Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies)
za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti,
ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta
soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...
Zgodbe, utrinki, reportaže (1 od 33)
Prikaži vse zgodbe
Nejc Pozvek, 19.08.2020 | Splošno | Reportaže

Več sten, več oprimkov ... več dela. Še posebej tistikrat v letu, ko je potrebno zadeve temeljito očistiti, pregledati, sploh pa nato roditi nove ideje, kako morje oprimkov razporediti po steni v nove privlačne kombinacije. Reportaža prikazuje veliko (večdnevno) delovno akcijo, ki smo jo izvedli ob koncu poletja 2020. Priprave in ideje so se sicer začele že bistveno prej. Približno leto dni prej smo začeli intenzivno rojevati idejo o novi bolderci v Brežicah in celo leto (jesen, zima, pomlad, poletje) je nato potekalo delo na tem projektu. Ob koncu pomladi smo izbrali nove oprimke za velikanko, pred poletjem pa se že dogovorili, da akcije izpeljemo pred začetkom nove sezone. Načrtovanje akcij terja precej časa in energije: nabiranje ekipe, razporejanje dela, usklajevanje terminov na vse strani, nešteti klici, mejli, sestankovanje in prošnje za morebitna sredstva itn. Šele nato - končno - pride delo.

Pa da vidimo, kako je šlo ...

Prvi dan na terenu, sreda, 19. avgust. Zbor ob 15. uri v brežiški dvorani, Franci že razgraja po steni, Sandra in Nejc premišljujeva logistiko, Grega in Buši poprimeta pri razstavljanju male plezalne stene. Takoj po službi počasi kapljajo Jure, Rocky, Uroš, Mičo, Bojč. Mala stenca "pade dol" hitreje od pričakovanj, tudi spodnja polovica (in še malo) velikanke je slečena, oprimki sortirani ... konec akcije že pred 18. uro? Nikakor. Vnema ne popušča, fantje se lotijo pranja, ki je bilo v načrtu za soboto. Šefica nas zalaga s hrano in pijačo, vmes skoči še po kis za pranje oprimkov, visokotlačni čistilec brni brez prestanka in že v trdi temi, nekaj čez 21. uro, so vsi oprimki očiščeni, vsi prostori pospravljeni, lesena konstrukcija male stene pripravljena na odvoz. 9 prostovoljcev, skupno slabih 40 ur dela (en teden šihta), če seštejemo prispevek vseh. Sreda gre počasi spat, v mislih pa se že kujejo načrti za naslednji dan in predvsem vikend, ki bo po zaslugi uspešne srede prinesel spremenjen urnik.

Četrtek, 20. avgust, se prične na Senovem, kjer se pripravi les za campus v MC KK. Pero in Ajda se pripeljeta s TEBovim (hvala jim!) kamiončkom, na katerega naložimo ves material. Naslednja postaja je MC Krško, nato v Brežice, kjer že čakajo Buši, Franci, Jure in Uroš. En, dva, tri je ves material, ki je ostal od male plezalne stene, na tovornjaku, hkrati pod steno prestavimo še oprimke, ki so se od prejšnjega večera sušili na zraku. Jure in Uroš nadaljujeta po svoje, ostali se zapeljemo v Veliki Podlog, kjer pri Cerotu in Mateji (ja, na ta dan sta bila še dva, Svita pa ni bilo doma:)), raztovorimo prtljago, malo prigriznemo, poplaknemo grlo in poklepetamo. Že pred 19. zvečer smo doma, akcija zaključena. Fotografirati pa ni bilo časa. Je šlo prehitro:)

Verjamem, da vas že zelo zanima, kako se je zgodba pisala v petek;)

Evo ga. Tudi petek je za nami. Po načrtih. Začelo se je ob 12. uri s klicem prevoznika, da so prispeli novi oprimki. Paleta, 300 kg. Z Draženom, ki skrbi za dvorano v Brežicah, sva jih naložila na vozičke, zapeljala pod steno, tam je sledil popis in raztovarjanje. Naslednji klic prav tako razveseljiv: Matevž pride že jutri v Brežice in začne s postavljanjem nove bolderce. Ni slabo! Ob 16. uri miting na bolderci v MC KK s ciljem prenove campus boarda. Počasi in vztrajno, z enim ne prav prijetnim padcem z lestve, sicer pa vrhunski izdelek, ki smo ga na kratkem sešnu že malce preizkusili. Za močno ekipo pubecev (Ambro, Almo, Rocky, Grega itn.), ki zadnja leta skrbijo za dober spirit (in da naše plezanje ne potone), bo izziv pravšnji. Venga, boys!

Nato pa se je začelo zares. Postavljanje smeri.

Obrt postavljanja smeri je pravzaprav umetnost, ki terja celega človeka in je odvisna od njegovih izkušenj, plezalne kilometrine, razumevanja plezalnega gibanja  itn. Za izrazom postavljanje smeri se skriva obilo detajlov, največji izziv pa je zadovoljiti plezalce skozi plezalno sezono. Postavljavec je nagrajen, ko vidi, da plezalec razreši njegovo uganko. Ko se zadovoljen spusti pod smer in z navdušenjem pove, kako je dobra in da ga je ravno prav navila. Smeri se seveda postavlja z različnimi nameni in za različne cilje. Tekmovalne in trening smeri so povsem druga zgodba kot (komercialne) smeri v plezalnih centrih - zadeve izhajajo iz povsem drugačnih vzgibov uporabnikov plezalnih objektov. Dandanes je zelo težko zadovoljiti vse, še sploh v društvenih okvirih, ko na eni steni gostujejo najmanjši otroci, pa tisti malo večji, tekmovalci, rekreativni plezalci, vrhunski športniki, udeleženci začetnega tečaja športnega plezanja in alpinistične šole, pa starši otrok na šoli zanje in še bi lahko naštevali. Nemogoče je ustreči vsem, zato iščemo kompromis oz. najnižji skupni imenovalec, kar v splošnem pomeni (ne)zadovoljstvo vseh. In to je nekako najbolj pravično:) Brežiška velikanka nam izrazito narekuje karakter in težavnost smeri (izjemen previs se pač mora nekje poznati), zato je včasih težko umiriti želje uporabnikov, ki bi si po velikih ročkah želeli premagati celotno previsje in osvojiti vrh. Še težje je zagretemu rekreativcu - začetniku dopovedati, da je bistvo dobrega plezanje vse kaj drugega, kot priplezati na vrh smeri. Ali pa, kar je še huje, da je za premagovanje takšnega previsja pač potrebno nekaj let trenirati.

Pustimo postavljavsko filozofijo ob strani (napisali bi lahko še precej strani; vedoželjnim v branje ponujam namensko revijo za rutseterje - vau, kako se naš šport razvija!) in se lotimo prvega postavljavskega dne: sobote, 22. avgusta. Z Drejkotom navdušena začneva premetavati škatle novih oprimkov in ko se pridruži še Jure, veselo razkladamo oprimke naokoli. Ob tisočih barvnih kamnov in prazni steni človek ne ve, kje bi začel. Tudi mi smo se malo lovili. Še dobro da so nam ostanki smeri v zgornjem delu malce pomagali pri osredotočanju. Na pomoč sta prisokočila še Valerija in Tomi, a pet sobotnih ur je prehitro minilo. Komaj smo se dobro ogreli, že je bilo potrebno vse skupaj zložiti nazaj (kar tudi terja nekaj volje, časa in moči). Obeti za delovno nedeljo pa so bili vseeno dobri.

Gospodov dan smo začeli že pred 9. zjutraj. Močna ekipa (Drejko, Rocky, Grega S., Samo, Nejc) je nakazovala uspešen dan. Začeli smo vneto in tako vztrajali do teme, vmes pa si vzeli čas za kosilo. Od leve proti desni so nastale neke ključne linije zelo raznolikih težavnosti. Prav vse smo priključili na že obstoječe smeri v zgornjem delu stene. Z Rokom sva obudila star zeleni projekt v osrednjem delu stene, na desni pa odprla vizionarsko kapniško/mišjepeško linijo. Veliko dela in energije nam je vzel stalaktit v spodnjem levem stropu in fantje so morali preizkusiti, če gredo gibi lepo preko njega. Kar nekaj dobrih plezarij je bilo videti. Ni skrivnost, da je v tako dobrem vzdušju, med predanimi in strastnimi plezalci delo mnogo lepše in lažje teklo. Prav vsak je prispeval svoj kamenček v mozaik. Eni z mašinko v roki in ob kreiranju novih idej, drugi s podporno vlogo, z neštetimi vzponi na oder in lestev, s tisoče premetanimi vijaki, z žarečimi očmi podpore in opore, ko viseč v pasu človek briše potne kaplje iz oči, se napenja, da bi dosegel želeno luknjo, ter moli, da bo matica zdržala tresljaje vijačnika.

Vse to in še več je postavljanje smeri. Z željo, da bodo jeseni proti vrhu zadovoljno zaplezali nadebudneži in ostali asi.

Nedelja je v izkupičku prinesla več kot 10 novih linij, a v načrtu jih imamo vsaj še štirikrat toliko, zato bo teden, ki prihaja, naporen.

No, pa se je izkazalo drugače. Po ponedeljkovem počitku in času za organizacijo novega (upajmo zadnjega) tedna, smo v torek po vnetem začetku na odru velikanke kmalu doživeli hladen tuš: rokometaši so postopoma okupirali dvorano in nas počasi prisilili k umiku. Že napovedano delo v sredo smo prav tako mogli preklicati, tako da smo "dobili" prosto vse do petka. Smo pa v torek - na akciji smo bili Rocky, Grega S. in moja malenkost - postavili kakšne 3 nove linije, malo popravili že obstoječe, veliko razmišljali, kako naprej, in 4 ure so se hitro odvrtele. Vse kaže, da bo zadnji vroč poletni vikend vroče tudi pod brežiško velikanko, kjer se bo delalo na vso moč. Že v petek popoldne pa bomo, upajmo, v enem zamahu pripravili brestaniško lepotico.

In smo jo ... petek je bil dan za metek. Vsi nabriti kot metki, ekipa, da te skipa, v pomoč pa še dvižna košara iz Termoelektrarne Brestanica, ki je obetala lažje delo. In res - izkazala se je. Tako kot njen šofer/šef/upravljavec Peter, ki nam je iz nje vse do pod stropa v roke podajal oprimke različnih barv, da so leteli na steno kot po tekočem traku. Mičo, Rocky in Nejc smo prevzeli postavljanje smeri, na tleh je kontrolo prevzel Franci, povezoval pa nas je - kot že omenjeno - Pero. Še z dnem je bila stena (bolj ali manj) polna, oprimkov je zmanjkalo (morda jih kaj ostane v Brežicah in pridejo na obisk v Brestanico?), mi pa smo se zasluženo nagradili s hrano in pijačo na sosednjem bazenu.

Steno krasi nekje med 15 in 20 novih linij, predvsem smo zelo obogatili plato, za kot pa nam je celo malo zmanjkalo municije. Vseeno smo del stene popolnili še z raznobarvnimi oprimki, ki morda malce podirajo večinski koncept, kar pa v bistvu le kliče k temeljitejši prenovi brestaniške infrastrukture. Upam, da bomo z odgovornimi na vadbah kmalu vzpostavili komunikacijo o ciljih in potrebah, ki jih bo poganjala nova generacija otrok. Ta bo lahko smeri ocenila že 15. septembra.

A čeravno smo bili v petek uspešni in sproščeno nazdravili novim brestaniškim linijam, noč ni bila prav dolga in mirna. Vikend je obetal dve celodnevni akciji, v katerih smo imeli namen končati delo na brežiški velikanki. In to je terjalo mnogo skrbi, načrtovanja, razmišljanja. K sreči se je za sodelovanje javil Andrej Trošt, katerega vrhunskost in izkušnje pri postavljanju smeri, so olajšale situacijo. Že nekaj čez 8. zjutraj sva s Senovega drvela v Brežice, kjer se nama je za dopoldansko asistenco kmalu pridružil Franci. Ko pa se je na vratih dvorane (nepričakovano) pojavil še Rocky, se je naša produktivnost zelo dvignila. Žal se je ekipa v času kosila prepolovila. Andreja je zdelala morska bolezen (pogosta težava postavljavcev ob delu na odru), Franci je odšel svojo pot, z Rokom pa sva si pred večerno soparo v dvorani malce opomogla v Hudi piceriji. Do večera sva nato švicala v družbi komarjev in obiskovalcev, ki so nama razbijali monotono gledanje v steno, izbiranje in premetavanje oprimkov, iskanje pravih vijakov ... Že v globoki temi me je Rok dostavil domov, sam pa sem mu zaželel srečo za naslednji dan, ko sta se z Aljažem (oh, fant, kako smo te pogrešali te dni!:)) namenila sodelovat na vrhunski Triglav the rock v Ljubljano. Joj, bi šel z njima. A sem se, upajoč na pozitivne odgovore, namenil preverit udeležbo ekipe za naslednji dan. Olajšanje je prinesel pozitiven odgovor Andreja in Grege.

Morda na tem mestu še beseda ali dve o "morski" bolezni postavljavcev smeri, ki jo povzroča delo na visokem, majajočem se odru. Višji kot je, bolj kot je vitek, bolj se seveda maje in manj odpušča napake. Po nekaj urah tam zgoraj, kjer je temperatura še bistveno višja kot pri tleh, sploh ko je potrebno kdaj celo zaplezati v strop ali pa montirati velike oprimke, ki imajo 10 kg, je človek izžet, izmučen. Znoj teče v potokih (celo meni, ki se navadno oznojim malo kasneje kot ostali), sestop na tla pa spominja na romanje domov po nekaj preveč zaužitih pirih. Občutek potovanja na ladji nas nato pogosto spremlja še nekaj dni, predvsem pa noči, ko je potrebno zatisniti oko, pa se vse še rahlo ziblje. Sam sem se z leti na ta občutek že kar malo navadil, nekateri pa se ne morejo nikoli. O nevarnosti (ali skrbi za varnost in posledično hitrosti tam zgoraj) pa niti ne bi izgubljal besed.

Plan za nedeljo je bil ambiciozen: dokončati delo. Situacija na tleh - malo morje oprimkov - je sicer nakazovalo drugo realnost, a se ji nismo dali zmesti. Andrej, Grega in Nejc smo pridno zagrizli okoli 9. ure. Ker smo se lotili plate v skritem kotu, so smeri nastajale nadpovprečno hitro. A še hitreje je prišlo kosilo, v pozno popoldne sva z Grego nadaljevala sama, imela vmes nekaj zelo dobrih prebliskov, veliko časa pa izgubila z mozganjem kombinacij smeri, ki so nastajale iz novih, čudovitih oprimkov, ki jih ne moreš kar tako povprek pritrditi na steno. Merila sva razdalje, dosege, študirala, kako maksimalno izkoristiti oprimek, da ga bo potrebno še haklati itn. Nešteto kombinacij, prestavljanj, pa praznih in zaribanih lukenj, ko je bilo potrebno splezati z odra dol in po zadnji strani stene poiskati in popraviti luknjo. Neskončno in težaško delo. Mokra do gat sva sprejela obisk komarjev, pa najinih zvestih podpornikov (Iris, Martina, Lena, Juta, Tomi, Julita, Eva in Neja: hvala vam za vse obiske in potrpljenje, pa mimogrede kakšno hitro pomoč), vmes pa postopoma dvigovala oder do zadnjega metra stropa in prvih lukenj v plati. Višje ni šlo, prehitela naju je noč. Z nekaj grenkega priokusa, pa vseeno zadovoljna ob pogledu na (pre)polno steno, sva s pomočjo upravnice Sare še razstavila oder, pospravila vse oprimke v kot in odšla v noč. Z idejo, da se naslednjič vrnemo splezat vse zadeve, seveda pa tudi dokončat preostalo delo.

Po dnevu počitka in menjavi letnega časa sva bila na prvi šolski dan že zjutraj v dvorani s Tomijem. Moja naloga je bil popis in pregled smeri, Štromi pa se je lotil premestitve luči na novi bolderci. Naštel sem 52 samostojnih linij, 3 med njimi (ki bodo plezale do vrha) so ostale nedokončane, prostora pa je še za približno 8 (krajših) smeri. Medtem ko sem po kratki asistenci Tomiju ves zdelan pobral šila in kopita, se je on ves delovnik pod stropom "pogovarjal z lučmi", nato pa ga je čakal še šiht.

Zadnji stavek pove vse: društvo sloni na posameznikih, ki so (navadno) ob redni službi, pripravljeni nameniti svoj prosti čas za dobrobit širše skupnosti - društva. K sreči je naše društvo (beri vsi posamezniki, ki so prispevali) v skoraj treh desetletjih obstoja ustvarilo prepoznavno ime in še bolj prepoznavne rezultate ter pogoje, da lahko požrtvovalnost vsaj malo tudi nagradimo. A ob tranziciji, ki jo doživljamo - tako v splošnem kot v okviru manjših skupnosti, tudi društev, je vprašanje, koliko časa še lahko pričakujemo delovanje takšnega sistema. Vzdržnost oz. bolj popularno trajnost(nost) torej. Kot družba, država in društvo smo vse bolj v iskanju sožitja/sobivanja tržnega pristopa in dobrovoljnega prostovoljstva. Praksa v razvitem športnoplezalnem svetu kaže na uspešnost tržnih - bolj kot ne zasebnih, včasih celo državnih in civilnih/društvenih! - zgodb (pri nas že nekaj, Avstrija pa je učni primer), v Sloveniji večina plezalne dejavnosti še vedno ostaja nekje med civilno družbo in javnim denarjem, ki podpira njeno (tudi tržno) delovanje, a v prvi vrsti vseeno neprofitno delo, ki pomaga pri razvoju in zdravju širše skupnosti. Kaj je bolje, kaj je prav, kakšen model je najbolj vzdržen ...? No, to je že vprašanje za kakšno doktorsko nalogo:)

Mi pa se vrnimo na bistvo in zaključimo: v reportaži, ki je zajemala 10 delovnih akcij/dni, je neposredno (če ste prešteli?) sodelovalo 16 posameznikov, ki smo skupaj prispevali 221 ur. Nameščenih oprimkov nismo šteli, novih je bilo za približno 4500 EUR, kmalu "bomo" bogatejši še za nov objekt, ki bo stal skoraj 10x toliko. Ampak: kaj je vse to skupaj napram dobri volji sodelujočih, pa tudi podpornikov, in naših dobrih odnosih, ki jih (tudi skozi delo) gradimo?

Nastavitve prikaza

Največje število prikazanih:

50 100 200 Vse

Področja zgodb:

 Alpinizem (19)
 Športno plezanje (7)
 Splošno (7)

Skupine zgodb:

 Zgodbe (22)
 Utrinki (6)
 Reportaže (5)

Datum Od-Do:

Uredniki zgodb:

 Andrej Trošt (2)
 Barbara Prosenik (1)
 Gorazd Pozvek (2)
 Maja Stopar (4)
 Matej Zorko (2)
 Miha Kozmus (3)
 Nejc Pozvek (14)
 Peter Sotelšek (2)
 Rok Cizerle (3)

Zadnje galerije

Tomažev steber in oldtajmerji

Za vikend aktivno na Krk? DA!

Plezalno-pohodna skupna tura na Krofičko

Prve letošnje večraztežajke

Balvaniranje v Oplotnici

Balvaniranje v Kamniški Bistrici

Odprto občinsko prvenstvo v športnem plezanju 2020

Plezalno gibalno zabavno srečanje za vse otroke na vadbah ŠP

Tradicionalni 6. ženski plezalni vikend v Rovinju

Plezalno druženje v plezališču pod Škalo

PAKlenica 2019

Dabarski kukovi - Velebit

Balvanska tekma Vzhodne lige 2019 v Brežicah

Kavkaz-Svaneti

Seminar zimske in ledne plezalne tehnike na Zelenici

Desni slap pod Prisojnikom

Dovška Baba

9. Božično-Novoletno srečanje in druženje plezalcev

Področno tekmovanje v športnem plezanju za OŠ v Brestanici 2018

Jesenska delovna akcija v Armeškem 2018