Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies)
za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti,
ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta
soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...
Zgodbe, utrinki, reportaže (8 od 54)
Prikaži vse zgodbe
Matej Zorko, 23.04.2024 | Alpinizem | Utrinki

Po toplih aprilskih dneh se se zopet temperature toliko spustile, da je zadišalo po snegu. Smučke so prišle zopet na plano in z Igorjem in Lukatom smo jo mahnili na Vršič. Spust iz Velik Mojstrovke je bil odličen,  kar nam je dalo zagon, da smo ga podaljšali še na Malo Mojstrovko. 

Matej

Peter Sotelšek, 16.04.2024 | Alpinizem | Utrinki

Prejšnjo nedeljo sva z Blažem plezala v Klemenči peči smer Friko. Prvotni plan je bil, da splezava še Mrtvaškega pajka. Ker pa naju je sonce nažgalo že v prvi smeri, sva se šla hladit v plezališče Ter. Plezališče se nahaja nad Ljubnem ob Savinji in ponuja prvovrstno previsno skalo in lepe smeri. Toplo priporočam obisk, če se potikate v tistih koncih.

Želja po apnencu je močno tlela in minuli vikend sva sklenila, da narediva premik v steno, ki ponuja več sence. Odločitev ni bila težka in skoraj soglasno sva predlagala severozahodno steno Vežice. Vežica slovi po izredno strmi, kompaktni skali, kar je bil zame super izziv za vplezavanje. Na parkirišču smo bili dogovorjeni še z Blaževimi prijatelji iz Akademskega AO. Po dostopnem maršu smo se kar vsi vkup pognali v smer Geršak – Grčar in preživeli čudovit dan. V dobri družbi in lepi pleži, nas je na vrhu pričakal siten moker sneg. Odločili smo se za sestop okrog Vršičev. Regeneracija pri slapu Orglice je bila neizbežna. V Kamniku pa smo si še s pivom ohladili prstke.

Matej Zorko, 04.02.2024 | Alpinizem | Utrinki

Turno smučanje je v zadnjem času  postalo zelo popularno, pravi razcvet pa se je začel v času korone, saj so mnogi na ta način našli izhod v naravo v času velikih prepovedi. Tudi na našem odseku se je pokazala potreba, da organiziramo začetni tečaj v turnem smučanju, kajti smuči predstavljajo dober pripomoček za zimski pristope v gore, tudi za dostope do bolj oddaljenih sten, zlasti kadar imamo veliko snega. 

Odpravili smo se v  Obertauern, ki  se nahaja v jugovzhodnem delu dežele Salzburg v gorovju Radstädter Tauern na nadmorski višini med 1.630 in 2.526 metri. V bližini vasi se nahaja najvišja točka prelaza Radstädter Tauern, preko katerega poteka cesta Katschberg.  Obertauern je predvsem zelo znano smučišče, kjer je veliko možnosti smučanja tudi izven urejenih prog, kar predstavlja dober poligon za učenje turnega smučanja. 

Prvi dan smo pod vodstvom učitelja smučanja Igorja dodobra obdelali področje smučišča in iskali nedotaknjene strmine, kjer smo se srečali z različnimi podlagami snega, kar je bila dobra osnova za preizkus  in učenje različnih tehnik smučanja. 

Drugi dan smo se se odpravili na bližnjo goro Spirzinger(2066), ki  je zelo priljubljena med turnimi smučarji. Pridobljeno znanje smo tako še utrdili. 

Vso dogajanje na in tudi ob smučišču, pa je lepo povzela Romana v svoji poeziji. 

TURNOSMUČARSKI ASI

Malo čez mejo smo skočili,

da snega se naužili in denarja se znebili...

Smučarska oprema je dodaten čar,

Pero naš pa stalni njen redar...

Premetal skoraj tono je opreme,

smo pa imeli lepo vreme...

Veter prvi dan turašem skor odpihne turo,

vlečkarji pa se vozijo več kot polno uro...

Pir in kfe si skor štirje razdelimo,

sirov štrudel pa pod mizo si delimo...

Ko se vlečkarji le prismučajo vsi dol,

odpeljemo se v prelepi Mauterdol...

Sobe, hrana kot se šika,

malo nas le vino špika...

Cene vina šle so v nebo,

da še Igorju je blo slabo...

Po fruštku se nikamor sploh nam ne mudi,

na tisti hrib bomo ja že mi prišli...

Vreme služi nam prav lepo,

na trenutke skor že pretoplo....

Na hribu pa miljon ljudi,

ampak se vseen vse lepo porazdeli...

Eni gor, drugi dol,

vijugice so skoraj že za vzor...

Doma pa limonada življenje nam greni,

nas domov brez debate ne spusti...

PAKovske ture res so fajn,

aktivna družba te odpelje stran...

Si spočiješ dušo in telo,

no, kakšen žulj pa musklfiber tudi bo..

 

Roma

 

 

 

 

Peter Sotelšek, 10.03.2021 | Alpinizem | Utrinki

Namesto rož in podobnih stvari... sva si darovala frej dan in izlet na Kotovo sedlo. Po štirih urah pristopa, sva stopila na sedlo. Sama sva uživala v plesu snežink, ki so naznanjale poslabšanje vremena. Na pobočjih nižje, so naju pričakale presenetljivo dobre razmere. Našla sva celo odstavke še deviškega pršiča, po katerih sva se pridno podpisovala.Tudi vreme se je porihtalo in sonček naju je na trenutke sramežljivo pozdravljal. V dolini smo še nazdravili skupaj z Levijem. Popoln dan...

Peter Sotelšek, 03.03.2021 | Alpinizem | Utrinki

Ni bilo kaj dosti obotavljanja. Vsi smo bili takoj sklepčni in jo mahnili v sredo na Zelenico. Od tm pa dalje. Eden (Slavc) celo prvič na turnih dilah. 

Nejc Pozvek, 13.07.2017 | Alpinizem | Utrinki

Ker letos ne plezam ravno veliko in sem slabo pripravljen (k temu v največji meri botruje poškodba živcev na obeh stopalih), imam toliko več časa posvečati se mladim alpinistom; tako tistim, ki bodo to morda čez leta še postali, kot tistim, ki s svojimi izkušnjami že kandidirajo za uradni alpinistični naziv na republiški ravni. In posebej vesel sem, ko v vrstah slednjih srečam kakšnega posavskega rojaka, ki je plezati začel pravzaprav v okviru našega društva, nato pa ga je življenje zaneslo v svet, na večje ferajne, kjer se je doizobrazil in dozorel. Eden takšnih je Radečan Rok Brilej.

Včeraj zjutraj sva se ob svitu srečala v Ljubljani. Pred njim je bila le še izpitna tura. Že nekaj mesecev prej je prikazal odlično znanje na teoretičnem in praktičnih izpitih - prešel je brez popravnega izpita, kar je prej izjema kot pravilo. Ob mojem malicanju je v avtu stekla debata in kot bi mignil sva bila že na Jezerskem. Nekaj dni prej sva se dogovorila, da greva plezat v Grintovec. Bil je edina smiselna opcija glede na Rokove želje/predloge, ki mi jih je poslal, saj tam nihče od naju še ni plezal. Nekaj čez šesto zjutraj sva že zakorakala od avta mimo Štularjeve planine in Češke koče ter v okoli dveh urah prisopihala na Zgornje ravni, pod osrednji steber Grintovčeve severne stene. Po kratkem oddihu sva se napravila in zaplezala po lahkem svetu z desne do prvih izpostavljenih mest nekaj deset metrov nad vznožnim snežiščem. Sledila je naveza. Rok je suvereno prevzel pobudo, oddelal prvi raztežaj, sam pa sem v drugem malce kompliciral, saj nikakor nisem želel preko podrtije v levo, kamor sta me silila opis in skica. Raje sem izbral rampo proti desni, ki je bila kompaktnejša, višje pa sem v položnem delu zadevo v (pre)dolgem raztežaju priključil originalu. Nato se je Tomažev steber šele zares začel. Rok je odplezal konstantno petico z nekaj delikatnimi mesti, sam sem nadaljeval s tendenco proti levi v kompaktni in odprti steni, začinjeni z nekaj lepimi stolpiči, zdravimi počmi in širokim, odprtim kaminom. Lepa pleža. Soplezalec je v velikem polkrogu smer pripeljal pod vršno glavo, ki predstavlja največji zalogaj. Nama še toliko bolj, saj se je vreme dokončno sfižilo in sva morala biti v mokrih plateh kar previdna. Dež me je zmotil, da nisem v enem zamahu izplezal na vrh stebra, je pa namesto mene v varen teren prispel Rok. Vremena so se zjasnila, stisnila sva roki, nato pa z nekaj obotavljanja sklenila, da še nimava dovolj. Po podrtiji sva se kobacala proti vrhu Grintovca, v zadnjem delu nad planinsko potjo pa ujela še prav lep izpostavljen raz ter prišla direktno na vrh. Smeri sva tako dodala še cca. 300 metrov poplezavanja do II. stopnje. Čudovito. Z meglenega vrha sva jo hitro ucvrla na Mlinarsko sedlo in po "jari kači" sestopila do nahrbtnikov pod steno. Ob 15. uri sva že pospravila pivo na Češki koči, ob 18h sem bil doma. Kljub temu, da je bilo zaradi bolečih stopal potrebno krepko stisniti zobe in včasih tudi sezuti čevlje.

Tomažev steber ni razočaral. Še manj Rok. Imenitna četrtkova tura z nekaj grenkih odtenkov zaradi mojih poškodb. Pa vendar: bolje malce potrpeti v gorah kot v pisarni;) Vedno znova pa sem zelo vesel, ko alpinistična sredina dobi novega suverenega člana z uradnim nazivom, ki si je to skozi zahtevno šolanje na našem najbolj trofejnem ferajnu - AO Kranj - zelo zaslužil. Čestitke, Rok! In še na mnoge dobre ture.

Nejc Pozvek, 17.06.2017 | Alpinizem | Utrinki

Na soboto, ko godujeta Barbarigo in Rajner (pa bojda tudi naš Gorazd) ter praznujemo Svetovni dan boja proti širjenju puščav in suše, sem bil udeležen že v svoji "nevemkateri" turi kot inštruktor, ki preverja novopečene alpiniste. Tokrat mi je usoda namenila matičarskega mladeniča Jerneja Ortarja, s katerim sva se zmenila za Vežico. Bežno sva se spoznala že na praktičnih izpitih zimske in letne tehnike na Vršiču oz. v Vipavi, popravci ga niso doleteli (bil je torej del manjšine), fant se spogleduje s SMARom in tako je bilo potrebno po hitrem postopku z njim v breg.

A vendar hitrost ni bila najina lastnost, ko sva v svežem sobotnem jutru nabijala stopinje v strmali pod Šraj peski. Mene je upočasnjevala "vročica minule noči", ko so mi na železničarskem žuru točili sparjeno pivo, kolega pa je bil verjetno rahlo zmeden od čudno počasnega inštruktorjevega tempa in je v nervozi izpitne ture gotovo že razmišljal, češ, le kaj so mi to pripravili zaeno past. Pa sva se, kljub težkim začetkom, le nekako orgela in ujela ter v dveh urah prisopihala praktično na prag Petkovih njiv. No, v megli, ki naju je zagrinjala, sva jih zgolj slutila. V hladnem vetriču sva pomalicala, počakala, da sva sploh videla, kam se morava zagnati, nato pa, končno, zaplezala. Hlad, vlaga, nekaj krušljivosti, leteče kamenje, trdota v telesu, stiskanje mišic nevplezanega robota, detajl po 30 metrih smeri ... so poskrbeli za pestro uverturo. Ni bilo čisto enostavno. A z dnem so težave počasi kopnele, v sklepe se je naselila prožnost, v glavo znova znan občutek obvladovanja položaja in branja smeri ter pogovarjanja z naloženimi bloki. Posiljena Gromska strela je nekako vijugala med levo in desno klasiko, od katerih sva si nemalokrat izposodila kakšen klin, enega sva dodala za ponavljalce tudi sama (pa še eno superjebo). Nekajkrat sva se tako zamenjala v vodstvu, malo nabijala malo izbijala in se že sprehajala po vršnem podrtem SZ grebenu. V sramežljivem soncu sva zložila vrvi, se otovorila in namenila na vrh Vežice. Oblaki so nama preprečili najudobnejši sestop (ki ga nisva poznala), zato sva prečila proti Vršičem in v lahkem poplezavanju sestopila levo od Lukmanove (gledano navzgor). Pod steno sva nazdravila z ostanki pijače in pomalicala zadnje drobtine, nato pa (urno) v dolino.

Pot v dolino je dnevu dodala še kakšno zanimivo zgodbo. Na primer opazovanje plezalcev v prvem oz. drugem raztežaju smeri pozno popoldne, pa trojne naveze sredi stene ... Nisem točno vedel, kam umestiti videno v svojem repertoarju dosedanjih izkušenj. A gotovo nekam v skupni predal, kjer so smeha polne prigode Tomca (Česna), ki je nekoč po nekem pivu pravil, kako je moral posredovati v plezališču in sodobne plezalce "poslati" domov. Zaenkrat te sorte še nisem, vem pa ne, kaj prinese čas. Upam (ali morda celo verjamem), da prej končam kariero, še bolj pa, da opisani vedo, kaj počno.

Obtežena z neštetimi klopi iz kamniškobelskih trav sva si z novopečenim alpinistom pri avtu segla v roke, Martina pa naju je za nagrado peljala še na večerjo. Pa naj še kdo reče, da ni bil lep dan;)

Nejc Pozvek, 10.09.2016 | Alpinizem | Utrinki

Redkokdaj v križevniškem ostenju srečaš navezo. Včeraj sva bili v istem delu stene aktivni kar dve. Nastalajli sta zahtevni novi smeri, zato so pela kladiva in mašinke. Grmadnika Marac in Miran sta se zagnala od spodaj, z Grmo (ki je bil v novi smeri že četrtič v zadnjih 3 tednih), pa sva se spustila z vrha, da zaključiva zadnja dva raztežaja. Da ne bo pomote, opremljala sva sproti. Pravzaprav je opremljal Grma, jaz pa sem odigral vlogo asistenta (poklicna deformacija:)).

Pristop na vrh je kar zgodba zase (beri: ruševje in zanimivi prehodi), nato dva spusta, pa nekaj ur za 40-metrski cug. Ko se nisem skupaj z Grmekom psihiral in gledal, kdaj bodo popustili huki in bo poletel s kramo k meni, sem predvsem dremal. Utrujen od tedna sem v soboto oddelal še en šiht viseč v pasu. Splezal sem tudi teh slavnih 40 mertov v desno, vmes 5x počival, 3x sezul plezalnike, malo počistil in namestil dva štrikca v ušesi ter izbil en klin. Nato je do vrha ostalo le še malo in že sem bil vesel dokončanega dela. Pa se je nekaj metrov pod lažjim svetom ustavilo. Grma je ure in ure poskušal, plezal gor, letal dol, tehničaril, poskušal prosto ... glede na videno bi znalo biti na koncu tudi 8a. Vseh pet raztežajev pa bo dosegalo ocene okoli 9.

Naporen dan v viseči podporni službi. A super odmik od dolinskega vrveža. Dovolj materiala za moj prvi uradni utrinek;)

Nastavitve prikaza

Največje število prikazanih:

50 100 200 Vse

Področja zgodb:

 Alpinizem (36)
 Športno plezanje (10)
 Splošno (8)

Skupine zgodb:

 Zgodbe (35)
 Utrinki (12)
 Reportaže (7)

Datum Od-Do:

Uredniki zgodb:

 Aleksandra Voglar (2)
 Aljaž Motoh (1)
 Andrej Trošt (2)
 Barbara Prosenik (1)
 Bojan Zorko (1)
 Gorazd Pozvek (2)
 Maja Stopar (4)
 Matej Balant (1)
 Matej Zorko (8)
 Miha Kozmus (3)
 Nejc Pozvek (17)
 Peter Sotelšek (6)
 Rok Cizerle (3)
 Simon Poznič (2)
 Valerija Bogovič (1)

Zadnje galerije

Paklenica 2024

Omiš 1.maj 2024

Šola športnega plezanja pomlad 2024

Moški vikend 2023 / 2024

Arco s tekmovalci 2024

Vzhodna liga v Brežicah 03.02.2024

Novoletno plezalno srečanje osnovnošolcev PAK in ŠPO Brežice december 2023

Pakovkre 10tič

30letnica PAK v Kulturnem domu Krško

Tečaj ŠP Pomlad 2023

Zaključek plezalnih vadb za otroke

PAKlenica 2023

Monte Rosa

DAN ŽENA ali ženskice pod Kriško

Trening Frikšn

Plezalno gibalno zabavno srečanje za otroke, Brestanica, december 2022

Grand Combin

5. tekma Vzhodne lige 2022 v Trbovljah

PAKovke osmič - ženski vikend Peroj 2022 maj

4. tekma Vzhodne lige 2022 v Vojniku