Že nekajkrat sva z Iris izbrala Krk za kratek aktiven oddih, ker nudi čudovito pokrajino, super kolesarske steze, tudi take malo bolj »hardcore«, kot je na primer spust po downhill progi Runtele v Punat, super plezališča in lepe pohodniške poti. Tokratni vikend pobeg mi bo zaradi slikovitega pohoda do Male in Vele Luke še posebej ostal v spominu. Načrt je bil jasen, v petek zgodaj zjutraj štart, dva dni plezanja v Portafortuni in večerno sproščanje. Zadnji dan odvisno od vremena krajši ali daljši sprehod in…domov.

Portafortuna je meni zelo ljubo plezališče in komaj sem čakal, da ga spet vidim od blizu. Po hitri kavici ob morju se odpraviva na parkirišče Portafortune in, verjetno zaradi Korone, dobiva celo parkirno mesto v senci. Ob 10ih sva že pod steno in pripravljena na akcijo. Prevroče ni, pa še prijetno pihlja. Vrhunsko. Ogrejeva se v 5kah in seveda je potrebno vsaj 1x na obisk splezati smer Forever young (6a), ki je res dolga in uživaška. Iris v prvo ni uspelo, zato se odloči, da poskusi še enkrat. Jaz se prestavim v sosednjo smer Flower power (6c+), kjer lani nisem imel za burek v detajlu, letos pa…sprehod. Vse smeri so dolge 30 metrov in več. V kar nekaj smereh je potrebno prevezovanje, tako da čas hitro mineva. Iris si medtem pribori večno mladost v smeri Forever young. Poln energije upam, da pridem na vrsto še za smer Joke about summer (6c), ki je bila tako kot lani celoten dopust vseskozi zasedena. Na srečo so bili v njej zelo prijazni hrvaški plezalci in so mi dovolili, da poskusim smer med njihovo pavzo. Smer je res čudovita, vse je šlo gladko, pa še prijazni Hrvati so se odločili navijati, čeprav se ravno ne poznamo. Po preplezani smerci se odločiva, da sva dovolj lačna, da greva v apartma in si ogledava Baščansko ploščo v Jurandvoru.

V petek sva po obilnem zajtrku kar zgodaj odšla v plezališče, saj sva želela pozno popoldne izkoristiti za uživanje ob morju. Odločila sva se, da ponoviva smeri, ki so nama res lepe in v njih uživava. Pozno popoldne se vseeno odločim, da bi poskusil zame novo smer Fire walker (6c+). Začetek ni bil težaven, vse je šlo super, dokler nisem zdrsnil na koncu detajla in je šel »onsajt« po gobe. Kljub padcu sem si smer pogledal potem do vrha in po krajši pavzi je v drugo šlo kot po maslu.  Hitro pospraviva opremo in oddrviva proti morju.

V nedeljo ob zajtrku preveriva vremensko napoved. Super! Spremenila se je. Ne bo dežja, zato se odločiva, da greva na pohod od Baške do Male in Vele Luke in potem ob obali nazaj proti Baški. Nasvet za to pot sva dobila od plezalcev dan prej in naj bi bila zelo slikovita, zato že komaj čakava da ubereva pot pod noge.

Začne se pri vhodu v kamp Buncoluka skozi borov gozdiček in ga po zgornji strani obkroži. Tik pred spustom do plaže se označena pot odcepi v levo proti Mali in Veli luki ter kanjon Verženica. Pot tu postane bolj skalnata. Med prvim vzponom je obvezen pogled nazaj, saj se nam odpre čudovit razgled na Baško in cerkev Sv. Ivana visoko nad njo. Po vzponu zelo dobro označena pot poteka s kratkimi vzponi in spusti proti najvišji točki, kjer se odpre razgled na Malo in Velo Luko, ki izgledata tako samotno kot košček raja. V ozadju pa lep pogled na Velebitsko verigo. Proti Mali in Veli luki se spustiva po kar krušljivi poti, a to ob lepem pogledu hitro pozabiš.

Za povratek se odločiva izbrati pot ob obali, ki je malo slabše označena. Pot se nadaljuje s kratkimi vzponi in spusti, vsak spust pa nas pripelje do nove samotne plaže. Nekatere so široke, nekatere ozke, peščene, spet druge kamnite in težje dostopne, vse pa so mamljive za hiter skok v morje. Seveda ravno pravšnjo temperaturo morja tudi izkoristiva in se osveživa v hladnem morju. Poleg skrivnostnih plažic naju ob poti spremlja pogled na nenaseljen otok Prvić. Tu in tam je potrebno pogledat kam stopiš, saj je Iris skoraj pohodila kačo, ki se je na srečo bolj ustrašila kot Iris in kot rešitev pametno izbrala pobeg namesto ugriza. Še sreča. Nisem še videl kače, ki bi tako urno skočila med skale v bližini. Proti koncu se pot ob obali združi s spustom čez kanjon Verženica na lepi, a ne več tako samotni plaži, za katero se nahaja borov gozdiček. Od tu naprej je pot bolj uhojena in mestoma že zelo zlizana, saj nas mimo plezališča Buncoluka pripelje do istoimenskega kampa. Sledi še zadnje presenečenje – res strm vzpon ob kampu in nato še povratek do parkirišča nekje v Baški.

Prehojena pot je pravi pohodniški raj otoka Krk. Pot je zelo sončna, tako da je v vročih poletnih mesecih ne priporočam oziroma je potrebno izbrati pravi čas. Še nekaj kvantitativnih podatkov. Celotna pot traja slabih 5 ur, če ne hitiš in lepo uživaš v razgledih, morju in okolici. V to je vštet tudi skok ali dva v morje. Nabralo se je 13 km in dobrih 600 višincev vzpona. Kar lepo za hojo ob morju.

Kosilo ob morju in dolga pot domov. Pozabila sva, da imajo sosedje praznik Telovo in vožnja s Krka do Posavja je trajala celih 6 ur. Pa nič hudega. Po tako lepem aktivnem vikendu nas ne more nič spraviti v slabo voljo. Na Krk se večkrat vračava in zagotovo se bova še, saj je še ogromno za raziskat.

Spisal Gregor Srpčič (fotkala Gregor in Iris)

Korona je letos skrajšala zimsko sezono v hribih, zaradi nje pa je nekoliko zakasnil tudi uvod v letno sezono. Prvo ogrevanje v kopni skali, ki nudi več raztežajev, se je tako zgodilo 9. maja, ko sva z Matom šla v južno steno Klemenče peči. Splezala sva dve smeri: Friko 6a+ (120m) in Mrtvaški Pajek 6b (120m). Obe smeri sta vzorno navrtani, posebej pa me je navdušila kvaliteta skale. Ob priliki bo treba splezati še Rumeno puščico (6c, 120m), ki prav tako obeta izvrstno plezarijo. V Posavje sva se vrnila pravočasno za popoldanski piknik v dobri družbi.

Deževni maj ni prav posebej vabil v hribe. Priložnost za naslednji obisk se je uresničila 29. maja, ko je ista naveza krenila v južno steno Rušice. V  enkratnem gorskem ambientu, ki ga zaokrožata še strmi Špik in podrte Frdamane police, sva se opogumila za smer Mimo strehe (VI+/V+ 250 m; Zlatko Gantar, Franček Knez, 1981). V levem delu stene je več novih smeri, navrtanih sedmic, osmic in še kaj težjega, Mimo strehe pa je ena bolj klasičnih alpinističnih smeri. Premore le malo klinov in vidi se, da nima prav veliko obiska. Morda ponavljalce odvrne opis iz vodnika, da gre za najtežjo smer v steni (vodnik je bil izdan pred nastankom novejših smeri), in zraven še Frančkovo ime. Dejansko je bilo samo plezanje nekoliko lažje od pričakovanega, linija je ponujala kar nekaj možnosti varovanja s frendi, skala je bila večinoma dobra, mestoma pa je bilo tudi kar precej krušljivo in naložene podrtije. Nekaj preglavic je mogoče predstavljala zatravljenost poči na nekaterih mestih… Plezanja je bilo za dobrih 6 ur. V prvih raztežajih sem se v steni gibal precej negotovo in oprezno, k čemur je še pripomogel jutranji mraz, z vsakim metrom pa se je ozračje ogrevalo, glava pa se je tudi vračala na svoje mesto. Upam, da se bo nekaj teh občutkov ohranilo na zalogi do naslednjič. Po turi so namreč že nastali načrti za nove podvige.

Vremenarji so napovedali, da bo sobota najlepši dan v tednu. Super. Gremo nabrat kakšnega klopa in balvanirat v Oplotnico. Granit čaka. Zgodaj se zbudimo in zunaj dež. Eh, nekako se ne zmenimo ne za plohico, niti za radarsko sliko padavin in vseeno optimistično gremo. Načrt je bil preiskati sektor Cekrov Bum v Oplotnici, in če bo ostal čas delček sektorja Fotr – Binetov raj. V Laškem nas dohiti »bajkdoktor mafija« s svojimi »DH kravami«, ki gre v kolesarski park na Mariborskem Pohorju. Seveda smo morali skupaj na kavo in potem vsak na svoj način v Pohorske skale.

Ko smo parkirali poleg male hidroelektrarne v Oplotnici, je vse zgledalo mokro, zato je naš optimizem začel padati. Nekako se orientiramo in gremo proti prvim kamnom. Moja pričakovanja niso bila visoka, saj sem na dosedanjih obiskih pohorskih balvanov navadno naletel na zelo strm teren in slabe ali skoraj neobstoječe možnosti za pristanek ob padcu. Tako velikokrat kakšnega lepega balvana niti nisem poskusil, ker se mi je zdelo prenevarno, saj bi se od padcu odkotalil po skalah in koreninah v dolino. Tu je bila povsem druga pesem, lahek dostop in za čuda zelo lepi »landingi«, poleg tega pa je bila skala presenetljivo suha. Ob tem pogledu so se nam vrnili nasmeški na obraz. Iris je razpakirala, z Rokom sva seveda morala pregledati vse balvane in akcija. Ogreli smo se v lažjih balvanih. Iris se je borila z zelo lepim problemom Podest (5A) in ga kasneje tudi splezala. Poizkusila je tudi balvan Under pressure (6A), a ji je zmanjkalo čisto malo poguma za kar zahteven »top out«. Naslednjič ji zagotovo uspe. Z Rokom sva medtem splezala kar nekaj problemov in tudi zame enega najlepših balvanov, kar sem jih plezal na Pohorju: Glej in se čudi, kar ti Pohorje nudi (6B+). Mislim, da že samo ime pove vse. Nekaj težjih smeri je imelo mokre »top out-e«, zato jih niti nisva probala. Bodo počakali na naslednji obisk.

Pospravimo in se odpravimo v drugi del istega sektorja - približno 10 minut hoje po gozdu. Ko se »utaborimo«, imamo najprej piknik. Pregledamo balvane, ki jih je v tem delu sektorja malo manj. Eden je bil res zelo visok, pod njim pa strmo skalnato pobočje, zato se odločiva, da ta balvan spustiva in plezava le na balvanu Fontblok, na katerem je precej problemov. Ponesreči najdeva kamen, ki ga ni v vodničku, na katerem je kot kaže nekaj lažjih problemov. Super, da se malo ogrejemo nazaj. Drugih lažjih problemov tu ni, zato se Iris zaposli s fotoaparatom, Rok in jaz pa s problemom Summertime madness (7A), ki se začne sede, po majhni tanki poki preči celoten balvan in na koncu sledi še »top out«. Rok ga je v nekaj poskusih le premagal, meni pa je delal probleme en zelo majhen »krimp«. Bo treba še malo ojačati prste. Je bil pa to zame odličen trening.

Sprehodimo se do avta, preparkiramo in gremo pogledat še Binetov raj ter nekaj drugih balvanov v sektorju Fotr. Ura je bila že blizu sedem zvečer in od plezanja ter hoje smo bili že kar utrujeni, zato je bil v planu bolj ogled kot resno plezanje. Na srečo je bil dostop zelo kratek, kakšen kilometer po cesti in samo kakšnih 100 metrov, ampak to zelo strmih 100 metrov, po gozdu. Pregledamo balvane, se še malo sprehodimo do balvana Platofukič, ki je res impresiven, na njem je ogromno različnih težkih problemov, ima pa tudi super pristanek. Definitivno ga obiščemo naslednjič.

Z Rokom v Binetovem raju poskusiva nekaj lažjih problemov in tik pred mini plohico in temo se vrnemo k avtu ter se odpravimo domov.

Spisal Gregor Srpčič (fotkala Iris Jeler in Rok Molan)

V soboto, 9. 5. 2020, so se končno poklopili čas, vreme in sproščeni ukrepi zaradi Koronavirusa in smo šli - na balvane v Kamniško Bistrico, ki očitno doživlja pravi preporod. Ekipo, ki je skoraj prezgodaj štartala iz Krškega, smo sestavljali Rok, Iris in jaz, hladilna torba, ter dva velika »crash pad-a«.

Ob 9-ih zjutraj smo se že zapeljali mimo planinske koče v Kamniški Bistrici in parkirali na velikem parkirišču pri Spominskem parku. Po začetni kalibraciji s »po domače narejenim«, a dovolj natančnim vodničkom, smo se hitro odpravili proti sektorju Krava, v katerem je le en velik kockast balvan, na katerem naj bi bilo nekaj lažjih problemov. Hitro smo ugotovili, da problemi v platkah, kljub nizkim ocenam, niti niso tako lahki. Iris si je na tem kamnu priborila nov 5A, Poč, ki poteka po zelo lepi poki. Z Rokom sva se v tehničnih 6A-jih zelo dobro segrela za glavni cilj dneva – sektor Podpintarska peč.

Odpravimo se nazaj proti parkirišču, ki je bil sedaj že skoraj poln. Z Rokom opazujeva avte in sva presenečena, da imajo vsi avti neke plezalne nalepke, da vsi iz avtov vlečejo blazine…medtem Iris raje uživa v lepih pogledih na okoliške gore. Zelo lep je bil predvsem pogled na še vedno zasneženo Skuto.

Iz avta vzamemo zaloge hrane in se brez nekih pričakovanj odpravimo proti prvim balvanom v Podpintarski peči. Glede na vodniček, večina balvanov leži blizu struge oziroma v strugi, dostop naj ne bi bil dolg in tudi ni. Po nekaj minutah hoje pridemo do glavnega dela sektorja in potem presenečenje. Balvani so veliki in res lepi, pristanki pod balvani varni in ravni, pod skoraj vsakim balvanom pa »crash pad-i« in ogromno plezalcev. Počutil sem se, kot da smo prišli v Font, samo z lepšim pogledom na gore. Najprej smo si balvane ogledali in hitro začeli s plezanjem. Plezali smo balvane do težavnosti 7B. Iris si je priplezala dve novi petici. Rok je, poleg (zanj) lažjih balvanov, na »flash« preplezal Kastrator (6C) in Bajonet (7A+), potem je poskušal v težkem 7B balvanu Prasila, ki bo počakal na naš naslednji prihod. Meni je uspelo preplezati nekaj balvanov z oceno 6B in po nekaj poskusih tudi Kastrator-ja (6C). Preizkusil sem tudi »krimpe« in gibe v previsnem Bajonet-u, veliko kože in moči pa mi je pobrala tudi Petka za zabavo (6B+), ki je meni osebno eden lepših problemov, kar smo jih plezali ta dan.

Vsi zelo utrujeni od celodnevnega balvaniranja, smo se odpravili proti balvanu Ovca. Vmes smo si za naslednje obiske ogledali balvane v strugi. Na Ovci sva z Rokom splezala še nekaj balvanov z oceno 6A – 6B, za kaj več ni bilo energije, saj je bilo sonce že za gorami, ura pa že skoraj osem zvečer. Sledil je še kratek sprehod do avta in zasluženo mrzlo pivo iz hladilne torbe.

Nad balvaniščem v Kamniški Bistrici smo bili vsi trije pozitivno presenečeni, problemi so težki, ampak res zanimivi. Očaral nas je tudi plezalski »vajb«, ki ga je bilo čutiti v gozdu in seveda dobri pristanki. Tako si brez strahu, da si ob padcu polomiš kakšno kost ali se skotališ v dolino. Med plezalci smo opazili tudi kar nekaj aktualnih in bivših članov reprezentance, ki ustvarjajo in iščejo nove težke probleme.

Že glede na vodniček, nismo videli (kaj šele probali) niti polovice balvanov v tem sektorju. Preostala dva sektorja nismo imeli časa obiskati. Po pogovorih z ostalimi plezalci je tu še ogromno lažjih in težjih problemov, ki jih niti ni v vodničku, tako je dela v Kamniški Bistrici še ogromno. Meni daleč najlepše balvanišče v Sloveniji, kar sem jih do danes obiskal in KOMAJ ČAKAM, DA GREMO SPET!

Spisal Gregor Srpčič (fotkala Iris Jeler in Rok Molan)

V torek, 3. marca 2020, smo v dvorani OŠ Brestanica izpeljali Odprto občinsko prvenstvo za osnovnošolce v težavnostnem plezanju. Prijavili so se lahko vsi otroci iz brestaniške, krške in brežiške vadbe ŠP ter vsi ostali osnovnošolci iz občine Krško in OŠ Kostanjevica na Krki.

Na dan tekme je bilo prijavljenih 97 otrok, tekme pa se jih je na koncu udeležilo 55 in še 2 izven konkurence. Organizatorji smo še kar zadovoljni z udeležbo, glede na to, da so bile na isti dan še druge prireditve (glasbeni nastopi ipd.). Takšna tekma je lepa priložnost, da se otroci prvič spoznajo s tekmovalnim vzdušjem, se spoprimejo s tremo pred nastopom in tudi z morebitnim razočaranjem, ko za las uidejo stopničke in medalja. Ravno zato si vsi zaslužijo pohvalo, mi pa smo prav vsakega nagradili z diplomo za udeležbo. Upamo, da bo za marsikoga tekma dodatna motivacija za obisk vadb v prihodnje.

Ob pregledu galerije močno priporočam spremljavo glasbe. V začetnem delu si zavrti občutke strastnega vokala in za sobotni večer pridih 90'tih. 

Več pa pride v poročilu, soon as possible!  Ponovimo drugo leto!

Praznik Marijino vnebovzetje smo PAKovci izkoristili za druženje in plezanje v plezališču pod Škalo v Hrastniku. Kar nekaj se nas je nabralo (Roki, Gregor, Iris, Cerko, Mateja, Blaž, Jerca, Krištof, Martin, Sandra, Jure in Uroš). Plezališče je vzorno urejeno, smeri pa čisto posebne v Posavju, zanimivi (ne)grifi, vseskozi plezanje na noge, veliko betona in še ogromno projektov na desnem delu stene. Vsekakor plezališče, ki veliko obeta, le še kako lažjo smer naj navrtajo ;-)

Bo vroče? Hladno? Gremo dopoldan ali popoldan? Poznovečerna vprašanja, ki so se pojavljala med prisotnimi letos na kar številčnem taboru PAK. Seveda smo vsi vedeli, da je v igri plezanje, za njim pa prijetno tojnfanje, pozno popoldan zabavno skakanje s pomola v morčka in kramljanje v senci v bližnjem gozdičku.

Smeri v kanjonu do šeste stopnje smo kar nekajkrat ponovili. Preplezali smo tudi lepo število daljših športnoplezalnih smeri:

Oprosti mi pape 4a, 110m; Nosorog 4b+, 150m; Spit Bul, 5c, 145m;  Slovenski Pips, 6a+, 200m; Passenger s Kačo, 6c/6a+, 350m; Leva Tržiška, 6a+, 120m; Danaja, 5b, 100m; Abzajl pista, 4b, 80m; Bora, 6a, 280m; Bračna, 5c, 200m; Akademska, 5a, 180m; Severno rebro, 4b+, 145m; Watersong, 6a+, 160m; Circus, 6a, 350m; Celjski stup, 5a, 150m; Tinin, 4b+, 110m; Andi&Max, 5c, 70m; Fleks und Rex, 5b, 120m; Cristina, 5b, 120m; Kameni croissant, 5b, 120m.

Večina se nas je družila in poplezavala od 21.-25.6., tri družine in še nekaj zanesenjakov pa smo vztrajali še cel teden. Kljub visokim temperaturam smo osvojili tudi nekaj pohodniških ciljev, kot so Krilati Kuk, Bojin Kuk in Vidakov Kuk.

Vseh udeležencev je bilo letos 41: Gorazd Pozvek, Nejc Pozvek, Martina Lapuh, Lena Pozvek Lapuh, Martin Bedrač, Sandra Voglar, Vili Bedrač, Matija Bedrač, Marko Zakšek, Kaja Zakšek, Nik Zakšek, Gregor Cerjak, Mateja Felicijan, Svit Lazar, Jure Barbič, Uroš Jurman, Arnold Koštomaj, Bojan Zorko, Brigita Kužner, Primož Čater, Matjaž Kužner, Špela Stopar, Maja Stopar, Jernej Špiler, Barbara Prosenik, Boštjan Prosenik, Rok Cizerle, Mitja Kolman, Sandi Gosar, David Gosar, Manja Voglar, Mitja Voglar, Tit Voglar, Matej Zorko, Tone Vodopivec, Stanka Starc, Branko Đukić, Mateja Pšeničnik, Sandi Vegelj, Saša Martinčič in Gregor Mirt.

Vsi prisotni smo nad akcijo in druženjem navdušeni. Tradicija je tradicija in komaj čakamo na ponovitev 2020, v kampu Popo, seveda.

Konec januarja in prvi teden februarja sva s Silvotom turno smučala v Gruziji. Prvih nekaj dni sva bila nastanjena v Mestii, glavnem mestu pokrajine Svaneti. Dva dni sva se ogrevala na pol ure oddaljenemu smučišču Tednuldi in se za slovo od žičnic spustila v več kot 1500m nižje ležečo vas Zabeshi. Cel čas sva imela lepo vreme in to je veljalo karseda izkoristiti. Tako sva v naslednjih sedmih dneh vsak dan turala. Po nekaj dneh v Mestii sva odvečno prtljago pustila v hotelu in se čez hribe najprej odpravila v vas Adishi, naslednji dan pa v vas Iprari. Vso pot sva prehodila oz presmučala. Po dveh hladnih nočeh, vse ostalo je bilo pa za s kruhom pomazat, sva se spustila do ceste, ki vodi v vas Ushguli. Hitro sva dobila prevoz in še isto popoldne opravila vzpon na hrib nad vasjo. V hribih nad Ushgulijem sva uživala še dva dni, potem pa sva se vrnila nazaj v Mestio.

Spet ena prava klubska skupna tura izobraževalnega značaja. V dveh dnevih smo obdelali vse, kar se obdelati da. Prvi dan je bil sončen in že kar kičast, drugi dan vetrovno, megleno in mrzlo z obilico sodre, a dobra volja ni popustila niti za trenutek. Vseh PAKovcev nas je bilo kar 17, splezali smo Centralno grapo na Begunjščico, ponovili prerez snežne odeje in stopnjo plazenja po Norveški metodi, nato še varovanje v snežni strmini in na vrhu še izdelavo sidrišča v snegu (prvič z dvema cepinoma in drugič s snežno gobo). Pozno popoldne smo iskali zasute v plazu. Zelo temeljito smo obdelali delovanje lavinskih žoln, postopke določanja lokacije zasutih, kopali manjše in velike luknje, sondirali in uspešno rešili vse ponesrečence. Sledila je obilna večerja v koči in prijeten večer s pesmijo ob kitari. Drugi dan po zajtrku smo se zagnali proti bližnjemu Trianglu. V vetru, megli in nekakšni sodri smo bili hitro na vrhu, sledilo je obvezno fotkanje, na poti navzdol pa smo preizkusili še zaustavljanje s cepinom pri zdrsu ali padcu v strmini. Seveda so nam Matej, Peter in Sandra zadeve prej razložili v piko, še vedno pa rajši tega ne bi delali zares. Za nami sta dva dneva, ki ju ne bomo nikoli pozabili, pa še veliko smo se naučili.

Več kot luštno fajn smo se imeli. 

V petek, 21.12.2018, smo v Brestanici v dobri družbi in vzdušju najmlajših, njihovih staršev in odraslih članov kluba preživeli lepo popoldne in večer. Odvijalo se je že 9. tradicionalno klubsko Božično-Novoletno srečanje in druženje plezalcev. Ambrož Novak in Rok Molan sta pripravila 35 kratkih in atraktivnih smeri (bolderjev), v katerih so se najprej preizkusili otroci iz vadb športnega plezanja (Brestanica, Brežice in Sevnica).

Otroci so uživali v plezanju bolderjev in veselo rajali s sovrstniki. Poskrbljeno je bilo tudi za lačne želodčke, v igralno-ustvarjalnem kotičku pa so se zabavali in igrali najmlajši obiskovalci. Po končanem plezanju so otroci zapeli še nekaj pesmic in glasno klicali dedka Mraza. Seveda se je odzval in prinesel za velik koš daril. Skupaj smo zaključili letošnji otroški plezalni program. Se vidimo drugo leto.

Po otroških nastopih so se na steni pomerili še odrasli plezalci, člani kluba, in razmigali svoje telo, prebudili duha ter preživeli res lep večer.

V športni dvorani OŠ Brestanica se je odvilo vsakoletno področno tekmovanje v športnem plezanju za osnovnošolce. Na tekmo smo prijavili kar vse otroke iz vadb športnega plezanja v Brestanici, Brežicah in Sevnici, na koncu pa se je tekmovanja udeležilo 64 otrok. Čestitke vsem, ki so si upali, za ostale pa bo priložnost naslednje leto. Ekipa PAK se je ponovno izkazala. Tekma je potekala tekoče in v dobrih dveh uricah smo zaključili s tekmovalnim delom ter podelitvami medalj in diplom.

V soboto, 10.11.2018, smo se ob 9:00 uri zbrali plezalci-delavci in ljubitelji Armeškega: Nejc P., Nejc T., Pero in Andraž, Sandra, Igor, Cerko, Arno, Mato, Bine in Bojan. Martina, Lena in Gorazd so opoldne poskrbeli, da so imeli delo tudi naši zobje, in sicer z dobrotami iz kmetije Lapuh. S Perotom sva sva se lotila "sanacije" J strani stene, ostali pa so se posvetili utrjevanju poti in mize. Bili smo zelo uspešni in dobro smo izkoristili ta topel dan. Nekaj nas je to še potrdilo na domačiji Dular ob enemu zadnjih pečenj kostanja.

Letos smo obiskali Kanjon Tijesno in tamkajšne stene.

In je za nami 4.ženski vikend, plezalne priprave članic PAK. "Girls rock" smo si rekle kar nekajkrat od petka do nedelje, predvsem pod smermi, v avtu ali ob večerih. Ni kaj, preživele smo čudovite dni. Krasno vreme, ekipa kot se šika, nabita z energijo. Moram rečt, da smo veliko te pustile v skali. Nismo posegale po prehudih težavnostih. Preplezale smo pa vseeno vse, kar smo lahko. In verjemite, do mraka. Med pavzo in malico nam je prste in obolele mišice je zmasiralo morje, prijetnih 20 stopinj v vodi in in omehčalo sonce s 25 stopinjami na plaži.

Voglarjev žar nam je ženskicam že precej domač. Uspelo nam je narediti žerjavico za vseh 7 kg meseka. Mljask šobska solatka in Vegee pohanjčki - fantastični z žara, vprašajte sevničanke. Pijača za obliznit in posladek iz Jercinih rok.

Prelepo vreme nam ni dopuščalo plezanja v notranjosti, smo se kar v Rovinj vrnile. Uživale v plezanju, bogati malici in toplem morčku. Do mraka, smo si rekle. Domov smo se vrnile v zadnjih minutah nedeljskega večera. Skratka, vikend izkoristile maksimalno! Klajmbarke PAKovske: Girls rock!

Pozdrave iz potepanja po Turčiji a vi kej hodte v hribe al pa plezate? 

Petrov poziv za hribe na FB strani je dobil odziv najprej Andreja, nato mene in nazadnje še Igorja. Nastali sta dve navezi, z namenom plezanja nad Okrešeljem. Štart je bil ob 5:00 izpred "Gnoja". Jaz in Igor sva izbrala klasično Igličevo smer, Peter in Andrej pa malo težjo Grmadniško, a se je Peter zaradi odsotnosti "olimpijske forme" premislil in smo vsi štirje šli v Igličevo. To je bila super odločitev! Prva sta vstopila Peter in Andrej saj sta izkušenejša, sledila sva z Igorjem. Na vsakem štantu sta počakala toliko časa, da sva bila z Igorjem že blizu, saj je bil njun klepet najboljši kažipot smeri. Če ne bi bilo teh kolegialno-prijateljske čakanj, bi se 6+ urno plezanje še zavleklo, saj bi bilo iskanja poteka smeri v navezi Zorko-Dular znatno več. Plezali smo gladko in brez zapletov. Malo nas je hladil tudi dež. Na vrhu me je mentor Peter še krstil in blagoslovljeni smo odšli v dolino v poznih popoldanskih urah. Vrnili smo se ob cca 23:00 uri na štartno mesto. Za nami je bila lepa, intenzivna in nasploh uspešna tura.

Slike letošnje tradicionalne Paklenice. Avtorji slik so: Maja, Jernej, Mato, Peter, Andrej, Bine, Bojan, Gregi, Martin, Stanka; Juhuhu!

Nekaj utrinkov in na izpitu tečajnikov šole pomlad 2018. Vsi: Janja, Mateja, Angelika, Gregor, Urška in Boštjan so 17.6. opravili tako praktični in teoretični izpit. Kje drugje, kot doma, na Armeškem! Juhuhu!

V nedeljo 20. maja, je v Celju na popolnoma novi steni potekal zaključek Vzhodne lige 2018. Stena nas je res vse fascinirala, mladina pa je tudi komaj čakala, da so se podali v lepe smeri.

Želja po plezanju je zavrtela Arnotovo telefonsko in takoj sem sprejel je 1. predlog Posavske legenede - Klek. Izbrana smer je Žlogarjeva. En cug 6a+, dva 6a, 5b in 4c. Vstopne trojke, ki je opozarjala na ocene iz "nekega drugega časa", seveda nisem poslušal in je "kao" ne omenjam.

Začelo se je težko, lomili so grifi, potreben je bil počitek. Kvaliteta skale je nihala od slabe do obupne, mestoma je dosegla tudi "ojej-jej"! To je južna stena Kleka in je precej slabša skala in manj plezana kot zahodna. Razgledi lep, vreme zelo lepo in je to lepoto komajda zdržalo do konca, a vendarle jo je. Opazovala sva mogočne neznane ptiče, ki so krožili v zadnjih raztežajih in se oglašali s popolnoma meni tujim zvokom. Poleg tega sem v svojo zbirko (ne več) tujih zvokov dodal tudi zvok odlomljenega klina. "Pa samo usest sem se hotu", če napol citiram Humarja. V trenutku je bilo vsega srečno konec. Moj nekaj metrski padec je zadržal svedrovec, ki je bil cca 2 m pod tem nesrečnim klinom. 1:0 za svedrovce. Presenečen se se potegnil nazaj, malo jezen vstavil frenda na mesto klina, se usedel nanj, poiskal grife in nadaljeval, kot da ni bilo nič. Seveda je šel z menoj za spomin. Če pogledamo foto klina, je bilo cca 1 mm širine in dolžine 7 mm "mesa", vse ostalo je odrjavelo že dolgo tega. Klek je bil leta 2012 odstranjen iz Hrvaškega športnoplezanega vodnika. Glede na videno in doživeto je to pravilna odločitev.

V sestopu sva poslušala basni o Kleku, ki jih je zapisal Valvasor, pripovedovala pa "poklicna pripovedovalka". Saj tako so rekli bratje Hrvatje, ki so tudi plezali in s katerimi smo zaključili na pivu v Oguljinu. Super družba! :)

Bil je doživet in poln dan. Pa to je bila šele sobota...

Arca se še nismo naveličali, zato smo tudi letos prvomajske praznike preživeli pod Colodrijem.

Za prvomajske smo šli z babico na jug.

Provomajske v Font-u

V četrtek, 26. Aprila sva se z Ambrožem pridružila ekipi bolderašev iz Ljubljane na 10-dnevni »trip« v Francoski Fontainebleu. Kljub 14-urni vožnji smo se najbolj zagreti že prvi dan spravili nad balvane. V prvih dveh dneh je v sektorjih Rocher aux Sabots  in L'Elephant padlo že kar nekaj balvanov ocenjenih z 7a, kar je le potrdilo formo. Naslednja dva dni smo zaradi neprestanih ploh postopali po hiškah in igrali tarok. Po predolgi pavzi smo se v sektorju Bas Cuvier posvetili znanim klasikam, kot tudi težjim balvanom z ocenami od 7a do 7b+. V sredo smo se odpravili v skriti sektor v katerem so se projektirali balvani ocenjeni od 7a do 7c, nekateri žal neuspešno. V četrtek  smo se kljub že prej dogovorjenemu pavziranju, sprehodili čez par sektorjev, ter dopustniško preplezali par lažjih balvanov v sektorju 95.2. V petek smo se spet zapeljali v skrivni sektor, v katerem je bila le majhna peščica balvanov zato smo se prestavili v že znan sektor Bas Cuvier, v katerem sem po parih poizkusih splezal svoj projekt Carnage z oceno 7b. V soboto smo plezali v sektorju Bois Rond in sicer rdeči krog, ki ga sestavlja 40 bolderjev težavnosti od 5b do 7a, ocenjenih nerealno, ker smo se v nekaterih zelo spotikali. Zadnji dan smo tako dobro izkoristil in se naplezali. Cel naslednji dan smo presedeli v kombijih na poti domov in v Ljubljano prispeli okoli polnoči. V sredo je na dobro formo pokazal tudi uspešen vzpon smeri A je to!.

Besedilo: Rok Molan

Omiš se je spet izkazal za prvovrstno destinacijo za aktivno preživljanje prvomajskih praznikov. Deset dni je minilo kot bi mignil. PAKovske barve smo zastopali Bedrač-Voglarji in zaljubljena naveza Stopar-Špiler, ostali so se raztepli po drugih evropskih državah. Družbo so nam tako delali Štajerci in Poljaki. Drugače pa klasika: plezanje, feratanje, kolesarjenje, pohodništvo, kopanje, roštiljanje, skrb za primerno hidracijo ob večerih, branje knjig, igranje igric... Kdor ni šel, mu je lahko samo žal.

Že dolgo sem imel željo izpeljati turno smuko s Krna. Tokrat sem izbral pravšnji dan, dobre razmere in fajn družba.

Dobre razmere tekoče sezone sva z Matejem zamudila in po nekaj turnih smukah sva želela še kaj drugega kot samo smučati s hriba. Slovensko sva imela oba v mislih te dni. V četrtek se je kazalo vremensko okno, na hitro sva uredila zadeve v službi, doma. Ob treh zjuraj sva štartala proti Gorenjski. Upanje, da se bova pripeljala vsaj do Peričnika je splahnelo pri tabli konec Mojstrane, kjer sva parkirala. Še v temi, ob petih, sva jo na smučehi mahnila do pod Stene, si oprtala smuči in zagazila, zaplezala... Kljub gaženju od kolen pa gor, nisva niti pomislila, da bi obrnila. Želja  je bila neizmerna, pogled je težil samo navzgor. Smer je v celoti lepo zalita, kakor vsa dolina. Na prave razmere bo treba pa malo počakati. Plezala, garala sva kar sedem ur, nato pa sva oddrsala proti Staničevi koči in naprej v dolino, za Cmirom. Smuka je bila na momente odlična - puhec, kjer severnik pretekle dni ni dosegel in napravil skorjice. 

V obdobju večdnevnega vetra, mraza in sneženja, smo izkoristili dan razjasnitve ter uživali v prelepih Julijcih. 

Dodatek k Petrovemu poročilu o Vrtači, ki ga prikladno najdete v rubriki poročila! :D

Sreda 24.1. končno lep dan. Za dopust sem šefa le obvestil, bolj malo vprašal. Najbrž so isto naredili tudi Tanja, Peter in Mitja. Gremo na Stol. Peter in Mitja s smučmi, cenjena vloga luknjača pripada meni in Tanji. Štartamo iz Tinčkovega doma, do kjer nas pripelje neustavljivi Subaru pod taktirko Mitje. Jaz sem prvič v derezah toliko časa in prvič v novih-rabljenih čevljih. Malo me skrbijo žulji, a začuda ostanejo le (realna) skrb. Ni panike! Med vzponom srečamo gamse, ki jim vrtoglava dolina še ni dovolj - oni še po gasu kolikor da. Neverjetne živali. Pred vrhom je ledeno, dereze niso več luksuz ampak nuja. Vrh je čudovit, topel. Poslikamo se, pomagamo fotografu odleteti v dolino (ne, nič hudega mu ni - je bil pripravljen) in smučarja odsmučata, luknjača odluknjata v dolino. Presentljivo hitro smo pri avtu - le ura in pol. In tako se štirje zadovoljni odpeljejo proti domu. Naslednji dan "čutim" liste na nogah pri kolenu; prekurjeni so. Hoja po stopnicah navzdol je "zabava" brez primere. A do nedelje je že vse poštimano in pripravljeno na... Prispevek sledi!

Zadnja turna smuka v letu 2017. Ker je bila visoka nevarnost plazov smo si izbrali Struško.

O zimskih radostih konec starega leta in začetek novega, naj povedo fotografije...

Na kulbu imamo veliko srečo, da znajo posamezniki odlično vihtet fotoaparat, pravzaprav so profesionalci. Z dobrimi fotografijami, ki jih vsi tako radi pogledamo, pa naš čudovit šport postane še toliko bolj privlačen.

Fotografije za drugo galerijo z 8. božično-novoletnega srečanja je prispeval Tomi Naglič. Slava in hvala mu.

Dolžan sem že precej svojih zgodb in galerij. Vsakič, ko grem in fotkam, si mislim: madonca, tole bo rajcig na pak.si ...

No, da ne okolišim. Oni dan me je fant z lepim imenom (Nejc, kakopak), sicer naše gore list, povabil na Zelenico. Da bom malo povedal njihovem ferajnu, kako plezam in te reči. Fino, fajn, zmenjena hitro. Vikend rezerviran, predavanje sestavim po poti od Brežic do Ljubelja, čeprav je Martina hitro peljala. Je pa tudi res, da imam kar nekaj zadev že pripravljenih zadnja leta. Pa gre hitro. Ob mraku jo mahneva po svežem snegu in pasjem mrazu in v trdi temi doseževa kočo. Vzdušje prešerno, večerja fina, po večerji malo kramljamo, nato nastopim, mi kar gre, po meni krst vertikalskih nadebudnežev, nato žur s kitarami do jutranjih ur. Spanec primerno slab. Zjutraj se zadeve odvijajo počasi, sam pa nimam pravega miru. Po zajtrku ga mahnem v Suho ruševje. Še nekaj somišljenikov srečam, pa večjo Babičevo grupo. Hitro napredujem, v zatrepu trdo in mrzlo. Nikogar, ki bi šel gor, vidim pa sledi prejšnjega dne. Smuči na rame, gaženje do vrha, solidno me prepiha, na vrhu pa milina. Sonce, toplo, vse belo, debelo ivje, nikjer nikogar, čista tišina, v dolini megla ... v počasnem tempu se pripravim na spust. Dolge in široke smuči sprva nezaupljivo testiram, nato se počasi navadim. Nižje dol že kar veselica, vendar "all in all" smuka brez presežkov. Zapeljem v desni iztek pod zahodni greben Begunjščice. Psi na smuči, nato pa kmalu v nahrbtnik - lepilo ne dela. Hiter pozdrav v koči in dogovor z ljubico za še en vrh. Korajžno po Osrednjem plazu navzgor, Marjan in Špela navzdol - pohvalita smučarijo. Lep tempo, veter odnaša misli, v Y se nakazuje gaz. Zaprečim, ponekod do pasu v sneg, a je energija na vrhuncu. Tipajoče po gazi v grapo Y, veliko snega, gazim, edina sled se ustavi nekje na sredini - skok. Poskusim naprej, težav ni, nekaj zelo trdih odstavkov, nato zopet do kolen. Izstop je vrtoglav in zelo trd. Malce se obotavljam, preizkušam napihan sneg, na drugi strani znova nabijam stopinje in razmišljam, kje bom zavijal navzdol. Končno vrh. Nekaj negotovosti, hvalabogu brezvetrje, hitro se pripravim, saj sem se v glbokem snegu kar zamudil. Otvoritveni zavoji so živahni, v grapo pa vstopim po jajcih. Prvih 50 metrov vzame 10 minut. Za obrat ni pravega prostora in razmer. Le počasi ulovim ravnotežje in ritem in začnem zaupati zbitem suhem snegu. Nekaj zavojev in dihanje. Tako vse do Zelenice, brez velikih presežkov, a z zadovoljstvom o razdevičenju v zimi 17/18. V bajti napakiram, se poslovim in odbrzim v dolino. Popoldanski mraz pritiska, noge pečejo. Po napornih delovnih mesecih je bil zanje to lep zalogaj.

Pričakovano sem po takšni turi nekaj dni bolj težko deloval, odpornost je kapitulirala. Tudi zato zamuda pri objavi. Vseeno pa je bilo vredno. Dal sem si duška. Sredi velike zeleniške gužve sem smučal povsem sam in povsem prvinsko. Privilegij.

Današnji predpraznični dan sva izkoristila v čudovitih avstrijskih alpah, obiskala sva Kreiskogel - 2306 nmv. Razmere so bile dobre, v začetku mehak sneg, kasneje krepko pomrznjen. Vreme pa sončno z ogromnimi količinami nepredvidljivih sunkov vetra - bom naslednjič kar vrgla še žakelj cementa v ruzak, da me ne bo odpihnilo. 

V soboto se je skupina treh turnih smučarjev znašla na potepu mimo Zelenice do Vrtače. PAK sta zastopala Igor in Arno, pravita, da so razmere dobre, na sončnih legah je že skorja, v senci je pa sneg še suh. Po grapi je kar precej vetra, ampak le ta je poskrbel da so bile razmere za smučat super, ker odlaga pršič na kompaktno podlago. Fotke so čudovite, še več takšnih. 

Arno in Boško sva se nedeljskega jutra dobila pod Lisco. Smučke na noge in gasa, na Jelšivec, sosednji hrib. Sneg je bil fanatstičen, bilo ga je tudi do 40cm. Pod Jelšivcem srečava še enega lokalnega vriskajočega "dolgostopalneža", ki je ravno prerezal belo strmino. Na vrhu malo čaja. Nadaljujeva proti Lahovem Grabnu. Čez smrekov gozdiček, ki ni bil ravo bogat z belim prahom, prismučava, do lepega belega pobočja. Spustila sva se cca 450m. Na dnu pse na smuči in spet v strmino. Na vrhu Jelšivca se hitro spet transformirava v spustaški "mašini". Čudoviti spust v dolino, nekje v višini Cirja se začenja že malo težji sneg. Do avta še malo peš in domov na "južno". Po belih hribčkih in dolincah sva se potikala 5 ur.

"Kljub nedoseženem cilju, smo vsi zadovoljni z turo, saj smo imeli odlično vreme, nekateri pa so si nabirali dragocene izkušnje na eni izmed najbolj veličastnih gora v Evropi."

Počitnice smo preživeli v Staremgradu. Plezali, pohajkovali, izletnikovali pohodkovali... Branje na plaži;), Mala Pakla, Tulove grede, smerka z Matijo, en dan s Tanjo G., pa z Romano... Super! Sploh, če so zraven stari prijatelji!

Še z moje strani. Letos res ležerno in uživaško, celo plezale smo malo!

Šola ŠP 2017 drugič. Jeseni se je zbralo 11 kandidatov. Čez slab mesec bodo morda že pripravniki ŠP.

Organizacija predstavitve športov v občini letos res super. Čisto drugi nivo in prikaz. Se nadejamo še naprej. Smo se pa nagarali, jao ritne mišice in hrbet. Talentov in interesentov ni zmanjkalo od 9.00-14.00.

"V petek 10/11 se je nas 14 PAK-ovski decov opravilo na vsakoletni duhovni odmik. Duhovni guru odprave je bil Peter. Dva kombija sta štartala iz Krškega, na Bosiljevem pobrala še Belokranjsko in Dolenjsko dušo, in se odpeljala v sveti kraj – Paklenico. Vreme ni obetalo mnogo in prav nikogar ni to motilo. Duhovnosti željni smo prispeli v večernih urah in si na hitro postavili tabernaklje. Zaužili smo nekaj malega dobrot vseh barv, oblik in agregatnih stanj, se poparčkali v naveze in se odpravili na, tokrat »duhovni«, počitek."

poročilo

Bojč je povedal, tako kot je bilo:

Prejšnjo nedeljo, 1. oktobra, je Mato peljal okrnjeno zasedbo letošnje AŠ - Matjaža in mene, - plezat v Klemenčo peč, 100-230 metrsko steno na začetku Logarske doline. Plezalni vodnik našteje slabih 40 smeri, od tega je 8 navrtanih. Pod steno smo prišli okoli desete ure, tako da smo imeli časa za dve smeri. Matota je vleklo v malo težje smeri, a ko je slišal, da sva oba vajenca čez poletje počela vse kaj drugega, kot plezala, je sprejel, da čez spodnjo mejo šestice ne bo šlo. Škripčevje bi bilo vendarle preveč zamudno. Najprej smo splezali Frančkovega »Snorkyja« (VI/IV, 100 m), dvoraztežajno platko, nato pa še dvakrat daljše »Vesele nogice« (VI/V, IV, 200 m). Kdo bi si mislil, da je možno na položni steni, gosto posejani z večjimi zaplatami zelenjave, najti dokaj gajstne platke, ki zahtevajo precizno delo rok in nog! Navrtano je bilo pa mestoma tudi bolj šparovno, tako da sva vajenca hvaležno sprejela vlogi drugega in tretjega v navezi. Sestopili smo po abzajlu po daljšem in strmejšem levem delu stene. Uf, kakšne lepe smeri (Friko, Mrtvaški pajek itn.)! Malo bo treba potrenirat, potem pa izkoristit kakšen topel jesenski ali zimski dan…

Še Matjaževih 5 centov:

Poleti sem v skali preživel malo časa, vendar sem si ob povabilu v Klemenčo Peč rekel, "Ma ja, zakaj pa ne, bo že nekako".

Mato je v navezi plezal prvi, zanj sta bila vzpona mala malica, midva z Cerkotom pa sva mu počasi sledila. Sam sem imel največje probleme pri zaupanju samemu sebi, svojim zmožnostim. Dobr občutek je, ko vidiš, da imajo drugi zaupanje vate. Uspešno smo osvojili, kar smo si zadali in si na vrhu ponosno segli v roke. Na koncu dneva, smo še nekaj malega pojedli, popili in se zadovoljni odpravili nazaj domov. V življenju rabimo več takšnih,  spontanih,  hitrih odločitev"Greš? Grem "

Za vikend smo se odpravile na znano lokacijo v Peru, sej ne v Peroj smo šle. Malo smo frikale, veliko se smejale, pa še jedle smo dobro. 

ženskice, .. poj mi! 

13 fotografij za 13 aktivnih dni. Pa še marsikaj je bilo vmes, a o podrobnostih na ferajnovskem predavanju. Skratka, Dolomiti so prava destinacija za aktivni dopust.

Nekaj fotkic iz Loškega grebena

Med dopustom smo izkoristili prehudo vročino v Bolgariji in osvojili najvišji vrh Balkana, vrh Musala. Izhodišče je bilo na 1350 m iz mesteca Borovets. Na pot smo se odpravili v nedeljo in nekje 3 ure in pol hodili do koče Musala na višini 2389 m. V koči so nas pričakale malo smešne cene: pivo 1,5 eur (0,5 l pločevinka), čaj 0,50 €, topel obrok (nekašna zmešana čorbica vsemogočih začimb) 2 €, spanje slabe 7 € po osebi.  Naslednji dan smo se v zgodnjih ponedeljkovih urah odpravili na vrh in potem proti dolini. 

Roma Koma vedno zdoma - tokrat na Korziki. Zgodbico bo objavila sama, jaz pa objavljam samo njene luštne fotografije, ki vabijo na dopust v Sredozemlje. Podnapise morda še poustvariva ...

V četrtek se je dan počasi prelevil v večer, ko sva se z Edotom dobila na parkirišču pod slapom Rinka. Pot za tisti dan sva zaključila na domu Okrešelj, kjer sva imela posvet za naslednji dan. Izbrala sva Igličevo smer. okol 8.30 zjutraj sva bila pod smerjo in začela z plezanjem. Kmalu na začetku smeri sva malo zašla in kasneje opazila, da plezava Debelakovo varianto Igličeve smeri. Plezala sva okoli 6 ur, nabijala in izbijala kline. Torej dan bi bil težko kaj lepši. Sestopila sva skozi Turški žleb in nazaj do doma na Okrešelj in zasluženo pivo.

Avtorji fotografij: Andrej Trošt, Peter Sotelšek, Albin SImonič, Mitja Kolman.

V soboto smo se luštna ekipa odpravili na Mangart. Vreme je zjutraj kazalo na kičast dan, vendar se je na koncu poigralo z meglo. Pot smo naredili krožno, po Slovenski gor in po Italijanski dol. 

Letošnja "Pakla" je poskrbela za res visoke temperature, zato se je bilo treba hladiti, kjerkoli se je ponudila priložnost. V tednu dni se je zbralo 38 članov. Sproščeno smo se največ družili v kampu Marko, okrepčevalnici Dinko, na obali in skali. Več pa v slikah...

V soboto smo jo ucvrli na Rombon. Vreme super, družba še boljša in smeha vrh glave. 

Odprto občinsko prvenstvo osnovnošolcev v plezanju je tokrat gostila brežiška občina. Po dolgih letih je velikanka (velika stena) v tamkajšnji športni dvorani znova sprejela mlade posavske plezalce, ki obiskujejo plezalno vadbo v krožkih Posavskega alpinističnega kluba. Tekmovanja se je udeležilo preko 40 otrok od najpogumnejših vrtičkarjev pa vse do že odraslih devetošolcev. Sezono smo tako zaključili v tekmovalnem vendar sproščenem duhu.

Včerajšnjo nedeljo smo izkoristili v Kamniških, zadnja odločitev nas je pripeljala do Dobrče. Vreme je bilo kičasto, kosilo več kot odlično, noge pa smo si namočili v Bohinjskem jezeru. 

V nedeljo se nas je 5 prijateljev odpravilo na čisto preveč enostavno pohodno turo. Noge so nas nesle iskat lepše vreme, pa temu ni bilo tako. Več časa smo se vozili, kot pa hodili. Nekaj fotografij brez razgledov v galeriji. 

Galerija utrinkov zadnje tekme Vzhodne lige 2017, Hrastnik.

2. vikend v februarju je bil rezerviran za ponovitev zimske tehnike, krst in naslednji dan rehalabitacijska tura, glede na počutje in pogoje. Vse se je izteklo tako dobro, da bi se težko bolje. Ponovitev zimske tehnike je bila poučna in zabavna, iskali in tudi našli smo izklopljene žolne :) Po večerji smo preživeli zabaven večer, kjer smo postali alpinistični pripravniki. Naslednji dan pa se je kljub ne najboljši napovedi, naredil lep dan in dobro smo ga izkoristili. Ob tej priložnosti se še enkrat zahvaljujemo vsem, ki ste pripomogli pri našem izobraževanju ter udeležbi tega vikenda, saj brez vas ne bi bil dogodek tako zabaven.

En avto mladih in en avto, nebom rekla starih, temveč izkušenih se nas je v soboto odpeljala proti Logarski dolini. Načelnik nas je razdelil v pare oz. tri v navezi. Gneča nas je sprva nekoliko ločila, vendar je večina poti vodila v zaledenele slapove potoka Ivovec. Spodnji slap (centralni Ivovec) je bil prijeten za ogrevanje in led kot puter za cepine. Kasneje se je slap razcepil na levi in desni Ivovec. Mi smo izbrali desnega, ki je nam, manj izkušenim dal vetra in mraza. Ampak volje je bilo na pretek, tako smo preplezali do konca kjer sva bila neizmerna vesela, ponosna in hvaležna Petru. Občutek nepopisne sreče, je le konec si mislimo eni, drugi pa ravno obratno. Sicer na koncu, ko le zmanjka zaledenele vrvi in ko si oddahneš, ugotoviš, da se je bilo vredno se potruditi in objeti led. Izkušnja je pustila nasmešek na obrazu in modrice na kolenih, kar nam je vsem skupaj dalo vedeti da je bil dan perfekten!

Cerko mi reče na novoletnem zaključku PAK-a če greva z Majo zraven na Košuto. Jasno bila sva takoj za to idejo. Tako se je javila tudi Barbi. Tako smo se na praznik dan samostojnosti odpravili proti Košuti in Cerko je prišel pravočasno! Naša tura se je začela pri kmetiji Matizovec do doma na Kofcah (1488 m), kjer se je nadaljevala do gore Kofca (1967 m) in sledili grebenu proti Malemu (2036 m) in Velikemu Kladivu (2094 m) do Škrbine (1869 m). Skozi celotni greben smo si ogledovali dolino in tudi dorekli da se bomo na jezeru tudi drsali. To je bila tudi motivacija, da je naša pot potekala do Škrbine in tam tudi sestop. Barbari je njena ledvica dodobra načela živce in tudi zadih, vendar smo skupaj uspeli priti do konca. Sestop je potekal po skozi planino Pungrat, mimo jezera kjer smo si privoščili brezplačno drsanje in naprej mimo planine Šija. Prav zares fantastični razgledi na Grintovec in smučišče Krvavec. Kmalu smo prispeli nazaj do doma na Kofcah kjer smo spili zasluženo pivo, pomalcali najboljše sirove štruklje daleč na okoli in odrinili nazaj proti avtu pred temo. Vreme je bilo fantastično tako družba, ki je popestrila dan! Skupno smo hodili 7 ur. 

Avtor besedila: Rok Cizerle

Včeraj sem prehodil omenjeno pot v naslovu. Pot je lepa, dolga in naporna. Razmere so bile dobre.
Več pa tukaj.

V četrtek, 08. 12. 2016, sem šel na Špik mimo Koče v Krnici, sestopil pa mimo Kačjega grebena. Razmere so bile dobre in vreme kičasto.
Poročilo (zgodbo) pa si lahko preberete tukaj.

Budilka ob 1.25, napovedano vreme "šajba", cilj Triglav, ali pa vsaj do Kredarice za naju z Jerco. Pot iz doline Krme se je začela v trdi temi in spremljalo nas je nekaj stopinj pod ničlo, potem nas je ujel sončni žarek in že smo bili pri Kredarici. Midve z Jerco sva si zaslužili eno urni spanec, medtem so jo pa izkušeni mahnili na vrh očaka. Nekaj smešnih dogodivščin, obisk pri Marjanu (oskrbniku koče, kateri je mimogrede Sevničan) in pot proti avtu. Lakoto smo potešili v piceriji v Lescah in se odpeljali proti domu. 4 ure do Kredarice, do Triglava 1,5 ure gor in dol za ene malo več, za druge malo manj.

Mihi je dal idejo, gremo na Triglav in smo šli. Miha, Peter, Mičo in jaz. Ker sem hotel prebujanje novega dne doživeti na grebenu Triglava, smo izbrali nočno varianto s štartom ob polnoči iz Krme. Razmere so bile odlične, cepini in dereze so lepo prijemale in zjutraj okrog devetih smo bili na vrhu. Skratka lepa tura in super družba. 

Prvi letošnji sneg me je 9. novembra premamil, da sem sredi tedna vzel dopust in šel na nočno turo. Cilj je bil bivak pod vrhom Stenarja, v pravih zimskih razmerah pri -10 stopinjah. Super izkušnja, lepi spomini.  

Včerajšnjo napovedano sončno nedeljo smo izkoristili v snegu, hribih in predvsem v dobri družbi. Štart iz OMW Krško ob 5. zjutraj, kavica ob poti in smo že na smučišču Zatrnik na Pokljuki. Gamaše gor in urno v breg, 4 ure do vrha. Pot čez Kačji rob gor in nazaj čez Jezerce in Studorski preval. Čudovita tura, skupaj 7 ur hoje.

Zadnji dan jesenskih počitnic smo mladi plezalci: Nuša, Kajetan, Aljaž in jaz izkoristili za izlet v Gradec. Zjutraj smo se odpravili proti Avstriji in po skoraj treh urah vožnje prispeli do dvorane Boulderclub-a. To je čudovito urejena dvorana, kjer smo svoje plezalne sposobnosti preizkušali na bolderjih. Navdušila nas je res lepo urejena dvorana. Po nekajurnem plezanju so nas že poštene bolele roke. Zadovoljni smo se vrnili proti domu. Zahvala pa gre seveda Ambrožu, Jerneju in Binetu, ki so nas spremljali.

Poročilo Line Buršič

Prvonovemberski vikend sva z Marinom izkoristila za tri in pol dnevno kolesarjenje po Brkinih, Krasu in slovenskem Primorju.

Spremljale so naju čudovite barve, krasni sončni dnevi, super dobra hrana. Prekolesarila, prerinila in se dokaj dobro znašla (kolikor nisva zabluzila in se zgubljala) na polovici divaškega kolesarskega kroga, čerav me je vzpon na 800m in še malo, uničil. Drug krog je bil pod oznako K8, med kraškimi gozdovi, po vasicah a višini cca. 400m z zanimivimi imeni, domačimi oštarijami in potmi, speljanimi "bogu izza leđa". Spet čudovit dan, zame kar naporen. Bojda so imeli tekači, ki so v nedeljo tekli Lj. maraton  boljšo povprečno hitrost kot midva. Sory Martin, sem dala vse od sebe. 4. dan pa ravno slovensko Primorje. Spoznala sva zanimiva Polja, travnike in muljnate plaže v okolici Ankarana, v Izoli pa sva se že za zajtrk in tudi ob poznem kosilu (na parkingu, kjer sva imela parkiran avto) spoznavala, se gibala in plesala v tehno - elektro - hause muziki. Adijo primorska mladina. 

Tole obljubim, spomladi zorganiziram kolesarsko - plezalni vikend na teh podobnih relacijah. Bo nepozabno, boste utrujeni, siti in veseli. Računajte na vikend v marcu ali aprilu!