Vikend izobraževanje – zimske tehnike na Zelenici

Zimski alpinizem te hitro nauči, da so dobre priprave in usklajene tehnike ključni dejavniki, če hočeš, da je tvoja tura varna in vesela izkušnja – ne glede na to ali gre za plezanje, sidrišča ali spuste. Minuli vikend smo to res preizkusili v praksi.

V sklopu dogovorjenega izobraževalnega plana smo se najprej posvetili T-sidrišču v snegu in njegovi osnovni značilnosti. Ker v snegu nimamo fiksnih točk, kot je skala ali drevo, je pri izdelavi sidrišča pomembno dobro poznavanje nosilnosti snega ter smiselna raba pripomočkov, kot so cepini, smuče in dodatni elementi, npr. deadman ali snežna sablja – vsi ti omogočajo izdelavo stabilnega sidrišča.

Po razlagi je sledila praksa – vsak udeleženec si je sam izdelal T-sidrišču v snegu in ga preizkusil, nato pa smo se lotili vertikalnega sidrišča, kjer se vsedeš in varuješ partnerja z vrvjo znotraj sidrišča. Razložili in demonstrirali smo različne opcije varovanja v snegu, vključno z varovanjem drugega v navezi v različnih orientacijah (obrnjeno navzgor, navzdol, ter varovanje napredujočega), ki so ključne veščine alpinistične vrvne tehnike.

Poudarek je bil tudi na dinamičnem ustavljanju padca in pravilni uporabi matičarke, saj sta tako varnost kot nadzor sile pomembna pri varovanju v pogojih, ki jih srečamo zunaj plezališča.

Udeleženci so se nato razdelili v naveze in izvedli vse prikazane načine varovanja. Sledil je spust na dva cepina, kjer je vsakdo dobil občutek, kako funkcionira sidrišče in kako se varno spusti po vrvi v snežnih pogojih. Demonstrirali smo tudi spust na snežno gobo in uporabo deadman-a, ki je v nekaterih pogojih edina opcija za varno sidrišče.

Dan smo zaključili s prijetnim pohodom na Vrh Ljubeljščice in z večerno razpravo o zimskem alpinizmu – od spremljanja vremenskih razmer do ocenjevanja nevarnosti ter načrtovanja ture.

V nedeljo smo se podali proti Suhemu rušju. Hoja do podov pod Malo glavo je bila naporna zaradi vdiranja do pasu, a je marsikomu služila kot odlična vaja vzdržljivosti. Na varnem mestu so se udeleženci v parih lotili prereza snežne odeje in preizkusa različnih metod (tlačna metoda, norveška metoda), kar so podkrepili tudi s praktičnimi izvajanji in razpravo o stanju snežne odeje.

Zaključili smo z vajo reševanja zasutih v plazu, kjer so udeleženci preverili svojo sposobnost iskanja, sondiranja in kopanja, nato pa še individualno vadili iskanje skrite žolne. Ob koči je vikend sklenil še ponovljen trening ustavljanja s cepinom.

Vsi udeleženci so se izkazali s pripravljenostjo, sodelovanjem in zbranostjo. Vaje so bile jasne, izvedba pa dosledna, kar je v takšnih razmerah osnovna predpostavka za uspeh. Na tak način ne treniramo le tehnik … treniramo glavo, presojo in ekipno sinergijo, ki nas naredi bolj varne in bolj samozavestne v snegu in ledu.

Hvala vsem udeležencem za motivacijo, pripravljenost in pozitivno energijo (Bojana, Andreja, Urša, Eva, Luka, Miha, Nik, Jakob).

Slike si lahko pogledate v galeriji, ki jo je uredil Miha.

Poročilo pripravil Matej B.

Tokrat izjemoma z zamudo poročilo s prve tekme letošnje Vzhodne lige.

Prva tekma se je odvijala 24.1.2026 v balvanskem centru Klajmber v Mariboru. Kot v pretekli sezoni, letošnje leto večjih sprememb na sami Vzhodni ligi ni, imeli bomo 3 tekme v balvanih, 3 v težavnosti in 2 v hitrosti. No morda je novost to, da se planira spektakularen zaključek letošnje lige s super tekmo v Slovenski Bistrici, kjer bodo v dveh dneh izvedene vse 3 discipline (pokroviteljcia na tekmi pa naj bi bila ena in edina Janja Garnbret!).

Kot je v navadi, so zjutraj so začeli najmlajši. Tokrat smo imeli v tej kategoriji samo 1 predstavnika, Žana Oštrbenka, ostala 2 mlajša tekmovalca še nabirata izkušnje predno se udeležita balvanske tekme. Žan je plezal dobro in bil nasmejan, tekmo je zakjučil na odličnem 5 mestu in nas vse presenetil.

Za njimi so bili na sporedu starejši cicibani, tu smo imeli 3 fante. Imeli smo tudi enega debitanta, Matica Tušarja, ki je do sedaj treniral na rednih vadbah, z januarjem pa se je pridružil mlajši tekmovalni skupini. Vsi trije so plezali dobro, preplezali 5 balvanov, razlike pa so bile koliko con so osvojili, Liam Ledić 8, Žan Fiorelli 7, Matic pa 6. Tako da so bili tudi po rezultatih kar skupaj, Liam je bil 16., Žan 21. in Matic 23. Vredno je dodati, da sta imela Žan in Matic nekaj dodatnih težav, saj sodita med nižje tekmovalce, na katere pa postavljalci včasih malo pozabijo oz. je kakšen balvan za njih dosti težji.

Morda je ob tej točki potrebno povedati še, da od lanskega leta obstaja samo absolutna podelitev, kategorije pa zajemajo 2 letnika. In letošnje leto so skoraj vsi naši tekmovalci mlajši v svoji kategoriji imamo zgolj 2, 3 izjeme, ki so starejši. Zato so "nihanja" glede samih rezultatov iz leta v leto pričakovana in jih je potrebno gledati kot celoto, predvsem iz rezultata tekme ni takoj jasno, če se plezalci izboljšujejo ali ne.

Za cicibani so bili na sporedu mlajši dečki in deklice. Tu smo imeli mešano zasedbo, Nejca Krulca, Lano Lubšina, Leo Fiorelli in Ajdo Sotelšek. Pri teh dveh kategorijah so se postavljalci kar konkretno ušteli in so bile težavnosti balvanov recimo temu malo zanimive (pretežke). Srednji rang tekmovalcev se je težko razporedil, saj so imeli 3 lahke balvane, potem pa ostale zelo težke oz. je nivo prehitro poskočil. Vsi naši tekmovalci so dosegli 3 vrhove in 4 cone. Puncam je to prineslo 33. mesto, Nejc pa je zaključil na 21. mestu.

Zadnja kategorija, ki je s plezanjem (zaradi vmesnih tehničnih težav zaključila šele 21:15!?), je bila za nas najbolj številčna, plezali pa so starejši dečki/deklice in kadeti/kadetinje. Tu smo imeli 6 predstavnikov, saj je bil Jakob Mlakar odsoten. Plezali so Bor Klenovšek, Miha Petrišič, Vita Omerzu, Katja Mešiček, Eva Sluga in Zoja Moškon. Miha je z 10timi preplezanimi balvani dosegel tudi rezultat dneva, kar je bilo 2. mesto pri kadetih. Za nekatere bolderje je porabil kakšen poizkus preveč, drugače pa je plezal zelo suvereno. Pri starejših dečkih je dobro plezal tudi Bor, ki je imel 9 con (od 10tih) in 6 vrhov, kar je zadostovalo za končno 9. mesto. Punce so se tudi dobro borile z balvani, pri kadetinjah je tokrat najboljše odplezala Eva Sluga, ki je dosegla 5 vrhov in 6 con, za njo je bila Katja s 4timi vrhi in 5timi conami, Vita pa je bila uspešna v treh balvanih. Eva si je tako prislužila 7. mesto, Katja 12. in Vita 18. Zoja pa je pri starejših deklicah prav tako osvojila 3 vrhove in 5 con, kar je zadostovalo za končno 18. mesto.

Pestra in predvsem dolga 1. tekma se je tako zaključila, pod črto dobro, se pa že veselimo prihodnjih tekem. Kot je v navadi spodaj nekaj fotk ;)

Tretji vikend zimske AŠ PAK se nam obeta v okolici Vršiča; v planu so ture in delo tako v soboto kot nedeljo. Nekaj mest je še na voljo, tako da se najbolj zagrizeni lahko prijavite (Nejcu na mail ali še bolje po telefonu).

Kdor v tednu jubilejnega 20. festivala gorniškega filma ne utegne v Ljubljano, lahko pride na festival v Krško. Tokrat ga bomo obeležili s predavanjem enega naših vodilnih pustolovcev Silva Rožmana. Z nekaj analogije na podobnoimenski roman sem Silvovo potovanje na vzhod označil v naslovu objave. Lani se je Silvo pretežno posvečal vzhodnim deželam in jih raziskoval v njihovih najbolj nedostopnih koncih - peš, s kolesom in na smučeh. Najbolj pristna in tudi trajnostna gorniška ter turistična izkušnja, kakršnih smo pri Silvu že vajeni, nas gotovo ne bo pustila ravnodušnih.

Vabljeni torej na ferajn ta četrtek, 12. 2., ob 19. uri.

Se vidimo!

Drugi vikend naše zimske alpinistične šole bo na sporedu 7. in 8. februarja. Odpravljamo se na Zelenico; poleg šolarjev in vodstva ture (MaTTej) imamo na voljo še nekaj mest, da zapolnimo dogovorjeno kvoto v koči. Vabljeni k prijavi.

Hkrati napovedujemo tudi že tretjo turo, ki bo le teden dni kasneje, 14. in 15. 2., in sicer na Vršiču. Tudi za to turo velja podobno - do zapolnitve mest.

Srečno!

S tretjim vikendom novega leta (17. in 18. januarja 2026) smo začeli z zimskim delom naše alpinistične šole, ki sledi oktobra zaključenemu letnemu delu. Prvo druženje smo namenili osnovam in nanj povabili tudi navdušence, ki imajo z zimskimi gorami le malo izkušenj in jih uporaba vrvi ali hude zasnežene strmine niti ne zanimajo.

Petnajsterica se je – v precej podobni postavi kot lansko leto – po treh mesecih znova zgrnila v Logarski kot. V hudi odjugi smo prvi dan namenili osnovam zimskega gorništva, spoznali opremo in njeno uporabo, se spoznali z različnimi vrstami snega in zimskega terena nasploh, se učili hoje v različnih razmerah in nakloninah, se poskušali ustaviti s cepinom ali brez njega, preverjali sestavo snežne odeje in njeno stabilnost. Medtem smo v 8 urah na terenu prispeli na Savinjsko sedlo in se z nočjo vrnili na večerjo, po njej pa še v teoriji obravnavali pristop k zimskim turam, pripravo nanje, opremo, nevarnosti, ki nam pretijo, prav tako tudi etiko.

Nedeljsko turo na Tursko goro skozi Turski žleb smo začinili s plazovno delavnico – pogovor o plazovih in reševanju iz njih pa seveda praktični prikaz, vaja. Zaradi spremenjenih razmer, ponoči se je namreč konkretno ohladilo, smo že zjutraj preizkusili dereze, te pa so prav prišle tudi na najstrmejših odsekih ture. Znova smo na terenu oddelali 8-urni šiht, vikend pa zaključili z analizo v Lučah.

Na turi smo sodelovali: Urša Sojč, Jakob Mlakar, Luka Žveglič, Matic Gašpirc, Bojana Pleterski, Eva Zec, Nik Hriberšek, Matjaž Oberč, Miha Rainer, Tanja Tušek Sotelšek, Andreja Malus; s strokovnim znanjem so prispevali: Peter Sotelšek, Gorazd Pozvek, Blaž Kramer in moja malenkost - Nejc Pozvek.

Kot smo že navajeni, je Miha poskrbel za galerijo slik s ture, poleg tega pa je dodal (v nadaljevanju) še doživet pogled na dogajanje tekom vikenda. Za čudovit zapis o turi smo zelo hvaležni tudi Evi - preprosto: Lepo je ...

------------------------------------------------------------------

PAKovci smo se v zimski Logarski dolini in njeni okolici mudili 17. in 18. januarja 2026, skoraj natančno 3 mesece po zaključnem izletu šole večraztežajk. Tokratna skupna tura je bila namenjena usposabljanju za varno zahajanje v zimske gore. V soboto zjutraj se nas je 15 znanja in izkušenj željnih zbralo v Logarski dolini pri naši bazi, koči Logarski kot.

Sobotni dan smo po zboru in nekaj besedah začeli s hojo na koncu splužene ceste pri naši nastanitvi in se odpravili mimo slapu Rinke na Okrešelj. Temperature so bile še kar visoke, zato je bil sneg povsem moker (strokovni terimin "prescan") in se do Okrešlja ni bistveno spremenil. Prvi postanek smo naredili na jasi pri zavetišču GRS in se seznanili z lavinskim kompletom ter prižgali in namestili žolne. Nadaljevanje proti Savinjskemu sedlu je bilo za prvega v karavani naporno, saj se je sneg globoko prediral, zaradi naše številčnosti pa so zadnji pohodniki že hodili po avtocesti in se spraševali, zakaj gre tako počasi, ko pa je tako fina gaz:) Z naraščajočo nadmorsko višino je sneg postal bolj suh in lahek kar nam je prav prišlo za naslednjo aktivnost. Nejc nas je ustavil pri strmem pobočju, kot nalašč za učenje hoje s cepinom in ustavljanja v primeru zdrsa. Po debeli uri gaženja in metanja pod breg smo si izza hlač in vratu očistili sneg ter nadaljevali v smeri Savinjskega sedla. Na vetrovnem vrhu nekaj selfijev in nazaj v zavetje pod vrhom, kjer sta nam Nejc in Blaž predstavila analizo snežne odeje. Ura je bila že pozna in sestop v dolino je bil hiter. S čelkami na glavi smo pricapljali do koče minute pred večerjo.

V koči so nas prijazno pričakali, topel ambient pa je utrujena telesa naredil povsem mehka, lica so zažarela rdeče in zadovoljni z dnevom smo se spravili k večerji. Odlična hrana in dobra kapljica nikogar ni pustila ravnodušnega. Po večerji je Nejc na dan privlekel projektor in platno ter začel pogovor o opremi, pripravi na turo in nevarnosti v zasneženih gorah. Pod vtisom dneva smo se do polnoči še malo poveselili in debatirali, nato pa se počasi pospravili v sobe k počitku.

Meglen nedeljski dan se je začel z obilnim zajtrkom in ob 8:30 je karavana spet krenila proti Okrešlju. Ponoči je ohladitev povsem spremenila snežno podlago - že na začetku strme poti pri slapu Rinka smo nataknili dereze saj je bila pot pomrznjena in spolzka. Pripraskali smo do Okrešlja ter nadaljevali proti Turskem žlebu. Megla je bila gosta in ni ji bilo videti konca, nakar se kar naenkrat pretrga in znajdemo se v objemu čudovitih, v sneg odetih gora. Na pobočju pod Turskim žlebom izvedemo plazovno delavnico, kjer nam Blaž in Peter v sneg zakopljeta 2 žolni in ju z Nejčevo pomočjo tudi "rešimo". Po delavnici se Blaž in Jakob vrneta v megleno dolino plezat slap Palenk nad hotelom Plesnik, ostali pa nadaljujemo proti žlebu in si na vstopu, ko podlaga postane trša, nadenemo dereze, v roko pa vzamemo cepin. Že uporabljamo znanje pridobljeno včeraj in se cik-cak vzpenjamo vse višje in višje ter občudujemo mogočne stene, ki se dvigajo okoli nas. Čvekanje nekoliko potihne, malo smo zadihani, predvsem pa se zavedamo, da to ni več navaden sprehod. Vsi osredotočeni na svoje korake se zbrano povzpnemo do »ustja« Turskega žleba in tam nas pričaka zimska pravljica. Pogled se odpre na kamniško stran, kjer nas toplo sonce prestavi v povsem drug svet. S soncem obsijani vrhovi in pobočja so v zimski preobleki res nekaj posebnega. Z debelimi očmi se privajamo nove kulise in pogledujemo proti vrhu Turske gore. Nadaljujemo izjemno previdno, saj je pot na vrh nekoliko izpostavljena. Kljub težjim mestom vsi brez težav stopimo na vrh 2251 metrov visoke gore. Nagrajeni smo za trud, takšnih razgledov se ne naveličaš. V dolinah morje megle, iz katerega se dvigajo s soncem obsijani beli vrhovi, ki me vabijo, da jih pridem pogledat od blizu. Seveda po tihem že dodajam nove ture v vrečo želja. Žal pa je ura že pozna zato bo treba nazaj v dolino. Ko je za nami zahtevnejši del sestopa, si pod Turskim žlebom nekateri snamemo dereze in se po riti drajsamo kakih 300 metrov. Leti kot sneta s'kira, sam vmes potreniram tudi ustavljanje s cepinom. Dobri dve uri dolg sestop zaključimo pri koči Logarski kot. Eni se odpeljemo domov, drugi pa na pico in analizo ture v Luče pr'Lampi.

V četrtek, 15. januarja 2026, bomo, ob 19. uri, na ferajnu, priča prav posebnem predavanju mešane naveze. V minulem letu so namreč na Sardiniji plezali naši člani v različnih ekipah/navezah, vsak tudi v svojem delu leta. Vabljeni na zgodbe, ki bodo nedvomno potrdile izjemnost te plezalne destinacije.

Se vidimo!

V letu 2025 smo po nekajletnem premoru PAKovci znova razpisali izobraževanje na področju plezanja v visokih stenah, gorah. Imenovali smo ga šola večraztežajnih smeri, saj se to ime vse bolj uveljavlja na sivem polju med športnim plezanjem in alpinizmom – torej tam nekje vmes. Večina ljudi si danes, v časih hitrega življenja, želi predvsem užitkarskega plezanja visoko nad tlemi, ki ne predstavlja nujno (naj)večje nevarnosti in tveganja. Kar je zelo racionalno in povsem sprejemljivo ter razumljivo. Smo pa tekom šolanja spoznali, da je tovrstnih poligonov doživljanja »varne sreče« v naši bližini relativno malo. Ko enkrat zaidemo v Alpe, nam narava sama po sebi postavi pogoje – in sooči z nevarnostmi ter tveganji, ki jih to okolje ponuja. Zato se v gore (hoditi ali plezati) odpravimo le ustrezno usposobljeni – brez nadaljnjega.

Mešana ekipa se je ob koncu marca zbrala na uvodnem sestanku in v aprilu začela s predavanji in vajami; prva so potekala v klubskih prostorih v MC Krško ob petkovih večerih, druga v Armeškem tekom vikenda. Vključno s septembrskimi ponavljanji in oktobrskim izpitom smo v organizirani obliki nabrali 47 ur druženja (12 ur predavanj, 27 ur vaj in 8 ur v izpitnem dnevu), bistveno pa je bilo seveda spoznavanje gora na skupnih turah – od Repovega kota, Paklenice, Slatne (Julijske Alpe) do Logarske doline; skupaj 10 dni v vertikali. (Posebne čestitke s tega vidika zasluži tečajnica Bojana Pleterski za 100 % udeležbo!) Šolanje je v prvem izpitnem roku uspešno zaključilo 7 tečajnikov, 2 sta zaradi odsotnosti prestavila zaključek na pomlad, 2 pa sta tekom šolanja počasi, a častno »omagala«.

V delo z 11 tečajniki je bilo vključenih 5 naših inštruktorjev alpinizma, 2 alpinista in 4 pripravniki; pri prvi pomoči smo si pomagali z urgentnim zdravnikom in plezalcem Janom Kurinčičem. Šola je od nas terjala precejšen angažma, energija pa se je vseskozi vračala skozi odlično vzdušje in zelo zagrete udeležence. V naše vrste smo dobili izjemno ekipo zelo sposobnih plezalk in plezalcev, ki se tudi že v lastni režiji spogledujejo z zelo spodobnimi gorniškimi/alpinističnimi izzivi. Nadejamo si, da bodo varno in zanesljivo izplezali v povsem samostojne alpinistke in alpiniste – ter nekateri svoje znanje potrdili tudi pred državno izpitno komisijo. Vsem velja za opravljeno in prikazano iskreno čestitati ter se jim lepo zahvaliti za čudovite skupne mesece. Številni so dobili nalogo, da so poročali s tur, kar smo dosledno objavljali na naših spletnih mestih, Miha je redno bdel nad izborom fotografij (pripravil je tudi poseben izbor prav ob tem povzetku), pogled na celoto pa sta s svojimi vtisi ob tem zapisu zaokrožila Urša in Peter; Uršinega lahko preberete nekoliko niže, Petrovega pa smo objavili med zgodbami.

Zgornja statistika nakazuje tudi, da šola zahteva precej organizacije, ta pa je povezana z veliko dela, potrpežljivosti, razmišljanja, načrtovanja, … za vse to sem si čas vzel Nejc Pozvek. K temu sem se zavezal predvsem ob pogledu na mladi perspektivni rod, do katerega čutimo izkušenejši še posebno odgovornost. A nič manj – kvečjemu še bolj sem po zaključku navdušen nad pristopom tistih, ki vertikalo gora spoznavajo v zrelih letih. Vsa čast vsem! Vredno je bilo mojega (našega) truda.

---------

Urša Sojč ima z gorami in plezanjem že precej izkušenj; do vpisa v našo šolo jih je nabirala predežno v okviru PD Laško, kjer deluje kot planinska vodnica, in AO Celje-Matica, kjer plezajo njeni kolegi. Življenje jo je pripeljalo v Posavje, leto 2025 pa ji je mdr. zaznamovala tudi naša šola večraztežajk. Takole je povzela dogajanje ...

Vse se je začelo marca z objavo na spletni strani, da PAKovci po nekaj letih znova vabijo v alpinistično šolo (letni del), ki bo združena s tečajem dolgih – večraztežajnih športnih smeri. Zainteresirane so povabili na uvodni sestanek, na katerem je bil podrobneje predstavljen program šole oz. tečaja. Zbralo se nas je okoli 15 »firbčnih«, ki smo z zanimanjem poslušali, kaj se pripravlja. Izgledalo je obetavno … zanimiv program, kar nekaj skupnih tur, mešana skupina, tako po starosti kot po spolu. Odlično!

Večina teh, ki smo se udeležili predstavitvenega srečanja, se nas je kasneje prijavilo tudi na tečaj. Za začetek smo morali izpolniti filozofski vprašalnik, z nekaj poglobljenimi vprašanji o naših pričakovanjih, izkušnjah, pogledu na alpinizem in podobno. Vprašalnik je pomagal inštruktorjem bolje spoznati nas tečajnike in temu tudi prilagoditi program tečaja. Nato pa so sledila redna srečanja – šestkrat predavanja in petkrat praktične vaje v Armeškem. Na predavanjih smo spoznavali teme, kot so predstavitev opreme, alpinizem in alpinistika, organiziranost, etika, zgodovina in geografija, priprava na turo in nevarnosti v gorah, gorsko vreme in podnebje, orientacija v gorskem svetu, gorniško izrazje in opisovanje ter ocenjevanje alpinističnih tur, prva pomoč in reševanje. Na praktičnih vajah pa smo se učili o gibanju naveze, delanju sidrišč, spustu po vrvi, samoreševanju in reševanju padlega.

Zaključku izobraževanja je sledilo tisto, česar smo se najbolj veselili – prva skupna tura na Staničev vrh in Planjavo. Večina tečajnikov se nas je udeležila tudi tabora v Paklenici. Organiziran je bil še poletni vikend tabor na Slatni.

Kmalu za tem pa je sledil rahlo »zastrašujoč« mail, da se bliža izpit in da moramo »stopnjevati svoje priprave«. Organizirana sta bila še dva termina za ponavljanje, potem pa je bilo na nas tečajnikih, da vadimo in štrikamo. Nekajkrat smo se dobili v Armeškem, veliko smo vadili doma. Vsake toliko časa smo dobili še kakšen rahlo »zastrašujoč« mail, da smo zadevo vzeli še malo bolj resno. Izvedeli smo, da bomo imeli praktični izpit, orientacijsko vajo in pisni izpit iz teorije. Vse bo potekalo en dan, v skupnem trajanju 8 ur (skoraj kot pravosodni izpit). J Na izpit se nas je prijavilo 7 kandidatov in vsi smo ga tudi uspešno opravili.

Po izpitu smo si za nagrado prislužili prijeten kostanjev piknik na vikendu pri Sandri in lep, aktiven zaključek v Logarski dolini. Najlepša hvala vsem inštruktorjem, alpinistom in drugim članom PAK-a, ki ste s svojo energijo in navdušenjem poskrbeli, da ste na nas tečajnike prenesli vaše znanje, izkušnje ter ljubezen do gora in alpinizma. Vozli, abzajli, aretacije, naveze in nova poznanstva – vse to nas je še dodatno povezalo v skupnost, ki jo druži ljubezen do gora. Tečaj je bil čudovit dokaz, kako lahko iz naključne skupine ljudi zraste prava ekipa. Medtem ko smo pletli vozle, so se med nami skoraj nevidno pletle tudi vezi in prijateljstva. Iz tega tečaja odhajamo bogatejši – z novimi znanji in poznanstvi. Verjamem, da se vsi veselimo nadaljnjih aktivnosti in druženj v sklopu društva.

Čeravno smo v gorah že v zaključku 2025 opravili kar nekaj lepih vzponov in spustov, bomo na 1. skupno turo v letošnji zimi odšli za vikend 17. in 18. 1. 2026. Hkrati bo to tudi začetek šole zimske alpinistike oz. tečaja osnov zimskega gorništva - ali povedano drugače: družili se bomo vsi, ki gremo radi pozimi v hribe. Prosim, da se zainteresirani prijavite pri meni (mail ali telefon) najkasneje do srede, 7. 1., da lahko sporočim v kočo (spanje, hrana - klasika ali vege?). Sezono bomo začeli tam, kjer smo jo lani končali - v Logarskem kotu. Glede prevozov se uskladimo v tednu pred turo.

Hvala za hiter odziv in srečno 2026!

Zadnji letošnji update dela tekmovalne skupine. Sicer je bila tokrat najbolj aktivna starejša tekmovalna skupina, ki se je udeležila dveh rekreativnih tekem, kjer je starostna omejitev 16+.

Mesec smo začeli s treningom v Slovenski Bistrici, nekako v klasični obliki, trening koordinacijskih balvanov in platk, ki gredo počasi malo bolje, temu lahko pripišemo rekonstrukcijo dela stene v ZMŠ Krško in pridnemu delu. Treninga se je udeležilo vseh 7 starejših tekmovalcev, Miha, Eva, Vita, Katja, Bor, Zoja in Lana.

Sledila je udeležba NLP lige v Klajmberju. Kot v preteklosti NLP lige služijo kot trening, cilj je, da zberemo čim več vrhov v čim manj poskusih. Tekme so se udeležili Eva, Miha, Vita in Katja. Vsem je šlo super, Miha je preplezal kar 28 od 30 balvanov, veliko izmed njih v prvem poizkusu. Punce pa so bile uspešne v nekje med 20-23 balvani, tako da super! Na tekmi je plezal tudi Aljaž, sicer čisto za trening, a uspešen je bil v 29 balvanih, večino v 1. poizkusu, prav tako je bil na tekmi tudi Jure Knez in Rok Molan, tako da smo imeli posavci kar številčno zasedbo.

Teden kasneje je bila na sporedu še ena rekreativna tekma, tokrat z božičnim pridihom, v Bolderaju v Celju. Udeležba enaka kot teden prej, s tem da sta manjkala Aljaž in Rok. Ravno prava težavnost balvanov, tokrat je Miha plezal super, edini preplezal v kvalifikacijah vseh 30 balvanov in si zagotovil 1. mesto v rednem delu. Super so plezale tudi punce, Vita je bila po kvalifikacijah 2., Katja 3. Eva pa 4. Žal so v finale vodila samo prva 3 mesta, finale pa je potekalo na premični steni in je bil bolder vsak poizkus težji. Miha se je moral spoprijeti z grifi brez teksture (kar mu načeloma ne leži), a vseeno se je boril in bil najdlje uspešen izmed vseh finalistov, tako da je potrdil svoje prvo mesto s skoraj preplezanim balvanom na 55° naklonu. Punce so imele za odtenek lažji bolder, skoraj vse 3 finalistke so plezale vse do naklona 70°, tam pa se je tekma zaključila. Za Vito je bilo usodno plezanje na 65°, kjer ji je ušla petka pri gibu na vrh, Katja, pa je ravno tako padla na zadnjem gibu pri največjem naklonu, sicer pa je poskrbela za spektakel finala, saj je zadnji gib ene parkrat zaročkala in se obrnila proti publiki, če je kdo zamudil, mislim da se bo našel video na instagramu. Super tekma, super vzdušje in lepe nagrade, vse čestitke Bolderaju za organizacijo.

Le 2 dni kasneje pa smo izvedli še manjši zaključek (sicer to ne pomeni da je bilo treningov konec a vseeno) v Boulder Zoni v Zagrebu, ponovno je bila prisotna skoraj celotna starejša tekmovalna skupina z izjemo Eve, za razliko od tekem, pa je bilo plezanje tokrat čisto sproščeno in zgolj za druženje.

Prav tako smo isti dan le malo kasneje izvedli zaključek še s skupinama odraslih, ki jih vodim jaz. Odrasli so plezali sproščeno in mislim da zelo uživali v druženju na drugi lokaciji. Seveda smo večer zaključili kot se spodobi, za mizo z nekaj pijače in hrane.

V Posavskem alpinističnem klubu razpisujemo zimski del alpinistične šole, katerega uvod bo tečaj zimskega gorništva. Če je prva - šola namenjena bolj resnim in zagnanim, ki bi se pozimi navezali tudi na vrv, stopili čez ledenik, morda kaj odsmučali, je drugi - tečaj namenjen pregledu nekaterih osnovnih vsebin in obnovitvi znanj za vse, ki občasno zaidete v zimske gore.

Izobraževanje sestoji iz 4 modulov (vikendov); prvi je skupen osnovnemu tečaju in alpinistični šoli, preostali so namenjeni zgolj slednji. Lokacije izvedbe so še v potrjevanju in bodo javljene naknadno - prijavljenim udeležencem. Termini in vsebina pa si okvirno sledijo:

• 17. in 18. 1. 2026: osnove zimskega gorništva - oprema, njena uporaba, gibanje v zasneženih gorah, nevarnosti, upravljanje tveganj itn. - z lažjo turo.
• 7. in 8. 2. 2026: vrvna tehnika v zimskih razmerah s poglobitvijo/nadgradnjo osnovnih znanj o zimski alpinistiki - z zmerno turo.
• 14. in 15. 2. 2026: ledeniška tehnika in plezanje zaledenelih slapov.
• 7. in 8. 3. 2026: turnosmučarski modul

Za udeležbo je potrebna prijava preko spletnega obrazca, prav tako plačana članarina PZS (in podporna članarina PAK v primeru članstva v drugem društvu). Tečaj je namenjen vsem, ki že imate kakšno zimsko izkušnjo, nadaljevanje šolanja pa tistim, ki imate poleg tega tudi izkušnje s plezanjem (vrvna tehnika itn.). Cena tečaja je 40 EUR (2-dnevni program), šole v celoti 100 EUR.

Januarja vsako leto (oz. že od 15.12.2025 naprej) lahko preko našega kluba obnovite članstvo ali se na novo včlanite v krovno organizacijo Planinsko zvezo Slovenije (PZS).

Člani PZS so zavarovani pri Zavarovalnici Generali d.d. Zavarovanje zajema nezgodno zavarovanje, zavarovanje stroškov reševanja v tujini s 24-urno asistenco in zdravstveno asistenco za tujino ter zavarovanje zasebne odgovornosti.

Članom so na voljo popusti pri nočitvah v planinskih kočah v Sloveniji in tujini ter številni popusti in dodatne ugodnosti pri nakupih, vstopninah, vozovnicah in drugih storitvah. Vrste članstva si lahko ogledate na spletni strani PZS.

Ker se je v preteklosti izkazalo kot problematično prevzemanje znamkic, smo se za letošnje leto odločili, da bi bil primaren način obnovitve ali nove sklenitve članstva preko PZS-jeve spletne strani. Tu se nahajajo tudi kratka navodila za izvedbo spletne včlanitve. V kolikor sklepate članstvo prvič, bodite pozorni, da izberete društvo: Posavski Alpinistični klub.
Postopek je hiter in enostaven, znamkico pa po pošti prejmete direktno na vaš naslov. Potrebujete zgolj kartico za plačilo preko spleta ali pa paypal račun.

V kolikor kdo potrebuje pomoč, pri spletni prijavi me lahko pokliče, ali pa se dogovorimo in vam pomagam pri izvedbi spletne prijave ob kakšni kavi. :)

Po prejemu potrditvenega maila, da je vaša članarina urejena, se v istem mailu nahaja tudi povezava do vaše e-izkaznice PZS, ki si jo lahko pošljete na mail ali pa jo natisnete, shranite itd.

Seveda pa v primeru, da spletnega naročila ne morete izvesti, še vedno ostaja opcija, da članarino poravnate na klubski TRR kot prejšnja leta, več spodaj.

Če se prvič včlanjate v PZS preko našega kluba, morate ob prijavi nujno izpolniti tudi pristopno izjavo PZS in jo skenirano (NE fotografirano!) poslati na info@pak.si ali original na naslov kluba: Cesta krških žrtev 105, 8270 Krško (predhodno pokličite Ambroža na 051 387 799). Ob včlanitvi prejmete tudi novo izkaznico (kartico), ki stane dodatna 2 EUR.

Podatki za nakazilo:

Če nakazujete za družino, se poslužite namena: Članarina PZS - Družina Priimek. Da bomo lažje vedeli, kdo vse sestavlja vašo družino, sporočite podrobnosti na info@pak.si. Vrednost nakazila si preračunajte sami - upoštevajte tudi družinske popuste (vrste članstva). Izkaznica (kartica) za nove člane stane dodatna 2 EUR.

Opozoriti velja, da je za tiste, ki se gibljete tudi po tujih gorah, zelo priporočljiva A članarina (za alpiniste in strokovni kader z licenco praktično obvezna).

Znamkice lahko prevzamete na naslovu kluba, ob predhodnjem dogovoru (prej pokličite na 051 387 799 - Ambrož) ali v ŠD Brežice po dogovoru.

V soboto smo se v nekoliko manjši, a zato nič manj motivirani zasedbi odpravili v plezališče Zagorje ob Savi. 

Urša, ki jo je kasneje čakal še Miklavžev pohod v Laškem, je hitro našla svoj ritem in odplezala lepo število smeri. Ko se je odpravila naprej, sva z Jakobom preklopila v višjo prestavo in se lotila še nekaj zahtevnejših linij. Oba sva se “navila” do tiste prave točke, ko prsti otrpnejo, roke ne ubogajo več najbolje, a se ti na obraz vseeno nariše nasmeh zadovoljstva (no vsaj pri meni, Jakob mislim, da bi lahko plezal še in še...).

Plezališče (Warm Up sektor) je ponujalo raznolik izbor smeri, midva pa sva preplezala praktično vse, kar je bilo primerno za dober trening. Ko je sonce začelo izgubljati moč, sva zaključila, pospravila opremo in se peš odpravila proti postaji, kjer sva ujela vlak nazaj proti Krškem. Prijetno utrujena, zadovoljna in bogatejša za še en plezalni dan.

Zahvala udeležencem za dobro voljo in super družbo. Posebna zahvala tudi Slovenskim železnicam za vlak brez zamude :)

Poročilo pripravil: Matej B.

Vsako leto se v "temnem" delu leta na klubu potrudimo z organizacijo nekaj predavanj in tudi tokrat ne bo nič drugače. Letošnjo sezono otvarjamo s predavanjem našega še nepolnoletnega perspektivnega plezalca, raziskovalca Jakoba Mlakarja, ki se je nedavno vrnil iz Himalaje. Z mamo, Natalijo Vahčič, sta si želela priti pod Manaslu. O prigodah na poti, gotovo pa tudi o vseh drugih razsežnostih potovanja, nam bosta spregovorila v četrtek, 27. novembra, ob 19. uri, v klubskih prostorih v MC Krško.

Vabljeni!

Tokrat s poročilom kanček odlašam sam, saj sem razmišljal kaj in kako zadevo napisati.

Tabor smo izvedli, izmeli smo se super, edina slabost je bila, da je na primorskem 4 dni skupaj (skoraj v eno) deževalo in nismo realizirali plana, da plezamo predvsem v skali. Pa gremo lepo po vrsti.

Z nekaj starejšimi tekmovalci (Miha Petrišič, Eva Sluga, Katja Mešiček in Vita Omerzu) smo se že v četrtek odpravili na pot proti Ajdoviščini, v upanju da najdemo kaj suhe skale, smo se ustavili v Mačkovcu (moker..), se peljemo naprej proti Ljubljani, da bomo zavili proti Kamniški Bistrici, začne tam deževati, vržemo puško v koruzo in se odločimo da prvi dan plezamo v Balvaniji.

Drugi dan, se nam pridruži  še skoraj nabito poln kombi mlajših tekmovalcev (Bor Klenovšek, Zoja Moškon, Nejc Krulec, Ajda Sotelšek, Lea Fiorelli, Žan Fiorelli in Liam Ledić), ki ga je tokrat peljal Aljaž. Stvari odložijo v hostlu, z Aljažem študirava in iščeva opcije kam bomo šli lahko plezat. V bližini hostla teče "potok" Hubelj, kjer pa so tudi balvani. Odločimo se za sprehod do balvanov, seveda je bilo vse bolj kot ne blatno vmes je verjetnu padla tudi kakšna kapljica a nas ni ustavilo. Tale mali potok je imel toliko vode, da so bili vsi bavlani, ki so drugače v suhi strugi tako rekoč v vodi.. Vseeno smo se vsaj malo razgibali, plan pa je bil, da gredo mlajši zvečer v bližnji plezalni center v Šempeter pri Gorici in to smo tudi realizirali, starejši, ki so imeli ta dan planirano pavzo so v hostlu za večerjo pripravili slastne palačinke.

Naslednji dan, žal dokaj podobna zgodba, sicer smo se optimistično podali na ogled balvanov v Vitovljah (ker kaj pa veš, mogoče bo pa kaj suho :DDD).. Seveda je bilo ravno nasprotno, med hojo do balvanov je recimo da rosilo, vmes smo se malo skrili v eno jamo, odigrali 2 turnirja kamen, papir, škarje.., potem ko je rahlo manj rosilo pa smo nadaljevali proti balvanom. Seveda ko smo prišli do gor, so bili vsi mokri, tudi oreng previse je zamočilo in to je bilo to od našega upanja o suhih skalah za ta tabor. Ker se je vmes malo bolj ulilo, smo prevedrili pod velikim previsom, nato pa se podali proti kombiju in avtu. Seveda je bilo treba tudi ta dan nekaj poplezati, ker govorimo o 1.11. (prazniku..), smo imeli na izbiro zgolj isti balvanski center kot dan prej, DEŠ. Seveda ni bilo s tem nič narobe, mlajši so napadali projekte od dneva prej in plezali predvsem težje balvane, starejši pa so napadli vse po vrsti. Ker je bil to zadnji dan tabora, so se tastarejši udeleženci že prvi dan tabora domislili, da bomo zadnji večer izvedli mini talente, vsi so sami izbrali eno točko/talent ki so jo 2 dni pridno trenirali, ta večer pa je bil na sporedu show. Super vzdušje, za nagrado pa nam je Vita pripravila okusen šmoren!

Zadnji dan smo gledali napoved za celoten zahoden in centralen del slovenije, žal pa so nam ostali na izbiro samo plezalni centri, ker, kot lahko predvidevate, je bil vsepovsod dž... Odločili smo se za obisk Kranjske Scene, ki je med novejšimi centri pri nas, večina pa nas tam še ni bila. Super center, dobri balvani, prav vsi pa mislim da so se ta dan do konca naplezali, porabili vso kožo, vso energijo in mislim da vsi z dobro voljo in željo po še zaključili tabor.

Spodaj nekaj fotk, tokrat nič kaj spektakularne, no, nekatere vseeno so, bi bile pa verjetno še lepše, če bi bile s skale ;D

Pozdravljeni,

Vse zainteresirane člane in ljubitelje dry-toolinga vabimo, da se nam pridružijo na plezalno-izobraževalnem dnevu. Namen druženja je, da alpinistom (tečajnikom, pripravnikom in ostalim) dodatno razširimo obzorja ter jih podučimo o tehniki plezanja in treniranja z lednim orodjem v skali. Dry-toolanje je na alpinistični sceni prisotno že nekaj časa, zato želimo tudi pri nas gojiti ta duh napredka. Več si lahko preberete na povezavi.

Datum ture: sobota, 06.12.2025

Čas odhoda: okoli 9:00

Lokacija ture: Sporočimo ob prijavi, ko bo znano število udeležencev.

Oprema: Dereze, cepini. Več info ob prijavi.

Prijave zbiram do srede 26.11.2025 na brkonapoti@gmail.com

Lep pozdrav, Matej

V idiličnih jesenskih razmerah smo v Logarski dolini in njeni okolici, 18. in 19. oktobra, izvedli zaključni izlet šole večraztežajnih smeri, ki smo jo PAKovci vodili vse od aprila. Zadnje, poizpitno poglavje šole je pomenilo bolj ali manj samostojno plezanje navez pod budnim očesom inštruktorjev, hkrati pa tudi spoznavanje novih lokacij in možnosti, ki so predstavljene mdr. v vodniku z modernimi večraztežajnimi smermi v naših gorah.

Sobotni dan smo preživeli v steni Klemenče peči; sončno, toplo vreme, čista samota (samo PAKovci!), relativno slaba skala in v nekaterih smereh tudi zelo skopa opremljenost. Plezali smo v navezah:

• Matej Zorko, Urška Sojč: smeri Sivi volk (spodnji del), Friko in Sarti;

• Blaž Kramer, Miha Rainer, Andreja Malus: smeri Sivi volk in Hriboplazilec;

• Matej Balant, Bojana Pleterski, Jakob Mlakar: smeri Sarti, Snorky in Sivi volk;

• Nejc Pozvek, Jan Luzar, Romana Tomšič: smeri Muca copatarica (varianta) in Sarti (Roma in Nejc).

Pridruženi članici ekipe Sabina Rainer in Nataša Kalin sta ta dan kolesarili po panoramski poti, Luka Žveglič pa se nam je pridružil ob koncu dneva, ki smo ga zaključili z odlično in obilno večerjo v Logarskem kotu, kjer nas je večina tudi prespala.

Nedeljo so plezalci izkoristili za plezanje nad Okrešljem, v južni steni Mrzle gore. Naveza Kramer-Žveglič je preplezala smer Jernejev meč, naveza Zorko-Tomšič-Rainer M. pa Direktno. Na drugi strani doline so v jesenskem grebenčkanju pod Nejčevim vodstvom uživale/trpele Andreja, Bojana in Sabina; iz Robanovega kota so se z avtom zapeljali na »sedlo« in se mimo kamnite mize ter Knezove planine odpravili do pastirskega stana pod Utami, od tam pa po grebenu do Krofičke in po severni strani nazaj na Strelovec, kjer je pretežni del dneva preživela Nataša. Zaradi pred-ponedeljkovega razpoloženja je bila analiza pr'Lampi v Lučah tokrat bolj skopa.

Galerijo je – kot smo že navajeni – vzorno pripravil Miha, vtis - čudovit, strnjen zapis doživetja - pa je tokrat prispeval Luka.

-----------

Luka Žveglič: Jernejev meč

Letni del alpnistične šole oz. šole večraztežajk smo zaključili z dvodnevnim v Logarski dolini. Ekipi sem se pridružil v soboto proti večeru v plezališču Klemenča peč. Zvečer smo se po dolgem kombiniranju in usklajevanju želja in sposobnosti odločili za plezanje v Mrzli gori, nad meni ljubim Okrešljem. Z Blažem Kramerjem sva izbrala navrtano smer Jernejev meč (5c). Ravno prava smer za plezalnega začetnika, kot sem sam.

Zjutraj nas je pričakala nizka oblačnost z upanjem, da bo nad Orešljem nad oblaki sončen dan. Okrešljeva krnica nas je pričakala s precej spremenjeno podobo. Podor je nekoliko premaknil izvir Savinje. Tudi višje je pogled proti Rinkam razkril nove spremembe. Iz sredine Turskega žleba je plaz proti Okrešlju odnesel celotno melišče, ki se je prej vleklo od ustja Žleba proti dnu. Znameniti balvan na vhodu v Žleb pa še trmasto vztraja. Podobno je plaz odnesel del melišča tudi izpod Štajerske Rinke.

Dostop do smeri je bil precej enostaven, saj se na tem mestu planinska pot proti Savinjskemu sedlu probliža steni; do vstopa v smer je s poti le pet minut. V smer sva vstopila v prijetnem sončku. Vsak raztežaj je ponudil kak izzivalen detajl. Prvi je prišel že po nekaj metrih in ponovno sem se spraševal, če je tole sploh zame … Očitno se počasi ogrevam in vsak raztežaj je bilo plezanje lažje, pa tudi tehnično vedno boljše. Zadnji raztežaj je bil najtežji, a plezalsko najlepši. Sonce naju je prijetno grelo. Skala je bila še kar solidna za pregovorno krušljivo Mrzlo goro. Po smeri sva se spustila z dvema spustoma ob vrvi. Blaž me je prijazno mentoriral pri pripravi »abzajla«.

Pod smerjo sva se malo posončila, Blaž pa je zlezel še prvi raztežaj sosednje smeri. Nesreča nikoili ne počiva in kamenček sem dobil direktno v oko. A sreča v nesreči, po tednu dni posledic poškodbe skoraj ne čutim več.

Vesel sem, da sem lahko plezal z Blažem. Seveda tehnično zadeve obvlada, predvsem pa mi s svojo mirnostjo in osredotočenostjo daje samozavest, da rešim vse težave na vzponu. Približuje se zima, plezarija se seli na Primorsko in v dvorane, počasi pa bomo na plano potegnili tudi cepine in dereze.

Veste kaj? Tele babje zadevščine je pa res fajn organizirat! Sploh, ko si ti na vabilo odzove 12 plezalk, pohodov, kulinarike in klepeta željnih. Pa da ne govorimo o ustvarjanju in ročnih spretnostih! Poimenovane in zbrane: Sandra, Alenka, Romana, Bojana, Natalija, Martina, Tanja, Barbara, Julita, Leonida, Nataša, Sabina.

Letos nas povabim na Krk. Jp. Je blizu in vse zgoraj napisano je vsem, ki se vračamo na Krk, pisano na kožo in je mogoče izvajat v skoraj vseh vremenskih razmerah. 

Projekt iskanja apartmaja za 12 oseb je uspel v nulo. Terasa in kuhinja top za večarne in jutranje dejavnosti, tudi dogovore za dnevne aktivnosti. Petkov večer po ovinkasti vožnji in nekaj cestnih zaprek,  pričnemo z obilno večerjo, končamo pa z uspešnim dogovorom, po hudih pogajanjih z plezalno vodjo Romo, da gremo v soboto plezat v vsem neznan, a obetajoč, plezalni sektor Bag. 

Sončno jutro in prelep sprehod nad klifi ob obali in skozi borov gozdiček nas pripelje do plezališča. Seveda ga zasedemo celega. Naslednjih 5ur je prostor pod oblaki, s čudovitim razgledom, naš. Ena se sprehodi, druge pa se vendar naplezamo v dobri, malo roza obarvani ostri apnenčasti skali. V senci nas popoldan že pošteno zahladi, zato nas spodbudi Sandrino vabilo na pohodič do svetilnika, do rta Škuljica. To, da bo zvečer na rtu koncert in kup angležev, nam je zanimivo in hkrati znak, da poberemo šila in kopita ter se odpravimo proti aparmaju. (Drugače so pešpoti in kolesarske, če še ne veste, na Krku res lepe in dobro označene; priporočam.) Pugumne se stuširajo kar v morju, ostale pa hitro pripravljat domačo gobovo župco in palačinke. To je užitek v kuhinji. Toooolikooo zagnanosti, izmenjave infoormacij - no kuharskih, družinskih, vzgojnih - da je večerja na mah na mizi. Sledila je evalvacija dneva: daljši pohod v Velo luko (Barbi), plezanje v Bagu in pohodič do rtiča, vmes malo tu, malo tam je Roma doštrikala pol puloverja, da se je ta dan vsaj malo utrudila. Skratka, popolno!

Nedelja je bila v pričakovanju neurja in vetra. In res, do 14najste je bil celo uradno zaprt most na Krk. Nič ne de. Pogovorov, načrtov, štrikanja... ne zmanjka. Ko le malo pojenja dež se odpeljemo do picerije, malo pred mostom. Da le ne bi premalo pojedle in počvekale še vse skupaj. Začetek vožnje proti domu preživimo še ob zmernih bočnih sunkih burje, ko pa se vreme dokončno umiri in obpeljemo snegec, še odložimo Romo in se vrnemo domov najbližnjim.

Galerija

Ja pa ne pozabite! Obvezno branje in legendarna Romina! Cukr naš tale Roma!

Ena mlada bejba se je pozibavala

na novem štriku tam sredi stene.

Ko je ugotovila, da stvar je zanimiva

je poklicala še enajst lušnih bejb.

To je mau za uvod...k smo itak sm guncale...

Babuške le smo se zbrale,

in "spet" na Krk odropotale...

Pri Romi ves kufe, Činar popile,

in vse palačinke, kao za na pot, pomlatile...

V kombiju tut navigacija čist odpove,

ko babji čvek se kmal začne...

Itak krivi cestarji Hrvati,

če ne znajo oznake brati...

Sobe imele smo za dva,

tako da fajn komoditeta je bila...

Itak hrane, pijače blo preveč,

a polna miza je prou hitro preč...

Kam bomo pa jutri šle?

Zjutraj šlogarca in kufe pove...

Izbrale novo skalo in smeri,

lahko kar peške do tja prišli...

Roma itak neki žlobudrala,

ker skala ni glih prave plezarije ponujala...

Poplezavanja, vetra, mraza kmalu je dovolj,

četica odpravi se v "babji dol"...

Do svetilnika lahkoten je sprehod,

narava, svetloba čudovita vse okrog...

Foto sešn kar hitro naredile, 

nismo se preveč trudile,

a vseeno miljon fotk me naredile...

Punce itak vse recepte obnovile,

zvečer super gobovo juho naredile...

Gobice so ziher ble taprave,

da so razplamtele se razprave...

Tanja streljala je z očmi,

vsi lasje so ji pokonci šli,

ko ciganska tema se vrti, vrti...

"Oldie" štrika med razpravo,

da ohladi si malo glavo...

Ker tut šola je pereč problem,

mame vejo, takole ti povem...

Punce imele so tudi predpripravo,

kako starostnikom zrihtat vso dostavo...

Vreme babuškam je čist služilo,

drugi dan se je ulilo...

Pa spet kufe in fruštek znan,

debate, smeha za cel dan...

Roma skor pulover naštrikala,

ker tolk se je tam načakala...

Bojana pa ziher izpit u piko naredi,

saj celo deževno nedeljo se le uči...

Na koncu pa še modrovale,

kaj če bi se večkrat takole zbrale...

Japajade...

Ne da se mi več...kar dodajte še kej..zmanjkalo idej...pozabila..

Ajd..

18. in 19. oktobra s plezanjem v Logarski dolini zaključujemo šolo večraztežajnih smeri. Pol leta druženja, precej ur v predavalnici, mnogo več na terenu, izleti, tabori ... in izpit. Ta bo na sporedu že vikend poprej (11. 10.), sledi pa plezanje v bolj ali manj samostojnih navezah - takrat že skoraj pripravnikov - v dolgih športnih in modernih alpskih smereh.

V kolikor se želiš pridružiti zaključni skupni turi (si torej suveren gorohodec ali samostojno plezaš v hribih), me pokliči za prijavo (040 508 327).

Srečno!

Šole večraztežajk PAK 2025, ki se je družila vse od aprila, zaključuje svoje delo z izpiti v plezališču Armeško, in sicer v soboto, 11. oktobra, med 9. in 14. uro. Večje gneče ne pričakujemo, bomo pa zasedli par lažjih smeri.

Srečno!

Tudi letos nam ne uide - klubski kostanjev piknik, seveda! Vabljeni v soboto, 11. oktobra, po 17. uri, k Sandri na Golek. Vstopnina: merica kostanja ali kakšna druga dobrota; saj smo že navajeni, kajne?;)

Se vidimo in poveselimo darov jeseni.

September v smislu treningov in izletov tekmovalcev ni bil pretiroma pester, saj se je v prvem tednu še izvajala delovna akcija v ZMŠ Krško, kjer smo bili vsi speti. Teden kasneje so se začele redne vadbe, prav so se začeli resni treningi tekmovalcev za sezono 2025/26. No, seveda z malo manj zahtevnimi treningi takoj v začetku, saj je kar nekaj tekmovalcev čez poletje počivalo in je potrebno prste na rokah in nogah ponovno navaditi na stare napore.

V septembru smo tako malo več energije namenili samim treningom, vikend treningi pa so še v povojih.

Sicer smo izvedli 2 traninga, enega skalnega z manj udeleženci v Kamniški Bistrici in drugega na plastiki v Balvaniji v Ljubljani.

Najprej kratko poročilo s Kamniške Bistrice oz. doživljanje dneva skozi oči Mihe, ki je je dosegel ta dan nov mejnik:

"Po krajšem premoru smo se v soboto spet odpravili v skalo – letos prvič v Kamniško Bistrico. Že ob osmih zjutraj smo se zbrali (jaz- Miha, Eva, Katja, Vita in Ambrož) in skupaj krenili na pot.
Ob prihodu smo naložili crash pade na rame, pograbili še ostalo opremo in se podali proti balvanom. Kot vedno smo se na hitro ogreli in nato čim prej začeli plezati. Najprej smo se ogreli na lažjih linijah, potem pa hitro prešli na resnejše – najprej 6b in nato 7a, ki smo ju splezali skoraj vsi, čeprav je bila skala celo malo vlažna in nekje tudi mokra.
Sledil je prestop na naslednji blok. Tam nas je čakal še en 7a, ki poteka po levem robu. Jaz sem ga splezal kar hitro, zato sem takoj usmeril pogled na sosednjo linijo – ocenjena 7c. Najprej sem ga enkrat probal in padel že na drugem gibu. Vzel sem si čas, pogledal video-beto in šel čez vse posamezne gibe. Presenetilo me je, da sem jih kar hitro osvojil. Potem pa počitek, globok vdih in resen poskus od začetka. Prvi gib, malo na ramo, potem krimpast podprijem, prestavim noge in poženem na šalco, kar naenkrat sem bil čez težek del. Poplezal sem še do vrha in se vsedel. Moj prvi 7c! To je bil cilj, ki sem si ga zastavil za poletje. Občutek je bil zelo dober – mešanica veselja in navdušenja.
Medtem so punce vztrajno plezale svojo linijo – najprej so skoraj vse preplezale 7a po robu, potem pa poskusile še 7a+, ki je precej fizičen in se začne z slabimi krimpi konča pa z manjšim skokom. Tokrat jim ni uspelo, saj jim je zmanjkalo malo energije, zato ga bojo naslednjič probale malo prej.
Ko smo se naplezali do konca, smo vse spakirali, vrnili crash pade na rame in se odpravili proti avtu. Vsi smo bli kar lačni, zato smo v Krškem dan zaključili v Margeriti."

Zadnji vikend v septembru pa smo izvedli mešan trening mlajše in tekmovalne skupine v Balvaniji. Udeležili so se ga Miha, Katja in Bor s strani starejših tekmovalcev in Ajda, Nejc in Liam s strani mlajših tekmovalcev.

Super dan v ljubljanski Balvaniji, mlajši, ki še nimajo toliko izkušen so svojo kožo in energijo porabili malo prehitro. A vseeno so se naplezali in utrudili. Trenerja sva jih držala nazaj kolikor se je dalo a poskusi so se kar nabirali eden za drugim. Starejši so se zadev lotili malo bolj sistematično, no, vsaj v večini. :) Po nekaj urah treninga, smo plezalen dan zaključili z igranjem ročnega nogometa. Seveda po stretchingu itd... :D

Spodaj nekaj fotk iz Kamniške in Balvanije.

Zakorakali smo že v jesen, dnevi so se začeli krajšati in kmalu bo postalo še mrzli in mokri, tako da bodo spet aktualne PAK-ove umetne stene (od srede 01.10.2025 naprej!).

S plačilom klubske članarine za uporabo sten so člani upravičeni do plezanja na vseh klubskih umetnih stenah (ŠD Brežice in ZMŠ Krško) v točno določenih terminih.

ŠD Brežice: - Ponedeljek 19:00 - 21:00     - Sreda 19:00 - 21:00 (samo velika stena)    - Četrtek 19:00 - 21:00     - Petek (Družinski termin) 16:30 - 18:30

MC Krško: - Torek 19:00 - 21:00 (Se izvaja od novembra naprej!)

S klubsko članarino se direktno podpre delovanje kluba. Namen članarine je tudi nabava opreme za klubske umetne stene, nabava materiala za opremljanje klubskih naravnih plezališč, za organizacijo in izvedbo tekmovanj v športnem plezanju ter za organizacijo in izvedbo klubskih dogodkov.

V klub se lahko včlanite tudi tisti, ki ne plezate, a bi vseeno želeli postati naši člani in tako podpreti naše delovanje. Hvaležni vam bomo.

Na zadnji seji IO PAK smo sprejeli naslednje vrste in višine klubske članarine za plezalno sezono 2025/26. Klubska članarina velja od oktobra 2025 do septembra 2026. Vse vrste članarin si lahko ogledate tukaj.

  Kdor prvič plačuje klubsko članarino, mora izpolnit še klubsko pristopno izjavo in jo lastnoročno podpisati. Izpolnjeno pristopno izjavo skenirano pošljite na info@pak.si ali jo pustite pri odgovorni osebi na terminu v ŠD Brežice ali v ZMŠ Krško.

Podatki za nakazilo:

Predvsem zaradi pestrega dogajanja na naših stenah in pričetka vadb, je izostalo poročilo tekmovalcev za avgust. Sicer veliko drugega časa ni bilo, a vseeno se je nekaj plezalo.

Izvedli smo en pripravljalni trening v Mačkovcu. Na kaj smo se pripravljali? Seveda na 2. tabor, ki je bil  na sporedu zgolj nekaj dni po obisku Mačkovca. V grobem nam letošnje poletje ni bilo tako naklonjeno za skalne treninge, a vseeno je bil cilj vzdrževati formo in kaj stisniti.

Kot rečeno glavno dogajanje avgusta je bil tabor v Posočju. Sicer se je odvijal ravno na sredini avgusta, ko je zaradi praznika že tako veliko ljudi v teh koncih, a kaj čmo. :)

Tokrat smo računali na malo širšo udeležbo tekmovalcev oz. da v celoti zapolnimo kombi. To žal ni uspelo, saj se nam mlajši članici na koncu niso pridružili, za razliko od prejšnjega tabora pa se je pridružil še Bor. Tako da je ekipa sestala iz; Bora, Mihe, Eve, Vite in Katje. Tabor je potekal med 13. in 18. avgustom. Na koncu smo spali v Tolminu, plezali pa v Trnovem ob Soči. Zakaj nismo spali kje bližje? Zgodba za drugič…

Ker smo imeli prvi dan nepričakovano pester, je bil tudi neplezalen, a tako ali tako smo imeli v planu samo spoznavanje področja, saj smo bili prvič tu in tisti, ki še niste nikoli bolderirali, ko spoznavaš novo področje, veliko hodiš, iščeš poti in posamezne skale (balvane) s pomočjo katerih se potem probaš orientirati. Seveda smo se prej pozanimali kolikor se je le dalo, a vseeno, ko si tam je »vse drugače«.

Sledila sta 2 dneva plezarije, pester dan počitka in še 2 dni plezarije, kaj več bi tudi težko izstisnili iz sebe. V osnovi je bil takšen tudi plan, vreme je kar sodelovalo, tako da na koncu vse super. No pa da gremo povrsti. Prvi plezalen dan nas je vodil od začetnih sektorjev pa vse do sektorja gozdiček, ki je najbolj oddaljen sektor od parkirišča. Hoja do prvih bavlanov je bila kar dolga, na koncu smo od pogledu na prve balvane ob poti kar obstali in se dodobra ogreli na lažjih balvanih, prvi dnevi na novem območju in novem tipu skale so vedno pestri, saj ne veš točno kaj pričakovati. Seveda kot boste videli, smo tekom tabora ugotovili, da je tudi vodniček malo poseben, saj številke ki naj bi povedale težavnost balvanov večino časa res ne držijo, kar slabo če mene vprašaš ampak pustimo to. Ogrevali smo se na 4kah in 5tkah, se navajali na slabe stope in okrogle zlizane oprimke. »Projekt« dneva je bil zadnji 6a v dnevu, morda je bil 6a+, no vsaj v vodničku, realnost je bila drugačna :D Sicer lep balvan, oz. super linija samo malo težja kot smo pričakovali.

Naslednji dan je na koncu potekal zelo podobno kot 1. dan, z razliko tega, da smo kar štartali v sektorju Gozdiček, imeli dolg dostop, ki te zagreje že na začetku dne, nato pa smo plezali vse balvane v bližnji okolici +- 10 metrov od ruzakov. Ne misliti da jih je bilo malo, pester del gozda posejan s skalami in tudi pestrimi balvani. Nekateri so se spopadali s projekti od prvega dne (Tisti 6a+..), vsi smo si zadali cilj, da preplezamo oz. probamo čim več šestic, saj smo po prvem dnevu videli da nima smisla riniti v neke težje zadeve, saj bomo več odnesli z raznolikostjo kot pa projektiranjem ene ali dveh težkih linij. Miha in jaz sva dan zaključila po tem, ko sva projektirala 5b! Ja, prav ste prebrali, projektirala sva 5b…, študirala gibe, spraševala se kaj naredit tu, da bo to lažje :D…. Ampak po skupno vloženih cca 8 poskusov sva ga uspešno preplezala! Če ste spremljali naš instagram v preteklih dneh, ste lahko zasledili, da je Miha preplezal svoj prvi 7C, tako da ne, ni bila naša forma ampak čudni balvani. Bor, Eva, Vita in Katja pa so čez cel dan pridno nabirali vzpone, v 4kah, 5kah in 6tkah. Veliko je bilo drsanja (ne v drsalkah ampak plezalkah), saj so tehnični balvani terjali kar nekaj zdrsov na slabih stopih in slopastih robih. Dan smo zaključili s kopanjem v Soči, no bil je tudi spust po brzicah, prav vsi smo zaplavali v hladni vodi in pripomogli pri hitrejši regeneraciji mišic.

Sledil je dan pavze, katerega smo potrebovali, saj so bile roke že kar utrujene, verjetno pa je bil pri mladini to najbolj pester dan na taboru. Morda se sliši hecno, a ko boste prebrali kaj smo počeli, ja, to je bilo res nekaj ne-vsakdanjega. Odločil sem se, da dan počitka preživimo aktivno, vseeno pa da bo tudi zanimivo. Najprej je bil plan, da se povzpnemo po zelo strmih stopnicah ob hidroelektrarni zraven Bovca in pešačimo do izvira Gljun in slapu Virje, a ker sam nekaj časa nisem bil tam, nisem vedel da je zadeva sedaj zaprta za javnost (predvidevam da zato ker je »prenevarno…« saj so stopnice res strme in zanimiva izkušnja za vse). Plani so padli v vodo, namesto tega smo odigrali par rund Doubla in se podali proti glavni aktivnosti dneva. To je bil kanjoning/soteskanje/canyoning. Če še niste slišali za to, to je recimo temu adrenalinska hoja po kanjonu enega potoka, ki vsebuje spuste (kot po toboganu), skoke (visoke in nizke) in tudi abzajle, zipline, res ni da ni. Aja, pa pri večini teh zadev pristanevš v tolmunu potoka, ki je globok do par metrov, tako da ti hladna voda priteče za vrat ;) Ker smo plezalci, smo se že prej odločili (po priporočilu organizatorjev) za tehnično bolj zahteven kanjon. Pravilna odločitev! Imeli smo 2 vodiča, celotna skupina pa mislim da je štela nekje 14 članov. Najprej se je seveda treba povzpeti po bregu do vstopne točke v kanjon. Kar strm breg, cca 20. minut hoje in slabih 200m višinske razlike, vsak nosi svojo opremo, neopren, čelado, pas, nekateri pa smo dobili še dodatek, štrik, druga varnostna oprema.. Ko si dodobra prešvican od hoje, je treba obleči neopren in sledijo vsi varnostni napotki, nato sledi cca slabe 3 ure zabave. Na začetku je bila mladina malo bolj zadržana, ker niso točno vedeli v kaj se spuščajo, hoja v breg pa jih je izmučila :D Ampak potem, ko te nekje na sredini kanjona vodiči spustijo po cca 45m visokem slapu in kar nekaj skokih, nekateri manjši, nekateri kar visoki, drugi taki, da ne veš kaj te čaka, ker po navodilih vodiča zatečeš in skočiš, v zraku pa se vprašaš wau a tako daleč je to, a po pristanku v vodo si samo nasmejan in uživaš v izkušnji, vsake toliko časa malo zavpiješ od veselja in te 3 ure se res hitro odvijejo. Dan smo tokrat zaključili v bližnji piceriji, saj je soteskanje izpilo veliko energije in smo za razliko od preostalih dni, jedli v restavraciji.
Ne vem če sem kdaj omenil, mladina na taboru kuha sama, pred odhodom se naredi jedilnik po dnevih, vsak izbere kaj bo skuhal in tako je potem vsak dan nekdo drug za štedilnikom, ostali pa pomagajo/pomagamo pri pripravi. Če kdo še ne kuha, pa večkrat poprime za cet in gobico ter počisti posodo po obrokih.

Po pestrem dnevu, smo imeli pred sabo še 2 plezalna dneva. Predzaden dan sicer ni šel čisto po planih, začelo se je dobro, tokrat je bil dostop dolg pičli 2 minuti, ogreli smo se na lažjih balvanih, nato pa nasproti izstopne točke za rafte napadli balvan s šesticami in sedmicami. Po nekaj urah napenjanja, je bil Miha uspešen v večini linij na balvanu, punce in Bor pa so preplezali težke 6tice. Sledil je premik, iskali smo balvan, ki pa ga kar nismo našli, nakar ugotovim, da je očitno z brega od nastanga balvana struga večkrat narasla, malo reorganizirala skale in teh linij, ki smo jih želeli iti ni več oz. so trenutno nedostopne.. Kmalu je začelo tudi grmeti, tako da smo preventivno odšli do kombija, kjer smo prevedrili nevihto, tako pa tudi zaključili predzaden plezalni dan. 

Odločitev je padla, da bomo zadnji dan čim hitreje spakirali in preostlao energijo porabili na balvanih. Ista lokacija kot dan prej, samo na drugem bregu Soče smo bili na balvanih. Nekaj nizkih in kratkih za ogrevanje, dan pa smo končali na tehničnih slabih, saj smo bili vsi že dodobra izmučeni, kože več ni bilo, če se mene vpraša, uspeh! Seveda tabora nismo morali zaključiti drugače kot pa s slikanjem in hitrim skokom v Sočo.

Morda tokrat ni bilo toliko govora o ocenah in preplezanih specifičnih balvanih, a verjamem da so vsi odnesli kar nekaj, izpilili tehniko, predvsem so se naučili zaupati slabim stopkom, vsi skupaj pa smo se naučili, da je ta vodniček bolj groba usmeritev in smo plezali vse balvane poprek, ki so izgledali zanimivi, so zahtevali od nas nekaj več itd.

Kot je v navadi, veliko fotk spodaj :)

Vsako leto je to kar velik zalogaj, saj delujemo na treh oz. štirih stenah če ločeno jemljemo brežiško veliko in manjšo steno. Letošnje leto je bilo sicer še toliko bolj pestro, saj smo se lotili še konkretnih vzdrževalnih del na steni v Krškem, ki so prinesle tudi veliko sprememb. Projekt je trajal kar 14 dni, velikokrat pa je delo potekalo od jutra pa do poznih večernih ur.

Pa gremo lepo po vrsti. Najprej je bila na sporedu delovna akcija v Brestanici. Na novo smo preopremili tako visoko steno, kot tudi nižji del oz. prečko. V primerjavi s prejšnjimi leti, smo nekoliko več časa in energije namenili prečki, pobrali tudi veliko dobrih grifou z zgornje bolderce in jih prestavili v veliko dvorano. Končen rezultat je dodobra napolnjena prečka in mislim da 11 ali 12 novih smeri.

V juliju smo se spopadli z delovno akcijo na mali steni v ŠD Brežice. Izvedba akcij na malih plezalnih stenah je ponavadi fizično malo manj naporna, saj se izognemo visenja v pasu ali pa dela z odrom a smo, kot je v navadi oprali vse oprimke, kar pa spet predstavlja druge vrste izziv. Tokrat so veliko dela v dopoldanskem času opravili starejši tekmovalci, ki so pomagali pri pobiranju oprimkov s stene, prevozu (S šajtrgo) in pranju oprimkov. Popoldanski del pa je bil namenjen ponovnem nameščanju oprimkov nazaj na steno, mašine pa so pele pozno v večer. Sicer je v planu, da se nekaj oprimkov in stopov še doda na steno, tako da recimo da še nismo končali

Proti koncu počitnic oz. na koncu še prvi teden septembra, pa je na vrsto prišla še mala plezalna stena v ZMŠ Krško. Želja je bila, da se sicer ta projekt izvede prej, a žal so usklajevanja potekala malo dlje kot smo si želeli. Začelo se je standardno, s pobiranjem oprimkov, nato s pranjem, dodali pa smo še rezanje blazin in pripravo prostora na nadaljno akcijo. Ker je bil celoten projekt kar zajeten, smo sodelovali z mizarjem in njegovo ekipo. Prvih nekaj dni, je potekala demontaža starih plat in konstrukcije, potem pa je vzporedno potekala namestitev nove konstrukcije in plat, kjer je bilo to potrebno. Dopoldan je mizar s svojo ekipo pripravljal kontrukcijo, nameščal plate itd., popoldan pa so na pomoč priskočili starejši tekmovalci skupaj s katerimi, smo skrbeli, da mizarjem ne zmanka plat za montažo, povrtali smo luknje, odstranili stare pribitne matice in instalirali nove večje in boljše, saj so se zadeve od montaže te stene malenkost spremenile. Po dobrem tednu je bila stena končana, no, ne v celoti. Potrebovala je še novo barvanje in instalacijo oprimkov. Bomo rekli standardna ekipa se je lotila barvanja stene, najprej z belo, nato pa smo jo popestrili z novimi vzorci. Končna podoba je bila res lepa, zadnje dni pred pričetkom vadb, pa smo šraufali orpimke. Sicer tudi ta projekt še ni v celoti končan, saj smo naročili še veliko novih oprimkov in piramid, ki naj bi bili tu v roku enega meseca. Tako da bomo predvidoma proti med/pred/po krompirjevih počitnicah ponovno spraznili celo steno in namestili nove oprimke, ki jih bo za cca polovico stene.

Na kratko tako. Sicer kot vidite, nas nekaj dela še čaka. Nisem tudi omenil, da je zaradi zajetnega dela na steni v ZMŠ Krško enostavno zmanjkalo časa, da dodamo še nekaj smeri na veliko plezalno steno v Brežicah 

Posebna zahvala gre vsem, ki ste sodelovali na teh akcijah, še posebej pa hvala vsem starejšim tekmovalcem, ki ste nam priskočili na pomoč; Miha, Katja, Vita, Eva, Jure in Bor. Prav vsi vi ste bili odločilni faktor, da smo zadeve pripravili pravočasno in steno pripravili do prvih vadb. Seveda potrebno je omeniti tudi glavne šraufače, Aljaža in Roka. Pa da ne bo pomote tudi jaz (Ambrož) sem sodeloval, mislim da celo vse dni ko se je karkoli delalo.

Spodaj nekaj fotk z delovnih akcij čez poletje.

Očetje in dedki vabljeni na 2. očkov vikend, ki bo trajal med 03.10.2025 - 05.10.2025.

Odhod planiramo v petek 3.10. okoli 16.00 ure iz KK.

Lokacija: Vipava, Kamp Tura
Dejavnosti: Plezanje, feratanje, pohodništvo, kolesarjenje, jahanje na ranču, pohod po sledeh vipavskih vitezov, ali pa samo uživanje in druženje,.. Dva sva že prijavljena, ostali pa prijavo potrdite Petru.

Na povezavi  si lahko ogledate utrinke 1. očkovega vikenda...

Prijave na: peter.sotelsek@gmail.com ali 041 738 694

V okviru prireditve Brežiški športni vikend smo plezalci znova odprli svoja vrata, tokrat 19. 9. 2025. Nismo vedeli, kakšen obisk pričakovati, saj v promocijo dogodka nismo usmerjali veliko energije, osredotočili pa smo se predvsem na družine, ki podpirajo naše mlade plezalce na vadbah. In ob 18. uri smo bili presenečeni, ko se je pod steno zbrala pisana množica vseh generacij, pod 10 napeljanimi smermi pa je nastala vrsta. Čudovito vzdušje, veselje ob premaganih izzivih, številne fotografije in videi, ki bodo ostali za vedno kot spomin na prve preplezane metre ... In tako sta minili debeli dve uri, ko smo se vsi malce utrudili, a zadovoljni in nasmejani s skupnimi močmi pospravili prizorišče.

Hvala ŠZ Brežice in Zavodu za šport Brežice za podporo, še posebej pa podjetju HESS, ki podpira naša prizadevanja in delovanje - tudi na tem dogodku. In seveda še ekipi, ki je petkov večer prijazno namenila plezanja željnim: Vita, Alenka, Julita, Sabina, Aljaž, Jure, Natalija, Martina in Nejc smo vam (ob podpori naših družin) omogočili nepozabne trenutke;)

Letos vabljene kljubske dame v plezališča na otok Krk. Tabor bo trajal od peteka, 3.10. popldan do nedelje, 5.10. zvečer.

Odhod bo predvidoma ob 16stih iz KK. Točno mesto zbora se še dogovorimo.

Plezale bomo v plezališčih: Portafortuna, Bag, Belove stene in daljše smerce na Krku (Golnar)  Za rezervo imamo plezališča nad Rijeko:  Kamenjak in Vela Peša.  Hiško še rezerviram. 

Pa prav leeeepe pohodne ture.

Veliko se vas je že prijavilo, ostale pa še z veseljem vzamemo zraven.

Prijave k Sandri: sandra@pak.si , 031623167

Kot je tradicija že destletja - vsako leto izvedemo vsaj en začetni tečaj športnega plezanja in tudi letos ne bo nič drugače. Z oktobrom (3. 10.) začnemo jesensko izvedbo, informativni sestanek pa bo že v petek, 26. septembra, ob 19. uri, pod našo steno - velikanko v športni dvorani v Brežicah.

Več o tečajih, izvedbi in vsebini si lahko prebereš na našem spletišču, dodatne informacije in prijave pa zbiramo na info@pak.si.

Vabljen_a, da se pridružiš naši sredini!

V okviru Brežiškega športnega vikenda bomo tudi letos odprli naša vrata in povabili vse, ki si želite izkusiti navpičnice ali celo previsje naše brežiške velikanke, da se nam pridružite - in sicer v petek, 19. septembra, od 18. ure naprej, v športni dvorani Brežice. Za vstop v dvorano/pod steno so potrebna čista obuvala (plezalcem pa je navadno na voljo rumena garderoba pod tribunami).

Se vidimo!

Zadnja avgustovska sobota leta gospodovega 2025 je bila namenjena velikemu dogodku za našo malo sredino: akciji preopremljanja našega svetišča Nad Savo. Medse smo na pomoč povabili glavne slovenske protagoniste na opremljevalski sceni na čelu z legendarnim Vilijem Gučkom in legendama v nastajanju – Jurijem Ravnikom in Rajkom Zajcem. Pridružil se jim je še mojster Popo – Miha Popovič, na pomoč se je iz sosednje Sevnice pripeljal »naš« Edo Nepužlan. Lokalne barve smo zastopali Bojan Zorko, ki smo mu edinemu zaupali tudi mašinko, steno pa smo v jutranjih urah pripravili – nato pa se do večera ukvarjali s potjo – Miha Rainer, Jakob Mlakar in Nejc Pozvek, dopoldne je z nami rila tudi naša zlata Andreja Malus.

Do toplega kosila, ki smo ga v blaten in drseči breg zvlekli iz sosednje gostilne »Na gnoju«, je bilo pripravljenih večina lukenj, po kosilu pa je sledilo lepljenje nove robe. Osrednji protagonisti so do našega lokalnega kotička pokazali veliko mero naklonjenosti, da ne rečem navdušenja, in oplemenitili nekatere detajle ter obstoječe linije celo nadgradili z nekaj variantami. V duhu časa smo pristali tudi na nekatere minimalne korekcije v smeri plezanja z manj »jajc«, kar je bojda tudi bolj varno;) Pod črto pa smo le izjemno hvaležni za to, da nas je na domu obiskal Projekt O.S.P. in tako na najlepši možen način dopolnil četrtstoletnico našega plezališča.

Hvala vsem, še dežju, ki nas je, graditelje dostopne ceste, močil vse popoldne in naredil izjemne drsalne razmere. Zdaj, ko se je lepilo že posušilo, nam ostaja le še dolg odstranjevanja stare robe. In pa seveda vabilo vsem vam, da pridete pogledat.

Trenutno zastopstvo linij je približno prikazano spodaj, kako smo se imeli, pa najbolje prikaže Mihova galerija.

OBVESTILO

Začenši jutri, 30.08.2025, torej v soboto in nedeljo, bo potekala akcija preopremljanja v plezališču Nad Savo (Brestanica, Krško). V plezališču bo mogoče ponovno plezati v soboto, 06.09.2025, dalje. Plezališče bo ta čas zaprto.

Hvala za razumevanje, PAK in ekipa OSP.

Opomba 31/8:

Spremenjen datum ponovnega odprtja plezališča iz 02/09 na 06/09.

Ker smo v pripravah na projekt preopremljanja naše bolderce v MC Krško, pri katerem smo zaprosili za pomoč MO Krško, moramo v okviru najvišjega društvenega organa - Zbora članov oz. Skupščine sklepati o prenosu lastništva našega osnovnega sredstva v last MO Krško.

Vabilo je v prilogi; vabljeni torej, da se udeležite izrednega zbora članov, ki bo v četrtek, 28. avgusta, ob 18.45, v prostorih ZMŠ (MC) Krško.

Lep pozdrav!

Drugi večdnevni tabor večraztežajne šole PAK se je zasidral na Gorenjskem, na koncu (ali začetku) Doline – to je Zgornjesavske doline, kjer nad Ratečami kraljuje sevniška postojanka Slatna. Naj takoj na začetku izkažemo zahvalo PD Lisca Sevnica za gostoljubje! Dobra napoved in znova le približno polovična udeležba tečajnikov sta definirali dogajanje od Marijinega petka, 15., do klasične nedelje, 17. avgusta; nekateri so začeli že predčasno, nekateri tako tudi zaključili ali se priključili le za en dan.

Generalno in prevladujoče mnenje je, da je bil mini tabor uspešen. Plezalski veterani smo znova malce premigali kosti (z izjemo tistih, ki jim vseskozi uspeva vzdrževati visoko raven), udeleženci tečaja pa so vsi po vrsti dobili svojo »dozo« znanja in izkušenj – kolikor so si želeli in zaslužili. Znova smo ugotovili, da so gore še vedno kar daleč in še vedno precej visoke, na trenutke tudi zelo resne. Vsi smo se izkazali z dobro voljo in zavzetostjo, vsak je prispeval po svojih močeh in uspelo nam je odlično plezalno druženje. Udeležencem tako velja le pohvala za pristop in doprinos v našo ferajnovsko skupnost, ki jo na ta način gradimo, povezujemo, krepimo …

Podrobno poročilce po dnevih pa je sledeče …

V petek je bila prva na delu naveza Matej Zorko, Andreja Malus in Jakob Mlakar; po premišljevanju in usklajevanju ciljev se odločijo za Hudičev steber v Prisanku, kjer jim družbo dela še nekaj drugih (počasnejših) navez, a so vseeno zadovoljni z dnevnih izkupičkom. Večina ostalih ta dan zaradi časovne omejitve (odhod od doma) izbere nekoliko lažje ture; Sandra Voglar, Romana Tomšič in Boštjan Prosenik gredo iz Remšendola na prvo od Rabeljskih špic ter ugotovijo, da tovrstna brezpotja niso šala. Velika ekipa se pod vodstvom Petra Sotelška poda v dolino Belega potoka/Belih vod in napade tamkajšnjo lepotico - Diretissimo v Visoki polici; na velikopotezni turi v lepem sončnem vremenu sta ob Petru plezali Tanja Sotelšek Tušek in Bojana Pleterski, za njimi pa Grega Miklič in Luka Žveglič. Vsi so izkušnjo pohvalili, zgodbe bodo ostale v trajnem spominu. Miha Rainer in Nejc Pozvek sva po nekaj propadlih idejah na koncu pristala v Loški Koritnici in sprejela dolg dostop do Špice v Planji, tam pa preplezala skoraj idealno linijo moderne športne smeri Eremit (razmerje hoja:plezanje 3:1 pove marsikaj o turi).

Soboto smo zastavili v zmerno ambicioznem duhu; večina se je zadovoljila s plezanjem v severni steni Nad Šitom glave; Matej, Andreja in Peter P. so plezali Madonno, Peter S., Tanja in Bojana kombinacijo smeri okoli Tandare Mandare, Blaž Kramer, Grega in Luka pa so oddelali Smer po zajedi. Sandra, Boško in Roma so se potepali okoli Kanina (Žrd), Miha, Jakob in Nejc pa smo splezali še eno dolgo športno – Briljantino v Mangartu.

Po soboti so se naše vrste nekoliko razredčile, a smo nedeljski plezalci vseeno kljubovali slabi vremenski napovedi. Jakob in Andreja sta v NŠG preplezala varianto smeri Za dva groša Fantazije, za njo še smer Pikaču, Peter P., Bojana in Nejc pa smo zlezli Juševo. Kolesarji in pohodniki so ta čas odkrivali lepote Gorenjske, sredi popoldneva pa smo, začudeni nad še vedno solidnim vremenom, odpujsali proti domu.

Miha je o svojih doživetjih prispeval čudovito zgodbo, galerija in ostali prispevki pa so še v nastajanju.

Nejc Pozvek

V Posavskem alpinističnem klubu tudi letos izvajamo vadbo športnega plezanja za odrasle. K lanskemu enemu terminu v ŠD Brežice, ki se izvaja ob sredah 19:00-21:00, letos dodajamo še nov termin, ki bo ob ponedeljkih v MC Krško od 18:00-20:00!

Prijava na vadbo je možna samo preko spletnega obrazca (Po končani prijavi na mail prejmete sporočilo, v katerem se nahaja povezava za potrditev prijave, potrditi morate vsak prijavljen termin. Ker sistem prijav za odrasle še ni čisto dodelan, podajamo napotek: v drugem koraku namesto podatke staršev ponovno vnesite svoje podatke.) Osnovne informacije glede vadb, plačila in opreme so enaka kot pri otrocih, zato vas spodbujamo, da si jih preberete. Po spletni prijavi je potrebno ob prvem obisku vadbe prinesti še izpolnjeno in podpisano pisno prijavnico (a samo v primeru, da se še niste nikoli pred tem včlanili v klub in izpolnili takšne prijavnice).

Vpis je zaradi izjemnega zanimanja za plezanje omejen, saj želimo vadbe izvajati kvalitetno in predvsem varno.

Letos z rednimi vadbami začnemo že v ponedeljek, 8. septembra (MC Krško) oz. sredo, 10. septembra (ŠD Brežice).

Informacije: Ambrož Novak, 051 387 799, info@pak.si

V Posavskem alpinističnem klubu tudi letos izvajamo vadbo športnega plezanja. Predšolske otroke, osnovnošolce in srednješolce vabimo na naše plezalne stene v Športni dvorani Brežice, v MC Krško in v športni dvorani OŠ Brestanica.

Prijava na vadbo je možna samo preko spletnega obrazca (Po končani prijavi na mail prejmete sporočilo, v katerem se nahaja povezava za potrditev prijave, potrditi morate vsak prijavljen termin, v nasprotnem primeru prijava ni zaključena in vidna).

Vpis je zaradi izjemnega zanimanja za plezanje omejen, saj želimo vadbe izvajati kvalitetno in predvsem varno. Pomembno: otroka prijavite tudi, če je določen termin že zapolnjen, saj se v  prvem mesecu otroci še odločajo med več športi in je tudi nekaj odoajv.

Po spletni prijavi je potrebno ob prvem obisku vadbe prinesti še izpolnjeno in podpisano pisno prijavnico. Tako bo prijava tudi uradno zaključena.

V osnovi so vadbe zasnovane v podobni obliki kot lansko leto, priporočamo pa, da preberete opis vadb, kjer se nahaja tudi nekaj ključnih informacij.

Dodali smo 2 novi skupini,  dodaten trening za srednješolce, ki je na urniku v ŠD Brežice ob ponedeljkih od 18:00-19:30 (kot lansko leto pa imajo srednješolci še 1 termin v ZMŠ Krško ob sredah 19:00-20:30).

Kot obljubljeno smo dodali tudi perspektivno skupino v ŠD Brežice ob sredah od 17:45 do 19:00 letnik 2014 in starejši, v katero se prosim ne vpisujte sami, saj je za udeležbo v njen potrebna moja odobritev. Kot rečeno nekateri ste bili v to skupino že povabljeni, glede na lanske ambicije ali opažanja na vadbah (priporočilo trenerjev), če je bil pa kdo izpuščen in meni, da spada v to skupino ali pa se ji želi priključiti, me kontaktirajte in se pogovorimo.

Imamo tudi 2 tekmovalni skupini, eno za mlajše tekmovalce in drugo za malo starejše. Kot za perspektivno skupino, se tudi k tema skupinama priključite preko vabila trenerjev ali s predhodnim pogovorom z vodjo vadb.

Letos z rednimi vadbami začnemo že v ponedeljek, 8. septembra (Brežice) oz. torek, 9. septembra (MC Krško in Brestanica).

Informacije: Ambrož Novak, 051 387 799, info@pak.si

Letošnje poletje imamo na sporedu kar nekaj velikih projektov. Po uspešnem preopremljanju brestaniške in brežiških sten sta pred nami še dva velika zalogaja. Medtem ko se za največjega še pogajamo, pa je že jasno, da bomo zadnji avgustovski vikend (v soboto, 30. 8., in nedeljo, 31. 8.) preopremili naše "svetišče" - legendarno plezališče Nad Savo. Mojstrovina Andreja Sotelška in takratne zagnane ekipe, ki nam je omogočila plezanje zahtevnih (8a) smeri v domačih krajih in s tem pripomogla h kakovostnemu preskoku našega plezanja, bo po približno četrt stoletja dobila novo preobleko - lepljence.

Vabljeni, da priskočite na pomoč ali pa le obiščete akcijo in vidite največje slovenske mojstre tega posla pri delu. Zavoljo lažje organizacije mi čim prej sporočite svojo prisotnost.

Hvala in se vidimo!

Šole večraztežajnih smeri se bo na podaljšani vikend med 15. in 17. avgustom mudila na Gorenjskem. Taborili bomo na Slatni, od tam pa hodili na plezarije po okoliških gorah. Interesenti z ustrezno usposobljenostjo - samostojno (alpinistično) udejstvovanje v gorskem svetu - se javite Nejcu. Gore okoli ponujajo sicer tudi čudovite možnosti za planinske/gorniške izlete; če se odločite za to varianto, vas z veseljem sprejmemo zraven.

Kot v maju, se je skalni fokus vsaj delno nadaljeval še v juniju. Ponovno dlje kot do Mačkovca nismo prišli, a bilo je res vroče, tu je pa še ravno fino, da se da kaj zlezt. Izvedli smo 2 oz. 2 in pol treninga v Mačkovcu pred našim prvim glavnim ciljem poletja, to je bil tabor v Maltatalu.

Popotnica je bila dobra, Miha v Mačkovcu pridno nabira 7B-je in B+se. Punce pa pridno delajo na začetnih sedmicah. Katja je po nekaj obiskih, ko se je fokusirala na edino platko v mačkovcu po res malih krimpih to tudi zlezla. Sicer v trenutnem vodničku je ta bolder ocenjen zgolj z 6b, a sam sem videl že res veliko plezalcev, ki lezejo sedmice, tu pa nimajo za burek (govori pa se, da kmalu izide nov vodniček za Mačkovec, kjer bo veliko ocen usklajenih). Tako da z lahkoto pripišemo Katji prvi 7a balvan, pa še ta je kar konkreten! Vita in Eva, ki sta kakšen trening v Mačkovcu izpustili, pa pridno študirata gibe v tem in tudi ostalih sedmicah.

Proti koncu meseca, 28.6. smo se tokrat v manjši zasedbi odpravili na tabor v Maltatal. Tabora so se udeležili tastarejši, se pravi Katja, Eva, Vita in Miha. Za destinacijo smo izbrali Maltatal, je malo višje, tako da neke hude vročine kot pri nas nismo pričakovali, a vseeno je bilo kar toplo za plezanju po granitu. No tudi po apnencu ni nič lažje pri 30+ stopinjah. :) Plan je bil da plezamo 4 izmed 5ih dni, zaradi utrujenosti prvi dan, smo večerni sešn prestavili na naslednji dan in si vzeli res cel dan za plezarijo. Tako da prvi dan smo v popoldanskih urah postavili šotor, skuhali večerjo/kosilo, večer pa preživeli z igranjem družabnih iger. Naslednji dan smo se "zgodaj" recimo da nekje med 10to in 11to odpravili v plezališče. Namen dneva je bil, da splezamo oz. probamo čim več ne tako težkih balvanov. Dan smo previseli na šesticah, no skoraj v celoti. Našli smo 2 petki in na koncu dneva je Miha preplezal še en 7a. Pa da ne boste mislili da je bil to najtežji balvan v dnevu. Poizkusili smo kar nekaj 6b-jev, ki so kot nekakšna anomalija v Maltatalu, saj so lahko ali zelo lahki, ali pa tako težki, da se vprašaš kaj tu ne štima oz. kako tega ne moremo preplezati. Na same neuspehe v "lažjih" smereh se nismo preveč ozirali, saj so imeli nekateri balvani vseeno zanimive gibe, in jih je bilo vredno študirati in poizkušati.

Tretji dan smo planirali kot počitek, saj smo vedeli da bo nesmiselno plezati 4 dni zapored ali pa 3 in potem imeti pavzo, tako da smo se držali plana, počivali, za 4. dan pa smo se dogovorili, da se plezajo projekti, se pravi težji balvani. Dan počitka smo namenili panoramski vožji do Hochakmstrasse, lepa in zanimiva cesta, ki te pripelje na dobrih 1900m, kjer je postavljen ogromen jez in hidroelektrarna. Na poti ne manjka lepih slapov, mondenih plezališč... (poglejte fotke ;D) Sicer je bilo v okolici akumolacijskega jezera malo manj vode, saj je bil vročinski val zelo dolg, tako da ni bilo toliko potočkov, ki tečejo iz skoraj 3000m po celotnem pobočju do akumolacijskega jezera. Sprehod okoli akumolacijskega jezera je bil vseeno všečen, čeprav je bilo sonce kar močno, v potočkih pa se ni dalo ohladiti, ker so bili premalo vodnati..

No pa je le prišel 4. dan, ko so bili na sporedu težji balvani. Začeli smo tam, kjer smo 2. dan končali. Miha je dodal še 2 sedmici, za eno se je moral kar potruditi in naštudirati kako uporabiti malo bolj zapleteno petko, Vita je naštudirala in preplezala lep 7a z ne veliko težavami, nato pa se je tudi sama preizkusala v petkanju. Katja in Eva pa sta nekaj energije in časa vložili v študiranje 7a-ja, Katja je bila zelo blizu, Evi pa so nagajali malo manjši grifi. Kaj kmalu nam je vreme malo pokvarilo plane, prevedriti smo morali nekaj ploh, skale so se zmočile, sicer sva z Miho prehodila kar nekaj brega, da bi našla suho skalo, a žal neuspešno. Z preveč energije smo se odravili v kamp, skuhali kosilo/večerjo, za piko na i pa od žalosti pojedli preveč šmorna, ki so ga punce pripravile.

Zaradi neizpolnjenih planov, smo se odločili, da zadnji dan hitro (seveda ne prehitro) vse pospravimo, spakiramo in gremo v plezališče še po nekaj vrhov. Po ogrevanju, smo napadli La Balance 7a, klasika, katera je Mihi ušla že leto prej. Kljub temu, da je padel z zadnjega oprimka, je tudi letos bolder ostal nepreplezan, saj se je odločil, da nekaj energije prišpara še za kakšen težji balvan. To se mu je tudi obrestovalo, preplezal je 7b+, kar je bil najtežji vzpon tabora, prav tako pa izenačil njegov dosedanji najtežji uspeh. Glede na to, da ga je preplezal v enem dnevu, ni dvoma, da lahko letos poseže še po čem težjem ;) Vita je ponovila en 7a od lanskega leta, in preostanek energije namenila drugemu, ki pa je žal tudi tokrat ostal nepreplezan. Katja in Eva pa sta ponovno skupaj bili bitko z 7a-jem, ki je za manjše plezalce nekoliko težji, saj se zaporedje gibov zanj spremeni. Po kar dolgi bitki, je Eva preplezala detajl in padla na zadnjem gibu s šalce.... Sledilo je nekaj kletvic  a kmalu za tem so se strasti umirile, nabrala se je energija še za en poizkus in evo, Eva je zlezla svoj prvi 7a v skali! Čestitke! Kmalu za tem, je tudi Katja naštudirala kaj dela narobe in je na koncu kar z lahkoto (po kakšni uri, uri in pol poizkušanja) preplezala bolder, tako dosegla svoj 1. ali pa 2. 7a, odvisno na katere ocene se oziraš :)

S tem smo tudi zaključili naš tabor, no skoraj, na poti domov smo se morali ustaviti v MC'donaldsu da se okrepčamo po naporni plezariji =D

Spodaj seveda fotke, verjetno je največ fotk iz dneva počitka, a kaj čmo, ko smo plezali včasih pozabimo fotkati ali pa posnamemo vzpone ;)

Konec junija smo se PAKovci tradicionalno podali v PAKlenico. Tokrat v veliki večini med sredo, 25., in nedeljo, 29. junijem, rdeča nit letošnjega plezalnega dela pa je bila šola večraztežajk; ture se je udeležila dobra polovica tečajnikov – 6 udeležencev. Pakleniški teden so sicer otvorili naši »Avstralci«, ki so v Pakli preizkusili predvsem športnoplezalno pripravljenost, najdlje sta – kakopak – ostali Roma in Nina, levji delež posavskih glasov v kampu Popo in okoliških apartmajih pa smo v osrednjih petih dneh predstavljale aktivne družine, pari, takšne in drugačne naveze, ki zgodnje poletje in z njim vrhunec dolgih dni radi preživimo med morjem in strmimi pečinami. Stene, morje, kolesarske in pohodniške ture so ponudili številna nepozabna doživetja, prav tako bodo v spominu ostala večerna druženja ob mojstrih žara, mladinci so imeli svet in zgodbe zase.

In ker smo velik del časa namenili šoli večraztežajk, nanizajmo, kaj se je plezalo (približno v časovnem zaporedju; naveze s tečajniki): Albatros (Pozvek-Rainer), Flex&Rex (Voglar-Pleterski-Rainer S.), Zubatac + Orada (Pozvek-Pleterski-Voglar-Pozvek Lapuh), Centralni kamini (Sotelšek-Pleterski-Medved), Oliver Dragojević (družina Rainer), Severni greben + Akademski smjer (Pozvek-Sojč-Šalamon), Centralni kamini + Bračni smjer (Malus-Rainer in Zorko-Luzar), Bora (Zorko B.-Blaznik), Paparazzi (Zorko B.-Rainer), Doktor Frankenstein (Sotelšek-Sojč-Tušek Sotelšek), Trik/Šaleški smjer (Zorko-Luzar), Bračni smjer (Tomšič-Blaznik).

Ob predstavljenem naboru smo v različnih »netečajniških« navezah plezali še Mosoraško, Dreaming the lost friends, Juho, Rebeko in Danajo, Armadillona, Ljubljansko, Circus, gotovo pa smo pozabili še kakšno (ki ni vpisana v knjigi vzponov).

O pristnih, močnih, nepozabnih doživetjih lahko preberete v Bojanini zgodbi, oči napasete v galeriji (hvala Mihi Rainerju), ob poročilu pa pristavljamo doživet Jurijev zapis.

Govori se, da se prihodnje leto morda zamenja destinacija? Važno, da boš zraven!;)

Nejc Pozvek

V PAKlenico sem odšel z velikimi pričakovanji, po vseh lepih besedah, ki so se večkrat vrtele med letom šole večraztežajnih smeri. Kamp se mi je udomačil po parih urah skupaj z nekaj novimi obrazi sosedov, ki so se postopoma vračali s plezanj ali plaž. Za začetek vzpona štejem večerne priprave in pogovore o sestavi naveze, pa o izboru smeri. Ne vem po pravici ali smo dogovoril za Severno rebro ali Severni greben kot prvo smer in Akademskim kot drugo. Sproščenega vzdušja je bilo še od preteklega dne, čutil sem pa tudi že veliko pričakovanja plezalcev za naslednji dan. Z ogledom skic se mi je večer zaključil ob neki spodobni uri. Nejc, ki je vodil našo navezo, mi je zjutraj pred odhodom dodobro reduciral planirano prtljago, Urška, mislim, da jo odnesla nekoliko bolje. Po nekaj korakih iz parkinga smo v jutranji svežini kanjona dokaj hitro prišli do vstopa smeri. Severni greben se je začel tako prijazno, da bi človek lahko pozabil, da pleza, medtem ko lahko posluša škržate in se razgleduje po kanjonu. Zgornji del smeri mi je bil še lepši. Od komotnih mest sidrišč, do bršljana in preduha, celo Nejc je si je nehal žvižgat od lahkotnosti sprehoda, ki ga je dolgočasila, se mi zdi, v prvem delu. Pravljice je bilo relativno hitro konec, moči pa po eni uri plezanja še ogromno. Po poti vstopa v drugo smer smo srečali še kolege iz šole, ki so se prav tako selili na svojo sledečo smer. V Akademskem je Urša prevzela vodstvo, mene je pa že na prvem raztežaju uspelo tako navit, da sem posledice čutil še tričetrt poti nadaljevanja. Škržatov in razgledov, priznam, da sem opazil manj, čeprav so bili še bolj impresivni (morje). Dokler sem videl Urško ali Nejca sem skeniral vsak njun gib. Tako sem do zadnjega raztežaja nekako imel rešitve, energije pa verjetno vedno manj. Kamin na koncu je bil zame neizvedljiv. Še dobro da sta Nejcu in Urški na vrhu priskočila na pomoč mimoidoča Bojan in Maja, da je lahko s tehniko »vlečenja prasice« (po Sandrino) naša naveza uspešno zaključila vzpon. Pazljivosti in potrpežljivosti smo potrebovali še za sestop po zajlah in melišču. Po nekaj urah plezarije in sestopanja je bilo, enkrat za spremembo, videt asfalt na parkingu nekaj lepega. Tura je bila lepa in huda, boljše skale si nisem mogel zamislit, tudi koristnih nasvetov je bilo en kup. Izkušnja je bila super, prav tako tudi družba. Prijeten občutek skupnosti v brenkanjih po večerji je držal še nekaj časa in bo ostal lep spomin.

Jurij Šalamon

Športna zveza Brežice je v prvem tednu letošnjega julija organizirala prvi Tabor aktivnih doživetij 2025. V tem tednu smo bili na taboru prisotni tudi plezalci. Trenerji ŠPO Brežice smo  4desetim otrokom od 1-5. razreda predstavili športno plezanje. Razdelili so se v dve skupini. Otroci so plezali varovani od zgoraj na brežiški velikanki in tudi na manjši, balvanski steni. Dve uri sta še kako hitro minili. Otroci so bili zainteresirani za še. Seveda smo jih združno povabili k vpisu na plezalne vadbe za otroke z novim šolskim letom. Glede na zanimanje in vztrajnost otrok v steni bo podmladka v plezalnem športu še nekaj časa dovolj. Po dobrih dveh urah smo Arno, Tanja, Mia in Sandra otroke prepustili drugemu klubu. Otroci pa so nadaljevali pester šprtni program v  popoldanske ure. 

PAK

Vadbeno leto je naokoli, sledi malo daljši premor in v duhu tega, smo s skupinama odraslih plezalcev izvedli zaključno druženje v Mačkovcu. Sicer nihče izmed vadečih še ni skalni bolderaš, a tu je vpliv tega, da sem jaz po duši bolderaš prišel na plan, prav tako pa so po mojem mnenju bolderji primernejši za kakšno druženje, zaključek, saj je super tudi če ne plezaš veliko, malo posediš na blazinah, se podružiš itd.

To je drugače druga sezona, ko smo izvajali vadbe za odrasle, imeli smo 2 polni skupini, ki sta celo leto pridno trenirali interesa pa je morda še za kakšno dodatno grupo.

No, pa da opišem malo druženje, zbrali smo se v pri balvanu Mačkovec, super prostor za druženja, ima tudi kamnito mizo s šestimi kamnitimi stoli, kjer lahko med poizkusi malo počineš, mimo pa seveda teče Krka, ki lahko služi kot super osvežitev v vročih dneh. Kljub malo manjši vročini, smo imeli 2 kopalca, Jerneja in kužka od Rainerjev. :)

Za večino vadečih je bilo to prvo srečanje s skalnim bolderiranjem zato smo začeli z osnovami, podučil sem jih glede samega plezanja in spottanja (varovanja) pri balvanskem plezanju, ki je tudi dokaj specifično. Večino časa sem jih sicer "varoval" oz. čuval jaz, kasneje pa so se tudi sami preizkusili v tem. Prvih nekaj lažjih smeri je šlo hitro mimo, nato pa smo se podali tudi v kakšno malo težjo zadevo. Predvsem Miha in Marko sta "zarinila" v en 7A in ga poizkusila naštudirati. Po delih je šel, celotne zadeve pa ŠE nista povezala.

Dan smo zaključili ob pijači in jedači v piceriji, ki se imenuje enako kot balvanišče, no morda je nasprostno a nič za to. Se pravi picerija Mačkovec nam je postregla slastne pice in pivo, tako da za energijo in regeneracijo je bilo poskrbljeno!

Nekaj fotk z druženja spodaj oz. predvsem plezanja je spodaj.

Tradicionalna PAKlenica junij 2025

Vsako leto se ob dnevu državnosti že tradicionalno odpravljamo v Stari grad - Paklenico, kjer se zbere praktično vsa plezalna druščina Posavja.  Zato vabljeni vsi željni plezanja in plezalne družbe..

Paklenica je idealen prostor za združevanje različnih aktivnosti: od morja do frikanja in plezanja dolgih smeri, pohodništva, kolesarjenja, sprehajanja, lenarjenja, z zanimivostmi pa je bogata tudi bližnja okolica (rafting na Zrmanji, safari po Velebitu, enodnevni izleti z ladjico, starodavni mesti Zadar in Nin, NP Krka, NP Sjeverni Velebit, NP Kornati, zanimivi otoki). Galerija 2024

Plezali in družili se bomo vsaj od 25.06. (sreda) do 29.06. (nedelja). Seveda lahko pridete tudi prej ali se priključite kadarkoli vmes in za kolikor dni imate na voljo. Število udeležencev je neomejeno. Zagarantirana dobra družba in po potrebi vodene ture, usmerjanje vsekakor in pomoč pri odločitvah.

Vabljeni vsi člani kluba, še posebej alpinisti - plezalci željni plezanja večraztežajnih smeri in športni plezalci. Smeri je dovolj, da si vsakdo zadovolji plezalne, pohodne in kolesarske potrebe. Tudi morje bo ravno pravšnje za hlajenje razbolelih mišic na rest day.

Nastanili se bomo v kampu Villa POPO, kjer je prostora dovolj, senca zagotovljena, skupna kuhinja, hladilnik, mali skupni prostor pod streho in na prostem. Do morja, trgovine in barčka na obali je sprehoda 5 min, NP Paklenica je čisto blizu. V kampu lahko najamete tudi apartma, dovolj jih je tudi v bližnji okolici. Vsekakor bolj priporočamo nastanitev v kampu v šotorih, v avtodomih, saj bomo tako še bolj povezani preko celega dne in v večer. Cene so ugodne. Za APT pokličite čimprej.

S sabo imejte izkaznico PZS s poravnano članarino za leto 2025. Z njo imate 50% popusta pri plačilu vstopnice v NP Paklenica. Za plezanje krajših in dalših smeri v NP Paklenica obstaja samostojni vodniček Paklenica. Vsa ostala plazelišča v okolici so zbrana v vodničku Croatia.

Zaradi lažje organizacije in rezervacije kampa, da bo za vse in za vas poskrbljeno, mi prosim čimprej javite vašo prisotnost. Ne dvomim v veliko udeležbo. Še vedno smo se imeli super. Glede rezervacij apartmajev pa prosim sami kontaktirajte v kamp. Zaradi lažje organizacije in komunikacije s kampom, glede prevozov... ČAKAM prijave na sandra@pak.si in 031 623 167.

Lep pozdrav, Sandra

Na povabilo CPT Krško smo se predstavili na čudoviti predpoletni prireditvi z imenom Družinski piknik v parku, kjer nas je obiskalo lepo število mladih, ki se navdušujejo nad plezanjem. Nekateri so že v naših vrstah, vse ostale pa smo povabili, da se nam pridružijo v septembru. Gotovo jim bo všeč!

Zahvala gre v prvi vrsti Juretu in Tjaši, ki sta pripeljala svojo stenco, pri izvedbi pa smo z velikim veseljem pomagali Sandra (hvala za idejo in gurtne!), Katja, Julita in Nejc; seveda ob nepogrešljivi podpori naših družin.

Napočil je čas, ko bodo naši tekmovalci več časa preživeli v skali. Sicer je bila v začetku maja na sporedu še zadnja tekma, že med počitnicami, pa smo začeli našo poletno prakso in to je obisk skale.

Res da v mesecu maju nismo prišli dlje kot do Mačkovca, a vseeno. Začetek je tu, kljub manjši udeležbi na začetnih skalnih treningih, se veselimo poletja in novih uspehov.

Trenutno se išče projekte v Mačkovcu, saj so bile lažje linije že obkljukane, projektiranje pa je samo po sebi zelo pester in zelo zanimiv proces. Ni za vsakogar. Moraš kar zaupati vase in biti vesel z manjšim napredkom in le redko obkljukaš bolder v celoti, je pa to definitivno zadeva, ki ti da največ in te tudi največ nauči. Zaupanje v proces pa ti omogoči, da se lahko v prihodnje spoprimeš še s težjimi zadevami oz. nadaljuješ svoj trend napredka, bodisi v tehniki, bodisi v težavnosti balvanov/smeri..

V mesec maju, smo opravili 2 treninga v Mačkovcu, enega pa v Boulder Zoni v Zagrebu, a za spremembo ni bil namenjen pripravam za tekmo, ampak skalnemu treningu, tako da smo malo več časa preživeli na Kilter boardu.

Spodaj nekaj fotk.

Že od aprila PAKovci ponovno izvajamo alpinistično šolo, ki smo jo letos naslovili s šolo večraztežajnih smeri. V tem obdobju leta se ukvarjamo z letno tehniko in tako načrtujemo še vse tja do jeseni. Udeleženci so spoznali praktično že vse manevre, redno in pridno vadijo v Armeškem ter tako postopoma napredujejo.

Prva prava skupna tura je sovpadala s prvim poletnim dnem (in prvim pravim poletnim vikendom to sezono). V nedeljo, 1. junija, smo se iz Posavja zapeljali na Jermanco in pristopili pod JV steno Planjave oz. pod Staničev vrh. Že prej formirane naveze so izbrale vsaka svoje cilje in v vročem dnevu plezale ter pridobivale izkušnje nad dolino Repovega kota. Pozno popoldne smo vsi počasi sestopili in se ustavili še na analizi ture v Kamniški bistrici. V grobem lahko strnemo, da smo se vsi uspešno soočili z bolj ali manj "športnimi" smermi v resnem alpskem okolju, ki je od nas terjalo tudi precej energije za dostop in sestop, še posebej v precej vročem vremenu. Zgodaj v sezoni so nekatere stene še precej obložene z nebodigaterba kamenjem, rekdo varovanje pa je poskrbelo za zavedanje, da s športnimi/modernimi alpskimi smermi pri nas ni šale.

Plezali smo:

• Matej Zorko, Peter Požun, Luka Žveglič: Mrzlo postaja v Staničevem vrhu - s podaljškom, prečenjem Zeleniških špic;

• Nina Tomšič Polegek, Miha Rainer, Jan Luzar: Zvesta nevesta; Nina in Miha dodatno še Šepetanje

• Matej Balant, Jurij Šalamun, Andraž Maglica: Šepetanje

• Peter Sotelšek, Nik Hriberšek, Jakob Mlakar: Humar-Škarja v Planjavi (edina prava klasika dneva)

• Bojan Zorko in Maja Blaznik: Tračarije v JV steni Planjave

• Nejc Pozvek, Bojana Pleterski in Urška Sojč: Med oblaki v JV steni Planjave (obe navezi s sestopom čez Planjavske zelenice oz. po lovskem prehodu pod steno).

Vzponi že sijejo iz naše spletne knjige, krasijo jih bogati opisi in opombe. Na ta način prenašamo izkušnje in vtise na vse, ki pridejo za nami. Posebna zahvala gre Mihi Rainerju, ki je dan po turi že pripravil obsežno galerijo, Maji Blaznik za doživeto zgodbo in Janu Luzarju, katerega tekst lepo dopolni tole poročilo. Bravo!

Nejc Pozvek

V nedeljo, 1. junija 2025, smo se člani Posavskega alpinističnega kluba odpravili v Kamniško-Savinjske Alpe, kjer smo izvedli skupno plezalno turo v večraztežajnih športnih smereh. Za večino letošnjih tečajnikov je bila to prva izkušnja z večraztežajnim plezanjem v naravni skali, zato je dan potekal v znamenju učenja, vodenega plezanja in predvsem navdušenja.

Lokaciji ture sta bili dve dobro poznani plezališči v visokogorju: Planjava in Staničev vrh – obe ponujata kakovostne, večraztežajne smeri v čvrsti skali, primerne tako za uvod v večraztežajno plezanje kot za utrjevanje znanja pod vodstvom izkušenih plezalcev.

Vzpon smo začeli ob osmih zjutraj. Dostop do sten je trajal približno dve uri in pol, že sam pohod skozi alpsko pokrajino je pričaral pravo gorsko vzdušje. Plezalne razmere so bile odlične – stabilno vreme, suha skala in prijetne temperature so omogočile varno izvedbo ture.

Udeleženci smo bili razporejeni v naveze, vsako pa je vodil izkušen član kluba. Tečajniki smo tako imeli priložnost iz prve roke spoznati dinamiko večraztežajnega plezanja, komunikacijo v steni, nameščanje opreme in varovanje. Vse naveze so uspešno preplezale svoje smeri in dosegle vrh. Nekatere so plezale na Planjavo, druge na Staničev vrh, ki je z razgledno steno in čvrsto skalo ponudil lepo plezalno izkušnjo. Miha in Nina sta pokazala še dodatno motivacijo in v enem dnevu opravila dve smeri.

Med spustom v dolino je sledil kratek, a zelo osvežujoč postanek v naravnem tolmunu, napolnjenem z vodo iz stopljenega snega – eden tistih trenutkov, ki jih v gorah ne pozabiš zlahka.

K avtomobilom smo se vrnili okoli šeste ure zvečer. Zaključek dneva smo obeležili v koči pri Juriju, kjer smo ob domači hrani in sproščenem pogovoru strnili vtise in izkušnje. Za tečajnike je bila to pomembna prelomnica – prva večraztežajna tura, prvi občutek izpostavljenosti, prvi "štanti", pa tudi prva prava navezanost na partnerja in skupino.

Jan Luzar

V soboto 10.05.2025 se je odvijala letošnja 6. in tudi zadnja tekma Vzhodne lige 2025. Tekmovanje je potekalo v Prevaljah, za nas kar oddaljena lokacija, a center je res super. Od zadnjega obiska je prejel še nekaj posodobitev v balvanskem delu dvorane. Sama tekma je potekala zunaj oz. na zunanji steni plezalnega centra. Organizatorje lahko tokrat pohvalimo tako za priprave na tekmo, kot tudi za samo izvedbo, prav tako pa so tudi postavljalci opravili dobro delo, smeri so bile v večini ravno prav težke, otroci so dosegali visoke višine in so se tako tudi naplezali.

Na tekmi so nas zastopali:

- Mlajši cicibani: Žan Fiorelli, Liam Ledić

- Starejše cicibanke: Ajda Sotelšek, Lara Ogorelc, Nejc Krulec, Lea Fiorelli

- Mlajši dečki/deklice: Bor Klenovšek, Zoja Moškon, Sandra Žagar

- Starejše deklice: Katja Mešiček, Vita Omerzu

- Kadeti/kadetinje: Miha Petrišič, Eva Sluga

Zjutraj so tekmovali najmlajši, Liam in Žan sta se dobro znašla, Liam je sicer naredil manjšo napako v prvi smeri, ki ga je stala nekoliko višje uvrstitve, a vseeno je plezal dobro. Žan pa je s super predstavo v prvi in drugi smeri izenačil svojo letošnjo najvišjo uvrstitv in prejel diplomo za 5. mesto.

Vzporedno z njima so plezali še Zoja, Sandra in Bor. Punci sta plezali dobro, Sandra nabira tekmovalne izkušnje, Zoja se bori in poizkuša umiriti svoje plezanje smeri na tekmah, tokrat ji je to dobro uspelo, predvsem v 1. smeri je dosegla zelo lepo višino. Bor pa je mislim da lahko rečem na svojem najljubšem prizorišču plezal lepo, sproščeno, nekaj malega vzdržljivca mu je zmanjkalo za zgornji del 2. smeri a vseeno dosegel dobro 6. mesto!

Ob enih je štartala druga skupina tekmovalcev, to so bili starejši cicibani/cicibanke in starejši dečki/deklice. Vse 3 punce so si skupaj ogledale smeri, dosegle podobne višine, predvsem Leo in Ajdo je ločil zgolj 1 gib v drugi smeri, Lara pa je imela v prvi smeri malo smole saj ji je zdrs preprečil nadaljevanje plezanja.

Pri starejših deklicah sta plezali Vita in Katja, obe sta prišli s stene navite po prvi in drugi smeri, kar je dobro, saj to pomeni da so fajtale :) Obe sta dobro plezali prvo smer, prišli skoraj do zadnje platke, kjer je bilo že res težko, v drugi smeri, pa jima je zmanjkalo kanček odločnosti, pa bi si priplezali še nekaj metrov preden bi ju res čisto do konca navilo.

Dan so zaključili najstarejši s štartom ob 16:00. No, sicer so starejše cicibanke zaradi svoje številčnosti plezale na koncu vseeno dlje od njih... :) Tu sta plezala Eva in Miha. Eva je v enakih smereh kot Vita in Katja pred njo plezala zelo podobno. Rezultat dneva in sezone je ponovno pripadel Mihi, tokrat je priplezal tik pod vrh prve smeri, drugo pa je po kar kratki pavzi preplezal, sam je rekel, da še dobro, da je bila druga smer v osnovi "prelahka" za kadete, da so se lahko splezal tudi ne čisto spočit. Zaostal je zgolj za enim plezalcem in dosegel odlično drugo mesto. S tem pa si je tudi zagovotil uvrstitev na zmagovalni oder skupnega seštevka in domo prinesel pokal za 3. mesto.

Poleg Mihe, bi skupen rezultat izpostavil še za Liama in Žana, ki sta se super borila čez celo sezono, na koncu pa je Žan dosegel skupno 9. mesto., Liam pa 10., tik za njim. Pohvala gre tudi Boru, ki je bil kar konsistenten čez celo leto in se uvrščal tik za tekmovalce državnega prvenstva in zasedel dobro skupno 7. mesto.

Letošnje leto smo na same tekme Vzhodne lige poizkusili vključiti čim več tekmovalcev, da nabirajo izkušnje ali pa se samo iz "firbca" pomerijo z najboljšimi plezalci vzhoda, da vidijo koliko treninga je še potrebnega do tam. Končno število različnih tekmovalcev v tej sezoni je bilo 23., naša želja pa je, da te številke še malo okrepimo.

Trenerja sicer še zbirava zaključne misli sezone a tudi že razmišljava o prihodnji sezoni. Misli ne namenjava samo glede naše priprave in udeležbe prihodnje leto, ampak tudi o tem, kako ligo še izboljšati za večje število tekmovalcev. Tisti, ki redno prebirate poročila, veste, da sva večkrat povedali oz. izpostavili slabe zadeve samih tekem, upam da se vsaj nekatere odpravijo z naslednjo sezono, seveda pa je bilo kar nekaj tudi dobrih zadev na letošnji ligi, tako da se v vsakem primeru že veselimo prihodnjih sezon.

Poročilo in galerija v pripravi, spodaj pa si lahko ogledate rezultate tekmovanja.

Drugi vikend zapored je v Vojniku potekalo tekmovanje za naše mlade plezalce. Tokrat sicer ni bila to tekma vzhodne lige ampak Državno osnovnošolsko prvnestvo. Tekmoval je ožji krog tekmovalcev, saj so bile samo 2 kategoriji, letnik 2012/13 in letnik 2010/11.

Kategorija 2012/13: Lea Fiorelli, Nejc Krulec in Lana Lubšina

Kategorija 2010/11: Bor Klenovšek in Zoja Moškon

Tekmovanje v osnovi dokaj podobno kot teden prej, smeri se tudi niso drastično spremenile, seveda ne pomeni da so bile iste za vse kategorije, ampak organizator bi lahko vložil malo več truda v pripravo samega tekmovanja..

Tekmovalcev je bilo res veliko, predvsem teh brez licence, saj državno osnovnošolsko tekmovanje poteka ločeno za licencirane tekmovalce in nelicencirane.

Zjutra so plezali Lea, Nejc in Lana. Nejc je plezal kot naš prvi, saj je imel najnižjo štartno številko, žal pa je naredil manjšo napako v zgornjem delu smeri, ko je želel preskočiti manjšo muso in se je njegovo pelzanje zaključilo prej kot si je želel. Dosegel je 23. mesto. Kar nekaj časa kasneje je plezala Lana, ki je plezala super, prišla tik pod vrh smeri, zmanjkala sta ji zgolj 2 giba, dodaten gib, pa bi ji prinesel možnost plezanja v finalu, res škoda. Lea se je prav tako dobro borila, priplezala visoko v previsnem delu smeri, zmanjkalo pa je kanček moči za še višjo uvrstitev. Tekmovanje je končala nekje na sredini vseh tekmovalk.

Kasneje v dnevu sta plezala še Zoja in Bor. Punc je bilo veliko, organizator pa je v slogu Vzhodne lige, ki je potekala teden prej postavil pre-zahtevno smer, večina tekmovalk je padla pri grifu številka 9, 10 (cca 40 od 60 tekmovalk), najvišja višina pa je bila zgolj 16 od možnih cca 30. Ni kaj veliko dodati, tudi sami rezultati ne povedo veliko, saj je bilo ogromno delitev mest, zgolj + pa je lahko pomenil razliko tudi dvajsetih mest.

Svetla točka dneva je bilo plezanje Bora, ki je v prvi smeri plezal suvereno in se kot 3. uvrstil v finale. V finalu jih je pričakala zanimiva in tžka smer, boril se je dobro, stiskal tudi ko je bil že navit in si s tem prislužil srebrno medaljo! Čestitke.

Spodaj še nekaj fotk s tekme.

V soboto, 5. 4., smo lep sončen dan preživeli na drugi tekmi težavnosti Vzhodne lige, ki je potekala v Vojniku. Na tekmi je sodelovalo 305 otrok, med njimi tudi 15 naših predstavnikov.

Na tekmi so nas zastopali:

- Mlajši cicibani: Žan Oštrbenk, Žan Fiorelli, Liam Ledić

- Starejše cicibanke: Ajda Sotelšek, Lara Ogorelc, Lora Kurinčič, Lea Fiorelli

- Mlajši dečki/deklice: Bor Klenovšek, Zoja Moškon, Lana Lubšina, Miha Pšeničnik

- Starejše deklice: Katja Mešiček, Vita Omerzu

- Kadeti/kadetinje: Miha Petrišič, Eva Sluga

Nekatere kategorije so imele res veliko prijavljenih tekmovalcev in tekmovalk, zato so organizatorji želeli tekmo peljati hitreje – kar pa je pomenilo tudi nekoliko težje smeri kot na prejšnji tekmi v Celju. Prvi detajl se je v skoraj vseh smereh pojavil že v spodnji polovici in je odnesel s stene kar precej nastopajočih.

Naši najmlajši pridno nabirajo tekmovalno kilometrino in si s tem pridobivajo dragocene izkušnje, ki jim bodo v prihodnje še kako koristile. Žan O., Liam in Žan F. so plezali lepo in precej odločno, jim pa včasih še malo ponagaja spomin, da pozabijo kako smo naštudirali sekvenco gibov. Punce so se potrudile in prikazale lepo plezanje, se pa morajo še sprostiti – vsekakor še niso pokazale vsega, kar znajo in imajo še kar nekaj rezerve. A vse to so dragocene izkušnje in dobra popotnica za naprej.

Pri mlajših dečkih je Bor plezal odlično v obeh smereh, še posebej pa se je izkazal v drugi, kjer je res pofajtal čez detajl v sredini smeri. Tako kot na prejšnji tekmi mu je malo zmanjkalo vzdržljivosti za stopničke, a mislim, da je prikazal zelo lepo plezanje in za seboj pustil kar nekaj močnih tekmovalcev iz DP-ja. Lahko je zelo zadovoljen s končnim 5. mestom.

Zoja in Lana se tokrat v smereh nista najbolje znašli. Obe sta naleteli na velike težave že pri prvem detajlu, ki je bil zanju žal usoden in ju stal boljše uvrstitve. 

Nato smo navijali za starejši deklici, Vito in Katjo. Že na ogledu je bila smer zelo težko berljiva – črni oprimki na črnih tvorinah so marsikateri tekmovalki povzročali preglavice. Tudi Vita in Katja sta bili precej negotovi. Prvo smer sta še kar dobro oddelali, druga pa ju je kot tudi večino drugih tekmovalk hitro odpihnila iz stene. Punce, glavo gor – tudi to so tekme!

Za konec smo spremljali še nastope kadetov in kadetinj. Eva je kot naša edina kadetinja plezala lepo, zbrano in sproščeno. Miha pa je še enkrat več pokazal, zakaj sodi med najboljše kadete. V prvi smeri je plezal izjemno suvereno, brez napak, rekel bi celo, da najlepše od vseh. V drugi smeri pa je zaradi manjše napake nekaj gibov prezgodaj padel. Kljub temu je osvojil dobro 5. mesto.

Celotne rezultate si lahko ogledate na: https://vzhodnaliga.si