Najprej smo šli plezat v Needlese, plezališče visoko v Sierra Nevadi. Tam smo se vplezavali v tamkajšnih do 150 metrov visokih smereh, v odličnih, fotogeničnih in atraktivnih pokah. Plezališče je globoko v gozdovih Sierre, na nadmorski višini 2500m, v prekrasni naravi in je res idilično. Pa še gužve ni. Splezali smo več smeri, do 5.11c, med drugim tudi slavno plezanja (Andrej Grmovšek) je bilo že drugi plezalni dan konec, saj so se moja boleča rebra (udaril sem se pri padcu na poslovilnem žuru), tako razbolela, da sem komaj hodil.

Po vplezavanju v Needlesih smo bili skoraj cel mesec v dolini odprtih ust - awahnee (kot so Yosemite imenovali indijanci). Preplezali smo kar nekaj kratki poči, pa tudi več daljših smeri. Tudi jaz sem po dobrih dveh tednih začel pomalem plezati.

Aleksandra Voglar in Tanja Rojs sta v El Capitanu v enem dnevu preplezali "East buttress" (5.10 A1, 13 R, 550m). Potem sta se v  Washington Columnu, v smeri "South face" (5.9 , A2, 6 R), prvič spopadli s tehniko in nabrali nekaj izkušenj za njun izziv v steni El Capitana. Smer sta plezali dva dni. Vse skupaj sta kronali s smerjo "The Nose" v El Capitanu (5.9 A2, 33 R,1100 m), ki sta jo preplezali v  petih dneh (5 - 9.10.1999). "Najtežji je bil boj s težko prasico, ki včasih nikakor ni hotela iti gor in je bila na začetku vzpona  težja kot  midve sami.", sta povedali po vzponu. Sicer pa je to prvi slovenski vzpon ženske naveze preko te slovite smeri. "Cela stena je vedela, da sta zgoraj, v Nosu dve Slovenki".

Medtem smo tudi fantje malo migali, Andrej Sotelšek bolj, jaz pa malce manj (dva tedna sem zganjal zdraviliški turizem). Andrej Sotelšek je z različnima soplezalcema  v Rostrum-u preplezal smer "Regular North face" (5.11c, 8 R) in v Washington Column-u smer "Astroman" (5.11c, 11 R, en raztežaj s padcem). Svoj padec v zloglasnem Harding Slotu v smeri Astroman je komentiral z: "Zagozdil sem se v ozek previsen kamin, ki je bil tako ozek, da sem komaj dihal. Guzil sem naprej in naprej in vse je bilo se ožje in treba bi bilo plezati bolj zunaj. To pa žal ni šlo saj sem se ob vstopu v kamin postavil narobe in bi sedaj moral imeti hrbet tam, kjer sem imel trebuh. Ni mi preostalo nič drugega kot..... bum!"

V steni El Capitana, v smeri "Salathe - Free Reider" 5.12.d, (34 R, 1200m) pa sem se mu pridružil tudi jaz. Free Reider je varianta smeri Salathe, ene najslavnejših smeri v steni El Capitana. Pravzaprav ima od smeri Salathe različne le štiri raztežaje, ki potekajo levo od Headwalla. Ta varianta omogoča nekoliko lažje prosto plezanje kot original preko Headwalla, kljub temu pa je še vedno zelo zahtevna. Smer sva želela preplezati prosto, žal pa sva bila zaradi moje poškodbe časovno nekoliko omejena.  Zato sva se odločila za sledečo taktiko: najprej sva v enem dnevu plezanja deloma tehnično de loma prosto, preplezala smer do 18 raztežaja, kjer je udobna polica za bivak, in za sabo potegnila "prasico" z vso vodo, hrano in obleko. Še isti večer sva se po fiksnih vrveh (ki sva jih pustila v steni za fotografa, ki naju je spremljal), spustila nazaj v dolino. Po treh dneh počitka sva spet vstopila v steno, tokrat zares. Plezanje v spodnjem delu smeri, znanem pod imenom Free Blast, je bilo platasto in zelo tehnično. Dokaj položni raztežaji z ocenami do 11c, so bili takorekoč brez grifov, in v vročini super musavi. Na srečo sva plezala tekoče, brez padcev, ki bi pomenili veliko izgubo časa. Popoldne sva morala opraviti še s slovito Hollow Flake, debelo počjo kjer ves raztežaj ne moreš postaviti varovanja. Z mrakom sva prišla do prasice, plezanje pa zaklju čila šele ob polnoči. Vse raztežaje sva preplezala prosto. Naslednji dan sva bila že zelo izmučena. Nadaljevala sva počasneje saj sva za sabo vlačila še prasico. Popoldne sva priplezala do najtežjega, 24. raztežaja z oceno 5.12d. Po nekaj poizkusih ga nisva  uspela preplezati prosto in tako sva bivakirala na polici pod tem raztežajem. Tudi drugo jutro nama ni uspelo prosto, in žal sva morala nadaljevati s plezanjem (bila sva omejena z vodo, ki nama je je primanjkovalo; bilo je zelo, zelo vroče, brez vetra, kar je zelo oteževalo plezanje). Na vrh sva izplezala naslednje popoldne, zgornje raztežaje sva plezala pretežno prosto, na nekaj težjih mestih pa sva si pomagala s tehniko. Žal nama smeri ni uspelo ponoviti v celoti prosto, oba pa sva mnenja, da je to ena izmed najlepših in hkrati zelo težkih prostih smeri ( mnogo bolj kot to povedo same ocene).

Po yosemitskih avanturah smo obiskali še odročni, a prečudovit El Trono Blanco v Sierra Juarez, v Baji Californiji (Mehika). To divje in idilično plezalno področje je pred širšim krogom plezalcev skrito predvsem z nepopolnimi opisi dostopa  (oziroma dovoza, 30 kilometrov lutanja po slabih makadamskih cestah, brez vsakršnih oznak), vodnička sploh ni. S pomočjo lokalcev nam je vseeno uspelo priti tja. Področje nekoliko spominja na bolj znano Joshua Tree (granitni balvančki), slavno pa je predvsem po 450 metrski steni El Trona, ki se z visokega platoja spušča v globok kanjon hudourniške reke, ki se izteka v ogromno, slano puščavsko jezero.
Tukaj sva Andrej Grm ovšek in Tanja Rojs, po dvodnevnem iskanju vrha stene in možnosti abzajla preko nje (edin način dostopa, ki traja manj kot cel dan kolovratenja po brezpotju), v vzhodni steni El Trono Blanca preplezala "Pan-American Route" (5.11 AO, 400 m). Najtežji raztežaj smeri nosi prosto oceno 5.12.+, katerega pa nisem uspel preplezati na pogled, za kaj več pa žal ni bilo časa. Tanja je plezala prosto do 5.10. Aleksandra Voglar in Andrej Sotelšek sta preplezala več krajših plezalnih smeri do 5.11.

Iz obmejnega El Gran Trona Blanca v Baji Californiji, smo odpotovali proti jugovzhodu, v dva tisoč kilometrov oddaljeno Sierro Madre Oriental, v centralno Mehiko. Na koncu našega plezalnega potepanja po deželi Indijancev smo obiskali še El Potrero Chico , vzhajajoč plezalni center SV Mehike.
To področje leži  v bližini velemesta Monterrey, plezalno pa ga je v zadnjih letih prebudil predvsem znan ameriški plezalec Kurt Smith, ki je avtor mnogih tamkajšnjih smeri. Zdaj je tamkaj okoli 300, s svedrovci opremljenih smeri; od kratkih športnoplezalnih smeri do 600 metrskih mini - big wall-ov. Skala je apnenec, vse skupaj pa bi se dalo izraziti v enačbi:

Osp + Miška + Paklenica + (kaktusi + agave + palme) = El Potrero Chico.

Preplezali smo kar zajeten kup smeri (skoraj vse ta boljše!). V apnencu smo si končno malce oddahnili od sicer lepih, eksotičnih, a zaribanih granitnih poči. Na bolj domači sceni nam je (na srečo) šlo dosti bolje.

Torej nekaj pomembnejših vzponov : navezi Aleksandra Voglar in Andrej Sotelšek ter Tanja Rojs in Andrej Grmovšek sta preplezali slavno avtocesto med agavami Space Boyz, 5.10+, 350m. Obe navezi (Andrej in Aleksandra sta se v vodstvu menjavala) sta prav tako preplezali El Sendero Diablo, 5.11, 150m, prvo Kurtovo smer v El Potreru.

Andrej Grmovšek in Tanja Rojs sta izmed daljših smeri preplezala The Yenkee Clipper, 5.12, 450m,  v kateri je najtežji zadnji raztežaj (Andrej N.P.,Tanja 1× A0), vsi ostali pa ne presegajo ocene 5.10. Preplezala sta tudi tamkajšnjo najdaljšo smer El Sendero Luminoso, 5.12+, 550m, ki poteka v gladki, platasti severni steni El Tora. Za smer sta potreb ovala dva dni, Andreju  je uspel vzpon na pogled, Tanji pa prosto do 5.12. Smer je ves čas konstantnih težavnosti, ocene po raztežajih so: 12b/12b/12a/12a/12a/12a/12a/12b/11a/10/12b/12d/11c/10/7, vendar pa je Andrej mnenja, da bi morale biti ocene nekoliko nižje. V previsni steni Outrige Wall, ki spominja na Mišjo peč, sta preplezala tamkajšnjo najtežjo smer Time for Living 5.13-, 150m (12a/12a/12b/12c/13a/12d). Andreju je vzpon na pogled uspel v prvih petih raztežajih, v zadnjem pa se mu je zalomilo in ga je splezal v drugem poskusu. Tudi v tej smeri so se Andreju zdele ocene malce previsoke.

Andrej Sotelšek in Aleksandra Voglar sta v steni El Tora preplezala Land of the Free, 5.12-, 350m, (11/4th/10+/10+/10+/11-/12-/11-/11+/11+), ki poteka v platasti steni levo od smeri El Sendero Luminoso. Plezala sta izmenično, pri čemer je Andrej najtežji raztežaj preplezal na pogled, Aleksandra pa ga je prav tako ponovila v vodstvu.
Kratke športnoplezalne smeri smo plezali predvsem na pogled : Aleksandra Voglar do 5.12a, Andrej Sotelšek do 5.12c, Tanja Rojs do 5.11a, Andrej Grmovšek do 5.13a.

Da ne bo vse tako plezalno monotono, pa še to. Teqila je zelo pitna, še bolj pa pulqe (to, je nekakšen mošt iz sluzavega agavinega soka), po katerem se ti na 5286 metrih nad mor jem (na vrhu vulkana Iztaccihuatl),  krepko riga (če se ga prejšnji dan napiješ seveda), pa še glava te boli (verjetno bolj od višine). Torej naš višinski rekord. Nekaj dni smo delali gnečo 20. milijonom ljudi v Mexico Citiyu, se čudili piramidam (pravi mali hribi za trening alpinistov).