Sva šla? Ja sva, ampak v 24 urnem zamiku. Plan je bil it plezat spominsko smer dr. Tomaža Ažmana v Velikem Draškem vrhu, vsaj tako sva dorekla, da odideva v soboto ob 4.00. Zgodaj spat, budilko nastavit in gremo. Rečeno storjeno. Se zbudim, pogledam na uro, pa ta kaže nekaj čez peto. Grem do telefona, kjer vidim par neodgovorjenih klicov od Matota, sporočil… Napišem mu kratko sporočilo in grem v jezi in obupu nazaj v posteljo (seveda ne spim skoraj nič…). Iz ture ne bo nič, tako sem bil prepričan, dokler že ne dorečeva novega odhoda, ki bo v nedeljo ob isti uri.

Zbudim se ob prvi od treh budilk, se ušlihtam in gasa. Vožnja v Krmo hitro mine, še hitreje pa sam dostop do smeri. Opremo si nadaneva pred vstopom v smer, ki poteka levo od znane smeri DKV. Mato me še povpraša ali želim plezati kaj v vodstvu in tako se dogovoriva za “izmenični tok” plezanja. Žrebava, kamenčka ne dobim, tako da se Mato ze preganja po prvem razstežaju vstopnih plošč. Vreme je čudovito, skala pa še lepša.
Med pobiranjem opreme kot drugi nekaj leti dol, pizd*. Na srečo le vponka in ne frend, ki je bil se v roki. Prvič zaspim na turo, drugič soplezalcu izgubim vponko, kaj bo naslednje?!, upam da nič:|. Tako napredujeva kar hitro in plezava tekoče, če odmislim moje iskanje sidrišča, ki ga na koncu ne najdem in zabijem svojega. Smer je bila vedno lepša in razglednejša, skala pa prav povsod kompaktna.  Štanti so vsi običajni in precej kvalitetno zabiti (en mi je bil tako všeč, da sem visel v njem, kar Matu ni najbolj dišalo), le da jih je bilo na začetku nekaj preveč, tako da sem nekaj prvih razstežajev potegnil prekratko, a je Mato takoj poravnal razliko… V smeri sva bila sama, tako da sva še toliko bolj uživala. Po parih razstežajih lepega plezanja že prisopihava do prečke v levo, ki se ponaša z najvišjo oceno v smeri VI+. Mato je na vrsti in že je na polovici prečke. Tu se malo usravi išče prehod, a ga hitro najde malo višje in tako sva prav hitro čezenj. Prečka, ki je kar visoko ocenjena niti ni težka, le morala sva biti natančna. Sledili so vedno lepši razstežaji s prečudovitimi zajedami. Na enem izmed štantov mi Mato pravi, da je skala skor ko v Pakli, ker vse drži. Menda res, ne vem še, ker v Paklenici še nisem plezu, pa tudi letos zanjo žal ne bo časa. Ein, zwei, drei pa sva že bila pri zadnjih razstežajih smeri, ki so bili opisani kot deloma krušljiv svet. Skala se nama je kljub temu zdela se vedno zelo dobra, tu in tam sem potipal kakšen majal kamen, ampak proti kakšnim drugim smerem ali martuljškim hribom vse drži “ko bog”.  Mato pripleza na vrhu zadnjega raztežaja jaz pa prisopiham za njim.

Čas gre tako hitro sonce pa pripeka, da sem “zašvicu fulll”.  Tu se razveževa, izmenjava opremo in se v dobri volji odpraviva še v izstopno grapo. Če je bila skala v smeri kompaktna je bila tu čisto druga pesem. Oba sva vesela in v žvižgajočem ritmu, bila ogreta za dostop, ki sva ga imela v glavi za dolgočasnega in dolgotrajnega. Prav tako sem ga tudi doživel, pot do Vodnikovega doma se mi je vlekla. Tu sva se hidrirala sedeča na ruzaku in jaz sem še pojedel sendvič, ki mi je ostal. Čakal naju je še zadnji vzpon na Bohinjska vratca, ki ga hitro opraviva in se spuščava po melišču, kjer se dogovoriva, da še skočim po izgubljeno vponko v upanju, da ni izgubljena. Hitro jo najdem tik pod steno in jo švignem do poti, kjer prehitim nekaj turistov in kar pozno dohitim Matota, ki ima hud tempo sestopa.  Sestopava in sestopava, konca pa ne.
No pa sva le pri avtu, kjer naju pričakajo krave, ki se smukajo ob avtih in jih čistijo z jeziki, a najinega niso uspele spucat;(.  Preoblečeva se, uživala v opazovanju krav pri delu in se kaj pojeva…  Utrujena, a vesela se zapeljava proti železniški postaji Ljubljana, kjer me Mato odloži on pa odhiti po opravkih;). Kaksno urco pa sem doma.

Kakšen čudovit dan! Previsokih temperatur kot so v višku poletne sezone nisva izkusila, kot tudi neviht ne... Sama smer lepa uživancija:D. Skratka čudovita tura, ki nama je bila usojena prav v nedeljo in ne v soboto, saj sem tega dne flashu Palčka Smuka v plezališču Nad Savo z oceno 7b, za katerega sem bil prav tako vesel. Hvala Mato, da sem lahko plezal s tabo in se naučil še kaj novega ter nabiral izkušnje. Seveda pa že komaj čakam kam greva naslednjič, ko bo čas;). 

*Če se komu zgodi, da se z mano zmeni za plezarijo in me čaka pred hišo, jaz pa zaspim (upam da več ne, a nikoli ne veš) naj pride do vrat in naj nadleguje zvonec.

Dva stavka konec prejšnjega tedna sta se zlila v eno dogodivščino. »Bi šel kdo v hribe čez vikend?«, ki ga je vztrajno ponavljal Mato v Armeškem na vroč petek in Bojanov sobotni »Greva nekam jutri. Kam greva?« Perfektno! Že dve leti Matota nagovarjam, da me vzame s seboj v ta pravo plezarijo, takšno, na famozne kline, pa je zaseden bolj kot wc na počivališču, ko se ustavijo trije avtobusi polni žensk.

Vremenska napoved je sicer risala oblačke s kapljicami, a je Mato suvereno zatrjeval, da je napoved čisto ok in vreme bo. Preko telefona smo dosegli kompromis, da ne bomo plezali nekaj težkega. 6a je preveč za moj »prvič«, gremo v 5b. In jo najdemo. Dah jeseni, 200 metrov, VI/VI-, IV. Frančkova smer. Frančkova smer?! O jej… Itak, od 111 smeri v stenah Križevnika jih je 85 prvi preplezal Franček. Nekatere (pa ne tako lahke) tudi med sestopom. Pa kar nekaj, ko je bil sam. Legenda.

Ob pol šestih smo štartali iz Krškega, se pripeljali v oblačen Robanov kot in se preko potoka Bela, ki ga ni, zagnali v hrib. Fanta sta imela še »moške posle«, jaz pa sem nabrala nekaj prednosti v hrib. Ker sta bila kavalirja in sta večino težke opreme zložila v svoj ruzak, sem z lahkoto pridobljeno prednost izrabila še za ogled Partizanske bolnice. Do predostenja Križevnika smo nato nenamenoma prehodili Pot za alpiniste. In res je bila rahlo alpinistična. Strma, skalnata, poraščena… vsega je bilo, samo poti ne. Z Bojanom sva nenehno pogledovala v temne oblake, Mato pa naju je prepričeval, da je vreme top in da bo zdržalo. Mislim, da nihče od naju ni verjel tem besedam.

Po dveh urah hoje smo prišli pod steno, pojedli vsak svoj sendvič, se napili vode na zalogo, se navezali in začeli. Pravzaprav je začel Mato, kot vsak raztežaj nadalje. Za začetek IV+ prečka v levo. Prečke mi vzbujajo kar nekaj strahu, toda, glej ga zlomka, ta je bila čudovita. Prvi štant, matičarka sem, matičarka tja, menjava kompletov in dalje v VI-. Frančkovo VI-! Začetek je bil zagoneten kot hudič, Mato je celo prvič glasno zaklel, pa ne samo enkrat. Jaz sem se smeri lotila čisto napačno, pa sem šla previsoko, pa sem šla preveč v desno, pa sem se mogla prijet za komplet in zanihati na drugo stran… Da ne dolgovezim s svojimi smešnimi podvigi,  Bojan je odplezal brez kaplje znoja, prišli smo čez najtežji del smeri, meni se je smejalo, da je detajl le za mano, nakar sem na štantu ugotovila, da sem bila v zmoti. Detajl bo šele v naslednjem raztežaju!

Spet prečka, tokrat v desno, do omenjenega macesna, takšna z veliko začetnico. In z odličnim štantom za klocnit 50-krat s fotoaparatom. A začuda, tudi ta prečka je bila izjemno lepa. Spet se mi je smejalo, očitno mi bodo prečke prirasle k srcu! Pri macesnu smo štantali, nato pa je čisto zares sledil najtežji del smeri in detajl. Mato je spet nekajkrat zaklel, ampak najbrž zato, da je podžgal mojo zaskrbljenost in mi pokonci postavil kocine. Raztežaj je namreč odplezal žvižgaje. Jaz sem se potem kar dodobra namučila in izrekla par sočnih, ampak je le šlo, Bojanu pa se je prešerno smejalo od velike in lepe »fisure« (če googlate za izrazom, vzemite rezultate iskanja z rezervo, precejšnjo rezervo). Mato in Bojan sta se čudila lepoti raztežaja, jaz pa sem se čudila Frančkovemu ocenjevanju. Znova in znova preseneti in nikoli se človek ne navadi, da Frančka ne gre jemati resno. Ali pač… ga gre jemati silno resno.

Sledil je en tak običajen štant, ki nas je silil naprej v levo, travnato in poraslo 40 metrsko prečko. Najlažja po oceni in najtežja v resnici. Varneje je plezalnik nasloniti na skalo kot na drsečo travnato blazinico. Pa smo le uspeli pririniti do naslednjega prostornega štanta, kjer bi lahko zaplesali valček, a smo raje hitro zaplezali dalje v lahkotno IV in iz enega čudovitega štanta prišli do štanta vrednega vikanja in klanjanja. Navzdol obrnjen balkonček s streho nad glavo in razgledom, da človeku dih zastane. Sive stene zarisujejo okvir, v sredini pa zelena, s soncem obsijana narava. Ker sta izjemna gospodiča prevzela vso delo, od varovanja, ukvarjanja s štrikom, pregledovanjem smeri in ostalimi alpinističnimi vragolijami, sem imela veliko časa uživati v trenutku na dih jemajočem štantu. Kako je lepo, ko se človek lahko ustavi in se resnično naužije trenutka. Tega pogosto primanjkuje med plezanjem, saj se vedno mudi - ker tiščijo plezalniki, ker je vroče, ker bo dež, ker moraš biti ob štirih na kosilu.. In vedno se nekaj počne. Postavljaš štant, šteješ komplete, gledaš, če so matičarke res zaprte, varuješ in imaš oko prilepljeno na štrik in plezalca... Plezanje v troje, in to z dvema kavalirjema, je bilo res… princeskasto!

Smer smo odplezali do konca, plezali še mimo konca naprej in končali nekje s svojim koncem sredi džungle. Zadovoljni, da smo prišli ven iz stene. Ne po treh urah, kot je predvideno v opisu, to je za amaterje. Mi smo vzeli to smer zares in smo plezali šest ur! Sledil je sestop po nadvse razgibanem terenu, z obveznim in dolgim abzajlom, s poplezavanjem navzdol in padanjem na ta zadnjo, vse do že prej omenjene bolnice, preko potoka, ki ga ni, do avta in seveda do druge gostilne. Ker smo prvo zgrešili. Privoščili smo si pivo za odžejat in brinjevec za nazdravit. Predvsem Matotu, prekaljenemu mačku, ki ne le da pleza žvižgaje čez Frančkove zagate in skorajda miže namešča varovanje, ampak zna tudi vreme predvideti bolje kot Arso. 

Pravijo, da prve ne pozabiš nikoli. Mislim, da tudi naslednje klasike ne bom. Kavalirja sta me namreč pozabila krstiti na vrhu, zato sem prijazno podala direktivo, da bo potrebno v isti zasedbi iti še vsaj enkrat v steno.

Piše: Maja Blaznik

Prvi junijski dan, nedelja, 5.30. Jakob z verigo zaklepa svoje staro kolo, Andraž zaspano pakira svoj ruzak, saj je direktno iz nočne, inštruktor Pero svojo Tanjo, ki ga je pripeljala, miri, da mu bo uspelo preživeti dan brez gumice in spetih las, moj Bojan neučakano zre v daljavo in … zagleda kombi. Naš prevoz in dva vrla mladeniča iz moje rodne Siunce, Peter in Luka, ki sta mimogrede pobrala še Nika. Tokrat ni prišel s kolesom od bogve kje, kot to redno počneta skupaj z Jakobom. Natlačimo se v kombi in odpeljemo. Vzdušje je pravo, simpatično in veselo, humor se razplamti do vrhunca malo pred ciljem, kjer smo povozili številne “trdožive” policaje in športno zvozili dva huda ovinka v klanec. Vsekakor smo se dodobra zbudili.

Na Jermanci nas že čaka el presidente Nejc s svojimi sopotniki, kmalu pa se pripelje še dolenjska ekipa. Nejc nas nagovori, poda nekaj napotkov, nekaj fantov gre “pokupčkati” gozd, pojemo sendviče in odrinemo vsak svojemu cilju naproti. Tri naveze se napotijo v Staničev vrh, ena gre v resno plezarijo v zgornji del Planjave, dve pa v njeno JV steno. Z Bojanom, inštruktorjem, ki mi ga je po tehtnem premisleku dodelil Nejc, sva se nekje na poti zaklepetala in zašla, mapy.cz nama je pomagal, da sva kaj kmalu dohitela Nejčevo navezo nad veliko votlino, kjer se je s svojima puncama, Bojano in Urško, že pripravljal na vstop v smer Med oblaki. Z opremo se okrancljava tudi midva z Bojanom, odvijeva štrik, ki nama ga je posodil Jan (obljuba dela dolg: izrekava neizmerno hvaležnost Janu za neprecenljivo dejanje!) in se zapodiva v smer Tračarije. Prvi, precej platast 4c raztežaj odplezam jaz, v svojem stilu, ki je Bojanu že znan. Z veliko dramatiziranja, mukotrpnimi vzdihi in sočnimi kletvicami. Plate se pač pleza tako. Vmes zavistno pogledujem Nejca v sosednji smeri, ki kar teče gor po svoji plati, in to v teniskih. Na vrhu poličke nikakor ne najdem štanta, zato si sposodim debelo deblo in se pribičam nanj. Bojan lahkotno pripleza do mene in med tem, ko mu strastno razlagam o tem, da štanta ni in mi on strastno razumevajoče prikimava, ga zagledam … štant, meter in pol stran od naju. Popade me smeh, ki ga zaključim s kletvico. V 5a se zapodi Bojan. Smer se nadaljuje desno v še eno hudo plato, ki je navrtana precej revno. Bojan išče svedrovce, nikjer nobenega, pa se potem pogumno zapodi naprej in upa, da gre v pravo smer. Nakar naleti na štiri svedrovce drug ob drugem. Enega niti ne vpne, ker je gužva. Ta dva Reljata znata bit res hudomušna z vrtanjem. Sledi štant, ki je meter in pol višje, kot bi ga, glede na teren, pričakoval. Ravno toliko, da te prisili iztisniti še malo truda in spoštljivosti do krušljivega sveta pred zaključkom raztežaja. Na drugem štantu sem pos**** že do konca. Z Bojanom se resno in odraslo pogovoriva, zaključim, da po takšnem 5a ne zaupam niti lahkemu 4b, ki sledi. Bojan si vidno oddahne in veselo sprejme mojo odločitev, tukaj se namreč vsakršno moje glasno stokanje zaključi. In kot da bi vedela … naslednji raztežaj je sicer lahek, toda zvit kot lisica, zavit v oster lev ovinek, na koncu pa se ti nasmehne prečka, ki je samo za pogumne. Luftig, po naloženi in štrleči podrtiji do štanta, kjer ohranjaš čim bolj statičen položaj. Vzameva si nekaj trenutkov in se glasno čudiva poteku smeri in silno vesela, da sva mimo tega prepišnega in nestabilnega območja. Greva v 5c. Najtežji raztežaj v smeri, ki vključuje tudi 4a, ki je vrisan v vodniku MVS. Zagonetni začetek čez buhteljček, nadaljuje se v (tokrat tudi meni) lepi plati, po zajedi in čez šodrast teren do štanta in konca smeri. Uspelo nama je. Svojega inštruktorja Bojana pohvalim in izrazim ponos nad njegovo močno psiho. Navrtana je res adrenalinsko, smer je pa … za odplezat, obkljukat, čestitat si in poiskat kakšno lepšo. Plan, da bi odplezala še Zlatolasko nama ne diši več. Tračarije so precej utrudile in vzele cele 3 ure časa. Dava si “kepco” in že zvoni telefon. Na drugi strani je Nejc. “Gremo skupaj dol, baje je tukaj nekje nekakšna lovska pot”. Odlično. Še ena adrenalinska avantura. Nejc nama pride naproti in naju odpelje do baznega tabora svojih deklet. Skriti in natlačeni v senci ruševja se nas razveselita. Na hitro z besedami orišeta strašljiv začetek sestopa iz njihove smeri, Nejcu pa se smeji od navdušenja nad že prehojenim izstopom. Gledam ga kako nas vodi po strmi lovski poti navzdol, veselo in lahkotno poskakuje po terenu, Bojan mu lahkotno sledi. Nimaš kaj, stara mačka, nekoč bomo tudi me punce tako skakljale v dolino. Na poti do parkirišča se ustavimo v enem izmed tolmunčkov, kjer se trije pogumni fantje zapodijo v ledeno mrzlo vodo. Kasneje sem izvedela, da je bilo takšnih fantov iz naše klape še več. Zberemo se na parkirišču, Matej nas vodi še skozi pomemben del raztezanja po napornem dnevu, zasedemo svoja sedišča v prevoznih sredstvih in se ustavimo v Kamniški bistrici Pri Jurju. Jakob si naroči gobovo juho, njegov prefinjen izbor pa premami tudi preostale člane skupine. Apetit se razbohoti, poleg naročimo še odlične štruklje in nekaj kratkega, da popestrimo prebavo in nazdravimo naši avanturi, medtem pa podebatiramo o prigodah vseh navez. Skupna tura je uspela, ob koncu dneva je namreč za mizo sedelo 17 zadovoljnih in do ušes nasmejanih duš. Nejc, povabi nas še kdaj!

Vse skupaj se je začelo že leta nazaj, ko sem po naključju postal lastnik novega vodnička Patagonia Vertical. Da ga bom nekoč zares potreboval, takrat še nisem bil zelo prepričan. Želja obiskati to območje je tlela že od mladih let, ko sem poslušal herojske zgodbe patagonskih  protagonistov.

 Po dolgi alpinistični karieri je le prišel čas za izpolnitev že malo pozabljenih želja. 

Nenavaden splet okoliščin, me je pripeljal do odprave v Patagonijo, predvsem po zaslugi Matjaža Dušiča, ki sem ga srečal tik pred odpravo v Paklenici in me je povabil zraven. 

V "argentinski Chamonix" El Chalthen prispeva šele tretji dan od najinega odhoda, saj sva žal zamudila zadnji avtobus iz Calafatov. Tako sva primorana noč preživeti na avtobusni postaji, dokler se  ni ob treh zjutraj  tudi ta zaprla in naju je  nekdo  spodil iz toplih prostorov. Nadaljevanje noči prebijeva kar zunaj, zraven najinih nog pa se stiskajo vaški psi, ki iščejo kanček toplote in izolirno podlago, na katero se lahko uležejo.

Prihod v El Chalten je precej navdihujoč, saj se najvišji vrhovi svetijo v soncu in jih lahko že od daleč opazujeva. 
Namestniva se v kampu Relincho, kjer so tudi že najini prijatelji. Nekateri že vidno utrujeni in željni doma, saj so že tukaj  kar nekaj časa. Preplezali so že vse zastavljene cilje in zdaj samo brezvoljno čakajo, da pride dan odhoda. Midva pa  še čisto sveža, komaj čakava, da  greva na hrib.

Za prvo turo nasploh  tukaj, si zbereva cilj, ki so nama ga priporočali. Greva v Agua Guillaumet, hrib ki je v senci svojega bolj mogočnega Fitz Roya.

Iz Chaltena se odpraviva kajpak na štop, saj je to ob zelo zasoljenih cenah najcenejši prevoz. Ko že skoraj obupava, nama ustavi pick-up, v katerem so trije domačini plezalci. Razdalje do hribov so tukaj precejšnje in za naše razmere nepredstavljive. Poti so  precej strme, zaradi obveznega večdnevnih tur pa je teža na hrbtu precejšnja. Grizeva kolena v precejšnji strmini in po dolgi hoji le  prispeva do Piedra Negra, kjer je predvidena nočitev.  Tukaj je kar nekaj plezalcev, nekateri s šotori, drugi kakor midva tudi brez.

Naslednji dan se že zelo zgodaj sliši ropotanje in pripravljanje na vzpon.  Na začetku še  nekoliko oklevava,  nato pa tudi naju potegne iz toplih spalk.
Zgodnja ura pa ni nič kaj prijazna za plezanje, skala je mrzla, nekje so še vedno sledi ledu. Plezava najprej z rokavicami, pri strmejših odsekih pa jih je potrebno sneti. Občutek mraza povečuje še veter, ki tukaj zelo pogosto piha.  Rok in nog niti ne čutim več, stopam kar brez občutka,  vsak trenutek lahko zdrsnem. Tako plezanje se nadaljuje  do vrha, na koncu  pa se nama le prikaže sonce.  Tudi veter poneha in sestop oziroma spust po smeri je le nekoliko udobnejši.
Pod steno še iščem palce in cepin, ki sem jih odložil pod ploščat balvan, sedaj pa ugotavljam, da je takih na ducate. Po eni uri preklinjanja in iskanja, se me tisti zgoraj le usmili in mi pokaže, kateri je ta pravi.
Plezala
Aguja Guillaumet
Comesaña-Fonrouge
400m 30˚ 6b+

Naslednje dni preživljava v kampu in čakava na ugodno vreme, ki je tukaj zelo nepredvidljivo. Največkrat se izmenjujeta močan veter in kratkotrajne padavine. Tukaj v Chaltenu se slabo vreme še toliko ne občuti, seveda pa je višje na gori vse to še slabše. Prosti čas izkoriščava tako, da plezava v okoliških stenah in se uriva v trad-plezanju, vseeno pa čas teče zelo počasi. Tukaj je svetli del dneva  od 6 ure zjutraj pa kar do 11 ure zvečer. Za plezanje drugače kar odlično, če pa nimaš kaj početi, pa nekoliko manj.  Mi je pa nekdo rekel, da naj bom hvaležen za vsak dan  brezdelja, saj doma ne bo takšnega luksuza. 

Po nekaj dneh ležernega življenja, se nama le nasmehne sreča, namreč pojavilo se je novo okno lepega vremena, ki bo sicer bolj kratkotrajno, vendar se ga prav veseliva. 

Odločila sva se, da odideva  v steno  El Mocha, ki leži v vznožju bolj slavnega Cerro Torreja. Tokrat nama ni potrebno štopat, saj gre pešpot direktno iz  El Chaltena. Slikovita pot vodi  do Laguna Torre - ledeniškega jezera in naprej po levem pobočju jezera preko ledenika Grande do  Niponinota, majhnega  višinskiega kampa, ki nudi nekaj zavetja pred močnimi vetrovi. Niponino najprej zgrešiva, nato po  že v hudem vetru postavljala šotor, ki nama je tokrat še kako prav pršel. Odločitev, da odideva dan pred izboljšanjem, ni bila najbolj posrečena, saj se ponoči veter še krepi, šotor se pošteno trese in nama krati spanec.
Zjutraj se  veter  še ne umiri, zato cel dan počivava in skušava nadoknadit neprespano noč. Šotorček je nameščen med dvema skalama, ki nudita nekaj zaščte, vendar veter gre tudi čez ovinke in se zaganja v nebogljeno platno. 
Naslednji dan  se le prebudiva  v jasno in presenetljivo mirno jutro.  Od  Niponinija  pa vse do vstopa v smer,  imava še dve uri pristopa.  Glede na prejšnjo izkušnjo, tokrat  v steno vstopiva nekoliko kasnjeje, ko je ura že krepko čez 10 uro, saj želiva biti deležna  sončnih žarkov, ki v teh mrzlih skalah naredijo boljše pogoje za plezanje. Ker je tukaj res dolg dan, se nama to tudi ne zdi problematično. Smer, ki jo plezava, poteka po strmem kotu, ki sledi naravni razčlembi. Pokončna stena naju pošteno izmuči, strmina ne popusti do zadnjega raztežaja in po osmih urah le stopiva na vršni plato, ki je pokrit s snegom. V Patagoniji ni običajnih dostopov do vrhov, zato je potrebno opraviti še spust po smeri nazaj, kjer pa imaš nemalokrat težave z zataknjeno vrjvo, kar ti ponovadi prinese še kakšen dodaten raztežaj plezaja. 
V šotor prispeva natanko ob 22:00 uri.
Plezala Frader Pisafe 400m, 6c+

Pot nazj zopet traja celo večnost, na koncu naju pošteno bolijo ramena in noge, vendar ko poplahneva argentinskim steak z argenitnskim pivom, so vse tegobe že pozabljene. 

Najini vzponi so se na tej odpravi tako končali, če ne štejem poplezavanje  v okolici Chaltena. Cilj je bil še vzpon na Fitz Roy, vendar  zaradi slabega vremena, nisva imela več te  priložnosti. Morda se pa še kdaj dobim nepričakovano priložnost. 

Me pokliče Boris januarja in vpraša? Bi šla na turno smuko v Črno goro? Hmmm..čakaj da pogledam urnik..hecam...od novega leta si sama kreiram urnik. Tako, da je odgovor jasen. Grem seveda.

In tako Jasmina, organizatorka tele akcije, nabere devet zainteresiranih turašev, ki se v ponedeljek zjutraj odpeljejo proti ČG.  Po celodnevni vožnji prispemo v Plav in še par kilometrčkov po gozdni zasneženi cesti do naših "apartmajev", ki kmalu postanejo domači in zelo udobni. Sploh skupna jedilnica, kjer mož in žena s pomočniki kuhajo in cvrejo in pečejo vso mogočo hrano. Okusno za vse prste obliznit, še največja "težava" je količina te hrane. Vedno preveč.

Vsak dan si izberemo en hribček ali sedlo, odvisno od vremenskih razmer. Vreme nam zdrži vse te dni, med tednom zapade celo 20 cm novega snega, tako da dva dni vriskamo po celcu. Enkrat nam zagode močan veter, ki nas ne spusti na vrh hriba, no trem pogumnim celo uspe. Včasih se pripodi kakšna megla, sneg in naklonina teh Prokletij pa sta prekleto dobra, uživaška. Pa nikjer drugih ljudi.

Tak enotedenski odklop s tako družbo in tako, meni ljubo aktivnostjo, je pravi balzam za dušo. Lušno pa tako. Upam, da postane tradicija.

Ekipa je bila mednarodna, ups medklubska, največ ČAO članov, ena PAKovka, pa nekateri kar tako, padalci jim rečemo.

Roma

Preteklo soboto sva se z Matotom podala v hribe. Za destinacijo sva izbrala meni še ne tako poznano severozahodno steno Kalškega grebena. Ker sva bila oba časovno omejena, sva se odločila za zgodnji štart in izbrala smer, ki bo omogočala hitro napredovanje.

Budilka, nastavljena na 3:30, se je oglasila prekmalu. A ko je treba v hribe, nobena ura ni prezgodnja in nobena postelja ni pretežka za zapustiti. Ob 4:00 sva se dobila na parkirišču v Dobruški vasi, ob 6:00 pa že s hitrim tempom korakala proti vstopu v steno. Glede izbire smeri še nisva bila povsem odločena – odločitev sva prepustila razmeram, ki se bodo pokazale na vstopu. Kolebala sva med Smerjo dvodimenzionalnega polža in Levo oz. Kranjsko smerjo.

Okoli sedmih sva prispela do razpotja, kjer se markirana pot proti Cojzovi koči odcepi. Beri opis: Markirani poti sledimo do dolge, široke grape nad gozdno mejo, iz katere pot zavije ostro v levo, 40 min od Suhadolnika. Grapa od spodaj sicer obetavno izgleda, vendar se višje zgoraj nerodno zapre, vzpon po njej na snežišča pod steno pa je lahko tudi ob večjih količinah snega zelo siten. usmerimo se v snežni jezik – žleb desno od grape in se po njem v prijetnem plezanju povzpnemo približno 200 metrov naravnost na vrh širokih snežišč v vpadnici vrha. Tu sva iskala logičen prehod na desni, a ga zaradi suhe grape nisva našla, zato sva nadaljevala naravnost navzgor. Ko se je grapa zaprla, sva nataknila dereze in nadaljevala po suhem, delno poledenetem terenu proti levi. Po slabi uri in pol iskanja prehodov sva končno dosegla manjše snežišče, ki nakazuje vstop v Levo oz. Kranjsko smer.

Od tu naprej so bile razmere fantastične – trd, zbiti sneg je omogočal hitro napredovanje. Začetek grape se kmalu zapre s skalnim skokom, zato sva se navezala in se varovala, a takoj po skoku pospravila štrik. Sledila je prava ledno-plezalna poezija, v kateri sva resnično uživala. Stene so bile odlično "zafrajhane" in vsak korak je bil užitek.

Ob 10:00 sva izplezala iz smeri in se priključila markirani poti, ki vodi čez Kalški greben proti sedlu in nato proti Cojzovi koči. Ker so bile razmere ugodne in sneg dobro predelan, sva hitro nadaljevala sestop. Pod kočo sva snela dereze in se spustila proti dolini, kjer sva pustila avto. Okoli ene popoldne sva se s pogledom nazaj proti Kalškemu grebenu poslovila od čudovitega dneva, preživetega v zasneženih gorah.

Za nama je bil še en odličen dan – začela sva v suhih in negotovih razmerah, zaključila pa v vrhunskem ledu, popolnoma potešena po še eni alpinistični dogodivščini.

Zapisal: Brko

V nedeljo se odločim, da je ponedeljek pravi dan za slap. Oglasi se Nejc T., katerega sem dražil že teden nazaj in jaz se oglasim Arnotu, se katerim sem počenjal podobno. Štart je 6:30 iz KK, v Lj poberemo še Nejca. A usoda nam malo spremeni načrte in Nejca zadrži bolan podmladek. Tako nadaljujeva sama proti že prej znano slabemu "Centralcu". Temperatura je inverzna saj je v Kranjski Gori -4, pri Koči na gozdu pa zgolj 0. Mala malca in strumen korak pod slap. Smer je prosta in Arno začne. Splezava dva uživaška raztežaja do sveče. Tam si jo natančno ogledava in se (modro) odločiva, da greva še v Desnega. Tam so že bile 2 dve navezi. Sveča v Centralcu je nestabilna in se tali v impresivnem deževnem curku.

Desni slap ponuja primerljivo stopnjo uživancije, sploh raztežaj pod svečo je za žvižganje. Led je sicer še bolj voden kot v Centralcu, saj mi na (zame) ključnem mestu niti vijaka ne uspe zavrtat. Preprosto je led premehak. Dobro me medtem opere in kar nadaljujem do sidiršča pod svečo. Sveče ni, je le majhna zavesa. Najdeva obvoz po levi, a se Arno odloči, da nimava dovolj časa. Ura je že 14:30. Malo nejevoljem mu pritrdim, obrneva in se po vrvi spustiva v dolino. Kamlu spoznam, da je imel prav. Vrv je postala težka kot da je svinčena, abzeili so naporni in počasni.

Zaključek je štrudelj s kafetom v koči, kislo mleko in piškoti. Zelo zadovoljna se odpeljeva proti 192 km oddaljenem Krškem.

Petek. Frej dan. Že v ponedeljek, ko sem sestopala iz Vrtače, sem vedela, da se v petek vračam v hribe. Razmišljam komu reči, da se mi pridruži, za plezat vrejtno ne bo nobenega, si mislim. Vikend bo mende lep, itak bodo šli vsi frikat nekam, redkokdo pa pleza dva dni zapored :-/ Na koncu se že skoraj zmenim, da se pridružim kolegu iz Gorenjske na Begunjščici (čeprav mi tokrat "hišna gora" ni dišala), ko na Facebooku opazim, da Boris Sedej sprašuje za plezanje - upokojenc seveda, kako nisem pomislila nanj. Ni bilo potrebno veliko dogovarjanja in že sva bila 110% odločena, da se gre nekam plezat. Ne mine niti pol ure in sva zmenjena, takole nekako je šlo:

Boris: Meni je vseeno kam greva plezat. Ti povej! Sm ne bi vstajal prezgodaj.
Jaz: Recimo Primorska
Boris: Ja zahod bo mende lepši. Imel sem v mislih tudi Bavški Grintavec, sm je dolga tura.
Jaz: Tudi jaz sem razmišljala o hribih, sm Julijci so daleč, na Zelenico se mi ne da, tko da lahko tudi na Bavški Grintavec, ampak pol bo pa treba zgodi ustat ;-)
Boris: Ja sej to, pa daleč je, pa kondicije ni za dolgo turo. Draški vrh?
Jaz: Ja, pejva pa na Draški vrh
No tkole nekako je izgledal pogovor, ni trajalo dolgo pa sva bila že zmenjena. Taki dogovori so res super, hitro se zmeniš, noben ne komplicira in ne odpove. Frikat ali pa v hribe, sej je vseen, samo, da se gre...in tako sva iz plezanja na sončku prišla do pohodne ture v zimskih razmerah. Hribi so že dobili prvo pošiljko snega, temperature so že precej nizke, ampak vztrajni rinemo v vseh pogojih.
V Ljubljani se dobiva ob 6ih (Boris je kot upokojenec barantal za uro, ker 6.00 je pač ful prezgodi za upokojenca) in se zapeljeva  v smeri Pokljuke, vmes še na eno kavo, na wc pa na cigaret (dva, tri...) in ko prispeva na parkirišče so hribi že obarvani v ognjeno oranžno barvo jutranjega sonca. Eni delajo že 2 uri si mislim, midva pa še štartala nisva :-/ Mraz je bil tak čist "taprav", povsem zimski, ampak veselje, da se poženeva v hrib je večje. Dan je lep, jasen, oblakov na nebu je le za vzorec, močan in mrzel veter pa je prisoten že v dolini. Pot naju pelje po že mnogokrat prehojeni planinski poti, ki vodi proti Triglavu, Viševniku, Studorskemu prevalu itd. Boris pravi, da kondicije nima, ampak vseeno razmlišljava o krožni turi Veliki Draški vrh - Mali Draški vrh - Viševnik (haha vedno neki orng plani). Po eni urci hoje sva že precej ogreta, pozno jesensko sonce že kar dobro pripeka, ampak ob koncu ruševja, pri smerokazih za Studorski preval, se srečava z napovedanim močnim vetrom. Sunki po dolini so precej močni in kar moteči, sneg pa že na 10 cm debelo prekriva planinsko pot. Oblečeva skoraj vse kar imava in nadaljujeva pot proti Studorskemu prevalu ter se boriva z močnimi sunki vetra - kako bo šele na grebenu pihalo razmišljava. Pri smerokazih se usmeriva desno na greben po poti, ki ni označena, vendar zelo dobro vidna. Veter je na najino srečo precej pojenjal in dopoldansko sonce naju je začelo že pošteno greti. Na grebenu je veter že naredil svoje, saj je en del poti povsem kopen, ponekod pa se nama vdira do kolen. Glede na snežne razmere in nestrm teren, derez in cepina nisva potrebovala, ampak sva si pomagala vsak z eno palico. Pol ure pod vrhom, kjer je greben nekoliko bolj izpostavljen in brez borovcev, pa se močni sunki vetra ponovno vrnejo in naju spremljajo do vrha. Na vrh sva prispela po 3eh urah hoje, okoli 11.ure (bolj upokojensko seveda), ampak zaradi vetra sva se odločila, da sestopiva po isti poti in si krožno turo pustiva za naslednjič. No sestop je bil prav prijeten, veter se je v zelo kratkem času precej umiril in v uri pa pol sva bila na Rudnem polju, kjer naju je pričakal najbolj nevaren del na turi (poledenela cesta). Tura na V. Draški vrh je bila super, odločitev je bila kljub napovedanemu vetru pravilna, razmere za hojo pa jesensko-zimske, ampak za izkušene čisto v redu in varne. To je bila prva tura letos s pravimi zimski razmerami - super, da začnemo zimo z ekstremnimi razmerami, tako da nas ne more nič več presenetiti.

Nina

Minuli vikend se je v sklopu Planinske zveze Slovenije in Komisije za alpinizem odvijal plezalni tabor Zasavje 2024. Tabora sva se skupaj z Nino udeležila, saj je tudi ona želela poskusiti nekaj novega. Dry tooling, ali plezanje z orodji, sicer ni zelo razširjena disciplina, a je že kar dolgo prisotna na plezalni sceni. Nekatere vidike plezanja z orodji srečujemo alpinisti v zimskem času, ko se odpravljamo v gore. Tako lahko rečemo, da vsak alpinist, ki je aktiven tudi pozimi, poprime za cepine in si natakne dereze.

Kljub temu pa se pogosto vprašam, ali smo psihofizično res pripravljeni na izzive, s katerimi se soočamo v zasneženih gorah. Mile in kratke zime, nizke temperature ter kronično pomanjkanje časa in prostih vikendov so nas pripeljali do točke, ko težko postopoma nabiramo kondicijo v hribih. Bili so časi, ko si že konec novembra nataknil dereze, prijel za cepine in začel nabirati višinske metre. Ko so nato v januarju in februarju nastopile nizke temperature, si imel dovolj časa, da si se vplezal v lažje in krajše slapove. Tako si bil pripravljen na tiste dva ali tri tedne odličnih lednih razmer.

V zadnjem času opažam, da temu ni več tako. Okno zame dobrih in varnih razmer je vse krajše, časa za priprave pa primanjkuje. Zato sem se lansko sezono zavestno odločil, da del svojih treningov posvetim dry toolingu. Ker pa nisem naravni talent in določene stvari pri meni trajajo dlje, da jih osvojim, sem se odločil prijaviti na tabor. Svoje doživetje bi povzel takole:

''Če bi moral z enim stavkom oziroma mislijo opisati plezalni tabor Zasavje 2024, bi zagotovo rekel: "Nikoli ni prepozno, da poskusiš nekaj novega!" Takšen tabor je bil zame eden prvih, ki sem se ga udeležil v okviru Komisije za alpinizem, zato nikoli ni prepozno, da se opogumiš in prijaviš na takšno izkušnjo. Na sami delavnici sem med plezanjem ugotovil, da ni nikoli prepozno, da upoštevaš in preizkusiš vsak nasvet, ki ti ga podajo plezalne legende, kot so Vili, Miha, Maja in Filip. Ob tem sem imel tudi priložnost spoznati nove prijatelje, s katerimi smo si izmenjali izkušnje in ustvarili čudovite spomine. Na večernem predavanju Maje o tekmovalnem delu dry toolinga in naši interni tekmi, ki je sledila naslednji dan, pa sem spoznal, da ni nikoli prepozno, da se udeležiš tekmovanja ter si dvigneš malo adrenalina. Za sproščeno in prijetno večerno druženje v dobri družbi lahko rečem samo eno: nikoli ne moreš biti tako navit, da ne bi zaigral na kitaro še enega komada. Hvala zvezi, komisiji in vsem organizatorjem tabora, ki so nam omogočili novo, čudovito in nepozabno izkušnjo.''

Nina pa je svojo misel strnila nekako takole:

''Prijavila sem se na tabor, ker sem se želela malo bolj spoznati s to disciplino in ker je bil že čas, da se enkrat prijavim na kakšen razpis.

Tokrat sem se prijavila prvič in mi sploh ni žal, tudi če bi bilo potrebno določen del stroškov plačati, bi se prijavila ponovno. Všeč mi je bil sam potek tabora, da urnik ni bil prenatrpan, da ni bilo preveč podrobnosti o disciplini, ampak ravno prav strokovno, da sem izvedela tiste glavne stvari, ki jih potrebujem na začetku in ki si jih lahko moja glava še zapomni  Glede varnosti je bilo lepo poskrbljeno, lepo so skrbeli za nas in nas neprestano opozarjali na dvojno preverjanje, to mi je bilo res všeč - zaradi tega je bilo vzdušje še bolj prijetno in se je dalo lepo delati, plezati in uživati. Dobila sem občutek, da se posvečajo vsakemu posamezniku in res vsak nasvet je bil koristen. Zagotovo se še vidimo, ker se bom začela bolj pogosto prijavljat na tabore.

Res super organizacija, hvala za vso novo znanje in lušen vikend. Kljub temu, da je bilo v hribih sončno, mi ni žal, da sem ga preživela  v meglenih dolinah.''

Zapisala Matej B. in Nina T.P.

Krompirjeve počitnice in z njimi povezani prazniki so pri meni vedno potekali v duhu plezalnih taborov v Paklenici. Zadnjih nekaj let, odkar imam otroke, pa prosti dnevi potekajo nekoliko drugače. Če mi uspe iztrgati kakšen dan prostega časa iz natrpanega urnika počitnic, ga izkoristim za martinčkanje na topli skali in obujanje B.C.¹  spominov na plezanje v dobri, kompaktni skali, ki jo ponuja "Pakla".

Ko me je Nina tekom tedna spraševala o prostih dnevih, je bil edini možen termin v planu nedelja, 3.11. Hitro sva se uskladila; ostalo je le še dogovoriti lokacijo. V mislih sem imel večraztežajne navrtane smeri na Primorskem. Moje sanjarjenje o pregreti skali, hrapavih platkah, žgočem soncu in mrzlem pivu je prekinil SMS, ki sem ga dobil od Nine. Pisalo je nekako takole: "Ah, dej no... Kaj je s tabo? A ne bo v Vipavi preveč vroče?" Moj odgovor je bil nekaj v smislu: "Ah, dej no... Al smo novembra... A ti je tak cajt v skali sploh lahko vroče? Sicer pa, a ni v hribih že sneg?"

Sledil je plaz SMS-ov, zaradi katerih je bila žena že kar pošteno ljubosumna, saj sem z mobilnikom v roki deloval kot najstnica, ki ji telefon nenehno zvoni. Vmes sem seveda med dogovarjanjem povabil še Miha, ki je od zadnjega moškega vikenda postal obseden z večraztežajnimi navrtanimi smermi ter si zato kupil dvojni štrik in nekaj podaljšanih kompletov. Da pa res ne bom zvenel kot kak najstnik, ki ne utihne, bom kar skrajšal. Dogovorili smo se za Vršič/Prisojnik/smer Zvok tišine.

Ob osmi uri že sedimo v avtu na Vršiču in skozi vetrobransko steklo opazujemo ljudi, ki pred avtomobili drgetajo v puhovkah in se pakirajo. Vreme je nadvse neprijazno. Megla, veter, vlaga, nizka temperatura (3 °C) ... "WTF, majku ti j... Nina! Kje je zdaj tvoj sonček, ki si mi ga kazala po telefonu?" Priznam, da sem tudi sam slepo verjel vremenarjem, ko sem gledal napoved. Nizka oblačnost in megla, ki naj bi se počasi dvigala, ter rahel severovzhodni veter so nam vlivali upanje, da bo na južni steni Prisojnika precej bolje. Sreča je na strani pogumnih ali neumnih, smo si rekli, in se odpravili na pot. Vmes sem seveda izkoristil priložnost, da sem vsake toliko zbadal Nino s kakšno pripombo glede vremena, čeprav sem ves čas vedel, da bomo slej ko prej prišli do sončka. Pa da ponovno skrajšam.

Okoli desetih smo na vstopu v smer Najstnica. Nekje med hojo so se mi ti kraji zdeli zelo znani. Na vstopu v smer je bilo dokončno jasno, da sem že plezal Zvok tišine in da imam s sosednjo smerjo Najstnica še neporavnane račune. Ko sem bil nazadnje tukaj, sem načrtoval, da bova z Jajotom splezala obe smeri, vendar nama zaradi nepredvidljivih dogodkov to ni uspelo. Nino in Miha prosim, da presedlamo na Najstnico, nato pa si pogledamo še opis smeri: 5a, 180 m, S1, trije diamanti in dve zvezdici nakazujejo zelo lepo plezarijo s kompaktno skalo in dobrim varovanjem. No, pa da spet malo skrajšam.

Ob trinajstih že ležimo na travi in se mastimo z malico. Smer je splezana, vendar na nas ne pusti takšnega vtisa, kot ga omenja vodnik. Plezanje je sicer v redu, a skala ni ravno kompaktna. O kroničnem pomanjkanju svedrov pa sploh ne bi izgubljal besed. V celi smeri smo imeli le šest svedrov (enega oziroma največ dva na raztežaj). Ah, ti najstniki – ne bom izgubljal besed. Po počitku se odločimo nadaljevati proti vrhu Prisojnika in sestopiti po grebenski poti mimo okna. Ko se približujemo Vršiču, znova občutimo kruto dejstvo, da je november, saj nas avto pričaka v megli in mrazu, zato se hitro odpravimo iz Kranjske Gore.

Lep sončen dan, prijetna družba in zanimiva dogodivščina nas pustijo v ravno pravem vzdušju, da že načrtujemo nove podvige.

B.C.¹ Priljubljen izraz, ki ga starši uporabljajo za obdobje pred prihodom otrok. Zgodovinarji ga uporabljajo na navajanje drugih dejstev. ANG: B.C. - before children ali B.C. - Before Christ.

Zgodbo pripravil najstniško razigrani brko

Ostale slike v galeriji

V tistem času so se dedci zbrali in skupaj odšli. Kot v časih pred našim časom, v času skupnega lova. Pet ljudi se naloži v (čigavega le?) Perotovega Passata in trije v Boškotovega Multivana. Slednji so resnično trpeli v prostorski ne-stiski. ;) Ustavili smo se na pivu v gostilni Jablan, se prešteli, nekateri tudi spoznali in krenili proti moškemu brlogu. Tam nas pričaka prijazna in simpatična Hajdi, pa kateri ima apartma tudi ime. Takoj začnemo moški vikend kot se šika - s klobasami in vinom. Klobasa party je trajala nekaj drobiža čez polnoč, da ne bo jutro preblizu prišlo.

V soboto nas postreže Hajdi s kavo in malo z nezaupanjem pogledujemo v nebo, saj napoved ni bila blesteča. Se je pa izkazala za blesteče napačno - bilo je namreč krasno vreme! Sonce, oblaki, vetrič... vse kar paše v/na lase. Danes plezamo v Strogirju, natančneje sektorju "Točila" (je vince 'rdče?). Kar ponuja se refren pesmi. Plezal sem, s kom drugim kot Perotom in Arnoldom. Smer je bila 3 raztežajna Don Raffae (6a), ki pa je s črnim, sveže mletim poprom popopran 6a. Konstantna "platten kleteren" plezarija, ki ne odneha do zadnjih metrov prvega raztežaja. Dalje je bilo lažje. Kdo drug kot Pero, se je na prvem štantu ločil od svojega ATC-ja, ki mu je padel v luknjo. Ko smo začeli z abzeilom, je Pero šel prvi. Med čakanjem naju z Arnoldom, ga je ob pomoči palice, kot pravi dedec, rešil iz globin Velebitskega masiva. Po dolgotrajnem spustu, se z Arnoldom odločiva še za več - 6b "Come back". Pero je pospremil do avta mladega kolega-dedca Vala, ki mu je bilo slabo. Prvi raztežaj je 5b, ki je zaradi redke navrtanosti in specifike plezanja, in sicer grifless položna plata, zelo naporen raztežaj za to oceno. Sledi 6b, kateri se pa po ogledu Matotovega trpljenja, Matejevega opisa in še redkejše navrtanosti spremeni v "endrukrat" in abzeilava nazaj v dolino. Omeniti moram še abzeile, ki so kar zalogaj v celotnem plezališču. Obilica grmovja in zelo razgiban teren naredijo razpletanje štrikov moški posel, ki je že čez mejo prijetnega. Nekateri so se v apartma odpravili peš, bolj leni pa z avti. Zvečer, kdo drug kot Pero, peče meso in kostanj, režejo se včerajšnje klobase in sploh vsi dosledno izpolnjujemo protokol moškega vikenda. Malo zabrenkam tudi na kitaro in kar kmalu se zavlečemo pod koutre.

V nedeljo izberemo najbližji sektor "Velika Čelinka". Val danes ne pleza, Boško, Andrej in Maks so šlli na dolg lovski pohod ostali pa smo parno po navezah. Tokrat sama z Arnoldom začneva v Divji Jagodi (6a), ki pa je za razliko od včeraj v vseh pogledih čudovita smer. Kompaktna skala, bolj "domače" razčlembe, boljša navrtanost VSE je perfektno! Tudi pogled iz vrha. Smeri so tu krajše - imajo le po dva raztežaja. Tokrat z večjim optimizmom zarineva še v en 6b - Kraljica ploče, ki je po Arnoldovem mnenju najlepši cug, kar smo jih splezali. Tudi ta smer je krasna! Jaz imam željo splezati še eno, a se vsi odločijo, da je dovolj. Ura je cca 14:30 in tudi sonce že pripeka na "poln ror". Današnji dan je namreč "šajba"! Nič, pa gremo proti domu. Z Arnoldom počakava, koga drugega kot Perota, ki je šel po brata Andreja in ostala dva lovca. Pred apartmajem se še poslikamo in gremo proti domu. Ustavimo se v ODLIČNI restavraciji Riva, kjer sem se tudi okopal v PERFEKTNEM oktobrskem morju. Ko so krožniki prazni, se odpeljemo proti domu.

Bil je krasen vikend z veliko heca, druženja, dobre hrane in plezarije. Slike se nahajajo ločeno v "Galeriji", Matejeva hvalnica pa pod "Prispevki".

Hvala vsem za svoj "energetski" prispevek. Pri tem smo sodelovali: Mato, Pero, Boško, Val, Matej (Brko), Miha, Blaž, Matic (Buši), Drejko, Maks in jaz. Dedci se bodo še družili! :)

'A si se že odločila, da greš, ' me že ene tretjič v nekaj dneh vpraša Matej. In jaz še vedno ne vem. 'V sredo se bom, ' ga obvestim. In s tem tudi sebe zavežem k dokončni odločitvi. Gradnja hiše terja svoj davek. Kljub lepoti in veselju, ki ga prinaša, se človek včasih izgublja v obveznostih, pogovorih, dogovorih, času, denarju in fizičnem delu. In tako se v sredo med vsemi dogovori z delavci, malicami, nabavami materiala in polaganjem ploščic, za vikend čudežno zasveti časovna luknja. Odločim se, da grem.

Petek namenim še nekaj gradbenim delom, ki sem si jih prisvojila, za ušesi počoham osla in pobožam moža in kakor bi mignil s puncami iz PAK-a že švigamo čez ovinke iz Krškega, Novega mesta in preko obmejnih vasi proti morju.

'Roma a nam vpneš prosim,' jo poprosimo. Nekaj minut zatem, ko se v soboto pogumno po poletnih mesecih premora zapodim v eno na pogled lepo petko, se ustrašim. Prve tri svedrovce vpnem brez težav, četrtega pa ni na vidiku. Tisti, ki ga vidim, je kar nekaj metrov višje, na ravni steni in zdi se mi predaleč. Nimam še pravega poguma. Ponavadi rabim kak dan, da se malo nastavim na ponovno plezanje.

Roma je seveda pri volji in kakor elegantna mačka se požene v smer. Hitro in natančno se premika, najde prej nevidni svedrovec in nam vpne smer do konca. Užitek mi je gledati izkušeno plezalko, ko se premika po steni. Kljub nabito polnemu plezališču Vela Peša nad Rijeko, kjer sta na trening, poleg veliko drugih, prišli tudi ena plezalna in ena alpinistična šola, se okrog nje ustvari nekakšna tišina. Ta mi pozornost zoži na gibe in ritmične premike in užitek pogleda je podoben, kot da se znajdeš na plesno gibalni predstavi. Sonce in svež zrak zagotovo prineseta drugačno izkušnjo od zatohlih gledališč. Lepo je. Še preden preizkusim steno sama.

Iz zamaknjenosti me predrami malo napet pogovor v bližini. Stokilogramski hrust, ki verjetno ne premika svoje teže vertikalno ravno z lahkoto, se jezi. Dve punci iz naše skupine sta po nesreči vzeli njegovo vrv, ki je bila podobna eni od naših. Ko sta jo vrnili, jo je nekdo iz njegove skupine pobral in odnesel neznano kam in ne najde je. Že drugi razlog ima v tem dnevu, da malo popeni. Priložnost tudi izkoristi. Imoraš imeti kar nekaj izkušenj v življenju, da pred tako silo mirno obstojiš in ne dovoliš, da te zruši. Druga možnost je, da čim prej najdeš vrv. To tudi storimo, ga za silo pomirimo in poskrbimo, da iz naše strani ne bo imel več razloga, da rogovili naokrog. 

Kljub zelo veliki gneči, je nekaj smeri naših in z užitkom jih plezamo. Po deževni in hladni jeseni pri nas na celini, je dan 900m nad morjem čudovit. Skoraj vroč. Razgled na 'vidikovcu' malo naprej od plezališča nam nudi poglede na morje, otok Krk in obalni del celine. Baterije se nam polnijo in v skupini je poleg plezanja tudi veliko čveka in smeha. 'Babe' pač. Dobro se razumemo, v marsičem smo si podobne in primerjave s službenimi sindikalnimi izleti nam dajo vedeti, da so takšne izkušnje posebne. Da jih potrebujemo in smo zanje hvaležne. Zadnje žarke dneva zaključimo s pohodom na Platak, smučišče malo višje, kjer iz štirisedežnice na vrhu vidiš velike svetleče modrikaste zaplate Jadrana.

Prejšnji večer smo izkoristile, da smo se udobno namestile v dve hiški v kampu Oštro. Povsem sta obnovljeni, zelo funkcionalni – to seveda ženske takoj opazimo - in izven sezone zelo poceni. Strošek celotnega izleta je majhen glede na vse, kar doživljamo. Drugi večer smo sproščene, malo bolje se že poznamo, za sabo imamo prekrasen dan in lakoto smo si potešile s pico v bljižnji piceriji. Tamkajšnja natakarica nas je prav po vojaško 'zrihtala' in natančno uredila vrstni red naročanja, utišala tiste, ki so hotele skočiti vmes, malo grdo pogledala, se malo nasmejala in prinesla prav fine pice. Kljub utrujenosti, posedamo v skupni jedilnici, ki smo si jo uredile v eni od hišk, poslušamo glasbo, grizljamo domače prigrizke in peciva, ki smo jih zgledno napekle ali naročile doma in se seveda pogovarjamo. O čem? Marsikdo te neskončne pogovore ne razume. Meni pa se se zdijo pomembni. V njih si izmenjamo marsikatere izkušnje, informacije in načine reševanja določenih izzivov s katerimi se srečujemo. Eni so podobni, drugi povsem edinstveni, modrujemo, se vzpodbujamo in pomirjamo. V temle opisu seveda zamolčim še kakšno bolj zanimivo zgodbo, ki zaokroži in salve smeha, ki jih komentarji sprožajo. Morda bi se kdo v njej prepoznal. Ali pa prepoznal koga, ki pozna koga, ki pozna koga, ki se ga zgodba tiče. Ko se končno napokamo v postelje, zaspimo kot tigrice v mirnih zavetjih savanskih skalovij....

Naslednji dan po zajtrku, pakiranju in vsem kar sodi zraven, po nekaj deset kilometrih vzpenjanja nad reško obalo, zapeljemo na parking, ki vodi k plezališču Kamenjak. Na drugi strani ceste je, ki vodi na Velo Pošo, kjer smo preživele soboto. Nabito polno je. Neodločene smo in malo vznemirjene. Ne bi se rade zopet gnetle. Poleg tega je dan hladen in meglen. V kombiju smo se ogrele in malo zasedele in ni nam všeč, kam to vodi. Sandra se je že prejšnji dan pozanimala pri plezalni in alpinistični šoli kakšne načrte imajo in vedeli smo, da bodo nedeljo preživeli v Kamenjaku. Nismo pa pričakovali, da bo še toliko drugih. Odločimo se da, gremo pogledat še nazaj na Velo Pešo in preverimo, če je kaj manj zasedena. Ko se pripeljemo na parkirišče, smo navdušene. Na parkingu, na katerem dan prej ni bilo niti enega samega samcatega prostega parkirnega mesta, stoji le en avto. Po uvodnem lulanju, ki nas ženske v hladnih dneh razpršuje za okoliškimi skalami, se zopet podamo proti skali dobrih deset minut naprej. Oblaki nad nami že tvorijo neprepusten pokrov, upamo da jih bo kaj razgnalo, a se le spuščajo nižje. Kmalu smo v mleku, kot bi temu dejal Natalijin oče planinec. Vrhovi vseh smeri se zamegljujejo, vendar pa se odločimo, da nas ne moti. Smeri so dolge, lepe in predvsem prazne. Izbiramo, kje bomo plezale, možnosti je veliko. Sandra in Roma sta še vedno glavni vpenjevalki, saj ima veliko smeri, ki so večinoma za nas dosegljive, kakšen bolj težek del. Vseeno se v njih preizkušamo in iščemo načine. Drugi dan smo že veliko bolj pogumne in čas mine kot bi izginjal. Vmes malo pomalicamo iz skupne škatle jedi. Vsega po malem smo nametale vanjo in med stvarmi se znajde vse od domačih jabolk do čipsa. V hladnem vremenu smo lačne in vroča kava in čaj v termoski nas malo ogrejata. In seveda stena, ta te nikoli ne pusti hladne. Količina oblačil, ki jih vlečemo nase se veča in nahrbtniki so že napol prazni od vsega kar smo pojedle in oblekle. V primerjavi s prejšnjim dnem, ki je kar vabil k fotografiranju, ta dan le redkokatera izkoristi za dokumentiranje. In čeprav na prvi pogled ni idiličen, je vseeno čudovit. Da nam novih moči in vztrajnosti.

Popoldne se neopazno prikrade in kaj nam na koncu še ostane poleg poti domov? Na vmesnem obcestnem postajališču je gneča, staro in mlado se vrača iz oddiha in med njimi se znajdemo tudi me. Kmalu zavijemo iz avtoceste in se zapodimo čez ovinke proti Novemu mestu in Krškemu, poslušamo glasbo, se pogovarjamo. Na meji nasmejimo hrvaškega policiste in rahlo nanerviramo slovenskega državljana za nami, ko naša mlada luštna članica iz najbolj spodnjega nahrbtnika v prtljažniku, ki ga sprva sploh ne najde, vleče svoj osebni dokument. Čeprav traja, ji to končno tudi uspe in kolona ki se je nabrala za nami se počasi pomakne naprej. Čudežno jih nato policist kar spušča, brez da preverja njihove dokumente. Pri nas je bil zelo temeljit. Počasi na vmesnih postajah oddajamo eno po eno članico. Krško, kamor prispemo nazadnje, je že dobro zavito v meglo in še malo in tudi sama prispem domov. Doma počoham osla za ušesi in pobožam moža, gradbena dela so se, ko me ni bilo, malo premaknila, iz dvodnevne distance občudujem ploščice ki sem jih položila v petek in po jesenski hladni noči je pred mano že nov teden.

Na ženskem vikendu smo se družile: Sandra, Jerca, Maja, Mia, Bojana, Romana, Natalija, Tanja in Martina

Spanje: kamp Oštro, Plezanje Vela Peša, 21 smeri, od tega ena trojka, dve štirici, osem petic, tri pet plus, štiri šest a, dve šest b in ena sedem a

Slikce: v galeriji pak.si

Zapisala: Mia

Tekst: Kajetan Voglar

Z zaključkom poletja, sem tudi jaz uspešno zaključil z enim od svojih ciljev za letošnje plezalno leto in to je bila smer Specialist za življenje z oceno 8a+, ki se nahaja v plezališču Kotečnik, v sektorju Oboki. Ta smer ni bila le moj prvi 8a+, ampak tudi moj prvi dolgotrajni projekt.

Prvi obisk sem naredil v februarju, ker sem se malo naveličal svojega drugega projekta in sem želel poskusiti nekaj novega. Smer mi je zgledala lepa in atraktivna, sestavljena je iz dveh detajlov, na koncu pa ima še približno 8 metrov vzdržljivostnega plezanja, ki ga bi ocenil s 6b+. Prvi in ta najbolj pomembni detajl gre nekako tako, imaš gib za desno roko na slab kapnik, nato za levo roko še slabši kapnik, z desno roko nato podaljšaš na soliden stranski grif in z levo podaljšaš na solidno luknjo za tri prste, nato pa skočiš na »muso« za desno roko, ta musa je pa velika luknja, kamor potem vtakneš obe nogi in imaš dobro pazvo brez uporabe rok. Drugi detajl je prečka: iz te luknje greš z levo roko na slabo luknjico za 2 prsta, z desno roko pa križaš v dober podprijem, nato pa spet dinamičen gib na dobro šalco. V prvem obisku sem uspešno našel »beto«, ki mi je ustrezala za prvi detajl smeri, vendar pa mi v drugem detajlu podprijem nikakor ni ustrezal; zaradi tega nisem uspel narediti vseh gibov v prvem obisku. Po tem sem si vzel kakšen mesec pavze, da sem malo natreniral in čakal na dobre pogoje. V drugem obisku sem uspešno naredil vse gibe v smeri, uspelo mi je tudi povezati prvi in drugi detajl, zato sem si mislil, da je vzpon smeri blizu, ampak na žalost mi to ni bilo usojeno. Specialist ima eno manjšo težavo in to je, da so vsi ključni gibi v prvem detajlu po kapnikih; ob dežju ti kapniki ostanejo mokri dlje časa. Tako sem moral zaradi slabega vremena v aprilu in maju projekt opustiti.

Čez poletje sem pozabil na smer in obiskoval druge kraje ter lažja plezališča zaradi hude vročine, ampak s koncem avgusta in začetkom septembra se je malo ohladilo in smer je bila suha, zato sem se odločil, da je pravi čas, da se vrnem nazaj. Prvi obisk je bil 31. 8.; mislil sem, da bom smer brez težav splezal, ampak sem naletel na manjšo težavo: popolnoma sem pozabil, kako splezati prvi detajl smeri, našel sem eno zelo težko »beto« in z njo poskusil splezati smer, vendar sem padal in padal. Po štirih resnih poskusih sem se le odločil, da je čas za spremembo, tako sem po kakšnih 10 minutah iskanja odkril novo, staro beto, ki sem jo uporabljal na začetku leta. Na žalost sem bil že preveč utrujen, da bi dal še kakšen poizkus in sem odšel domov premagan. Vrnil sem se čez dva dni z novo beto in visoko samozavestjo. Bil sem prepričan, da bom smer preplezal do vrha. Po kakšni uri ogrevanja na lažjih smereh, sem se odpravil v projekt, dobro sem fajtal, ampak nisem pravilno dihal in mi je na zadnjem kompletu zmanjkalo vzdržljivosti, zato sem zelo jezen padel s smeri. To je bil le prvi poskus dneva. Po približno 30 minutah pavze in eni banani sem se odpravil nazaj v smer. Tokrat ni bilo nobenih težav, spodnji detajl je padel hitro, nato dolga pavza v luknji, da sem se umiril in nadihal, drugi detajl je šel tudi tekoče, zato mi je ostalo še dovolj energije za vzdržljivostni del, čez katerega sem se sprehodil in vpel vponko na vrhu.

Tako sem uspešno priplezal do svoje prve 8a+. Bila je takšna bitka kot še nikoli in z uspehom sem zelo zadovoljen. Pred nami je pa še cela jesen in želim si, da bi morda preplezal še kaj težjega.

... je že v torek naznanila Ajda. Minuli vikend, ko so Pakovske dame ubrale svojo pot proti Istri, sva si vzela z Boškotom čas zase in otroke. V soboto zjutraj nabutava svoja konjička z zalogo oblek, spalk, plezalne opreme in hrane. S seboj sva vzela Nevo, Piko in Ajdo. Zvečer ob srkanju piva na mirni lokaciji na privat PZA ob Šmartinskem jezeru ugotoviva, da sva v bistvu na očkovem vikendu... Punce so se naplezale, maksimalno uživale, midva pravtako. Obiskali smo plezališče Vransko, Pustolovski park Vurberk, ter PC Slovenska Bistrica. Domov smo prispeli precej utrujeni, malo pred mamicam in še ravno pravčas, da smo naredili domačo nalogo...  

Na sončen ponedeljek, ko se večina ljudi odpravlja v službo, sva se z atijem odločila, da se povzpneva po zanimivem brezpotju na Matkovo kopo. Zgodnje zvonenje budilke je nujno, če želiva na vrhove, ki so v tako oddaljenih predelih države kot je Matkov kot. Na turo sva se pripravila kot da gre za lažji plezalni vzpon, vzela sva 30-metrsko vrv in osnovno plezalno opremo, če bi šlo kaj narobe oziroma če bi si želela kakšen del dodatno plezalno "začiniti". 

Za izhodišče sva si izbrala Turistično kmetijo Matk in sva nato po gozdni cesti začela vzpon. Brez problemov sva se po lepo vidni lovski stezici prebijala pod grebenom Jerebičje, šla preko vsaj treh zelo izrazitih škrbin ter se kmalu znašla pod vrhom omenjenega grebena. Vrh Jerebičje (1700 m) nam ponudi z izjemnimi razgledi na vse strani ter nama iz jutranje megle razkrije na sveže pobeljene najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Iz grebena se malo spustiva, nato pa se vzpneva še na Matkov Grintovec (1761 m), s katerega se je odprl pogled na Matkovo kopo, ki se je zdela neverjetno blizu. Poleg Matkove kope nam ne more uiti impozanta ostra škrbina, v obliki zoba, ki se dotika gore na avstrijski strani - to je Matkov zob. 

Iz vzhodne strani grebena se usmeriva na SZ del, tu prečiva strmo pobočje, prideva do preduhov, se stisneva skozi večjega od njih, nato pa se usmeriva v široko grapo, ki naju pelje do grebena. Predel postane precej krušljiv, zelenje pa je zaradi jutranje megle in nizkih jesenskih temperatur mokro in spolzko, zato se zaradi atijeve negotovosti odločiva izvleči štrik. Hitro se naveževa in narediva varovališče kar okoli borovca - drugega itak ni. Sama sem se počutila povsem zanesljivo, zato sem se prva odpravila naprej in na naslednjem borovcu naredila štant in varovala še atija, ki je navezan dosti bolj zanesljivo preplezal krušljiv teren. Po dobrih 30-ih metrih se odveževa in se podava v ozko, še zmeraj krušljivo grapo, ki naju pripelje do grebena.

Greben se hitro postavi pokonci, je zelo zračen in ponuja vrtoglave poglede v globino. Kljub temu, da je greben v celoti obsijan s soncem, je pod nogami še vedno precej mokro, zato se na najbolj strmem, z borovci preraščenem delu grebena ponovno naveževa za nekaj metrov in se varujejva dokler ne doseževa lažjega sveta. Nato po desni prečiva greben ter se usmeriva levo v ozko, strmo zajedo ter po kratkem in sladkem končnem plezanju doseževa vrh. 

Ker se je ura bližala pol eni, sva se hitro odpravila v dolino, saj naju je čakal še dolg sestop, ki ga nisva poznala. Iz vrha sva se usmerila v smeri Krničke gore in na edinem mestu, ki ni bilo prestrmo, zapustila vrh. Še dobro nisva začela sestopa pa sva bila že izgubljena med množico borovcev. Ko končno najdeva prehod, se na najino srečo po strmi in krušljivi grapi spustiva za vsaj 150 m višincev - no pa nama kar gre sem pomislila. Začelo naju je sicer malo skrbeti, ker se pot nikakor ni želela usmeriti v levo, kjer naj bi prečila vzhodno steno Matkove kope in se počasi krožno vrnila na pot, kjer sva zjutraj začela. Vendar poti v levo kar ni in ni, midva pa se čedalje bolj spuščava v dolino. Po slabi uri sestopa se grapa začne širiti v strmo pobočje, pred nama pa se kar naenkrat pojavi razpotje, ena pot v levo, druga v desno, in vesela se zapodiva v levo stezico, ki naju je preko škrbine popeljala proti vzhodni steni. Pot je bila zelo izrazita in shojena, če bi dodali še markacije, bi bila prava planinska "avtocesta". Precej nizko sva se že spustila po poti, ko sva se kar naenkrat znašla pred strmo zarezano grapo, ki jo naredil hudournik. Edina pot je bil po zelo strmi zajedi, ki pa je na srečo imela neko staro zajlo. Sama sem se brez problema spustila po njej, medtem ko je ata rekel, da tu dol pa že ne gre! Odveže štrik, se naveže in se za mano spusti z enim 15-metrskim abzajlom - to je bil spust v grapo, čakal pa naju je še vzpon iz nje. Tu se je pa spet malo zakompliciralo in rešili so naju borovci, kot že dvakrat danes, ko sva se spet varovala na teh nadležnih, a močnih gorskih iglavcih. Zaradi hudournika so bile skale mokre, brežine prestrme, zato sva našla del, kjer sva po borovcih lahko namestila varovanje in se povzpela nazaj na pobočje in stezico. To je bilo zadnje varovanje, spustiti sva se morala samo še do gozdne vlake, po njej pa cik-cak v dolino. Moram reči, da je bila tura zanimiva, polna presenečenj, ki te lahko čakajo v gorah, brez borovcev pa marsikje ne bi mogla rešiti problemov.

Nina

Ni kombija! Ni kombija? Adria ima dirko v Vrtojbi, ŠZ ga potrebuje, Vovk ravno tako, Janc ga pa ima! Rešeni smo! "Reševanje" se je tako lahko začelo v petek ob 16:00 pred Krškim Tušem. Osem plezanja željnih se vse dogovori po Viberju, šest jih štarta. Poslovilni poljub in gasa! V Nm vstopi Roma, v Ljubljani Mato. Eni taktično izkoristijo bližino Supernove in kupijo še "taktično hrano" in taktično hladen pir. Od tu, pa do vasi Planpincieux, se čas skoraj ustavi. Nočna vožnja skozi severno Italijo je svojevrsten dolgčas. Prispemo ob 1:45, postavimo šotore in nemudoma zaspimo. Zjutraj nas zbudi teta s pištolo, no, vsaj tako smo jo ljubkovalno poimenovali. Prijazno nas je zbudila varuhinja parka in, ko je videla da smo "legit" in ne migranti, je z dvemi besedami razložila, da naj se prestavimo. In smo se. Opremimo se na "legit" parkirišču in okoli 10ih odrinemo proti bivaku Gabriele Boccalatte. Pot je lepa planinska pohodna, strma, položna, tudi po debelih vrveh in lestvah se sprehodimo. Po slabih 4ih urah prispemo v bivak cca 1200 m višje od izhodišča. Bivak je nad ledeniško moreno na višini 2803 m. Ostanek dneva preždimo v megli, se hecamo, pakiramo za vrh, kuhamo in jemo. V posteljo se spravimo nekje ob cca 19:30, ker je alarm nastavljen ob 1:30, odhod pa 2:00. Tako se tudi zgodi. V soju čelk se 7 ljudi odpravi proti vrhu. Romana je naznanila svoj ne-naskok na vrh že prejšnji dan. Najprej hodimo cca 50 min do ledenika. Tam se naveževo v naveze, namontiramo dereze in hodimo, štancamo in tudi po vseh štirih vzpenjamo proti skalnemu grebenu, ki je na levi strani ledenika. Na tem mestu obrneta še Tanja in Peter in se odpravita proti nazaj proti bivaku. Nas 5 - Mato, Silvo, Sims, Matej in jaz nadaljujemo s plezanjem po zasneženem skalnem grebenu. Čaka nas prijetnih 6 raztežajev miks plezanja približno IV stopnje. Vmes meni "top rope" izbije naglavno lučko, ki prestraši Petra in Tanjo v dolini, saj sta mislila, da je nekdo padel. Reši jo Slivo, ki je malo nižje od mene. V navezi smo namreč trije. Od zadnjega sidrišča nadaljujemo peš. Še vedno imamo kakšno uro "hoje" po položnejšem delu grebena, ki pa je mestoma III stopnje. Tu nekje se prižge glavna luč na nebu in čelke niso več potrebne. Ko pridemo do konca grebena (slika iz zemljevida), bi bilo potrebno prečenje ledenika v desno, kar pa se izkaže za nemogoče saj je krajna zev preširoka, da bi jo zmogli brez pomoči fiksiranih vrvi. Višina je približno 3700 m, torej nam manjka še 500 vertikalnih metrov do vrha. Ura je 8:50. Do tu smo porabili skoraj 7 ur in čaka nas še najbrž najbolj zahteven teren. Složno se odločimo za sestop saj sta tveganje in časovnica prevelika. Vrnemo se proti bivaku po isti poti. 6x se spustimo po vrvi, stopimo na ledenik in se spuščamo proti bivaku. Kar dobro utrujeni si oprtamo poln nahrbnik in se spustimo do kombija, do kjer potrebujemo točno 2 uri. Naložimo se vanj in odpljemo na približno 8 ur dolgo vožnjo proti domu. V Krško prispemo ob 1:30. Nalednji dan je malo neprespan in z izrazitim "muskel fibrom" v nogah. Težki čevlji, dereze in približno 3000 višinskih metrov (900 gor, 2100 dol) v enem dnevu je vzelo svoj davek.

Navkljub neosvojemu vrhu smo vsi zadovoljni s turo. Bila je res lepa plezarija in čudovita okolica granitnih alp masiva Mont Blanc.

Za okroglo si človek marsikaj zaželi. Moji bestici Jelki Grenlandija in kiti niso bili dovolj. Ona bi še Triglav pozimi in čez Steno poleti. Preden smo uskladili vse termine, službe, otroke, vreme....in odločitev pade za zadnjo soboto v avgustu. Najbolj posrečena izbira ni bila, zakaj? Sledi v nadaljevanju.

Jelka zadnja leta v hribih dobesedno živi. V hribih preživi ogromno časa, petek in svetek, podnevi in ponoči, pozimi in poleti. Ker je samo plezarijo postavila na stranski tir, si je zaželela najlažjo smer čez Steno, Slovensko. Pa še je bila malo v dvomih, bo?, ne bo?, bom počasna...

Za vodjo se ponudi, no, bolj smo ga prisilile, Mato.

V petek popoldne se odpeljemo proti Ratečam, kjer imajo Bayerčki hiško.Se malo okrepčamo, pomodrujemo kakšno o smeri in drugih temah, tudi odločitev o budilki premaknemo za eno uro naprej, saj smo skoraj pod steno. Itak bomo taprvi u steni..

Po jutranji kavici pičimo do parkirišča v Mojstrani, kjer počakamo kombi, ki nas zapelje v Vrata. Potem pa kar hitro pot pod noge, po celem Triglavu je že veliko veliko lučk. Na našo žalost tudi v Slovenski. Dve navezi po tri in en duet, ter naša malenkost.

Po kratki prečki, kjer se utrip že malo pospeši veselo prehitimo vse naveze, se navežemo. Izberemo malo težjo varianto, kar pomeni da nas naveze spet dohitijo in prehitijo.

Večino smeri plezamo nenavezani, težavnost niso velike, je pa včasih malo izpostavljeno. In to je tisto, kar nas včasih malo upočasni. Ups. 

Gostota navez v steni nam povzroči nekaj vroče krvi. Po prvem plazu kamenja dobi Mato lep komad na hrbet, na lopatico. Itak boli, malo pojamra, gremo naprej. Druga pošiljka prileti na mojo ustnico in mi odbije zob, krvavim, malo občutim slabost...hm..

Na travnati polički si nudimo prvo pomoč. 

Po glavi se mi podi marsikaj, jezna sem, da se mi je to zgodilo. V tem stilu, kaj bi, če bi, plezamo naprej. Ko se bližamo vrhu smeri, pade odločitev z moje strani, da izstopimo po Prevčevem izstopu in ne po Frelihovi prečki. Škoda. Vsaka dodatna ura me malo spravi iz tira, zato čimprej dol.

Aja, še fotošuting moram omeniti. V taki smeri se lahko punce celo preoblečemo in fotografiranje se lahko začne. Mato pa v smeh. Na široki travnati polici opravimo še Ninino željo. Pač, malo reklame za njene majice in Blazinice...

V dolino se vračamo čez Prag, presenetljivo malo ljudi je na poti. Pri Aljaževem domu ugotovimo, da smo kombi zamudili za nekaj minutk. Ups. Ena slaba urca je ravno prav za pir ali dva.

Slovenska smer? Prvič, zadnjič in nikoli več. 

Roma

Vsi smo najbrž že pošteno zakorakali v poletje in dopuste. Nekateri tapridni so tudi aktivni v gorah, kar je sploh vzpodbudno. Mene pa še čaka neporavnan ''dolg'', do naše plezalne skupine imenovane Seniorji.

Ja tako je, prav ste prebrali. Seniorji! V letošnji plezalni sezoni 2023/24 je v sklopu PAK-a pod taktirko Ambroža potekala tudi vadba za odrasle. Od začetka oktobra pa do konca junija smo se dobivali v Brežicah vsako sredo in skupaj trenirali. Ustvarila se je mešana skupinica plezalcev, v kateri je vsak po svoji zmožnosti premagovali izzive, ki nam jih je zadal vaditelj. Naš trening je bil po mojem mnenju dobro strukturiran saj je bilo strokovno poskrbljen tako za ogrevanje, konkreten trening bolderjev ali smeri ter nato tudi ''strečing'', da ni prihajalo do poškodb.

Za dobro vzdušje in moralno podporo pri plezanju, pa smo poskrbeli vadeči sami. Po koncu sezone smo nato skupaj organizirali piknik in se tako še z našimi družinskimi člani poveselili ter nazdravili na uspešno zaključeno vadbeno sezono.

Zapisal, Matej B.

Še nekaj slik iz piknika....

Dan po deževnem in dopolnjenem mladostnem 44 križčku, dveh vožnjah s čisto pravim rally avtom in krepčilni noči v prtljažniku na parkirišču v Kranjski gori, sva se z Majo prestavila na Vršič. Tam, v steni Nad Šitam glave, se bojda potika eksotična mačka vrste Črni panter. Ta dan ji ni bilo do skrivanja, saj sva jo z lahkoto našla. Samevala je in je bila vesela najine družbe. ;) Mačko sestavljajo štirje deli (raztežaji), kateri se vsak začne na številko 6. To so 6a, 6c, 6a+ in 6a. Smer je čudovito plezanje v, za naše hribovje, odlični skali. Detajl je "plata" na mikro krimpe, kar je moj najljubši svet. Smer sva splezala brez težav in v čudovitem vremenu. Najprej naju je sonce pregrevalo, zgoraj pa veter hladil. Povprečje je ravno prav. ;) Spustila sva se po dveh ab-zeilih, saj sva plezala z dvema polovičkama - se pravi 2x60 m "ta tenki štrik". Med sestopom sva našla še romantiko vklesano v kamnu - glej sliko. ;) Nekaj kilogramska umetnost narave sedaj krasi mojo dnevno sobo. Sestopila sva do Tičarjevega doma, kjer sva se preventivno pokazala Triglavskemu dohtarju, ki je rekel VSE OK, vama res ni hudga! ;)

Iz sobote na nedeljo sva z Majo prespala v avtu na parkirišču pod Mangartskim sedlom, saj naju je zapornica na začetku vzpona prijazno spustila po klancu navzgor. Prispela sva zvečer - skopana v Rabeljskem jezeru in podprta z Trbiškimi testeninami. Vstajanje ob zmernih 7:00, kafe, malica in oprtanje z opremo. Cilj je bila bližnja smer Briljantina v JZ steni Mangarta. Smer se uvršča med "moderne" večraztežajne smeri in je opisana z dvema superlativoma: kvalitetna skala in dobro varovanje. Za prvi superlativ bi se dalo kakšno argumentirano reči, za drugi pa kar na kratko, da je res. :) Smer ima 400 m in 10 raztežajev. 2 od teh raztežajev sta kratek prečni sprehod po zelenici, ostali pa so VSI dolgi med 50-60 metri. Ocene so 3x6a, 2x6a+, 6b, 5b, 5c in 2x sprehod. Takšni monster-cugi so dodatno naporni; zaradi trenja in tiščanja plezalnikov in tudi komunikacije. Plezala sva tako, da sem bil vedno jaz v vodstvu. Kako bi plezala po 100 - 120 m v kosu pri izmeničnem plezanju... najbrž še malo težje. Na vstopu naju je pozdravila ena (Češka?) naveza, z Italijansko pa smo prišli skoraj sočasno. Še ena pa je bila že v drugem raztežaju. Po malo premisleka sva naspidirana Italijana spustila naprej, saj ni prihajal nihče nov. Raje počakava 1/2h potem pa plezava v miru brez priganjanja koga za nama in nevarnosti, da jim sprožim kamen. Prvi "cug" je bil kar krušljiv in treba se je bilo navadit na "hribovsko" plezarijo. Skala je zelo zaobljena in vidno poškodovana od padajočega kamenja, ledu in snega. A je šlo. Tudi Maja se je po krstnem raztežaju "fino nastavila" na drugačno plezarijo, kot sva jo vajena v skali, ki ne preživlja tako nasilnih vremensko-gravitacijskih razmer. Ocene niso podarjene saj bi si kakšen raztežaj zaslužil lahko še kakšen dodaten plusek. Meni se je sploh tak zdel 6b, kjer je detajl previsna zajeda z globoko postavljenimi grifi. Pravzaprav vsi raztežaji, razen tretjega, ki ima detajl vstopno "plato", imajo detajl v zajedi. Po steni je frčalo relativno veliko kamenja od prejšnjih navez, nekaj pa tudi od naju. Smer sva zadovoljna zaključila po skoraj 8ih urah. Vmes sva si 2x vzela manjšo pavzo in se vpisala v vpisno knjigo, ki te pričaka pred zadnjim raztežajem. Sestopila sva po Slovenski pohodni smeri, vrh Mangarta pa sva zaradi pomankanja časa in resnici na ljubo, tudi utrujenosti, tokrat izpustila. Sestop je bil hiter in zabaven spust po jeklenicah. Prijetno zdelana sva prispela v domače Krško malo po polnoči.
Naslov "Mangart 2.0" pa izhaja iz dejstva, da sva malo manj kot pred dvema letoma obiskala vrh po "Via Italiana" in nadalje po Slovenski smeri.
Smer je kljub navrtanosti resna plezarija, orientacija sicer ni težka in navrtanost je zelo dobra. Pohvala avtorjema. Detajli so na gosto, ostalo pa toliko narazen, da se vedno z lahkoto vidi naslednji svedrovec. Nekaj komentarjev:
 - naj bi manjkale 2 ploščici v četrtem in sedmem raztežaju. Zato sem dodal v žep še 2 ploščici, podložki in matici. V resnici manjka v drugem, a je nisem montiral, ker je naslednji svedrovec dovolj blizu in sem hranil za opisani 4. in 7. raztežaj. V 4. jo je že nekdo dodal, v 7. pa sem jo namestil jaz. Manjkala je nad detajlom, 3 svedrovce pred sidriščem. Sedaj je in bo »tenstanje« po zajedi bolj varno. ;)
 - v tretjem raztežaju (6a+) smer zavija desno in sta me zavedla kar dva vidna vijaka, ki smer rahlo poravnata. Logično, tako je tudi vrisano, sem si rekel. Ocenil sem, da sta vijaka prekratka, da bi namestil ploščico in sem kar štartal proti njima, pač z zelo oddaljenim zadnjim vpetjem. Hitro sem ugotovil, da tu nekaj ne bo OK in takrat opazil, da gre smer še bolj v desno, kjer pa je ploščica. Glede na vris smeri bi si upal trdit, da je tu vris malo premalo v desno.
 - vodnik na spletu (Briljantina :: Primorske stene) omenja po petem raztežaju modro gurtno in možnost zgrešitve nadaljevanja. Modre gurtne ni in sprehod ni dolg cca 20 m ampak bolj 6 m. Lepo je narejeno sidrišče in dobro viden štart v 6b, ki gre po zajedi, skoraj naravnost navzgor.

Po nekaj manj kot enem letu od mojega prvega obiska švicarskih balvanov, sem se sredi junija skupaj z Loreno ponovno odpravil na avanturo. Letos so bili načrti nekoliko drugačni od pretekle sezone, saj sem si kot glavni cilj zadal obiskati Brione. Poleg Brionov sva obiskala še Magic Wood in Val Bavono. Sredi junija sva se na deževno dopoldne odpravila na pot proti Švici, in po ne tako dolgi poti, polni postankov, v večernih urah prispela v Bodhi Camp, ki leži tik ob Magic Woodu.

Naslednje jutro naju je pričakalo hladno vreme. Pripravila sva se na obhod plezališča, da bi preverila, kateri balvani so suhi, saj je pred najinim prihodom pošteno deževalo. Po dolgem raziskovanju sem si naredil načrt, katere balvane želim preizkusiti, in se v večernih urah, ko so temperature nekoliko padle, ponovno odpravil v gozd. Plezal sem na najbližjem velikem balvanu po imenu Bruno. Na njem sem imel še nekaj neporavnanih računov iz prejšnjega leta. Poskusil sem balvana Unendliche Geschichte 2 (Never Ending Story 2) z oceno 7c+/8a in Massive Attack 8a+, a sem bil neuspešen. Spolirani oprimki v teh vremenskih razmerah niso nudili dovolj trenja. Nato sem se odločil poskusiti še linijo Super Nova 7c na istem balvanu. Po nekaj poskusih sem nepričakovano uspel priplezati do vrha tega kompresijskega balvana.

Naslednji dan sva se v gozd odpravila že dopoldne, saj sem želel čim bolj izkoristiti zadnji dan v Magicu. V načrtu sem imel preizkusiti pet balvanov. Najprej sem se ustavil pri balvanu Minisex Roof stand 7c in ga zelo hitro (v drugem poskusu) preplezal. Pot sem nadaljeval na eno izmed krimp klasik, Intermezzo 7c, kjer sem zaradi zdrsa pete po neumnosti zapravil flash poskus. V drugem poskusu sem se uspel dovolj zbrati in priplezati do vrha. Poleg Intermezza je bila na mojem seznamu še linija La Gran Evasion 7c+. Najtežji gib v balvanu je daljši skok na sloper, ki ga je potrebno zadržati z eno roko, medtem ko z nogami zamahneš nad crash padom. Po nekaj poskusih in padcih sem bil uspešen tudi pri tretjem balvanu. Dan je bil do te točke res uspešen, saj sem preplezal tri balvane s svojega seznama. Nato sem se premaknil na naslednji balvan in poskusil eno od svojih "nemesis" linij, Rythmo 7c+. Težave mi je že lansko leto predstavljal moonkick gib na slopast oprimek. Posamično mi gib ni predstavljal večjih težav, a pri poskusu od štarta nisem uspel zadržati sloperja. Družbo mi je pri projektiranju delal ameriški plezalec, ki se je prav tako trudil pri istem balvanu. Po približno uri in pol poskušanja sva oba obupala, saj sva bila že pošteno utrujena, in odšla naprej praznih rok. Sam sem si želel še ogledati balvan High Spirit 8a+/b, a sem bil za resen poskus tisti dan preveč utrujen.

Za naslednji dan in pol je bilo napovedano močno deževje, zato sva se po dveh dneh v Magicu vrnila v Italijo in naslednje tri dni namenila raziskovanju prečudovitih mestec ob jezeru Como. Nato je sledil drugi in glavni del plezalnega izleta, Brione. Tja sem šel z visokimi pričakovanji in dolgo listo balvanov, ki sem jih želel preizkusiti.

Brione leži v dolini Valle Verzasca, ki slovi po čudoviti naravi in lepih tipičnih kamnitih vasica. Ogledati si je mogoče tudi jez Luzzone, kjer je že v preteklosti potekal Red Bullov dogodek, kjer dvojice hitrostno plezajo večraztežajno umetno smer. Prvi dan sva se že zjutraj odpravila proti balvanom in moje sanje so se kmalu razblinile. Na žalost so bili v gozdu skoraj vsi balvani mokri zaradi izjemno deževnega leta, mnogi balvani ob reki pa so imeli štarte pod vodo. Kljub temu se je našlo nekaj suhih linij, ki sem jih lahko poskusil. Najprej sem se lotil linije Darkness right, ki nosi oceno 7c. Linija je bila pri vrhu mojega seznama, saj ustreza mojemu stilu plezanja. Po ogrevanju sem jo hitro preplezal v prvem poskusu (flash). Nato sem nadaljeval proti balvanom ob reki, ki se plezajo precej na trenje. Razmere za plezanje so v toplih mesecih zelo slabe, a vseeno je bilo vredno poskusiti nekaj linij. Ob reki je bila na suhem še ena linija, Wie Im Urlaub 7c+. Vsi pravijo, da skala počaka, a očitno ni vedno tako. Sosednji balvan se je konec lanskega leta ob hudem neurju nagnil naprej in zdaj je detajl balvana precej večji izziv (še posebej, če si višji). Pri dolgem gibu na sloper ti odnese noge in se je treba izogniti sosednji skali, ki je zdaj nevarno blizu. Po nekaj grdih padcih sem linijo opustil. Naslednji dan sem si vzel bolj na "izi" in plezal balvane do težavnosti 7a+. Skala na tem območju ima izjemno teksturo in na njej so najbolj estetski balvani, kar sem jih do sedaj videl. Balvanišče je zares 10/10 in tja se moram nujno vrniti v zimskih ali zgodnjih spomladanskih mesecih, ko bodi razmere za plezanje najboljše.

Celoten izlet je bil zaznamovan s slabim vremenom in tudi iz Brion naju je vreme po dveh dneh pregnalo naprej. Bila sva v Ticinu, zato sva se odpravila v majhno, kamnito vasico po imenu Val Bavona, kjer je lociran eden najbolj znanih balvanov na svetu, Off the Wagon, katerega sit start je ocenjen z 8c+. Kljub močnemu nalivu sva se odpravila na pot in končno sem lahko v živo videl in otipal oprimke ene od sanjskih linij. Lahko rečem, da moraš biti za tako linijo kar precej močan :D.

Po obisku Wagona sem bil v dilemi, kam naprej, saj je bila vremenska napoved za veliko sosednjih območij zelo slaba. Takrat sem dobil idejo, da bi se lahko vrnila nazaj do Magic Wooda in izkoristila še en večer tam. Odpravila sva se na pot in po uri in pol vožnje sva že bila nazaj pri magičnem gozdu. Hitro sem pripravil stvari, se povezal z Nemcem, ki je bil na sosednji parceli, in sva hitro izkoristila še zadnje ure dneva. Napadla sva dve liniji: Jack the Chipper 7c, in sam sem ponovno želel poskusiti Rythmo 7c+. Dokaj hitro sem uspel v Jacku in prvič prišel do Rythmota dovolj spočit in pripravljen za naslednji podvig. Ponovil sem gibe in bam, že prvi poskus je bil uspešen. S tem sem uspešno zaključil izlet in že komaj čakam naslednjega.

Za konec bi še dodal, da je trip že obrodil sadove, saj sem nekaj dni po povratku iz dopusta v Mačkovcu 29. junija uspel narediti prvo ponovitev linije Mačkovc Spešal, ocenjene z 8a+.

Express štarta izpred Leskovške osnovne šole ob 5:45 s potniki: Petrom, Tanjo, Andrejo, Simonom, Majo in Bojanom. Ustavi se na vmesni postaji v Dobruški vasi, kjer vstopi Matej in novomeški Qlandiji, na kateri vstopi še Nina. Na zadnjem Petrolu se dotoči gorivo - kava in okvirno določi plezalne naveze. Matej je lepo poskrbel za vse potnike in natisnil smeri. Papir vse prenese, telefon precej manj. Na končno postajo, parkirišče Jermanca prispe okoli 8:00. Oprtamo si nahrbtnike in že bolj natančno določimo kaj bo kdo plezal. Po slabih dveh urah smo ob lepem soncu pod južno steno Staničevega vrha. Tam je 7 navrtanih smeri višine cca 130 m. Peter in Tanja se, za razliko od Pink Floydov, odločita za Svetlo stran meseca. Mateju in Nini se zdi mikavna Zvesta nevesta, Simonu in Andreji Mrzlo postaja, se oblečeta in lotita te smeri. Jaz (Bojan) in Maja pa se po vzoru mnogih občasnih bralcev knjig odločiva začeti z Epilogom. Pod smerjo najprej pomalicava power-tuna solato katero se tradicionalno poplahne z t.i. Gullichom. Gullich je kava iz termovke poimenovana v čast legendarnemu g. Wolfgangu, ki je nekoč rekel, da plezanja ni brez kave. Častitljivi je poznal esenco plezanja! Smer ima nekoliko krušljiv začetek, višje pa postaja vse lepša in sestavljena iz boljše kamnine. Glavni "cug" je 6a, ki je zelo uživaški in morda kar malo lahek za to oceno. Vreme se že med malico poslabša in postane hladneje in megleno. Je bil pa "frikšn" vrhunski! Plezala sva menjaje v vodstvu. Vrh osvojijo vse naveze skoraj istočasno. Ostalih 6 se odloči za prečenje Zeleniških špic, mi2 za Majo pa še za eno smer, in sicer po Epilogu sledi Zatišje. Spustiva se na podarjeni 60 m "ab-zeil" , ki naju spusti do zadnjega sidrišča. Od tam iz hrbta odvijem še najino 60 m enojno vrv in z elegantno se spustiva v preduh, kjer je iz jame začetek Zatišja. Ker rad tekam gori-doli-naokoli grem iskat najina nahrbtnika, ki sta ostala na začetku Epiloga. Spijeva še enega Gullicha in narediva modro odločitev, da bova tokrat plezala z nahrbtnikom. Ta manever omogoča, da se iz vrha lahkotno in samo nožno spustiva v dolino. Stlačiva nahrbtnik v nahrbtnik, da zmanjšamo število nahrbtnikov za 50%. Tu pa postane zanimivo, saj fizično ni mogoče splezati iz preduha z nahrbtnikom. Je namreč preozko. Rešitev je, da se Maja naveže na sredo vrvi, na konec vrvi pa nahrbtnik. Jaz iz prvega sidrišča varujem Majo, ko ona pripleza iz preduha pa na roke potegne nahrbtnik - kot prasico.  Manever ponoviva še enkrat, ko sva oba na sidrišču. Zadeva nama lepo uspe in dalje plezam jaz z nahrbtnikom, saj od tu dalje je plezarija "normalna" kjer je pred plezalcem stena, za njim pa le lep razgled. Sledi 6a+, kateri si ta + vsekakor zasluži. Moja ocena je, da je tale "cug" težji kot le 1/2 ocene od prejšnjega. Na koncu je še 5b in zopet sva na meglenem Staničevem vrhu. Po telefonu se slišiva še z ostalimi, da si malo povemo kje se kdo nahaja. Imava še dovolj časa. Vsaj tako se zdi. Sestop nama najbolj ne uspe saj kmalu skreneva preveč v desno, kjer teren postane iz "zanimivega" že kar konkretno nevaren. Po nekaj mojega brezglavega bezljanja po ruševju, ker to pač rad počnem, me Maja usmeri na pravo pot, kot že tolikokrat poprej. ;) Začneva se spuščati po isti grapi po kateri smo prišli in skoraj sočasno se dobimo z ostalimi pri tolmunu, kjer se pot cepi. Kratkemu počitku in okrepčilu skupaj odidemo proti Expressu. Simon se izkaže za pravega moškega-gentlemana z največ kondicije, saj je konkretno prvi pri kombiju in ga spravi še nekoliko bližje nam počasnejšim potnikom. Pot domov nas ustavi še na postaji "Mangoop" kjer si večina privošči slasten burger in še slastnejši pir. Vrnemo se po istih vmesnih postajah in pridemo v Krško okoli 22:00 ure.

Hvala vsem za super družbo in organizacijo, lepo plezarijo in še posebej Maji za brezskrbno varovanje. Se kmalu spet vidimo na isti postaji s podobnim ciljem.

V soboto dopoldan sem prišel na idejo, da bi šel na Triglav. Objave na družbenih omrežjih so zanetile željo. Po popoldanskem obisku Nejca in Martine pa je zmanjkalo volje. A le za kakšno uro. Ob pol osmih zvečer se odločim. Grem! Odpeljem se na Pokljuko in prespim na Rudnem polju. Ob treh zjutraj se peš odpravim proti cilju. Na Jezercih prvič stopim na sneg, po katerem se vzpnem na Studorski preval. Nato prečim dve krajši snežišči, še preden prispem do Vodnikovega doma, pa je snega že kar veliko. Težava je, da je ta mehak, ne najdem pa nobenih stopinj. Pri domu se preobujem v zimske čevlje in nadaljujem lahko že brez svetilke. Snega je na poti čedalje več, ko prispem na Konjsko sedlo, pa le vidim sledi, ki prečijo proti Kalvariji. Takoj se pogreznem v sneg do kolen, saj jih je žal naredil turni smučar. Ker v takšnih razmerah ne nameravam prečiti pobočja, uberem bolj direktno linijo, kjer najdem rjav, umazan sneg, ki pa se večinoma predira le do gležnjev. Vseeno je hoja naporna in vesel sem, ko na vrhu Snežne konte stopim na gaz, ki pripelje iz Krme. Saj vem, da pozimi večina ljudi pride po tej poti, vseeno pa sem menil, da jih gre vsaj nekaj tudi z Rudnega polja. Nato gre lažje. Na Kredarici se okrepčam in napotim dalje. Pred strmim delom si namestim dereze in vzamem v roke cepina. Tu srečam dva človeka, ki se vračata z vrha. Po nekaj besedah se odpravimo vsak v svojo smer. Do Malega Triglava je sneg še mehak in južen, višje proti vrhu pa čedalje boljši. Razgleda s samega vrha ne gre hvaliti, zato se kmalu odpravim dol po isti poti. Naslednjega človeka srečam pri Vodnikovem domu, ko se ravno odpravlja proti Konjskemu sedlu. Z izjemo 6 ljudi v bližini smučišča pod Viševnikom ne srečam nikogar več. Kmalu sem pri avtu in odpeljem se proti domu na piknik. Še nikoli nisem srečal tako malo ljudi na Triglavu. Sem pa zato videl več živali od blizu. Dve srni še ponoči v gozdu, gada, dva gamsa, ki sta mi prekrižala pot v hitrem teku in še nekaj manjših živali.

Po toplih aprilskih dneh se se zopet temperature toliko spustile, da je zadišalo po snegu. Smučke so prišle zopet na plano in z Igorjem in Lukatom smo jo mahnili na Vršič. Spust iz Velik Mojstrovke je bil odličen,  kar nam je dalo zagon, da smo ga podaljšali še na Malo Mojstrovko. 

Matej

Prejšnjo nedeljo sva z Blažem plezala v Klemenči peči smer Friko. Prvotni plan je bil, da splezava še Mrtvaškega pajka. Ker pa naju je sonce nažgalo že v prvi smeri, sva se šla hladit v plezališče Ter. Plezališče se nahaja nad Ljubnem ob Savinji in ponuja prvovrstno previsno skalo in lepe smeri. Toplo priporočam obisk, če se potikate v tistih koncih.

Želja po apnencu je močno tlela in minuli vikend sva sklenila, da narediva premik v steno, ki ponuja več sence. Odločitev ni bila težka in skoraj soglasno sva predlagala severozahodno steno Vežice. Vežica slovi po izredno strmi, kompaktni skali, kar je bil zame super izziv za vplezavanje. Na parkirišču smo bili dogovorjeni še z Blaževimi prijatelji iz Akademskega AO. Po dostopnem maršu smo se kar vsi vkup pognali v smer Geršak – Grčar in preživeli čudovit dan. V dobri družbi in lepi pleži, nas je na vrhu pričakal siten moker sneg. Odločili smo se za sestop okrog Vršičev. Regeneracija pri slapu Orglice je bila neizbežna. V Kamniku pa smo si še s pivom ohladili prstke.

Minuli vikend, je bil ponovno eden tistih katerega datum sem si že rezerviral v začetku januarja. Bolj ko se je težko pričakovani vikend bližal, več je bilo naznank. Kam, s kom, kakšno bo vreme ali sploh še rinem na sneg? To so bila vprašanja, ki so me na dnevni bazi okupirala in mi počasi že ''kravžljala'' živce. Vremenska napoved je oznanjala lep in topel vikend zato se je nervoza pri meni še bolj stopnjevala. Zaradi visokih temperatur sem ovrgel plan po daljši turi. Brodenje po južnih pobočjih v mokrem in kašastem snegu mi ni ravno dišalo. Če sem iskren sem se tudi ustrašil daljših grap, ki so v vročih dnevih pravi magnet za nevarne lavinske razmere. Kmalu bi se že sprijaznil z obiskom bližnjega lokalnega hriba, ko se spomnim pogovor, ki sva ga imela s Simsom na zboru članov. ''Blitzkrieg'' vzpon nad Zelenico, to bo zagotovo primerna rešitev glede na dano situacijo. Hitri, kratki in zgodnji vzponi mi vedno odgovarjajo. Najti moram samo še sotrpina, zato hitro razpošljem okoli nekaj sms-ov.

Na moje povabilo se odzove ravno Sims in že sva zmenjena, da se dobiva ob 4:00 v Dobruški vasi. Ob 5:30 zapustiva parkirišče na Ljubelju in že šibava proti koči na Zelenici. Sneg se začne šele na Šentanskem plazu zato je hoja do tam hitra in nezahtevna. Kratek počitek preden stopiva na sneg in že sva ob 7:00 pripravljena za vstop v Lenuhovo smer. Vstopni skok je suh, ki pa ne povzroča večjih težav. Po smeri hitro napredujeva, saj je sneg zbit in trd. Vmes naletiva še na dva manjša skalna skoka, ki pa se jih da tudi lepo preplezati. Ko izstopiva iz smeri, se nama sneg v vršnem delu pobočja Begunske vrtače rahlo predira a kljub temu doseževa vrh (Begunjska vrtača 1991m) ob 8:00. Nadaljujeva po spihanem in delno kopnem grebenu do Begunjščice (2060m). Ob 9:00 že sestopava po Osrednji grapi. Če človek začne svoj dan že tako zgodaj in ima ob 9:30 že nekaj višinskih metrov v nogah, potem zagotovo paše en JUPI¹ na koči na Zelenici. Za poležavanje in sončenje pred kočo si vzameva čas. Nekako sva mnenja, da se ne spodobi biti ob poldne doma na kosilu. No ja, kljub temu se ne obirava preveč ker ne želiva, da družinsko življenje trpi. V želji, da naju žene še kdaj pustijo v hribe se po zasluženem daljšem počitku zašibava v dolino in se ob 11:30 že peljeva proti domu. Če bi moral na kratko povzeti najino sobotno turo, bi se zagotovo odločil za stari ljudski pregovor ''Kratko ampak sladko''.

¹ JUPI - verjetno prevzeto iz amer. angl. yippie in naslovljeno na blagovno znamko oranžade Jupi, iz ju(goslovanska) pi(jača), ki jo je v sedemdesetih letih 20. stoletja začela proizvajati Kolinska Ljubljana. Med odraslimi starejše generacije, ki so to pijačo poznali in pili se izraz uporablja tudi za tako imenovano ju(tranje) pi(vo).

Piše: Matej Balant, dolenjski/posavski alpinist

Predvelikonočni vikend je zaradi svoje vremenske muhavosti marsikateremu ljubitelju zunanjih aktivnosti prekrižal plane. Prvotna skupna tura PAKa je bila zaradi istega razloga skrajšana na en dan, spremenjena pa je bila tudi njena destinacija. Žal zaradi večinskega deleža turnih smukačev nova lokacija ni bila ravno naklonjena ''luknjačem'' turne smučine, zato sem kapituliral še preden bi se moja kolena pogreznila v globok sneg. Da pa nebi zavrgel odobrenega vikend izhoda pri ženi, sem se odločil, da v nedeljo skočim na Veliko Kladivo in se nato na Kofcah pocrkljam z njihovimi štruklji. Na turo zraven povabim še Suhija in Roka, ki sta vedno dobra družba na takšnih dogodivščinah. Ura nastavljena na 6:00 naznanja ležerno prebujanje, vendar me pogled skozi okno v trenutku strezni. Ponoči je v Šentjerneju zapadlo 5cm snega. Koji k..., si mislim sam pri sebi. Zvečer, ko sem preverjal vremensko napoved za nedeljo, si tudi približno nisem predstavljal, da se bo res tako ohladilo, da bo ponoči med padavinami zapadel sneg. Kljub temu se jutranjem presenečenju ne pustim zmesti in že se peljem proti Višnji gori, kjer sva zmenjena s Suhijem. Ko se pripeljem na parkirišče poleg železniške postaje v Višnji gori, vidim avto, na katerem je 20cm frišnega snega. Iz njega izstopi Suhi. WTF, si mislim; kaj bo šele v hribih. Dani situaciji se reživa "ku dve budali". Če ne drugega, do koče bomo že pregazili, pol pa tudi če se tam zasidramo, se dogovoriva. Vožnja čez višnjegorske klance in prihod v Ljubljano kaže drugo sliko. Vremenska fronta, ki je ponoči prešla Slovenijo, je svoj večinski delež pustila na jugovzhodnem delu. Kasneje smo v koči na Kofcah izvedeli, da je sneg ponehal že okoli 21:00 zvečer in da ni bilo omembe vrednih padavin. Veter in nizke nočne temperature so na pobočju Košute v kotanjah tvorili manjše zamete, ki pa po mojem mnenju niso drastično poslabšali razmer oziroma otežili naše ture. V Komendi pobereva še Roka in že smo pred rampo na parkingu Pod Košuto. Hoja je prijetna, temperature ravno prave, tempo omogoča sproščeno kramljanje. Do koče na Kofcah pridemo hitro, sledi kratek počitek in že šibamo naprej po pobočju proti Kofci gori (Mali turen). Hoja po pobočju nam zaradi prediranja snega ravno ne paše, zato se zaženemo direkt v breg do grebena, kjer po ozkem grebenu, katerega na določenem mestu celo zajahamo, nadaljujemo naprej proti razpotju med Velikim vrhom in Kladivom. Pot nato nadaljujemo po mestoma spihanem in poledenelem grebenu proti Malem Kladivu, kjer tudi situacija veleva, da nataknemo dereze in si na ta način zmanjšamo težo nahrbtnika za slab kilogram. Vrh Kladiva (2094m) dosežemo okoli 13:00. Rok, ki je imel edini s seboj oba cepina, zadnji vršni del vzpona začini s čudovitim skalnim skokcem, ki je v piko narejen, zato se mu smeji do ušes. Kratek počitek in okrepčilo na sončku, par slikic in že sestopamo z vrha  kar direktno po pobočju dol proti Taborniškem domu. Sledi daljši počitek in sončenje pri koči na Kofcah. Za dobro počutje in polne želodce pa poskrbita ''rušovc'' in mix treh štukljev (orehi, čokolada, borovnice). Še sestop v dolino med tem, ko v pogovoru rešujemo svet in se sprašujemo, kako gre kaj našim v Planici. Kratka vožnja domov in prihod v domači kraj okoli 18:00 poskrbita za lažjo pripravo na novi začetek delovnega tedna.

Turno smučanje je v zadnjem času  postalo zelo popularno, pravi razcvet pa se je začel v času korone, saj so mnogi na ta način našli izhod v naravo v času velikih prepovedi. Tudi na našem odseku se je pokazala potreba, da organiziramo začetni tečaj v turnem smučanju, kajti smuči predstavljajo dober pripomoček za zimski pristope v gore, tudi za dostope do bolj oddaljenih sten, zlasti kadar imamo veliko snega. 

Odpravili smo se v  Obertauern, ki  se nahaja v jugovzhodnem delu dežele Salzburg v gorovju Radstädter Tauern na nadmorski višini med 1.630 in 2.526 metri. V bližini vasi se nahaja najvišja točka prelaza Radstädter Tauern, preko katerega poteka cesta Katschberg.  Obertauern je predvsem zelo znano smučišče, kjer je veliko možnosti smučanja tudi izven urejenih prog, kar predstavlja dober poligon za učenje turnega smučanja. 

Prvi dan smo pod vodstvom učitelja smučanja Igorja dodobra obdelali področje smučišča in iskali nedotaknjene strmine, kjer smo se srečali z različnimi podlagami snega, kar je bila dobra osnova za preizkus  in učenje različnih tehnik smučanja. 

Drugi dan smo se se odpravili na bližnjo goro Spirzinger(2066), ki  je zelo priljubljena med turnimi smučarji. Pridobljeno znanje smo tako še utrdili. 

Vso dogajanje na in tudi ob smučišču, pa je lepo povzela Romana v svoji poeziji. 

TURNOSMUČARSKI ASI

Malo čez mejo smo skočili,

da snega se naužili in denarja se znebili...

Smučarska oprema je dodaten čar,

Pero naš pa stalni njen redar...

Premetal skoraj tono je opreme,

smo pa imeli lepo vreme...

Veter prvi dan turašem skor odpihne turo,

vlečkarji pa se vozijo več kot polno uro...

Pir in kfe si skor štirje razdelimo,

sirov štrudel pa pod mizo si delimo...

Ko se vlečkarji le prismučajo vsi dol,

odpeljemo se v prelepi Mauterdol...

Sobe, hrana kot se šika,

malo nas le vino špika...

Cene vina šle so v nebo,

da še Igorju je blo slabo...

Po fruštku se nikamor sploh nam ne mudi,

na tisti hrib bomo ja že mi prišli...

Vreme služi nam prav lepo,

na trenutke skor že pretoplo....

Na hribu pa miljon ljudi,

ampak se vseen vse lepo porazdeli...

Eni gor, drugi dol,

vijugice so skoraj že za vzor...

Doma pa limonada življenje nam greni,

nas domov brez debate ne spusti...

PAKovske ture res so fajn,

aktivna družba te odpelje stran...

Si spočiješ dušo in telo,

no, kakšen žulj pa musklfiber tudi bo..

Roma

Tokratni cilj naše skupne ture je  bil  Barre des Ecrins, najvišji vrh v masivu Écrins in edini francoski štiritisočak, ki ne spada v masiv Mont Blanca. Za izhodišče smo si izbrali parkirišče Pré de Madame Carle, od koder smo se po ledeniku Glacier Blanc povzpeli do koče Refuge des Écrins na 3170 m. Tam smo prespali in se naslednji dan zgodaj zjutraj odpravili proti vrhu.

Žal nam je načrte prekrižal nov sneg, ki je onemogočil vzpon po ozkem grebenu do Barre des Ecrins,  zato smo se zadovoljili z  stranskim vrhom Dôme de neige des Écrins, ki je visok 4015 m. Ta vrh je lažje dostopen, saj ne zahteva plezanja po skali, ampak le hojo po snegu in ledu.

Naša tura je bila lepa in poučna izkušnja, ki nam je pokazala lepoto in divjino masiva Écrins. Posebnost vzpona je bil  vsekakor ledenik, ki nas je spremljal večino poti. Zaradi razpok, ki so bile tokrat zaradi novega snega še nekoliko bolj nevarne, smo hodili v ledeniških navezah. Ledenik se je proti vrhu bohotil z ogromnimi snežnimi  stenami, ki se verjetno vsake toliko časa premaknejo nekoliko nižje proti dolini. Seveda smo se nevarnim odsekom izogibali kolikor se je le dalo, na našo srečo pa zaradi dokaj hladnega vremena, nevarnosti podrtja ni bilo. 

Na vrhu smo lahko opazovali tudi vrh Barre des Ecrins, ki je bil le 200m stran od nas, a nedosgljiv zaradi slabih razmer. Kljub temu smo bili zadovoljni z našim dosežkom in ponosni, da smo stopili na enega od alpskih štiritisočakov. Še isti dan smo se  spustili nazaj do parkirišča in odpravili domov. Pica in pivo med potjo tudi tokrat ni manjkala

Udeleženci ture smo bili: Matej, Bojan, Peter, Matej B., Igor, Silvo, Romana, Andreja in Tanja

Zapisal Matej Zorko.

Tokratna društvena odprava je bila zasnovana malo drugače in sicer smo jo izpeljali skupaj z Planinskim Društvom Bohor, s katerim nas veže pestra zgodovina.

Tofana di Rozes je ena izmed najvišjih in najbolj impresivnih gora v Dolomitih, ki se nahaja v bližini Cortine d’Ampezzo v Italiji. Njena južna stena je visoka okoli 1000 metrov in ponuja številne plezalne smeri različnih težavnosti in dolžin 

Zgodovina plezanja v Tofani di Rozes sega v začetek 20. stoletja, ko so prvi alpinisti začeli raziskovati njene stene in grebene. Prvi vzpon na vrh Tofane di Rozes je leta 1864 opravil Paul Grohmann skupaj z vodnikoma Angelo Dimai in Pietrom Siorpo. Prva smer, ki je preplezala celotno južno steno, je bila Dimai-Eötvös, ki sta jo leta 1901 preplezala Angelo Dimai in Rudolf Eötvös 

Od takrat naprej so se pojavljale nove in bolj zahtevne smeri, ki so bile pogosto povezane z zgodovinskimi dogodki in osebnostmi. Med njimi so:

• Direttissima Stösser (VI, 430 m + 320 m), ki jo je leta 1929 preplezal Walter Stösser skupaj z Ludwigom Hallom in Fritzom Schuttom. To je bila ena izmed prvih šestih stopenj težavnosti v Dolomitih in poteka po sredini južne stene .
• Costantini-Apollonio (VI+, A1, 800 m), ki jo je leta 1933 preplezal Emilio Comici skupaj z Giuseppejem Gaspardijem in Ugojem Pompaninom. To je bila prva navrtana smer v Dolomitih in poteka po levi strani južne stene .
• Dibona (V+, 800 m), ki jo je leta 1938 preplezal Angelo Dibona skupaj z Luigijem Ghedinom in Giuseppejem Olivierijem. 

Danes je Tofana di Rozes priljubljena destinacija za plezalce, ki iščejo klasične in moderne smeri v čudovitem okolju. Nekatere izmed najbolj znanih smeri so:

• Pilastro (VII-, A0, 800 m), ki jo je leta 1968 preplezal Reinhold Messner skupaj z Heinzem Mariacherjem. To je ena izmed najlepših smeri v Dolomitih in poteka po velikem pilastu na levi strani južne stene .
• Super Couloir (VII+, A2, 800 m), ki jo je leta 1974 preplezal Heinz Mariacher skupaj z Reinholdom Messnerjem. To je ena izmed najtežjih smeri v Dolomitih in poteka po ozkem žlebu na desni strani južne stene .
• Via della Luna (VIII-, A0, 800 m), ki jo je leta 1985 preplezal Maurizio Zanolla skupaj z Brunom Pederivo. To je ena izmed najbolj modernih smeri v Dolomitih in poteka po gladki plošči na sredini južne stene .

V Tofani smo svoj pečat pustili tudi Slovenci, ena izmed težjih smeri, ki sta jo preplezala znana naveza Andrej Grmovšek in Marko Lukič, poteka v desnem delu drugega stolpa. Smer Never Give Up (VIII+/IX-), 500m, sodi v sam vrh težavnosti.

Mi smo se lotili plezanja ne najtežje, toda gotovo ene izmed lepših in bolj priljubljenih smeri v Dolomitih - Constantini Ghedina. Smer je bila prvič preplezana leta 1934 od italijanskih alpinistov Gino Constantini in Luigi Ghedina.  Poteka po južni steni Tofane di Rozes,  visoka je  650 m in jo odlikuje dobra skala.   Ocena smeri  je VI-,   vendar ima tudi lažje raztežaje, pogoste so dolomitske  "štirice", ki so tako značilne za Dolomite, kdor jih je plezal že ve.  Najbolj znan in zahteven del smeri je prečka v sredini stene, ki je precej izpostavjena, vendar na srečo ima dobre oprimke in stope.   

Naveza treh Matej, Andreja in Nina smo uživali v lepi smeri in se po dobrih šestih urah zavihteli na vrh drugega stolpa Tofane di Rozes. Ker nam po skoraj celonočni vožnji in celodnevnem nabijanju sonca še ni bilo dovolj lepot in utrujenosti, smo se po grebenu  zavihteli  še na vrh Tofane in nazaj grede le za las pobegnili večjemu  nalivu.