Gorazd Pozvek in Primož Štular                                                                                                                                                                                            

​Člani 1. posavske himalajske odprave so z vzponom na vrh šestega najvišjega osemtisočaka na svetu uspešno zaključili svojo odpravo. Ker se nas v klubu ni dovolj prijavilo za tako odpravo, smo nekaj enako mislečih poiskali še iz drugih društev in tako je odprava je štela devet članov, in sicer je bil vodja Marjan Zver, člani pa Bojan Kurinčič, Matej Zorko, Primož Štular, Franc Oderlap, Milan Potočnik, Franci Kokalj (zdravnik), Danilo Tič in Gorazd Pozvek. Moralo bi nas biti deset pa se je ravno zadnje dni pred odhodom pri treningu ponesrečila Andreja. Še dan prej smo bili skupaj na zadnjem sestanku v Kamniški Bistrici in pili njen nalezljiv optimizem in bili deležni njene neizmerne energije. Na žalost je ostal njen himalajski sen zakopan v skalovju Kukove špice.

ODHOD

Na pot smo se odpravili 25. avgusta. Vzpon po letalskih stopnicah je pomenil pravo olajšanje, saj so bili zadnji dnevi neskončno dolgi, mučni in boleči. Ob pogledu na mahajoče otroške ročice in pozdrave domačih z letališke terase vsakega še malo stisne v grlu in že ostanemo vsak s svojimi mislimi pripeti na tesne letalske sedeže.

PRIHOD

Po neprespani noči se znajdemo sredi živopisanega vzhodnjaškega vrveža. Samoohranitveni nagon nas kmalu spremeni v poskakujoče možiclje, ki se mrzlično umikajo vsem mogočim in nemogočim vozilom. Bobniči trpijo zaradi predirnih zvokov tisočerih trobelj, najbolj pa smo razočarani nad obupno onesnaženo zračno gmoto, ki pokriva katmandujsko kotlino. Seveda pa nas to ne odvrne od sprehodov in kolesarskih izletov, ki nas popeljejo po običajnih turističnih točkah.

PRIVAJANJE NA VIŠINO

Aklimatizacija je potekala v Nepalu, in sicer v pokrajini Kumbu, v osrčju gora okoli Everesta. Iz Lukle smo se povzpeli po znani trekinški poti skozi Phakding, Namche Bazar, Thyangboche, Periche do Gorak Shepa na višini 5288 metrov. Od tu tri dni hodimo na aklimatizacijske ture, najbolj pa vsi uživamo, ko nas Koki (dr. Kokalj) pelje skoraj do enke (pribl. 5700m) pod Pumori in nam razlaga, kako je sam plezal pred tremi leti na ta vrh, za katerega pravi R. Messner, da je eden najlepših na svetu.

Prijeten in umirjen ritem aktivnosti je tisto pravo, kar potrebujeta duša in telo. Še tleča iskra skrbi se v tem okolju skrije globoko v podzavest. Že obledeli spomini izpred dvajsetih let, ko smo kot mladci navdušeno spremljali našo odpravo na Mt. Everest, ponovno oživijo. Na poti naletimo marsikje na sledi odprave, kot so sodi z napisom Jaho, visoko na moreni pod mogočnimi očaki pa spominska plošča Ang Puju, ki ga je Everest takrat vzel k sebi. S strahospoštovanjem občudujemo mogočne ledene stene in grebene, Ama Dablam, Nuptse, Everest, kjer so sledi začrtali prijatelji. Nekaterih ni več.

In ko te pot vodi mimo pokošenega travnika, se lahko ustaviš, zapreš oči in globoko vase potegneš vonj posušenih trav, takrat si za nekaj trenutkov spet doma.

POT V TIBET

Po uspešni aklimatizaciji se vrnemo v Katmandu, glavno mesto Nepala, kjer nakupimo še vso manjkajočo opremo in hrano in nadaljujemo pot na Kitajsko, v Tibet. In prva resna preizkušnja je že skoraj usodna, pa jo na srečo dobro prenesemo. Železni drog, ki prečka cesto le nekaj metrov nad tlemi, bi lahko pometal pol odprave s strehe zibajočega se avtobusa. Zadnji hip ga opazimo in se skoraj panično vržemo in prilepimo na streho avtobusa. Uf!

Drugih težav na poti pa presenetljivo nimamo in kitajski carinski uslužbenki se skoraj uspe nasmehniti. V avtobazi se cesta konča, mi pa smo že skoraj 5000 metrov visoko.

BAZA

Daleč stran od civilizacije je zraslo pravo človeško mravljišče. Barvitost šotorov se kosa z barvitostjo molilnih zastavic, ki plapolajo razpete med njimi. En mesec se ne bomo spuščali nižje od 5700 metrov. Dopoldnevi so ponavadi jasni, popoldan pa skoraj vedno sneži. Toda delo na gori nam gre kljub temu dobro od rok. Ker smo tudi že kar dobro aklimatizirani, hitro postavimo tabor 1 na višini 6400 metrov in tabor 2 na višini 7100. Potem pa se vreme pokvari in zapade veliko novega snega. Po kratkotrajnem izboljšanju prva proti vrhu poskusi francoska komercialna odprava, ki pa nima sreče, saj njihovega vodjo, znanega himaljaca Marca Batarda, enega klienta in enega od Šerp zajame na višini 7700 metrov plaz in jih odloži 300 metrov niže, na srečo nepoškodovane. Po tem dogodku bazni tabor takoj zapustijo tri odprave. Na vrh se nato prebije združena japonsko – korejska odprava, okrepljena s Šerpami in s pomočjo dodatnega kisika. Sami se, opogumljeni s tem uspehom sosednjih odprav, odločimo, da tabora tri ne bodo postavljali in da bodo poskusili proti vrhu kar iz tabora 2. Prva sta prišla do priložnosti za vzpon Dani in Matej,toda zaradi hudega mraza sta se kmalu obrnila in sestopila v bazo.

VRH

Na enki noč mine kar mirno, le miška, ki nam dela družbo, je celo noč rogovili po ostankih naše hrane. Saj ne moti preveč , le dobro aklimatizacijo ji malo zavidamo.

Dvojka je 700 metrov višje, prehod čez strm pas serakov nekje na pol poti pa olajšajo fiksi. S Francem sva sama, saj je Gorazda zvila driska. Čez dan počivava, opravljava te in one potrebe in kuhava, kuhava, kuhava. Temperatura v šotoru se povzpne na 50ºC, da bi s prvimi oblaki na nebu hitro padla pod ledišče. Pred polnočjo začneva z mukotrpnimi pripravami na odhod. Varljiv občutek mi pravi, da sva podihala še tisto malo kisika, ki se je znašel v šotoru. Sicer pa je mit o težkem dihanju na višinah privlečen za lase in skregan z resnico. Dejansko je dihanje prav lahkotno, saj se redek zrak brez težav pretaka skozi dihala. Seveda pa je to pihanje in dihanje povsem brez učinka.

Okoli enih se podava v objem ledeno mrzle noči. Prve ure minevajo v nenehni skrbi za otrple prste, neprestano stikam pesti in zvijam stopala. Do zadnjih fiksov čez skalno stopnjo na višini 7600 metrov je gaz lepa in urejena, potem pa se začne kalvarija – to je tisto, kar doživlja izčrpan gornik pod vročim opoldanskim soncem visoko v pobočjih Kredarice, ko mu spomladanski gnilec ne da in ne da dihati. Že od najstniških let dalje mi je gaženje snega pomenilo priljubljeno obliko rekreacije in zabave, pogled na globok jarek, ki se vije za menoj, pa me je vedno navdajal z nepopisnim zadovoljstvom in prijetnim občutkom, da na svetu vendarle počnem nekaj koristnega. Tokrat pa so občutki povsem drugačni.Saj ne bom nikamor prišel.

Jutro prinese tudi sneženje in do popolne idile nama manjka le še orkanski veter. Nemočno se sesedem v sneg in sporočim v bazo, da je tukaj res »zajeb«, Francu pa diskretno namignem, če ne bi morda tisto malo energije, ki jo še imava, usmerila v kako drugo smer. Ampak Franc noče o tem nič slišati. Danes ga je sama trma, ampak tista prava, koroška. Več o naravi te trme nam pove geografsko dejstvo, da le ta preveva tudi živelj na Jezerskem, to pa je znano tudi kraj, ki bi ga poselile Šerpe, če bi jih po kakšnem naključju prineslo v Evropo. In tako greva naprej. Na višini 8100 metrov se strmina vnese in ponovno zasledim solidno gaz. Na vrhu me počaka modro nebo, vse naokoli pa se kopičijo oblaki. Brezskrbno posnamem avtoportret in nekaj panoramskih slik, če bo tehnika zatajila, bom lahko podobne posnetke zrežiral na Tošcu ali pa na Lepi špici nad Trbižem.

Sestopam presenetljivo hitro. Srečam Franca. Tudi on bo prav kmalu na vrhu. V šotoru na dvojki izmučen čakam Franca, ki se že v trdi noči ves utrujen zvali k meni in zaspiva kot ubita.

(29. septembra malo pred polnočjo sta Primož Štular in Franc Oderlap krenila proti vrhu in ga dosegla naslednji dan, in sicer Štular ob 12.50 in Oderlap ob 15.45. Sestop z vrha se je srečno končal, čeprav je za Oderlapa potekal v dramatičnih okoliščinah, ker je imel hude bolečine v trebušni preponi in je zato vsak korak bil zanj zelo težak. V šotor tabora 2 se je vrnil šele ponoči. Z vzponom na vrh je bil kronan trud celotne odprave, ki je vso delo na gori opravila brez pomoči Šerp in dodatnega kisika.

GORA NI VEČ DOVOLILA

Vreme na gori se nato zopet poslabšal, kar za ta letni čas ni ravno običajno, saj bi se monsun moral končati že prej. Vseeno nato na goro odidejo še Kurinčič, Zver in Kokalj. Na taboru 2 se nato pri Zveru začnejo kazati znaki možganskega edema in zato naslednje jutro takoj sestopi, Kurinčič pa oceni, da so razmere preslabe in prav tako sestopi v bazo. Na dvojki ostane le Kokalj, ki nato ponoči poskusi s francosko odpravo, ki pa ji kljub pomoči Šerp ne uspe priti dlje kot do 7400 metrov. Tisti dan nato na dvojko prideta tudi Tič in Pozvek, ki še upata, da se bo vreme izboljšalo, toda gora se ovija v oblake, začne padati sneg in gospodariti začnejo viharji. V hudem mrazu in vetru nato vsi trije podrejo šotor in poberejo vso opremo ter sestopijo v bazo. So čisto zadnji možje na gori, saj so vse odprave že pospravile svoje tabore.

ZA ZAKLJUČEK

Večino udeležencev odprave je bilo prvič v Himalaji, tako da so bili brez tovrstnih izkušenj, vsi pa imajo veliko izkušenj iz evropskih in južnoameriških gora. Vseeno pa smo čutili, da se med slovensko alpinistično srenjo na odpravo gleda nekako podcenjujoče in se ji daje bolj malo možnosti za uspeh. Tudi v večini poročil in oglašanju predstavnikov PZS, že po uspešno zaključeni odpravi, naša odprava ni bila omenjena, nanjo pa je v svojem članku v Planinskem vestniku pozabil celo dr. Burnik, ko našteva lanske slovenske odprave v Himalajo, pa čeprav je z našim kargom poslal celo svoj tovor v Katmandu.

Toda na koncu se je pokazalo, da lahko homogena ekipa dobrih prijateljev uspe tudi v Himalaji, čeprav jo imajo za autsajderje. Toda kaže, da sta bila člana posavske himalajske odprave tudi edina Slovenca, ki sta tisto leto stala na osemtisočaku, kar še povečuje uspeh celotne odprave.