11. babji vikend PAK

Kdaj? 11.-13.10.2024

Kdo? Vodja Sandra in klubske dame: Bojana, Jerca, Tanja, Mija, Martina, Maja, Natalija in Romana.

Kje: Rijeka in plezališča nad njo: Vela Peša in Kamenjak

Kako: Kombi in spanje v hiškah kampa Oštro, Kraljevica

Nova jesen, nova destinacija. Devet se nas je letos podalo v nove stene, plezalne stence nad Rijeko.Želela sem si nekaj novega. Z lažjimi smermi plezališč ravno ni na voljo v nedogled. In sem našla: Vela Peša in Kamenjak nad Rijeko.

Zbor je bil že 16:00 pred City hotelom (Sandra, Bojana, Jerca, Tanja in Mija: zmagovalke!), nato skozi Brežice (Martina in Maja), mimo Smednika (Natalija) in po Romo v NM. (…pa imamo en avto, pa imamo otročke, pa bom sveže pecivo spekla, pa bom s kavico in činarjem postregla…) in smo ob 17:30 šele v Novem mestu. Navigatorka je obvladala: da ne bo samo športni vikend smo imele na programu še večerno vožnjo mimo Grobnika in skozi center Rijeke. Krožno zavijemo in smo se le obrnile nazaj proti Kraljevici.

Spale smo v kampu Oštro, Kraljevica. Imele dve krasni dvonadstropni hiški. Ugodno in lepo. Nabasale smo jih s hrano in našimi teleščki. No le čez noč.

Za večerjico top lečina župca, narezek, štrudeljčki, pecivo. Sledil je nekaj ur kasneje seveda bogat fruštek. Ob 10tih smo štartale proti plezališču Veli Peši. Uuuuu, guuužva na parkingu, pod steno še bolj! Dve šoli po cca. 25 tečajnikov in še nas 9. Smerc pa dvakrat toliko ko v Armeškem.

Zapolnile smo še fraj linije. In kaj je lepšega kot lepe in lahke smerce, sooončen dan in polno modelov okoli nas. Ene so preplezale skoraj vse, druge pol smerc. Opravile smo tudi tradicionalni fotošuting na Vidikovcu – krasen pogled na Kvarnerski zaliv in Grobnik ter osvojile vrh Vele Peše, nakatere trikrat.

Po zaključeni plezariji smo se odpravile še na bližnji Platak: rekreacijsk – smučarsko - pohodni center. Opravile pohodič na Veliko Radeševo, spet fotošuting in pobeg na pico.

Jutranja rutina: fruštek in pakiranje. Pred deseto smo že štartale na Kamenjak. Pred plezališčem je bila nenormalna gužva, zato se vrnile v Velo Pešo. Top, nikogar. So pa bile kar hladne razmere. Megla. Plezališče se nahaja na višini cca. 800m. Splezale smo še vse, kar nam je ostalo. Smo se pa tudi naklepetale v plezališču, nad plezališčem, pri kombiju, na pohodu, v bajticah, gostišču in seveda v nam zelo družabnem kombiju.

Drugo leto ponovno, še več nas, novinke pa vsekakor čaka krst! In odvijal se  bo 1. vikend v oktobru.

Sandra

ROMA. 13.10., takoj isti nedeljski večer: Evo, moja malenkost..tko na brzino...

11

Enajstič PAKovke se zbrale, 

lokacijo čisto novo smo izbrale...

Dol hitro smo se me vozile,

a v kampu Oštro tri ure skor krožile...

Ponoči še gugl ne pokaže,

da naše hiške so bliz plaže...

Hiške pravi luksuz so bile,

naj naša avantura se začne...

Štrike, vponke tut uzele,

ampak glavno temo s hrano smo imele...

Mia vegi župco nam naredi,

pecivo, vino, večerjo samo še obogati....

Itak čvek, režanje, modrovanje,

spanje pa za lepe sanje...

Romi preveč komforta ne leži,

spalka in svež luft, da se bolje spi...

Zjutraj jajca, kava in zdravilni čaj,

spravi nas počasi v "plezalni" raj...

Pod Velo Pešo skor milijon ljudi,

a vseen plezalni dan se lep nardi...

En model pa ne bi bil zdrav,

če ne bi zarad štrika ropotal...

Glasno kregal nas zelo,

čeprav štrik vrnile prav lepo...

Gužve, vpitja, imele smo počas dovolj,

sprehodile smo se še na en hribček gor...

Picerija na obali nam lakoto, žejo poteši,

a brezzoba natakarica naročanje malo upočasni...

V nedeljo zajtrk ponovimo,

se v drugo plezališče zapodimo...

Tam pa parking plac nam le pove,

da milijon plezalcev je tut tle...

Obrnemo na staro, znano, plezališče,

danes le malo plezalcev ga obišče...

Oblački, malo megle in pa mraz,

a vseeno zlezemo vse smerke prav počas...

Vroča kava, neki zdrave hrane,

da toplo nam bolj postane...

Devet bab pa vseeno naredi zastoj,

ko na meji dokumentov ni dovolj...

A carinik se nam le smeji,

mu dolgocajtno službo popestri...

Domov sploh nismo še prišle,

pa že planirati se spet začne...

Roma

V Starigradu, v kampu Villa Popo, smo tokrat taborili kar 8 dni. Družine s predšolskimi otroki in tisti še in že brez te obveze, so uživali in plezali prvo polovico, ostali drugo polovico podaljšanega tedna. Tako se nas je tokrat zvrstilo in mišice napenjalo 48 PAK plezalcev, starejših in mlajših generacij.

V senci borovcev in dreves kampa Villa Popo je vsak oz. vsaka družina našla miren kotiček. Zjutraj je bil obvezen checkin v kuhinji, odhod v stene in plezališče v Paklenico, ob vročini oz. tokrat plohi počitek in kopanje, popoldan obvezen povratek v kanjon in zvečer baza. Vsak večer je stekla debata o dnevnih dogodkih: plezalnih, pohodnih, kolesarskih. Da o trenutkih na plaži ne govorim: supi, krofi, očala, plavutke, igrala, pedolini, sladoled. Zvečer pa nujen sprehod v mesto: koruza, sladoled, štanti - no mladina.  

Večerna debata je potekala v smeri kaj je kdo splezal, kaj bi oz. bo počel drugi dan. Oblikovale so se naveze za daljše smeri. Povezale so se družine in športni plezalci. Izpeljali smo tudi kolesarsko turo v okolici Obrovca in reke Zmanje. Na Zrmanjo smo izpeljali tudi turistični izlet: kopanje, skakanje, bili smo Tarzani... Super zamenjava za kopanje v tojnfih - ja tokrat v kanjonu ni bilo vode. 

Seveda nismo pozabili na skupinsko hranjenje in navijali za slovenske nogometaše!

Tokrat smo imeli vremensko nižje temperature v povprečju zmešane z večkrat dnevno postreženimi plohami. Nenehno škropljenje ali krajše plohice pa nam niso vzele volje do plezanja. V večjem nalivu smo celo preplezali Aniča Kuk, Mosaračo (Tomi, Miha in Sandra). Čestitke Tomiju za pogumno plezanje prvega v navezi v zadnjih težkih treh raztežajih in še v nalivu. Navdušen nad preplezanim in doživetim, tudi njegova prva daljša smer, je bil tudi Miha, tretji v navezi. Oba sta tudi izrazila željo po alpinistični šoli. Naveza Matej, Nina in Andreja je obetala in preplezala največ. Nepredvidljiv dogodek je tokrat navezo razdelil in Nina je tokrat po poškodbi rame spoznavala tudi pohodniške poti Paklenice, Matej in Andreja pa sta se navezala še z drugimi na štrik.

Da je tabor velik plus že vemo, sploh če si oče in mati želita plezati v navezi. Hitro se je našla nadomestna mati in športni dan je bil opravljen. Jerci in Blažu je tako uspel pobeg v kanjon splezat daljšo smer in še malo pofrikat. Ajda, Neva in Svit pa niso bili zadovoljni le s plezanjem le kratkih smeri. Oblikovale so se naveze: Cerjaki, Proseniki, Sotelški z otroci in nanizali vsaka naveza po dve daljši smerki. Veseli, ponosni in zadovoljni.

Veliko klubskih plezalcev je frikalo le v kanjonu, od Crljenice pa vse do Hrama, težavnosti do skoraj splezane 8a, oz. 6c na flash in na pogled do 6c. Kajetan ni našel rešitve za zadnji težji gib v Mrakanu, 8a. Družinice so zasedle in preplezale vse štirice, trojke in petice...

Poročilo ata Miha Rainer: Jaka Rainer: osvojil Mali in Veliki Vitrenik: skoraj vsak dan frikal v kanjonu, večinoma 4kice. Nejc Rainer začel plezati v vodstvu in vpenjati prve štirice, na toprope do 5a. Sabina Rainer splezala Blody Maria 6b na pogled. Miha prvič v dolgi smeri, Mosoraški, nas je pošteno opralo :). Soplezalca: Tomi in Sandra. V kanjonu: WC 6b+, drugi poskus, frikal do 6c. In še doddal: Rainerji smo se mel super. Se že veselim naslednjega leta in pa seveda alpinističnega tečaja. Fajn pedelirajte po Balkanu!
Miha

Slike v galeriji.

Udeleženci: Nina Tomšič, Matej Zorko, Andreja Malus, Nataša Kalin, Julita Hribar in Tomi Naglič, Neja, Eva, Miha Rainer in Sabina Rainer, Jaka, Nejc, Cerjak Mateja, Grega, Svit in Iva, Voglar Sandra, Vili Bedrač, Lovro Jankovič, Luka Zagorc, Luka Kos, Voglar Manja, Mitja, Tit in Kajetan, Mitja Kolman, Sotelšek Peter, Tanja, Ajda in Andraž, Prosenik Barbara, Boštjan in Neva, Miklič Jerca, Blaž Kramer, Alja in Krištof, Mojca Kogoj, Lea in Žan Fiorelli, Špela in Grega Miklič in Oliver, Jure Barbič, Uroš Jurman, Klemen Glas, Matjaž Oberč

Smeri:

- Josip Debeljak, 4a, 200m, Kuk Tisa : Svit, Boško in Grega

- Barba Antin, 5a, 170, Veliki Čuk: Grega, Sandra in Andreja

- Mosaraška, 6a, 350m, Aniča Kuk: Tomi, Sandra, Miha

- Alive, 6c, 220m, Aniča Kuk: Matej in Blaž

- Karamara sweet tamptation, 6a+, 110m: Jerca in Blaž

- kombinacija Velibitaška in zgornji del Albatrosa, 6a+, 350m, Aniča Kuk, Andreja in Matej

- Kameni croisant, Kuk od Skardelin, 6a, 130m: Matej, Andreja, Nina

- Zubatac, 4a, 100m : Peter, Boštjan, Ajda in Neva

- Tinin smjer, 4b+, 110m: Peter, Boštjan, Ajda, Neva, Mitja, Tanja, Svit

- Danaja, 5b, 100m, Stup: Peter in Tanja

- Trik, 5a, 125m: Matej in Andreja

Klubski tabor Omiš je bil letos res družinsko obarvan. Majhnih otrok se je nabralo kar za vrteško skupinico. Skupaj s starši so uživali pod in v stenah, na plaži, v medsebojni igri. Kopanje dopoldan in popoldan obveza na urniku za vse mulce. Najstnika Vili in Ajda pa sta jim ob večerih brala pravljice, pripravila predstavo in še kaj.

Veslali smo po Cetini, splezali feratico na Fortico.

Skupaj smo imeli res kleptljive večere in domače skupinske večerje. Dvakrat pica večer, za kar je poskrbel picopek Peter , pri mesenju testa pa so mu pomagali najmlajši, kar nekaj očkov in mamic pa še v kuhinji. Večerja mesna in še ribja z Matotovega roštilja in je bil slab teden naokoli.

Seveda smo pridno plezali v omiških plezališčih vsak dan. Prav tako v daljših smereh okoliških sten. Izpeljali pa smo tudi kolesarski dan, pod vodstvom Sandre, ponovitev pa sta opravila še Matej in Tedi, drugič.

Plezali smo:

Ilinac, Rambo: naveze: Blaž-Sandra-Tedi, Matej-Matej, Sandra-Tanja-Tomi

Ilinac, Secret of Cetina: Blaž in Peter

Ilinac, Stargate: Matej in Tadej

Komornjak, Skriveno zlato: Peter in Blaž

Sveti Jure, Mila i tri debila: Matej in Tadej

Babjača, 101 Dalmatinac: Tadej in Matej.

Udeleženci: Družina Balant 4x, Družina Naglič-Hribar 4x, Družina Sotelšek 3x, Sandra in Vili, Tadej, Mato, Družina Kramar-Miklič 4x

Sandra

Klubski tabor je in še bo ostal, bogato obiskan. Še posebej, če gre za kombinacijo plezanja, hoje in kopanja. Paklenica je pa itak zakon v vseh pogledih.

Nastanjeni v Villa Popo kampu, ki je v dneh tabora kar naš, že obvladamo senčne in sončne kotičke, kuhinjski prostor, kdaj je katera miza primerna glede na čas dneva za hranjenje; iz jedilnice je namreč markanten razgled proti Aniča kuku.

39 odraslih in otrok nas je dopoldan in popoldan odhajalo v kanjon. Bili smo v vseh stenah in tudi po plezališču kar nekaj. Splezali smo po nekaj smeri in družinsko v tojnfe. Po povratku v kamp je sledila malica ali kosilo, malo morčka in hop nazaj v stence. Večeri ob klepetih s klubskimi legendami, alpinisti in športnimi plezalci pa so naredili noči krajše. Zvok kitare se je slišal daleč naokoli. Vsakoleten kar lep vstop v počitniške dni.

Preplezali smo kar nekaj smeri dolgih smeri: Propeler, Juha, Zimski cvjet, Šaleška, Karabore, Flex und Reks, Tinin smjer, Velebitaška, Mosarača, Cirkus... še dodam, ko jih vpišete.

Kratke pa od 3 - 6b; Čestitke pa veljajo Kajetanu, ki je v Hramu splezal Vodan, 7b. Bravo!

Slike v galeriji.

Udeleženci: Sandra Voglar, Martin Bedrač, Vili Bedrač, Luka Zagorc, Boštjan Prosenik, Val Medved, Darina Svozilova, Jan, Uroš Dular, Tanja Tušek Sotelšek, Peter Sotelšek, Ajda Sotelšek, Mitja Voglar, Manja Voglar, Kajetan Voglar, Tit Voglar, Manca, Luka Kos, Matej Zorko, Romana Tomšič, Nina Tomšič, Luka Polegek, Matej Zorko, Bojan Zorko, Matej Žibert, Mia Brunej, Grega Cerjak, Mateja Cerjak, Svit in Iva Cerjak, Andrej Malus, Jerca Miklič, Blaž Kramer, Alja in Krištof Kramer, David Gosar, Sandi Gosar, Andrej Sotelšek, Aljoša sotelšek

Vikend 7.-9.10. smo PAKovke izpeljale že 9. plezalni vikend, tradicionalni tabor. Tokrat se nas je zbralo pet: Romana in Nina Tomšič, Tanja Sotelšek, Julita Hribar in Sandra Voglar. Vikend je bil vremensko res krasen, temu primeren tudi izbor plezališč. Dolge in lepe smeri v Limskem kanalu so nas resda utrudile, metrov se je nabralo za kar dobro dooolgo športnoplezalno smer. Vzdušje in dobra skala sta bila le pika na i. Da ne govorim o klubskih oblekah in preoblekah: v klubska oblačila se lahko oblečemo že večplastno, videne in prepoznavne smo na daleč. Po plezariji smo se odpeljale v Pulo in si  izbrale res dobro picerijo, se še malo sprehodile skozi stare ulice ter okoli rimskih znamenitosti, večer pa ob peki kostanja zaključile v apartmaju v Peroju.

Po prijetno toplem in obilnem, kot vedno, zajtrku na sončni terasi, smo se odpravile v plezališče Rovinj. Tokrat s profesionalno zvezenimi frizurcami. Dan je bil res topel, zato smo prvo uro izkoristile za kopanje. Vse sveže smo se zagnale v nam znane smeri. Res je bila gužva vendar ambient odnese svoje. Utrujene od plezanja in res visoke temperature za ta čas, smo pozno popoldan pobegnile res zvedavim in kradljivim galebom. Pot domov se je kar vlekla, saj nas je na cesti pričakala gužva, zastojji, nesreča. Res smo se borile po in okoli avtoceste, da se vrnemo domov k svojim, vesele in polne energije za naslednje dni. 

Seveda pa so že stekli pogovori in načrti za naše 10. okroglo srečanje. Kam in kako, pa je še presenečenje.

Peroj, 6.5.-8.5.2022
Pa smo šle, na babji vikend v Istro. Za nekatere je bilo to že osmič, zame prvič in sem prepričana, da ne zadnjič (če me boste še vzele seboj). Pet zelo prijetnih, odbitih in kul ženskic me je medse sprejelo odprtih rok in takoj sem se počutila kot del ekipe (menda ni to prikupovanje ob neizpolnjenih pogojih, saj veš kje :D). 
V petek smo štiri punce že ob 17h štartale iz Krškega, saj se nam je hudo mudilo, da čim prej poberemo še ostali del ekipe v Novem mestu in krenemo proti morju. V kombiju smo se tako začvekale, da smo se odpeljale mimo kar dveh odcepov in šele v Mirni Peči ugotovile, da smo zgrešile. "Bomo pa vsaj lepe", saj je bila kavica pri Romani in Nini že hladna, ko smo prišle. Dobile smo še "putničkega" in se končno odpravile proti morju. Pred mejo smo se ustavile še na zadnji bencinski, kjer smo naletele na dekliščino. Za bodočo mladoporočenko smo prišle kot naročene, saj so ji izkušene ženske podale koristne nasvete za srečen zakon, hkrati pa iskrene tudi za ločitev :P
Prišle smo na cilj – Peroj in tiste, ki tu še nismo bile, izvedele, da hiška nima elektrike. Ja kako pa bomo filale telefone?! No pa saj se je tudi brez tega dalo preživeti. Pripravile smo si skromno večerjo, Sandra pa je upihnila svečko na tortici in si menda kaj finega zaželela. Čvekale smo in se nasmejale, dale še navodila Romi, da nas zjutraj ne zbudi (bojda naj bi pretekla leta že navsezgodaj rogovilila) in šle spat. 
Zjutraj pa nas je namesto Rome zbudila budilka, ki smo jo pozabile izklopit :D Vzele smo si čas za zajtrk, imele modno revijo Andrejinih hlač in se odpravile proti plezališču v Rovinju. Ko smo po kavici na obali končno prišle do plezališča, smo se lotile tistega zaradi česar smo prišle – plezanja…. Plezališče je bilo meni, kot začetnici pisano na kožo, saj ima veliko smeri, tako lahkih kot tudi zahtevnejših. Stene so bile ponekod mokre saj je prejšnji dan deževalo. Kljub temu smo preplezale veliko smeri. Nujno in čim tećje, da bi le naše riti izgledale čim boljše na fotoshootingu, ki smo ga imele po plezanju :D V Rovinju smo šle na večerjo v restavracijo, kjer smo imele tako čast, da je imela vsaka svojega kelnarja in dovolj vtičnic, da smo napolnile telefone :D Site in prijetno utrujene smo šle nazaj v vilo Vero. Spet ni manjkalo vsebine za klepet. Obdelale smo vse teme, se nakrohotale in se odpravile spat. Aja, pa ugasnile budilke. 
V nedeljo smo se zbudile, po zajtrku pospravile za seboj in se namenile, da gremo čimprej v plezališče. Pa nam je obala prekrižala načrte. Pokazal se je sonček in kot martinčkice smo se mu ob morju nastavljale. No, razgibale smo se tudi…..nekatere zelo elegantno, druge malo manj :D (slik ne pokažemo) Iz raztegovanja je ratala cela zabava in fotoshooting. Pa vendar, smo se čez čas le spravile v kombita in se odpeljale v plezališče Limski kanal. Tu so bile smeri kar zahtevne, zato sem vodstvo prepustila izkušenim plezalkam, sama pa plezala na top rope. Sem hvaležna puncam, da so me bodrile in vzpodbujale pri smereh, ki jih sama sigurno še ne bi splezala. Razgled z vrha smeri je bil čudovit. Bi človek kar obsedel na zgornji polici in opazoval čudovito naravo, no pa je bilo treba pospravit opremo in se počasi vrnit v realnost. Seveda je bilo, predno smo se odpeljale, potrebno izpeljat še en fotoshooting s kombitom, ki je poskrbel, da smo po makadamu šibale, kot da smo komu iz plezališča ukradle opremo :D 
Sandra, Tanja, Romana, Nina in Andreja, hvala za super aktiven, nasmejan, norčav, klepetav, babji vikend. Res sem se naplezala in nasmejala. 

Se vidimo pod steno, Tjaša 

Še Romina pesmica:

SIX PAK                                            

Že na štartu babe zamočile,
u Mirni Peč polkrožno obrnile...
(Nisi hlod, ne vozi nasekan.)
To parola je na AC bla,
bila je zihr nam namenjena...
Preden kombi s hlodi napolnile,
pri men še enga takratkega smo spile...
Kombi s krili smo imele,
do Peroja skorej poletele...
Dekliščina po pumpah je krožila,
nas prou čudno ni zgrešila...
Torta v enem kosu je prišla,
da je Sandra lahko svečko pihnila...
Preden babe so zaspale,
Tamaro in vse učitle so obrale..
Čvek je dober antistres,
tut kakšna guba, graben gre počasi preč...
Prepovedale mi pred osmo jih budit,
kufe moram kar zunej si nardit...
Narobe svet se tut zgodi,
Roma tazadna se zbudi..
Rovinj lokacija poznana,
gostilna na plaži še neraziskana...
Se še tam mau poafnale,
album fotk si spet nabrale...
Da se ne bi pretegnile,
glih sred dneva plezalno bazo naredile..
Gladke, kratke so smeri,
modelov danes tam videt ni...
Ker peki mojstrom pucat žara se ne da,
fensi gostilna dobra je bila...
Malo smo natakarje zbudile,
enga pa vseen nismo premaknile...
Vsaka rit velikost, oblika druga,
reši nas le Andrejina Kibuba...
Cunj "premalo" smo imele,
tut pri hrani smo se mau uštele...
Ena s kurami spet spat,
druge nočko nategvat...
Fruštk spet sm zamudila,
za "kazen" torto sem dobila...
Pol smo neki na obalo me krenile,
se z jogo pozami lomile...
Kombi po makadamu je skakljau,
nas do Limskega varno, točno pripeljau...
Ninča kakšno težjo smerko napeljala,
da teta ni se sam u 5kah gor kotljala...
Tam na vrhu smerk čepele,
ker prau lep razgled smo mele...
Hm, preden pravo smer na cesti me zadele,
hm, verjetno si domov nismo prav želele...
(Kaj si tečna!!...Ker sem srečna!!)

Tole tazadno je neki prosto po Tjaši..

To je to...ajd - ROMA

Odločili smo se tik pred zdajci. Gremo! Res smo si želeli druženja in plezanja v super skali.

Zbralo se nas je 42 v kampu Popo. Letos je bila aktualna alpinistična šola, saj je bilo na samem mestu dogajanja klubskega tabora 13 od 14 tečajnikov letošnje šole. Matej, Peter, Mitja, Sandra, tudi novomeščan Gregor Šetina se je ponudil kot vodja naveze, smo imeli 4 dni zjutraj in popoldan res dovolj kandidatov za v steno. Še več, ni in ni se jih dalo utruditi.

Druščina cela, z nekaj klubskimi družinami, smo preplezali cel kup dolgih smeri do težavnosti 6b. Seveda smo delali gužvo tudi v kanjonu med športnimi plezalci.

Vročina nam ni vzela volje, malo grenkega priokusa je prineslo dejstvo, da je tretji dan našega tabora vročina hladu željnim odvzela »tojnfe« pakleniške rečice. Morje se je ogrelo in do onemoglosti smo se namakali, vlakcali, prikoličarili po najbližjem nam zalivu ter si zamišljali, da smo se res dobro ohladili.

Spet polna vtisov Pakla je za nami. Pogumno v poletje in čim več uspešne plezarije. Slike v galeriji.

Za PAK, Sandra

Udeleženci: Goran Hribar, Liza Paič, Sandra Voglar, Bedrač: Vili in Martin, Prosenik: Barbara, Val, Neva in Boštjan Prosenik, Valerija Bogovič, Adrijana Čede, Naglič: Tomi, Eva, Neja, Julita, Špela Gerjevič, Grega Miklič, Jure Barbič, Davor Pečar, Uroš Jurman, Lina Buršič, Poznič: Simon, Tadej, Vesna in Špela, Nataša Kalin, Mateja Pšeničnik, Samo Šmajgl, Mitja Kolman, Sotelšek: Peter, Ajda, Andraž in Tanja, Maja Stopar, Jernej Špiler, Matej Zorko, Matjaž Oberč, Klemen Glas, Andreja in Luna Malus, JankoviĆ Goran, Janković Švajger Lovro in Lana;

Vzponi:

25 junij:

Matej / Andreja Malus/ Goran Hribar – Akademska smer

Matej / Luna / Klemen - Nosorog

Sandra / Adrijana Čede / Samo Šmajgl – Severno rebro

Peter / Jure / Lina – Frau Blucher

Peter / Lina – Centralni kamini

Mitja / Uroš / Valerija – Fleks Reks

Mitja / Valerija – Centralni kamini

Miklič Grega / Špela – Frenkestein

Špili / Matjaž / Tomi Naglič – poskus severnega Rebra.

26 junij:

Miklič Grega / Špela – Severno rebro

Mato / Adrijana / Andreja – Velebitaški

Sandra / Mateja / Goran – Nosorog

Gregor Šetina / JURE / Uroš – Juha

Mitja / Samo / Uroš – Akademski

Peter / Valerija / Lina – Akademski

Peter / Nataša – Nosorog

Mitja / Tanja  - Nosorog

27 junij:

Matej / Klemen / Mateja – Barba Antin

Matej / Andreja / Valerija – Trik

Sandra / Špela G / Lina – Tinina smer

Obrč/ Miklič – Šaleška

Gregor Šetina / Samo – Trik + Danaja

28 junij:

Mato / Samo – Pips

Mičo / Adrijana – Barba Antin

Grega Šetina / Andreja / Valerija – Bračna smer.

Peter / Tanja / Mateja - Trik

Veš, prjatu, dolgo nisva pila ...

"Ej supr je blo. Top! Mormo še kdaj ponovit ... Nč, hvala za prevoz, držte se, se vidmo."

In se je zaključil PAKovski tradicionalni moški vikend. Bila je nedelja, lilo je kot iz škafa - mogoče ker sem bil zraven tudi jaz, avtor besedila, Škafar. Zadnje čase prikljenjen na Ljubljano, kjer živim in delam in zato ne preživim več veliko časa z avtohtonimi Posavci. S Pakovskimi gamsi, ki pa me vedno znova in znova presenetijo. Tako kot so me to jutro - s pečenimi klobasami in barcaffe kavo. Ta dan – v nedeljo, nismo plezali nič. Spali smo do konca, kolkr je šlo. Nobeden ni težil. Ker balzam.

Naš izlet se je začel v petek dopoldne, ko se še nismo odpravili nikamor in smo vsi na svojem šihtu zrli v gmail:

Špili: "Nedelja je dež dol napovedan. Za soboto se ne splača glih dol vozit, se mi zdi."

Jst: "V nedeljo mamo lahk u izi dan. Checkout je po navadi okol 10-ih, 11-ih... Za plezarijo se pa lahk ustavmo v Kopru v plezalnem centru al pa PCL. Itak bo vsepovsod scal ..."

Tedi: "Jst sem za Tomažev predlog."

Bojč: "Splača, itak! Gremo! Bomo pa karte igral. ;)

Mato: "Kako smo sedaj s tem moškim vikendom, namreč čas je, da se odločimo. Ali gremo vsi, oziroma ali se je kdo premislil? Ali imamo že rezerviran apartma? Kdaj je odhod iz KK in kdo pelje? Kdaj je odhod iz LJ, pelje Tedi, če se lahko tako dogovorimo? Ajde fantje, treba se je dokončno odločit, drugače gremo na Armeško pa potem na pir."

Tedi: "Gremo. Ob 17ih te pobereva z Tomažem - Tomaž javi telefonsko. Apartmaja nimamo, ampak mislim, da ne bi smelo bit gužve. Važen je, da vemo št. oseb in nekaj najdemo (javite kriterije - terasa, šampanjec, bazen ...)."

Jst: "Gremo!! Js zdle zrihtam en apartma... Kolk oseb? 6?"

Bojč: "Jaz, Mato, Špili, Boško, Tomaž, Tedi = 6 decov. Ne bi šampanjca - glava boli. Raje pivo ali vino. Bazen = morje. ;) Skrakta, nobene želje po luksuzu iz moje strani.

In smo šli. Itak. Via Istra, via Rovinj. Spali smo v prenovljenem airbnb-ju, v starem centru Rovinja, kot to počno gospodje v zrelih letih. Hiša je na prvi pogled bolj spominjala na destinacijo za proslavljanje diamantne poroke, kot pa vikend oddih 6 posavskih plezalcev. Ampak mi smo znali izkoristiti potencial hiške in že takoj prvi večer sredi atrija zakurili prenosni žar, ki ga je Boško privlekel iz svojega kombija. Bojč je takoj uglasil kitaro in večer je bil že popoln. Prvi večer smo praznovali tudi rojstni dan Tedija. Ne meniju smo imeli piknik pojedino. Boško nam je spekel Awe sarajevske čevape, mariniranega Hofer piščanca in pečene bučke brez konzervansov. Špili nam je frišno nasekljal svežo zelenjavo, jaz pa sem dvojno popekel kruh z olivami. Odlična žar pojedina. Tedi pa nam je prinesel tudi sladico – pokušali smo staran škotski viski in kar topil se je v ustih. Kar naenkrat ga ni bilo več. Ves ta čas, ko smo jedli, nam je Bojan igral na kitaro, kot v srednjeveških časih. Svaka čast, kako mu šibajo prsti. V nekem momentu je bilo vse že preveč kičasto, zato smo se odločili, da odpremo vsak svoj pir in zapojemo pesem: »Veš, prjatu, dolgo nisva pila, dolgo, dolgo, dolgo nisva se dobila...« Tako smo vztrajali kar pozno v noč, počastili vse bogove, nato pa se s kozarcem vode odpravili v svojo jamo. Zjutraj pa:

1: "Kava?"

2: "Itak."

3: »Kr cel lonc zakuhi.«

Tedi nam je zjutraj pripravil pravi zajtrk prvakov: Poširana jajčka s sevniško slanino, rahlo soljena sveža zelenjava, zraven pa kruh, pomarančni sok z manj delci pomaranče in kava. Začelo se je planiranje dneva.

Mato, Bojč, Tedi in jst smo se odločili za plezarijo v Limskem kanalu. Boško in Špili pa za kolesarjenje okoli Rovinja. Dan se je naredil kot se je moral. Vreme je bilo idealno - sončno in ravno prav toplo za kratke rokave. Plezališče v Limskem kanalu je kot nalašč za martinčkanje na soncu in mišično krčenje. Dostop do plezališča je lepo urejen, lažjih smeri je kar veliko, vse so lepo opremljene, pogled na Limski kanal pa priceless (Za vse ostalo smo pa itak imeli s sabo mastercard).

Smeri v Limskem kanalu so načeloma lahke. Padale so kot za šalo in vse skupaj je izgledalo zelo obetavno. Ves čas ogrevanja smo hkrati pogledovali v smer po imenu Hobotnica (6c). Rekli smo si: »Če kdo spleza to smer, gremo zvečer na hobotnico.« Začetek smeri je bolderaške narave in ima kar težek detajl. Vse ostalo je pase. Zato je bilo treba res dobro naštudirati detajl. Zadeve se je zares lotil Bojč. Po nekaj poizkusih je le prišel do najbolj optimalne »bete« in zdelo se je, kot da smo rešeni. Hobotnica bo! Ker je smer pritegnila kar veliko pozornosti, se je Tedi odločil, da vse skupaj dokumentira tudi s svojim aparatom. Namestil se je na polici, tik ob smeri in vse je bilo pripravljeno na eksekucijo. Bojan se je podal v smer zelo umirjeno in sproščeno, čez detajl se je sprehodil kot čez Rovinjsko riviero in čestitke so začele padati že takoj, ko je varno preplezal čez bolerski del smeri. Vsi smo bili veseli, ker smo vedeli, da bo zvečer hobotnica. Kar nekaj poskusov kasneje, je smer uspelo preplezati tudi meni. In pred samo sem imel samo še sliko hobotnice. Počasi smo začeli pakirati za odhod, nakar sva se z Bojanom odločila, da ostaneva še za par smeri. Sonce še ni tonilo v morje. Bojan je v dveh poizkusih opravil s smerjo ocene 7a in pokazal, da je v zelo dobri plezalni formi. Proslavljanje se je začelo.

Mato je izbiral oštarijo. Tako smo se, blizu vhoda v plezališče v Limski kanal, usedli v domačo konobo z imenom Patricija. Do nas je prišla gospa srednjih let, gajsna, ampak hkrati prijetna – prava domačinka. Največ pozornosti je pritegnilo njihovo istrsko govedo – boškarin, domači fuži (testenine) in seveda zaslužena hobotnica. Naročili smo vse. Hrana je bila res izvrstna. Od solate s hobotnico ni ostalo ničesar, prav tako so bili »spolirani« tudi vsi ostali krožniki. Dan je bil že popoln, ampak v zraku se je čutilo, da nekaj manjka. Skok v morje! Po večerji smo, nazaj v Rovinju, moči ponovno združili v polni zasedbi in se odpravili na nočno kopanje. Do mestne plaže smo se morali sprehoditi mimo popolnoma prenovljene marine. Blišč, ki ga izžareva marina, nas je prav presunila. Neverjeten hotel in trgovski center tik nad marino, na pol skrit v krošnjah borovcev ter parkirane jahte, ti dajo vedeti, da nikoli ne boš med bogatejšimi na tej obli. Ampak, ko samo nekaj metrov stran od vsega blišča skočiš v toplo morje, odsevano z zvezdami in osvetljeno s planktonom, v trenutku pozabiš na vsa materialna čudesa našega sveta. Plavati ponoči, v umirjenem morju, brez gužve in hrupa, po konkretnem plezalnem dnevu, je v resnici še največ kar si lahko želiš od tega življenja. Razen še kakšnega dobrega smeha s kolegi in vrhunske kapljice rdečega vina. V družbi Špilija, Boškota, Tedija, Matota in Bojča je bilo vsega zadosti. Noč smo proslavljali še dolgo v noč. Med drugimi smo doma v stanovanju odkrili tudi hišno prečko, saj je notranjost imela stene z opekami. Špili je prvenstveno opravil z vsemi smermi in jih tudi ocenil. Padla je tudi ideja o airbnb plezalnem vodničku, kjer bi potovali po vseh opekarskih hišah in stanovanjih in naredili aplikacijo z vsemi možnimi smermi... Še preden smo se odpravili spat je, kot napovedano, začelo padati ali boljše rečeno kar liti. Lilo je celo noč in celo jutro, tako, da smo se zadnji dan vsi v miru naspali, nato pa spakirali in se odpravili domov.

Moški vikend je bil v resnici prekratek. Čeprav nisem več aktiven član našega kluba, je bilo lepo preživeti vikend s ta pravo družbo. Upam, da se še večkrat vidimo takole oz. še v večjem številu.

Sedaj, v času ponovne epidemije, se pa le posvetite svojim ženam, da nas naslednjič pustijo še za kakšen dan več.

Spisal: Tomaž Škafar

PAKovke našle luknje v dežju!

2. do 4. oktober je bil letos izbran vikend za druženje in športanje nežnejšega spola PAK.

Tokrat sta proti Primorski zapuhala kombi in avto. 10 nas pa ja ni moralo v kombiju na pot, d… Maja nam je uštimala luštkano hišico Lily v Predgrižah. Bogu izza nogu? Ne, pri Črnem vrhu nad Idrijo. Luštkano izhodišče v prelepi okolici za plezalne tripe, pohode in kolesarjenje.

Večer je bil zapolnjen z dogovarjanjem, kdaj jutri v Vipavo na plezanje in ferato, ob mastni večerjici in z dobrim vinčkom. Ko se je dan prevesil v soboto smo popadale v tople postelje. No nekatere kasneje, saj je večer primeren čas za opravljanje vse žive toalete: britje, odmejkapiranje, ne vem kaj vse se že dela z obrvmi in trepalnicami… Čudo, kaj vse omogoča elektrika. No, v Peroju smo hodile le spat! Brez elektrke je življenje ženske vsekakor enostavnejše.

Zjutraj, ne boste verjeli, se je zadeva ponovila. Še večji problem za nas pa je bil, kako usposobit kuhalno ploščo? Deset ženskic? Prijazna gostiteljica nam je podala navodila, adijo pamet. Brez kavice pa nikamor!

Sonček je vabil, me v kombi in na primorski del Trnovskega gozda. V Vipavi smo se zapodile v ferate štiri zagrižene, ostalih šest v plezalni sektor. Vreme nam letos ni bilo ravno naklonjeno saj smo po preplezanih treh smereh, tri naveze, ob plohi, bile primorane na kavico v bar pri parkingu. Pogumne štiri pa so po ferati osvojile velik križ v dežju in v nalivu sestopile.

Urnik za ta dan se je nadeljeval v hišici Lili: preoblačenje, lišpanje… priprave na bolder sceno Koper, kamor smo odpotovale popoldan. Super scena in plezarija, velik prostor, smeri primerne za vsakogar. Splezale smo vse, kar se je dalo! Seveda smo izstopale z našimi majčkami in mišicami seveda. Ko nismo zmogle res nič več, smo se odpravile na luštno večerjico v oštarijo Atrij v centru Kopra. Priporočamo, dobro in ugodno. Ker je bil dan aktiven smo si ob 22.00 vse omislile še ogromen sladoled na koprski plaži! Pa ne moremo me brez morja in morskega vzdušja.

Večera še ni bilo konec. Maja nas je naložila v ombi in oddirja do Lilike. Tu mo se spremenile v slavne osebnosti in pokurile še zadnje atomčke energije, da smo odkrile svojo identiteto ter v zgodnjih jutranjih urah, po seveda ponovni pedikuri in odmanikuri, pobegnie v postelje.

V nedeljo zjutraj in dopoldan, kot da ni še nikoli prej deževalo. Lilo je, kot bi iz šafa zlival. Arso napoved pa nas je po enajsti optimistično popeljala v Vipavsko dolino in dalje do  vznožja Nanosa. Seveda smo ga osvojile navkljub hudemu vetru. Lep pohod v prelepih barvah in norimi razgledi. Da pa smo izkoristile vikend maksimalno še kleptljiva večerjica pri Postojni in oddirjale smo domov.

Luštno, kot se spodobi. Tudi sedmič nam je uspelo, v super in zabavni družbi. Do naslednjega leta: treniramo, da bomo še boljše!

Maja Stopar, Špela Stopar, Janja Sluga, Mateja Pšeničnik, Romana Tomšič, Valerija Bogovič, Tanja Sotelšek, Lina Buršič, Brigita Kužner, Aleksandra Voglar

ROMA:

Obujem nove čevlje, ker danes je moj dan..        (res da se rima, refren za dol past)

z blatom in dežjem, sm pa ke tut s soncem obsijan...

Babji vikend smo spelale,

zarad napovedi bi se skor zjokale...

Možemo da promjenimo mjesto?

Ma možete, al nemojte da vas COVIDI...

Ker v kombiju smo ure in ure preživele,

škoda, da smo hiško sploh najele...

Elektriko smo tam imele,

luči so noč in dan gorele...

Doktorat nad štedilnikom nardile,

ko kfe bi rade spile...

Upoštevale NIJZ priporočila,

"razkužila" malček tut nagnila...

Kot da vinsko klet bi obiskale,

flaše komaj na polico dale...

Kopalnic moglo bi bit vsaj pet,

da lepo stekel bi promet...

Manikura...pedikura,

zrihta se že vsaka kura...

Zjutri na pojstli kosti pretegovala,

bum - na parketu prec pristala..

Splezale smo metre tri,

ko nas dež že prepodi...

Gor na križu bejbe v modrcih visele,

dol pa pokoro so imele...

Čajčk s kapljo ruma,

ekipi dal je novega poguma...

V Kopru plastika nas je gostila,

puncam roke pretegnila...

Zgledale ku reprezentanca D (de)

z majčkami opazne smo bile..

Večerni Koper in gostilna

pol pa še porcija sladoleda res obilna..

Igralci, pevci in pa dive,

spanec spet so nam kratile...

Lorela, Rolena,..al kako,

znano bitje je zdaj to...

Fruštek in kufete tri,

da nebo se nam zjasni...

Plan z lahkoto spremenile

na Nanos smo se zapodile...

Pod hribom kar mau smo spet krožile, 

da parkirišče smo dobile...

Gor pa burja je kar huda bla,

tko da koča nam je prou pršla...

Med vožnjo babe še čvekale,

mim velemesta kar peljale...

Mini prekršek naredile

in me pred bajto odložile....

Mejte se,Roma

Konec meseca junija se je rekordno število članov Posavskega alpinističnega kluba, kar 71, udeležilo tradicionalnega letnega srečanja v Paklenici.

Vsi udeleženci od najmlajših članov do najizkušenejših:
Banič Mojca, Barbič Jure, Bedrač Martin, Bedrač Matija, Bedrač Vili, Bernik Tadej, Blaznik Maja, Bogovič Valerija, Bon Barbara, Brilej Rok, Cerjak Gregor, Čater Primož, Đukić Branko, Glas Klemen, Grah Marjan, Grah Vid, Grubar Damjana, Hribar Goran, Hribar Julita, Jejčič Ana, Jejčič Eva, Jejčič Luka, Jurman Uroš, Kalin Nataša, Kosem Leon, Koštomaj Arnold, Kramer Blaž, Kramer Krištof, Kužner Brigita, Kužner Matjaž, Lončarič Primož, Lošdorfer Irena, Malus Andreja, Malus Luna, Martinčič Saša, Miklič Jerca, Mirt Gregor, Naglič Eva, Naglič Neja, Naglič Tomi, Oberč Matjaž, Ogorevc Nika, Paič Elizabeta, Pavčnik Nika, Pečar Davor, Pozvek Gorazd, Prosenik Barbara, Prosenik Boštjan, Pšeničnik Mateja, Sedaj Darja, Sotelšek Ajda, Sotelšek Peter, Starc Stanislava, Stopar Maja, Stopar Špela, Škrabar Mateja, Šmajgl Samo, Špiler Jernej, Tomšič Romana, Tušek Sotelšek Tanja, Vodopivec Anton, Voglar Aleksandra, Voglar Kajetan, Voglar Manja, Voglar Mitja, Zakšek Kaja, Zakšek Marko, Zakšek Nik, Zakšek Žan, Zorko Bojan, Zorko Matej;

Namen srečanja je bilo preplezati čim več lepih alpinističnih in športnoplezalnih smeri ter obiskati vrhove nad kanjonom Paklenice.

Da je plezanje in pohodništvo potekalo po predvidenem načrtu in seveda predvsem varno, so poskrbeli izkušeni alpinistični inštruktorji in alpinisti Aleksandra Voglar, Gorazd Pozvek, Arnold Koštomaj, Matej Zorko, Peter Sotelšek, Blaž Kramar in Rok Brilej ter izkušeni športni plezalci večraztežajnih športnih smeri Romana Tomšič, Mitja Voglar, Tadej Bernik, Gregor Cerjak, Jernej Špiler, Luka Jejčič, Marko Zakšek in Bojan Zorko.

Na vrv s svojimi vodji navez so se navezali Kajetan Voglar, Tanja Tušek Sotelšek, Valerija Bogovič, Andreja Malus, Klemen Glas, Goran Hribar, Maja Stopar, Leon Kosem, Samo Šmajgl, Tomi Naglič, Maja Blaznik, Boštjan Prosenik in Nika Ogorevc.

Plezanje je potekalo v skoraj vseh sektorjih v kanjonu Paklenica, in sicer so bile preplezane naslednje večraztežajne smeri:

Veliki Čuk:
Centralni kamin, 5a, 180m: Romana Tomšič, Samo Šmajgl, Andreja Malus, Matej Zorko, Darja Sedaj, Bojan Zorko, Maja Blaznik, Arnold Koštomaj
Severno rebro, 4b+, 170m: Aleksandra Voglar, Tomi Naglič, Klemen Glas, Peter Sotelšek, Valerija Bogovič, Boštjan Prosenik, Samo Šmajgl
Bjela rampa, 3-, 130m: Peter Sotelšek, Valerija Bogovič

Mali čuk:
Celjski steber, 5a, 150m: Aleksandra Voglar, Goran Hribar, Andreja Malus
Flex & Rex, 5c, 140m: Luka Jejčič, Tadej Bernik, Bojan Zorko, Maja Blaznik, Arnold Koštomaj

Veliki Vitrenik:
Oprosti mi pape, 4a, 150m: Marko Zakšek, Leon Kosem

Kukovi ispod Vlake:
Nosorog, 4b+, 200m: Matej Zorko, Darja Sedaj, Andreja Malus, Nika Ogorevc, Valerija Bogovič, Peter Sotelšek, Gregor Cerjak

Aniča Kuk zahodna stena:
Bora Bora, 6a, 180m: Mitja Voglar, Kajetan Voglar, Tadej Bernik, Luka Jejčič
Bračna, 5c, 200m: Gorazd Pozvek, Tanja Tušek Sotelšek, Jernej Špiler, Romana Tomšič, Aleksandra Voglar, Darja Sedaj
Lanno delle Lumache, 6a+, 250m: Peter Sotelšek, Romana Tomšič, Matej Zorko, Gregor Cerjak

Aniča Kuk:
Figurae Veneris, 6a, 160m: Bojan Zorko, Arnold Koštomaj
Mosaraška, 6a, 350m: Romana Tomšič, Peter Sotelšek, Blaž Kramer, Rok Brilej
Brahmova, 5c, 300m: Gregor Cerjak, Maja Stopar, Matej Zorko, Matjaž Oberč, Andreja Malus
Besmrtnici, 6c, 350m: Gregor Cerjak, Matej Zorko

Stup:
Danaja, 5b, 100m: Gorazd Pozvek, Tadej Bernik
Trik & Saleška, 5b, 180m: Aleksandra Voglar, Tanja Tušek Sotelšek, Valerija Bogovič
Nidia, 6b+, 160m: Bojan Zorko, Arnold Koštomaj

Več udeležencev tabora se je podalo tudi na daljše gorniške ture, ki sta jih vodila Martin Bedrač in Jernej Špiler. Na Vidakov kuk so se povzpeli: Maja Stopar, Jernej Špiler, Špela Stopar in Samo Šmajgel, Bojin kuk pa so osvojili Martin Bedrač, Brigita Kužner, Špela Stopar in Primož Čater.

Velika večina članov je plezala krajše športno plezalne smeri v samem kanjonu Paklenice do težavnosti 7a in višine 35m, vsi pa smo razgreti uživali v hladnih tolmunih potoka Velika Paklenica.

Organizacija tabora je pod vodstvom predsednice Posavskega alpinističnega kluba Aleksandre Voglar in  njeno ekipo potekala vzorno, saj izpeljava in organizacija navez za plezalne vzpone, gorniške ture in tudi plezanje športnoplezalnih smeri ni mačji kašelj.

Polni vtisov, plezalnih dni, morskih plaž in zabavnih večerov, tudi precej utrujeni od vseh aktivnosti in vročine smo si še vedno rekli: ob letu ponovno.

Vikend 18-20.10. smo ženskice PaK preživele v Istri. Prav rade se vračamo v preverjeno mesto, romantičen Rovinj. Le ta nudi prekrasen Zlati rt, kjer je luštno plezališče, ki pa z okolico dobi na veljavi. Preplezale smo ponovno vse smeri, do težavnosti 6b. Kopanje v toplem morju in klepet nas je kot vedno razveselil in okrepil.                                                                       

Organizacija in izvedba vsakič zapolni naše poštne predale. Količine hrane, ki se pretakajo po medmrežju so ogromne, a zelo okusne in na koncu pospravljene na pravo mesto. Piknik sobote so tradicionalne, večeri nepozabni. Letošnja himna, zimzelen: Nora je misel, Elda Viler, bo za vedno v naših glavah, Romina različica z natančnim vikend popisom pa za zgodovino. Bilo nas je 12: Nataša, Julita, Mateja, Janja, Maja, Špela, Roma, Romana, Tanja, Andreja, Vanja, Sandra. Krog se širi, vračamo se in vztrajamo. Nepozabno! Do naslednjič. Fotogalerija

NORA JE MISEL...

Sanjarim dan za dnem, da plezat grem                                                                                                                                                                                                                  srce me boli, ko zamišljam si, da grif sploh ne drži...                                                                                                                                                                                              da sem tu kakor pred letom dni...                                                                                                                                                                                                                              Nora je misel, da gremo spet u Peroj,                                                                                                                                                                                                                         a mislimo pri tem, da vedno bo le moj...                                                                                                                                                                                                              blazne, blazne, blazne misli, da si ti in ti,                                                                                                                                                                                                      smejimo se z zaprtimi očmi...                                                                                                                                                                                                                                  Nora je misel, da steni vsa se predam                                                                                                                                                                                                                       in sanjam, da znova srečna sem vsak dan...                                                                                                                                                                                                              A zamišljam si, da grem gor, samo le gor                                                                                                                                                                                                                   in redko padem dol..                                                                                                                                                                                                                                              Pozne večere preživljam tuki in ti morda bi se posmehoval,                                                                                                                                                                       našemu žaru, ki še vedno tli, še zdaj na žaru tli..

Bolj, ko smo se štele, štele,                                                                                                                                                                                                                                       bolj smo se me  tut uštele..                                                                                                                                                                                                                                                                          Eno smo pod sedež skrile,                                                                                                                                                                                                                                           se carinikom fajn nasmehnile.                                                                                                                                                                                                                                    Dol na morju scenarij nam je znan,                                                                                                                                                                                                                      flaše, futr prec na plan..                                                                                                                                                                                                                                         Drugi dan Rovinj smo me iskale,                                                                                                                                                                                                                              vse rondoje 2x prepeljale..                                                                                                                                                                                                                                           V plezališču najprej bazo naredile,                                                                                                                                                                                                                       potlej skori vse plezalce prepodile..                                                                                                                                                                                                                    Preden smo se po smereh me zapodile,                                                                                                                                                                                                                  ure so že kar minile..                                                                                                                                                                                                                                                       Ko začeli so plezalniki tiščati,                                                                                                                                                                                                                                 drugo destinacijo smo morale si poiskati..                                                                                                                                                                                                     Temperatura morja šla je gor kar za stopinjo,                                                                                                                                                                                                           ko babe naše not zarinjo..

Slišim glas, ki mi govori:                                                                                                                                                                                                                                      "Dovolj je plezanja, sem grifou teh le malo sita.."                                                                                                                                                                                              Nora je misel, da pozabila bi tle,                                                                                                                                                                                                                               vse dneve, noči našponane...                                                                                                                                                                                                                                     Še v preteklosti, ki je, je SPOMIN..

Zvečer proti domu me norimo,                                                                                                                                                                                                                                    s kombijem, mimogrede, vse prehitimo                                                                                                                                                                                                                    in plane že za vnaprej vse naredimo,                                                                                                                                                                                                                        se koncertov veselimo..

Roma koma vedno zdoma

Bo vroče? Hladno? Gremo dopoldan ali popoldan? Poznovečerna vprašanja, ki so se pojavljala med prisotnimi letos na kar številčnem taboru PAK. Seveda smo vsi vedeli, da je v igri plezanje, za njim pa prijetno tojnfanje, pozno popoldan zabavno skakanje s pomola v morčka in kramljanje v senci v bližnjem gozdičku.

Smeri v kanjonu do šeste stopnje smo kar nekajkrat ponovili. Preplezali smo tudi lepo število daljših športnoplezalnih smeri:

Oprosti mi pape 4a, 110m; Nosorog 4b+, 150m; Spit Bul, 5c, 145m;  Slovenski Pips, 6a+, 200m; Passenger s Kačo, 6c/6a+, 350m; Leva Tržiška, 6a+, 120m; Danaja, 5b, 100m; Abzajl pista, 4b, 80m; Bora, 6a, 280m; Bračna, 5c, 200m; Akademska, 5a, 180m; Severno rebro, 4b+, 145m; Watersong, 6a+, 160m; Circus, 6a, 350m; Celjski stup, 5a, 150m; Tinin, 4b+, 110m; Andi&Max, 5c, 70m; Fleks und Rex, 5b, 120m; Cristina, 5b, 120m; Kameni croissant, 5b, 120m.

Večina se nas je družila in poplezavala od 21.-25.6., tri družine in še nekaj zanesenjakov pa smo vztrajali še cel teden. Kljub visokim temperaturam smo osvojili tudi nekaj pohodniških ciljev, kot so Krilati Kuk, Bojin Kuk in Vidakov Kuk.

Vseh udeležencev je bilo letos 41: Gorazd Pozvek, Nejc Pozvek, Martina Lapuh, Lena Pozvek Lapuh, Martin Bedrač, Sandra Voglar, Vili Bedrač, Matija Bedrač, Marko Zakšek, Kaja Zakšek, Nik Zakšek, Gregor Cerjak, Mateja Felicijan, Svit Lazar, Jure Barbič, Uroš Jurman, Arnold Koštomaj, Bojan Zorko, Brigita Kužner, Primož Čater, Matjaž Kužner, Špela Stopar, Maja Stopar, Jernej Špiler, Barbara Prosenik, Boštjan Prosenik, Rok Cizerle, Mitja Kolman, Sandi Gosar, David Gosar, Manja Voglar, Mitja Voglar, Tit Voglar, Matej Zorko, Tone Vodopivec, Stanka Starc, Branko Đukić, Mateja Pšeničnik, Sandi Vegelj, Saša Martinčič in Gregor Mirt.

Vsi prisotni smo nad akcijo in druženjem navdušeni. Tradicija je tradicija in komaj čakamo na ponovitev 2020, v kampu Popo, seveda.

Več slikic najdete v fotogaleriji.