Vikend dnevi med 18. - 20.10.2024 so bili rezervirani za nas, pakovske dedce. Kljub začetni napovedi o 100 kilometerski burji za vikend je vseh 12  udeležencev vztrajalo in verjelo, da se vreme do vikenda ziher porihta...

Stalnica je že, da dedci ne dobimo kombija od Športne zveze Krško in tako smo tudi letošnji petek ob 16.00 na moč tlačili opremo v premajhne prtljažnike. Veliko gostoljubja, potrpežljivosti in prijaznosti sta nam izkazala naša gostitelja Hajdi in Pero na naslovu Šegote 69, pri Stinici. Dva dni smo plezali na območju Strogirja, kjer v glavnem prevladujejo kače, medvedi in lepe plataste športnoplezalne večrastežajne smeri z izredno ostro skalo. Mi smo našli le slednje. Pa tudi lepa poka se najde vmes. Ker so nekateri fantje plezali prvič večraztežajke, smo že v avtu naredili "šnelkurs", ter povadili teorijo, gibanje naveze, spust po vrvi in ostale nujne manevre..., jih že naslednji dan prenesli v prakso v smeri sami. Oba dni nas je v stenah nad Stinico grelo jesensko sonce, občasno pa nas je ohladila prijetna sapica oslabele burje. Andrej, Maks in Boštjan so v nedeljo prehodili najlepši del Primužičeve staze od Zavižana do Alana. V Krško smo se vrnili v nedeljo okoli 20. ure.

Če na kratko povzamem... ta vikend smo bili Pakovski dedci najboljši plezalci na svetu!

Plezali in družili smo se:  Arno, Matej Z., Blaž, Matej B., Bojan, Boštjan, Val, Matic, Miha, Andrej, Maks in Peter

Še pesmica:

Moški vikend smo imeli, fino pili, mal peli.

Pri Haidi apartma smo si najeli, kulinariko dobro tam smo meli.

Čas za rekreacijo smo si vzeli, zjutraj plezat smo hiteli.

Ko v steni na sončku smo se greli, mrzlo pijačo smo vsi želeli.

A želja po plezanju bila je velika, zato ''splezat še eno'' to je olika.

Dobra družba, res prava ekipa, s smehom polna, da te kar na rit skipa.

Morda kako damo naš ''sausage fest'' mika, a kaj, ko ta z bingelnom ne miga.

Brko

Dne 22.09 ob 16:00 uri  se  odpravimo iz Krškega. 

 V Planpincieux, majhen kraj blizu Courmayerja, kjer je naše izhodišče,  prispemo nekaj čez eno uro ponoči. Kamp v tem kraju je zaprt, zato parkiramo na označenem parkirišču, šotore pa postavimo v bližnji gozdiček.

Sobota 23.09.

Po  prespani noči, kolikor jo je še ostalo, okoli 10 ure se odpravimo proti bivaku Boccalette. Bivak je pravzaprav koča, ki pa zadnja leta ni oskrbovana, zato je potrebno imeti vse potrebno s sabo. Posledično so nahrbtniki težji. 

Bivak, ki stoji na višini 2800m,  dosežemo približno v času markirane poti in sicer 4 ure hoje. Pot je dobro nadelana, na posameznih odsekih zavarovana z debelimi vrmi oziroma kovinsko lestvijo. Pri tako tako težkih nahrbtnikih, nam pridejo varovala še kako prav. 

Voda, ki je tukaj omejena dobrina, nam je delala dodatne skrbi, saj jo s sabo v potrebnih količinah nismo mogli prinesti.  Kljub temu, da ima koča speljano vodo iz bližnjega ledenika, so bile zaradi bližajoče zime že vse cevi izpraznjene. K sreči je ostala napol polna zunanja cisterna,  iz katere črpamo vodo. 

Na koči smo sami, že nekaj časa tudi tukaj ni bilo nobenega. Pred večerom se odpravimo še v izvidnico. Pridemo približno do 3100 m višine, kjer se začne ledenik. 

Nedelja 24.09.

Bujenje ob 01:45 uri.

Ob 02:00 smo že pripravljeni na odhod, Romana  se je zaradi slabega počutja odločila, da bo ostala v koči. 

Najprej nas čaka 300 m vzpona po skali, kjer hodimo nenavezani.  Razporedimo se v naveze za ledeniško navezo in tako napredujemo. Ker je noč, prehode iščemo z pomočjo GPS -a. Ledenik je precej razbit, polno je ledeniških razpok.

Ko prispemo do prve skalne stopnje, ledeniško navezo zamenja plezalna naveza. Peter in Tanja sta se odločila, da obrneta, saj ima Tanja težave z slabostjo. Formiramo dve navezi in sicer Matej Z.-Bojan-Silvo in Matej B. – Simon P.

Plezanje je zaradi novega snega upočasnjeno, v strmem delu so navrtana sidrišča, vmesno varovanje je na metulje.

Teren se po približno 300 m položi, napredujemo po grebenu, kjer je kar precej snega. Do konca grebena porabimo približno 6 ur, nadaljevanje pa ni nič kaj optimistično, saj je pot zaprta z velikim serakom, katerega ne moremo prečkati. Glede na porabljen čas, težko nadaljevanje in ne najboljša napoved vremena za popoldanski čas, pade odločitev, da se obrnemo. Dosežena višina 3700m. 

Sestop poteka predvsem z spusti po vrvi in nato nazaj po ledeniku v ledeniški navezi.

V dolino prispemo še isti dan okoli 16:00 ure. 

Tokratni cilj nam ni uspel, želja ostaja, vrnemo se naslednjič. 

Vodja Matej Zorko

V soboto 23 decembra se nas je za kombi Pakovcev odpravilo plezat v ledno jamo na Stojni, ki je prava posebnost na Kočevskem, saj se na  višini 870 m nahaja  brezno s stalnim ledom. Led se nahaja šele v globini 50 m, zato je potrebno do njega sestopiti po zelo strmi poti, ki je bila nekoč urejena za obiskovalce, sedaj pa je globel dostopna samo z posebno opremo.

Tam leži 20 x 30 m velika ledena ploskev, imenovana tudi »ledeno jezero«, ki predstavlja vrh ledenega čoka, ki se spušča nadaljnih 30m v globino.

Na tej ploskvi, ki je v zadnjem času prekrita predvsem z kamenjem in odpadnim lesom, si uredimo varovališča za spust in plezanje po ledu. 

Oblika ledu je ponekod tudi previsna, zato se lahko pri plezanju  dobro »našutamo «  tudi zaradi varovanja od zgoraj, saj to omogoča nekaj več drznosti, kot pri običajnem plezanju v ledu.

Obisk lednje jame nam je bil dober trening za prihajajočo ledno sezono. Tisti, ki smo bili v jami že večkrat, pa smo žalostno ugotovili, da tudi tukaj led počasi izginja, saj ga ogrožajo čedalje višje temperature.

Nekaj utrinkov s ture si poglejte spodaj.

Tokrat smo si izbrale lokacijo Kvarner, Krk. Malo spremembe ne škodi. Vreme je bilo res noro dobro, plezarija zato padla zraven idealno. Smo se naplezale, naklepetale, dobro voljo domov pripeljale. Celotno poročilo pa itak v Romini pesmici.

Kombi smo napolnile:  Nina Tomšič, Maja Blaznik, Sandra Voglar, Jerca Miklič, Haidi  Škrabar, Tanja Sotelšek, Julita Hribar, Darja Sedaj, Romana Tomšič

10ka

Desetič babji vikend izpeljale,
opala, kar na Krk se odpeljale...
Kombi, avto?, gasa gremo,
da naspimo se in pa najemo...
Spet samo o hrani,pijači se menile,
in pač kakšno majčko bi si naredile...
V kombiju pa tuk smo spet čvekale,
da skor mim Krka se peljale...
Zvečer narezale in malček spile,
dolgo v noč smo se gostile..
Vse tamlade na pojstlo šle so spat,
tastara pa na teraso zvezdice iskat..
Nakup stoletja - spalka je,
treba sprobat takoj jo je..
Zjutri vse zlamane od spanja,
tri kfete, pa nas že razganja...
Poplezavale cel ljubi dan,
sem pa tja čvekale kar v en dan...
Punce kuhajo, pečejo vsak dan,
zato ta vikend od kuhne daleč stran...
Pa smo na rivi oštarijo poiskale,
in se razvajati prav rade dale...
Drugi dan jajca in kufe,
da fotošuting zihr nam uspe...
Ena tuki, dve sta tam,
spelte babe se že na ta tobogan...
Na toboganu babe se afnamo,
saj vse foto poze že poznamo..
Plezalcem v plezališču blo je kar slabo,
ko devet bab pod steno je prišlo...
A za vsako našla se je smer,
da smo dale babe mir...
Ko koža na prstih malo zacveti,
je čas, da četica domov že odhiti...
Večina dremala je prav počas,
prva vrsta ropotala v en glas...
Me zadaj samo temo smo izbrale,
one spredaj vse temeljito opisale..
Lušno, fino fajn se imele,
večkrat na leto bi me to mele...
Japajade..

To je to za ta dnar..
Roma

Tokratni cilj naše skupne ture je  bil  Barre des Ecrins, najvišji vrh v masivu Écrins in edini francoski štiritisočak, ki ne spada v masiv Mont Blanca. Za izhodišče smo si izbrali parkirišče Pré de Madame Carle, od koder smo se po ledeniku Glacier Blanc povzpeli do koče Refuge des Écrins na 3170 m. Tam smo prespali in se naslednji dan zgodaj zjutraj odpravili proti vrhu.

Žal nam je načrte prekrižal nov sneg, ki je onemogočil vzpon po ozkem grebenu do Barre des Ecrins,  zato smo se zadovoljili z  stranskim vrhom Dôme de neige des Écrins, ki je visok 4015 m. Ta vrh je lažje dostopen, saj ne zahteva plezanja po skali, ampak le hojo po snegu in ledu.

Naša tura je bila lepa in poučna izkušnja, ki nam je pokazala lepoto in divjino masiva Écrins. Posebnost vzpona je bil  vsekakor ledenik, ki nas je spremljal večino poti. Zaradi razpok, ki so bile tokrat zaradi novega snega še nekoliko bolj nevarne, smo hodili v ledeniških navezah. Ledenik se je proti vrhu bohotil z ogromnimi snežnimi  stenami, ki se verjetno vsake toliko časa premaknejo nekoliko nižje proti dolini. Seveda smo se nevarnim odsekom izogibali kolikor se je le dalo, na našo srečo pa zaradi dokaj hladnega vremena, nevarnosti podrtja ni bilo. 

Na vrhu smo lahko opazovali tudi vrh Barre des Ecrins, ki je bil le 200m stran od nas, a nedosgljiv zaradi slabih razmer. Kljub temu smo bili zadovoljni z našim dosežkom in ponosni, da smo stopili na enega od alpskih štiritisočakov. Še isti dan smo se  spustili nazaj do parkirišča in odpravili domov. Pica in pivo med potjo tudi tokrat ni manjkala

Udeleženci ture smo bili: Matej, Bojan, Peter, Matej B., Igor, Silvo, Romana, Andreja in Tanja

Zapisal Matej Zorko.

DAN ŽENA
Punce pod Kriško steno

Ker s puncami so res križi in težave,
smo tut turo tako me izbrale....
Da težav s problemi ne bomo imele,
eno u izi turo smo si zaželele...
Prvič v zgodovini kluba sploh,
smo šle punce same na turno smuko, oh...( hmnm.?..)
Itak dva tedna smo se samo menile,
a pol vseen kombi napolnile...
Kam pa gremo, kdaj, zakaj,
kaj pa rabmo, kdaj nazaj?...
Vprašanja, dvomi al bo šlo,
vreme itak da tut bo...
Žolne, sonde in lopate,
da tam na turi ne pride do zagate...
Prva pomoč pa v tekoči je obliki,
da razvežejo se nam jeziki..( kot da rabimo )...
Na turi malo manj čvekamo,
modno pisto pa vseen imamo..
Na turo šle smo sam zato,
da fotke za koledar naberemo...
Smo pa malce se uštele, 
na turi na ledene!!! razmere naletele..
Čez dan del hriba tut se otopi,
da iz ust nam kakšen JUPIII ven zleti...
Jelka na teraso nas je povabila,
da ekipca od znotraj bi se okrepila...
Rok pijači, hrani malo je poteku,
nam po grlu pa vseen kar steku...
Šampanjec, pohanje, liker,
da kombi na parkingu ubere pravo smer..
Kaj takega treba večkrat za dušo to imet, 
nam ni treba glih kam na Mars tja odletet...

Poročilo v mojem stilu. 
Romana Tomšič

12.3.2023, klubske ženskice prvič v zgodovini kluba same turno smučat, berz "spremstva"! TOOOP. Pod Kriško steno.

Ostale udeleženke na turi: Nina Tomšič Polegek, Darja Sedaj, Tanja Tušek Sotelšek, Janja Novosel Breščak, Jelka Bayer Tavčar in Jerca Miklič.

Slike v galeriji.

Ajdi,
Roma
Lušnu je blo..
 

Prvi marčevski vikend 23. leta smo številni PAKovci preživeli v gorah, na smučeh, nekateri tudi na organiziranem turnosmučarskem vikendu - skupni turi, ki je na sporedu vsako leto in namenjena predvsem smuki v dobri družbi in (želeli bi si) tudi približevanju te čudovite aktivnosti manj izkušenim smukačem. Program je bil zato zastavljen na način, da doživimo tako horizontalno komponento (potovanje na smučeh) kot bolj vertikalno (v smislu alpinistične smuke).

Zasedba je bila precej izkušena: v večini so bili trije veterani, Romana Tomšič, Arnold Koštomaj in Luka Polegek, s povprečjem blizu 65 let (skupaj okoli 130 let alpinističnih izkušenj!), srednjo generacijo pa smo predstavljali najhitrejši smukač v hrib Silvo Rožman, najhitrejši pod hrib Igor Dular, edina na eni smučki oz. deski Nina Tomšič Polegek in moja malenkost, ki sem vse skupaj nekako povezoval in organiziral.

V sobotnem jutru smo parkirali pri Planinšku v Podveži, na koncu splužene ceste. Strumno smo jo, tudi po bližnjicah, ubrali do Planine Ravne in nato proti Planini Polšak, vmes pa se začeli obračati vse bolj pod Dleskovec, saj je ideja dolge runde, začrtanega kroga preko Križevnika in po grebenu na Veliki vrh, začela hitro bledeti ob vedno bolj tečnih coklah, ki so nas zaustavljale pri napredovanju (razen lastnikov kož G3, ki sta imela s tem še najmanj težav). Enemu od njih (Silvu, kakopak) smo nato prepustili utiranje gazi. Ciljali smo na Poljske device, se usmerili levo preko Moličke gredni na Moličko peč in po grebenu naskočili Veliko Zelenico - najvišji vrh na naši sobotni poti. Po počitku in klepetu smo v žgočem popoldanskem soncu zarezali plazove južnjaka nad prepadi Moličke planine (tiste na zahodni strani Velikega vrha), se bili primorani malce vrniti v breg in ponoviti vajo po smučarskih prehodih na Prag. Igor in Silvo sta se vrnila preko Deske, ostali pa direktno preko Inkreta na Podvežak, kjer smo se znova ujeli, nato pa smuk po dolgi cesti vse do avta. Turo smo analizirali pri Lampi v Lučah, od koder je del ekipe odvil domov, ostali pa v Logarsko dolino. 

Drugi dan smo Romana, Nina, Luka in Nejc začeli pri Domu planincev in drsali na smučeh vse do Rinke. Na poti na Okrešelj nas je, po jutranji sivini, obtežene z vso opremo, začelo spodbujati sonce (in tako še ves dan, nenapovedano, razen v senci, seveda:)). Na Okrešlju znova na smuči in z njimi visoko v začetek žleba (vmes smo se znova ukvarjali s cokli na kožah), nato pa sva z Nino z vrha žleba nadaljevala še na Križ - Koroško rinko. Roma in Luka sta se zadovoljila z dobro smuko skozi žleb in naju počakala na Okrešlju, da sva tudi midva privriskala za njima (pod steno Turske gore je bil celec res odličen). Z Okrešlja v dolino pa ena sama "matrunga". Trdo, skorjasto, grudasto ... nekaj večje veselje je prinesel šele smuk po cesti vse do avta. Tudi drugi dan smo zaključili pri Lampi, kakopak. 

Vikend ocenjujem kot uspešen; čeravno so nam prvi dan moralo močno načele cokle na kožah, smo se pobrali in vztrajali. Oba dneva smo nabrali krepko preko 1000 višincev (1300 in 1600 ca.), tudi kilometrov ni manjkalo; obakrat smo bili na smučeh preživeli celoten delovnik. Da niti ne omenjamo okusne hrane, pijače in pa seveda druženja z legendami našega alpinizma - kako smo jim hvaležni, da še vedno trmasto grizejo kolena in z nami delijo zgodbe izpred davnih desetletij. Vsa čast! Posebej velja izpostaviti tudi Ninin spust z vrha Križa na snežni deski in suvereno vožnjo skozi Turski žleb; prav veliko žensk pred njo tega ni naredilo.

In še razveseljivo dejstvo: vikend so na smučeh preživeli tudi nekateri naši drugi člani, kar pomeni, da smo še kako živi. Upamo tudi na vtise in vpise z drugih tur.

Srečno!

Za nami je uspešno izpeljan vikend skupne ture v Dabarske Kukove.  Tokrat se nas je nabrala peščica nadobudnežev, ki smo uživali v divji naravi Velebita in njegovih kompaktnih stenah. Skupne ture smo se udeležili: Matej, Nina, Matjaž, Andreja. 

Preplezane smeri:

Klekovina- Konrad 6a, 170m

Okrugli kuk - Il Risveglio dei Mascherini 5c, 95m

Rajičin kuk - kombinacija smeri  Ma Jo(spodnji del)  in La figlia del Capitano  6a/5c, 150m; Velebit express 5b+,120m; La-forza-dell-ignoranza 6b,  105m                     

Greben kuka od Korita - Bibl und Bubl 5a, 105m.

V soboto, 25.09.2021, smo opravili še zadnjo od predvidenih skalnih tur letošne Alpinistične šole. Odpravili smo se na Vršič, kjer je možnosti za plezanje kar nekaj. Topla   jugovzhodna stena nad Šitom Glave je naš tokratni cilj, kjer smo si bolj ali manj poiskali vsak sebi primerno plezarijo. Stene nad Vršičom so v zadnjem obdobju kar precej obljudene, tudi novih navrtanih smeri je kar nekaj. 

Plezali smo: 

Matej Zorko/Mateja Pšeničnik/Špela Gerjevič – kombinacija Rdeče pentlj in  Mavrice življenja 6a, 170metrov ( do vrha)

Matej Zorko/Mateja Pšeničnik/Andreja Malus – kombinacija Stebra ob Kamenkovem kaminu in Vijolince 6a, 150m

Mitja Kolman/Andreja Malus/Valerija Bogovič – kombinacija Rdeče pentlj in  Mavrice življenja 6a, 170metrov ( do vrha

Arno Koštomaj/Klemen Glas - Steber ob Kamenkovem kaminu, V, 150m

Sandra Voglar/Gregor Miklič - Mandolinca, 6a/b, 90m.

Smeri so večinoma potekajo v dobri skali, opremljene so večinoma z svedrovci.

Skupna tura, ki je bila zamišljena kot turnosmučarska, se nam je, zavoljo ukrepov za blaženje epidemije, izmikala vse do konca aprila, ko so razmere v državi končno le dopuščale razpis in izvedbo akcije. Sprva izkazan velik interes (17) je v nekaj dneh, verjetno tudi zavoljo razcvetene pomladi in oddaljene misli na zimo v naših krajih, splahnel. Na dan ture, v nedeljo, 25. aprila 2021, se nas je na pot odpravilo 7. Turni smučarji Arno Koštomaj, Simon Poznič in moja malenkost smo bili v rahli v manjšini napram ekipi pešakov: Valerija Bogovič, Andreja Malus, Martin Bedrač in Edvin Nepužlan. Okoli 5. ure smo zapustili rodno Posavje, okoli 8. ure pa začeli z vzpenjanjem z nenavadno polnega »parkirišča« (za kar je nedvomno poskrbela petkova objava na družbenih omrežjih) po makadamski cesti proti planini Podvežak. Prava zima (in z njo strnjena snežna odeja) se na pretežno južno izpostavljenih pobočjih Dleskovške planote začne šele nad 1600 metri. Napovedano popoldansko poslabšanje vremena nam je s kopreno in nekaj dopoldanske oblačnosti rahlo olajšalo napredovanje, saj je bilo sonce sicer neprizanesljivo in je neizprosno vabilo pot iz sopihajočih teles. Ciljev nismo absolutno definirali, pač pa smo se prilagajali razmeram; snežno neugledna Dleskovec in Veliki vrh so kmalu zamenjale sanje o Ojstrici, kamor smo turni smučarji napredovali malce hitreje; vrh smo okoli poldneva dosegli v območju poti z Male Ojstrice, odsmučali pa v še vedno zelo dobrih razmerah nekaj čez 13. uro v območju letne poti na Korošico. Ekipa pešakov je okoli 11. ure s Korošice zavila v smeri Lučkega dedca, se z vrha vrnila na Prag, od tam pa čez Koroški in Beli vrh počasi nazaj na pot proti Podvežaku. Smučarji smo bili na Pragu malo za njimi, nadaljevali pa v smeri Vodotočnika in na Desko, od koder smo uživaško odvijugali proti Vodolam. Na križišču poti Vodole-Podvežak smo se ponovno srečali, nato pa vsak po svoji liniji do avta. Smučarji smo ubrali kanal za akrobatsko smučanje z Vodol direktno na cesto; smuči smo sneli le dobrih 100 metrov nad njo, tako da je bilo do avta še 15 minut hoje. Ko smo ravno speljevali zasluženemu okrepčilu naproti, so turo zaključili tudi pešaki. Po skoraj celem šihtu (8-urna tura) smo morali z malico počakati vse do Laškega; mrak je že legal na zemljo, ko smo se vrnili v objem domačih.

Dleskovška planota je nedvomno prvovrstna turnosmučarska destinacija, razmere pa so k sreči dolgo preko poldneva omogočale tudi precej udobno hojo pešakom, kar je na tovrstnem terenu prej izjema kot pravilo. Vseeno pa zime tudi na le rahlo valoviti planoti z nekaj izrazitejšimi štrclji ni za podcenjevati; vsa zimska oprema se lahko tudi na pragu meseca maja hitro izkaže za zelo nujno. Turo lahko brez dvoma ocenimo kot uspešno; po začetnem ogledovanju razmer in skupinske dinamike smo tekom dopoldneva vzpostavili ravnotežje in lepo izpeljali vsak svoj krog po Veži.

Datum: 13.03.2021

Pesmica - Roma.pdf

Za vikend se je obetala kratka vremenska luknja. Zaradi negotovih snežnih razmer in vremena je bil zastavljen cilj bolj v rezervi, vendar se je kasneje izkazal za tapravega.

Izpred Muellerja smo štartali po 6.00 uri in krenili proti izhodišču, na Rudnem Polju. Skupaj smo se povzpeli na Viševnik (2050m). Tu smo se razdelili v dve skupini. Turni smučarji so odsmučali po jugozahodnem pobočju, ter po grapi do Jezerc. Od tam so se povzpeli na Veliki Draški vrh (2243m), pohodniki pa smo nadaljevali po grebenu, se spustili na Srenjski preval (1959m). Grapa, ki vodi na vrh MDV nas je zvabila in povzpeli smo se še na Mali Draški vrh (2132m). Ponovno smo se vsi skupaj združili na Jezercih in nadaljevali do Konjščice in naprej v dolino. Slikovni dodatek je na ogled v galeriji.

Udeleženci ture: Peter Sotelšek (vodja), Matej Zorko (pomočnik), Arnold Koštomaj, Jernej Špiler, Martin Bedrač, Romana Tomšič, Igor Dular, Valerija Bogovič, Andreja Malus, Tadej Bernik, Boštjan Prosenik, Maja Stopar, Gregor Miklič, Špela Gerjevič.

Poročilo pripravil Peter Sotelšek

Napovedovalo se je sončno vreme in zmanjšanje plazovne nevarnosti na 1. stopnjo – idealne razmere za v hribe, ki smo jih seveda izkoristili tudi v PAK-u. V nedeljo 7.3. zjutraj smo se tako odpeljali proti izhodišču na Ljubelju. Naš prvi cilj je bila Koča na Zelenici, kjer smo na hitro ponovili uporabo cepina in žoln. Ko smo opazili avtocesto ljudi na poti na Begunjščico, smo se odločili, da gremo raje na Vrtačo (2180 m). Za pot navzgor smo izbrali bolj strmo Levo grapo, navzdol pa smo se odpravili po lažji Y oz. Vzhodni grapi. Ker smo bili dovolj hitri, smo si tako na vrhu kot nato pri Koči privoščili tudi malo daljše posedanje na soncu in tako dan v celoti izkoristili.

Udeleženci: Aleksandra Voglar (vodja), Martin Bedrač, Grega Miklič, Špela Gerjevič, Goran Hribar, Franci Zorko, Valerija Bogovič.

Križevnik je vrh dveh obrazov. Prijazen in položen z juga, po udobnih tratah in gozdovih Dleskovške planote, ter divji in nedostopen s severa – iz Robanovega kota. Prepadna tisočmetrska pobočja so eni poslednjih ostankov divjine; tako blizu, a hkrati daleč. Le redko namreč tam zaide človeška duša, brez alpinističnih veščin praktično nihče. Tokrat pa nas je bilo kar deset.

Posvečeno kraljestvo severnih ostenij Križevnika ni za vsakogar. Prav zaradi tega smo z objavo lokacije ture čakali do konca prijavnega roka. Ta je zelo pomemben, ko turo načrtujemo. Nekaj turbolenc z udeležbo nas je držalo v napetosti vse do zadnjega jutra. Na koncu smo se vodje poedinili, da gremo na pot in ne spreminjamo načrtov. V nedeljo, 12. julija, smo ob 5. uri krenili iz Krškega. V Lučah smo odprli gostilno, pomalicali in nekaj pred 8. uro krenili od Robanove kmetije po markirani poti proti partizanski bolnišnici, ki je dvignjena par sto metrov nad dno doline. Pri njej smo zapustili utrjeno pot in začela se je avantura. Brezpotje je že kmalu – v mokri razsuti grapi – pokazalo zobe. Čez vlažen skok smo napeljali vrv, ki je bila v pomoč ob vzponu. V slabih dveh urah smo dosegli ostenje Turniča, ki predstavlja eno izmed predostenij Križevnika ter ponuja mnoge kakovostne alpinistične izzive. Nadalje smo ubirali stopinje po delno označeni »poti« do glavne stene Križevnika. V imenitnem bivaku smo naredili daljši postanek. Sledila je dolga prečka proti vzhodu, vedno večkrat smo poprijeli za skalo, v najtežjih detajlih so težave že presegle II. stopnjo. Globina pod nogami je vse bolj naganjala strah v kosti, krušljivost in neizkušenost v podobnih situacijah sta nas upočasnili in tako smo po približno 5 urah dosegli rob stene. Od tam je do vrha le streljaj, ki pa se pošteno razvleče, če je na poti ruševje. Nekaj časa smo še uspeli prebiti na skrajnem robu stene, nato pa smo mogli z vso silo zagristi med borovce. Zabave in smeha ni manjkalo; videl se je cilj, popustila je napetost strmih senčnih pobočij. Nekaj pred 14. uro smo si čestitali na vrhu, predvsem pa se lotili obilnega obeda. V nadaljevanju smo imeli na voljo dve opciji (in izjemoma še tretjo). Nobena od njih ni bila enostavna. Logično je bila želja večine čim prej navzdol, zato smo se – na planini Polšak dokončno – odločili (predvsem po zaslugi Simsove navigacije), da se spustimo v neznana vzhodna pobočja proti Bevškovi planini in skušamo preko Turnce zaviti na Robanovo stran. Sprva je kazalo kar predobro, a divji kraški svet planote Veža nam je hitro pokazal skrite pasti. S Simsom sva vseskozi preverjala možnosti na zemljevidih in po (znova) nekaj vzpona in borbe z ruševjem se je končno odprl pogled v dolino Savinje približno kilometer pod nami. Če je večini odleglo, ker je šla pot le še navzdol, je vodje stisnilo ob pogledu na strmino in težko prehoden svet, korak skupine pa se je po celem delovniku na nogah tudi že upočasnil. A če nam česa ta dan ni manjkalo, nam ni manjkalo vztrajnosti. Borbeni bataljon je najprej previdno sestopil po krušljivem žlebu/grapi, nato nadaljeval po razbiti strugi potoka. Ob njenem prepadnem izteku smo zavili levo v gozd in se neznosno razveselili vlake pri Bevškovi (Bevšekovi/Belšekovi) planini. A le za kratek čas. Svet se je znova zaprl v vse smeri, nam pa je uspelo najti možice, ki so nas pripeljali čez prepadne prehode v »navpičnem« gozdu postopoma v nižja nadstropja. Vmes se je pot večkrat povsem izgubila in znova smo po občutku iskali nadaljevanje ter se razveselili naslednje vlake. A tudi ta še ni pomenila rešitve, saj se je prehod v levo proti Robanovem kotu praktično dokončno izmaknil. Tako smo nadaljevali s prebijanjem navzdol po vedno bolj znosnem terenu in nazadnje končali na gozdni cesti, ki nas je po več kot 10 urah hoje pripeljala do Savinje. Z Matjažem sva tik pred iztekom zavila ostro levo in se po čudoviti prečki vrnila v Robanov kot, glavnina ekipe pa se je utrujena osvežila v reki. Turo smo zaključili v Afriki, domov pa se vrnili že v trdi temi.

Je ob tem še kaj dodati? Težko. Na koncu smo vsi veseli za novo izkušnjo, čeprav bi si mnogi želeli, da bi bila malce lažja in krajša. Tura je bila kraljevska v vseh pogledih, nekaterim je gotovo predstavljala vrhunec dosedanjega gorniškega udejstvovanja. Z vidika vodenja je bila zelo težka, saj je bila skupina heterogena, a je bilo razmerje med izkušenimi (ki so prav vsi odigrali ključno vlogo za uspešen razplet) in manj izkušenimi (ki so se odlično držali) ravno pravšnje – izenačeno. Tako smo na zahtevnih odsekih lahko relativno dobro funkcionirali v parih. Ključno vlogo pri sestopu je odigrala navigacija; v kolikor bi Sims ne razpolagal z dobro opremo, bi bili primorani izbrati drugo opcijo (prečenje proti Korošici in sestop v Robanov kot oz. zaključek na planini Ravne – za večino ekipe). Slednja je bila sicer v prvem planu (in je bila bolj zanesljiva/predvidljiva), a smo jo – zaradi vzpona na Veliki vrh in želje (večine) ekipe po hitrem spustu oz. dodatni avanturi – postavili v drugi plan.

Tura je torej ponudila vse, kar ponudijo največje. Udeleženci so dodobra spoznali brezpotni svet, se seznanili s širokim naborom raznovrstnih okolij in okoliščin, se naužili svežine in globine zraka, predvsem pa videli, da je brezpotje res povsem nekaj drugega kot svet dobro uhojenih poti. Terja izkušenega gornika (alpinista), visoko mero znanja in sposobnosti ter dobro pripravljenost. S skupnimi močmi smo premogli dovolj vsega naštetega in se varno vrnili v dolino.

Turo sva vodila s pomočnico Sandro Voglar, ob sebi pa imela še izkušene hodce/plezalce Simona Pozniča, Jerneja Špilerja in Matjaža Kužnerja, ki so prevzeli del »bremena« vodenja in pomoči na turi. Z resnim brezpotnim svetom so se (bolj ali manj prvič) spoznavale Brigita Kužner, Maja in Špela Stopar, Valerija Bogovič in Andreja Malus.

Po letnem planu in vabilu Mateja je bila pred nami skupna tura v Vipavo.  Malo nam je načrte prekrižalo vreme. Ko smo se peljali mimo Nanosa, je kar obilno deževalo. Takoj smo se uskladili in navigacijo preusmerili proti Trstu. Napoleonica je bila dobra izbira. Nismo se ravno kopali v soncu, vreme pa je bilo glede na jutro pri Nanosu  oblačno, z nekaj kratkimi oroselimi plohami - enkratno. V sektorjih, kjer smo plezali, smo zmogli smeri do težavnosti 6b. Dan smo tako maksimalno izkoristili. Naplezani in lačni smo večer zaključili v  Avio klubu pri Postojni. Načrte smo si zastavili že za cel teden naprej. Vadbe in treningi na brežiški velikanki, na krški bolderci in vikend akcija.

Udeleženci: Romana Tomšič, Bojan Zorko, Nika Ogorevc, Sandra Voglar in tečajniki šole ŠP: Leon, Eva, Andreja, Klemen, Franci, Rok, Maja.