Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies)
za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti,
ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta
soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...
Zgodbe, utrinki, reportaže (3 od 31)
Prikaži vse zgodbe
Matej Zorko, 23.02.2020 | Alpinizem | Reportaže

V nedeljo se mudim v Armeškem, kjer visoke temperature privabljajo veliko plezalcev. Nič ni videti, da je komaj februar in smo tako rekoč šele sredi zime. Kljub nič kaj zimskemu počutju, pade ideja, da izplejemo turnosmučarsko turo v visokogorje. Glede na bolj borno snežno odejo v naših Alpah, je odločitev da gremo pogledat našim sosedom precej logična. Če pa že gremo, potem naj bo to tura z veliko zaćetnico.

 Kot se za dolge ture spodobi, je odhod precej zgoden,  šest udeležencev se peljemo proti dolini Malte. Vhod v samo dolino je ponavadi plačljiv, vendar je pozimi cesta zaradi obilice snega zaprta. Ko se peljemo mimo zapornic in po skoraj kopni cesti nadaljujemo do izhodišča, ugatavljamo, da ima globalno segrevanje tudi kakšno pozitivno stran, saj če bi v dolinah bil sneg kot v časih, bi našo že tako dolgo turo podaljšalo še za kakšno uro. Tko pa se  brez večjih težav pripeljemo do izhodiša.

Lagoden začetek po uhojeni stezi omogoča hitro napredovanje, vendar višje kot smo, več počitka potrebujemo. Edino Silvo zadnje metre proti vrhu še pospeši, se iz vrha pripelje nazaj do skupine in osvoji vrh še enkrat. Se nam zdi, kot da ni iz našega planeta.

Na vrhu nas čakajo lepi razgledi na skupino Ankogla, spust skoraj 2200 višinskih metrov v dolino pa obeta obilo užitkov, od idealnega pršiča do spihanega trdega snega. V iskanju neobdelanih strmin in puščanja snežnih podpisov, se odpeljemo nekoliko prenizko po snežni grapi. Ko to spoznamo je že prepozno za drugačno rešitev, kot pa težavno lomastenje po gozdnih vesinah do prave  poti, po kateri nato lagodno odsmučamo do izhodišča.

Eno daljših tur v Avstrijskih Alpah na 3360m visok Hochalmspitze, kjer je potrebno premagati 2200m višinske razlike, smo v dobrih petih urah opravili Matej, Silvo, Arno in Igor. Ostala dva udeleženca, Franci in Sandra sta peš osvojila 2788m visok Reitereck.

Matej Zorko, 23.11.2018 | Alpinizem | Reportaže

Za planirano sobotno skupno turo v  Vipavo, se nas je zbralo pet udeležencev, sami prekaljeni plezalci: Peter, Tanja, Arno, Matej in Roma.

Napoved vremena za primorsko je napovedovala močno burjo, ko smo pa to tudi sami izkusili ob postanku na Ravbarkomandi,  smo cilj prilagodili vremenu in se  odpeljali v Osp.

Spomnim se mojih plezalnih začetkov, ko smo plezali  v Ospu vsak konec tedna. Takrat si srečal pod stenami le nekaj navez, spali smo pod zvezdami, obvezen pa je bil tudi obisk Emila in Emice, kjer smo večkrat kakšno rekli.

 Sedaj je  Osp je precej drugačen.  Plezalcev kar mrgoli. Miru kakšnega si bil deležen nekoč ni več, in tudi domačinom je vsa ta množičnost začela presedati.

Le stene so ostale enake, smeri so še vedno enako težke, nekatere nosijo celo težjo oceno kot nekoč

Za začetek smo si izbrali  smer Medo, ki predstavja najlažjo plezalno  linijo čez veliko Osapsko steno. Uživali v lepih prehodih in obujali spomine na stare čase.

Moški del ekipe, smo se po sproščenem uplezavanju lotili še Italijanske smeri, ki nudi strmo in nekoliko bolj težjo plezarijo, saj ocena dosega 6b po francoski lestvici.

 Na koncu smo bili vsi enotni, da Vipava ostane cilj za drugič, v Osp pa se zagotovo še vrnemo.

Nejc Pozvek, 19.09.2016 | Alpinizem | Reportaže

Plaža, peščena plaža ...

Neverjetno: mesec je naokoli, odkar sem zadnjič zaplezal navpik. In dva in pol, odkar sem šel na prvo letošnjo skalno plezarijo v hribe. Ergo sum: kratko, a sladko. Sezona, ki modra po (uspešnih) vzponih spominja na lansko, še zdaleč ni bila taka. Precej težje je s službo zapacanimi možgani loviti ravnotežje z zadnjim klinom daleč pod nogami. Če je bila lanska sezona lahkotna, pravljična, s popolnimi zgodbami, kot so npr. Freneyi, je bilo letos precej drugače. Lovljenje sape in časa za borne priprave, veliko težkih občutkov, ko plezanje in korajža v najpomembnejših trenutkih ne sodelujeta ... A se je vseeno lepo izšlo. Zelo.

K sreči sem zimsko spanje prekinil z nekaj čudovitimi turnimi smuki. Letos sem predvsem odkrival lepote Dleskovške planote. Lepotica in pol. Potem sem tu in tam prijel za oprimek, a večinoma je šlo za veseljačenje v dobri družbi. Sprostitev je po napornem službenem vsakdanu prijala bolj, kot težko zategovanje in borbanje za život. Relativno nepripravljen sem tako dočakal mesec ljubezni, ko sva z Grmo začela kovati prve osnutke najine letošnje alpske odiseje. Že mesec prej sva rezervirala vikend, ki sva ga sprva mislila preživeti v Pakli, nato pa zadnji čas obrnila na sever. Ta rezervacija je hkrati pomenila tudi motivacijo, da sem šel enkrat na teden plezat (včasih, priznam, tudi dvakrat), pa še tekal sem v podobnih odmerkih, če je le čas dopuščal. Ko sem v začetku junija petkrat v enem večeru preplezal brežiško velikanko, je samozavest narasla in sredi meseca sva tako z Grmekom v petkovem večeru zagrizla čez Žmavčarje. Pričakovala sva udobje in mir bivaka, dobila pa 14. in 15. posteljo (ja, res je, toliko ljudi lahko sprejme novi bivak). Slednja je bila tista na "polici" pri vratih. Sem imel pa zato čudovit razgled, ki mi je krajšal noč brez spanca. Na pravljično jutro sva se malo obotavljala, saj sva za najin plan potrebovala nekaj sonca, ki bo zmehčal snežišča na južni strani Skute. Za vstop v sezono sva izbrala (redko) navrtane smeri, ki sva se jih lotila v povsem športni maniri. K sreči z obleko nisva skoparila, kar nama je prišlo prav, saj v popoldanskih plohah babjega pšena tudi snežinke niso bile prav daleč. Cvetje v jeseni nama je pokazalo, da zadev tu gori ni za podcenjevat, Joška pa je pri zgolj rahlo pozitivni temperaturi pomenila prevelik zalogaj. V najtežjem raztežaju sem se čudil kot že dolgo ne (okej, nisem baš v formi:)). Nekaj pred večernimi poročili drugič priabzajlava pod steno in spakirava, nakar se ob nedeljskih vremenskih obetih spogledava in ... "torej, jutri ne bo nič od plezanja, utrujena bova, dejva izkoristit dan do konca" ... zaplezava še v Freestylerja. Gladko sva bila čez in čelko prižgala šele pri bivaku pod Skuto. (Mimogrede, ugotovila sva, da je bivak pod Grintovcem morda boljše/bližje izhodišče.) Večerja je tokrat minila v spremstvu le še šestih "soležnikov" in polna energije sva naslednje dopoldne preizkušala najine orientacijske sposobnosti na grebenu od Turske gore do Rink. Nato pa mokrih nog v dolino in domov na kosilo. Za vplezavanje je bilo fajn.

Andrej Grmovšek in Nejc Pozvek sva 18. junija 2016 plezala 3 smeri v južni steni Skute:

  • Cvetje v jeseni, 7b, 300 m, RP
  • Joška je njen svet, 6c, A1, 300 m
  • Freestyler, 7a, 250 m, NP
     

Pri Cvetju res odloča višina plezalca, Joška je težka plata, smeri pa nasploh kar pogumno navrtane. Ponekod je očitno, da so bile navrtane od zgoraj.

Nastavitve prikaza

Največje število prikazanih:

50 100 200 Vse

Področja zgodb:

 Alpinizem (18)
 Športno plezanje (7)
 Splošno (6)

Skupine zgodb:

 Zgodbe (21)
 Utrinki (6)
 Reportaže (4)

Datum Od-Do:

Avtorji zgodb:

 Andrej Trošt (2)
 Barbara Prosenik (1)
 Gorazd Pozvek (2)
 Maja Stopar (4)
 Matej Zorko (2)
 Miha Kozmus (3)
 Nejc Pozvek (13)
 Peter Sotelšek (1)
 Rok Cizerle (3)

Zadnje galerije

Za vikend aktivno na Krk? DA!

Plezalno-pohodna skupna tura na Krofičko

Prve letošnje večraztežajke

Balvaniranje v Oplotnici

Balvaniranje v Kamniški Bistrici

Odprto občinsko prvenstvo v športnem plezanju 2020

Plezalno gibalno zabavno srečanje za vse otroke na vadbah ŠP

Tradicionalni 6. ženski plezalni vikend v Rovinju

Plezalno druženje v plezališču pod Škalo

PAKlenica 2019

Dabarski kukovi - Velebit

Balvanska tekma Vzhodne lige 2019 v Brežicah

Kavkaz-Svaneti

Seminar zimske in ledne plezalne tehnike na Zelenici

Desni slap pod Prisojnikom

Dovška Baba

9. Božično-Novoletno srečanje in druženje plezalcev

Področno tekmovanje v športnem plezanju za OŠ v Brestanici 2018

Jesenska delovna akcija v Armeškem 2018

BIH priprave