Po nekaj manj kot enem letu od mojega prvega obiska švicarskih balvanov, sem se sredi junija skupaj z Loreno ponovno odpravil na avanturo. Letos so bili načrti nekoliko drugačni od pretekle sezone, saj sem si kot glavni cilj zadal obiskati Brione. Poleg Brionov sva obiskala še Magic Wood in Val Bavono. Sredi junija sva se na deževno dopoldne odpravila na pot proti Švici, in po ne tako dolgi poti, polni postankov, v večernih urah prispela v Bodhi Camp, ki leži tik ob Magic Woodu.

Naslednje jutro naju je pričakalo hladno vreme. Pripravila sva se na obhod plezališča, da bi preverila, kateri balvani so suhi, saj je pred najinim prihodom pošteno deževalo. Po dolgem raziskovanju sem si naredil načrt, katere balvane želim preizkusiti, in se v večernih urah, ko so temperature nekoliko padle, ponovno odpravil v gozd. Plezal sem na najbližjem velikem balvanu po imenu Bruno. Na njem sem imel še nekaj neporavnanih računov iz prejšnjega leta. Poskusil sem balvana Unendliche Geschichte 2 (Never Ending Story 2) z oceno 7c+/8a in Massive Attack 8a+, a sem bil neuspešen. Spolirani oprimki v teh vremenskih razmerah niso nudili dovolj trenja. Nato sem se odločil poskusiti še linijo Super Nova 7c na istem balvanu. Po nekaj poskusih sem nepričakovano uspel priplezati do vrha tega kompresijskega balvana.

Naslednji dan sva se v gozd odpravila že dopoldne, saj sem želel čim bolj izkoristiti zadnji dan v Magicu. V načrtu sem imel preizkusiti pet balvanov. Najprej sem se ustavil pri balvanu Minisex Roof stand 7c in ga zelo hitro (v drugem poskusu) preplezal. Pot sem nadaljeval na eno izmed krimp klasik, Intermezzo 7c, kjer sem zaradi zdrsa pete po neumnosti zapravil flash poskus. V drugem poskusu sem se uspel dovolj zbrati in priplezati do vrha. Poleg Intermezza je bila na mojem seznamu še linija La Gran Evasion 7c+. Najtežji gib v balvanu je daljši skok na sloper, ki ga je potrebno zadržati z eno roko, medtem ko z nogami zamahneš nad crash padom. Po nekaj poskusih in padcih sem bil uspešen tudi pri tretjem balvanu. Dan je bil do te točke res uspešen, saj sem preplezal tri balvane s svojega seznama. Nato sem se premaknil na naslednji balvan in poskusil eno od svojih "nemesis" linij, Rythmo 7c+. Težave mi je že lansko leto predstavljal moonkick gib na slopast oprimek. Posamično mi gib ni predstavljal večjih težav, a pri poskusu od štarta nisem uspel zadržati sloperja. Družbo mi je pri projektiranju delal ameriški plezalec, ki se je prav tako trudil pri istem balvanu. Po približno uri in pol poskušanja sva oba obupala, saj sva bila že pošteno utrujena, in odšla naprej praznih rok. Sam sem si želel še ogledati balvan High Spirit 8a+/b, a sem bil za resen poskus tisti dan preveč utrujen.

Za naslednji dan in pol je bilo napovedano močno deževje, zato sva se po dveh dneh v Magicu vrnila v Italijo in naslednje tri dni namenila raziskovanju prečudovitih mestec ob jezeru Como. Nato je sledil drugi in glavni del plezalnega izleta, Brione. Tja sem šel z visokimi pričakovanji in dolgo listo balvanov, ki sem jih želel preizkusiti.

Brione leži v dolini Valle Verzasca, ki slovi po čudoviti naravi in lepih tipičnih kamnitih vasica. Ogledati si je mogoče tudi jez Luzzone, kjer je že v preteklosti potekal Red Bullov dogodek, kjer dvojice hitrostno plezajo večraztežajno umetno smer. Prvi dan sva se že zjutraj odpravila proti balvanom in moje sanje so se kmalu razblinile. Na žalost so bili v gozdu skoraj vsi balvani mokri zaradi izjemno deževnega leta, mnogi balvani ob reki pa so imeli štarte pod vodo. Kljub temu se je našlo nekaj suhih linij, ki sem jih lahko poskusil. Najprej sem se lotil linije Darkness right, ki nosi oceno 7c. Linija je bila pri vrhu mojega seznama, saj ustreza mojemu stilu plezanja. Po ogrevanju sem jo hitro preplezal v prvem poskusu (flash). Nato sem nadaljeval proti balvanom ob reki, ki se plezajo precej na trenje. Razmere za plezanje so v toplih mesecih zelo slabe, a vseeno je bilo vredno poskusiti nekaj linij. Ob reki je bila na suhem še ena linija, Wie Im Urlaub 7c+. Vsi pravijo, da skala počaka, a očitno ni vedno tako. Sosednji balvan se je konec lanskega leta ob hudem neurju nagnil naprej in zdaj je detajl balvana precej večji izziv (še posebej, če si višji). Pri dolgem gibu na sloper ti odnese noge in se je treba izogniti sosednji skali, ki je zdaj nevarno blizu. Po nekaj grdih padcih sem linijo opustil. Naslednji dan sem si vzel bolj na "izi" in plezal balvane do težavnosti 7a+. Skala na tem območju ima izjemno teksturo in na njej so najbolj estetski balvani, kar sem jih do sedaj videl. Balvanišče je zares 10/10 in tja se moram nujno vrniti v zimskih ali zgodnjih spomladanskih mesecih, ko bodi razmere za plezanje najboljše.

Celoten izlet je bil zaznamovan s slabim vremenom in tudi iz Brion naju je vreme po dveh dneh pregnalo naprej. Bila sva v Ticinu, zato sva se odpravila v majhno, kamnito vasico po imenu Val Bavona, kjer je lociran eden najbolj znanih balvanov na svetu, Off the Wagon, katerega sit start je ocenjen z 8c+. Kljub močnemu nalivu sva se odpravila na pot in končno sem lahko v živo videl in otipal oprimke ene od sanjskih linij. Lahko rečem, da moraš biti za tako linijo kar precej močan :D.

Po obisku Wagona sem bil v dilemi, kam naprej, saj je bila vremenska napoved za veliko sosednjih območij zelo slaba. Takrat sem dobil idejo, da bi se lahko vrnila nazaj do Magic Wooda in izkoristila še en večer tam. Odpravila sva se na pot in po uri in pol vožnje sva že bila nazaj pri magičnem gozdu. Hitro sem pripravil stvari, se povezal z Nemcem, ki je bil na sosednji parceli, in sva hitro izkoristila še zadnje ure dneva. Napadla sva dve liniji: Jack the Chipper 7c, in sam sem ponovno želel poskusiti Rythmo 7c+. Dokaj hitro sem uspel v Jacku in prvič prišel do Rythmota dovolj spočit in pripravljen za naslednji podvig. Ponovil sem gibe in bam, že prvi poskus je bil uspešen. S tem sem uspešno zaključil izlet in že komaj čakam naslednjega.

Za konec bi še dodal, da je trip že obrodil sadove, saj sem nekaj dni po povratku iz dopusta v Mačkovcu 29. junija uspel narediti prvo ponovitev linije Mačkovc Spešal, ocenjene z 8a+.

Pred zaključno tekmo svetovnega pokala v športnem plezanju je Kranj gostil slovitega 24-letnega češkega plezalnega mojstra Adama Ondro. Predavanja se je udeležilo tudi nekaj posavskih plezalcev. Bojan Zorko je svoje vtise strnil v branja vrednem zapisu. Za vse tiste, ki nismo bili zraven ...

V četrtek 9/11 je bila izbira večera (pre)pestra: Brian Addams v ZG, PAKov ferajn v KK ali Adam Ondra v KR. Brez metanja kovancev sta se razum in strast strinjala – g. Adam!

Adamovo predavanje je imelo uvodni del češke planinske zveze, kjer so predstavili zgodovino plezanja na Češkem. Ta se je odvijala na češkem peščenjaku, s slabim varovanjem in glasno noto etike (plezanje brez magnezija, varovanje na vozle …). Po tem je Adam največ časa posvetil lanskemu prostemu vzponu na Dawn Wall v ameriških Yosemitih. Na koncu je še na kratko predstavil letošnji novi mejnik v težavnosti plezanja – prvo 9c na svetu, smer z imenom Silence v Norveškem Flatangerju. In že je bil čas za vprašanja. Ves dogodek je trajal 2 uri.

Adam je dajal vtis preprostega človeka in strastnega plezalca. Moj dosedanji vtis, iz gledanih filmov (clipov) in prispevkov je bil, da je zelo rezultatsko usmerjen. V živo pri Adamu tega ni bilo čutiti.

Dawn wall je bilo njegovo prvo plezanje v »big wall«, tudi prvo v takšnem granitu in druga prosta ponovitev. Največji izziv so mu bili ostri oprimki in majhni, nezanesljivi stopi. Rekel je, da so ga na koncu dneva najbolj od vsega boleli listi na nogah.

Glede smeri Silence je povedal, da je bila to prva, ki jo je pred petimi leti opazil. Plezališče je odkril slučajno; videl je filmček, kjer sta Daniel Andrada in Magnus Mitboe navrtala dve smeri. Potreboval je sedem plezalnih izletov. Na moje presenečenje ni velikega navala najboljših plezalcev na najtežjo smer in je še brez ponovitve in tudi brez resnega poskusa. Razlog je preprost – premalo potrpljenja, saj smer zahteva od plezalca VSE.

Adam prihaja iz Brna. Plezališč tam ni mnogo, pravzaprav jih praktično ni. Tukaj se kot Novomeščan z njim z lahkoto poistovetim in toliko bolj spoštujem njegovo strast, ki ga je pripeljala najdlje od vseh plezalcev do sedaj. Tamkajšnje lokalno plezališče je preplezal že kot otrok. Pri osmih letih je splezal svojo prvo 8a in pri trinajstih 9a (Martin Krpan, Mišja peč) in s tem postal tudi najmlajši plezalec s to oceno. Rodil pa se je plezalnemu paru, ki je veliko potoval in plezal, kjer, če nisi plezal, si bil čuden in drugačen.

Adam ima karizmo in izjemen talent. Je plezalec z vsakim delom sebe. Svojega kričanja med plezanjem se zaveda in se z lahkoto pošali na svoj račun. Že ta trenutek je v športnem plezanju legenda. Pravi, da premik k še težji oceni pri njemu ni možen brez nekajletnega, še bolj sistematičnega treninga. Da bi imel »nujno« željo to doseči sploh ni bilo čutiti. Njegov nastop je meni dajal navdih in dodatni elan za plezanje, ki je že (ali šele) 7 let glavni del mojega »prostega« življenja.