Letošnji zaključek meteorološke zime nas nikakor ni mogel pustiti ravnodušne. Tudi sam sem ga, kljub številnim omejitvam in prepovedim zaradi zdravstvenih razlogov, izkoristil. Pač ni šlo drugače. In ker že dolgo nisem prispeval nič na spletno stran, naj bo ta utrinek spomin na minule zimske počitnice.

Z Martino sva začela v nedeljo (25. 2.) in popoldan v konkretnem mrazu osvojila Bohor po Grebenski. Dokaz, da se še lahko premikam/premikava. Brez bolečin ni šlo, pa vseeno. V torek sem se po službi ob sneženju (znova ca. 20 cm novega puhca) podal globlje v bohorske gozdove. Skoraj dve uri sem kolovratil navzgor in utiral gaz, kjer do sedaj še nisem hodil. Spust je bil dober - meter suhega snega, strma hosta približno 200 višincev. Potem prebijanje v mraku do avta. V sredo se je zjasnilo. Zasliševal sem sevniško delegacijo o spustu z Lisce (hvala Mičo in Boško za nasvete). Šele po 16. uri se pripeljem na izhodišče pod ferato in krenem po gozdni cesti na vzhod. Se je že videlo, da bo sranje - sonce je poskrbelo za skorjo. Na grebenu splezam čez cesto, pogledam proti Ješivcu in vzhajajoči luni, a obrnem v zahodno sonce in čez Malo Lisco dosežem Tončkov dom. V mraku spustim desno od vzletišča, nato prečim po poti do ferate in tam naprej dol. Ubijanje, neužitno - skorja pač. V petek žal opustim plane in računam, da bodo severne lege Gorjancev v soboto še suhe. Z Igorjem pregledava veliko terena (z avtom), se dvakrat povzpneva od Krvavega kamna na Trdinov vrh in odpeljeva - obakrat solidno. Nato sneg popolnoma zagnije (dober meter ga je na 900 mnv). Igor gre v dolino z avtom, sam pa raziskujem smer od lovske koče na Gospodični proti Jugorju. Bremzač do ca. 600 mnv, nato prehod v spodnjo inverzno plast na suh sneg - a kaj, ko ni terenov, da bi spustil, temveč vsak zavoj narediš s pomočjo drevesa. Odličen teden skleneva pri Jerneju.

Resda bolečin in bolesti nismo pregnali, a imeli smo se fajn. Od nečesa je pač treba umreti. Bolje v hribih, kot na kavču;)

Naša dolgoletna prijateljica, pridružena članica, Novomeščanka, veteranka z več kot tremi desetletji plezalnega staža, mama, ena najaktivnejših plezalk svoje generacije nasploh ... je med prvomajskimi prazniki, s prijateljem njenega kova, klenim Idrcem (ki je tudi objavil svoje poročilo), obiskala bolgarska plezališča. Plezanja je bilo, kot pravi sama, bolj malo, je bilo pa na momente precej zahtevno. Seznam njenjih smeri je pripet pod uvodnim tekstom, več pa pove spodnja pesnitev - ja, tudi po takih umetninah slovi Romana. Posavci lahko le zapišemo: Roma, vsa čast!

Kaj so torej naši asi, ki Abrahama že dolgo gledajo nazaja, plezali v Bolgariji?

• Bezengi, 6a+, 160m
• Wind in the hair, 6a+, 115m
• Central wall, The Dihedrals, 6a+, 380m
   

In še pesnitev z naslovom "Roma koma vedno zdoma", ki jo enostavno morate prebrat;)