Vse najboljše, Matej, Pika!
Nekaj utrinkov iz Moškega vikenda
Za praznike smo Matej, Igor, Simon, Andreja, Nina, Tadej, Romana, Tanja in Peter okušali velikonočne dobrote kar na 4tisočaku.
Bravo, mojstri in mojstrice! Lepa zgodba, lepe slikce.
Skupna tura na Gran Combine 4314 m, 11.9.2022
Avtorji fotografij so: Andrej Trošt, Matej Zorko, Silvo Rožman.
Bravo za idejo, izvedbo in poročanje. Čestitke vsem za lepo alpsko izkušnjo!
Po dolgih dveh tekem sušnih koronskih letih smo se člani Posavskega alpinističnega kluba ponovno zbrali in v soboto, 26.03.2022, organizirali in izvedli 2. tekmo Vzhodne lige 2022. Dogodek je en večjih v Brežicah, saj se je tekme udeležilo kar 254 tekmovalcev iz 24 klubov vzhodne Slovenije, zraven pa je navijalo še približno dvakrat toliko obiskovalcev. Veliko se jih je po tekmi odpravilo pokušat kulinarične dobrote bližnjih restavracij, tisti z manjšimi otroki pa so se podali doživljajem naproti, ki jih okolica Brežic ponuja res v izobilju. Verjamemo, da smo z odlično organizacijo tekme in pogostim oglaševanjem turistične ponudbe, veliko storili za prepoznavnost občine Brežice v širšem delu Slovenije.
Pri organizaciji in izvedbi tekme je sodelovalo 28 članov kluba in 5 zunanjih izvajalcev. Smeri sta postavljala Boštjan Potočnik iz Slovenske Bistrice in Anja Šerbinek iz Maribora. Nadzor nad tekmo je vršila sodnica s KŠP licenco Tatjana Kruder iz Celja, prireditev pa sta povezovali napovedovalki Ajda in Živa Lisec iz Trbovelj.
Tekmovanje je potekalo po sistemu vsi plezajo vse balvanske probleme, se pravi, 6 balvanov in 6 skupin v vsaki kategoriji, ki so bile združene po spolu. Dečki in deklice določenih starosti so tekmovali skupaj, medalje pa smo seveda podelili vsakemu posebej. Vsak tekmovalec je imel na voljo 3 poizkuse in 1 minuto časa za vsak poizkus. Sistem tekmovanja je dobro premišljen, tekma je potekala tekoče, starši pa teoretično lahko za svojega otroka navijajo kar 18-krat. Vzdušje na tekmi je bilo fenomenalno do samega konca. Otroci so ponovno pokazali zagrizeno in borbeno plezanje, starejši pa že kar atraktivne gibe in skoke. Vsi smo uživali v njihovih predstavah. Rezultate si lahko ogledate tukaj.
Žal je opazna slabša pripravljenost tekmovalcev iz spodnjega dela lestvice, saj so imeli klubi med koronskimi ukrepi zelo omejene pogoje dela. V tekmovalni sezoni 2022 je navkljub težavam udeležbo najavilo kar 29 klubov iz vzhodnega dela Slovenije. Le nekaj klubov je v dveh letih ostalo brez kadrov in tekmovalcev, a že trdo delajo, da nadoknadijo zamujeno.
V PAK-u smo ponosni, da smo rutinsko izpeljali tako velik dogodek, kot je tekma Vzhodne lige. Seveda smo poskrbeli tudi za tekmovalce in obiskovalce, da nihče ni ostal lačen ali žejen. Tekma je trajala od 9. ure zjutraj, pa vse do 21. ure, za organizatorje še dve uri pred začetkom in dve uri po koncu, a PAK-ovci smo znani, da vse ovire premagamo z nasmehom na obrazu ter obilo dobre volje.
Finančno so nas pri organizaciji tekme podprli:
- Hidroelektrarne na spodnji Savi, d.o.o.
- NUMIP d.o.o.
- I.H.S. d.o.o.
- POGLED NAPREJ, podjetniška in finančna svetovanja, d.o.o.
- ARISTOTEL, zdravstveni center d.o.o.
- Plastoform Blanca d.o.o.
- T&T AOP Računovodsko finančne storitve in svetovanje d.o.o.
- Daniel Voglar - Trgomax s.p.
S praktičnimi nagradami so nas založili:
- Kibuba d.o.o.
- SIDARTA d.o.o.
- ZALOŽBA PRIMUS, založništvo in distribucija knjig, d.o.o.
- MEGADOM d.o.o.
Rekvizite za tekmo so nam posodili:
- Klub sinhronega plavanja Krško
- Kulturni dom Krško
- Občina Brežice
- Telovadno društvo Sokol Brežice
Ozvočenje:
- ŠTROMI, snemanje, fotografija in ozvočenje, Tomi Naglič s.p.
Smučaska odprava v Prokletije je bila prava bomba. Vreme nam je odlično služilo, hribi so navdušujoči, družba odlična in hrana vrhunska!
Čestitke za čudovito spisan prispevek. Res je veselje prebrati. Da bi le bilo več takšnih.
Od jeseni 2020 je posavska plezalna scena bogatejša za zelo zgleden plezalni objekt – balvansko steno/bolderco v brežiški športni dvorani. Dolgoletna želja, da dobimo uporabno dopolnitev velike plezalne stene, se je – ob precej vloženega angažmaja z naše strani – uresničila. A, kot nakazuje že stavek pred tem, pot od ideje do produkta ni bila rožnata. (Postarala me je tako, da skorajda nič več ne plezam:)).
Da bi velikanka potrebovala manjšo sestro, nam je bilo jasno že ob izgradnji nove športne dvorane v Brežicah. A tedaj nekako nismo prišli skupaj oziroma skozi. Lahko smo bili zadovoljni z novim, velikim, veličastno previsnim objektom. Zasilno ogrevalno površino smo v manjšem prostoru postavili za potrebe prve tekme Vzhodne lige v Brežicah aprila 2013. Odlična prireditev, na kateri je vse zastavljene izzive za šalo zmogla tudi aktualna olimpijska prvakinja. Lepi spomini. Nam je s pomočjo vedno zvestih donatorjev iz posavske energetike uspelo postaviti in opremiti omenjeni leseni objekt, ki je nato služil predvsem mladim plezalcem celih sedem let. Ves ta čas pa je tlela ideja, da bi bilo vredno prostor, kjer smo izvajali del svoje dejavnosti, v celoti posvetiti plezanju; ga torej ugrabiti skladiščenju raznoraznih zadev in povsem prilagoditi potrebam in željam plezalcev.
Idejo sem iz glave na papir prvič prelil ob pripravi dokumentacije/programske naloge za pridobitev naziva Regionalni panožni center za športno plezanje, kar je brežiška športna dvorana postala v letu 2016. In znova je minilo nekaj let in sanjarjenj do prelomnega dogodka ...
Pisal se je julij 2019 in moja draga Oma (babica/stara mama) je praznovala visok okrogli jubilej, na kakršnega običajno pridejo voščiti tudi lokalni veljaki. Povsem nenačrtno in spontano se je zgodil posel desetletja za PAK. Takratna podžupanja, ki je vsaj posredno povezana tudi s plezanjem, je videla možnost izvedbe in financiranja. Poti nazaj ni bilo več. Brez oklevanja smo sestavili ekipo in začeli z delom. Ambrož in Bini sta pomagala pri prvih tridimenzionalnih upodobitvah, sam sem pripravil vse ostalo potrebno in začel tlakovati pot izvedbe. Septembra smo dočakali obisk strokovnjaka in z njegove strani dobili potrebno tehnično dokumentacijo. Vse je bilo nared, sestanki so potekali gladko, telefonske zveze so bile čiste. Ampak ... Denarja v proračunu za 2019 je bilo na oddelku občine, ki je bil zamišljen za izpeljavo projekta, premalo in primorani smo bili počakati. Ideja kar naenkrat ni bila več tako enostavno izvedljiva. Pripravili smo predlog za dopolnitev proračuna za 2020, dopolnili projektno idejo, pripravili potrebne dopise, lobirali in – prepričali občinske svetnike ter dobili zagotovilo, da je projekt tako rekoč odobren.
Začelo se je dolgo in pestro sodelovanje z Oddelkom za investicije Občine Brežice, nešteto posredništev med investitorjem in potencialnimi izvajalci, zapleti in razpleti ter na koncu povabilo k oddaji ponudb. Z izbranim izvajalcem (MR climbing) smo skozi pomlad dodelali detajle, čez poletje nato še barve, oprimke, dodatno opremo ... In tako je ob koncu poletja 2020, praktično skladno z našo veliko akcijo preopremljanja, zrasla nova bolderca v Brežicah. Kmalu po veseli otvoritvi smo se iz lastnih virov odločili dokupiti še lepo zalogo sodobnih oprimkov in struktur ter tako zaključili velik projekt za naše društvo.
Še enkrat je potrebno poudariti, da je stena v celoti javen objekt v upravljanju občinskega javnega zavoda – Zavoda za šport Brežice. Projekt v višini ca. 50.000 EUR je financirala Občina Brežice in s tem omogočila oz. močno izboljšala možnosti za nadaljnji razvoj plezanja v teh koncih. Za objekt (neformalno), kakor tudi za veliko plezalo steno, skrbimo plezalci PAK. Med večjimi izzivi gotovo ostaja izkoriščenost prostorov, ki je zelo rigidno pogojena z dodeljenimi urami preko javnega razpisa; kar nekaj prizadevanj v smeri večjih možnosti uporabe je že bilo. A pri vsem tem nam korona s svojimi dodatnimi omejitvami in udarci le malo pomaga. Verjamem, da si vsi želimo boljših časov: sprostitev omejitev nasploh in na naših stenah.
Pa srečno in varno!
Nejc Pozvek
Velika plezalna stena v športni dorani Brežice predstavlja najsodobnejši plezalni objekt v Posavju. Zaradi precej previsne strukture je bolj primerna za tekmovalce in dobro izurjene plezalce.
V času hladnejših mesecev organiziramo na veliki brežiški steni rekreativno plezanje za odrasle. Centralni del stene predstavlja velik previs, kjer so zbrane najzahtevnejše smeri. V levem delu (relief) in desnem delu (plata) pa je kar nekaj lažjih smeri.
Za plezanje na veliki steni potrebujete znanje vsaj pripravnika športnega plezanja, lahko pa plezate v spremstvu bolj izkušenih. Tečaje za pridobitev vsega potrebnega znanja za varno udejstvovanje tega športa redno organiziramo na našem klubu.
Adijo, kakšna huda tura! Vsega ste imeli, ni da ni, od šodra, do morene, do razpok, pa krajna zev, pa plezanje po totalnem kršu. Vsaka čast, Mato in pomočniki! 
Že nekajkrat sva z Iris izbrala Krk za kratek aktiven oddih, ker nudi čudovito pokrajino, super kolesarske steze, tudi take malo bolj »hardcore«, kot je na primer spust po downhill progi Runtele v Punat, super plezališča in lepe pohodniške poti. Tokratni vikend pobeg mi bo zaradi slikovitega pohoda do Male in Vele Luke še posebej ostal v spominu. Načrt je bil jasen, v petek zgodaj zjutraj štart, dva dni plezanja v Portafortuni in večerno sproščanje. Zadnji dan odvisno od vremena krajši ali daljši sprehod in…domov.
Portafortuna je meni zelo ljubo plezališče in komaj sem čakal, da ga spet vidim od blizu. Po hitri kavici ob morju se odpraviva na parkirišče Portafortune in, verjetno zaradi Korone, dobiva celo parkirno mesto v senci. Ob 10ih sva že pod steno in pripravljena na akcijo. Prevroče ni, pa še prijetno pihlja. Vrhunsko. Ogrejeva se v 5kah in seveda je potrebno vsaj 1x na obisk splezati smer Forever young (6a), ki je res dolga in uživaška. Iris v prvo ni uspelo, zato se odloči, da poskusi še enkrat. Jaz se prestavim v sosednjo smer Flower power (6c+), kjer lani nisem imel za burek v detajlu, letos pa…sprehod. Vse smeri so dolge 30 metrov in več. V kar nekaj smereh je potrebno prevezovanje, tako da čas hitro mineva. Iris si medtem pribori večno mladost v smeri Forever young. Poln energije upam, da pridem na vrsto še za smer Joke about summer (6c), ki je bila tako kot lani celoten dopust vseskozi zasedena. Na srečo so bili v njej zelo prijazni hrvaški plezalci in so mi dovolili, da poskusim smer med njihovo pavzo. Smer je res čudovita, vse je šlo gladko, pa še prijazni Hrvati so se odločili navijati, čeprav se ravno ne poznamo. Po preplezani smerci se odločiva, da sva dovolj lačna, da greva v apartma in si ogledava Baščansko ploščo v Jurandvoru.
V petek sva po obilnem zajtrku kar zgodaj odšla v plezališče, saj sva želela pozno popoldne izkoristiti za uživanje ob morju. Odločila sva se, da ponoviva smeri, ki so nama res lepe in v njih uživava. Pozno popoldne se vseeno odločim, da bi poskusil zame novo smer Fire walker (6c+). Začetek ni bil težaven, vse je šlo super, dokler nisem zdrsnil na koncu detajla in je šel »onsajt« po gobe. Kljub padcu sem si smer pogledal potem do vrha in po krajši pavzi je v drugo šlo kot po maslu. 
Hitro pospraviva opremo in oddrviva proti morju.
V nedeljo ob zajtrku preveriva vremensko napoved. Super! Spremenila se je. Ne bo dežja, zato se odločiva, da greva na pohod od Baške do Male in Vele Luke in potem ob obali nazaj proti Baški. Nasvet za to pot sva dobila od plezalcev dan prej in naj bi bila zelo slikovita, zato že komaj čakava da ubereva pot pod noge.
Začne se pri vhodu v kamp Buncoluka skozi borov gozdiček in ga po zgornji strani obkroži. Tik pred spustom do plaže se označena pot odcepi v levo proti Mali in Veli luki ter kanjon Verženica. Pot tu postane bolj skalnata. Med prvim vzponom je obvezen pogled nazaj, saj se nam odpre čudovit razgled na Baško in cerkev Sv. Ivana visoko nad njo. Po vzponu zelo dobro označena pot poteka s kratkimi vzponi in spusti proti najvišji točki, kjer se odpre razgled na Malo in Velo Luko, ki izgledata tako samotno kot košček raja. V ozadju pa lep pogled na Velebitsko verigo. Proti Mali in Veli luki se spustiva po kar krušljivi poti, a to ob lepem pogledu hitro pozabiš.
Za povratek se odločiva izbrati pot ob obali, ki je malo slabše označena. Pot se nadaljuje s kratkimi vzponi in spusti, vsak spust pa nas pripelje do nove samotne plaže. Nekatere so široke, nekatere ozke, peščene, spet druge kamnite in težje dostopne, vse pa so mamljive za hiter skok v morje. Seveda ravno pravšnjo temperaturo morja tudi izkoristiva in se osveživa v hladnem morju. Poleg skrivnostnih plažic naju ob poti spremlja pogled na nenaseljen otok Prvić. Tu in tam je potrebno pogledat kam stopiš, saj je Iris skoraj pohodila kačo, ki se je na srečo bolj ustrašila kot Iris in kot rešitev pametno izbrala pobeg namesto ugriza. Še sreča. Nisem še videl kače, ki bi tako urno skočila med skale v bližini. Proti koncu se pot ob obali združi s spustom čez kanjon Verženica na lepi, a ne več tako samotni plaži, za katero se nahaja borov gozdiček. Od tu naprej je pot bolj uhojena in mestoma že zelo zlizana, saj nas mimo plezališča Buncoluka pripelje do istoimenskega kampa. Sledi še zadnje presenečenje – res strm vzpon ob kampu in nato še povratek do parkirišča nekje v Baški.
Prehojena pot je pravi pohodniški raj otoka Krk. Pot je zelo sončna, tako da je v vročih poletnih mesecih ne priporočam oziroma je potrebno izbrati pravi čas. Še nekaj kvantitativnih podatkov. Celotna pot traja slabih 5 ur, če ne hitiš in lepo uživaš v razgledih, morju in okolici. V to je vštet tudi skok ali dva v morje. Nabralo se je 13 km in dobrih 600 višincev vzpona. Kar lepo za hojo ob morju.
Kosilo ob morju in dolga pot domov. Pozabila sva, da imajo sosedje praznik Telovo in vožnja s Krka do Posavja je trajala celih 6 ur. Pa nič hudega. Po tako lepem aktivnem vikendu nas ne more nič spraviti v slabo voljo. Na Krk se večkrat vračava in zagotovo se bova še, saj je še ogromno za raziskat.
Spisal Gregor Srpčič (fotkala Gregor in Iris)
Korona je letos skrajšala zimsko sezono v hribih, zaradi nje pa je nekoliko zakasnil tudi uvod v letno sezono. Prvo ogrevanje v kopni skali, ki nudi več raztežajev, se je tako zgodilo 9. maja, ko sva z Matom šla v južno steno Klemenče peči. Splezala sva dve smeri: Friko 6a+ (120m) in Mrtvaški Pajek 6b (120m). Obe smeri sta vzorno navrtani, posebej pa me je navdušila kvaliteta skale. Ob priliki bo treba splezati še Rumeno puščico (6c, 120m), ki prav tako obeta izvrstno plezarijo. V Posavje sva se vrnila pravočasno za popoldanski piknik v dobri družbi.
Deževni maj ni prav posebej vabil v hribe. Priložnost za naslednji obisk se je uresničila 29. maja, ko je ista naveza krenila v južno steno Rušice. V enkratnem gorskem ambientu, ki ga zaokrožata še strmi Špik in podrte Frdamane police, sva se opogumila za smer Mimo strehe (VI+/V+ 250 m; Zlatko Gantar, Franček Knez, 1981). V levem delu stene je več novih smeri, navrtanih sedmic, osmic in še kaj težjega, Mimo strehe pa je ena bolj klasičnih alpinističnih smeri. Premore le malo klinov in vidi se, da nima prav veliko obiska. Morda ponavljalce odvrne opis iz vodnika, da gre za najtežjo smer v steni (vodnik je bil izdan pred nastankom novejših smeri), in zraven še Frančkovo ime. Dejansko je bilo samo plezanje nekoliko lažje od pričakovanega, linija je ponujala kar nekaj možnosti varovanja s frendi, skala je bila večinoma dobra, mestoma pa je bilo tudi kar precej krušljivo in naložene podrtije. Nekaj preglavic je mogoče predstavljala zatravljenost poči na nekaterih mestih… Plezanja je bilo za dobrih 6 ur. V prvih raztežajih sem se v steni gibal precej negotovo in oprezno, k čemur je še pripomogel jutranji mraz, z vsakim metrom pa se je ozračje ogrevalo, glava pa se je tudi vračala na svoje mesto. Upam, da se bo nekaj teh občutkov ohranilo na zalogi do naslednjič. Po turi so namreč že nastali načrti za nove podvige.
Vremenarji so napovedali, da bo sobota najlepši dan v tednu. Super. Gremo nabrat kakšnega klopa in balvanirat v Oplotnico. Granit čaka. Zgodaj se zbudimo in zunaj dež. Eh, nekako se ne zmenimo ne za plohico, niti za radarsko sliko padavin in vseeno optimistično gremo. Načrt je bil preiskati sektor Cekrov Bum v Oplotnici, in če bo ostal čas delček sektorja Fotr – Binetov raj. V Laškem nas dohiti »bajkdoktor mafija« s svojimi »DH kravami«, ki gre v kolesarski park na Mariborskem Pohorju. Seveda smo morali skupaj na kavo in potem vsak na svoj način v Pohorske skale.
Ko smo parkirali poleg male hidroelektrarne v Oplotnici, je vse zgledalo mokro, zato je naš optimizem začel padati. Nekako se orientiramo in gremo proti prvim kamnom. Moja pričakovanja niso bila visoka, saj sem na dosedanjih obiskih pohorskih balvanov navadno naletel na zelo strm teren in slabe ali skoraj neobstoječe možnosti za pristanek ob padcu. Tako velikokrat kakšnega lepega balvana niti nisem poskusil, ker se mi je zdelo prenevarno, saj bi se od padcu odkotalil po skalah in koreninah v dolino. Tu je bila povsem druga pesem, lahek dostop in za čuda zelo lepi »landingi«, poleg tega pa je bila skala presenetljivo suha. Ob tem pogledu so se nam vrnili nasmeški na obraz. Iris je razpakirala, z Rokom sva seveda morala pregledati vse balvane in akcija. Ogreli smo se v lažjih balvanih. Iris se je borila z zelo lepim problemom Podest (5A) in ga kasneje tudi splezala. Poizkusila je tudi balvan Under pressure (6A), a ji je zmanjkalo čisto malo poguma za kar zahteven »top out«. Naslednjič ji zagotovo uspe. Z Rokom sva medtem splezala kar nekaj problemov in tudi zame enega najlepših balvanov, kar sem jih plezal na Pohorju: Glej in se čudi, kar ti Pohorje nudi (6B+). Mislim, da že samo ime pove vse. Nekaj težjih smeri je imelo mokre »top out-e«, zato jih niti nisva probala. Bodo počakali na naslednji obisk.
Pospravimo in se odpravimo v drugi del istega sektorja - približno 10 minut hoje po gozdu. Ko se »utaborimo«, imamo najprej piknik. Pregledamo balvane, ki jih je v tem delu sektorja malo manj. Eden je bil res zelo visok, pod njim pa strmo skalnato pobočje, zato se odločiva, da ta balvan spustiva in plezava le na balvanu Fontblok, na katerem je precej problemov. Ponesreči najdeva kamen, ki ga ni v vodničku, na katerem je kot kaže nekaj lažjih problemov. Super, da se malo ogrejemo nazaj. Drugih lažjih problemov tu ni, zato se Iris zaposli s fotoaparatom, Rok in jaz pa s problemom Summertime madness (7A), ki se začne sede, po majhni tanki poki preči celoten balvan in na koncu sledi še »top out«. Rok ga je v nekaj poskusih le premagal, meni pa je delal probleme en zelo majhen »krimp«. Bo treba še malo ojačati prste. Je bil pa to zame odličen trening.
Sprehodimo se do avta, preparkiramo in gremo pogledat še Binetov raj ter nekaj drugih balvanov v sektorju Fotr. Ura je bila že blizu sedem zvečer in od plezanja ter hoje smo bili že kar utrujeni, zato je bil v planu bolj ogled kot resno plezanje. Na srečo je bil dostop zelo kratek, kakšen kilometer po cesti in samo kakšnih 100 metrov, ampak to zelo strmih 100 metrov, po gozdu. Pregledamo balvane, se še malo sprehodimo do balvana Platofukič, ki je res impresiven, na njem je ogromno različnih težkih problemov, ima pa tudi super pristanek. Definitivno ga obiščemo naslednjič.
Z Rokom v Binetovem raju poskusiva nekaj lažjih problemov in tik pred mini plohico in temo se vrnemo k avtu ter se odpravimo domov.
Spisal Gregor Srpčič (fotkala Iris Jeler in Rok Molan)
V soboto, 9. 5. 2020, so se končno poklopili čas, vreme in sproščeni ukrepi zaradi Koronavirusa in smo šli - na balvane v Kamniško Bistrico, ki očitno doživlja pravi preporod. Ekipo, ki je skoraj prezgodaj štartala iz Krškega, smo sestavljali Rok, Iris in jaz, hladilna torba, ter dva velika »crash pad-a«.
Ob 9-ih zjutraj smo se že zapeljali mimo planinske koče v Kamniški Bistrici in parkirali na velikem parkirišču pri Spominskem parku. Po začetni kalibraciji s »po domače narejenim«, a dovolj natančnim vodničkom, smo se hitro odpravili proti sektorju Krava, v katerem je le en velik kockast balvan, na katerem naj bi bilo nekaj lažjih problemov. Hitro smo ugotovili, da problemi v platkah, kljub nizkim ocenam, niti niso tako lahki. Iris si je na tem kamnu priborila nov 5A, Poč, ki poteka po zelo lepi poki. Z Rokom sva se v tehničnih 6A-jih zelo dobro segrela za glavni cilj dneva – sektor Podpintarska peč.
Odpravimo se nazaj proti parkirišču, ki je bil sedaj že skoraj poln. Z Rokom opazujeva avte in sva presenečena, da imajo vsi avti neke plezalne nalepke, da vsi iz avtov vlečejo blazine…medtem Iris raje uživa v lepih pogledih na okoliške gore. Zelo lep je bil predvsem pogled na še vedno zasneženo Skuto.
Iz avta vzamemo zaloge hrane in se brez nekih pričakovanj odpravimo proti prvim balvanom v Podpintarski peči. Glede na vodniček, večina balvanov leži blizu struge oziroma v strugi, dostop naj ne bi bil dolg in tudi ni. Po nekaj minutah hoje pridemo do glavnega dela sektorja in potem presenečenje. Balvani so veliki in res lepi, pristanki pod balvani varni in ravni, pod skoraj vsakim balvanom pa »crash pad-i« in ogromno plezalcev. Počutil sem se, kot da smo prišli v Font, samo z lepšim pogledom na gore. Najprej smo si balvane ogledali in hitro začeli s plezanjem. Plezali smo balvane do težavnosti 7B. Iris si je priplezala dve novi petici. Rok je, poleg (zanj) lažjih balvanov, na »flash« preplezal Kastrator (6C) in Bajonet (7A+), potem je poskušal v težkem 7B balvanu Prasila, ki bo počakal na naš naslednji prihod. Meni je uspelo preplezati nekaj balvanov z oceno 6B in po nekaj poskusih tudi Kastrator-ja (6C). Preizkusil sem tudi »krimpe« in gibe v previsnem Bajonet-u, veliko kože in moči pa mi je pobrala tudi Petka za zabavo (6B+), ki je meni osebno eden lepših problemov, kar smo jih plezali ta dan.
Vsi zelo utrujeni od celodnevnega balvaniranja, smo se odpravili proti balvanu Ovca. Vmes smo si za naslednje obiske ogledali balvane v strugi. Na Ovci sva z Rokom splezala še nekaj balvanov z oceno 6A – 6B, za kaj več ni bilo energije, saj je bilo sonce že za gorami, ura pa že skoraj osem zvečer. Sledil je še kratek sprehod do avta in zasluženo mrzlo pivo iz hladilne torbe.
Nad balvaniščem v Kamniški Bistrici smo bili vsi trije pozitivno presenečeni, problemi so težki, ampak res zanimivi. Očaral nas je tudi plezalski »vajb«, ki ga je bilo čutiti v gozdu in seveda dobri pristanki. Tako si brez strahu, da si ob padcu polomiš kakšno kost ali se skotališ v dolino. Med plezalci smo opazili tudi kar nekaj aktualnih in bivših članov reprezentance, ki ustvarjajo in iščejo nove težke probleme.
Že glede na vodniček, nismo videli (kaj šele probali) niti polovice balvanov v tem sektorju. Preostala dva sektorja nismo imeli časa obiskati. Po pogovorih z ostalimi plezalci je tu še ogromno lažjih in težjih problemov, ki jih niti ni v vodničku, tako je dela v Kamniški Bistrici še ogromno. Meni daleč najlepše balvanišče v Sloveniji, kar sem jih do danes obiskal in KOMAJ ČAKAM, DA GREMO SPET!
Spisal Gregor Srpčič (fotkala Iris Jeler in Rok Molan)
V torek, 3. marca 2020, smo v dvorani OŠ Brestanica izpeljali Odprto občinsko prvenstvo za osnovnošolce v težavnostnem plezanju. Prijavili so se lahko vsi otroci iz brestaniške, krške in brežiške vadbe ŠP ter vsi ostali osnovnošolci iz občine Krško in OŠ Kostanjevica na Krki.
Na dan tekme je bilo prijavljenih 97 otrok, tekme pa se jih je na koncu udeležilo 55 in še 2 izven konkurence. Organizatorji smo še kar zadovoljni z udeležbo, glede na to, da so bile na isti dan še druge prireditve (glasbeni nastopi ipd.). Takšna tekma je lepa priložnost, da se otroci prvič spoznajo s tekmovalnim vzdušjem, se spoprimejo s tremo pred nastopom in tudi z morebitnim razočaranjem, ko za las uidejo stopničke in medalja. Ravno zato si vsi zaslužijo pohvalo, mi pa smo prav vsakega nagradili z diplomo za udeležbo. Upamo, da bo za marsikoga tekma dodatna motivacija za obisk vadb v prihodnje.
Ob pregledu galerije močno priporočam spremljavo glasbe. V začetnem delu si zavrti občutke strastnega vokala in za sobotni večer pridih 90'tih.
Več pa pride v poročilu, soon as possible! 
Ponovimo drugo leto!
Praznik Marijino vnebovzetje smo PAKovci izkoristili za druženje in plezanje v plezališču pod Škalo v Hrastniku. Kar nekaj se nas je nabralo (Roki, Gregor, Iris, Cerko, Mateja, Blaž, Jerca, Krištof, Martin, Sandra, Jure in Uroš). Plezališče je vzorno urejeno, smeri pa čisto posebne v Posavju, zanimivi (ne)grifi, vseskozi plezanje na noge, veliko betona in še ogromno projektov na desnem delu stene. Vsekakor plezališče, ki veliko obeta, le še kako lažjo smer naj navrtajo ;-)
Bo vroče? Hladno? Gremo dopoldan ali popoldan? Poznovečerna vprašanja, ki so se pojavljala med prisotnimi letos na kar številčnem taboru PAK. Seveda smo vsi vedeli, da je v igri plezanje, za njim pa prijetno tojnfanje, pozno popoldan zabavno skakanje s pomola v morčka in kramljanje v senci v bližnjem gozdičku.
Smeri v kanjonu do šeste stopnje smo kar nekajkrat ponovili. Preplezali smo tudi lepo število daljših športnoplezalnih smeri:
Oprosti mi pape 4a, 110m; Nosorog 4b+, 150m; Spit Bul, 5c, 145m; Slovenski Pips, 6a+, 200m; Passenger s Kačo, 6c/6a+, 350m; Leva Tržiška, 6a+, 120m; Danaja, 5b, 100m; Abzajl pista, 4b, 80m; Bora, 6a, 280m; Bračna, 5c, 200m; Akademska, 5a, 180m; Severno rebro, 4b+, 145m; Watersong, 6a+, 160m; Circus, 6a, 350m; Celjski stup, 5a, 150m; Tinin, 4b+, 110m; Andi&Max, 5c, 70m; Fleks und Rex, 5b, 120m; Cristina, 5b, 120m; Kameni croissant, 5b, 120m.
Večina se nas je družila in poplezavala od 21.-25.6., tri družine in še nekaj zanesenjakov pa smo vztrajali še cel teden. Kljub visokim temperaturam smo osvojili tudi nekaj pohodniških ciljev, kot so Krilati Kuk, Bojin Kuk in Vidakov Kuk.
Vseh udeležencev je bilo letos 41: Gorazd Pozvek, Nejc Pozvek, Martina Lapuh, Lena Pozvek Lapuh, Martin Bedrač, Sandra Voglar, Vili Bedrač, Matija Bedrač, Marko Zakšek, Kaja Zakšek, Nik Zakšek, Gregor Cerjak, Mateja Felicijan, Svit Lazar, Jure Barbič, Uroš Jurman, Arnold Koštomaj, Bojan Zorko, Brigita Kužner, Primož Čater, Matjaž Kužner, Špela Stopar, Maja Stopar, Jernej Špiler, Barbara Prosenik, Boštjan Prosenik, Rok Cizerle, Mitja Kolman, Sandi Gosar, David Gosar, Manja Voglar, Mitja Voglar, Tit Voglar, Matej Zorko, Tone Vodopivec, Stanka Starc, Branko Đukić, Mateja Pšeničnik, Sandi Vegelj, Saša Martinčič in Gregor Mirt.
Vsi prisotni smo nad akcijo in druženjem navdušeni. Tradicija je tradicija in komaj čakamo na ponovitev 2020, v kampu Popo, seveda.
Super, jaz bi tud. Navijam, da še gremo kdaj.
Konec januarja in prvi teden februarja sva s Silvotom turno smučala v Gruziji. Prvih nekaj dni sva bila nastanjena v Mestii, glavnem mestu pokrajine Svaneti. Dva dni sva se ogrevala na pol ure oddaljenemu smučišču Tednuldi in se za slovo od žičnic spustila v več kot 1500m nižje ležečo vas Zabeshi. Cel čas sva imela lepo vreme in to je veljalo karseda izkoristiti. Tako sva v naslednjih sedmih dneh vsak dan turala. Po nekaj dneh v Mestii sva odvečno prtljago pustila v hotelu in se čez hribe najprej odpravila v vas Adishi, naslednji dan pa v vas Iprari. Vso pot sva prehodila oz presmučala. Po dveh hladnih nočeh, vse ostalo je bilo pa za s kruhom pomazat, sva se spustila do ceste, ki vodi v vas Ushguli. Hitro sva dobila prevoz in še isto popoldne opravila vzpon na hrib nad vasjo. V hribih nad Ushgulijem sva uživala še dva dni, potem pa sva se vrnila nazaj v Mestio.
Spet ena prava klubska skupna tura izobraževalnega značaja. V dveh dnevih smo obdelali vse, kar se obdelati da. Prvi dan je bil sončen in že kar kičast, drugi dan vetrovno, megleno in mrzlo z obilico sodre, a dobra volja ni popustila niti za trenutek. Vseh PAKovcev nas je bilo kar 17, splezali smo Centralno grapo na Begunjščico, ponovili prerez snežne odeje in stopnjo plazenja po Norveški metodi, nato še varovanje v snežni strmini in na vrhu še izdelavo sidrišča v snegu (prvič z dvema cepinoma in drugič s snežno gobo). Pozno popoldne smo iskali zasute v plazu. Zelo temeljito smo obdelali delovanje lavinskih žoln, postopke določanja lokacije zasutih, kopali manjše in velike luknje, sondirali in uspešno rešili vse ponesrečence. Sledila je obilna večerja v koči in prijeten večer s pesmijo ob kitari. Drugi dan po zajtrku smo se zagnali proti bližnjemu Trianglu. V vetru, megli in nekakšni sodri smo bili hitro na vrhu, sledilo je obvezno fotkanje, na poti navzdol pa smo preizkusili še zaustavljanje s cepinom pri zdrsu ali padcu v strmini. Seveda so nam Matej, Peter in Sandra zadeve prej razložili v piko, še vedno pa rajši tega ne bi delali zares. Za nami sta dva dneva, ki ju ne bomo nikoli pozabili, pa še veliko smo se naučili.
Več kot luštno fajn smo se imeli. 
V petek, 21.12.2018, smo v Brestanici v dobri družbi in vzdušju najmlajših, njihovih staršev in odraslih članov kluba preživeli lepo popoldne in večer. Odvijalo se je že 9. tradicionalno klubsko Božično-Novoletno srečanje in druženje plezalcev. Ambrož Novak in Rok Molan sta pripravila 35 kratkih in atraktivnih smeri (bolderjev), v katerih so se najprej preizkusili otroci iz vadb športnega plezanja (Brestanica, Brežice in Sevnica).
Otroci so uživali v plezanju bolderjev in veselo rajali s sovrstniki. Poskrbljeno je bilo tudi za lačne želodčke, v igralno-ustvarjalnem kotičku pa so se zabavali in igrali najmlajši obiskovalci. Po končanem plezanju so otroci zapeli še nekaj pesmic in glasno klicali dedka Mraza. Seveda se je odzval in prinesel za velik koš daril. Skupaj smo zaključili letošnji otroški plezalni program. Se vidimo drugo leto.
Po otroških nastopih so se na steni pomerili še odrasli plezalci, člani kluba, in razmigali svoje telo, prebudili duha ter preživeli res lep večer.
V športni dvorani OŠ Brestanica se je odvilo vsakoletno področno tekmovanje v športnem plezanju za osnovnošolce. Na tekmo smo prijavili kar vse otroke iz vadb športnega plezanja v Brestanici, Brežicah in Sevnici, na koncu pa se je tekmovanja udeležilo 64 otrok. Čestitke vsem, ki so si upali, za ostale pa bo priložnost naslednje leto. Ekipa PAK se je ponovno izkazala. Tekma je potekala tekoče in v dobrih dveh uricah smo zaključili s tekmovalnim delom ter podelitvami medalj in diplom.
V soboto, 10.11.2018, smo se ob 9:00 uri zbrali plezalci-delavci in ljubitelji Armeškega: Nejc P., Nejc T., Pero in Andraž, Sandra, Igor, Cerko, Arno, Mato, Bine in Bojan. Martina, Lena in Gorazd so opoldne poskrbeli, da so imeli delo tudi naši zobje, in sicer z dobrotami iz kmetije Lapuh. S Perotom sva sva se lotila "sanacije" J strani stene, ostali pa so se posvetili utrjevanju poti in mize. Bili smo zelo uspešni in dobro smo izkoristili ta topel dan. Nekaj nas je to še potrdilo na domačiji Dular ob enemu zadnjih pečenj kostanja.
Hvala za galerijo, slikce,... Predvsem pa vam, vsakemu posebej, ki ste bili tu z nami, z mano. Da ste si vzeli čas, prišli, prinesli malico,.. in pokazali dober namen, da vam ni vseeno... Najlepši so takšni spomini in pa druženje kot je tole bilo, na ta lep jesenski dan.. Spomin je tisti, ki nam ostane še mnogo mnogo let.
Letos smo obiskali Kanjon Tijesno in tamkajšne stene.
Hihi, 6. slikca pa zažge! 
In je za nami 4.ženski vikend, plezalne priprave članic PAK. "Girls rock" smo si rekle kar nekajkrat od petka do nedelje, predvsem pod smermi, v avtu ali ob večerih. Ni kaj, preživele smo čudovite dni. Krasno vreme, ekipa kot se šika, nabita z energijo. Moram rečt, da smo veliko te pustile v skali. Nismo posegale po prehudih težavnostih. Preplezale smo pa vseeno vse, kar smo lahko. In verjemite, do mraka. Med pavzo in malico nam je prste in obolele mišice je zmasiralo morje, prijetnih 20 stopinj v vodi in in omehčalo sonce s 25 stopinjami na plaži.
Voglarjev žar nam je ženskicam že precej domač. Uspelo nam je narediti žerjavico za vseh 7 kg meseka. Mljask šobska solatka in Vegee pohanjčki - fantastični z žara, vprašajte sevničanke. Pijača za obliznit in posladek iz Jercinih rok.
Prelepo vreme nam ni dopuščalo plezanja v notranjosti, smo se kar v Rovinj vrnile. Uživale v plezanju, bogati malici in toplem morčku. Do mraka, smo si rekle. Domov smo se vrnile v zadnjih minutah nedeljskega večera. Skratka, vikend izkoristile maksimalno! Klajmbarke PAKovske: Girls rock!
Sama pijanšna. Žvadi!
HA, HA, HA, HA, kake kulske fotke in še boljši komentarji! 
Kje sta pa Dejv in Majk, pa ostali desci, k so se slinli okoli? 
Dobr štimamo tele ženske vikende; naslednje leto bo jubilejni, pol desetletja 
Tale Majk in Dejv vam ne gresta iz glave, a ne? 
(Nam tud ne... 
)
Čestitke za turo in res sem užival ob lepih fotkah.
Pozdrave iz potepanja po Turčiji a vi kej hodte v hribe al pa plezate? 
Zgleda, da sta se res dobr imela, verjetn pa zdej učke pečejo od vsega zelenja v SLO. Bravo za res visok vrh in to sredi puščave, bogu za hrbtom. No, vsaj oslički zgledajo prijazno.
Fino potepanje. Bosta še kaj več fotk pokazala na ferajnu?
Prijetno s še prijetnejšim. Super slikce, ideja potepa in čestitke za visok hrib.
Petrov poziv za hribe na FB strani je dobil odziv najprej Andreja, nato mene in nazadnje še Igorja. Nastali sta dve navezi, z namenom plezanja nad Okrešeljem. Štart je bil ob 5:00 izpred "Gnoja". Jaz in Igor sva izbrala klasično Igličevo smer, Peter in Andrej pa malo težjo Grmadniško, a se je Peter zaradi odsotnosti "olimpijske forme" premislil in smo vsi štirje šli v Igličevo. To je bila super odločitev! Prva sta vstopila Peter in Andrej saj sta izkušenejša, sledila sva z Igorjem. Na vsakem štantu sta počakala toliko časa, da sva bila z Igorjem že blizu, saj je bil njun klepet najboljši kažipot smeri. Če ne bi bilo teh kolegialno-prijateljske čakanj, bi se 6+ urno plezanje še zavleklo, saj bi bilo iskanja poteka smeri v navezi Zorko-Dular znatno več. Plezali smo gladko in brez zapletov. Malo nas je hladil tudi dež. Na vrhu me je mentor Peter še krstil in blagoslovljeni smo odšli v dolino v poznih popoldanskih urah. Vrnili smo se ob cca 23:00 uri na štartno mesto. Za nami je bila lepa, intenzivna in nasploh uspešna tura.
Čestitke četverici hrabrih in tudi Tonetu in S., ki sta smer preplezala v teh dneh (objava na strani).
Vredno je pohvaliti aktivnost številnih članov, poročanje (ali pa vpisovanje, vodenje evidenc vzponov) pa (p)ostaja vedno večja rak rana. Super bi bilo, če bi tozadevno kaj spremenili. Izziv za jesen.
Super, ziher ste se mel res dobro. Nova turca?
Slike letošnje tradicionalne Paklenice. Avtorji slik so: Maja, Jernej, Mato, Peter, Andrej, Bine, Bojan, Gregi, Martin, Stanka; Juhuhu!
Bravo, asi!
Res so kulske fotke. A ste videl to tehniko skakanja na glavo? Bravo, Maja, za odličen tajming! Bedrač-Voglarji smo drugač ostal še do konca tedna in kamot bi lahko bli še cel mesec, ker je res fajn v Starigradu in Paklenici. Kamp je tudi zadosti velik in zelo prijeten, tko da naslednje leto nas bo še več.
Nekaj utrinkov in na izpitu tečajnikov šole pomlad 2018. Vsi: Janja, Mateja, Angelika, Gregor, Urška in Boštjan so 17.6. opravili tako praktični in teoretični izpit. Kje drugje, kot doma, na Armeškem! Juhuhu!
Čestitke in zahvala vsem vzdrževalcem Armeškega!!!
Odlično! Lepe slikce. Vesel, da ste uživali in da je tura uspela.
Kje ste pa Arnota skrili? Ga ni na nobeni fotki.
Vsaj na zadnji skupinski sliki je, slike iz telefona je pa pobrisal zato tudi plezalnih fotk Arnota ni.
V nedeljo 20. maja, je v Celju na popolnoma novi steni potekal zaključek Vzhodne lige 2018. Stena nas je res vse fascinirala, mladina pa je tudi komaj čakala, da so se podali v lepe smeri.
Bravo, naši! Odlično ste plezali in se borili celo sezono. Med 26 klubi smo na koncu pristali na odličnem 11. mestu ter skupaj nabrali lepih 1418 točk (za primerjavo, lani le 938 točk). Posebne čestitke grejo seveda Anžetu in Kajetanu za osvojena pokala v skupni uvrstitvi.
Le tako naprej!
Želja po plezanju je zavrtela Arnotovo telefonsko in takoj sem sprejel je 1. predlog Posavske legenede - Klek. Izbrana smer je Žlogarjeva. En cug 6a+, dva 6a, 5b in 4c. Vstopne trojke, ki je opozarjala na ocene iz "nekega drugega časa", seveda nisem poslušal in je "kao" ne omenjam.
Začelo se je težko, lomili so grifi, potreben je bil počitek. Kvaliteta skale je nihala od slabe do obupne, mestoma je dosegla tudi "ojej-jej"! To je južna stena Kleka in je precej slabša skala in manj plezana kot zahodna. Razgledi lep, vreme zelo lepo in je to lepoto komajda zdržalo do konca, a vendarle jo je. Opazovala sva mogočne neznane ptiče, ki so krožili v zadnjih raztežajih in se oglašali s popolnoma meni tujim zvokom. Poleg tega sem v svojo zbirko (ne več) tujih zvokov dodal tudi zvok odlomljenega klina. "Pa samo usest sem se hotu", če napol citiram Humarja. V trenutku je bilo vsega srečno konec. Moj nekaj metrski padec je zadržal svedrovec, ki je bil cca 2 m pod tem nesrečnim klinom. 1:0 za svedrovce. Presenečen se se potegnil nazaj, malo jezen vstavil frenda na mesto klina, se usedel nanj, poiskal grife in nadaljeval, kot da ni bilo nič. Seveda je šel z menoj za spomin. Če pogledamo foto klina, je bilo cca 1 mm širine in dolžine 7 mm "mesa", vse ostalo je odrjavelo že dolgo tega. Klek je bil leta 2012 odstranjen iz Hrvaškega športnoplezanega vodnika. Glede na videno in doživeto je to pravilna odločitev.
V sestopu sva poslušala basni o Kleku, ki jih je zapisal Valvasor, pripovedovala pa "poklicna pripovedovalka". Saj tako so rekli bratje Hrvatje, ki so tudi plezali in s katerimi smo zaključili na pivu v Oguljinu. Super družba! :)
Bil je doživet in poln dan. Pa to je bila šele sobota...
Arca se še nismo naveličali, zato smo tudi letos prvomajske praznike preživeli pod Colodrijem.
Juhej, spomini;)
Za prvomajske smo šli z babico na jug.
C A R S K O!
Ču-do-vi-to. Hvala za galerijo in navdih.
Super fotke in predstavitev. Huda frizurca - Perči. :)
Provomajske v Font-u
V četrtek, 26. Aprila sva se z Ambrožem pridružila ekipi bolderašev iz Ljubljane na 10-dnevni »trip« v Francoski Fontainebleu. Kljub 14-urni vožnji smo se najbolj zagreti že prvi dan spravili nad balvane. V prvih dveh dneh je v sektorjih Rocher aux Sabots in L'Elephant padlo že kar nekaj balvanov ocenjenih z 7a, kar je le potrdilo formo. Naslednja dva dni smo zaradi neprestanih ploh postopali po hiškah in igrali tarok. Po predolgi pavzi smo se v sektorju Bas Cuvier posvetili znanim klasikam, kot tudi težjim balvanom z ocenami od 7a do 7b+. V sredo smo se odpravili v skriti sektor v katerem so se projektirali balvani ocenjeni od 7a do 7c, nekateri žal neuspešno. V četrtek smo se kljub že prej dogovorjenemu pavziranju, sprehodili čez par sektorjev, ter dopustniško preplezali par lažjih balvanov v sektorju 95.2. V petek smo se spet zapeljali v skrivni sektor, v katerem je bila le majhna peščica balvanov zato smo se prestavili v že znan sektor Bas Cuvier, v katerem sem po parih poizkusih splezal svoj projekt Carnage z oceno 7b. V soboto smo plezali v sektorju Bois Rond in sicer rdeči krog, ki ga sestavlja 40 bolderjev težavnosti od 5b do 7a, ocenjenih nerealno, ker smo se v nekaterih zelo spotikali. Zadnji dan smo tako dobro izkoristil in se naplezali. Cel naslednji dan smo presedeli v kombijih na poti domov in v Ljubljano prispeli okoli polnoči. V sredo je na dobro formo pokazal tudi uspešen vzpon smeri A je to!.
Besedilo: Rok Molan
Bravo, Rok in Ambro! Super fotke, super scena. Čestitke tudi za prvo 8a.
Lepo fanta, vesela lepih slik, vajinih užitkov in dobrih vzponov. Rok super za A je to!
Omiš se je spet izkazal za prvovrstno destinacijo za aktivno preživljanje prvomajskih praznikov. Deset dni je minilo kot bi mignil. PAKovske barve smo zastopali Bedrač-Voglarji in zaljubljena naveza Stopar-Špiler, ostali so se raztepli po drugih evropskih državah. Družbo so nam tako delali Štajerci in Poljaki. Drugače pa klasika: plezanje, feratanje, kolesarjenje, pohodništvo, kopanje, roštiljanje, skrb za primerno hidracijo ob večerih, branje knjig, igranje igric... Kdor ni šel, mu je lahko samo žal.
Ja pa kaj smo super! 
bravo vsem, pa še vrzite uč v Posavski obzornik. 
Že dolgo sem imel željo izpeljati turno smuko s Krna. Tokrat sem izbral pravšnji dan, dobre razmere in fajn družba.
Bravo gamza;)
Uaaau, preživela sta res sanjski dan! Krnsko jezero pod snegom, nor prizor.
Ekipa, da te skipa;)
Dobre razmere tekoče sezone sva z Matejem zamudila in po nekaj turnih smukah sva želela še kaj drugega kot samo smučati s hriba. Slovensko sva imela oba v mislih te dni. V četrtek se je kazalo vremensko okno, na hitro sva uredila zadeve v službi, doma. Ob treh zjuraj sva štartala proti Gorenjski. Upanje, da se bova pripeljala vsaj do Peričnika je splahnelo pri tabli konec Mojstrane, kjer sva parkirala. Še v temi, ob petih, sva jo na smučehi mahnila do pod Stene, si oprtala smuči in zagazila, zaplezala... Kljub gaženju od kolen pa gor, nisva niti pomislila, da bi obrnila. Želja je bila neizmerna, pogled je težil samo navzgor. Smer je v celoti lepo zalita, kakor vsa dolina. Na prave razmere bo treba pa malo počakati. Plezala, garala sva kar sedem ur, nato pa sva oddrsala proti Staničevi koči in naprej v dolino, za Cmirom. Smuka je bila na momente odlična - puhec, kjer severnik pretekle dni ni dosegel in napravil skorjice.
Ja faaaak, carja, ej! Ni kej drugega rečt - bravo. Za turo, za poročilo, za fotke ... še takih!
V obdobju večdnevnega vetra, mraza in sneženja, smo izkoristili dan razjasnitve ter uživali v prelepih Julijcih.
CARSKO!!! Takih doživetij denar ne more kupit.
Andrej bravo za izbiro ture in še enkrat več za galerijo. Kaj ti bo dnar če ma Silvo silvertejp
Lepo, lepo, noro dolga. Letos se boste še naužili!
Čudovito! 
Bravo za turo!
Pohvalno Martin za tako hitro pripravljeno galerijo in seveda za duhovite komentarje, ti si model:)
Bravo ekipa
Lepa tekma, fino vzdušje, aprila bo pa pravi preizkus, da;)
Noro lepi hribi, sploh če jih fotka pravi majster! Očitno pustolovščina za ponovit in mogoče še za več dni. Kolikor sem opazil, neke strašne gužve ni bilo. 
Dodatek k Petrovemu poročilu o Vrtači, ki ga prikladno najdete v rubriki poročila! :D
Sreda 24.1. končno lep dan. Za dopust sem šefa le obvestil, bolj malo vprašal. Najbrž so isto naredili tudi Tanja, Peter in Mitja. Gremo na Stol. Peter in Mitja s smučmi, cenjena vloga luknjača pripada meni in Tanji. Štartamo iz Tinčkovega doma, do kjer nas pripelje neustavljivi Subaru pod taktirko Mitje. Jaz sem prvič v derezah toliko časa in prvič v novih-rabljenih čevljih. Malo me skrbijo žulji, a začuda ostanejo le (realna) skrb. Ni panike! Med vzponom srečamo gamse, ki jim vrtoglava dolina še ni dovolj - oni še po gasu kolikor da. Neverjetne živali. Pred vrhom je ledeno, dereze niso več luksuz ampak nuja. Vrh je čudovit, topel. Poslikamo se, pomagamo fotografu odleteti v dolino (ne, nič hudega mu ni - je bil pripravljen) in smučarja odsmučata, luknjača odluknjata v dolino. Presentljivo hitro smo pri avtu - le ura in pol. In tako se štirje zadovoljni odpeljejo proti domu. Naslednji dan "čutim" liste na nogah pri kolenu; prekurjeni so. Hoja po stopnicah navzdol je "zabava" brez primere. A do nedelje je že vse poštimano in pripravljeno na... Prispevek sledi!
Zadnja turna smuka v letu 2017. Ker je bila visoka nevarnost plazov smo si izbrali Struško.
O zimskih radostih konec starega leta in začetek novega, naj povedo fotografije...
Se cedijo sline ...:)
Na kulbu imamo veliko srečo, da znajo posamezniki odlično vihtet fotoaparat, pravzaprav so profesionalci. Z dobrimi fotografijami, ki jih vsi tako radi pogledamo, pa naš čudovit šport postane še toliko bolj privlačen.
Fotografije za drugo galerijo z 8. božično-novoletnega srečanja je prispeval Tomi Naglič. Slava in hvala mu.
Res odlične fotke! Pravi balzam za oči po vseh tistih telefonskih zmazkih, ki jih vsakodnevno videvam na družabnih omrežjih. Ko bom velki, si bom kupil tak fotič, kot ga imata Tomi in Andrej.
Dolžan sem že precej svojih zgodb in galerij. Vsakič, ko grem in fotkam, si mislim: madonca, tole bo rajcig na pak.si ...
No, da ne okolišim. Oni dan me je fant z lepim imenom (Nejc, kakopak), sicer naše gore list, povabil na Zelenico. Da bom malo povedal njihovem ferajnu, kako plezam in te reči. Fino, fajn, zmenjena hitro. Vikend rezerviran, predavanje sestavim po poti od Brežic do Ljubelja, čeprav je Martina hitro peljala. Je pa tudi res, da imam kar nekaj zadev že pripravljenih zadnja leta. Pa gre hitro. Ob mraku jo mahneva po svežem snegu in pasjem mrazu in v trdi temi doseževa kočo. Vzdušje prešerno, večerja fina, po večerji malo kramljamo, nato nastopim, mi kar gre, po meni krst vertikalskih nadebudnežev, nato žur s kitarami do jutranjih ur. Spanec primerno slab. Zjutraj se zadeve odvijajo počasi, sam pa nimam pravega miru. Po zajtrku ga mahnem v Suho ruševje. Še nekaj somišljenikov srečam, pa večjo Babičevo grupo. Hitro napredujem, v zatrepu trdo in mrzlo. Nikogar, ki bi šel gor, vidim pa sledi prejšnjega dne. Smuči na rame, gaženje do vrha, solidno me prepiha, na vrhu pa milina. Sonce, toplo, vse belo, debelo ivje, nikjer nikogar, čista tišina, v dolini megla ... v počasnem tempu se pripravim na spust. Dolge in široke smuči sprva nezaupljivo testiram, nato se počasi navadim. Nižje dol že kar veselica, vendar "all in all" smuka brez presežkov. Zapeljem v desni iztek pod zahodni greben Begunjščice. Psi na smuči, nato pa kmalu v nahrbtnik - lepilo ne dela. Hiter pozdrav v koči in dogovor z ljubico za še en vrh. Korajžno po Osrednjem plazu navzgor, Marjan in Špela navzdol - pohvalita smučarijo. Lep tempo, veter odnaša misli, v Y se nakazuje gaz. Zaprečim, ponekod do pasu v sneg, a je energija na vrhuncu. Tipajoče po gazi v grapo Y, veliko snega, gazim, edina sled se ustavi nekje na sredini - skok. Poskusim naprej, težav ni, nekaj zelo trdih odstavkov, nato zopet do kolen. Izstop je vrtoglav in zelo trd. Malce se obotavljam, preizkušam napihan sneg, na drugi strani znova nabijam stopinje in razmišljam, kje bom zavijal navzdol. Končno vrh. Nekaj negotovosti, hvalabogu brezvetrje, hitro se pripravim, saj sem se v glbokem snegu kar zamudil. Otvoritveni zavoji so živahni, v grapo pa vstopim po jajcih. Prvih 50 metrov vzame 10 minut. Za obrat ni pravega prostora in razmer. Le počasi ulovim ravnotežje in ritem in začnem zaupati zbitem suhem snegu. Nekaj zavojev in dihanje. Tako vse do Zelenice, brez velikih presežkov, a z zadovoljstvom o razdevičenju v zimi 17/18. V bajti napakiram, se poslovim in odbrzim v dolino. Popoldanski mraz pritiska, noge pečejo. Po napornih delovnih mesecih je bil zanje to lep zalogaj.
Pričakovano sem po takšni turi nekaj dni bolj težko deloval, odpornost je kapitulirala. Tudi zato zamuda pri objavi. Vseeno pa je bilo vredno. Dal sem si duška. Sredi velike zeleniške gužve sem smučal povsem sam in povsem prvinsko. Privilegij.
Današnji predpraznični dan sva izkoristila v čudovitih avstrijskih alpah, obiskala sva Kreiskogel - 2306 nmv. Razmere so bile dobre, v začetku mehak sneg, kasneje krepko pomrznjen. Vreme pa sončno z ogromnimi količinami nepredvidljivih sunkov vetra - bom naslednjič kar vrgla še žakelj cementa v ruzak, da me ne bo odpihnilo.
V soboto se je skupina treh turnih smučarjev znašla na potepu mimo Zelenice do Vrtače. PAK sta zastopala Igor in Arno, pravita, da so razmere dobre, na sončnih legah je že skorja, v senci je pa sneg še suh. Po grapi je kar precej vetra, ampak le ta je poskrbel da so bile razmere za smučat super, ker odlaga pršič na kompaktno podlago. Fotke so čudovite, še več takšnih.
Arno in Boško sva se nedeljskega jutra dobila pod Lisco. Smučke na noge in gasa, na Jelšivec, sosednji hrib. Sneg je bil fanatstičen, bilo ga je tudi do 40cm. Pod Jelšivcem srečava še enega lokalnega vriskajočega "dolgostopalneža", ki je ravno prerezal belo strmino. Na vrhu malo čaja. Nadaljujeva proti Lahovem Grabnu. Čez smrekov gozdiček, ki ni bil ravo bogat z belim prahom, prismučava, do lepega belega pobočja. Spustila sva se cca 450m. Na dnu pse na smuči in spet v strmino. Na vrhu Jelšivca se hitro spet transformirava v spustaški "mašini". Čudoviti spust v dolino, nekje v višini Cirja se začenja že malo težji sneg. Do avta še malo peš in domov na "južno". Po belih hribčkih in dolincah sva se potikala 5 ur.
Bravo za čudovit prispevek! Še več takšnih.
"Kljub nedoseženem cilju, smo vsi zadovoljni z turo, saj smo imeli odlično vreme, nekateri pa so si nabirali dragocene izkušnje na eni izmed najbolj veličastnih gora v Evropi."
Počitnice smo preživeli v Staremgradu. Plezali, pohajkovali, izletnikovali pohodkovali... Branje na plaži;), Mala Pakla, Tulove grede, smerka z Matijo, en dan s Tanjo G., pa z Romano... Super! Sploh, če so zraven stari prijatelji!
ČU-DO-VI-TO!
Še z moje strani. Letos res ležerno in uživaško, celo plezale smo malo!
Šola ŠP 2017 drugič. Jeseni se je zbralo 11 kandidatov. Čez slab mesec bodo morda že pripravniki ŠP.
Organizacija predstavitve športov v občini letos res super. Čisto drugi nivo in prikaz. Se nadejamo še naprej. Smo se pa nagarali, jao ritne mišice in hrbet. Talentov in interesentov ni zmanjkalo od 9.00-14.00.
"V petek 10/11 se je nas 14 PAK-ovski decov opravilo na vsakoletni duhovni odmik. Duhovni guru odprave je bil Peter. Dva kombija sta štartala iz Krškega, na Bosiljevem pobrala še Belokranjsko in Dolenjsko dušo, in se odpeljala v sveti kraj – Paklenico. Vreme ni obetalo mnogo in prav nikogar ni to motilo. Duhovnosti željni smo prispeli v večernih urah in si na hitro postavili tabernaklje. Zaužili smo nekaj malega dobrot vseh barv, oblik in agregatnih stanj, se poparčkali v naveze in se odpravili na, tokrat »duhovni«, počitek."
Bojč je povedal, tako kot je bilo:
Prejšnjo nedeljo, 1. oktobra, je Mato peljal okrnjeno zasedbo letošnje AŠ - Matjaža in mene, - plezat v Klemenčo peč, 100-230 metrsko steno na začetku Logarske doline. Plezalni vodnik našteje slabih 40 smeri, od tega je 8 navrtanih. Pod steno smo prišli okoli desete ure, tako da smo imeli časa za dve smeri. Matota je vleklo v malo težje smeri, a ko je slišal, da sva oba vajenca čez poletje počela vse kaj drugega, kot plezala, je sprejel, da čez spodnjo mejo šestice ne bo šlo. Škripčevje bi bilo vendarle preveč zamudno. Najprej smo splezali Frančkovega »Snorkyja« (VI/IV, 100 m), dvoraztežajno platko, nato pa še dvakrat daljše »Vesele nogice« (VI/V, IV, 200 m). Kdo bi si mislil, da je možno na položni steni, gosto posejani z večjimi zaplatami zelenjave, najti dokaj gajstne platke, ki zahtevajo precizno delo rok in nog! Navrtano je bilo pa mestoma tudi bolj šparovno, tako da sva vajenca hvaležno sprejela vlogi drugega in tretjega v navezi. Sestopili smo po abzajlu po daljšem in strmejšem levem delu stene. Uf, kakšne lepe smeri (Friko, Mrtvaški pajek itn.)! Malo bo treba potrenirat, potem pa izkoristit kakšen topel jesenski ali zimski dan…
Še Matjaževih 5 centov:
Poleti sem v skali preživel malo časa, vendar sem si ob povabilu v Klemenčo Peč rekel, "Ma ja, zakaj pa ne, bo že nekako".
Mato je v navezi plezal prvi, zanj sta bila vzpona mala malica, midva z Cerkotom pa sva mu počasi sledila. Sam sem imel največje probleme pri zaupanju samemu sebi, svojim zmožnostim. Dobr občutek je, ko vidiš, da imajo drugi zaupanje vate. Uspešno smo osvojili, kar smo si zadali in si na vrhu ponosno segli v roke. Na koncu dneva, smo še nekaj malega pojedli, popili in se zadovoljni odpravili nazaj domov. V življenju rabimo več takšnih, spontanih, hitrih odločitev"Greš? Grem "
To je beseda!;)
Za vikend smo se odpravile na znano lokacijo v Peru, sej ne v Peroj smo šle. Malo smo frikale, veliko se smejale, pa še jedle smo dobro.
ženskice, .. poj mi!
Bravo, babe! Celo plezale ste nekaj;) Tiste brez klubskih majic pridite jutri na ferajn - se ne spodobi "brez majice" okoli hodit.
13 fotografij za 13 aktivnih dni. Pa še marsikaj je bilo vmes, a o podrobnostih na ferajnovskem predavanju. Skratka, Dolomiti so prava destinacija za aktivni dopust.
Dolomiti so res prava bomba. Še lepše pa je videt vajine nasmejane obraze:) Super sta!
Nekaj fotkic iz Loškega grebena
Bravo, Lenč! Tura in pol. Drzno samohodstvo, doživetje zagotovljeno. Še takih!
Med dopustom smo izkoristili prehudo vročino v Bolgariji in osvojili najvišji vrh Balkana, vrh Musala. Izhodišče je bilo na 1350 m iz mesteca Borovets. Na pot smo se odpravili v nedeljo in nekje 3 ure in pol hodili do koče Musala na višini 2389 m. V koči so nas pričakale malo smešne cene: pivo 1,5 eur (0,5 l pločevinka), čaj 0,50 €, topel obrok (nekašna zmešana čorbica vsemogočih začimb) 2 €, spanje slabe 7 € po osebi. Naslednji dan smo se v zgodnjih ponedeljkovih urah odpravili na vrh in potem proti dolini.
Roma Koma vedno zdoma - tokrat na Korziki. Zgodbico bo objavila sama, jaz pa objavljam samo njene luštne fotografije, ki vabijo na dopust v Sredozemlje. Podnapise morda še poustvariva ...
V četrtek se je dan počasi prelevil v večer, ko sva se z Edotom dobila na parkirišču pod slapom Rinka. Pot za tisti dan sva zaključila na domu Okrešelj, kjer sva imela posvet za naslednji dan. Izbrala sva Igličevo smer. okol 8.30 zjutraj sva bila pod smerjo in začela z plezanjem. Kmalu na začetku smeri sva malo zašla in kasneje opazila, da plezava Debelakovo varianto Igličeve smeri. Plezala sva okoli 6 ur, nabijala in izbijala kline. Torej dan bi bil težko kaj lepši. Sestopila sva skozi Turški žleb in nazaj do doma na Okrešelj in zasluženo pivo.
Bravo naveza! Tojeto. Še naprej. Uganko o vrhovih pa prepuščam tečajnikom;) Drgač pa, velik je teh napak, kak lokalc ti lahko še grdo zameri - Turski žleb (ime po Turski gori). Srečno!
Avtorji fotografij: Andrej Trošt, Peter Sotelšek, Albin SImonič, Mitja Kolman.
Čestitke za osvojene vršace in preplezano smer. Čudovite fotke in lep pripravljena galerija, res sem užival, ko sem jo pregledoval.
Mojster fotografije in prava ekipa v naravnem elementu :) Bravo.
Bi se podpisal pod Edvinov komentar. Super - fotke (in komentar;)).
V soboto smo se luštna ekipa odpravili na Mangart. Vreme je zjutraj kazalo na kičast dan, vendar se je na koncu poigralo z meglo. Pot smo naredili krožno, po Slovenski gor in po Italijanski dol.
Letošnja "Pakla" je poskrbela za res visoke temperature, zato se je bilo treba hladiti, kjerkoli se je ponudila priložnost. V tednu dni se je zbralo 38 članov. Sproščeno smo se največ družili v kampu Marko, okrepčevalnici Dinko, na obali in skali. Več pa v slikah...
V soboto smo jo ucvrli na Rombon. Vreme super, družba še boljša in smeha vrh glave.
Lepo ja. Ampak roko na srce, za planinske zadeve imamo kar nekaj okoliških društev, ki gojijo to lepo zvrst.
Sorry, ampak ne bluzi in bodte vsi po vrsti srečni, da se kaj sploh objavi. Ko sej kej objavi ni ok, ko se ne objavi ni ok. Nikol prov. Ne rabmo takih butastih komentarjev sploh, ker pol boljš da stran zapremo. Pa uživajte na dopustu :D
Eh, ne sekiraj se Špili. Eni pač nimajo lajfa, so zagrenjeni in si želijo, da bi tudi ostali taki postali. Hribi so zakon, tudi po planinskih poteh. Pravzaprav, še posebej po planinskih poteh. Ruzak, pijača in malo hrane, pa gasa, light verzija, brez kupa opreme! Super ste! Bi si pa, poleg fotk, želel videt še kak dodaten stavek v opisu galerije. 
Špili, kje so tvoji legendarni komentarji?:) No, tudi z običajnimi bomo zadovoljni ...
Evo ekipa. Neki sem na hiter spacal. Upam da so kej vredni komentarji.
Pa brez zamere ;)
Odprto občinsko prvenstvo osnovnošolcev v plezanju je tokrat gostila brežiška občina. Po dolgih letih je velikanka (velika stena) v tamkajšnji športni dvorani znova sprejela mlade posavske plezalce, ki obiskujejo plezalno vadbo v krožkih Posavskega alpinističnega kluba. Tekmovanja se je udeležilo preko 40 otrok od najpogumnejših vrtičkarjev pa vse do že odraslih devetošolcev. Sezono smo tako zaključili v tekmovalnem vendar sproščenem duhu.
Včerajšnjo nedeljo smo izkoristili v Kamniških, zadnja odločitev nas je pripeljala do Dobrče. Vreme je bilo kičasto, kosilo več kot odlično, noge pa smo si namočili v Bohinjskem jezeru.
V nedeljo se nas je 5 prijateljev odpravilo na čisto preveč enostavno pohodno turo. Noge so nas nesle iskat lepše vreme, pa temu ni bilo tako. Več časa smo se vozili, kot pa hodili. Nekaj fotografij brez razgledov v galeriji.
Galerija utrinkov zadnje tekme Vzhodne lige 2017, Hrastnik.
2. vikend v februarju je bil rezerviran za ponovitev zimske tehnike, krst in naslednji dan rehalabitacijska tura, glede na počutje in pogoje. Vse se je izteklo tako dobro, da bi se težko bolje. Ponovitev zimske tehnike je bila poučna in zabavna, iskali in tudi našli smo izklopljene žolne :) Po večerji smo preživeli zabaven večer, kjer smo postali alpinistični pripravniki. Naslednji dan pa se je kljub ne najboljši napovedi, naredil lep dan in dobro smo ga izkoristili. Ob tej priložnosti se še enkrat zahvaljujemo vsem, ki ste pripomogli pri našem izobraževanju ter udeležbi tega vikenda, saj brez vas ne bi bil dogodek tako zabaven.
En avto mladih in en avto, nebom rekla starih, temveč izkušenih se nas je v soboto odpeljala proti Logarski dolini. Načelnik nas je razdelil v pare oz. tri v navezi. Gneča nas je sprva nekoliko ločila, vendar je večina poti vodila v zaledenele slapove potoka Ivovec. Spodnji slap (centralni Ivovec) je bil prijeten za ogrevanje in led kot puter za cepine. Kasneje se je slap razcepil na levi in desni Ivovec. Mi smo izbrali desnega, ki je nam, manj izkušenim dal vetra in mraza. Ampak volje je bilo na pretek, tako smo preplezali do konca kjer sva bila neizmerna vesela, ponosna in hvaležna Petru. Občutek nepopisne sreče, je le konec si mislimo eni, drugi pa ravno obratno. Sicer na koncu, ko le zmanjka zaledenele vrvi in ko si oddahneš, ugotoviš, da se je bilo vredno se potruditi in objeti led. Izkušnja je pustila nasmešek na obrazu in modrice na kolenih, kar nam je vsem skupaj dalo vedeti da je bil dan perfekten!
Cerko mi reče na novoletnem zaključku PAK-a če greva z Majo zraven na Košuto. Jasno bila sva takoj za to idejo. Tako se je javila tudi Barbi. Tako smo se na praznik dan samostojnosti odpravili proti Košuti in Cerko je prišel pravočasno! Naša tura se je začela pri kmetiji Matizovec do doma na Kofcah (1488 m), kjer se je nadaljevala do gore Kofca (1967 m) in sledili grebenu proti Malemu (2036 m) in Velikemu Kladivu (2094 m) do Škrbine (1869 m). Skozi celotni greben smo si ogledovali dolino in tudi dorekli da se bomo na jezeru tudi drsali. To je bila tudi motivacija, da je naša pot potekala do Škrbine in tam tudi sestop. Barbari je njena ledvica dodobra načela živce in tudi zadih, vendar smo skupaj uspeli priti do konca. Sestop je potekal po skozi planino Pungrat, mimo jezera kjer smo si privoščili brezplačno drsanje in naprej mimo planine Šija. Prav zares fantastični razgledi na Grintovec in smučišče Krvavec. Kmalu smo prispeli nazaj do doma na Kofcah kjer smo spili zasluženo pivo, pomalcali najboljše sirove štruklje daleč na okoli in odrinili nazaj proti avtu pred temo. Vreme je bilo fantastično tako družba, ki je popestrila dan! Skupno smo hodili 7 ur.
Avtor besedila: Rok Cizerle
Včeraj sem prehodil omenjeno pot v naslovu. Pot je lepa, dolga in naporna. Razmere so bile dobre.
Več pa tukaj.
V četrtek, 08. 12. 2016, sem šel na Špik mimo Koče v Krnici, sestopil pa mimo Kačjega grebena. Razmere so bile dobre in vreme kičasto.
Poročilo (zgodbo) pa si lahko preberete tukaj.
Budilka ob 1.25, napovedano vreme "šajba", cilj Triglav, ali pa vsaj do Kredarice za naju z Jerco. Pot iz doline Krme se je začela v trdi temi in spremljalo nas je nekaj stopinj pod ničlo, potem nas je ujel sončni žarek in že smo bili pri Kredarici. Midve z Jerco sva si zaslužili eno urni spanec, medtem so jo pa izkušeni mahnili na vrh očaka. Nekaj smešnih dogodivščin, obisk pri Marjanu (oskrbniku koče, kateri je mimogrede Sevničan) in pot proti avtu. Lakoto smo potešili v piceriji v Lescah in se odpeljali proti domu. 4 ure do Kredarice, do Triglava 1,5 ure gor in dol za ene malo več, za druge malo manj.
Čestitam, tapravi ste!
Mihi je dal idejo, gremo na Triglav in smo šli. Miha, Peter, Mičo in jaz. Ker sem hotel prebujanje novega dne doživeti na grebenu Triglava, smo izbrali nočno varianto s štartom ob polnoči iz Krme. Razmere so bile odlične, cepini in dereze so lepo prijemale in zjutraj okrog devetih smo bili na vrhu. Skratka lepa tura in super družba.
Prvi letošnji sneg me je 9. novembra premamil, da sem sredi tedna vzel dopust in šel na nočno turo. Cilj je bil bivak pod vrhom Stenarja, v pravih zimskih razmerah pri -10 stopinjah. Super izkušnja, lepi spomini.
Včerajšnjo napovedano sončno nedeljo smo izkoristili v snegu, hribih in predvsem v dobri družbi. Štart iz OMW Krško ob 5. zjutraj, kavica ob poti in smo že na smučišču Zatrnik na Pokljuki. Gamaše gor in urno v breg, 4 ure do vrha. Pot čez Kačji rob gor in nazaj čez Jezerce in Studorski preval. Čudovita tura, skupaj 7 ur hoje.
Bravo, lepa tura! Super ste to ekipa.
Zadnji dan jesenskih počitnic smo mladi plezalci: Nuša, Kajetan, Aljaž in jaz izkoristili za izlet v Gradec. Zjutraj smo se odpravili proti Avstriji in po skoraj treh urah vožnje prispeli do dvorane Boulderclub-a. To je čudovito urejena dvorana, kjer smo svoje plezalne sposobnosti preizkušali na bolderjih. Navdušila nas je res lepo urejena dvorana. Po nekajurnem plezanju so nas že poštene bolele roke. Zadovoljni smo se vrnili proti domu. Zahvala pa gre seveda Ambrožu, Jerneju in Binetu, ki so nas spremljali.
Poročilo Line Buršič
Prvonovemberski vikend sva z Marinom izkoristila za tri in pol dnevno kolesarjenje po Brkinih, Krasu in slovenskem Primorju.
Spremljale so naju čudovite barve, krasni sončni dnevi, super dobra hrana. Prekolesarila, prerinila in se dokaj dobro znašla (kolikor nisva zabluzila in se zgubljala) na polovici divaškega kolesarskega kroga, čerav me je vzpon na 800m in še malo, uničil. Drug krog je bil pod oznako K8, med kraškimi gozdovi, po vasicah a višini cca. 400m z zanimivimi imeni, domačimi oštarijami in potmi, speljanimi "bogu izza leđa". Spet čudovit dan, zame kar naporen. Bojda so imeli tekači, ki so v nedeljo tekli Lj. maraton boljšo povprečno hitrost kot midva. Sory Martin, sem dala vse od sebe. 4. dan pa ravno slovensko Primorje. Spoznala sva zanimiva Polja, travnike in muljnate plaže v okolici Ankarana, v Izoli pa sva se že za zajtrk in tudi ob poznem kosilu (na parkingu, kjer sva imela parkiran avto) spoznavala, se gibala in plesala v tehno - elektro - hause muziki. Adijo primorska mladina.
Tole obljubim, spomladi zorganiziram kolesarsko - plezalni vikend na teh podobnih relacijah. Bo nepozabno, boste utrujeni, siti in veseli. Računajte na vikend v marcu ali aprilu!
Bravo! Zelo lepo.
Nekaj utrinkov iz Stola, mi smo se imeli fajn.
Minuli vikend se nas je na pot odpravilo 14 dedcev in povem vam... imeli smo se fantastično!
Domač ajmuht babi Tince, je takoj na začetku nežno pobožal naše želodčke. Matotova peka kostanja in jutranji jajčki so nam dali moč in ustvarjali ugoden vzgonski vetrič v smeri. Čudili smo se švicarskemu nožu, saj zreže salamo v enem zamahu in tako na tanko,da vidiš čez njo. Dinko se je spet izkazal in prav tu smo se spomnili tudi na vas, ki ste tokrat manjkali. Načelnik Peter in starosta Arno, sta zapuščala kanjon kot zadnja osamela jezdeca, saj sta vendar morala pregledati še vse kotičke, da ni morda ostal kje naš Pakovec. Leon in Rok sta si ves večer belila glavo - s pivcem?, da so morda centralni kamini pretežki zanju, no, Edo pa je rekel zadnjo in ju peljal. Bojan in Goran sta plezala odlično. Vmes sta dohitela celo kačo. Igor je poskrbel, da smo se počutili kot v raju. Naj spomnim še na nadvse razumljivo gospodarico Nino, ki je vse naše podvige prijazno prenašala. Ja dogajalo se nam je na veliko, pa tudi plezali smo, naj še slike govorijo...
Zadnji četrtek pred krompirjevimi počitnicami se je v brestaniški športni dvorani odvijal pomemben dogodek za vse posavske osnovnošolce, ki se ukvarjajo s športnim plezanjem ali redno obiskujejo organizirane vadbe na brestaniški, sevniški, krški in brežiški plezalni steni.
Kar 46 otrok se je preizkusilo v štirih starostnih kategorijah. Za vse večjo številko je verjetno kriva priljubljenost športa in seveda pridno delo inštruktorjev ter vaditeljev na plezalnih uricah. Vsak je imel priložnost pokazat svoje znanje in moč prstov v dveh, v starosti primerno opremljenih smereh. Seštevek obeh doseženih višin je tako dal rezultat vsakemu plezalcu.
Poleg tega, da je bila stena oblegana celi dve uri in navijači zelo glasni, so imeli tudi mlajši oz. gosti in navijači možnost se preizkusit v zabavnem poligonu ali se poigrati v "ustvarjalno tehničnem" kotičku. Na koncu so tekmovalci za svoje dosežke prijeli še medalje in vsi tudi diplome.
Vsekakor pa dogodek ne bi uspel brez pridnega kadra. Kar 26 se nas je nabralo, da je vse potekalo v varnem, zabavnem in sproščenem okolju. Prihodnje klubsko srečanje sledi že okoli božičnih praznikov, ko bomo pri Posavskem alpinističnem klubu organizirali že tradicionalno Božično novoletno tekmo, takrat za prav vse člane. Se že veselimo.
oreng! :D
ne vrjamem, da bomo moški tole top-al :P
Naslednje leto pride predsednik v kontrolo:)
Bravo, dekleta, ej, zakon ste!
Zključek spomladanske šole ŠP so sedaj že mlajši pripravniki speljali kakor se "zatreba".
Soboto dopoldan smo nekateri izkoristili in se udeležili sevniškega maratona, 2. po vrsti. Sodelovali smo na razdaljah: cca.30 km, cca.48km in cca. 66km. in kot, da bi se zmenli, vsi prišli v cilj po 9-10tih urah. Kak smo dobri, ane? Vse se je poklopilo in sovpadlo z načrti nove generacije posavskih plezalcev. Dopoldanske rane smo celili nato popldan in tudi v nedeljo na pikniku na Lisci, pred hiško Kopitarne Sevnica. Hrane, seveda "pečenja" je bilo dovolj, spekli smo kar 4 cele obroke in še je ostalo za v žep... Končno so sedaj že res zagreti plezalci prijeli diplome, presenetili pa so z majicami: Climber level 1. Prepali smo kar v šotorih, razmetanih po celem liščinem travniku, v nedeljo pa nemarno počivali, klepetali in politizirali, za sprostitev oddebat pa oddigrali poštene partije košarke, tako ženska kot moška ekipa.
Super je bilo. Hvala za dobro organizacijo. Še na več takih zabavno sproščujočih in kondicijsko napornih vikendov.
Hahahahaha, tista po košarki pa zmaga. Men je blo še sedet težko. Je kar pasal roštilj potem, že petič v dveh dneh. Taprau plezauc poje dve kile mesa dnevno. Sorry Luka in Irena, tko pač je, hehe.
Super Špili!
Fantastiš pa bi blo, če še kaj napišeš, dej, za histori!
Skor s stola pal:))) Mihi pa Cerko sta pisatelja, ona dva bi lahko kej zapisala;)
Razturači! Superbanda!
V Iranu bojo še leta govoril o trojki iz ene eksotične evropske državice. Da ne omenjam nezakonskih otrok. Good job guys!
Napovedan vroč in sončen vikend smo izkoristili na morju. Natančneje otok Krk, Punat. Namestili smo se v kampu Maslinik. V soboto nas je presenetil nenapovedan dež v majhnih količinah, vendar se nismo dali. Plezali smo v bližnjem in ogromnem plezališču Portafortuna v sektorjih C in D. Smeri so izredno lepe, dolge in lepo opremljene. Nedeljo smo izkoristili nekateri bolj ležerno na plaži v Punatu. Proti večeru smo odpravili proti domu in že po poti planirali naslednji izlet za prihajajoči vikend. Res nimamo mira in obstanka.
Nekaj utrinkov super vikenda, 11 junakov, brez skupinske slike na spodnjih fotografijah.
Podaljšan vikend, zahvala gre Mariji za praznik, in poceni kamp v Trenti v sklopu družinskega vikenda AO Rašica nas je spet povabilo na potep. Izpred Krškega po dolgem klepetu sploh kam bi šli, smo se le odpeljali proti Italiji, čez Predel do Trente. Hotelski resort šotorov smo postavili zraven družine Zorko. V soboto smo se po obilnem zajtrku odpravila na Bavški Grintavec (2347 m) iz doline Bavšice, pot je lepa počasi vzpenjajoča pohodna pot vendar ob poti »težijo« milijoni kopriv in robidnic. Nedelja je bila za nekatere aktivna, za druge bolj ležerno. Štirje z lenobo in hiperaktivna pasja spremljevalka smo se odpravili kar z celotnim AO Rašica na otroški pohod do Čela. Cerjak in Iggy Pop pa sta »švicala« še za nas štiri ko sta gonila iz Robiča pri Kobaridu na Kobariški Stol (1673m) in preko grebena v Kobarid. Ponedeljek se je začel zelo pestro že zgodaj, ko se je mladenič Cerjak odločil, da bi jedel palačinke. »Pozdravljeni. Sem Gregor Cerjak in to je kuharska oddaja na prostem, danes se v živo javljam iz Trente. Za vas bom danes pekel najlažjo sladico in zajtrk, palačinke«. Vse je izgledalo kot da je mojster palačink, pa je kmalu sledilo vprašanje »Maja, kok se da moke not?« in že je bilo smeha preden smo napekli vse palačinke. Obiskali smo med drugim tudi plezališče Kal - Koritnica. Na koncu dneva se je Cerko namakal v ledeno mrzli vodi – 12 stopinj je kazalo na števcu, medtem ko smo ostali upali namočiti samo gležnje. Domov še nikogar ni vleklo, vendar smo se v poznih popoldanskih urah le napokali v avto, odpeljali do Komende, kjer smo pri Gorjanu jedli odlične pice in naprej proti domu.
In spet je prišel vikend, v petek takoj po službi smo se Jaz, Rok, Miha, Jerca, Črt, Grico in Jernej odpeljali proti prelepemu severozahodnem delu Slovenije, natančneje v Rateče. Spali smo dva dni v koči PD Sevnice, v Slatni. V soboto zjutraj smo se krepko najedli, napokali nahrbtnike, se toplo oblekli in se naložili v modro formulo. Odpeljali smo se v Italijo, v prelepo deželo blizu sirarne Pecol, kjer smo tudi parkirali. Mimo koče Rifugio di Brazza smo prečili čez travnik do sedla Forca dei Disteis (2201m), ob poti so nam delali družbo puhasti svizci in družine prestrašenih kozorogov. Zavili smo levo po zahtevnejši poti do vrha, malo z zmrznjenimi prsti smo poplezali in čez severni greben prišli uspešno do vrha Montaž (2753 m). Vračali smo se čez Pipanovo lestev dolgo okoli 60m nazaj do sedla in preko travnika do koče, kjer smo si privoščili zasluženo hladno pivo. Lovili smo zadnje minute odprtega Merkatorja v Kranjski gori in si privoščili roštilj v lončeni posodi na olju. Zvečer smo ob tabornem ognju neuspešno zakurili in prižgali jabolka, popili malo frankinje in se podali v zgodovinsko debato. V nedeljo so se nam pridružili še šef Pak-a Nejc, Romana in Bojč. V prijetnem ambientu Bohinjske Bele smo frikali do poznih popoldanskih ur, medtem ko sta Jernej in Mihi plezala večraztežajne na poti Mojstrovke (2332m). Pozno kosilo smo si privoščili v piceriji Bolero v Naklem in tako zaključili še en pozitivno naravnan vikend v sami dobri družbi.
9. julija smo se v zgodnjih urah podali v Logarsko dolino za dva dni. Z namenom, da z Jernejem splezava Igličevo smer v Mali Rinki, Maja in Leon pa bosta frikala pod Mrzlo goro, naslednji dan pa se podamo na skupno turo po okolici, tak je bil načrt.
Maja Fittipaldi (po legendarnem Brazilskem dirkaču) nas je urno in varno vozila po ovinkasti cesti. V Mozirju smo imeli postanek za kavo, kjer se pojavijo prve dežne kaplje in s tem dvom v vremensko napoved. Ko prisopihamo do Frischaufovega doma na Okrešlju z vso opremo se odločimo, da plezanje prestavimo na naslednji dan, isti dan pa gremo na pohod. Novi cilj je Skuta.
Turski žleb, Skuta, po drugi strani navzdol, Veliki podi, Bivak pod Grintovcem, Mali podi in nazaj v Turski žleb. Na Malih podih nas je dobila ploha. Ko smo prišli nazaj na Okrešelj preverimo vremesko za naslednji dan in sklenemo, da ne bomo čakali napovedanega dežja, zato pičimo nazaj v dolino. Osem ur smo hodili. Lepa turca v dobri družbi. Več pa v galeriji.
Za nami je Paklenica 2016. Nismo podrli rekorda v številu prisotnih, kar je velik izziv. Smo pa podirali drugačne rekorde: vročinski val je bil "ubitačan", "Zečiči" so razturali na najbolj vročo noč: le kdo bi spal, če pa si le enkrat star 1.leto! Veliko članov je prvič zaplezalo v več raztežajne smeri; super šola!
Izkusili smo tojnfe vsak dan, pojedli pri Dinku vse lignje... Skratka, vidimo se drugo leto!
Zborno mesto nedelja, ob 8.30, na kavici v kafiču pred Mercatorjem v Boštanju, je že klasika, na tečaju je vendar 6 "seunčanov". In smo se odpelal, skozi Celje, mimo Žalca, skozi Šešče (pomemna g - točka, sploh včeraj popoldan), Matke, in parking na križišču pod kmetijo Baloh. KAm smo šli? Plezališče Kamnik. Četica je odkorakala v strm hrib... so že jamral za mano: 1 uro tkole? Skoraj pol ure pa res. Čist zmatrani prišli do stene, malega Zeca je pridno prinesel Leon, se bo morala mami Kaja mal bolš začet ubuvat: šminka - "olstrake" so za v mesto, dobri podplati pa za hude dostope. Skalce smo obdeloval dobrih 6 ur. Splezal vse kar smo lahko, vse do 6a+, ha?!
Vmes je mali Zec malo le pogrešal varne roke velikega Zeca, sam kaj, če ga še priklicat nismo mogli. Je "mama" vse poštimala, dete je zaspalo in lahko smo ponovno v miru plezal. Nekako se je potemnilo, približevati se je začel črn oblak in zbežali smo proti avtomobilom. Eni, tapametni, po poti, tastare pa složno direkt po šavju in grabnih za našim edinstvenim najstnikom Borutom. Super je ženskice, ane? Sva poslušali. Mokri od švica, saj dežja valjda ni bilo, smo se naložli v atomobile in za Škafarjem. Adut je rekel do prve domače oštarije. In glej ga zlomka: V soboto sta bila z Rebeko na dveh ohcetih, prišla zjutra direkt v Kamnik, na poti domov iz plezališča, pa v prvi vasi Šešče našla pir in futr free, ustavla direkt na Šmrkl fantoušni, še včerajšnji seveda. ni kej, obvladata. Pivo je teklo, jeger, smo se kar zlili z domačimi pubeci. Sama pa sem si prislužla še eno šeško klobaso (Kmettija Kač - Šešče). Dan je bil res bogat, tečajniki pa od včeraj naprej napeti čakajo izpitne ure. (zaradi mene lohka prdate tud v javnosti). Valjda se še bolj kot prakse, bojijo teorije. Sploh niso resni?! Nejc, pomagaj!
Plezalni izlet v Čreto se je izkazal za čudovit plezalni pomladni dan. Smerce primerne za šolo, okolje prelepo. Vsi smo se naplezali.
TA DAN SE JE DOGAJALO MARSIKAJ: Žur s Tabuji v Sevnici, Solzice ve Brežicah, Ohcet Tanje in načelnika Perota v Trenti, pa seveda naša žurka. Deževno, a povsod veselo. Pomankanje ljudi na vseh žurih, saj se je bilo težko odločit kam. Slike so iz zadnjega napisanega žura, sam mankalo je, kakor so tulila mošaka grla: Lepšega spola... Smo pa zapili tri bike in nazdravljali Perotu in Tanji tako in drugače. Srečno!
Namesto krožka - Šentvid je blizu in lahko je prav zabavno!
V začetku aprila smo pričeli s tečajem ŠP - spomladanski del. Smo krepko na polovici. Tečajniki tudi že pridno obiskujejo druga plezališča.
Že deset let hodimo v Omiš in spet se je izkazal za odlično prvomajsko destinacijo. Vremenska napoved je bila izredno slaba, zato smo se tudi odpravili na pot, namesto v soboto, šele v ponedeljek. Po dolgem času smo v Karlovcu zavili na staro cesto mimo Plitvic in čez Knin v Split, kar se je izkazalo za pametno odločitev, saj so bile na avtocesti same težave, zastoji in zapore zaradi vetra. V zadnjih letih so "staro" cesto prenovili, tiste nore omejitve na 20, 30 so zdaj na 50, 60 in celo ponekod 80, tako da kar gre. Potrebovali smo samo 2 uri več kot po avtocesti, vmes pa smo doživeli pravi snežni metež. Malo smo se že spraševali, kam sploh gremo in na trenutek razmišljali o kakem apartmaju v Omišu. No, to zamisel smo takoj zavrgli, konec koncev, smo pa že kje bili s šotorom, tudi v bolj zimskih temperaturah.
Vglavnem, po prihodu v Omiš, se je pokazalo večerno sonce, kamp je bil presenetljivo suh, šotor smo postavili en-dva-tri in se odpravili še na sprehod po mestu. Zaslužili smo si en pravi masten dalmatinski fast-food! Mnjaaamm.
Vremenska napoved je bila še kar slaba za naslednje dni, ampak, kot pravijo naši jugo bratje: "glupe i hrabre prati sreča". Črni oblaki so se kopičili vsak dan, a so se tudi kmalu razkadili. Pravzaprav smo imeli vse dni idealne razmere za plezanje, kolesarjenje, veslanje, pohodništvo, tako da vam je lahko vsem prav žal, da niste prišli. V sredo so se nam pridružili še Sotelški (Peter, Tanja, Ajda in Andraž), družbo so nam delali še Štajerci (AŠ s kar 27 tečajniki!). Super, super je bilo!
Tretji dan so se nam pridružili še Sotelški (Peter, Tanja, Ajda in Andraž), tako da smo iz pohodništva prešli še na plezanje in kolesarjenje. Vremenska napoved je bila še kar slaba, vreme pa še kar super lepo. Izkoristili smo ga do konca. Pravi navdih so nam bili tečajniki alpinistične šole iz APD Kozjak Maribor. Inštruktorji so jih terali, da je bilo veselje in blazinice prstov krvave. Če niso plezali, so pa vadili manevre. Tako so bili utrujeni, da so še pir komaj nagibali. Nezaslišano! Presenetili so nas tudi Grmovški (Tanja, Andrej, Tara) in ekipa je bila popolna. Da ne omenjam rojstnega dneva od Matije. 30. aprila ga ima, kar pomeni, da ga še nikoli ni praznoval doma. Bad luck, sine!
...še nekaj utrinkov iz prvomajske Istre
Potepanje po Korziki je bilo pravo doživetje, predvsem nas je navdušila raznolika narava in barve.
Eno marčevsko soboto smo se, združeno krožkarji iz Brežic in Brestanice, odpravili pomerit v visoke stene PCL-ja. Utrinki kako zelo smo bili pridni pa v galeriji.
V soboto 06.02.2016 smo uspešno izvedli skupno turo z tečajniki AŠ in udeleženci začetnega tečaja zimskega gorništva. Poleg zastavljenih ciljev, smo se s tečajniki AŠ povzpeli po osrednji grapi še na vrh Vrtače, nadaljevali po grebenu in sestopili po južnem pobočju. Nabrali smo si nekaj novih izkušenj, kar je dobra popotnica za naprej.
Zamgovalci treme! Uspešno, pred res strogo izpitno komisijo, je izpit za pripravike-ce športnega plezanja opravilo 10 kandidatk in kandidatov. Zadnjih nekaj tečajev se je zanimivih in atraktivnih plezalno-izobraževalnih vikendov udeleževalo več žensk kot moških, toliko za statistiko. Korajža, adrenalin, zabava, zdrav duh... Skratka zmagovalci in zmagovalke: Špela, Maja, Stane, Tomi, Bojan, Blaž, Brigita, Martina in Tjaša. Čestitke!
Prijazno vreme je na plan zvabilo aktivne in neaktivne plezalce. S tečajniki, zdaj že pripravniki, zadnje šole smo plezali v Kotečniku (blio nas je 9, vendar brez fotoopreme) in na Kalniku, od koder so tudi slike. Kratki rokavi, sončne opekline, veliki podvigi, nove zgodbe za vnuke ...;)
Igiv pristop, veliko nalog, pridni otroci, delavni inštruktorji, zabavno vzdušje. Več bodo napisali otroci sami. Ni pa lahko vadit na tako zahtevni napravi. Otroci, srečno!
Letos že drugi tečaj ŠP je presenetil s številom prijavljenih tečajnikov. Resno smo se lotili dela in po 10 tednih prišli do konca. Plezali smo v Armeškem, Vipavi, Črnem Kalu, v PCLju, Brežicah in seveda se spoznavali z manevri in trenirai redno vsak petek v Brestanici. Slike so priča dobremu druženju. Tjaša, Katja, Martina, Petra, Nataša, Špela, Maja, Gita, Stane, Žiga, Tomi, Bojan, Blaž: Z osvojenim znanjem novim stenam naproti!
Na željo staršev brežiških otrok, mladih plezalcev, smo jim na klubu podarili plezalno urico. Navdušenje je bilo na višku, pristop hkrati resen in zabaven. Moram povdariti, da so posamezniki presenetili, saj so že prej plezali, za ostale in njihovo zavzetost ter zagretost pa tako nimam besed. Ker so bili pridni, še ponovimo 
.
Z Binetom sva izkoristila lepo vreme in se odpeljala k severnim sosedom v večraztežajne smeri v steno Rote Wand.
Enajst moških, 16.,17. in 18. oktober 2015. Doživljali smo 2. moški vikend v Paklenici.
Tradicionalni PAK-ov Kostanjev piknik
V torek, 20.10.2015 se je v OŠ Brestanica odvijalo Področno tekmovanje v športnem plezanju za osnovne šole. Udeležba je bila rekordna, saj se je pod steno zbralo 40 otrok iz devetih osnovnih šol iz Posavja. Organizatorji so bili dobro pripravljeni in tekma je bila tekoče izpeljana. Velika udeležba pa je le potrditev, da se za športno plezanje odloča vedno več otrok.
Ženskice, PAKovke, smo preživele ponovno čudovit jesenski vikend. Pričevanja vam prikazujejo slikice v galeriji, v poročilu pa zgodbice, občutki povedo vse.
Družinski tabor ali tabor za vse, ki jim je narava blizu.
V avgustu smo z družino planinarili okrog Grossglocknerja in Scharecka ter uživali v gorskih razgledih. Najbolj zanimiva je bila tura na Grossvenediger, saj smo pomagali pri reševanju Avstrijke, ki je pred mojimi očmi padla v ledeniško razpoko, na navidez prijaznem ledeniku. S pomočjo avstrijske gorske službe je bila akcija uspešno izpeljana. S srečnim koncem smo zapustili Visoke Ture in se premaknili v Dolomite. Izkoristil sem priložnost in z Albinom Simoničem-Binetom splezal smer Oro e Carbon (7a, 400 m) v steni Mur del Pisciadu nad prelazom Gardena. Lepa plezarija in kompaktna skala. En raztežaj sva morala zaradi mokre skale obvoziti na sosednjo smer in splezala raztežaj 7a+. Smer sva oba splezala prosto na pogled/flash. Ker se je toplo poletno vreme nadaljevalo sva izkoristila še naslednji dan in se spoštljivo podala v Zahodno Cino. V dobrih šestih urah sva preplezala znamenito klasiko Scoiattoli Kante - Raz kortinških veveric (VIII, 580 m). Vertikala, izpostavljenost, resna plezarija. Potem je moj soplezalec odšel domov in prišla je družina Sotelšek, s katero smo se imeli res super. Otroci so uživali, vriskali, veliko hodili po hribih in pridno papcali. Proti koncu dopusta sva s Petrom izkoristila tri ure in jo mahnila v steno nad prelaz Giau ter splezala lepo smer VI+. Za pokušino sva plezala tudi v Cinque Torri, ampak za kaj resnega je zmanjkalo časa. Sigurno se v Dolomite še vrnemo.
Le slab teden je minil, mi pa smo se že zopet skockali skupaj in evo nas. Se že vzpenjamo proti Turskemu žlebu novim dogodivščinam naproti.
05.07.2015 smo obiskali dolino Krme. V okviru alpinistične šole smo preplezali 400 metrsko smer, DKV v ostenju Velikega Draškega vrha, v Trapezu.
Tura z dolgim dostopom in še dosti daljšim sestopom, ki se je zavlekel tja do polnoči. Navdušenje tečajnikov in vzdušje nasploh sta bila cel dan enkratna. Takšnih avantur ne pozabiš!
En res lep dan. Izkoriščen maksimalno. Od zelo ranih do zelo poznih večernih ur.
Zadali smo si dve lažji smerci, pa zato ob tem naredili čez 1600 višincev samo gor pa še dolgi, kačast sestop. Ja je še kar snega, kljub bolj mili zimi. Za začetek sezone kar dolga. Da ne govorim o muskelnfibru; danes, dva dni po turi, noge še vedno kot hlodi. Druagče super družba v idealnih plezalnih pogojih. Še več takih dni, čestitke sotrpinom!
Aljaž je v ponedeljek, 4.5.2015 splezal smer z imanom A je to, ocenjeno 8a.
Fantastične fotke! Nam je kar malo žal, ker smo, namesto v Arco, šli v Omiš. No, po drugi strani si je pa tudi naš sine malo oddahnil od tečnih staršev, hehe. Še takšnih galerij!
Utrinki petkovega sončnega vremena in vetrovne, snežne sobote, ko smo napadli Kotovo sedlo, a zaradi močnih sunkov vetra in slabih razmer obrnili.
Predstavniki ŠPO Brežice v drugi tekme sezone Vzhodne lige, v Vojniku, 8. 2. 2015.
V nedeljo 25.01.2015 smo kljub ne najboljšim razmeram uživali.
Po bučnem in dolgem podaljšku božično-novoletnega druženja me v soboto zjutraj preseneti mail s strani KA PZS. Ajde, pa grem, če že nekdo mora. Popoldne sicer obžalujem odločitev, a poti nazaj ni več. Nahecam še Gorazda in zvečer se že peljeva v Krmo. Uro nastaviva na 3 in se trudiva zaspat.
Lepa in dolga zgodba je pred nama. Polna zanimivih dramatičnih zasukov, a na koncu veselje. Skromen spomin pa na sledečih fotkah ...
Super vzdušje, dobra družba, odlični bolderji, še boljša hrana, vse skupaj bombastično.
Avtor slik je Jernej Kastelic.
V soboto, 22.11.2014 smo se ob 8.00 uri prav tako kot pred mesecem dni, dobili na parkirišču v Armeškem. Namen je bil dokončati, kar smo pred dobrim mesecem zastavili. V slogu bratstva in edinstva je naša deveterica z najmlajšim Andražem in Mihovo prikupno psičko, povezala potko v celoto. Klopce, mizica in celo obešalniki pa čakajo, da jih sprobate. Zaključili smo na Ribniku, kjer smo nasitili tudi naše želodčke.
Pa nam je le uspelo. Sicer še kako uro, pa bi morda še katera...
Navkljub slabi vremenski napovedi, smo se v Peroj minuli petek odpeljale, ja, 4 PAKOVKE, mamice. Veselje, klepet (res veliko tega), papica, smo lutale, smo odvodnjavale in tudi fuuul plezale. To je rezultat dvo, no skoraj trodnevnega druženja. Vsebine je seveda ogromno. Me bi še, ampak "djuti kols". Pridemo še nazaj, saj je kamin pri Voglarjevi kučici tik pred obratovanjem, pol pa pade odojak!
V soboto 18.10.2014, je v plezališču v Armeškem potekala delovna akcija. Ob 8. uri se nas je zbralo vsaj 12 lokalnih prijateljev Armeškega. Uredili smo nove podeste in utrdili že obstoječe, nastale so nove udobne poti, izkazali pa smo se tudi kot odlični mojstri pri izgradnji stopnic, odstranili rastje in podrta drevesa. V dobri družbi pa je dan minil kar prehitro, projekti in nove ideje pa so se kar sproti odpirale. Zato smo sklenili, da se delovna akcija ponovi čimprej.
Na sončno in sprva vetrovno soboto smo plezali v plezališču pod Reško planino in uživali v jesenskem vremenu. Mladi so polni elana in zagona napadli smeri in bili zelo uspešni. Imeli smo se tako lepo, da je dan minil kot bi mignil.
V nedeljo smo plezali v Kotečniku v sektorju Pisani svet. Super skala, dobra plezarija in prava energija. Na mladih svet stoji!
V soboto smo uspešno izpeljali skupno turo, nabrali nekaj novih izkušenj in uživali v dopoldanskem soncu. Namen ture je bil preizkus mladih pripravnikov v samostojnem plezanju v navezi in seveda prenosu znanja izkušenejših plezalcev na manj izkušene v relativno varnem okolju. Ker se je vreme popoldne sfižilo, smo s plezarijo predčasno zaključili, dobro vzdušje pa se je nadaljevalo tudi v odlični lokalni oštariji. Bravo naši pripravniki za opravljene vzpone in pa Mihi, ki ga je na vrhu svoje prve VI čakal tudi krst. Ker mi slik niste poslali, prilagam samo moje:
Plezali smo:
- Weg der schonen Manner, VI-, 220m, Mato in Robi
- Thymianpfeiler, VI, 220m, Lenart in Klemen
- Serengeti, VI, 270m, Goran in Mitja
- Feuervogel, VI, 210m, Peter, Tanja in Miha
Poletno raziskovanje in pohajkovanje po Špansko-Francoskih Pirenejih.
19 in 20 julij nas je nekaj klubskih srečnežev preživelo dva lepa dneva in zabavna večera v osrčju Zahodnih Julijcev. Spali smo kar pod milim nebom, plezali pa v Mangartovi JZ steni in v Beli peči nad Sello Neveo. Za pokušino nekaj slik iz JZ raza v Mangartu. Lepo je bilo.
Čas je bil za izlet. Ker smo bile mame doma, smo se odločile za izlet, ki nam je dal ogromno: otroci so se imeli fantastično, v zdravem in res lepem ambientu! Ponovno je prišla na dan potrpežljivost mam, a vseeno vesele ob koncu dneva za živahno in glasno preživet dan. Pobegnili pa smo tudi nevihti! Uživajte v slikah, bomo še ponovili!
V nedeljo 18.5.2014 smo v polni zasedbi napadli zagrebške stene. Borili so se najmlajši pionirčki, tekmovalci, izkušeni inštruktorji in športni plezalci. Lepo je bilo gledati kako se fronta širi na vse strani tudi pod najbolj strme previse in strehe. Začetni napad je bil ofenziven, potem pa je sledilo prešerno vzdušje in zmagoslavje. Tudi pionirčki so bili pridni. Celo tako, da so na koncu dobili sladoled.
Prilagam še nekaj slik.
LP, Andrej
V nedeljo smo se s tečajniki odpravili v Armeško, kjer so plezali in spoznavali svet vertikale. Odlično jim je šlo in z veseljem so premagovali svoje prve metre. Najprej so se seznanili z etičnim kodeksom, potem se učili varovati, plezalti na top rope in se luštno imeli. Družbo so nam delali tudi zagrebčani, ki so bili precej živahno razpoloženi. Nekaj trenutkov sem ujel v objektiv.
Nekaj fotk sem našel in jih prilagam zraven.
Utrinki iz Okrešlja
Prelepa Logarska in Okrešelj. Mrzel a lep vikend.
Z Brankotom sva se odpravila v dolino Krme...
Na Korošici se je večina tečajnikov prvič seznanila z alpskimi stenami. Vreme je dobro sodelovalo, preplezali smo veliko smeri v Dedcu in Vršičih, bilo smo številčna druščina - 8 šolarjev in 5 mentorjev. Kratek povzetek dogajanja na fotografijah ...
Obetavna vremenska napoved nas je pognala prenočit v Logarsko dolino. Ob 5. uri zjutraj smo z nahrbtniki na ramenih čudno pogledali v nebo - vesoljni potop smo preživeli v gostilni Na razpotju, kjer še niso zaključili ohceti. Šele zgodaj dopoldne smo zbrali pogum in odrinili ...
Letos so se pomerili v hitrosti
20. junija, tik pred koncem šolskega leta, smo pri Posavskem alpinističnem klubu izpeljali Občinsko prvenstvo za osnovnošolce. Tokrat smo se prvič odločili za hitrostno plezanje. Tekmovanje se je pokazalo za zelo atraktivno. Otroci so bili nad malo drugačno tekmo, navdušeni. Vročini navkljub so oprimki, tokrat veliko večji, tekmovalce razvrstili po času. Vsi so plezali dvakrat, vsaka kategorija svojo smer. Seštevek časov in dosežena dva vrhova, sta dala končnega zmagovalca. Med osnovnimi šolami si je prvo mesto in pokal priborila OŠ Krško. Občinski prvaki v preteklem šolskem letu po kategorijah so tako postali:
cicibanka Eva Košenina, OŠ Krško,
ciciban Luka Zupanc, OŠ Brestanica,
mlajša deklica Lina Buršič, OŠ Krško,
mlajši deček Kajetan Voglar, OŠ Krško,
starejša deklica, Lara Zupanc, OŠ Brestanica
in starejši deček, Aljaž Motoh, OŠ Koprivnica
Pred vrati so počitnice, kar pa ne pomeni, da plezalci ne bodo aktivni. Znanje in moč bodo preko poletja prenesli iz telovadnice v posavska in druga slovenska plezališča.
PAK
Začeli smo z alpinistično šolo in delo smo zastavili - šolsko. Prva tura je bila posvečena odkrivanju skritih kotičkov Bohorja in spoznavanju skupine - teambuilding:) Fino je blo ...
Tokrat sva se z Markotom mudila v Chamonixu, kjer sva splezala dve lepi smeri.
Lani narejena in splezana smer izpod rok Luke Krajnca in Binča Šimoniča je seveda kar klicala po prvi ponovitvi. Grma je takoj po prihodu iz Kanade že pozval na akcijo. Jaz pa sem imel to smer tako ali tako v kratkoročnem planu ...
Prijeten dan v gorah z mentorico!
3. akcija SMAR je potekala na območju italijansko-švicarske meje. Prvi dan smo plezali v Val di Mellu, drugi dan pa se preselili na švicarsko stran pod Piz Badile, kjer smo splezali po dve smeri. Akcijo smo zaradi spremenljivega vremena zaključili s frikanjem na Bernina Passu. Blo je pa tak ...
Po dolgem času me je za plezarijo zopet poklical Grma. Njegovim idejam seveda ne gre reči ne, čeprav te ob njihovi predstavitvi malo stisne. Dan za razmislek - odločitev je bila tako ali tako jasna. Z Andrejem se res dobro razumeva - plezati z njim mi pomeni veliko. Beseda je zopet dala besedo ...
Na 2. akciji SMAR smo plezali v Dolomitih, natančneje nad dolino Zoldo v skupini vrhov Bosconero. 2 plezalna dneva, 2 smeri, zadnji dan žal slabo vreme. Vsekakor pa verjetno eden najlepših kotičkov Dolomitov - vsaj zaradi koče Casera Bosconero, ki je res cartig. Toplo priporočam!
V nedeljo smo se z Rokom, Aljažem in Andražem odpravili v Zagreb malo pretegniti. Roku in Aljažu je med drugim uspelo v smeri z oceno 7a in 7b. Tu pa je nekaj utrinkov...
V torek, 10.04.2012 smo v Brestanici izvedli odprto občinsko prvenstvo 2012. Tekmovalo je 22 otrok iz 6tih osnovnih šol in vrtcev. Vsi so se borili v dveh smereh in prikazali lepo in dobro plezanje. Za najvišja mesta se je bila tudi huda borba. Čestitke vsem!
Posavski frikoti smo novo leto dočakali delovno, kot se to za nas tudi spodobi. Jerca, Nadja, Grega in jaz smo se po težko sprejeti odločitvi naposled le odpravili na italijansko obalo rož, v Finale Ligure. Plezali smo 6 dni (Grega 7:)), 2 dni vmes počivali ter porabili dve noči za pot tja in nazaj.
Več pa naj povedo slikice. Mimogrede, težko je izbrati med nekaj sto dobrimi.
Spet mi je pisal Grma. Jaz dela čez glavo, on dve mamljivi ponudbi, med katerima je Ulina seveda izstopala. Ni bilo kaj. Zapregel sem na polno, tipkal dva dni skupaj in ... je zneslo. V četrtek zvečer sva se dobila v Ljubljani in se odpeljala v Vrata. Sledilo je zlaganje in sortiranje robe, zaskrbljenost nad hudo vlago in gledanje v meglo. Budilko sva nastavila na 4. zjutraj ...
Grma me je poklical v torek (9.8. če se ne motim) in predlagal ... seveda sem ostal brez besed. Prav dolgo pa nisem odlašal. Priložnost it v Eiger z naj slovenskim alpinistom pač ni vsakdanja. Spremenljive vremenske napovedi so naju skoraj zadržale doma. V sredo zvečer sva bila že zmenjena za rezervni cilj v Vratih, v četrtek, dobesedno tik pred dvanajsto, pa sem "letel" na vlak za Maribor. Grmovška sta me še mlace nahranila, nato pa se je začelo ...
Tabor perspektivnih alpinistov Slovenije v stenah Mont Blanca nad Courmayeurjem. Doživetje in pol ... več v poročilu in objavah na spletni strani www.pak.si.
Dan v veličastni samoti Velebit na najboljši skali brez vstopnine raztežaj od ceste.
Z Markom Levičarjem sva se udeležila vsakoletnega tabora perspektivcev v Chamonixu. Zaznamovali so ga predvsem slabo vreme, splezani dve smeri in nova poznanstva ter spoznanja. Vsekakor se tja še vrneva ...
Vzhodna liga - Posavski tekmovalci, feb 2011
Slap v dolini Zajzera.
Vzhodna liga 2. tekma
Z Markecom sva se nekaj dni po Rinkah podala raziskovat nama neznane kraje. Primorska naju je pričakalav vsej svoji lepoti in vsej svoji specifičnosti. Blo je pa tak ...
V soboto, 29. 1. 2011 sva se z Markom odpravila pogledat nad Okrešelj. Najin cilj je bila direktna smer v Mali Rinki: IV/4+, M ...
V torek, 25. januarja, sva z Bojanom preplezala (če se ne motim) najino prvo skupno smer. Solirala sva nekje v območju Tomazinove smeri v Stenarju. Več pa povedo fotke ...
Prve tekme V lige 2011 se je udeležilo 10 mladih klubskih plezalcev: 5 lecinciranih in pet otrok, ki so bili prvič na taki tekmi. Vzdušje je bilo prav zabavno, otroci so plezali brez pritiska in uživali 100/h. ptujčani so pripravili še veliko dejavnosti, ki so se odvijale preko celega dneva. Veliko pa je bilo na uporabo tudi športnih rekvizitov.
Nekaj slik s potepanja v primorskih stenah in grapah ter prvi slapovi, december 2010.
Plezanje Dolge Nemške smeri, ki sma jo spodaj povezala z Sinjim Slapom
To smo rabli! Super zabava, super plezanje, pomoč in spodbujanje... Že dolgo ne takegap pozitivnega dogodka. Delovno in plezalno, družabno in zabavno se nas je srečalo in uživalo veeeliko pakovcev vseh let!
Sprejem "mladine" v alpinistične vrste, dva alpinista, trije pripravniki.
Zbrali smo se v prelepi idili; novozapadli sneg - koča na Grohatu. Okoli 20 pakovcev se nas je veselilo pozno v noč, no že proti jutru so obnemogli ta najbolj zagreti. Sprejem je bil res dobro organiziran. Pripravniki so se predstavili in povedali kratko zgodovino o svoji alpinistični karieri z besedo (Marko, Tonč in Edo), nova alpinista, Nejc in Rok, pa sta se predstavila ob slikah. Res dobro! Tudi "sprejemna" komisija si je zadala zanimivo nalogo: vsakega nadebudneža je v svoje vrste sprejela na edinstven način. Res vredu krst. Družba pa tudi pestra: od starosti pol leta do kar krepko čez petdeset, vsi pa čili in razpoložljivi.
Na otvoritev povabili tudi prijatelje iz Zasavja. Vsi skupaj smo se naplezali in napapcai. Lep dan, dobro plezanje, super druženje.
Mladi Pakovci na Plezalnih dnevih Kranja , november 2010.
Aljaž dosegel odlično skupno 6. mesto v balvanskem plezanju v državi!
V okviru Plezalnih dnevov Kranja smo se od 26. do 28. novembra 2010 udeležili Državnega prvenstva v balvanskem plezanju in težavnosti. Balvanska tekma je bila hkrati tudi zaključna.
Pakovci smo tekmovali v konkurenci cicibank, cicibanov, mlajših dečkov in starejših deklic.
V petek so mlajši pod vodstvom Nejca Pozveka tekmovali v težavnosti. Aljaž Motoh je zasedel odlično 6. mesto, Jaka Pinterič pa je delil 11. mesto. Urška je priplezala visoko in osvojila 23. mesto.
V soboto smo lahko spremljali Nino Kurinčič in Jako Pinteriča v osmih balvanskih problemih. Kljub zelo dobrem plezanju, jima je do vidnejšega rezultata manjkalo mogoče le malo več odločnosti in sreče. Nina je dosegla en vrh, dodatne tri vrhove pa je imela praktično že v žepu, pa so se ji izmuznili predvsem zaradi neodločnosti. Na koncu je z 1 vrhom in 5 bonusi zasedla 24. mesto.
Jaki se je videlo, da je zelo motiviran, vendar ni šlo vse po njegovih načrtih. Dosegel je 3 vrhove, a tudi to ni bilo dovolj za vidnejši rezultat, s še 4 bonusi je zaključil na 20. mestu.
V nedeljo sta se preizkusila v balvanih Urška Sagernik in Aljaž Motoh. Plezala sta v osmih balvanskih problemih po izrazitih previsnih razčlembah ali pa v ploščah skorajda brez grifov.
Urška si predvsem pridno zbira izkušnje in se zagnano spopada s previsi. Dosegla je 1 vrh in 3 bonuse, skupaj 25. mesto.
Aljaževi cilji so bili zelo ambiciozni. Premišljeno je plezal, mogoče premalo odločno za presežek. Ni se moč znebiti vtisa, da bi zmogel z malo trme še vsaj dva vrhova. Aljaž je bil razočaran kljub delitvi 5. mesta s 4 vrhovi in 5 bonusi. Odlično! V skupnem seštevku je potrdil odlično uvrstitev na 6. mesto.
Nina Kurinčič je tekmovala v težavnosti. Na lepo postavljeni smeri je plezala dobro, nekoliko nepričakovano je zdrsnila pri vpenjanju pod streho. Z malo sreče, bi dosegla svojo najboljšo uvrstitev v DP. Uvrstila se je na 21. mesto.
Plezalci PAK na visokogorski plezalni turi na Korošici
Po deževnem obdobju in obilici treningov na umetni steni so se tekmovalci Posavskega alpinističnega kluba v športnem plezanju podali v visokogorje na skupne priprave. Za izhodišče smo izbrali Kocbekov dom na Korošici. V soboto, 2. oktobra 2010, smo se, Aljaž Motoh, Nina Kurinčič, Jaka Pinterič in Rok Molan, skupaj s trenerji in ostalimi člani PAK, v neprijaznem, mrzlem in deževnem vremenu odpravili s planine Podvežak na Korošico. Meglo in oblake smo kmalu zapustili v dolini. V gorah nas je razveselilo prijetno jesensko sončno vreme.
V prelepem okolju ob vznožju Ojstrice in Lučkega Dedca se je v zadnjih letih uredilo prelepo visokogorsko plezališče, ki ponuja obilico plezalskih smeri za vse okuse. Seveda ni naključje, da se je ravno v okoliških stenah in steni Lučkega Dedca pisala zgodovina slovenskega alpinizma. V Stebru Dedca se je premikala meja mogočega (VI+ (6a?!)).
Prvi dan smo plezali v sektorju Pod Ojstrico. Preplezali smo 10 smeri, večino prosto na pogled ali »flash« , z ocenami od 5b do 6c+. Mladi plezalci so bili s preplezanim zelo zadovoljni, po njihovo so bile nekatere smeri »carske«.
Zvečer je za nas prijazno skrbela Mojca, oskrbnica Kocbekove koče. Siti in dobro razpoloženi smo se veselili naslednjega dne.
Drugi dan smo se podali v še daljše smeri v sektor Pod Kočo. Smeri so dolge do 30m in zahtevajo pretanjeno tehniko nog. Preplezali smo 7 smeri, z ocenami od 4b do 6b. Ker nas je do avta ločilo še 2 uri hoje, smo se v poznem popoldnevu poslovili z željo, da se drugo leto spet vrnemo.
Za plezalce sva skrbela Bojan Kurinčič in Ambrož Novak.
Tokrat je šlo vse po načrtih, no skoraj vse!? Zadeli smo dva prekrasna jesenska dneva. Kopali smo se v čudovitih jesenskih barvah, malo pa tudi v megli. Plezali v okoliških stenah (športni plezalci in alpinisti), osvajali vrhove dvatisočakov okoli. Zbralo se nas je 14 in vam moram povedat: ŠE KDAJ!
Tekma Korenjak Masters 11.9.2010, mlajše in srednje kategorije
Petra je na klubu že nekaj časa. Tokrat se je prvič preizkusila v plezanju v ta pravi steni. Ja, je tečajnica zadnje alpinistična šole kluba. V veselje mi je bilo v hribih po več letih plezat z ženskico z matičnega kluba! Ženskih vzponov - naveze na klubu, ni veliko! Grintavčev steber sem že plezala pozimi. Zdel se mi je primeren prvi cilj za Petro. Bila je navdušena.
Petica, pa še v Mojstrovki, kjer nisem plezala! Ajdi Petra, to zmoreva! Brez da bi razmišljala, da je smerco ipak zlezal mojster Zaplotnik na mojega rojstva leto! Ja, to ni več klasika! Psiha je ta dan igrala pomembno vlogo. Pa sva vseeno zmagali. Zame je Petra opravila alpinistično šolo-kopni del! Čestitam!
Na lepo avgustovsko soboto sva z Gorazdom uživala v samoti prepadnih sten Zahodnih Julijcev. Plezala sva smer Meč, izrazit raz Koritniškega malega Mangarta. Gorazdova dologletna želja, ki pa se je pokazala kot precej trd oreh ...
Preživeti trije tedni v izjemnih evropskih plezališčih ...
Na spodnjih slikah je ujetih nekaj trenutkov iz pohajkovanja po Alpskih vrhovih, ki kažejo svoj božanski nasmeh....
Tokrat smo se odločili poletni klubski tabor preživet nekaj dni v Paklenici. Vreme je služilo super (hladno), ljudi veeeliko, družba zelo dobra, preplezalo pa se je veliko število športnih in dolgih smeri. Udeleženci smo bili tako člani z družinami, mladi in starejši športni plezalci in alpinisti. Stvar bo treba ponoviti!
Vzhodna smer v mali Rinki
Tokratno šolo je obiskovalo 6 tečajnikov in tečajnic. Vsi so opravili praktični in teoretični izpit. Postali so mlajši pripravniki. Zaradi slabega vremena tekom tečaja nismo obiskali nobenega drugega plezališča. Tako si tečajniki niso mogli priplezat zadosti smeri. Še sva jim dolžna izlet v lepem vremenu v neko drugo plezališče. Tečaj sva vodila Sandra in Nejc, z Jožetovo pomočjo.
Omiš in okolica je res fantastičen kraj za aktivne počitnice. Še bomo šli tja !!!
Eden najlepših dni mojega življenja v hribih. Plezarija en sam užitek, vreme izjemno, družba prav tako. Vse najboljše ...
Odlične razmere so nas zvabile v to zimsko klasiko. Gužva v smeri pa je pripomogla k temu, da smo imeli pravi fotosešn! Z Matotom sva v najtežjem delu zmogla levo varianto - po kaminu. Skratka, nepozabno dobro ...
Neko januarsko soboto v začetku 2010 smo šli na Jezersko ... in tudi domov:) Blo je pa tak ...
Osvojitev Leninovega vrha in spoznavanje Kirgizije, pravljične dežele.
Povsem sam sem odjadral proti morju, tam pa našel precej plezanja željnih in radoživih ljudi. Res nam ni bilo dolgčas. Sicer pa naj slike govorijo o lepem pakleniškem tednu ...
Z Matejem sva se pred mojim absolventom zagnala pod Kogel. Ne prav dobra dnevna forma, žgoče sonce spodaj, grmenje in hlad zgoraj, počasna in negotova plezarija z navijanjem v glavo ... to so bistvene značilnosti plezalnega dne. Seveda še zgrešen detajl in obvoz po Kamniški. Vsekakor se vrnemo po original!
Z Gorazdom sva delno uresničila zastavljeno - namesto Čopa sva vremenskim (ne)prilikam prilagodila turo in iz Stene pobegnila čez Ladjo. Vsekakor pa velika tura, resna plezarija in prijetna utrujenost.
Ašo
Neke precej oblačne nedelje sva se podala na Jezersko in splezala smer Ekar-Jamnik. Smer ni ravno lepotica, je pa zelo solidna. Detajl je težak, zahteven gib. Naju je pa na vrhu za nagrado počakalo sonce. Doma sva bila že za kosilo.
Sobotna smer že v petek.
Plezala Marko in Matej
Bili smo na otvoritvi novega plezalnega centra v Zagrebu in smo navdušeni. Center je zelo lahko dostopen iz Krškega. Do tja je točno 43 km oz. pol ure (če ne čakaš na meji), večinoma po avtocesti, potem pa samo ena pentlja in še malo. Točne koordinate so 15°51'37''E / 45°48'21''N za tiste, ki imate GPS, drugače pa je to ob velikem trgovskem centru Solidum. Ko zavijete k centru, greste takoj levo in za Baumaxom desno, potem pa se že vidi stavba. Več informacij o terminih in cenah najdete na naslovu www.penjackicentar-zagreb.hr.
Smučanje z vrha Turskega žleba do Logarske doline = 1400 metrov višinske razlike!
Na Korziki smo preživeli en lep in športno aktiven teden. Plezali smo na granitu, ki nas je vse navdušil, še posebej različne oblike, strukture in barve. Začeli smo na severu otoka in se postopoma pomikali ob zahodni obali proti jugu. Plezališča so manjša, ampak edinstvena in res nekaj posebnega. Poleg plezanja smo bili zelo navdušeni nad gorato pokrajino in čudovitimi plažami ter zgodovinskimi mesti. Splezali smo na Monte Gozzi (220 m) in trojica naših smučarjev je smučala z vrha Monte Cinta (2706 m). Skratka Korzika je zelena dežela, vredna obiska, kjer vsakdo najde šport zase.
V nedeljo sva z Nejcem splezala kr eno res dobro smer.
Zadnji aprilski dan smo Grega, Marko, Gorazd in jaz preživeli v Babni. Značilnosti dneva so občasen dopoldanski dež, večerno sonce, prazne stene in super plezarija. Vsaica pa se počasi preobraža - vrača se pomlad.
Po dolgem času se spet dogaja, da smo vsak vikend zelo plezalsko dejavni. Tokrat v Klemenči peči, ki ponuja številne dobro navrtane, a značilno alpske smeri. Strme in drzne linije v povprečni skali. Vreme pa povsem aprilsko - bilo nam je vroče in bili smo mokri.
Pred novim letom sva z Andrejem preživela en teden v plezalnem območju Finale Ligure. Območje ima veliko plezališč z lažjimi in težjimi smermi, enoraztežajnimi in večraztežajnimi. Zanimiva pokrajina, možnost kopanja v morju, plezanje, kolesarjenje in še kaj bi se našlo. Skratka, vredno obiska.
V Kalškem grebenu sva Marko in jaz splezala eno smer, za katero meniva da je nova. Podatke še preverjava
Tri dnevno kolesarsko potovanje po Avstriji, Italiji in Sloveniji je bila prava avantura. Čez dan sva kolesarila in se potila med vzpenjanjem na prelaze, na vrhu fotografirala na okrog, uživala na spustih v dolino in kampirala ob rekah. Pustolovski način življenja v naravi, kopanje v rekah in spanje na črno nama je postalo prav všeč.
Kolesarski izziv nama je predstavljala panoramska cesta, ki naju je pripeljala pod vznožje Velikega Kleka. Ambient je bil enkraten in ves trud je bil s čudovitimi razgledi in dolgim spustom v dolino poplačan.
Prikazanih le 304 od 306 najdenih galerij.
V nastavitvah prikaza izberite višje število prikazanih, če želite videti vse.
Nastavitve prikaza