Hej, plezalec, pozor! Nekaj novega je v naši vasi.

Grega Srpčič je odkril super aplikacijo in podrobno predstavlja njeno namembnost in uporabo. Pridi in testiraj jo na naših terminih v Krškem in Brežicah.

Akcija!

...

Ob treningih velikokrat zmanjka spomina – kako je že šel tisti bolder? Tudi sestavljanje novih bolderjev je včasih kar časovno potratno, včasih nastane zmazek, včasih prava mojstrovina. Karkoli nastane, si je dobro nekako shraniti; sam sem si smeri in bolderje na bolderci v MC-ju Krško shranjeval v telefon, tako da sem risal po fotografijah. Potem sem odkril aplikacijo Boulder problems, jo malo raziskal in prišel na idejo, da bi tole lahko uporabljali vsi člani kluba. No, tisti ki to želijo. J

Aplikacija je zastonj in je namenjena označevanju in shranjevanju bolderjev na »spray wall-ih« in deljenju kreacij z ostalimi obiskovalci objektov. Jaz in Rok aplikacijo že uporabljava in pridno polniva sezname bolderjev. Do sedaj sem dodal manjše število bolderjev, bom pa sproti polnil, saj smo vedno v stiski s časom in tako priložnostno bolderje iz galerije prestavljam v aplikacijo. Bom pohitel, obljubim. Se že sedaj veselim preizkusov različnih bolderaških problemov, ki jih boste sestavili. Navsezadnje nam takšen način beleženja problemov lahko pomaga tudi pri plezalnem napredku, saj ko si sam iz dneva v dan sestavljaš bolderje ali smeri, hitro padeš v rutino in nezavedno delaš podobne gibe in podobne bolderje. Tako se bomo lahko preizkusili v različnih stilih in na različnih kotih stene. J Mogoče iz nabora najboljših bolderjev naredimo kakšno klubsko tekmovanje. Samo ideja ...

No, da vas nekako vzpodbudim ali vam olajšam delo, sem naredil kratka navodila za uporabo aplikacije. Res kratka, več je slik kot besedila. Upam, da bodo v pomoč. V prehude podrobnosti ne bom šel, saj je v vsakem vsaj malo milenijca ali x-generacije ali karkoli že smo, pa nekako znamo tipkati po zaslonu na dotik.

Po zaključku delovnih akcij ob koncu avgusta je bilo hitro jasno, da letalnica še ni povsem nared, da bi sprejela plezalce. Ugotovili smo, da bi bilo vredno porabiti še preostanek oprimkov, predvsem pa preizkusit kakovost opravljenega dela - splezati smeri in se uskladiti o ocenah. Na pobudo Grege Srpčiča smo se ponovno srečali v nedeljo, 13. septembra, in opravili zastavljeno. Nedelja v dvorani je prinesla 10 novih linij in 3 dokončane do vrha, predvsem pa obilo dobrega plezanja in tudi nekaj zavidljivih poletov (upam, da posnetki najdejo pot do vas). Velikanka je tako skoraj povsem nared pričakala mladino, ki je dan za tem, v ponedeljek, zaplezala na uvodni vadbi v sezoni 2020/2021. O vtisih bodo, verjamem, že kmalu poročali.

Ljubitelje dobre plezalske fotografije pa sta razveselila Rok Molan in Grega Srpčič.

Srečno v novo sezono! Kmalu tudi z novo bolderco ...

Turno kolesarstvo ... kaj pa je to?

Pojem v naši sredini že dolgo ni več neznanka, predvsem po zaslugi dela Planinske zveze Slovenije, ki s svojo aktivnostjo v okviru Komisije za turno kolesarstvo odpira in razvija vsa področja kolesarjenja v naravi, s še nekaterimi somišljeniki in sorodnimi organizacijami pa orje ledino tudi pri zakonskem urejanju tega področja (saj veste, da se po naravi s kolesom uradno - če malo pretiravam - skoraj ne smete voziti). Turno kolesarjenje je v bistvu planinarjenje na kolesu. Vsak od nas je to kdaj že počel oz. nas precej počne dokaj redno; nekateri raje navzgor, drugi raje navzdol. Tako so nastale tudi številne discipline, ki jih v tekmovalnem smislu razvija Kolesarska zveza Slovenije. V zadnjem času je gorsko (ali turno) kolesarjenje postalo eden od nosilnih produktov naše outdoor turistične ponudbe, vedno bolj oglaševano in prepoznavno, na nekaterih predelih Slovenije zgledno urejeno, ponekod še v povojih (med drugim tudi v Posavju), marsikje v urejanju. Vseeno pa tudi na našem koncu prepoznamo številne like, ki to zadevo razvijajo ali počnejo že mnogo let. Med bolj prepoznavnimi so zagotovo Boris Papac, ki je izdal tudi vodnik (oz. več njih) za kolesarjenje po naših krajih (seveda pretežno izven cest), Pia Peršič in Andrej Martinčič, ki sta prva prekolesarila celotno Slovensko turnokolesarsko pot (STKP), kar je bil medijsko odmeven dogodek. Danes na našem območju (od Vrhovega, Lisce, Bohorja, Libne, Cirnika, Gorjancev ...) več skupin, tudi društev, in posameznikov razvija predvsem "spustaško" infrastrukturo - tako imenovane traile, ki nam nudijo užitke v hitrem spustu s hribov. Med našimi člani jih ima kar nekaj že mnogo gorskokolesarskih (ali turnokolesarskih) izkušenj, celo tekmovalnih, ali pa so (bili) celo aktivni razvijalci tovrstne oblike kolesarjenja na našem območju.

In sedaj - končno - k vabilu. 12. septembra Komisija za turno kolesarstvo pri PZS organizira veledogodek: prekolesarimo STKP v enem dnevu. STKP ima 41 etap po celotni deželi, prav vsako pa boste ta dan lahko prekolesarili v spremstvu vodnika. Ni več skrivnost, da bova letos novopečena vodnika postala z Igorjem Dularjem. Na začetku poletja sva se (sicer iz zelo različnih, ne povsem definiranih vzgibov) udeležila zanimivega 6-dnevnega tečaja/usposabljanja, zdaj pa naju čaka le še izpitno dejanje. Igor bo sicer izvedel turo kasneje tekom jeseni (in vas gotovo povabil), sam pa bom v okviru dogodka vodil etapo z Bohorja na Resevno (ki pa bo rahlo modificirana in se bo začela na Planini pri Sevnici in končala v Šentjurju). Če vas premami, vabljeni, da se najkasneje do srede, 9. 9., prijavite na dogodek preko spletnega obrazca na STKP1dan. Še nekaj informacij o mojem delu poti pa najdete tukaj.

Ob vse večji uporabi plezalnih sten, s katerimi upravljamo PAKovci, je vse večja tudi potreba po njihovem vzdrževanju in nadgradnji. Na letni ravni je tako potrebno poskrbeti za varnostne preglede in čiščenje. Navedene aktivnosti opravimo ob koncu sezone oz. pred začetkom nove. Letos smo bili še dodatno motivirani z izgradnjo nove male plezalne stene v Brežicah.

Akcije čiščenja in preopremljanja bomo PAKovci začeli v sredo, 19. avgusta, nato pa si bodo aktivnosti sledile praktično dnevno. Med nalogami, ki nas čakajo, so: odstranitev male plezalne stene iz male brežiške dvorane, "slačenje" brežiške velikanke in pranje oprimkov, izdelava in montaža campus boarda v MC Krško, postavljanje novih smeri v Brežicah, ki ga bomo popestrili z mini postavljavskim seminarjem, nato pa pride na vrsto še Brestanica, kjer bo prav tako potrebno oprati oprimke in jih razporediti v nove smeri. Gotovo bomo v tem času našli še kaj, dobili nove ideje, z veseljem pa spremljali tudi rast novega plezalnega objekta - bolder stena v mali dvorani v Brežicah, ki je bil zaupan podjetju MR climbing iz Ljubljane. Da ne omenjamo konkretne zaloge novih oprimkov, ki bodo popestrili brežiško velikanko.

Vabljeni, da spremljate naše aktivnosti - v živo ali po spletu - in nas seveda podprete: z obiskom, z delom, s pijačo, z všečkom, komentarjem ali nemara z donacijo;) Vsega in vsakega bomo zelo veseli!

Več informacij o poteku dela in udeležbi dobite pri Nejcu (040 508 327). Se vidimo pod našimi stenami!

Društveni ferajn smo v četrtek, 4.10., prestavili v gozdiček preko ceste, ob igrišču pod MCjem. Aktualna je bila peka kostanja, kar na treh gorilcih. Kostanja nam ni zmanjkalo, prav tako ne pijače.  Srečali smo se plezalci vseh branž, debate pa ni da ni. Lokacija super, smo se strinjali vsi. Še več takih večerov v prijetni mešani družbi.

Na 25. redni letni skupščini Posavskega alpinističnega kluba smo na ogled postavili že 23. letni bilten, kjer zberemo prispevke posameznikov, ki si vzamejo čas in ustvarijo/podoživijo zgodbe. Žal je, zaradi napake uredništva, letos izpadel prispevek Grege Cerjaka, ki izjemno povzema klubsko dogajanje in klimo v času od prvega biltena do danes - seveda skozi avtorjeve oči. Ker bi bilo škoda čakati na naslednjo pomlad, predvsem pa, ker v tem času računamo na kakšno spremembo, objavljamo prispevek kot ekskluzivno objavo na spletni strani. V osebnem imenu se avtorju opravičujem za napako.

Gregov prispevek spremljajo umetniška dela mladih bratov Zorko, ki prikazujejo njuna doživetja ob vzponu na Triglav. Risbe so, žal, izpadle pri oblikovanju biltena. Mladima avtorjema se opravičujemo.

Prispevek za Bilten ob 25. obletnici kluba (Grega Cerjak)

Moram priznati, da bi raje (ali vsaj lažje) pisal zgodbo o kakšnem podvigu, a pač »nisem šel« in je zato nimam (Razen o vzponu na Grossglockner, ki pa jo je za Bilten »popalil« Miha). A ob klubskem jubileju vendarle ne gre, da ne bi dal od sebe vsaj nekaj stavkov. Zato bom izkoristil to priložnost za krajši premislek o tem, kakšno vlogo je imel in še ima v mojem življenju PAK.

S klubom sem se prvič srečal, če gre zaupati mojemu spominu, nekje v petem ali šestem razredu osnovne šole. Pred tem sem poskusil že s številnimi športi, a me noben ni dokončno pritegnil. Oče me je zato, na predlog njegovega sodelavca in ustanovnega člana PAK Bojana Kurinčiča, pripeljal na krožek v OŠ Brestanica. Prvotna zadržanost, ki spremlja vsak nov začetek, je kmalu izginila v sproščenem in igrivem ozračju, kakršnega drugje nisem začutil. In seveda, tudi samo gibanje v vertikali mi je bilo zelo všeč.

Sprva je to pomenilo nizanje top-rope poskusov čez tri previsne buhtlje na brestaniški steni. Prizadeval sem si, da bi plezal tako kot Mato, Tedi, Drejko, Sandra, Pero … Nekje proti koncu osnovnošolskih let pa se je pričelo bolj sistematično delo na novi brestaniški pridobitvi, bolderci na galeriji športne dvorane. Najprej nas je nekaj bolj zagretih pod svoje okrilje vzel Pero in z nami delil metode treninga, ki jih je tudi sam preizkušal. Kmalu je štafeto od njega prevzel brat Drejko. Njegova močna predanost plezanju je okužila tudi nas in s takšno motivacijo so bili trdi in sistematični treningi pod njegovo taktirko prava zabava. Hitro smo napredovali, počasi se je kaj poznalo še na tekmah, z zamikom pa tudi v skali. Najlepši spomini mojih mladinskih let so vezani na ure, preživete na treningih, zlasti pa na dneve v domačem Armeškem, v Kotečniku in Ospu ter še kje. In na kasete Hiše v Drejkovi in Sandrini katrci. Skoraj ni bilo sončnega vikenda, da se ne bi kam odpeljali.

Prav nobeno pretiravanje ni, če rečem, da je bil PAK moja druga družina, kjer sem se naučil številnih pomembnih življenjskih lekcij in se brusil kot oseba. Najbolj se je družinski značaj življenja malega ferajna izrazil na taborih: v Ospu, Arcu in Paklenici. Česar takrat verjetno nisem niti opazil, ker mi je bilo tako naravno in neprisiljeno, zdaj toliko bolj občudujem in spoštujem: koliko svojega časa in truda so v delo z mladimi vlagali naši »starešine«. Vsi po vrsti bi se lahko klatili po bregih in se brigali samo za svoje osebne plezalske cilje. Nihče jim ne bi mogel ničesar očitati. A vseeno so se brigali tudi za ferajn, za prenos znanja in navdušenja za plezanje na mlade. Očitno je bilo živo zavedanje, da je društvo ali klub pogoj za dolgoročno preživetje neke dejavnosti v danem okolju in da klub deluje na načelu medgeneracijskega prenosa: kar je bilo vloženo v posameznika, naj ta preda po svojih zmožnostih in v luči lastnih izkušenj na mlajše.

Prav ta resnica je razlog, da z določeno mero obžalovanja gledam na prehiter zaključek svoje tedanje plezalske poti. Ko sem v želji po še boljših rezultatih poleg rednih treningov treniral tudi na lastno pest, sem si pridelal poškodbo, ki je zahtevala dolgotrajno rehabilitacijo. A nisem zmogel odločnosti, da bi se z njo potrpežljivo spopadel. Raje sem že pri šestnajstih izbral »študentsko življenje« in ga izživel šele po izteku dejanskega študija. Sem in tja sem tekom let srečal kakšnega PAK-ovca. Namesto prijetnih so mi ta srečanja vzbujala občutke krivde, celo sramu. Nisem izpolnil svojega dela nenapisane pogodbe. Čas, vložen vame, se ni obrestoval. Sem pa prepričan, da me ti občutki ne bi bremenili, če mi plezalska žilica ne bi še vedno skrito trzala.

Ko se je »študentsko življenje« pričelo malo umirjati, sem nekajkrat ponovno poskusil s plezanjem, a brez podporne mreže novega kluba ali plezalske klape me je ponovna pojavitev bolečine v komolcih uspela vsakič »prepričati«, da plezalke spet položim v kot.

Izgledalo je že, da bom ostal Ljubljančan, a sem na koncu vendarle vrnil v Posavje. Kako mi je bilo fajn, ko sem leta 2015, po dolgih letih – jih je bilo res 15? – ponovno prišel na četrkov ferajn in »nikome ništa«. »Bok-Cerko-lejga-ka-pa-ti« in že smo šli dalje z dnevnim redom«. Poleg starih obrazov je bilo tudi kar nekaj povsem novih, a vseeno, kot da se v teh letih ni prav nič spremenilo. Dober občutek! Zdaj v klubskem življenju stojim nekako z eno nogo. Nekaj malega pomagam pri vadbi podmladka, nekaj malega sam poplezujem. Kolikor pač dopuščajo časovne in telesne omejitve. Želje so za kaj več, tako glede samega plezanja, kot glede pomoči pri vzgoji podmladka.

Občasno se sprašujem, kako klub danes, po 25 letih delovanja, opravlja svoje medgeneracijsko poslanstvo navduševanja vedno novih rodov plezalcev za svet vertikale, v primerjavi s časi, ko sem se v PAK-u sam navdušil za plezanje. V tem premisleku nisem prišel kaj dosti dlje od vprašanj. Klub ima danes verjetno največje število članov, kar jih je kdaj imel, dejavni smo v treh občinah, imamo urejena lokalna plezališča. Toliko otrok kot zdaj ni najbrž še nikoli obiskovalo krožkov. Toda, nekje se vseeno zatika. Otroci večinoma že do konca OŠ, najkasneje pa do konca srednje šole počasi izginejo z radarja in prenehajo plezati. Le redke plezanje zares zagrabi in naredijo kvalitetni preboj ali pa vsaj ostanejo aktivni. Je kriva pomanjkljiva infrastruktura? (je bila včasih kaj boljša?) Delo inštruktorjev? Kaj tretjega? Le zelo redki otroci tudi odrastejo v klubske kadre in prenašajo svoje izkušnje na mlajše. Zdi se mi, da se tudi veliko redkeje kot včasih pelje mladino plezat v skalo, četudi se nekateri okoli tega trudijo (zlasti Andrej in Ambrož). Je kriva večja zaskrbljenost staršev za svoje otroke, strah vaditeljev pred pravnimi posledicami v primeru morebitnih nezgod? Se nam ne da? Smo bolj egoistični?

Glavni priliv novih nosilcev klubskega življenja je skozi leta potekal prek tečajev ŠP in AŠ. Vzdušje je prijetno, a pleza se, sploh v hribih, ne prav veliko; gotovo manj kot včasih. Tiste, ki so nazadnje zarisali vsaj nekaj let trajajočo alpinistično pot lahko preštejemo na prste mizarjeve roke. Imamo morda manjšo strast do plezanja? Ali je mogoče življenjski tempo res toliko hitrejši? Morda pa je pač treba vzeti v zakup, da je na začetku vsakega novega ustvarjanja, kamor gotovo sodi tudi zagon klubske dejavnosti, prisoten moment entuziazma, ki z leti pričakovano pojenja. Naj bo to še tako res, si moramo vzeti lekcijo iz svojih začetkov pred 25 leti: zavedanje, da klub ne more živeti sam od sebe, po inerciji. Vsak mora biti pripravljen dati svoj delež, ne samo sprejemati. Neobhoden pa je tudi vsaj kanček pristnega navdušenja nad plezanjem. Tako si bomo tudi lažje odgovorili na zgoraj navržena in še kakšna druga vprašanja, ki se nam bodo zastavila v naslednjih 25 letih PAK-a.

Društvena dejavnost je že sama po sebi načeloma družbeno koristna, včasih pa širjenje plezalne kulture zamenjamo z višinskimi deli in tako pomagamo k boljšem in lepšem domačem in širšem okolju. Pred dobrimi tremi leti smo na pobudo Občine Brežice in brežiških društev, ki skrbijo za kulturno dediščino, na slavnem vodovodnem stolpu razvili plakat s Čubrovo umetnino ob njegovi stoletnici. Ker je stolp sedaj že bistveno starejši, so se mestni veljaki odločili, da ga (za nekaj časa) osvobodijo. Ob 100-letnici smo zahtevno delo opravljali Peter Sotelšek, Jure Tičar in Nejc Pozvek, danes pa sva bila s Petrom sama, saj nisva pričakovala prevelike zahtevnosti. Nisva se sicer uštela, sva pa vseeno močno trpela v silni umazaniji golobjega bivališča, med nešteto mušjimi ličinkami in mušicami, ki so silile vsepovsod ... skratka, nepopisno. Ob pospravljanju vrvi po golobjem stranišču sva se strinjala, da sva za svoje življenje verjetno opravila dovolj podobnih akcij in bova čez 100 let (če bo stolp še stal) z veseljem opazovala mladince, ki bodo opravljali delo namesto naju;)

Fotografije so v pomanjšani resoluciji, slikane sicer s telefonom. Ob povečavi se morda vseeno še vidi, kakšna je bila današnja delovna površina:)

Na Silvestrovo 2017 je na naši stenci v MC KK zaplezalo kar nekaj zagnanih, še bolj pa smo bili veseli odlične silvestrske večerje in zdravice. Bil je to 267. obisk naše stence v lanskem letu. Čestitke gredo predvsem Aljažu, ki je bil v 2017 na stenci prvi in zadnji plezalec, vmes pa je (tako predvidevajo seznami) zabeležil še največ obiskov. Kar se seveda pozna na plezanju, ki se mu prisotni nismo mogli načuditi. Hvala vsem za odlično druženje, dober odziv (tako v plezalnem kot neplezalnem delu) in navdih za sezono 2018.

Srečno!

V soboto smo se v lepem številu že navsezgodaj zbrali v Armeškem. Medtem ko se je na sončni strani tekom dneva zamenjalo nekaj ducatov plezanja željnih (tečajnikov raznih šol, otrok, plezalnih parov iz Slovenije in Hrvaške), kar samo priča o priljubljenosti našega plezališča, smo na zadnji, severni in senčni strani plezališča člani PAK-a urejali/preurejali smeri in podnožje stene. V akciji z naslovom "The north face - Armeško 2017" smo bili pod poveljstvom novopečenega opremljevalca Bojana Zorka razdeljeni v dve delovni enoti, in sicer: 

- Vrtalci: Nastale so 3 nove smeri, še 3 so v procesu preopremljanja. Porabili smo 16 svedrovcev. V vseh novih smereh so po štirje, četrta smer še čaka na peti svedrovec. Delo se je predčasno zaključilo zaradi prazne baterije za vrtalko. Skupino so sestavljali opremljevalci Bojan Zorko, Arno Koštomaj, Andrej Trošt in Mitja Kolman.

- Ravnalci: narejenih oz. utrjenih je bilo nekaj 7 ravnih teras za varovanje in podrtih nekaj dreves. Naredili smo tudi poti, ki pa še niso v celoti utrjene. Celotna okolica je sedaj veliko bolj prijazna. Opravljeno je kvalitetno delo. Sodelovali so: Grega Cerjak, Matjaž Kužner, Igor Dular, Boštjan Prosenik, Val Medved, Samo Šmajgl, Nejc Pozvek, podpret nas je prišla tudi Martina Lapuh.

Pohvale gredo vsem udeležencem in podpori. Potrebna pa bo gotovo še kakšna akcija, da se dela v celoti zaključijo. Vabilo bo, seveda tudi javno, objavljeno - vsaka pomoč je dobrodošla;)

V petek, 24. marca 2017, je v MC Krško zasedal Zbor članov Posavskega alpinističnega kluba. V prvem delu so bila predstavljena, obravnava in sprejeta poročila predsednika, blagajnika, načelnikov za alpinizem in športno plezanje ter Nadzornega odbora. Sledila je obravnava in sprejetje manjših popravkov klubskega statuta, nato pa še volitve novega vodstva. V prihodnjem 4-letnem mandatu bo klubu še naprej predsedoval Nejc Pozvek, blagajničarsko mesto je prevzela Tjaša Trošt, člani Izvršnega odbora pa so še Sandra Voglar, Peter Sotelšek, Andrej Trošt, Miha Kozmus in Jernej Špiler. Nadzorni odbor sestavljajo Matej Zorko, Mitja Voglar in Gorazd Pozvek.

Po skupščini smo z velikim veseljem odprli naš novi bilten, po mnogih letih znova v formatu A4. To je bil čudovit uvod v večer, ki nam ga je polepšal Andrej Sotelšek s predavanjem o svojih plezalnih začetkih, odpravah, predvsem pa o pustolovščini na Madagaskarju. Kot se za skupščinsko zasedanje spodobi, ni manjkalo dobre hrane in veselega razpoloženja.

Nekaj utrinkov je zabeležil Gorazdov mobitel.

Naša člana sta bila na sprejemu pri županu občine Krško, ki se je odvijal v polni dvorani KDK v petek, 3. 3., nagrajena za odlične športne dosežke v minulem letu. Oba sta namreč dosegla kategorizacijo po merilih OKS in sicer Aljaž mladinski in Nejc mednarodni razred. Na prireditvi so ju spremlajli nekateri klubski prijatelji, Sandra je poskrbela tudi za fotografije, mediji pa so poročali naslednje ...

V obrazložitvi prejema nagrade je zapisano sledeče:

Aljaž že leta navdušuje s svojim plezanjem in je po odlični tekmovalni sezoni 2014 v letu 2015 in 2016 uspehe dosegal predvsem v skalnem plezanju. S 16. leti je postal eden mlajših posavskih plezalcev (in šele 6. zapovrstjo), ki je uspel preplezati smer z oceno 8a, ki pomeni svojevrstno prelomnico v karieri vsakega plezalca. Uspeh v več smereh podobne težavnosti je razlog, da je Aljaž že drugo leto zapored športnik mladinskega razreda pri Olimpijskem komiteju Slovenije. Aljaž je v letu 2016 tudi uspešno nastopal v državnem prvenstvu med kadeti – na vseh tekmah v težavnosti se je uvrstil v finale najboljše peterice.

Nejc je po zaslugi izjemnega leta 2015, ko je znotraj ene sezone uspel preplezati raznolike alpinistične izzive, pridobil status vrhunskega športnika mednarodnega razreda po merilih Olimpijskega komiteja Slovenije. V letu 2016 je ta status potrdil z odličnimi skalnimi vzponi in redkimi ponovitvami zahtevnih smeri v severni steni Vršaca in južni steni Marmolade. Vrhunec sezone je predstavljala 1200-metrska smer 9. stopnje v severozahodni steni tritisočaka Civette. Vse vzpone je opravil v navezi s stalnim soplezalcem, Mariborčanom Andrejem Grmovškom, večkratnim najboljšim alpinistom Slovenije. Nejc je tudi eden redkih posameznikov, ki je status vrhunskega športnika pridobil v dveh različnih disciplinah (športnih panogah): v mlajših letih v športnem plezanju, zadnja leta pa v alpinizmu.

V petek, 23.12.2016 je v Brestanici potekalo tradicionalno srečanje športnih plezalcev. V prvem delu programa so plezali otroci, ki se jih je zbralo preko 40. Lepo je bilo gledati majhne plezavčke, ki so nasmejanih lic plezali kot pajki. Sledil je nastop sevniških mažoretk, potem pa nas je obiskal Dedek Mraz. Otroci so bili čez leto pridni, zato so prejeli darilca in diplome za udeležbo na plezalnem zaključku leta. Pester program se je nadaljeval s plezanjem za odrasle, razpoloženje se je stopnjevalo vse do finala, v katerem so za navdušenje poskrbeli trije mladi asi Aljaž, Rok in Kajetan. Seveda je bilo poskrbljeno tudi za jedačo in pijačo, tako da je bilo vzdušje ob dobri glasbi prav spektakularno. Hvala vsem za organizacijo in srečno novo leto vsem PAKovcem in stalim simpatizerjem. 

Vabljeni k ogledu galerije. 

Petkov večer, 25. 11., je bil namenjen obujanju spominov, druženju plezalske bande in tudi praznovanju - naš nestor Arno Koštomaj je v novembru naložil častitljivih "6 planik", kakor smo dejali ob predaji torte. Počaščeni smo, da je Arno z nami podelil številne izkušnje od svojih začetkov do danes, k obujanju zgodb pa so pripomogli tudi njegovi plezalski tovariši, od katerih smo bili še posebej veseli obiska tistih, ki so to počeli že sredi 80-ih let prejšnjega stoletja: Hinko Uršič, Miran Pribožič in Marjan Zver. Nič manj zabavne niso bile zgodbe predstavnikov generacije poznih 80-ih in 90-ih let, ki pa večina pleza še danes - Danica Pozvek Vidmar in Gorazd Pozvek, Sandra Voglar, Sandi Vegelj, Peter Sotelšek in Rok Levičar so vsak dodali svoj kamenček v mozaik Arnovega izjemnega plezalskega opusa. Za ovekovečenje večera je poskrbel Andrej Trošt, za pogovor z Arnom in organizacijo pa Nejc Pozvek.

Čustev poln večer se je zaključil v zgodnjih jutranjih urah. Veseli smo bili veselja in iskrenega nasmeha našega najstarejšega alpinista in mentorja vsem plezalskim generacijam Posavja.

Pred prihodom jesenskega vremena, sta se načelnika skupaj z ženama in otroki, odpravila na multišportne priprave na primorsko sonce v zaliv Baške. Bazni tabor je bil kamp Zablaće, od koder so vsakodnevno potekali jutranji marši in pobegi v baščanske hribe. Mesečev Plato je bil najbolj oblegana točka za dva neokrutljiva načelnika na kolesih. Spusti po gorskih stezah in cestah so bili podobni eksplozivnemu izmečku, ki ga izstreli starobaščanski vojničar. Ko so ovce to videle in slišale so nevedoč kaj se dogaja, poskakale v grmovja in brezna. Doza adrenalina je držala cel dan, zato smo se šli tudi kopat in seveda plezat. Otroci so imeli v baznem taboru svoja prostrana igrišča, kjer so ustvarjali raznorazne potičke in kugljice. Žene pa so skrbele za red in disciplino, pa tudi kuhale so odlično. Za varnost je skrbel štirinožničar Dač, nočno družbo pa sta nam delali podgana z dolgim repom in miš s črnimi očmi. Teden je minil bliskovito hitro in zdaj smo spet doma.

Uživanje na belih strminah Zahodnih Julijcev in Zahodnih Karavank. Super razmere za tiste, ki so vstali zgodaj. Več v galeriji

Prvi letošnji pršič je bilo treba preizkusiti, če ima pravo plovnost, mehkobo in svežino. Na čudovito soboto smo se trije navdušenci preganjali po pršiču v zahodnih Karavankah pod Trupejevim poldnem. 

Na rojstni dan "avtorja" plezališča Nad Savo, se je nekaj klenih plezalcev, pretežno s sevniškega konca, že v ranem jutru lotilo obnove poti v plezališče. Mojstrstvo in tehnično dovršenost so po približno 6 urah dela prepustili v (ne)milost narave, ki bo, upamo, za razliko od preteklih let in desetletij, manj nagajala in rušila naša stvarjenja.

Do pomladi bo pot verjetno samevala, nato pa se, želimo si, čim bolj utrdila ob obisku plezalcev.

Ob tej priložnosti se zahvaljujemo tudi Zavarovalnici Triglav, ki podpira naše jesenske projekte.

Naš mladi as, ki je v lanski sezoni prikazal odlično plezanje na tekmovanjih državnega prvenstva, Vzhodne lige in tudi v skali, je bil v petek, 13. marca, skupaj z ostalimi vrhunskimi športniki, deležen lepega sprejema pri županu občine Krško. Zgledno pripravljena prireditev (utrinke si lahko pogledate na povezavi), z nekaj neslavnimi momenti, ki so (lahko bi rekli zopet) doleteli ravno naš klub, se je odvijala v Kulturnem domu Krško, pri podelitvah pa je sodeloval znani puščavski lisjak Miran Stanovnik. Aljaž je za spomin prejel posebno medaljo in poleg še praktično nagrado.

Člani Posavskega alpinističnega kluba smo s svojimi dosežki prisotni na podelitvah že vsa leta. Doslej so priznanja večkrat prejeli Andrej Sotelšek, Sandra Voglar in Nejc Pozvek. Verjamemo, da se bo trojici v bodoče pridružil tudi Aljaž in seveda še kdo od mlajših plezalcev.

V sredo, 25. februarja, je v Cankarjevem domu potekala podelitev priznanj našim najboljšim plezalcem in alpinistom. Ob tej priložnosti je, kot vsako leto, izšla tudi lična brošura, tokrat le v elektronski obliki. V njej so predstavljeni vsi najboljši in podane splošne ocene minule sezone. Priporočam in prilagam v branje.

V Paklenici je bilo, poleg številnih vzponov, ki jih lahko pregledate v knjigi vzponov, opravljenih tudi nekaj težjih. Zanje je poskrbel Nejc Pozvek z različnimi soplezalci.

- Z Grego Mikličem je v četrtek, 26. junija, prosto in na pogled zmogel legendarno smer Nema Dinka do Dinka, 7b, 290 m. 8 precej napornih raztežajev, vse v vodstvu in hkrati prva prava večraztežajka letos. Smer je bila pri Dinku tudi primerno proslavljena.

- Z Andrejem Troštom je v soboto, 28. junija, prosto preplezal odlično in strmo linijo med Klinom in Nostalgijo: Ultimate fight, 7a+, 350 m. 9 raztežajev. Smer je pred leti poskusil že z Matejem Zorkom, vendar zdrsnil na detajlu. Najtežji raztežaj (predzadnji) postreže s strmim, mestoma previsnim in zelo zračnim plezanjem. Čez dvomljive luske na začetku do težkih in nepreglednih plat na koncu skupaj več kot 50-metrskega raztežaja.

- Z Marjanom Kozoletom je zadnji dan, v nedeljo, 29. junija, prosto in na pogled splezal smer novejšega datuma v Velikem čuku - Superčuk, 7a, 170 m. 5 lepih raztežajev, na začetku ostrih, vendar po njegovi oceni malce precenjenih.

Minuli vikend je minil v znamenju druženja članov in simpatizerjev našega kluba. Bilo je napozabno. Dva super dogodka v dveh dneh, ki so se za nekatere razvlekli na tri, organizatorjem pa v teden ali več.

V petek smo že 4. zapored plezali balvane na božično-novoletnem druženju. Klasično dobra prireditev z velikim obiskom. Predvsem so se izkazali vsi najmlajši plezalci po stažu - videli smo lahko prav vse novopečene pripravnike zadnje PAKove športnoplezalne šole, pa tudi precej starejših, malce skromnejše so sodelovali tečajniki alpinistične šole, a so bili zato bolj glasni na tribunah. Velika zahvala gre vsem, ki so se srečanja udeležili kot plezalci, gledalci in spremljevalci. Predvsem pa bi se radi zahvalili Božičku, ki nas obišče vsako leto ter priskrbi tudi ozvočenje, Goranu za orodje, fantom za asistenco pri postavljanju smeri, odlični ekipi pripravljalcev prizorišča, mentorjem otroških plezalnih skupin, pa seveda vsem ostalim, ki ste prispevali k prireditvi po svojih močeh. Navdušenje nad hitrimi in pridnimi rokami pri pospravljanju pa še ne bo kmalu pošlo - res ste super in hvala vam!

V soboto je do besede prišel bolj alpinistični del ferajna. Bohor je žarel od zgodb, ki so se vile vse od začetka posavskega alpinizma v osemdesetih do današnjih dni. Zelo smo počaščeni, da so bile z nami (lahko jim rečemo) "legende", ki so poskrbeli, da so "uhe cvetele in usne drhtele". Ob tem pa smo se podpirali s kulinaričnimi dobrotami osebja koče in žlahtno kapljico domačih in malo manj domačih vinarjev. Kljub ne preveč dobrim obetom, se je zadeva v zgodnjem nedeljskem jutru sprevrgla v pravi žur in tako smo najdaljšo noč nekateri pospremili v zelo kratek dan.

O petkovem dogajanju je bilo nekaj (ne najbolj posrečenega) napisanega tudi v zelo pomembnih občilih.

Posavski alpinistični klub želi vsem svojim članom, simpatizerjem, donatorjem in ostalim, ki so z nami kakorkoli povezani,

vse lepo v prihajajočih prazničnih dneh in vse dobro v novem letu.

Naš mladi as, 14-letni Aljaž Motoh, v zadnjem času dokazuje, da ni zgolj odličen športni plezalec, temveč tudi tekač. V zadnjem mesecu je tako po večmesečnem treningu končno nastopil čas bere sadov trdega dela. Sredi septembra je brez prave konkurence zmagal na 3,5 km razdalji prireditve "Rekreirajmo Krško", v oktobru pa najprej osvojil bron na občinskem prvenstvu v krosu med devetošolci, v nedeljo, 13. 10., pa je bil prav tako 3. na teku na grad Podsreda - v absolutni konkurenci, z odličnim časom 30 min na 5,8 km razdalji.

Kaj kmalu pa bodo tekme DP v športnem plezanju pokazale tudi plezalno formo. Z Rokom Molanom, ki pleza med kadeti, se zavzeto pripravljata na pet jesenskih preizkušenj (4 tekmovanja v težavnosti, 1 balvansko). Upamo tudi na dobro vreme in potrditev rezultatov v skali, kjer so rezerve fantov neizmerne.

Na letošnjih republiških izpitih smo dobili 4 nove športne plezalce. Simon in Jaka sta že stara plezalska mačka in sta le formalizirala svoje znanje in kilometrino, Stanaka in Lenart pa sta zagreta plezalca iz lanske plezalne šole, ki sta svetel vzor zagnanosti in pravega pristopa k naši športni dejavnosti!

Vsem iskrene čestitke in uspešno nadaljnjo športnoplezalno pot!

V četrtek, 14. februarja, ob 20. uri, na ferajnu. Peter Sotelšek - Pero nam bo predstavil svojo bogato alpinistično in športnoplezalno pot. Na diapozitivih se bomo spominjali starih dobrih plezalni dni, ko smo z veliko entuziazma še zahajali v gore in plezališča. Peter je že sredi 90ih uspel v takrat še precej magični stopnji 8a. Zagotovo nam ne uide tudi ta zgodba ...

Vabljeni!

Med prvomajskimi prazniki se je po Omišu in okolici potepalo preko 20 posavskih plezalcev. Uživali smo v lepem vremenu in vročih stenah, peš, na kolesu in v vodi. Osrednja ekipa je bila sestavljena iz 5 mladenk in mladeničev, za katere je skrbelo prav takšno število odraslih. Poleg pa so bili še familija Zorko, Jože in Petra, Levi z mariborskim ferajnom in Jevševarji.

Mladina se je naplezala v vročem Marjanu, nekateri tudi na Markezini gredi, center dogajanja pa so predstavljale stene nad Cetino. Vsi so zagotovo izpolnili ali pa celo presegli svoje želje in pričakovanja in zagotovo se še kdaj odpravimo v tisti konec. Več o dogajanju pa naj povedo priložene fotografje.

Posavski alpinistični klub vam v novem letu želi varen korak na gorskih poteh, dober prijem in čvrsto skalo pri plezalnih podvigih ter obilo dobrih zavojev. Predvsem pa se vedno varno vrnite v dolino in prinesite informacije in dobro voljo tudi na vsak četrtkov ferajn.

Srečno!

Se je zgodil danes, 11.11.11. S Simsom sva vztrajno in nasmejano sprejemala trume obiskovalcev in plezalskih interesntov - od otrok do upokojencev. Skratka, imeli smo se fino, MC živi, tako stenca kot ostal lajf. Super dogaja! Mladi, ki ste bili danes na obisku in bi si še želeli priti - le pogumno. Vedno lahko potrkate na naša vrata v prvem štuku MCja, če želite več informacij, pa le pokličite. Če malo pobrskate po naši spletni strani, boste zagotovo našli pravo številko!

Se vidimo na stenci!

Med 25. in 28. junijem je v Paklenici potekal že 2. poletni tabor PAK. Tokrat v bolj razredčeni postavi, bolj športnoplezalsko obarvano. Vsekakor pa smo se vsi imeli fino, precej plezali in tudi marsikaj dobrega splezali. Zahvala in pohvala gre organizatorju Gorazdu, pomočniku Mitji in družini Molan, ki je prevzela prehransko skrb nad mladci.

Obširnejše poročilo je objavljeno v prilogi.

V Armeškem smo za potrebe alpinistične in športnoplezalne šole ustvarili nov poligon. To pomeni nekaj novih navrtanih sidrišč na sprednji strani stene v skrajno levi in skrajno desni smeri (se pravi Raz armeških polhov in Brezimena). Ploščice najbolj vpadljivih sidrišč in pa tistih, ki bi utegnila zmotiti plezalca, smo pobrali dol. Seveda se pred vsako "šolsko" akcijo te enostavno namestijo nazaj - le pri sebi jih je treba imet.

Za vas sva se potrudila Goran Butkovič in Nejc Pozvek.