši, veliko plezali tudi v Miški. Moja prva v Ospu je bila vsem znana Medo, kmalu so sledile še Luknja, Muha in še isto leto tudi Pajkova streha. Naslednje leto je bilo že bolj plodno: Stara, Goba, Prečenje, Internacionalna, Tržaška ... osapska tehnična klasika, vmes seveda že malo frikanja, čeprav je bilo smeri bore malo v primerjavi z današnjo ponudbo.

Omeniti moram še plezalno tekmo v Ospu, 1988. Tudi tu sta imela Elica in Emil prste vmes. Ravno te dni kroži nekaj fotk po FBju (Plezanje Kokalj). Za vse dobro kar sta storila za nas plezalce, za prepoznavnost Ospa, imata tudi vsak svojo plezalno smer. Tudi s tem ostaja spomin na čudovita človeka.

OSP ne bo več isti.

Roma koma ne more z doma

In zato je Roma prispevala še lepo pesmico ...

Na 25. redni letni skupščini Posavskega alpinističnega kluba smo na ogled postavili že 23. letni bilten, kjer zberemo prispevke posameznikov, ki si vzamejo čas in ustvarijo/podoživijo zgodbe. Žal je, zaradi napake uredništva, letos izpadel prispevek Grege Cerjaka, ki izjemno povzema klubsko dogajanje in klimo v času od prvega biltena do danes - seveda skozi avtorjeve oči. Ker bi bilo škoda čakati na naslednjo pomlad, predvsem pa, ker v tem času računamo na kakšno spremembo, objavljamo prispevek kot ekskluzivno objavo na spletni strani. V osebnem imenu se avtorju opravičujem za napako.

Gregov prispevek spremljajo umetniška dela mladih bratov Zorko, ki prikazujejo njuna doživetja ob vzponu na Triglav. Risbe so, žal, izpadle pri oblikovanju biltena. Mladima avtorjema se v imenu pripravljavcev biltena opravičujem.

Prispevek za Bilten ob 25. obletnici kluba (Grega Cerjak)

Moram priznati, da bi raje (ali vsaj lažje) pisal zgodbo o kakšnem podvigu, a pač »nisem šel« in je zato nimam (Razen o vzponu na Grossglockner, ki pa jo je za Bilten »popalil« Miha). A ob klubskem jubileju vendarle ne gre, da ne bi dal od sebe vsaj nekaj stavkov. Zato bom izkoristil to priložnost za krajši premislek o tem, kakšno vlogo je imel in še ima v mojem življenju PAK.

S klubom sem se prvič srečal, če gre zaupati mojemu spominu, nekje v petem ali šestem razredu osnovne šole. Pred tem sem poskusil že s številnimi športi, a me noben ni dokončno pritegnil. Oče me je zato, na predlog njegovega sodelavca in ustanovnega člana PAK Bojana Kurinčiča, pripeljal na krožek v OŠ Brestanica. Prvotna zadržanost, ki spremlja vsak nov začetek, je kmalu izginila v sproščenem in igrivem ozračju, kakršnega drugje nisem začutil. In seveda, tudi samo gibanje v vertikali mi je bilo zelo všeč.

Sprva je to pomenilo nizanje top-rope poskusov čez tri previsne buhtlje na brestaniški steni. Prizadeval sem si, da bi plezal tako kot Mato, Tedi, Drejko, Sandra, Pero … Nekje proti koncu osnovnošolskih let pa se je pričelo bolj sistematično delo na novi brestaniški pridobitvi, bolderci na galeriji športne dvorane. Najprej nas je nekaj bolj zagretih pod svoje okrilje vzel Pero in z nami delil metode treninga, ki jih je tudi sam preizkušal. Kmalu je štafeto od njega prevzel brat Drejko. Njegova močna predanost plezanju je okužila tudi nas in s takšno motivacijo so bili trdi in sistematični treningi pod njegovo taktirko prava zabava. Hitro smo napredovali, počasi se je kaj poznalo še na tekmah, z zamikom pa tudi v skali. Najlepši spomini mojih mladinskih let so vezani na ure, preživete na treningih, zlasti pa na dneve v domačem Armeškem, v Kotečniku in Ospu ter še kje. In na kasete Hiše v Drejkovi in Sandrini katrci. Skoraj ni bilo sončnega vikenda, da se ne bi kam odpeljali.

Prav nobeno pretiravanje ni, če rečem, da je bil PAK moja druga družina, kjer sem se naučil številnih pomembnih življenjskih lekcij in se brusil kot oseba. Najbolj se je družinski značaj življenja malega ferajna izrazil na taborih: v Ospu, Arcu in Paklenici. Česar takrat verjetno nisem niti opazil, ker mi je bilo tako naravno in neprisiljeno, zdaj toliko bolj občudujem in spoštujem: koliko svojega časa in truda so v delo z mladimi vlagali naši »starešine«. Vsi po vrsti bi se lahko klatili po bregih in se brigali samo za svoje osebne plezalske cilje. Nihče jim ne bi mogel ničesar očitati. A vseeno so se brigali tudi za ferajn, za prenos znanja in navdušenja za plezanje na mlade. Očitno je bilo živo zavedanje, da je društvo ali klub pogoj za dolgoročno preživetje neke dejavnosti v danem okolju in da klub deluje na načelu medgeneracijskega prenosa: kar je bilo vloženo v posameznika, naj ta preda po svojih zmožnostih in v luči lastnih izkušenj na mlajše.

Prav ta resnica je razlog, da z določeno mero obžalovanja gledam na prehiter zaključek svoje tedanje plezalske poti. Ko sem v želji po še boljših rezultatih poleg rednih treningov treniral tudi na lastno pest, sem si pridelal poškodbo, ki je zahtevala dolgotrajno rehabilitacijo. A nisem zmogel odločnosti, da bi se z njo potrpežljivo spopadel. Raje sem že pri šestnajstih izbral »študentsko življenje« in ga izživel šele po izteku dejanskega študija. Sem in tja sem tekom let srečal kakšnega PAK-ovca. Namesto prijetnih so mi ta srečanja vzbujala občutke krivde, celo sramu. Nisem izpolnil svojega dela nenapisane pogodbe. Čas, vložen vame, se ni obrestoval. Sem pa prepričan, da me ti občutki ne bi bremenili, če mi plezalska žilica ne bi še vedno skrito trzala.

Ko se je »študentsko življenje« pričelo malo umirjati, sem nekajkrat ponovno poskusil s plezanjem, a brez podporne mreže novega kluba ali plezalske klape me je ponovna pojavitev bolečine v komolcih uspela vsakič »prepričati«, da plezalke spet položim v kot.

Izgledalo je že, da bom ostal Ljubljančan, a sem na koncu vendarle vrnil v Posavje. Kako mi je bilo fajn, ko sem leta 2015, po dolgih letih – jih je bilo res 15? – ponovno prišel na četrkov ferajn in »nikome ništa«. »Bok-Cerko-lejga-ka-pa-ti« in že smo šli dalje z dnevnim redom«. Poleg starih obrazov je bilo tudi kar nekaj povsem novih, a vseeno, kot da se v teh letih ni prav nič spremenilo. Dober občutek! Zdaj v klubskem življenju stojim nekako z eno nogo. Nekaj malega pomagam pri vadbi podmladka, nekaj malega sam poplezujem. Kolikor pač dopuščajo časovne in telesne omejitve. Želje so za kaj več, tako glede samega plezanja, kot glede pomoči pri vzgoji podmladka.

Občasno se sprašujem, kako klub danes, po 25 letih delovanja, opravlja svoje medgeneracijsko poslanstvo navduševanja vedno novih rodov plezalcev za svet vertikale, v primerjavi s časi, ko sem se v PAK-u sam navdušil za plezanje. V tem premisleku nisem prišel kaj dosti dlje od vprašanj. Klub ima danes verjetno največje število članov, kar jih je kdaj imel, dejavni smo v treh občinah, imamo urejena lokalna plezališča. Toliko otrok kot zdaj ni najbrž še nikoli obiskovalo krožkov. Toda, nekje se vseeno zatika. Otroci večinoma že do konca OŠ, najkasneje pa do konca srednje šole počasi izginejo z radarja in prenehajo plezati. Le redke plezanje zares zagrabi in naredijo kvalitetni preboj ali pa vsaj ostanejo aktivni. Je kriva pomanjkljiva infrastruktura? (je bila včasih kaj boljša?) Delo inštruktorjev? Kaj tretjega? Le zelo redki otroci tudi odrastejo v klubske kadre in prenašajo svoje izkušnje na mlajše. Zdi se mi, da se tudi veliko redkeje kot včasih pelje mladino plezat v skalo, četudi se nekateri okoli tega trudijo (zlasti Andrej in Ambrož). Je kriva večja zaskrbljenost staršev za svoje otroke, strah vaditeljev pred pravnimi posledicami v primeru morebitnih nezgod? Se nam ne da? Smo bolj egoistični?

Glavni priliv novih nosilcev klubskega življenja je skozi leta potekal prek tečajev ŠP in AŠ. Vzdušje je prijetno, a pleza se, sploh v hribih, ne prav veliko; gotovo manj kot včasih. Tiste, ki so nazadnje zarisali vsaj nekaj let trajajočo alpinistično pot lahko preštejemo na prste mizarjeve roke. Imamo morda manjšo strast do plezanja? Ali je mogoče življenjski tempo res toliko hitrejši? Morda pa je pač treba vzeti v zakup, da je na začetku vsakega novega ustvarjanja, kamor gotovo sodi tudi zagon klubske dejavnosti, prisoten moment entuziazma, ki z leti pričakovano pojenja. Naj bo to še tako res, si moramo vzeti lekcijo iz svojih začetkov pred 25 leti: zavedanje, da klub ne more živeti sam od sebe, po inerciji. Vsak mora biti pripravljen dati svoj delež, ne samo sprejemati. Neobhoden pa je tudi vsaj kanček pristnega navdušenja nad plezanjem. Tako si bomo tudi lažje odgovorili na zgoraj navržena in še kakšna druga vprašanja, ki se nam bodo zastavila v naslednjih 25 letih PAK-a.

Na enem izmed treningov se mi je v glavi rodila nora ideja, da bi svoje trening poligone letošnje pomladi – Armes, Armeško, Bohor združil v eno etapo oziroma mnogoboj – TROŠTAtlon. Zakaj ravno te tri lokacije? Prva je Armes, moj hišni vrh, na katerem sem bil nevem kolikokrat. Nabiral sem višino tako, da sem večkrat tekel gor in dol, celo štirikrat v eni uri, kar znese 800 m vzpona. Ob tem početju mojemu štirinožnemu prijatelju ni bilo nič jasno:). Druga lokacija je plezališče Armeško v katerem sem preživljal popoldneve. Plezal prečke na zadnji strani stene brez prekinitve uro in pol. Včasih celo 8-10 prečk gor in dol. Ob predpostavki, da je ena prečka dolga 25 m ali več, si lahko preračunate kolikokrat sem preplezal Aniča Kuk ali kaj podobno visokega. Pa naj še kdo reče, da se ne da v Posavju splezati 300 metrske stene:). Tretji poligon pa je Bohor. Na katerega število vzponov nisem štel, poznam pa skoraj vsak kamen in drevo na poti do vrha. Sedmega junija sem idejo uresničil ter zadevo izpeljal v 3 urah in 34 minutah. Dolžina proge je 25,21 km. Potekalo pa je takole:

»Službo zapustim predhodno, se pripeljem domov, na mizi me čaka zvrhan krožnik makaronov. Ko se nečloveško bašem z ogljikovimi hidrati zraven nastavljam še Garmina ter študiram nastavitve za trening. Vzamem ruzak s plezalno opremo, pijačo in že zajaham kolo. Ko ura zapiska, se moja dirka začne. V dveh minutah sem pod Armezom, zaklenem kolo in v hitrem tempu v manj kot 10 minutah osvojim Armes. Tečem v dolino proti Armeškemu in se spretno izogibam koreninam. V mislih sem že pod steno in že si zapenjam plezalke ter pomakam roke v magnezij. Glede na izkušnje vem, da lahko 7 prečk gor in dol (se pravi 14 dolžin po 25 m) splezalm v eni uri. In res, v 58 minutah mi je uspelo zaključit plezalno etapo. Z bolečimi prsti na nogah zaradi tesnih plezalk se preobujem v trekerje in že tečem Armezu naproti. Osvojim ga že drugič in previdno sestopim nazaj na Senovo. Tam se usedem na kolo in približno 7 km kolesarim preko Dovškega do Jablanc in naprej po makedamu do izvira pitne vode (za prijatelje Bohorja). Snamem čelado in kolo položim v travo, potem pa nadaljujem s hitro hojo proti partizanski Bolnici in naprej na vrh Javornika (1023 m). Okrog mene je megla in utrip doseže maksimum 177 udarcev na minuto. Spijem nekaj požirkov vode in stečem po isti poti v dolino. Z vseljem se usedem na kolo in vriskajoč poganjam pedala. Za nagrado se z več kot 60 km/h spustim na Senovo, kjer pred domačo hišo ustavim štoparico. 3h 34min. Uf, noro!«      

Vzpona 1526 m

Minimalna nadmorska višina 209 m

Maksimalna nadmorska višina 1024 m

Čas 3h 34 min

Porabljenih 1764 kalorij

Max pulz 177 (Armez in Javornik)

Povprečni pulz 138

Dolžina proge 25,21 km

Max hitrost 66,3 km/h

Teka 10.86 km

Kolesarjenja: 14 km

Plezanja: 7 prečk (14 dolžin po 25 m) 350 m

Nekega večera dobim prav zanimiv sms od Nike (saj njeni so vedno zanimivi). Da bo 3.12. Jamatlon in če bi šla. Hitro vtipkam v google kaj sploh je to in berem, gledam slike in filmčke. Uau, to je pa čisto nekaj zame. Tek mi ni bil nikoli všeč, ovire pa so me pritegnile. Pa še samo 5km in to v rudniški jami. Odpišem Niki da sem za in naj organizira. Mimogrede smo izbrali še ime skupine: SPAKOVCI - sevniški pakovci.

V petek, večer pred Jamatlonom, si pošiljamo smse kaj vse moramo imeti s sabo in nestrpno čakamo da se dobimo zjutraj na kavi. Ob 8.30 se dobim z Niko in Leonom. Čakamo Sandija, ki ponavadi ne zamuja. Končno se zberemo in se napokamo v avto. Pot do Hrastnika mi ni bila nikoli všeč, ampak tokrat smo kar poleteli na cilj. Prevzamemo štartne številke in vrečko presenečenj. Ker je bila do štarta še skoraj ura in pol, zavijemo v bližnjo gostilno. Organizator je nekaj omenjal možnost preverjanja alkoholiziranosti udeležencev, zato smo spet pili kavo. Vsi pa smo komaj čakali na start. Po krajših organizatorjevih napotkih kako Jamatlon poteka, smo se šli k avtu preoblečt. Rečeno je bilo, da je v jami 15 stopinj (zunaj sta bili le 2 stopinji) in da v jamo naj nič ne nosimo, smo vse pustili v avtu (tudi telefone, bunde, kape...). Zeblo nas je, ampak adrenalin in navdušenje sta vse skupaj malo ublažila. Z avtobusom so nas odpeljali v Trbovlje.

Čelado na glavo, prižgi naglavno lučko, rokavice gor in ŠTART. Vsi štirje smo zakorakali v vlažno, temno jamo. Takoj za ovinkom pa prva ovira-slikanje. Pred nami so bile tri skupine skupaj in zato smo jih hitro prehiteli, da jih ne bi preveč čakali na vsaki oviri. Nam se je mudilo. Po prvih dveh ovirah (plazenje pod deskami), nismo bili več čisti. Vsaka ovira je bila zabavna (hodili smo po vozičkih, nosili težja in lažja bremena, se plazili...). Vmes smo tudi tekli, vendar bolj počasi, ker je bilo blatno, spolzko in zelo neravno. Ko smo prišli do Perkmandeljca, smo jih dobili z desko po rit. Zgovorni (beri Leon) malo bolj, pridni malo manj (jaz). Naenkrat smo prišli do bazena dolžine cca. 20m in globine 40cm. Malo smo se spogledali, ampak pogumno zakorakali v mrzlo vodo. Takoj zatem plazenje po 15m blatnem rovu. V goretex obutvi smo imeli pravo masažo. Še vožnja z vozički in 250m vzpon in že smo zagledali svetlobo in s tem naš cilj. Še slikanje in krajši intervju, s tem pa je bil naš Jamatlon končan.

Sodelovali smo še v metu škornja v kulmkišto ( po Nikino kupmkišto ), kjer nam je Sandi priboril finale. Žal nam ni uspelo priti med prve tri, zato smo se šli preoblečt in pojest knapovski golaž (lačni smo bili kot tigri). Nekaj časa smo še poslušali razglasitev vseh nagrad in čakali če bo Nika dobila nagrado za jamsko kuro, Leon pa za hoznšajzerja. Več sreče prihodnjič. Prijetno utrujeni smo se odpeljali proti domu, ampak na pico v Radeče smo pa še vseeno zavili. Čakam na pico in gledam slike, ki so jih objavljali na Jamatlonu. Svojih seveda nismo imeli, ker smo pustili telefone v avtu (drugo leto jih ne bomo). Pogledam še nagrajence in vidim, da smo Spakovci osvojili 2. mesto. Uau, tega pa res nismo pričakovali. Kako pa naj sedaj pridemo do nagrade? Hitro pošljem mail organizatorju, ki mi takoj odpiše. Noben problem, Leon jih bo prevzel. Zdaj pa res proti domu. Od navdušenja je tudi utrujenost izginila, zato smo šli še v dvorano plezat, zvečer pa še proslavit v gostilno.

Nepozaben dan, hvala Niki za idejo in organizacijo. A bi zdaj šel kdo z nami drugo leto?