V nedeljo 20. maja, je v Celju na popolnoma novi steni potekal zaključek Vzhodne lige 2018. Stena nas je res vse fascinirala, mladina pa je tudi komaj čakala, da so se podali v lepe smeri.

Želja po plezanju je zavrtela Arnotovo telefonsko in takoj sem sprejel je 1. predlog Posavske legenede - Klek. Izbrana smer je Žlogarjeva. En cug 6a+, dva 6a, 5b in 4c. Vstopne trojke, ki je opozarjala na ocene iz "nekega drugega časa", seveda nisem poslušal in je "kao" ne omenjam.

Začelo se je težko, lomili so grifi, potreben je bil počitek. Kvaliteta skale je nihala od slabe do obupne, mestoma je dosegla tudi "ojej-jej"! To je južna stena Kleka in je precej slabša skala in manj plezana kot zahodna. Razgledi lep, vreme zelo lepo in je to lepoto komajda zdržalo do konca, a vendarle jo je. Opazovala sva mogočne neznane ptiče, ki so krožili v zadnjih raztežajih in se oglašali s popolnoma meni tujim zvokom. Poleg tega sem v svojo zbirko (ne več) tujih zvokov dodal tudi zvok odlomljenega klina. "Pa samo usest sem se hotu", če napol citiram Humarja. V trenutku je bilo vsega srečno konec. Moj nekaj metrski padec je zadržal svedrovec, ki je bil cca 2 m pod tem nesrečnim klinom. 1:0 za svedrovce. Presenečen se se potegnil nazaj, malo jezen vstavil frenda na mesto klina, se usedel nanj, poiskal grife in nadaljeval, kot da ni bilo nič. Seveda je šel z menoj za spomin. Če pogledamo foto klina, je bilo cca 1 mm širine in dolžine 7 mm "mesa", vse ostalo je odrjavelo že dolgo tega. Klek je bil leta 2012 odstranjen iz Hrvaškega športnoplezanega vodnika. Glede na videno in doživeto je to pravilna odločitev.

V sestopu sva poslušala basni o Kleku, ki jih je zapisal Valvasor, pripovedovala pa "poklicna pripovedovalka". Saj tako so rekli bratje Hrvatje, ki so tudi plezali in s katerimi smo zaključili na pivu v Oguljinu. Super družba! :)

Bil je doživet in poln dan. Pa to je bila šele sobota...

Arca se še nismo naveličali, zato smo tudi letos prvomajske praznike preživeli pod Colodrijem.

Za prvomajske smo šli z babico na jug.

Provomajske v Font-u

V četrtek, 26. Aprila sva se z Ambrožem pridružila ekipi bolderašev iz Ljubljane na 10-dnevni »trip« v Francoski Fontainebleu. Kljub 14-urni vožnji smo se najbolj zagreti že prvi dan spravili nad balvane. V prvih dveh dneh je v sektorjih Rocher aux Sabots  in L'Elephant padlo že kar nekaj balvanov ocenjenih z 7a, kar je le potrdilo formo. Naslednja dva dni smo zaradi neprestanih ploh postopali po hiškah in igrali tarok. Po predolgi pavzi smo se v sektorju Bas Cuvier posvetili znanim klasikam, kot tudi težjim balvanom z ocenami od 7a do 7b+. V sredo smo se odpravili v skriti sektor v katerem so se projektirali balvani ocenjeni od 7a do 7c, nekateri žal neuspešno. V četrtek  smo se kljub že prej dogovorjenemu pavziranju, sprehodili čez par sektorjev, ter dopustniško preplezali par lažjih balvanov v sektorju 95.2. V petek smo se spet zapeljali v skrivni sektor, v katerem je bila le majhna peščica balvanov zato smo se prestavili v že znan sektor Bas Cuvier, v katerem sem po parih poizkusih splezal svoj projekt Carnage z oceno 7b. V soboto smo plezali v sektorju Bois Rond in sicer rdeči krog, ki ga sestavlja 40 bolderjev težavnosti od 5b do 7a, ocenjenih nerealno, ker smo se v nekaterih zelo spotikali. Zadnji dan smo tako dobro izkoristil in se naplezali. Cel naslednji dan smo presedeli v kombijih na poti domov in v Ljubljano prispeli okoli polnoči. V sredo je na dobro formo pokazal tudi uspešen vzpon smeri A je to!.

Besedilo: Rok Molan

Omiš se je spet izkazal za prvovrstno destinacijo za aktivno preživljanje prvomajskih praznikov. Deset dni je minilo kot bi mignil. PAKovske barve smo zastopali Bedrač-Voglarji in zaljubljena naveza Stopar-Špiler, ostali so se raztepli po drugih evropskih državah. Družbo so nam tako delali Štajerci in Poljaki. Drugače pa klasika: plezanje, feratanje, kolesarjenje, pohodništvo, kopanje, roštiljanje, skrb za primerno hidracijo ob večerih, branje knjig, igranje igric... Kdor ni šel, mu je lahko samo žal.

Že dolgo sem imel željo izpeljati turno smuko s Krna. Tokrat sem izbral pravšnji dan, dobre razmere in fajn družba.

Dobre razmere tekoče sezone sva z Matejem zamudila in po nekaj turnih smukah sva želela še kaj drugega kot samo smučati s hriba. Slovensko sva imela oba v mislih te dni. V četrtek se je kazalo vremensko okno, na hitro sva uredila zadeve v službi, doma. Ob treh zjuraj sva štartala proti Gorenjski. Upanje, da se bova pripeljala vsaj do Peričnika je splahnelo pri tabli konec Mojstrane, kjer sva parkirala. Še v temi, ob petih, sva jo na smučehi mahnila do pod Stene, si oprtala smuči in zagazila, zaplezala... Kljub gaženju od kolen pa gor, nisva niti pomislila, da bi obrnila. Želja  je bila neizmerna, pogled je težil samo navzgor. Smer je v celoti lepo zalita, kakor vsa dolina. Na prave razmere bo treba pa malo počakati. Plezala, garala sva kar sedem ur, nato pa sva oddrsala proti Staničevi koči in naprej v dolino, za Cmirom. Smuka je bila na momente odlična - puhec, kjer severnik pretekle dni ni dosegel in napravil skorjice. 

V obdobju večdnevnega vetra, mraza in sneženja, smo izkoristili dan razjasnitve ter uživali v prelepih Julijcih. 

Dodatek k Petrovemu poročilu o Vrtači, ki ga prikladno najdete v rubriki poročila! :D

Sreda 24.1. končno lep dan. Za dopust sem šefa le obvestil, bolj malo vprašal. Najbrž so isto naredili tudi Tanja, Peter in Mitja. Gremo na Stol. Peter in Mitja s smučmi, cenjena vloga luknjača pripada meni in Tanji. Štartamo iz Tinčkovega doma, do kjer nas pripelje neustavljivi Subaru pod taktirko Mitje. Jaz sem prvič v derezah toliko časa in prvič v novih-rabljenih čevljih. Malo me skrbijo žulji, a začuda ostanejo le (realna) skrb. Ni panike! Med vzponom srečamo gamse, ki jim vrtoglava dolina še ni dovolj - oni še po gasu kolikor da. Neverjetne živali. Pred vrhom je ledeno, dereze niso več luksuz ampak nuja. Vrh je čudovit, topel. Poslikamo se, pomagamo fotografu odleteti v dolino (ne, nič hudega mu ni - je bil pripravljen) in smučarja odsmučata, luknjača odluknjata v dolino. Presentljivo hitro smo pri avtu - le ura in pol. In tako se štirje zadovoljni odpeljejo proti domu. Naslednji dan "čutim" liste na nogah pri kolenu; prekurjeni so. Hoja po stopnicah navzdol je "zabava" brez primere. A do nedelje je že vse poštimano in pripravljeno na... Prispevek sledi!

Zadnja turna smuka v letu 2017. Ker je bila visoka nevarnost plazov smo si izbrali Struško.

O zimskih radostih konec starega leta in začetek novega, naj povedo fotografije...

Na kulbu imamo veliko srečo, da znajo posamezniki odlično vihtet fotoaparat, pravzaprav so profesionalci. Z dobrimi fotografijami, ki jih vsi tako radi pogledamo, pa naš čudovit šport postane še toliko bolj privlačen.

Fotografije za drugo galerijo z 8. božično-novoletnega srečanja je prispeval Tomi Naglič. Slava in hvala mu.

Dolžan sem že precej svojih zgodb in galerij. Vsakič, ko grem in fotkam, si mislim: madonca, tole bo rajcig na pak.si ...

No, da ne okolišim. Oni dan me je fant z lepim imenom (Nejc, kakopak), sicer naše gore list, povabil na Zelenico. Da bom malo povedal njihovem ferajnu, kako plezam in te reči. Fino, fajn, zmenjena hitro. Vikend rezerviran, predavanje sestavim po poti od Brežic do Ljubelja, čeprav je Martina hitro peljala. Je pa tudi res, da imam kar nekaj zadev že pripravljenih zadnja leta. Pa gre hitro. Ob mraku jo mahneva po svežem snegu in pasjem mrazu in v trdi temi doseževa kočo. Vzdušje prešerno, večerja fina, po večerji malo kramljamo, nato nastopim, mi kar gre, po meni krst vertikalskih nadebudnežev, nato žur s kitarami do jutranjih ur. Spanec primerno slab. Zjutraj se zadeve odvijajo počasi, sam pa nimam pravega miru. Po zajtrku ga mahnem v Suho ruševje. Še nekaj somišljenikov srečam, pa večjo Babičevo grupo. Hitro napredujem, v zatrepu trdo in mrzlo. Nikogar, ki bi šel gor, vidim pa sledi prejšnjega dne. Smuči na rame, gaženje do vrha, solidno me prepiha, na vrhu pa milina. Sonce, toplo, vse belo, debelo ivje, nikjer nikogar, čista tišina, v dolini megla ... v počasnem tempu se pripravim na spust. Dolge in široke smuči sprva nezaupljivo testiram, nato se počasi navadim. Nižje dol že kar veselica, vendar "all in all" smuka brez presežkov. Zapeljem v desni iztek pod zahodni greben Begunjščice. Psi na smuči, nato pa kmalu v nahrbtnik - lepilo ne dela. Hiter pozdrav v koči in dogovor z ljubico za še en vrh. Korajžno po Osrednjem plazu navzgor, Marjan in Špela navzdol - pohvalita smučarijo. Lep tempo, veter odnaša misli, v Y se nakazuje gaz. Zaprečim, ponekod do pasu v sneg, a je energija na vrhuncu. Tipajoče po gazi v grapo Y, veliko snega, gazim, edina sled se ustavi nekje na sredini - skok. Poskusim naprej, težav ni, nekaj zelo trdih odstavkov, nato zopet do kolen. Izstop je vrtoglav in zelo trd. Malce se obotavljam, preizkušam napihan sneg, na drugi strani znova nabijam stopinje in razmišljam, kje bom zavijal navzdol. Končno vrh. Nekaj negotovosti, hvalabogu brezvetrje, hitro se pripravim, saj sem se v glbokem snegu kar zamudil. Otvoritveni zavoji so živahni, v grapo pa vstopim po jajcih. Prvih 50 metrov vzame 10 minut. Za obrat ni pravega prostora in razmer. Le počasi ulovim ravnotežje in ritem in začnem zaupati zbitem suhem snegu. Nekaj zavojev in dihanje. Tako vse do Zelenice, brez velikih presežkov, a z zadovoljstvom o razdevičenju v zimi 17/18. V bajti napakiram, se poslovim in odbrzim v dolino. Popoldanski mraz pritiska, noge pečejo. Po napornih delovnih mesecih je bil zanje to lep zalogaj.

Pričakovano sem po takšni turi nekaj dni bolj težko deloval, odpornost je kapitulirala. Tudi zato zamuda pri objavi. Vseeno pa je bilo vredno. Dal sem si duška. Sredi velike zeleniške gužve sem smučal povsem sam in povsem prvinsko. Privilegij.

Današnji predpraznični dan sva izkoristila v čudovitih avstrijskih alpah, obiskala sva Kreiskogel - 2306 nmv. Razmere so bile dobre, v začetku mehak sneg, kasneje krepko pomrznjen. Vreme pa sončno z ogromnimi količinami nepredvidljivih sunkov vetra - bom naslednjič kar vrgla še žakelj cementa v ruzak, da me ne bo odpihnilo. 

V soboto se je skupina treh turnih smučarjev znašla na potepu mimo Zelenice do Vrtače. PAK sta zastopala Igor in Arno, pravita, da so razmere dobre, na sončnih legah je že skorja, v senci je pa sneg še suh. Po grapi je kar precej vetra, ampak le ta je poskrbel da so bile razmere za smučat super, ker odlaga pršič na kompaktno podlago. Fotke so čudovite, še več takšnih. 

Arno in Boško sva se nedeljskega jutra dobila pod Lisco. Smučke na noge in gasa, na Jelšivec, sosednji hrib. Sneg je bil fanatstičen, bilo ga je tudi do 40cm. Pod Jelšivcem srečava še enega lokalnega vriskajočega "dolgostopalneža", ki je ravno prerezal belo strmino. Na vrhu malo čaja. Nadaljujeva proti Lahovem Grabnu. Čez smrekov gozdiček, ki ni bil ravo bogat z belim prahom, prismučava, do lepega belega pobočja. Spustila sva se cca 450m. Na dnu pse na smuči in spet v strmino. Na vrhu Jelšivca se hitro spet transformirava v spustaški "mašini". Čudoviti spust v dolino, nekje v višini Cirja se začenja že malo težji sneg. Do avta še malo peš in domov na "južno". Po belih hribčkih in dolincah sva se potikala 5 ur.

"Kljub nedoseženem cilju, smo vsi zadovoljni z turo, saj smo imeli odlično vreme, nekateri pa so si nabirali dragocene izkušnje na eni izmed najbolj veličastnih gora v Evropi."

Počitnice smo preživeli v Staremgradu. Plezali, pohajkovali, izletnikovali pohodkovali... Branje na plaži;), Mala Pakla, Tulove grede, smerka z Matijo, en dan s Tanjo G., pa z Romano... Super! Sploh, če so zraven stari prijatelji!

Še z moje strani. Letos res ležerno in uživaško, celo plezale smo malo!

Šola ŠP 2017 drugič. Jeseni se je zbralo 11 kandidatov. Čez slab mesec bodo morda že pripravniki ŠP.

Organizacija predstavitve športov v občini letos res super. Čisto drugi nivo in prikaz. Se nadejamo še naprej. Smo se pa nagarali, jao ritne mišice in hrbet. Talentov in interesentov ni zmanjkalo od 9.00-14.00.

"V petek 10/11 se je nas 14 PAK-ovski decov opravilo na vsakoletni duhovni odmik. Duhovni guru odprave je bil Peter. Dva kombija sta štartala iz Krškega, na Bosiljevem pobrala še Belokranjsko in Dolenjsko dušo, in se odpeljala v sveti kraj – Paklenico. Vreme ni obetalo mnogo in prav nikogar ni to motilo. Duhovnosti željni smo prispeli v večernih urah in si na hitro postavili tabernaklje. Zaužili smo nekaj malega dobrot vseh barv, oblik in agregatnih stanj, se poparčkali v naveze in se odpravili na, tokrat »duhovni«, počitek."

poročilo

Bojč je povedal, tako kot je bilo:

Prejšnjo nedeljo, 1. oktobra, je Mato peljal okrnjeno zasedbo letošnje AŠ - Matjaža in mene, - plezat v Klemenčo peč, 100-230 metrsko steno na začetku Logarske doline. Plezalni vodnik našteje slabih 40 smeri, od tega je 8 navrtanih. Pod steno smo prišli okoli desete ure, tako da smo imeli časa za dve smeri. Matota je vleklo v malo težje smeri, a ko je slišal, da sva oba vajenca čez poletje počela vse kaj drugega, kot plezala, je sprejel, da čez spodnjo mejo šestice ne bo šlo. Škripčevje bi bilo vendarle preveč zamudno. Najprej smo splezali Frančkovega »Snorkyja« (VI/IV, 100 m), dvoraztežajno platko, nato pa še dvakrat daljše »Vesele nogice« (VI/V, IV, 200 m). Kdo bi si mislil, da je možno na položni steni, gosto posejani z večjimi zaplatami zelenjave, najti dokaj gajstne platke, ki zahtevajo precizno delo rok in nog! Navrtano je bilo pa mestoma tudi bolj šparovno, tako da sva vajenca hvaležno sprejela vlogi drugega in tretjega v navezi. Sestopili smo po abzajlu po daljšem in strmejšem levem delu stene. Uf, kakšne lepe smeri (Friko, Mrtvaški pajek itn.)! Malo bo treba potrenirat, potem pa izkoristit kakšen topel jesenski ali zimski dan…

Še Matjaževih 5 centov:

Poleti sem v skali preživel malo časa, vendar sem si ob povabilu v Klemenčo Peč rekel, "Ma ja, zakaj pa ne, bo že nekako".

Mato je v navezi plezal prvi, zanj sta bila vzpona mala malica, midva z Cerkotom pa sva mu počasi sledila. Sam sem imel največje probleme pri zaupanju samemu sebi, svojim zmožnostim. Dobr občutek je, ko vidiš, da imajo drugi zaupanje vate. Uspešno smo osvojili, kar smo si zadali in si na vrhu ponosno segli v roke. Na koncu dneva, smo še nekaj malega pojedli, popili in se zadovoljni odpravili nazaj domov. V življenju rabimo več takšnih,  spontanih,  hitrih odločitev"Greš? Grem "

Za vikend smo se odpravile na znano lokacijo v Peru, sej ne v Peroj smo šle. Malo smo frikale, veliko se smejale, pa še jedle smo dobro. 

ženskice, .. poj mi! 

13 fotografij za 13 aktivnih dni. Pa še marsikaj je bilo vmes, a o podrobnostih na ferajnovskem predavanju. Skratka, Dolomiti so prava destinacija za aktivni dopust.

Nekaj fotkic iz Loškega grebena

Med dopustom smo izkoristili prehudo vročino v Bolgariji in osvojili najvišji vrh Balkana, vrh Musala. Izhodišče je bilo na 1350 m iz mesteca Borovets. Na pot smo se odpravili v nedeljo in nekje 3 ure in pol hodili do koče Musala na višini 2389 m. V koči so nas pričakale malo smešne cene: pivo 1,5 eur (0,5 l pločevinka), čaj 0,50 €, topel obrok (nekašna zmešana čorbica vsemogočih začimb) 2 €, spanje slabe 7 € po osebi.  Naslednji dan smo se v zgodnjih ponedeljkovih urah odpravili na vrh in potem proti dolini. 

Roma Koma vedno zdoma - tokrat na Korziki. Zgodbico bo objavila sama, jaz pa objavljam samo njene luštne fotografije, ki vabijo na dopust v Sredozemlje. Podnapise morda še poustvariva ...

V četrtek se je dan počasi prelevil v večer, ko sva se z Edotom dobila na parkirišču pod slapom Rinka. Pot za tisti dan sva zaključila na domu Okrešelj, kjer sva imela posvet za naslednji dan. Izbrala sva Igličevo smer. okol 8.30 zjutraj sva bila pod smerjo in začela z plezanjem. Kmalu na začetku smeri sva malo zašla in kasneje opazila, da plezava Debelakovo varianto Igličeve smeri. Plezala sva okoli 6 ur, nabijala in izbijala kline. Torej dan bi bil težko kaj lepši. Sestopila sva skozi Turški žleb in nazaj do doma na Okrešelj in zasluženo pivo.

Avtorji fotografij: Andrej Trošt, Peter Sotelšek, Albin SImonič, Mitja Kolman.

V soboto smo se luštna ekipa odpravili na Mangart. Vreme je zjutraj kazalo na kičast dan, vendar se je na koncu poigralo z meglo. Pot smo naredili krožno, po Slovenski gor in po Italijanski dol. 

Letošnja "Pakla" je poskrbela za res visoke temperature, zato se je bilo treba hladiti, kjerkoli se je ponudila priložnost. V tednu dni se je zbralo 38 članov. Sproščeno smo se največ družili v kampu Marko, okrepčevalnici Dinko, na obali in skali. Več pa v slikah...

V soboto smo jo ucvrli na Rombon. Vreme super, družba še boljša in smeha vrh glave. 

Odprto občinsko prvenstvo osnovnošolcev v plezanju je tokrat gostila brežiška občina. Po dolgih letih je velikanka (velika stena) v tamkajšnji športni dvorani znova sprejela mlade posavske plezalce, ki obiskujejo plezalno vadbo v krožkih Posavskega alpinističnega kluba. Tekmovanja se je udeležilo preko 40 otrok od najpogumnejših vrtičkarjev pa vse do že odraslih devetošolcev. Sezono smo tako zaključili v tekmovalnem vendar sproščenem duhu.

Včerajšnjo nedeljo smo izkoristili v Kamniških, zadnja odločitev nas je pripeljala do Dobrče. Vreme je bilo kičasto, kosilo več kot odlično, noge pa smo si namočili v Bohinjskem jezeru. 

V nedeljo se nas je 5 prijateljev odpravilo na čisto preveč enostavno pohodno turo. Noge so nas nesle iskat lepše vreme, pa temu ni bilo tako. Več časa smo se vozili, kot pa hodili. Nekaj fotografij brez razgledov v galeriji. 

Galerija utrinkov zadnje tekme Vzhodne lige 2017, Hrastnik.

2. vikend v februarju je bil rezerviran za ponovitev zimske tehnike, krst in naslednji dan rehalabitacijska tura, glede na počutje in pogoje. Vse se je izteklo tako dobro, da bi se težko bolje. Ponovitev zimske tehnike je bila poučna in zabavna, iskali in tudi našli smo izklopljene žolne :) Po večerji smo preživeli zabaven večer, kjer smo postali alpinistični pripravniki. Naslednji dan pa se je kljub ne najboljši napovedi, naredil lep dan in dobro smo ga izkoristili. Ob tej priložnosti se še enkrat zahvaljujemo vsem, ki ste pripomogli pri našem izobraževanju ter udeležbi tega vikenda, saj brez vas ne bi bil dogodek tako zabaven.

En avto mladih in en avto, nebom rekla starih, temveč izkušenih se nas je v soboto odpeljala proti Logarski dolini. Načelnik nas je razdelil v pare oz. tri v navezi. Gneča nas je sprva nekoliko ločila, vendar je večina poti vodila v zaledenele slapove potoka Ivovec. Spodnji slap (centralni Ivovec) je bil prijeten za ogrevanje in led kot puter za cepine. Kasneje se je slap razcepil na levi in desni Ivovec. Mi smo izbrali desnega, ki je nam, manj izkušenim dal vetra in mraza. Ampak volje je bilo na pretek, tako smo preplezali do konca kjer sva bila neizmerna vesela, ponosna in hvaležna Petru. Občutek nepopisne sreče, je le konec si mislimo eni, drugi pa ravno obratno. Sicer na koncu, ko le zmanjka zaledenele vrvi in ko si oddahneš, ugotoviš, da se je bilo vredno se potruditi in objeti led. Izkušnja je pustila nasmešek na obrazu in modrice na kolenih, kar nam je vsem skupaj dalo vedeti da je bil dan perfekten!

Cerko mi reče na novoletnem zaključku PAK-a če greva z Majo zraven na Košuto. Jasno bila sva takoj za to idejo. Tako se je javila tudi Barbi. Tako smo se na praznik dan samostojnosti odpravili proti Košuti in Cerko je prišel pravočasno! Naša tura se je začela pri kmetiji Matizovec do doma na Kofcah (1488 m), kjer se je nadaljevala do gore Kofca (1967 m) in sledili grebenu proti Malemu (2036 m) in Velikemu Kladivu (2094 m) do Škrbine (1869 m). Skozi celotni greben smo si ogledovali dolino in tudi dorekli da se bomo na jezeru tudi drsali. To je bila tudi motivacija, da je naša pot potekala do Škrbine in tam tudi sestop. Barbari je njena ledvica dodobra načela živce in tudi zadih, vendar smo skupaj uspeli priti do konca. Sestop je potekal po skozi planino Pungrat, mimo jezera kjer smo si privoščili brezplačno drsanje in naprej mimo planine Šija. Prav zares fantastični razgledi na Grintovec in smučišče Krvavec. Kmalu smo prispeli nazaj do doma na Kofcah kjer smo spili zasluženo pivo, pomalcali najboljše sirove štruklje daleč na okoli in odrinili nazaj proti avtu pred temo. Vreme je bilo fantastično tako družba, ki je popestrila dan! Skupno smo hodili 7 ur. 

Avtor besedila: Rok Cizerle

Včeraj sem prehodil omenjeno pot v naslovu. Pot je lepa, dolga in naporna. Razmere so bile dobre.
Več pa tukaj.

V četrtek, 08. 12. 2016, sem šel na Špik mimo Koče v Krnici, sestopil pa mimo Kačjega grebena. Razmere so bile dobre in vreme kičasto.
Poročilo (zgodbo) pa si lahko preberete tukaj.

Budilka ob 1.25, napovedano vreme "šajba", cilj Triglav, ali pa vsaj do Kredarice za naju z Jerco. Pot iz doline Krme se je začela v trdi temi in spremljalo nas je nekaj stopinj pod ničlo, potem nas je ujel sončni žarek in že smo bili pri Kredarici. Midve z Jerco sva si zaslužili eno urni spanec, medtem so jo pa izkušeni mahnili na vrh očaka. Nekaj smešnih dogodivščin, obisk pri Marjanu (oskrbniku koče, kateri je mimogrede Sevničan) in pot proti avtu. Lakoto smo potešili v piceriji v Lescah in se odpeljali proti domu. 4 ure do Kredarice, do Triglava 1,5 ure gor in dol za ene malo več, za druge malo manj.

Mihi je dal idejo, gremo na Triglav in smo šli. Miha, Peter, Mičo in jaz. Ker sem hotel prebujanje novega dne doživeti na grebenu Triglava, smo izbrali nočno varianto s štartom ob polnoči iz Krme. Razmere so bile odlične, cepini in dereze so lepo prijemale in zjutraj okrog devetih smo bili na vrhu. Skratka lepa tura in super družba. 

Prvi letošnji sneg me je 9. novembra premamil, da sem sredi tedna vzel dopust in šel na nočno turo. Cilj je bil bivak pod vrhom Stenarja, v pravih zimskih razmerah pri -10 stopinjah. Super izkušnja, lepi spomini.  

Včerajšnjo napovedano sončno nedeljo smo izkoristili v snegu, hribih in predvsem v dobri družbi. Štart iz OMW Krško ob 5. zjutraj, kavica ob poti in smo že na smučišču Zatrnik na Pokljuki. Gamaše gor in urno v breg, 4 ure do vrha. Pot čez Kačji rob gor in nazaj čez Jezerce in Studorski preval. Čudovita tura, skupaj 7 ur hoje.

Zadnji dan jesenskih počitnic smo mladi plezalci: Nuša, Kajetan, Aljaž in jaz izkoristili za izlet v Gradec. Zjutraj smo se odpravili proti Avstriji in po skoraj treh urah vožnje prispeli do dvorane Boulderclub-a. To je čudovito urejena dvorana, kjer smo svoje plezalne sposobnosti preizkušali na bolderjih. Navdušila nas je res lepo urejena dvorana. Po nekajurnem plezanju so nas že poštene bolele roke. Zadovoljni smo se vrnili proti domu. Zahvala pa gre seveda Ambrožu, Jerneju in Binetu, ki so nas spremljali.

Poročilo Line Buršič

Prvonovemberski vikend sva z Marinom izkoristila za tri in pol dnevno kolesarjenje po Brkinih, Krasu in slovenskem Primorju.

Spremljale so naju čudovite barve, krasni sončni dnevi, super dobra hrana. Prekolesarila, prerinila in se dokaj dobro znašla (kolikor nisva zabluzila in se zgubljala) na polovici divaškega kolesarskega kroga, čerav me je vzpon na 800m in še malo, uničil. Drug krog je bil pod oznako K8, med kraškimi gozdovi, po vasicah a višini cca. 400m z zanimivimi imeni, domačimi oštarijami in potmi, speljanimi "bogu izza leđa". Spet čudovit dan, zame kar naporen. Bojda so imeli tekači, ki so v nedeljo tekli Lj. maraton  boljšo povprečno hitrost kot midva. Sory Martin, sem dala vse od sebe. 4. dan pa ravno slovensko Primorje. Spoznala sva zanimiva Polja, travnike in muljnate plaže v okolici Ankarana, v Izoli pa sva se že za zajtrk in tudi ob poznem kosilu (na parkingu, kjer sva imela parkiran avto) spoznavala, se gibala in plesala v tehno - elektro - hause muziki. Adijo primorska mladina. 

Tole obljubim, spomladi zorganiziram kolesarsko - plezalni vikend na teh podobnih relacijah. Bo nepozabno, boste utrujeni, siti in veseli. Računajte na vikend v marcu ali aprilu!

Nekaj utrinkov iz Stola, mi smo se imeli fajn. 

Minuli vikend se nas je na pot odpravilo 14 dedcev in povem vam... imeli smo se fantastično!

Domač ajmuht babi Tince, je takoj na začetku nežno pobožal naše želodčke. Matotova peka kostanja in jutranji jajčki so nam dali moč in ustvarjali ugoden vzgonski vetrič v smeri. Čudili smo se švicarskemu nožu, saj zreže salamo v enem zamahu in tako na tanko,da vidiš čez njo. Dinko se je spet izkazal in prav tu smo se spomnili tudi na vas, ki ste tokrat manjkali. Načelnik  Peter in starosta Arno, sta zapuščala kanjon kot zadnja osamela jezdeca, saj sta vendar morala pregledati še vse kotičke, da ni morda ostal  kje naš Pakovec. Leon in Rok sta si ves večer belila glavo - s pivcem?, da so morda centralni kamini pretežki zanju, no, Edo pa je rekel zadnjo in ju peljal. Bojan in Goran sta plezala odlično. Vmes sta dohitela celo kačo. Igor je poskrbel, da smo se počutili kot v raju. Naj spomnim še na nadvse razumljivo gospodarico Nino, ki je vse naše podvige prijazno prenašala. Ja dogajalo se nam je na veliko, pa tudi plezali smo, naj še slike govorijo...

Zadnji četrtek pred krompirjevimi počitnicami se je v brestaniški športni dvorani odvijal pomemben dogodek za vse posavske osnovnošolce, ki se ukvarjajo s športnim plezanjem ali redno obiskujejo organizirane vadbe na brestaniški, sevniški, krški in brežiški plezalni steni.

Kar 46 otrok se je preizkusilo v štirih starostnih kategorijah. Za vse večjo številko je verjetno kriva priljubljenost športa in seveda pridno delo inštruktorjev ter vaditeljev na plezalnih uricah. Vsak je imel priložnost pokazat svoje znanje in moč prstov v dveh, v starosti primerno opremljenih smereh. Seštevek obeh doseženih višin je tako dal rezultat vsakemu plezalcu.

Poleg tega, da je bila stena oblegana celi dve uri in navijači zelo glasni, so imeli tudi mlajši oz. gosti in navijači možnost se preizkusit v zabavnem poligonu ali se poigrati v "ustvarjalno tehničnem" kotičku. Na koncu so tekmovalci za svoje dosežke prijeli še medalje in vsi tudi diplome.

Vsekakor pa dogodek ne bi uspel brez pridnega kadra. Kar 26 se nas je nabralo, da je vse potekalo v varnem, zabavnem in sproščenem okolju. Prihodnje klubsko srečanje sledi že okoli božičnih praznikov, ko bomo pri Posavskem alpinističnem klubu organizirali že tradicionalno Božično novoletno tekmo, takrat za prav vse člane. Se že veselimo.

Zključek spomladanske šole ŠP so sedaj že mlajši pripravniki speljali kakor se "zatreba".

Soboto dopoldan smo nekateri izkoristili in se udeležili sevniškega maratona, 2. po vrsti. Sodelovali smo na razdaljah: cca.30 km, cca.48km in cca. 66km. in kot, da bi se zmenli, vsi prišli v cilj po 9-10tih urah. Kak smo dobri, ane? Vse se je poklopilo in sovpadlo z načrti nove generacije posavskih plezalcev. Dopoldanske rane smo celili nato popldan in tudi v nedeljo na pikniku na Lisci, pred hiško Kopitarne Sevnica. Hrane, seveda "pečenja" je bilo dovolj, spekli smo kar 4 cele obroke in še je ostalo za v žep... Končno so sedaj že res zagreti plezalci prijeli diplome, presenetili pa so z majicami: Climber level 1. Prepali smo kar v šotorih, razmetanih po celem liščinem travniku, v nedeljo pa nemarno počivali, klepetali in politizirali, za sprostitev oddebat pa oddigrali poštene partije košarke, tako ženska kot moška ekipa.

Super je bilo. Hvala za dobro organizacijo. Še na več takih zabavno sproščujočih in kondicijsko napornih vikendov.

Napovedan vroč in sončen vikend smo izkoristili na morju. Natančneje otok Krk, Punat. Namestili smo se v kampu Maslinik. V soboto nas je presenetil nenapovedan dež v majhnih količinah, vendar se nismo dali. Plezali smo v bližnjem in ogromnem plezališču Portafortuna v sektorjih C in D. Smeri so izredno lepe, dolge in lepo opremljene. Nedeljo smo izkoristili nekateri bolj ležerno na plaži v Punatu. Proti večeru smo odpravili proti domu in že po poti planirali naslednji izlet za prihajajoči vikend. Res nimamo mira in obstanka.

Nekaj utrinkov super vikenda, 11 junakov, brez skupinske slike na spodnjih fotografijah.

Podaljšan vikend, zahvala gre Mariji za praznik, in poceni kamp v Trenti v sklopu družinskega vikenda AO Rašica nas je spet povabilo na potep. Izpred Krškega po dolgem klepetu sploh kam bi šli, smo se le odpeljali proti Italiji, čez Predel do Trente. Hotelski resort šotorov smo postavili zraven družine Zorko. V soboto smo se po obilnem zajtrku odpravila na Bavški Grintavec (2347 m) iz doline Bavšice, pot je lepa počasi vzpenjajoča pohodna pot vendar ob poti »težijo« milijoni kopriv in robidnic.  Nedelja je bila za nekatere aktivna, za druge bolj ležerno. Štirje z lenobo in hiperaktivna pasja spremljevalka smo se odpravili kar z celotnim AO Rašica na otroški pohod do Čela. Cerjak in Iggy Pop pa sta »švicala« še za nas štiri ko sta gonila iz Robiča pri Kobaridu na Kobariški Stol (1673m)  in preko grebena v Kobarid. Ponedeljek se je začel zelo pestro že zgodaj, ko se je mladenič Cerjak odločil, da bi jedel palačinke. »Pozdravljeni. Sem Gregor Cerjak in to je kuharska oddaja na prostem, danes se v živo javljam iz Trente. Za vas bom danes pekel najlažjo sladico in zajtrk, palačinke«. Vse je izgledalo kot da je mojster palačink, pa je kmalu sledilo vprašanje  »Maja, kok se da moke not?« in že je bilo smeha preden smo napekli vse palačinke. Obiskali smo med drugim tudi plezališče Kal -  Koritnica. Na koncu dneva se je Cerko namakal v ledeno mrzli vodi – 12 stopinj je kazalo na števcu, medtem ko smo ostali upali namočiti samo gležnje. Domov še nikogar ni vleklo, vendar smo se v poznih popoldanskih urah le napokali v avto, odpeljali do Komende, kjer smo pri Gorjanu jedli odlične pice in naprej proti domu.

In spet je prišel vikend, v petek takoj po službi smo se Jaz, Rok, Miha, Jerca, Črt, Grico in Jernej odpeljali proti prelepemu severozahodnem delu Slovenije, natančneje v Rateče. Spali smo dva dni v koči PD Sevnice, v Slatni. V soboto zjutraj smo se krepko najedli, napokali nahrbtnike, se toplo oblekli in se naložili v modro formulo. Odpeljali smo se v Italijo, v prelepo deželo blizu sirarne Pecol, kjer smo tudi parkirali. Mimo koče Rifugio di Brazza smo prečili čez travnik do sedla Forca dei Disteis (2201m), ob poti so nam delali družbo puhasti svizci in družine prestrašenih kozorogov. Zavili smo levo po zahtevnejši poti do vrha, malo z zmrznjenimi prsti smo poplezali in čez severni greben prišli uspešno do vrha Montaž (2753 m). Vračali smo se čez Pipanovo lestev dolgo okoli 60m nazaj do sedla in preko travnika do koče, kjer smo si privoščili zasluženo hladno pivo. Lovili smo zadnje minute odprtega Merkatorja v Kranjski gori in si privoščili roštilj v lončeni posodi na olju. Zvečer smo ob tabornem ognju neuspešno zakurili in prižgali jabolka, popili malo frankinje in se podali v zgodovinsko debato. V nedeljo so se nam pridružili še šef Pak-a Nejc, Romana in Bojč. V prijetnem ambientu Bohinjske Bele smo frikali do poznih popoldanskih ur, medtem ko sta Jernej in Mihi plezala večraztežajne na poti Mojstrovke (2332m). Pozno kosilo smo si privoščili v piceriji Bolero v Naklem in tako zaključili še en pozitivno naravnan vikend v sami dobri družbi.

9. julija smo se v zgodnjih urah podali v Logarsko dolino za dva dni. Z namenom, da z Jernejem splezava Igličevo smer v Mali Rinki, Maja in Leon pa bosta frikala pod Mrzlo goro, naslednji dan pa se podamo na skupno turo po okolici, tak je bil načrt.

Maja Fittipaldi (po legendarnem Brazilskem dirkaču) nas je urno in varno vozila po ovinkasti cesti. V Mozirju smo imeli postanek za kavo, kjer se pojavijo prve dežne kaplje in s tem dvom v vremensko napoved. Ko prisopihamo do Frischaufovega doma na Okrešlju z vso opremo se odločimo, da plezanje prestavimo na naslednji dan, isti dan pa gremo na pohod. Novi cilj je Skuta.

Turski žleb, Skuta, po drugi strani navzdol, Veliki podi, Bivak pod Grintovcem, Mali podi in nazaj v Turski žleb. Na Malih podih nas je dobila ploha. Ko smo prišli nazaj na Okrešelj preverimo vremesko za naslednji dan in sklenemo, da ne bomo čakali napovedanega dežja, zato pičimo nazaj v dolino. Osem ur smo hodili. Lepa turca v dobri družbi. Več pa v galeriji.

Za nami je Paklenica 2016. Nismo podrli rekorda v številu prisotnih, kar je velik izziv. Smo pa podirali drugačne rekorde: vročinski val je bil "ubitačan", "Zečiči" so razturali na najbolj vročo noč: le kdo bi spal, če pa si le enkrat star 1.leto! Veliko članov je prvič zaplezalo v več raztežajne smeri; super šola!

Izkusili smo tojnfe vsak dan, pojedli pri Dinku vse lignje... Skratka, vidimo se drugo leto!

Zborno mesto nedelja, ob 8.30, na kavici v kafiču pred Mercatorjem v Boštanju, je že klasika, na tečaju je vendar 6 "seunčanov". In smo se odpelal, skozi Celje, mimo Žalca, skozi Šešče (pomemna g - točka, sploh včeraj popoldan), Matke, in parking na križišču pod kmetijo Baloh. KAm smo šli? Plezališče Kamnik. Četica je odkorakala v strm hrib... so že jamral za mano: 1 uro tkole? Skoraj pol ure pa res. Čist zmatrani prišli do stene, malega Zeca je pridno prinesel Leon, se bo morala mami Kaja mal bolš začet ubuvat: šminka - "olstrake" so za v mesto, dobri podplati pa za hude dostope. Skalce smo obdeloval dobrih  6 ur. Splezal vse kar smo lahko, vse do 6a+, ha?!
Vmes je mali Zec malo le pogrešal varne roke velikega Zeca, sam kaj, če ga še priklicat nismo mogli. Je "mama" vse poštimala, dete je zaspalo in lahko smo ponovno v miru plezal. Nekako se je potemnilo, približevati se je začel črn oblak in zbežali smo proti avtomobilom. Eni, tapametni, po poti, tastare pa složno direkt po šavju in grabnih za našim edinstvenim najstnikom Borutom. Super je ženskice, ane? Sva poslušali. Mokri od švica, saj dežja valjda ni bilo, smo se naložli v atomobile in za Škafarjem. Adut je rekel do prve domače oštarije. In glej ga zlomka: V soboto sta bila z Rebeko na dveh ohcetih, prišla zjutra direkt v Kamnik, na poti domov iz plezališča, pa v prvi vasi Šešče našla pir in futr free, ustavla direkt na Šmrkl fantoušni, še včerajšnji seveda. ni kej, obvladata. Pivo je teklo, jeger, smo se kar zlili z domačimi pubeci. Sama pa sem si prislužla še eno šeško klobaso (Kmettija Kač - Šešče). Dan je bil res bogat, tečajniki pa od včeraj naprej napeti čakajo izpitne ure. (zaradi mene lohka prdate tud v javnosti). Valjda se še bolj kot prakse, bojijo teorije. Sploh niso resni?! Nejc, pomagaj!

Plezalni izlet v Čreto se je izkazal za čudovit plezalni pomladni dan. Smerce primerne za šolo, okolje prelepo. Vsi smo se naplezali.

TA DAN SE JE DOGAJALO MARSIKAJ: Žur s Tabuji v Sevnici, Solzice ve Brežicah, Ohcet Tanje in načelnika Perota v Trenti, pa seveda naša žurka. Deževno, a povsod veselo. Pomankanje ljudi na vseh žurih, saj se je bilo težko odločit kam. Slike so iz zadnjega napisanega žura, sam mankalo je, kakor so tulila mošaka grla: Lepšega spola... Smo pa zapili tri bike in nazdravljali Perotu in Tanji tako in drugače. Srečno!

Namesto krožka - Šentvid je blizu in lahko je prav zabavno!

V začetku aprila smo pričeli s tečajem ŠP - spomladanski del. Smo krepko na polovici. Tečajniki tudi že pridno obiskujejo druga plezališča.

Že deset let hodimo v Omiš in spet se je izkazal za odlično prvomajsko destinacijo. Vremenska napoved je bila izredno slaba, zato smo se tudi odpravili na pot, namesto v soboto, šele v ponedeljek. Po dolgem času smo v Karlovcu zavili na staro cesto mimo Plitvic in čez Knin v Split, kar se je izkazalo za pametno odločitev, saj so bile na avtocesti same težave, zastoji in zapore zaradi vetra. V zadnjih letih so "staro" cesto prenovili, tiste nore omejitve na 20, 30 so zdaj na 50, 60 in celo ponekod 80, tako da kar gre. Potrebovali smo samo 2 uri več kot po avtocesti, vmes pa smo doživeli pravi snežni metež. Malo smo se že spraševali, kam sploh gremo in na trenutek razmišljali o kakem apartmaju v Omišu. No, to zamisel smo takoj zavrgli, konec koncev, smo pa že kje bili s šotorom, tudi v bolj zimskih temperaturah.

Vglavnem, po prihodu v Omiš, se je pokazalo večerno sonce, kamp je bil presenetljivo suh, šotor smo postavili en-dva-tri in se odpravili še na sprehod po mestu. Zaslužili smo si en pravi masten dalmatinski fast-food! Mnjaaamm.

Vremenska napoved je bila še kar slaba za naslednje dni, ampak, kot pravijo naši jugo bratje: "glupe i hrabre prati sreča". Črni oblaki so se kopičili vsak dan, a so se tudi kmalu razkadili. Pravzaprav smo imeli vse dni idealne razmere za plezanje, kolesarjenje, veslanje, pohodništvo, tako da vam je lahko vsem prav žal, da niste prišli. V sredo so se nam pridružili še Sotelški (Peter, Tanja, Ajda in Andraž), družbo so nam delali še Štajerci (AŠ s kar 27 tečajniki!). Super, super je bilo!

Tretji dan so se nam pridružili še Sotelški (Peter, Tanja, Ajda in Andraž), tako da smo iz pohodništva prešli še na plezanje in kolesarjenje. Vremenska napoved je bila še kar slaba, vreme pa še kar super lepo. Izkoristili smo ga do konca. Pravi navdih so nam bili tečajniki alpinistične šole iz APD Kozjak Maribor. Inštruktorji so jih terali, da je bilo veselje in blazinice prstov krvave. Če niso plezali, so pa vadili manevre. Tako so bili utrujeni, da so še pir komaj nagibali. Nezaslišano! Presenetili so nas tudi Grmovški (Tanja, Andrej, Tara) in ekipa je bila popolna. Da ne omenjam rojstnega dneva od Matije. 30. aprila ga ima, kar pomeni, da ga še nikoli ni praznoval doma. Bad luck, sine!

...še nekaj utrinkov iz prvomajske Istre

Potepanje po Korziki je bilo pravo doživetje, predvsem nas je navdušila raznolika narava in barve.

Eno marčevsko soboto smo se, združeno krožkarji iz Brežic in Brestanice, odpravili pomerit v visoke stene PCL-ja.  Utrinki kako zelo smo bili pridni pa v galeriji.